KUKU 2008/2009

KULEZIJSKI ABECEDNIK A TRIJ z igrali in travnikom je prostor, ki ga vsak pravi mali kolezijec obožuje.

B REZ ZVONCA nam ure mirno izzvenijo … včasih bi se sicer prilegel ;) C ARJI (razlaga ni potrebna, ne?) Č IGUMIJI so hudo priljubljeni. Ne priporočamo pogleda pod mize :) D REVESA okrog šole imamo radi.

E KOZAVEST nam ne da miru, zato se trudimo prispevati k bolj zdravemu okolju.

F RKA nastane, kadar nekdo odvrže smrdljivca v straniščne prostore.

G LASNI smo pri šolskih debatah, na kosilu, ko se po vikendu spet srečamo, če nas kdo jezi ali razveseli … kar naprej torej.

H IŠNIK Rudi vse popravi, privije, premeče, zlepi …

I ZBIRČNI smo pri hrani in še pri mnogih drugih rečeh …

J AZ tu nekaj štejem.

K UKU je šolsko glasilo, v katerem se najde kaj zanimivega tudi za šolsko kuharico.

L IDIJA je naša dobra ravnateljica.

M ARATON vsako jesen krepi naše telo in duha.

1. Predlagamo, da bi bila šola pokrita z brezžičnim internetom (WIFI). Tako bi imeli dostop do interneta po vsej šoli – v vseh učilnicah in tudi v kabinetih učiteljev. Ali obstaja možnost za to?

Seveda obstaja možnost. Pravzaprav smo že pred letom dni postavili oddajnik za brezžični internet, do katerega učitelji lahko dostopajo z geslom. Vidim, da razmišljamo podobno.

3. Sicer zapuščamo osemletko, vendar nas

U a b e c e d i l i s n ova l c i Ku k u j a

program doma. Seveda ste nekateri vendarle malo »taborili« na Krasu.

Na vsak način ste pa tako pridni, da bi se vas brez problema upali peljati tudi na daljši tabor.

Ravnateljica odgovarja …

2. Zdi se nam razumljivo, da je uporaba mobitela med poukom prepovedana. Med odmori ali po pouku in na igrišču pa se nam zdi telefoniranje in fotografiranje neškodljivo. Se vam ne zdi ta trenutna˝ prepoved pretirana?

Nikakor ne. Vemo, da je od nedolžnega fotografiranja in zabavnega snemanja pa do zlorabe zelo majhen korak. Vsi vemo, da naših fotografij brez dovoljenja nihče ne sme objaviti. Se je pa zgodilo, da so se taki posnetki znašli na Facebooku in Youtubu. Želimo preprečiti možnost, da bi taki posnetki nastajali v šoli. Poleg tega vsi vemo, kako težko je postaviti mejo med »v redu« snemanjem in »ne v redu« snemanjem. Tako da bo ta prepoved kar obveljala. Seveda pa ni problem, kadar gre za spominske posnetke ali posebne priložnosti, dobiti mojega dovoljenje.

N OGOMET je šport, ki ga kolezijski fantje nimajo nikoli preveč.

O RANŽNA barva (in razpoloženje) te zagrne takoj, ko vstopiš skozi vhodna vrata šole.

P ROSTOVOLJCI pomagajo vrstnikom pri učenju in šolskem delu.

R AČUNALNIŠKA UČILNICA je premajhna za vse, ki bi radi v njej delali.

S ANJE in mi »pašemo« skupaj. Š OLA V NARAVI nas vozi na morje in na smučanje.

T ABORI budijo v nas raziskovalce (in staršem medtem nudijo nekaj počitka od nas).

U STVARJATI je 100% kul.

V ETRNICA se vrti na strehi šole in se, tako kot mi, nikoli ne ustavi.

Z MAJČEK je naša šolska živalca. Najdeš ga na vseh papirjih, znakih in majicah, celo na šolskih vratih. Ž UR v šoli pogrešamo, čeprav se kdaj kakšen majhen kar zgodi :-)

4. Kaj vas je v tem letu najbolj razveselilo v šoli? Vas je kaj posebej razočaralo, razžalostilo?

To vprašanje pa ni najbolj enostavno. Kar dobro sem se zamislila in kakšnega posebnega razočaranja prvi hip nisem našla. Mi je pa vsakič težko, ko vidim, da nekateri posamezniki nimajo odnosa do naše šole in se prav vandalsko znesejo nad šolski inventarjem – predvsem so bile na udaru šolske omarice in WC. Vem, da to jezi tudi mnoge od vas, saj večina ne razmišlja tako. Razveselilo pa me je več stvari: rezultati na TIMSS-u, na tekmovanjih znanja, pa naše male

odbojkarice, ki so se uvrstile na državno tekmovanje, pa uspešnost naših prostovoljcev, pa vsakdanji pozdravi z mimoidočimi učenci na hodniku. Vesela sem bila tudi zaupanja, ki so mi ga izrekli kolegi-učitelji in starši ob ponovnem imenovanju za ravnateljico Kolezije.

5. Kako se spopadate z napori, težavami v službi?

Rada hodim v službo. Mislim, da mi energijo vračate prav vi, učenci, pa tudi sodelavci in sodelavke, s katerimi se dobro razumemo. Je pa ravnateljevanje taka služba, ko ne moreš zapreti vrat in oditi domov in šele naslednje jutro ponovno pomisliti na obveznosti. Sem pa človek, ki ima zalo rad naravo in sprehode s kužki, prav tako je šport nepogrešljiv spremljevalec v mojem življenju.

Kot veste, rada tečem, kolesarim, smučam, igram tenis. Na ta način odplaknem mnogo neprijetnih stvari z duše. Se pa tudi zelo rada zabavam, imam veliko prijateljev. Tako, da mi največkrat zmanjkuje časa za vse.

6. Kako boste preživeli počitnice?

Uh, počitnice … Letos načrtujem, da si jih bom privoščila v večji meri, kot zadnjih nekaj let. Malo morja, malo hribov, pa kakšno potepanje.

Dobra knjiga, včasih pa samo ležanje in zijanje v oblačke.

vseeno zanima, zakaj letos devetošolci nismo imeli tabora. Lansko leto smo se imeli na Rakitni res super.

Verjamem, da je bilo super, vendar smo ugotovili, da imate v tem zadnjem letu toliko obveznosti in toliko dejavnosti, ki vzamejo »dragocene ure » pouka, pa tudi stroškov za starše, da je bolje, da izvedemo

Naš novi ponos - tekaška steza z igriščem za odbojko na mivki (Foto: NT) Kolezijski zmajček, Lori Vovk, 1.b

7. Vaša največja želja … zdaj je … (ni nujno povezana s šolo☺) Brez želja bi nehali obstajati.

Imam jih več, vseh vam ne morem zaupati. Ena, povezana s šolo, je, da bi končno lahko uredili podstrešje in pridobili dodatne učilnice, seveda tudi lepo računalniško učilnico, ter malo telovadnico. Zasebno pa, da bi mi bilo še naprej tako fino.

Vohljanje po šoli Katero internetno stran največkrat obiščeš?

Po šoli so vohljale Nika Lovka, Ana Pikovnik, Lara Rebernik, Ika Fazarinc, Sara Jeđud, Ana Logar, Biba Milavec in Maša Slavec.

Sara, 5.b: RBD.si.

Ana, 5.b: RBD.si.

Ivona, 9. b: Facebook.

Ajda, 1.a: Z risankami.

Učitelj Viktor: Triatlon (itaaak ).

2

Če rad imaš čisto naravo in ti vseeno zanjo ni, potem smeti ne meči v travo, ampak raje poišči koš smeti.

Glej, da papir boš vedno recikliral, da se ga bo znova uporabiti dalo, s tem narave ne boš oviral, ker bo več dreves še stalo.

Kolezija je ekošola, saj radi imamo naš planet, recikliramo, varčujemo, pospravljamo, da lepši bo ta svet. Še ti se nam pridruži, in papirčke pospravi, skupaj varujmo planet, da lepo bo v naravi.

Ko se pelješ z avtom, onesnažuješ zrak, zato pojdi raje peš in bodi ekokorenjak.

Raje od navadnih varčne žarnice kupuj in na ta način z elektriko varčuj.

Kolezija je ekošola, saj radi imamo naš planet, recikliramo, varčujemo, pospravljamo, da lepši bo ta svet. Še ti se nam pridruži, in papirčke pospravi, skupaj varujmo planet, da lepo bo v naravi.

Med umivanjem zob vodo zapri, saj brezsmiselna poraba ne izplača se ti.

Skupaj lahko zavrtimo svet na bolje Podnebne spremembe. Zadnje čase velikokrat omenjen pojem. Zagotovo si že kaj slišal o segrevanju zemeljskega ozračja, dvigovanju nadmorske gladine, učinku tople grede … Te spremembe tudi sam občutiš. Le kdaj je bilo v Ljubljanski kotlini nazadnje 30 centimetrov snega? Zakaj do tega prihaja?

Zadnje stoletje smo bili priča velikemu gospodarskemu razvoju.

Prva letala, podmornice, trajekti, bojna orožja, intenzivno obratovanje industrije, razcvet avtomobilskega prometa … Vse to ob svojem delovanju v zrak spušča toplogredne pline.

Največ je ogljikovega dioksida. Ti plini se nabirajo okoli Zemlje in delno zadržujejo toploto sončnih žarkov. So nujno potrebni, saj bi bila temperatura na Zemlji brez njih –18 °C. Vendar pa teh plinov ob vsej industriji proizvedemo preveč, plast toplogrednih plinov okoli Zemlje je predebela in preveč sončnih žarkov ostane v našem ozračju, ki se zato segreva. Posledice segrevanja pa so taljenje ledu na Antarktiki in dvigovanje morske gladine, več vročinskih valov, izumrtje določenih živalskih vrst …

Napovedi so zelo zaskrbljujoče.

A še je čas, da proces segrevanja zaustavimo. Zato vsakega kulezijca posebej pozivam, da prispeva svoj delež k zmanjševanju izločanja toplogrednih plinov v ozračje. Kako?

Poizvedi kaj več o podnebnih spremembah na internetu. Svetujem tudi ogled filma ali knjige Neprijetna resnica (An inconvenient truth).

Tu je še nekaj praktičnih nasvetov, kako lahko tudi TI pripomoreš k ohranitvi modrega planeta. Na naši šoli je razobešenih nekaj plakatov, ki te dnevno spomnijo, kako lahko vsak posameznik (ali pa cela šola) z majhnimi spremembami doseže veliko.

1. Zamenjaj navadne žarnice z varčnimi žarnicami. Te porabijo 60

Ko greš na sprehod v gozd, nikoli ne trgaj rož, gotovo lepe se ti zdijo, a pusti jih, da v naravi živijo.

Pe t r a Z a j c , 9 . a n

% manj energije. S tem boš Zemlji prihranil 300 kg ogljikovega dioksida letno.

2. Temperaturo v stanovanju v zimskem času nastavi 2° nižje. Tako boš

Zemlji prihranil do 107 kg ogljikovega dioksida letno.

3. Ko nakupuješ, večkrat uporabi isto vrečko ali pa si kupi vrečko za večkratno uporabo.

Pri izdelavi polivinilastih vrečk se v ozračje namreč sproščajo velike količine CO2.

Tako boš pripomogel k manjšemu izgorevanju ogljikovega dioksida in metana in s tem k manjšemu onesnaževanju ozračja.

500 kg ogljikovega dioksida.

10. Prestavi zamrzovalnik in hladil-

7. Ko kupuješ pijačo, kupuj plastenke s prostornino 1,5 litra. Te ob izdelavi potrebujejo manj energije kakor manjše. Kupuj tudi izdelke iz recikliranega papirja. Ti ob izdelavi porabijo 70–90 % manj energijekakor popolnoma novi izdelki.

8. Letala v ozračje spuščajo ogromne količine ogljikovega dioksida. Če se le da, pojdi na počitnice s kakšnim drugim prevoznim sredstvom (npr. z avtom ali vlakom).

9. Bojler za ogrevanje vode ovij v izolirni papir. S tem boš prihranil do

nik stran od štedilnika in ostalih grelnih teles ter ju ne imej v toplejših prostorih. Če hladilnik stoji v prostoru, v katerem je 30–35 °C, povzroči do 360 kg izpustov ogljikovega dioksida več.

11. Odpadke sortiraj in s tem poskrbi za reciklažo.

In ne pozabi: SKUPAJ LAHKO ZAVRTIMO SVET NA BOLJE! Š p e l a L e i l e r, 9 . b I l u s t r i r a l a M a r j e t a D ro b n i č , 9 . a n

SMETI

4. Posadi drevo. Eno drevo v svojem življenju porabi eno tono ogljikovega dioksida.

5. Vem, da še nimaš vozniškega izpita, vendar ne bo odveč, če veš, da nam samo en odstotek voznikov, ki pravilno uporablja svoje jeklene konjičke, prihrani do pol milijarde kilogramov ogljikovega dioksida. Spodbujaj starše, da bo vaš avto, ko je to le mogoče, ugasnjen. Uporabljajte ga le, če je to nujno potrebno. Če se le da, uporabljaj/te javni promet ali pa drugo prevozno sredstvo, ki ga poganjaš sam (npr. kolo).

6. Če imaš doma računalnik, čim pogosteje uporabljaj funkcijo on/off. Če bi uporabljal računalnik tri ure dnevno, potem pa ga pustil v stanju pripravljenosti, bi porabil še 40 % njegove energije.

I, …

I, SMETI, SMET Vedno več SMET . ši du Narava se v njih s polzi, va i oz sk ka re Mrtva ljih leži. po mrtva zemlja na ETI, …

M I,S ET SMETI, SM ti MI VSI! di re na i al Nekaj bi mor

Cigaretni dim

LEPO MESTO (raperska pesem)

JOU, JOU, preveč sekamo dreves, morali bi ločeva ti odpadke, skrbeti, da bi bi la narava zdrava in lepa, ne pa da je člov eška pamet slep a.

JOU, JOU, JOU …

nažujete naravo Tudi kadilci ones je okolje manj in povzročate, da zdravo. delajte ez vas duši, ne Narava se že br .

Nekoč prav lepo tega še vi mesto bilo je obdano z ozko cesto.

Danes je cesta široka, gost promet se vali, iz izpuhov avtom obilskih neznos no smrdi, zelenja ve č ni.

Na pomoč, na po moč, narava ječi .

DIM

Us tv ar ili uč en ci 4. a r az re da

Miha, 3.a: OŠ Kolezija (halo, itaaaak ).

Hana, 4.a: Youtube.

Učiteljica Jožica: Brskam za različnimi stvarmi z Googlom.

Manca, 9.b: KD Agility Ilirija.

Ema, 4.b: Netlog.

Kaj bi spremenil, če bi bil ravnatelj naše šole?

Ana in Sara, 5.b: Malo več gretja in boljši obroki za malico in kosilo.

Matic, 2.a: Boljše kosilo.

Kaja, 2.a: Naredila bi bazen.

Martina, 9.a: Prebarvala bi stene učilnic v totalno žive barve.

Manca, 9.a: Da bi bili daljši odmori.

Maša, 9.b: Da bi imel pri pouku vsak

svoj laptop.

Učitelj Viktor: Vse je odvisno od financ in finančne krize. Šejla, 2.b: Da bi bila stranišča večja.

Učiteljica Jožica: Poskušala bi povečati disciplino učencev.

Ali bi raje hodil na drugo šolo?

Zakaj?

Mai, 3.a: Ne bi šel na drugo šolo, ker sem se na to šolo navadil in mi zelo ugaja. Imam pa tu tudi zelo dobre prijatelje.

Luka, 3.b: Ne bi šel. Ker imamo dobre lego kocke, s katerimi se rad igram.

Gaja, 5.a: Da, šla bi na drugo šolo, ker je ta šola veliko manjša od drugih, ki jih llllll

3 Izbarali smo tudi šolsko ekohimno!!!

Danes tako, jutri drugače, nikoli isto

Ekohimna OŠ Kolezija Joj me joj, kam gre ta svet!

Vsi smo zaskrbljeni spet, v mestih je smog, led se tali, kup smeti, slonov več ni.

Toda ne skrbite, tu smo mi, mali in veliki šolarji.

Pridno se učimo, vedite vsi: Kolezija - ekošola za vse poskrbi.

Ko sva razmišljali, s kom bi opravili intervju, sva se spomnili na simpatično učiteljico Tino. V petek po pouku si je vzela čas in nama zaupala marsikaj o svojem življenju, ki je, kot boste prebrali, zelo zanimivo.

Ločujemo odpadke, skrbimo za okolje, zbiramo papir, da nekoč bo bolje.

Ne trgajmo cvetlic, ne sekajmo dreves.

Zakaj namesto avta ne uporabljamo koles?

● Omenili ste, da radi potujete. Kje vse ste že bili? Katero potovanje se vam je najbolj vtisnilo v spomin?

Obiskala sem Tajsko, prepotovala Indijo in se povzpela do višine 5300 metrov nad morjem v Indijski Himalaji.

Potila sem se v največji puščavi na Zemlji – Sahari – in barantala na tržnicah severne Afrike. Zeblo me je na skrajnem severu Evrope – na Norveškem, vedno znova pa me pogrejejo moja vračanja v sanjsko mesto, Madrid. Tam sem preživela tudi del svojega študija. Moje najljubše potovanje … Vsekakor narodni parki divjega zahoda ZDA, Las Vegas, Hollywood, San Francisco … Vse z avtobusom, na štop, pri osemnajstih … Danes me je kar strah, ko pomislim, kako pogumno in brezglavo me je vodila želja po odkrivanju sveta za vsako ceno. Če bom rekla, da so bili časi drugačni, bom izpadla ekstremno stara, ampak tvegam – res so bili. /☺/

Naj bo naša skupna trdna volja, da ne onesnažujemo svojega okolja.

Zdaj kolezijci zavriskajte vsi: Ekolezija naj zaživi!

Bor Rat ajec, 7.a

● Kakšne spomine imate na študij v tujini?

Hm … Bilo je noro, nepozabno, življenjska izkušnja. Skoraj za celo študijsko leto sem se odselila v evropsko prestolnico – Madrid. Cela vrsta novih poznanstev, izkušenj, novega znanja, ki me pri mojem delu bogati in me je gotovo zaznamovalo za vedno.

Ekodan na Koleziji

(Foto: NT)

V sredo, 22. aprila, je na naši šoli že drugič potekal ekodan. Ta datum smo izbrali, ker ta dan Zemlja praznuje svoj praznik – dan Zemlje. Ravno na ta dan so leta 1970 ekološki problemi, na katere je opozarjal ameriški senator Gaylord Nelson, pritegnili pozornost in doživeli ustrezen odmev. Danes je 22. april dan, ko še bolj ozaveščamo probleme in razmere, ki ogrožajo naš planet.

Ekodan se je začel s krajšo prireditvijo, ki je služila kot uvod v celotno ekodogajanje na šoli. Vsak razred oz. skupina učencev je imela svojo nalogo.

Najmlajši so iz odpadnih materialov izdelovali zgradbe in živali.

Malo starejši so čistili atrij, se sprehajali in spoznavali gozdno pot, šteli avtomobile in podatke zapisovali v obliki preglednic in grafov. Spet drugi so raziskovali travnik, sadili rožice in ciprese na šolskem vrtu, gledali film Neprijetna resnica in zbirali star papir.

Nastala je tudi razstava različnih izdelkov kolezijcev, ki je bila na ogled v šolski avli. Novinarji pa smo vse ekodogodke na šoli skrbno dokumentirali.

Dan je bil super in je zares služil svojemu namenu – ekoudejstvovanju! Špela Leiler, 9.b n

● Opazili smo, da ste na šoli zelo dejavni.

Učite španščino in geografijo, pa še na oddelku podaljšanega bivanja, imate veliko krožkov in vsako leto vodite projekt Evropska vas. Kako vam vse to uspe?

Kako premagujete stres oziroma napore?

Drži, moje delo je razgibano in ustreza mojemu značaju: danes tako, jutri drugače, nikoli isto. Drugače bi mi bilo dolgčas. Hitro se naveličam … Kako zelo hitro, vama lahko pove tudi podatek, da stene v mojem domu pogosto dobivajo novo barvno preobleko. /☺/ Lanski deveti razredi so me nominirali za najbolj nepredvidljivo učiteljico. No, morda se vseeno niso tako zelo zmotili. Stres … Hmmm … Takrat, kadar je najhuje, kadar imam občutek, da vse beži mimo mene, pustim, da gre, jaz pa v mislih odpotujem sama v bela prostranstva naših gora in rišem vijuge po še nedotaknjenih strminah. Seveda pozabim, da se je na vsak vrh potrebno povzpeti s težkimi smučarskimi čevlji in

S kolesom na najvišji vrh jadranskih otokov (Vidova gora, Brač)

smučmi. Sprošča me tudi opremljanje doma. V mislih to pogosto počnem, v praksi pa, kadar so sanje uresničljive, udejanjim. Toplina in mir doma, ki me objame, ko se vrnem iz službe, mi ogromno pomenita. V zadnjem času je miru sicer malo manj, ker je k hiši prišla nova članica, psička Buča, vendar radosti in veselja, ki jih daje malo bitje, ne zamenjam za nič. Kaj me še pomirja? Planiranje potovanj. Rada kupujem turistične vodnike, vse do potankosti splaniram, potem pa zmanjka denarja in počitnic. /☺/ ● Ali imate radi svoj poklic, ali radi poučujete? Zakaj ste se odločili zanj?

Ko sem se vpisala na filozofsko fakulteto, nisem razmišljala, kaj bom delala po koncu študija. Vedela sem le, da sta geografija ter španščina moji veliki ljubezni. Veliko zaslug za to sta imela moja srednješolska učitelja na gimnaziji Poljane, Borut Drobnjak za geografijo in Natali Žlajpah za španščino. Oba izjemna človeka, izjemna pedagoga. Poleg španščine in geografije sta me naučila, kaj pomeni biti učitelj, kako veliko in odgovorno poslanstvo nosi ta poklic.

Takrat se tega še nisem zavedala, danes vem. Učitelj lahko iz popolnoma nezanimive stvari naredi zanimivo in obratno, s svojim načinom dela ubije vse veselje do predmeta, za vedno.

Poklic učitelja je zelo odgovoren, saj ustvarja znanje bodočih generacij. Ne

le znanje, veliko več. Ima pa eno veliko pomanjkljivost. To so številke, ki jih moramo dajati. Rečemo jim ocene. Te so črna plat poklica, brez njih bi bilo vse lepše. V idealnem svetu bi učitelji učili, ocenjevalci pa ocenjevali. ● Enkrat vas je v šolo spremljal majhen psiček. Ali je to vaš kuža?

Ja, to je moja psička Buča, ki se mi je pridružila letošnje poletje. Je angleški beagle, zelo živahna in razigrana pasma. Glede na to, da je lovski pes, na sprehodih neprestano voha, smrček ima prilepljen na tla, zato se moram zelo boriti za njeno pozornost in naklonjenost. To seveda dosežem samo, če imam pri sebi kakšen izvrsten priboljšek. Ko sem še živela pri starših, smo imeli doma psa, in ko sem se preselila, nisem znala živeti brez njega. Ker sem veliko odsotna, sem dolgo časa oklevala, potem pa je padla odločitev in ni mi žal. Buča me spremlja na vsakem koraku. ● Kaj radi jeste? Katero jed najbolje pripravite?

Najraje imam indijsko hrano, zato je znam tudi najbolje pripraviti. Indijski obrok je običajno sestavljen iz dolgozrnatega riža, različnih vrst kruha, leče, ki nadomešča meso, in zelenjave. Vse je seveda zelo pikantno. Na začetku sem se zelo težko privadila na to, zdaj pa je hrana brez čilija, kot bi bila brez okusa. Začimbe je vedno potrebno pripraviti v vročem olju pred ostalimi sestavinami. To jedi da še izrazitejšo aromo in barvo. ● Ali se oziroma ste se ukvarjali s športom?

V osnovni šoli sem trenirala košarko. Vsak dan trening, med vikendi tekme, poletne počitnice na košarkarskem igrišču. Danes košarke več ne igram, ves prosti čas pa preživljam v naravi, kjer je nešteto možnosti za šport. Pozimi turno smučam, poleti pa hodim v hribe, veliko kolesarim, lansko leto pa sem začela tudi plezati. Enostavne smeri, da se razume. /☺/ ● Za konec. Ali bi želeli še kaj sporočiti bralcem našega časopisa?

Ja, zaključila bi z eno mislijo. Življenjsko ali šolsko, kakor želite. Zapisal jo je Richard Bach v eni svojih knjig.

Gre pa tako: »Ne obrni se od možnih prihodnosti, preden se ne prepričaš, da ni ničesar, kar bi se lahko naučil od njih.« Pogovarjali sta se Martina Petrič in Kristina Nagode, 9. a n

Voh­l ja­n je po šo­l i llllll

gledam po televiziji. Imamo tudi majhno telovadnico.

Valentin, 6.a: Nikoli ne bi hodil na drugo šolo, ker imam tukaj zelo dobre prijatelje. Žiga, 9.b: Ne bi šel na drugo šolo, ker je ta šola najbolj »fensi« in imam zelo lepo in prijazno punco, ki hodi na to šolo.

Kaj bi naredil v zadnjih trenutkih življenja?

Si predstavljaš, kaj bi občutil, če bi na televiziji izvedel, da bo čez nekaj trenutkov konec življenja na Zemlji? Ali bi zadnje dni izkoristil in šel na potovanje ter užival?

Mogoče pa bi kdo sedel na stolu in štel

zadnje minute? Nekateri bi verjetno zadnje trenutke preživeli s svojimi najbližjimi … To dejanje bi bilo nekako najbolj človeško, se ti ne zdi?

In vprašali smo nekaj mimoidočih na šoli, kaj bi naredili oni: Matic, 5.a : Poslovil bi se od prijateljev in najbližjih, z njimi bi tudi te zadnje dni preživel.

Ajda, 5.b : Z raketo bi odletela daleč v vesolje, potem bi se pa že sama znašla.

Ana, 2.b : Splezala bi na drevo in ne bi šla nikoli več z njega.

Kalina, 1.a: Z mami bi šla v najboljši hotel, denar pa bi zapravila za super stvari in igračke.

Razred 1.b: Splezali bi na hišo in z njo umrli.

Rok, 3.b: Šel bi k Božičku in se odpeljal z njim, juhuhu!

Maks, 4.b: Igral bi računalniške igrice do konca…

4

Po očetovih stopinjah?

Za intervju z Rokom (9. a) in Lino (4. b) sva se odločili, ker počneta nekaj, česar ne more vsak – sodelujeta pri sinhronizaciji filmov. Da bi si bolje predstavljali, kako potekajo snemanja in da bi bolje spoznali mlada igralca, sva jima zastavili nekaj vprašanj. Izvedeli sva nekaj zanimivih podrobnosti iz njunega zasebnega in igralskega življenja. ● Se lahko najprej na kratko predstavita?

Rok: Star sem 14 let, hodim v 9. a in živim v Ljubljani. Moji najljubši hobiji so igranje tenisa, smučanje, fotografiranje in učenje tujih jezikov (latinščina, nemščina). Rad jem suši in rižoto s škampi. Moji najljubši knjigi sta Otok zakladov (R. L. Stevenson) in Tuleči mlinar (Arto Paasilinna), najljubši film pa Sončeve solze.

Lina: Stara sem 10 let in obiskujem četrti razred. Rada igram odbojko, badminton, računalniške igrice in klavir, včasih pa preberem tudi kakšno knjigo.

● Kako poteka snemanje?

Usedeš se na stol v spikerskem studiu, si natakneš slušalke, pred sebe postaviš stojalo s tekstom, gledaš na zaslon pred sabo, kjer se vrti film ali risanka, s katero se boš ukvarjal. V drugem studiu, od koder sprejemaš navodila oz. napotke preko slušalk, pa sedita režiser in tonski mojster, ki sproti montira glas, da se sklada s sliko oz. z mimiko lika. Ko snemamo, moraš prebrati z lista tisto,

● Vajin oče je znan igralec Jernej Kuntner. Veva, da sta tudi vidva že sodelovala pri nastajanju sinhroniziranih filmih. V katerih in kakšna je bila vajina izkušnja?

Rok:. Prvi film, v katerem sem posodil glas, je bil Očkov vrtec. Glas sem posodil Tonyju. Igral sem še v filmih Peter Pan (Bahač), Hiša pošast (DJ), Spoznajte Robinsonove (Vilbur), Divjina (Adam), Morski deček in deklica iz lave (Max), Muhice osvajajo luno (Buček). Snemanja imam rad, saj spoznavam nove ljudi ter se zabavam ob šalah očeta in tonskega mojstra.

Lina: Jaz sem igrala v filmih Ninja želve, Kung fu panda, Muhice osvajajo luno in Hiša pošast.

Rok: Rad imam pustolovske filme, komedije in akcijske filme, kadar sem zbran pa tudi kakšne dobre drame.

Lina: Rada gledam kriminalke, kdaj pa kdaj tudi srhljivke in komedije. ● Sta prejela že kakšne nagrade?

Rok: Ne. Lina: Ne.

● Rok, letos se poslavljaš od osnovnošolskih klopi. Kakšne spomine boš ohranil na Kolezijo?

Težko se bo ločiti od sošolk in sošolcev, saj smo se dobro ujeli. Sošolcem in sošolkam sem se priključil šele v sedmem razredu, takrat me je bilo nekoliko strah, kako bom sprejet.

Podobna negotovost me čaka v jeseni.

Ohranil bom lepe spomine na Kolezijo, zlasti na jutra in popoldneve, ki smo jih s sošolci preživeli v šolski knjižnici, se pogovarjali o aktualnih temah in o naših doživetjih, prebirali najrazličnejše knjige in včasih delali domačo nalogo.

Za veliko okroglo mizo sem imel stalno mesto pod strešnim oknom.

Po g ova r j a l i s t a s e M a r t i n a Pe r ko i n M a š a N ovo s e l i z 9 . B n

Smurglesi so otroški band, sestavljen iz učencev 6.a in 9.a razreda naše šole. To so Ema, Pia, Kosta, Katarina, Matic in Martina. Skupino vodita Miloš in Dejana, ki sta glasbenika.

Ponavadi nastopajo na dobrodelnih koncertih.

Skupaj so dve leti.

Igrajo rock glasbo in vadijo enkrat na teden začasno pri Katarini doma.

● Ali še kako drugače sodelujeta s filmom ali gledališčem?

Rok: Ne. Sicer pa pogosto zaidem v gledališče, saj spremljam očetovo delo in mu včasih pomagam s kakšno idejo. Nazadnje me je navdušila predstava Kabaret v Mestnem gledališču Ljubljanskem, zaradi odlične igre glavnih igralcev in tematike, ki mi je pri srcu.

Lina: Bila sem na avdiciji za film Petelinji zajtrk, vendar zaradi hude konkurence nisem prišla v ožji izbor. ● Ali vama je to delo všeč? Ali želita postati igralca?

Rok: To rad počnem, ker pravijo, da sem za to nadarjen, ker mi je to všeč, ker se včasih tudi kratkočasim s tem. Tudi zaradi plačila. To bi rad imel le za hobi, nisem pa še čisto prepričan, kaj bi rad postal.

Lina: To rada počnem, ker se ob tem zabavam in ker spoznavam prijatelje. Rada bi postala policistka ali skrivna agentka.

kar lik, ki ga sinhroniziraš, reče, in se čim bolj vživeti v vlogo.

● Kateri filmi vaju navdušujejo?

● Najljubši predmet?

Rok: Raje imam humanistične in družboslovne vede. Že kot majhen sem rad opazoval in risal zemljevide, zato imam rad geografijo. Seveda tudi rad potujem. Imam veliko želja, najraje pa bi obiskal ameriško podeželje in ameriške nacionalne parke (Yosemite, Death valley …). Do sedaj me je najbolj navdušil London zaradi velikosti in svojevrstnosti. Rad imam tudi francoščino zaradi zvočnosti in lepote jezika.

Lina: Matematika in slovenščina.

Matematiko imam rada, ker zelo rada računam, slovenščino pa, ker se ne učimo težkih stvari in ker mi je slovenski jezik pri srcu.

Še intervju, ki sem ga opravil s člani.

Na vaji pri Emi doma

● Povejte mi, kako se je vaša skupina začela, kdo je predlagal pesmi, ime in

Kaj si želiš, da ti prinese Božiček?

Nik, 2.b: Tri računalniške igrice. Žiga, 1.a: Novo nogometno žogo.

Učiteljica Tina Masterl: Popotniško torbo. Žan, 5.a: Avto na daljinsko vodenje.

Sara, 5.b: Rbd cd.

Pija, 7.a: Igrico za računalnik Sims 2 Garden and … staff in Sims 2 University.

Knjižničarka Lučka: Zanimivo knjigo (itaaaak ) in sladkarije.

Učitelj Viktor: 2 metra snega (itaaaak itaaak ) in veliko zdravja.

Učiteljica Damjana: Srečo, zdravje, smeh, dobro voljo in uživanje v preprostih stvareh.

Učitelj Matevž: Počitek, novo energijo in dober dvd.

5

Salvador Dali Letos mineva dvajset let, odkar je umrl znameniti slikar Salvador Dali. Bil je zanimiva oseba tako na noter kot na ven. O tem nam govori njegovo delo, pa tudi njegovo pojava sama.

Salvador Dali je bil rojen 11. maja 1904 v mestu Figueres v Kataloniji v Španiji. Imel je starejšega brata, ki mu je bilo prav tako ime Salvador, toda on ga ni nikoli spoznal, ker je umrl izpis mesecev pred njegovim rojstvom.

Njegov oče, Salvador Dali Icusi, je bil odvetnik in notar. Bil je zelo strog in je zatiral Dalijev talent. Dali je imel tudi sestro Ano Mario, ki je bila tri leta mlajša od njega. Daliju je umrla mati zaradi raka na dojki, ko mu je bilo šestnajst let. Materina smrt ga je čustveno

sploh ustanovitev banda?

Band je ustanovila Ema, pesmi predlaga več ali manj Miloš, naš učitelj, ampak lahko vedno povemo svoje mnenje.

zelo prizadela. Po njeni smrti se je oče poročil s sestro svoje pokojne žene.

Tega mu mladi Dali ni zameril, saj je do svoje tete gojil veliko ljubezen in spoštovanje. Študiral je v Madridu na Šoli sv.

Ferdinanda. Tam je bil zelo uspešen.

Po šolanju je odšel v Pariz, kjer je spoznal uspešnega Pabla Picassa.

Tudi po izgledu je bil nenavaden in ga je človek takoj opazil. Visok je bil Nekaj dejstev o

Ema Rogač Randl in Valentin Vr bovšek , 6.a n

● Dvakrat so se pojavili na šolskih predstav ah. ● Radi igrajo v temi. ● Smurglesi so , ker so vsi iz Murgel. ● Vsako poletje se do Kosti v Izoli. Tam bijo pri vadijo, nastopajo in se zabavajo.

Kdo je bil Charles Darwin?

● Ali ste imeli kdaj kakšne dvome ali ovire pri bendu?

Ne, ker so nam vedno vsi stali ob strani.

● Ali imate kdaj kakšne spore ali prepire?

Ja, toda zelo redko zaradi malenkosti. Smo dobri prijatelji.

● Kakšno glasbo radi poslušate?

Poslušamo rock in pop, tudi nekaj folk glasbe.

● Slišal sem, da raje igrate v temi. Povejte mi, zakaj?

V temi se sprostimo, pa še zabavno je. Ker inštrumentov ne vidimo, se moramo opreti na sluh.

● Kakšni so vaši načrti, vaše želje?

Da bi še dolgo igrali skupaj in bi nam bilo to v zabavo. Pa da gremo na Evrovizijo … /He he he/

● Ali ste na začetku želeli izbrati kakšnega drugega prijatelja ali prijateljico za člana?

Leta 1968 je posnel reklamo za tovarno čokolade Lanvin. Oblikoval je tudi znak za lizike Chupa Chups.

Bil je odgovoren za celostno podobo Evrovizije v gledališču Real v Madridu, za katerega je ustvaril tudi ogromno kovinsko skulpturo.

Umrl je 23. 1. 1989 v svojem rojstnem mestu zaradi srčnega zastoja.

Njegove umetnine si lahko ogledamo v muzeju, ki stoji v njegovem domačem Figueresu.

Smurglesih:

● Kako se začnete učiti pesmi?

Najprej naš učitelj Miloš pesem izbere in jo priredi za vsak inštrument.

Na vaji nam pesem zaigra, potem pa vsakemu pojasni, kaj mora zaigrati.

Not v večini nimamo, ker je dobro, da znamo igrati po posluhu. Miloš nas vzpodbuja, da med pesmijo improviziramo in smo čim bolj izvirni.

● Kdo skrbi za vaše nastope?

Za nastope skrbijo starši in učitelja Miloš in Dejana.

1,72 metra. Imel je privihane brke in dolge lase. Leta 1929 je srečal svojo doživljenjsko sopotnico Galo Dali, katere pravo ime je bilo ime Helena Dimitrievna Deluvina Diakonova. Gala je bila ruska emigrantka, starejša od njega enajst let.

Salvador je bil zelo znan po svojih ekstravagantnih slikah, med katerimi so bile najbolj znane razlite ure. Ni bil samo slikar, zelo se je zanimal tudi za znanost.

Ne.

Letos mineva 200 let od rojstva Charlesa Darwina. Charles Darwin je bil angleški biolog, ki je dokazal, da so rastline spremenljive in da nastajajo v naravi vedno nove, popolnejše zvrsti in vrste rastlin. V boju za obstanek se ohranjajo samo tiste rastline, ki so se tako spremenile, da se lahko prilagodijo svojemu okolju, druge pa prej ali slej odmro. Torej je v naravi izbira med rastlinami ali, kakor pravi Darwin, naravni izbor ali selekcija.

znanstvene odprave okoli sveta z namenom raziskati kraje Južne Amerike in Pacifiških otokov. Ponudbo je sprejel in v družbi mornarjev, zemljemercev in slikarjev leta 1831 odplul z dvojambornico Beagle na dolgo pot.

Na potovanju je spoznal veliko število rastlinskih in živalskih vrst, na podlagi katerih je razvijal svoje ideje in utemeljil sodobno evolucijsko teorijo (razvojni nauk). Potovanje je trajalo pet let. V domovino je prinesel številne zapiske, risbe, vzorce ter primerke kamnin, rastlin in živali. Za urejanje le-teh je porabil kar dvajset let.

Zapisali Gaja Lancoš in Nina Kapla, 5.a n

Yon Ploj, 2.b; ladja Beagle

● Ali imate kakšne besede, ki bi jih radi povedali za konec?

V tem bendu je zelo dobro igrati.

Valentin Vr bovšek se je pogovarjal s članico Smurglesov Emo Randl Rogač, oba 6.a n

Patricija Bazelj, 2.b

Charles Darwin je živel od 1809. do 1882. leta. Izhajal je iz premožne družine. Po želji staršev se je izobraževal za zdravnika in kasneje za duhovnika, a ga to ni navduševalo. Užival je na predavanjih iz zoologije in botanike ter na dolgih sprehodih po naravi, kjer je zbiral vse mogoče živali, med katerimi so izstopali hrošči.

Mlademu Darwinu je kraljeva mornarica ponudila možnost, da se kot ladijski naravoslovec udeleži

Nina Sangawa Hmeljak, 2.b; pingvin z Ognjene zemlje

bolj samozavestna in da bi se brat več učil. Žan, 5.a: Da bi brat shujšal.

Patricija, 2.b: Učiteljica, ki jo imam zelo rada.

Lori, 1.b: Računanje je super.

Nežka, 2.b: Atrij, v katerem se rada igram.

Ema, 6.a: Učitelji, ker so super.

Katera stvar ti je na tej šoli najbolj kul?

Katera stvar v tem letu se ti je najbolj vtisnila v spomin?

Matic, 5.a: Najbolj mi je všeč žoga.

Ivona, 9.b: Najraje imam Žiga Jarca.

Neja, 3.b: Najraje imam telovadbo.

Maša, 7.a: Ko sem dobila oceno 3 in ko sem dobila morskega prašička.

Hišnik Rudi: Preurejanje šole.

Voh­l ja­n je po šo­l i llllll

Kaj bi spremenil pri bratu ali sestri?

Hana, 2.b: Da bi moja sestra za kakšen dan izginila.

Sara, 5.b: Da bi bil moj bratec bolj priden.

Ana, 5.b: Da bi se moj brat večkrat strinjal z mano.

Učiteljica Petra Štampfl: Da bi bila sestra

Laura, 9.a: Ko sem se zaljubila.

Mark, 9.a: Ko smo dobili elektronsko tablo Kuharica Mira: Ko mi je Ajda dala lepo voščilnico.

Ilustrirala Anna Sangawa Hmeljak, 5.b

6

Kača in ovčka

JESEN Veter je tako zelo mrzel! Ko ti zapiha v obraz, misliš, da sneži. Mehak je kot puhasta živalca.

Dvigne vse, kar mu pride pod roke: papir, lase, liste na drevesih, svinčnike …Tudi hiter je kot formula ena. Nebo je sivkasto-modro-zeleno-belo, bedno, dolgočasno in pusto. Spominja na starega slona (ali pa na mladega, odvisno od razpoloženja). Na nebu se gnetejo oblački kot ovčke, samo da so bolj počasni in ne b b b b b b e e e e e e e k k k k k ee e e t t t t t a a a a a j j j j j o o o o. Drevo je zaspano kot zvezdica Zaspanka. Tako kot nebo je tudi drevo bedno, dolgočasno in pusto. Je tudi bivališče (ali zavetišče, kakor vam je bolj všeč) malim živalim. Lubje je mrzlo, zgubano in staro. Podobno je gobi ali debeli, ravno zasušeni krasti na kolenu. Veje so brez lepih svetlo zelenih listov veliko grše. Lahko bi jih zamenjal za velikanske zvite gosenice. Tanke veje so kot Bedančeva razmršena glava z bolhami (bolhe so listi, tiste izjeme na drevesu, ki so še ostale.) Jesen je samotarska. Ostala je brez vsega.

Lar a Pri jon in Ana Logar, 5.b

Hladen, lahek veter žgečka po licih. Črni oblaki so na nebu. Polni so dežja. Prijetno jih je opazovati in čakati, da iz njih padejo prve kaplje. Sonček se je skril, ampak sem in tja pokuka izza oblakov. Drevo je ubogo in strašljivo in hrapavo. Nekatere veje so dolge in debele. Male vejice so srčkane. Jesen se nama zdi lepa in zabavna. Ker vse pleše v vetru, tudi midve .

Ana Pikovnik , Nina Tepina, 2.b

Hladen zrak te skrivnostno in nežno boža … Ko ga vdihneš skozi nos, te zmrazi in strese. V hladnem jesenskem vetriču lasje plapolajo v osvežilnem zraku. Ozrem se v nebo in zagledam sive oblake, ki se mi zdijo hudobni, zavistni, skrivnostni, neprijetni, mrzli, divji. Jesensko drevo se mi zdi dolgočasno, vendar je v sebi lahko polno življenja in energije. Videti je pusto, staro, žalostno, srhljivo ter revno, a bogato z vejicami in ponosno. Ko se dotaknem debla, začutim razpoke v njem. V dlan me zareže hrapava skorja.

Suha je in gručasta. Debele veje na drevesu so razširjene, mogočne ter velike. Male vejice so krhke in posušene. Zapletene so ena v drugo. Posušeno jesensko listje je na drevesu zelo redko, na tleh pa ga je veliko. Listje je posušeno, brezbarvno, preluknjano, raztrgano in zvito.

Lar a Reber nik , Ik a F azarinc 5.a

Mrzel veter premika naše dolge lase. Zelo nas zebe v ušesa.Veter ti zleze še v grlo in te zmrazi od znotraj. Tudi v dlani in prste zapiha, da so čisto trdi. Veje se v nežnem vetru zibajo sem in tja. Če pogledaš v oblake, te svetloba slepi. Zrak je čist kot solza iz oči. Drevo je polno jesenskih barv, ki še poudarjajo njegovo lepoto in veličino.

Maša Slavec, Biba Milavec, 5.b

Nekega dne sta kača in ovčka sklenili, da se bosta spoprijateljili. To je potekalo tako, da sta se predstavili. Kača je rekla ovčki, da dobro smuča: »ŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠVIGŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠVIG-ŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠVIG!« »Hm, kako pa bi se jaz predstavila?« si je sama pri sebi rekla ovčka. »Jaaaaaa!« se je spomnila. »Jaz znam leteti.« Tisto noč je snežilo in zapadlo je veliko snega. »Juhu, sneg,« je naslednje jutro rekla kača. »Spet bom lahko smučala.« Tudi ovčka se je razveselila. »Že vem, kaj bova danes počeli,« je rekla. »Kača, ker ti rada smučaš, si pripni smučko in zlezi name, jaz pa bom poletela med visoke gore, kjer bova lahko preživeli kakšen dan. S seboj bova morali vzeti tudi hrano. Spali bova v jamah.« »Dobra ideja,« je rekla kača.

Ko sta pripravili vso opremo, sta poleteli visoko v nebo. Leteli sta cel dan in šele, ko se je začelo večeriti, sta pristali na skalni polici pred vhodom v jamo.

Postlali sta si in si zaželeli lahko noč.

Zjutraj se je prva zbudila ovčka. na pol je zazehala, tedaj pa se je pred njo usul kup kamenja in zaprl izhod iz jame. Zaradi nenadnega ropota se je zbudila tudi kača in rekla: »Kaj se pa to pravi?

Kdo me ne pusti spati?« »Kača, kaj bova pa zdaj? Vhod nama je zaprlo kamenje. Samo ti se lahko splaziš ven,« je rekla ovčka, ki jo je bilo tako strah, da se ubožica sploh ni mogla premikati. »Bom že našla rešitev,« je zamrmrala kača. »Pa poglejmo! Tamle je majhna luknja, skozi katero bi se lahko splazila ven in s seboj vzela smučko, z njo pa bi se odpeljala po pomoč.« Pogumno je zlezla skozi luknjo in odbrzela v dolino. Ovčka pa si je medtem že malo opomogla in pogledala po jami. Prižgala je svečko in začela raziskovati. Najprej je odšla po levem rovu in opazovala kapnike, s katerih so kapljale kapljice vode. Prišla je do novega razpotja in tam zavila na desno. Rov se je kmalu končal, zato se je vrnila nazaj na razpotje. Tu pa se je zmotila in namesto da bi zavila po tistem rovu, po katerem je prišla, je stekla po napačnem. Naenkrat ji je zdrsnilo in zakotalila se je po rovu navzdol. Ko se je ustavila, se je pred njo nekaj zasvetilo.

Ovčka je bila presrečna, saj je našla drug izhod iz jame.

Medtem je kača že pripeljala reševalce, ki so takoj začeli odmetavati kamenje z vhoda, kjer sta prejšnjo noč z ovčko prenočevali. Ko so se prebili skozi kamenje, so z močnimi svetilkami obsijali celotno votlino, toda ovčke ni bilo v njej.

Kača je čakala zunaj in na nebu naenkrat zagledala ovčko, ki je letela nad goro. Zaklicala je: »Ovčka, ovčka, pridi, tukaj smo!« Ovčka se je začela počasi spuščati, nato je pristala in kači povedala, kaj se ji je zgodilo. Kača se je najprej malo jezila nanjo, vendar ko je slišala, da je našla drug izhod iz jame, se je razveselila.

Bila pa je jezna sama nase, ker ni pomislila, da bi jama lahko imela dva vhoda.

Ovčka in kača sta se objeli in se odločili, da bosta v prihodnje v gorah bolj previdni. Začutili sta strašno lakoto in skupaj z reševalci sta se odpravili v dolino.

Bor Grošelj Simić, 3.a Ilustrirala Kristina Nagode, 9.a

Nekoga moraš imeti rad Jaz imam rada ogromno stvari. Rada imam vse, ki me osrečujejo in ki jih lahko osrečim jaz.

Ljubezen je prvi pogoj za srečno življenje.

Vsak ima svoja čustva, svoje občutke, ki jih mora nekomu zaupati, svojo srečo, ki jo mora z nekom deliti. Če se ne počutiš ljubljenega, je tudi zelo težko imeti rad samega sebe. Včasih potrebuješ samo en nasvet, objem, nasmeh, ki ti bo pomagal, da se boš zavedel, da nisi sam in da ljudem ni vseeno zate.

Veliko otrok ima zelo slabo samopodobo. To je posledica različnih razlogov. Take težave imajo ponavadi tisti otroci, ki so drugačni od drugih. Ni nujno, da imajo kakšno bolezen ali kaj podobnega. Lahko se ločijo od drugih v malenkostih, vendar so vseeno zasmehovani, poniževani. Ti se ne smejo ozirati na mnenja drugih, vendar vseh svojih čustev ne smejo potlačiti. Svoja mnenja, občutke morajo komu zaupati oziroma prositi za pomoč. Če vse hudo potlačiš, se lahko posledice pokažejo v zelo neprijetnih oblikah.

Ali so materialne stvari sploh kaj vredne, če si sam? Če se nimaš nikomur zaupati? Tako gotovo nobeden ne bo srečen. Blišča se hitro naveličaš, sam pa se počutiš vedno slabše. Zato je zelo pomembno, da imamo družino, prijatelje, ki jim lahko zaupamo. Moramo imeti nekoga, ki nas potolaži in nameni vsem znane besede »vse bo še dobro«. Zavedati se moramo, da imamo šibke in močne točke.

Zato tvegaj in ponudi pomoč tudi tistim, ki so ti na prvi pogled »čudni« ali nedružabni, saj tudi oni potrebujejo nasvete, pomoč, ljubezen. Konec koncev nikoli ne veš, kdaj boš ti potreboval nekoga, ki te bo imel rad.

Ilustrirala Lea Novosel, 2.b

N i k a N ova k , 9 . a

Nočna mora?

Nekega viharnega jutra sem se dolgočasil v svoji sobi. Nisem vedel, kaj bi delal, kar vzdihoval sem od lenega dolgočasja. Bil sem lačen in žejen, ampak ura je bila komaj pet in vsi so spali. Zunaj se je še vedno valila tema in kot za šalo požirala svetlobo, ki je prihajala od majhne lučke v moji kvadratni sobi. Pogledal sem skozi okno in zazdelo se mi je, da vidim obris neke osebe ali živali. Nekaj časa sem še gledal ven in poskušal razločiti, za kakšno pojavo gre, potem pa kakor da bi me zgrabila neka nevidna sila, sem padel po tleh in v

trenutku zaspal. Še zdaj ne vem, ali sem le sanjal ali se je resnično zgodilo.

Zbudil sem se v bolnišnici. Ravno takrat so prišli starši pogledat, kako je z menoj. Povedali so mi, da so me našli nezavestnega ležati na travniku pred hišo. Čez tri dni sem bil že doma, zdravniki niso ugotovili ničesar. Ampak sam sem imel tisti čudni občutek, da mi nekaj manjka. Od tiste noči naprej nisem nikoli več mirno spal, kajti ves čas me je preganjala tista nočna mora, v kateri je hodil v temi neki obris. Zbujal sem se prestrašen.

Neke noči pa me je prebudilo kričanje, ki se je razlegalo iz kuhinje. Ko se mi je posrečilo priti tja, se mi je pa pred očmi spet vse zatemnilo in

zgrudil sem se v temo. Kmalu sem skozi priprte veke zagledal velikansko vesoljsko ladjo in že čez nekaj trenutkov sem bil zaprt v kletki iz bleščeče kovine. Pred mano so lebdela čudna bitja. Rekla so mi, da sem prekršil vesoljski zakon in me bodo zato zažgali. Govorili so čuden jezik, za katerega sem pozneje izvedel, da je bil silmarinščina. Slišal se je kot cviljenje. Z mano so se sporazumevali v slovenščini, čeprav se je vse skupaj slišalo zelo robotsko. Eden od njih je bil zelo visok, mislim, da je bil njihov vodja. Namesto zob je imel prav grozljive čekane, ki so mu zavzemali večino ust.

Bal sem se, da bom kmalu občutil njihovo slino.

Ravno sem hotel spregovoriti, da ne vem, kateri

zakon sem prekršil in s čim, pa mi je v možganih tako zabobnelo, da sem od bolečine spet padel v nezavest.

Ko sem se zbudil, sem ugotovil, da je bila to le nočna mora. Lučka je še vedno gorela, zunaj pa je bilo že svetlo. Budilko sem preslišal.

Komaj sem si opomogel in šel v šolo. Zamudil sem prvo uro in se opravičil učiteljici, da sem se slabo počutil. Nikoli več nisem imel nočne more, še vedno pa se med svojimi opravki včasih vprašam, če slučajno ne kršim kakšnega vesoljskega zakona.

K l e m e n Pož l e p , Ya p P l oj , 5 . b

7

TEDEN OTROKA – od 6.10. do 12.10.2009

Maša

Luka

Naši ljubljeni ljubljenčki Grize, liže in se čohlja, Uživa, če lahko malo grizlja, Če vprašaš ga, ali gre na sprehod, vedno reče ja, In na sprehodu urno šviga sem in tja.

Če bi se lahko spremenil v žival, bi bil …

MORSKI PRAŠIČEK. Da bi me božali, me nosili po rokah, me crkljali in se igrali z mano. Maša Zdešar PTICA. Ker lahko leti, je zelo mehka in tudi lepo poje. Nina Tepina ŠKORPIJON. Ker je črn in črna je moja najljubša barva. Nik Jeđud PES. Ker je tako velik. Yon Ploj Ker je luštkan. Beno Ferhatović Ker je tako srčkan. Nika Lovka Ker je lep, zanimiv, ima srčkane tačke in rad ima igračke. Nežka Kuzmin Delgiusto Ker je zelo lep. Patricija Bazelj Ker ima srčkana ušeska in velike rjave oči. Ajda Toš ŽELVA. Ker so male želvice tako ljubke, ko se izvalijo. Lea Novosel Ker zna dobro plavati in mi je všeč. Matej Kobi MIŠKA. Ker je tako hitra. Urban Arhanič KONJ. Ker je lep in zanimiv. Hana Umek Ker mi je všeč, ko galopira. Hana Milavec Ker je zanimiv in čudovito galopira. Hana Justin Dermelj OREL. Da bi lahko letel. Močno bi mahal s krili in bi bil zelo hiter. Luka Kušar SRNA. Ker je hitra in lepa žival. Nina Sangawa Hmeljak HRČEK. Ker je srčkan in majhen. Šejla Nahić MUCA. Ker ima zanimiv rep. Ana Pikovnik

Nina T.

( vs i 2 . b )

Matej

A n a L o g a r, 5 . b

Yon

On je mehak in bel, Srčkan je, vesel, Kadar ga obiščem, mu piškot poiščem.

A on se rad igra, Res hiter je za dva.

A n a P i kov n i k , 2 . b Nik

Ta kuži ima belo-črno dlako, In modre oči, smolo pa tako, Ker ne sme, kot si želi, svoj živi dAn gristi naših stvari.

Ampak vseeno ji uspe, saj za Njo to ni tako težko. Veliko srečo Imam, da jo sploh poznam.

Nina S. H.

Lara Prijon, 5.b

U r ban Hana J. D.

Rumena je in zlata, In zmeraj je vesela, Blešči se kot sonce, In ni prav nič debela.

Cikcak se po akvariju podi, A mi jo imamo radi vsi.

N i k a L ov k a , 2 . b

Dež, dež, dež…

Rad fotografiram naravo.

Martin Zore, 8.a

Rad imam hokej. Uroš Krivec, 5.b

Zjutraj se zbudim, se še malo v postelji vrtim in dež vidim.

V šolo se odpravim in dežnik rabim.

Avto me pošprica, za njim z vetrom prileti ježeva bodica, vame se zatakne in me spotakne.

Hodim naprej, dežuje brez mej.

Pridem v šolo in sem tam v veliko nadlogo.

Poskušam biti neviden, saj nisem preveč priden.

Pouk se konča in z njim mora vsa. Še vedno dežuje in vreme uničuje.

Dež, dež, dež … ti si kriv za vse!

Napisali Biba Milave c i n Anna Sangawa Hme l j a k (tudi ilus trir ala), 5. b Rad rišem zmaje. Boris Trček, 5.b

Moja prva srečanja s Prešernom Mislim, da je bil Prešeren zelo velik umetnik, pesnik in človek. Izdajal je take pesmi, za katere je vedel, da nekaterim ljudem ne bodo všeč, a jih je kljub temu napisal. Njegova ljubezen do Julije je bila nepopisna. Pisal je pesmi, nekaterim nerazumljive. Dolgo je živel v revščini, a je vseeno imel veliko življenjske volje. Izobraženci so mislili, da kvari čisti slovenski narod, zato so njegova dela uničili. Bil je vesele narave, rad ga je pil in se veselil, čeprav je znan po tem, da je bil nesrečen. Napisal je veliko žalostnih pesmi.

Tako znan in spoštovan je postal šele pozneje po smrti, čeprav je tudi, ko je bil še živ, imel velik ugled. Mislim, da je veliko naredil za razvoj slovenske kulture in pesništva.

Nik a N ovak , 9.a

Prva asociacija na Franceta Prešerna je: naš največji pesnik. To trditev sem poznala že pri treh letih, a celo do osmega razreda nisem vedela, kaj pomeni. Predvidevala sem, da je bil pesnik, ki je pisal lepe, čustvene, udarne oziroma kvalitetne pesmi – take, ki se lahko primerjajo z ostalo svetovno znano poezijo. Tudi o njegovem nesrečnem ljubezenskem življenju sem slišala nekaj besed.

Zdravljico sem zaradi njene pogoste »rabe« prav tako spoznala že kot otrok. Himnični del sem znala na pamet, vendar o samem pomenu te pesmi nisem prav nič razmišljala.

Ko smo pri pouku slovenščine začeli obravnavati Prešerna, me ni posebno navdušil. Bolj kot njegove pesmi me je zanimalo njegovo življenje. Zanj Slovenci zelo radi rečemo, da je

8

Kaj je sreča?

Sreča je pojem, ki ga razume vsak drugače. Zame je sreča to, da imam družino, odraščam v normalnih pogojih in živim sodobno življenje. Sreča je tudi to, da lahko hodim v šolo, kajti vsem otrokom na svetu žal to ni omogočeno. Najbolj srečna pa sem takrat, ko pridem iz šole domov, pohitim v svojo sobo, odprem igralno stajico moje čudovite psičke Aishe (Mr.Springer Hello Aisha) in nato sledi obdobje veselja za obe. To me resnično najbolj osrečuje, čeprav se nekaterim zdi smešno. Priznam, morda je drugače, vendar preprosto to sem jaz.

Zelo me tudi osreči, kadar v šoli dobim kakšno dobro oceno. Seveda pa sem zelo žalostna in razočarana, kadar dobim slabo oceno, ker vem, da sem se veliko trudila. V takšnih obdobjih mojega življenje vedno pomislim na tisto, kar me osrečuje, na nekaj lepega, kar me spremlja v življenju, in se zato kar hitro poberem in nadaljujem s svojo življenjsko potjo.

Pogosto me nepričakovano obišče sreča. Imam tako imenovana nihanja razpoloženja, vendar tukaj ne gre za bipolarno motnjo, temveč za puberteto.

Moje obdobje sreča ponavadi traja nekaj minut in mi potem polepša dan.

Ponavadi se zgodi takrat, ko mi mama po telefonu sporoči, da bomo odšli na družinski izlet. Takrat sem preprosto vesela, da bomo skupaj. Ali ko sem s prijatelji in se smejimo, da nam gre že kar na jok. Rada se družim, vendar sem velikokrat rada tudi sama. Takrat se grem sprostit v naravo z mojo Aisho. Srečna sem tudi takrat, ko se mi na hodniku nasmehne učiteljica in mi tako polepša dan. Pomislim, da je oseba, ki prav tako živi življenje kot jaz.

Nepričakovano se me dotakne sreča, ko hodim med polji in zagledam srno in ko priteče še trop drugih srn in so pet metrov oddaljene od mene. Mirno jedo, pa čeprav jih midve z Aisho pri tem motiva.

Največja, nepričakovana sreča pa se mi je zgodila, ko sem dobila Aisho.

Zdaj me osrečujejo trenutki, ki jih preživim z njo. Ko jo učim »glej me« v obilici motečih dejavnikov, v okolju, kjer se še jaz težko zberem - ona pa me gleda in gleda. Ko se učiva trike: dvig sprednjih tačk, zadnje tačke v zraku, prekrižanje sprednjih, kroge, obrate, tačke … Ko se igrava in ona venomer, znova in znova, zmaguje, tečeva, čeprav me vedno prehiti. Preprosto je srečna.

To so stvari, ki so se v mojem življenju pojavile v maju 2008 in so mi drastično spremenile življenje. Ena izmed sprememb je tudi ta, da sem postala bolj vesela, srečna, zadovoljna in optimistična. Komaj čakam na nov dan, polna sem želje po novih izkušnjah in doživetjih, ki mi jih z odprto roko ponuja življenje. Življenje rada živim in ga čim bolj skrbno izkoristim!

Mislim, da se sreča skriva v majhnih, vsakdanjih stvareh. Zadovoljni moramo biti že z nasmehom, ki nam ga nekdo podari, če želimo najti pravo vrsto sreče.

Ljudje se moramo razdajati in širiti svoje znanje ter kulturo. Ljudem moramo znati prisluhniti, pa čeprav le v svojih dušah. Tako bomo srečni. Seveda pa moramo razmišljati pozitivno. Ljudje zmoremo veliko, ker smo namreč čudovita, izredna in močna bitja. Tudi to, da smo srečni.

Za konec pa še: Nihče drug nam sreče ne podarja - srečo človek si sam ustvarja! Potrudimo se in si življenje naredimo čim lepše. Samo eno samo je, zato ga moramo skrbno izkoristiti in z njim previdno ravnati. Vse pa je v rokah posameznika. Odločitev je naša!

Manca Založnik , 9.b

Sreča! Kaj je sreča? Je to velik avto, je to velika hiša, je to veliko denarja, je to lep sončni vzhod ali lep metulj na pisanem cvetu? Eno vprašanje, tisoč odgovorov. Vsak, ki bi ga vprašali, kaj je zanj sreča, bi odgovoril drugače.

Kaj osrečuje mene? Velikokrat pomislim, da bi bila najbolj srečna, če se ne bi preselila v Ljubljano in zapustila svoje družine in prijateljev. Pa bi bila potem res srečna? Verjetno ne. Verjetno bi si potem želela kaj drugega in bi mislila, da sem nesrečna.

Vedno pogosteje ugotavljam, da imam pravzaprav srečo prav zato, ker sem v domu. Koliko ljudi, ki me osrečujejo, sem spoznala. Koliko trenutkov je, ki mi pričarajo na ustnice srečen nasmeh. Koliko dogodkov je, ki so ena sama sreča. Če samo pomislim na prejšnji teden, ki smo ga preživeli na jadranju. Ena sama sreča.

Ko razmišljam, kdaj me je nepričakovano obiskala sreča, se mi v misli prikrade letošnji rojstni dan. Bil je drugačen kot vsa prejšnja leta. Praznovala sem ga na turistični kmetiji Urška, kjer sem bila na počitnicah. Vsi gostje na kmetiji in domači so se zelo potrudili, da je bil ta dan zame drugačen in lep.

Torta, napis z velikimi črkami pred hišo Vse najboljše, Laura, darila … Ob koncu dneva je gospodar Tone odprl svoje zelo pomembno ledeno vino.

Res je, da si vsak človek srečo kuje sam. Jaz bi lahko jokala nad svojo usodo. Pa ne! Vidim, da je sreča v tem, da se človek trudi za svojo srečo, v tem, da ima okoli sebe dobre ljudi.

Laur a Golčar, 9.a

Slovenski kulturni praznik – 8. februar Prešeren je z menoj že zelo, zelo dolgo – desetletja. Ni vedno čisto ob meni; včasih se umakne za krajši čas, da napravi prostor komu drugemu, včasih molči dlje. Vedno pa se vrne, nikoli ni daleč, tako da ga ni težko priklicati. Da pa je postal moj zvesti spremljevalec, sva se najprej velikokrat srečala, še več, tudi spopasti sva se morala: nekatera najina srečanja so bila prijazna, druga sta zaznamovala razočaranja in odpor.

Ivana Štular, 7.b Prvič sem se srečala s pesnikom kot predšolski otrok, ko sem s staro mamo hodila na tržnico. Ne vem, kolikokrat mi je morala povedati, kdo je mož na podstavku pred Tromostovjem.

Vem pa, da mi ni bil všeč, zdel se mi je čuden; lepša je bila njegova muza.

Potem sem začela sama brati in lotila sem se knjig v domači knjižnici.

Na vrsto je prišla tudi drobna, v usnje vezana knjižica. Poezije. Poskušala sem in poskušala, se trudila in mučila – ni šlo! Domači so me tolažili, da bom že še lahko brala tudi Prešerna, pa jim nisem verjela, tako mi je bil zoprn. Še mimo njegovega spomenika sem hodila tako, da sem gledala stran. Čisto na tiho pa me je glodalo razočaranje, ker je očitno obstajal svet besed, ki mi je bil neznan, tuj in nedostopen. Čez čas sem poskusila še enkrat – ne na začetku, ne. Prelistavala sem knjižico in iskala, iskala – končno sem našla pesem, ki sem jo razumela. Pesem Kam? sem neštetokrat prebrala, tako da sem jo na koncu znala na pamet.

Tej je kmalu sledila druga, tretja ...

Prešeren je začel postajati moj spremljevalec. Šola je poskrbela, da se je moje prijetno druženje s pesnikom v četrtem razredu sprevrglo v »strašen boj, ne boj, mesarsko klanje«: v eni šolski uri smo prebrali Uvod h Krstu pri Savici, ga razložili in čez tri dni smo ga morali znati na pamet. Če se mi je pri pouku še zdelo, da nekaj malega razumem, za kaj v Uvodu gre, že isto popoldne nisem razumela nobenega verza več.

Borila sem se z vsako vrstico posebej, včasih celo s posamezno besedo; na koncu sem sicer znala oddrdrati vse kitice – ampak Prešeren – ta je bil odvraten! Odpodila sem ga iz glave in bližine ter se mu na daleč izognila, če je grozilo, da se srečava. Spomnim pa se, da me je potihoma spet malo žrlo, da je močnejši od mene.

V šestem razredu sem zelo navdušeno brala biografske romane, tudi tiste, ki so pripovedovali o slovenskih umetnikih. Roman o Prešernu, Neiztrohnjeno srce, je prišel na vrsto, jasno, čisto na repu. Roman sem požrla,

pesnika sem ugledala v čisto drugi luči: osamljen, zavrnjen, nesrečen, po drugi strani pa tako genialen. Sočustvovala sem z njim in z njegovo ljubeznijo in zato poskusila prebrati Sonetni venec – prav počasi, s premislekom in naklonjenostjo. Bilo je težko, marsikaj sem razumela, marsičesa ne, za kak drobec pa sem le slutila, kaj bi morda lahko pomenil. Tokrat se nisem jezila, da ne razumem vsega: nasprotno, veselila sem se vsega, kar mi je bilo jasno ali vsaj blizu, ostalo sem odložila za kasneje. Tako me že desetletja spremljajo »mokrocveteče rožce poezije«, »viharjev jeznih mrzle domačije«, »milši zvezde«, »zvezde prijazne, ki so sijale le kratko« pa še kaj. Tem so se v letu, ki je sledilo, pridružili še številni drugi izseki iz pesnikove zapuščine.

V sedmem razredu sem se s pesnikom prvič zares srečala tako, da ni bil le moj spremljevalec, ampak sva oba postala plen slogovne analize in najino razmerje so zapletle etikete in učena imena: metafora, stopica, metonimija, geminacija, onomatopoija, epiteton ornans, jamb, amfibrah, laški enajsterec, personifikacija, aliteracija, asonanca, rima, primera ... Moji zgodbi o domišljavkah, ki ju je doletela bolj ali manj zaslužena kazen, sta postali romanca in balada, zgodba o tečnem gobezdavem čevljarju, ki je dobil, kar je iskal, je postal satirični sonet. Me je motilo? Morda malo na začetku, dokler se mi ni posvetilo, da tisto, kar sem imela prej preprosto rada, ima tudi določene značilnosti, ki, če jih prav razvozlam, vzbujajo ne samo občudovanje, ampak tudi globoko spoštovanje. Je moje dojemanje pesnikove izpovedi morda kaj izgubilo zaradi tega? Je, vendar le začasno.

Ta prva »teoretična srečanja« s pesnikom so namreč pomenila začetek mojega dvotirnega sožitja z njegovo poezijo: po prvem tiru sem sama vstopala v svet njegovih pesmi in razvozlavala njihov pomen, drugi tir pa mi je vedno znova in znova odkrival zakonitosti, ki vladajo v besednem bogastvu in ki iz njega ustvarijo besedno umetnino.

Nekje, enkrat, ne vem kdaj, sta se oba tira združila v eno samo pot, ki me varno vodi po pokrajini pesnikovega strahu in upa.

Marijana Štrbenk, učiteljica slovenščine, angleščine in francoščine n

bil nesrečen človek. Seveda sem tudi sama imela takšno mnenje o njem. Ure in ure smo pri slovenščini poglobljeno spoznavali pesnika, spotoma pa smo si še zlasti zapomnili, da je zelo rad pil, razgrajal, preganjal ženske in pisal pesmice s pomenljivo vsebino. Seveda pa je res, da je njegovo življenje Primičeva Julija globoko zaznamovala. To je razvidno iz vseh pesmi, ki jih je tudi uradno in javno namenil prav njej (npr. Sonetni venec). Meni so zelo všeč znamenite Gazele in Zdravljica, katere vsebina mi je tudi zaradi boljšega znanja zgodovine postala veliko bolj razumljiva.

Zdaj vem, zakaj je Prešeren naš največji slovenski pesnik. Ne samo zaradi poezije, ki se lahko primerja s svetovno, ampak zaradi pesnjenja v jeziku, ki je bil v njegovem času jezik kmečkega, neizobraženega in zatiranega prebivalstva. In z veseljem lahko povem, da sem ponosna nanj.

Vem, da moje mnenje o Prešernovi poeziji ne bo tako globoko, saj sem le devetošolka, njegove pesmi pa so vrhunske. Prešeren je s pesmimi dokazal, da je slovenščina občudovanja vreden jezik. S tem nas je predstavil svetu. Vsa njegova dela so mi zelo všeč, le Krst pri Savici me ni tako navdušil. Zdi se mi predolg oziroma prezapleten, da bi ga razumela. Najbolj pa mi je všeč balada Povodni mož. Navdušilo me je pesnikovo kaznovanje prevzetnosti in napuha. Prešernovi pesmi, ki pa ju znam na pamet, sta Vrba in himnična kitica Zdravljice. Vrbo smo se morali naučiti na pamet v glasbeni šoli, ker je učiteljico »čisto vrglo«, ko je izvedela, da je nihče ne zna. Sicer pa je zelo lepa pesem. Škoda, da ni več pesnikov podobnih Prešernu, saj ga res občudujem.

M a r t i n a Pe t r i č , 9 . a

Špela Leiler, 9.b

9

Povodni mož se je vrnil »Dobro jutro Ljubljančani in Ljubljančanke!« Urška je počasi premaknila prste na rokah in nogah. »Prekrasno jutro je tu na radiu Ljubljana!« Odprla je sive oči in mežikala skozi prodorno jutranjo svetlobo. »Danes bomo poslušali uspešnice kot If I were a boy in So what ...« Vzdignila se je v sedeč položaj, izklopila radio in si nežno objela kolena. »Se pravi ... Tako je,« si je zamrmrala v brado. »Nazaj sem ... Doma.« Grenko se je nasmehnila, glavo naslonila na kolena in se tiho zjokala. Ni hotela, da jo slišijo. Da jo slišijo vsi kuharji, ki ji pripravljajo šolsko malico, vse gospodinje, ki likajo drage obleke, vsi vrtnarji, ki urejajo mamine nasade tulipanov in vrtnic, in vsi tisti, ki nadomeščajo družino in ki naj bi zapolnili praznino. Ni hotela, da jo sprašujejo, zakaj se vendar joka, ko ima vse. Nima, ne. Nima vsega. Vse je izgubila, ko je izvedela, da nima nič.

Bila je najlepša, najpametnejša, najbolj zaželena med vsemi dekleti. Le zakaj ji to ni dovolj?

Vsak dan se je našel nov norec, ki se je vdal njeni lepoti. Vsaj tako je mislila, dokler niso v šoli dobili novega učenca. Pravil je, da prihaja iz tujine, angleško ni govoril tako dobro. Imel je rumene, skoraj bele lase in kot oglje črne oči. Urški se je zdel dokaj povprečen, lahek plen. Izziva se je veselila. V šoli ga je osvajala, doma pa opravljala. A fant se vanjo ni zaljubil na prvi pogled, to je Urško presenetilo. Bil je vljuden in skromen, v oči ji je gledal brezskrbno, skoraj prosto, govoril pa je lahkotno in razumljivo. Urška je postajala že rahlo živčna in jezna, ker je opazila, da se v njegovi bližini spotika čez lastne stavke in zardeva kot kuhan rak. Postajalo jo je tudi strah. Strah, ker je bila na njegove besede ranljiva. Tolažila se je: »Saj me ne more zavrniti! Jaz sem najlepša!« Urška se je za trenutek predramila in pogledala skozi okno: »Neumna, preprosto neumna si bila.« Ponovno se je zamislila. Bilo je tisto poletje ... Ko sem bila neumna. Ko sem ga ponovno srečala. Vsaj deset nas je bilo ... Manca, Jaka, Pia, Domen, Sara, Lea in nori Simon. Skupaj smo hodili na sprehode in na sladoled.

Neko noč sta se on in Urška odcepila od skupine in odšla na sprehod ob morju. Bilo je že

Turjaška Rozamunda

Avtor Matevž Kocjan, 8.b

pošteno temno, ko se je odločil, da bo spregovoril: »Veš, Urška ... Grem, kmalu, domov ...« Zdrznila se je. »Se pravi ... Ja ... Veš ... Družinske zadeve ...« »A tako ...« je odvrnila. Do konca sprehoda nista izdavila niti besede. Tisto noč Urška ni mogla zaspati. Premetavala se je v postelji, hodila naokrog, brala ... Vstala je okoli štirih zjutraj, se oblekla, pojedla jabolko s trga in odšla do morja. Tam se je usedla na obrušeno skalo ter gledala jutranje valove. Kar naenkrat se je nekaj zableščalo v daljavi, veter je zapihal močneje, valovi so barvno izzivali luno. Pri pomolu je videla z morjem in mesečino obrobljeno postavo. Konice las so se ji bleščale v svetlobi, do kolen je stala v vodi, v rokah pa je držala nekaj svetlega, kar ji je metalo sence na obraz.

Urško je nenavaden prizor pritegnil in začela se je približevati vodi. Bolj ko se je bližala, bolj se ji je zdel obraz znan.

Fant je bliskovito pogoltnil svetlobo v rokah in se zdrznil. Med prsti se mu je razširila plavalna koža, po telesu je dobil luske, ušesa so se mu pomanjšala. Urška je otrpnila. Premikal se je bližje in bližje proti vodi. Beli lasje so mu plapolali v vetru. Urška je vedela, da je on. Brez pomisleka je stekla po mokri poti, njena majhna stopala pa so odmevala po kamnu. Fant se je ozrl. Videl jo je, kako je v solzah tekla in klicala njegovo ime. »NE!« je zakričal. »Ustavi se! Moram iti nazaj! Ne spadam v ta svet!« »Lahko bi spadal ... Z mano! Ljubim te, zato PROSIM, NE ODIDI!« Stopil je do nje in jo poljubil. »Jaz tudi,« je zašepetal, preden je njegove besede požrla tema. Dokler ni popolnoma izginil v temnih valovih, je dodal: »Do naslednjič, Urška!« Ko so jo zjutraj našli, je še vedno stala na istem mestu in strmela v valove.

***

»Urška, si že pokonci? Zajtrk je!« »V minuti, mama!« Tako je. Imela je vse, dokler ni ugotovila, da nima nič. Urška je vstala, si popravila spalno srajco in zapustila svojo sobo.

Mija Gabrijelčič, 8.b

Pisma dobrim možem Dragi namišljeni Božiček,

Dragi dedek Mraz … ali Božiček … ali starši?

jaz sem Ana iz Ljubljane in ti pišem, ker sem jezna nate, saj si mi uničil božič. Od mladih nog sem mislila, da obstaja en možiček, ki prinaša darila pridnim otrokom. Zdaj pa je že kakšno leto od tega, ko sem odkrila, da si ti pravzaprav moja mami in oči! Baaaak, razočarana sem, da je tako! December ni več tako lep, kot je bil. Res ne vem, če bom kdaj za novo leto še popolnoma srečna.

Pisatel jica Ana Logar, 5.b

Ko se sprehajam po že kar pretirano kičasti Ljubljani, me obdaja nekakšna čudna toplota. Božični in novoletni čas je zame najlepši čas v letu. Ima nek poseben čar, ki me pomirja. Daje mi optimističen občutek za vse, kar počnem.

Božiček, dedek Mraz ter Miklavž pa ste s svojimi darovi samo še pika na i v tej praznični zgodbici. Obstajate v naših glavah, ki se polnijo z življenjskimi smisli in nesmisli, podatki in dejstvi. Vsa ta miselna solata nam iz glave izriva bogato domišljijo in otroške ideje. Tako v naših glavah za voljo vedno večje odgovornosti obstaja vedno manj bitij, ki nam lepšajo življenje.

10

Novoletni čas

Božični rap

Božiček

Božič prihaja Počas se primaja Otroke razvaja Finančna kriza nastaja

Božič prihaja in z njim možak, ki pozna ga vsak.

To rdeč možicelj je, ki Božiček mu je ime.

Vsak otrok, ki priden ni, za kazen nekaj dobi, kar ne prija ti.

Saj že veste, kaj je to …

To je dolga tanka stvar, ki ni prav nič prijazen dar.

Ko te udari, ti rdeč madež pusti in to boli.

Mesto je svetlo Snega je nametlo Izložbe so polne Šalov iz volne

Ooo … splača se vam biti priden, saj dobiš reči, ki všeč so ti!

Daril je preveč Otroc so čist preč A če je kakšno več Pa tud ne bo odveč

Otroc so veseli Ker v šolo niso smeli Smuči so zapeli In po snegu oddrveli

L a r a Re b e r nik in Ik a F azarinc, 5.a

Starši so veseli čeprav žepi niso več debeli Da zbrani smo vsi Je najlepš, kar se lahko zgodi.

Dragi dedek Mraz!

Letos imam nekaj želja, a jih ne bom delil s tabo, ker vem, da si zelo uspešen marketinški trik. Me pa zanima, koliko so zaslužili s tabo in kdo sploh si.

Tisti, ki te je izumil, je moral biti marketinški genij in bi vsekakor moral dobiti Nobelovo nagrado za marketing. Smešno je to, da je prepričal toliko ljudi, da obstaja nekdo, ki ga v resnici ni.

Tudi ateisti so te sprejeli, pa ne zaradi vere, ampak zaradi želje po darilih in obdarovanju.

Sicer pravijo, da je bistvo obdarovanja dajati drugim, zdi pa se, da je za večino ljudi bistvo božiča in ostalih decembrskih praznikov, da dobijo in ne dajejo. Ljudje smo, žal, tudi v tem času zelo tekmovalni. Važno je le, kdo bo kupil več. Zato decembrski prazniki izgubljajo vrednost in pravo mesto v srcu ljudi. Bistvo praznikov je že davno pozabljeno.

Kljub temu se najdejo ljudje, ki se jim zdi pomembno dajati, pa ne samo v času praznikov. To so ljudje, ki ohranjajo izročilo in pravi čar praznikov. Ostali pa, kot že prej omenjeno, tekmujejo, kdo bo več kupil in podaril darila z večjo vrednostjo.

Ljudje vedno manj dajejo za druge in se osredotočajo samo nase in na darila. Zaradi krize, v kateri smo se znašli, pa so darila bolj skromna in pravični dobrodelni duh se vrača. Vse je za nekaj dobro, se ti ne zdi?

Lp, Mar k Požlep, 9.a

Ema Rogač Ra n d l , Va l e n t i n Vr b ov š e k , 6 . a

Bilo je lepo sončno popoldne.

S prijateljem Tomom sva se družila pred trgovino. Igrala sva se razne stvari. Nato pa je prišel nek čuden gospod, ki naju je vprašal, če mu pomagava najti njegovega psa.

Bil je zelo debel in iz ust mu je smrdelo po plesni. »Moram domov,« sem si izmislil. »Greš z mano?« sem vprašal tudi Toma, a on mi je rekel, da bo gospodu pomagal iskati njegovega psa. Hitro sem se poslovil in odšel domov.

Naslednje jutro sem šel v šolo in opazil, da Tom ne sedi v svoji popisani klopi. Najprej sem se ustrašil, da ga je gospod ugrabil, a nato sem pomislil, da je že včeraj zgledal malo bolan. Teklo mu je iz nosa, kihal je in kašljal. Mogoče je zbolel, sem pomislil. Tako sem razmišljal o tem, da ga bom po pouku poklical, da sem čisto preslišal učiteljico, ki me je nekaj spraševala. »Valentin, Valentin!« me je klicala.

Končno sem se zdramil in ji prisluhnil. Vprašala me je, če vem, kje je Tom. Odkimal sem in jo vprašal, če ji njegova mama ni nič sporočila. »Ne,« je odgovorila učiteljica.

To me je tako prestrašilo, da sem vstal, čeprav pouka še ni bilo konec, in stekel iz učilnice naravnost proti Tomovi hiši. Na dvorišču sem zagledal njegovo mamo, ki je bila čisto objokana. Povedala mi je, da Toma že od včeraj ni.

Takoj sem vedel, da sem ravnal prav, ko sem se

debelemu gospodu zlagal, da moram domov.

Tomovi mami Marjeti nisem povedal za možaka, ker nisem bil čisto prepričan, da ima pri vsem kaj zraven. Ko sem prišel domov, sem se takoj usedel za računalnik. Na računalnik se spoznam zelo dobro, vendar sem imel premalo podatkov o temu gospodu. Naslednji dan je bila sobota, zato sem imel priložnost iti pred trgovino, kjer je možakar spraševal za pomoč. Prodajalke sem vprašal, če se ga spomnijo. »Ime mu je Andrej. Andrej Malnar, če se prav spomnim,« mi je povedala prva. »Sem pogosto zahaja,« mi je povedala druga.

Andrej Malnar. To ime me je preganjalo celo noč. Sanjal sem o tem, kako me gospod lovi in da bežim pred njim. Ko sem se zbudil, sem hitro stekel na zajtrk. Ker je bila ura že pol osmih, sem hitro odšel v šolo. Ko sem tekel, sem se spotaknil ob kamen. Ko sem padel, sem se urezal v nogo.

Pritekla mi je kri. V očeh sem že imel solze, a sem stisnil zobe in jih zadržal. Med poukom sem težko sledil snovi, po njem pa sem še malo razmišljal pred šolo. Ker sem se sam počutil precej grozno, sem se odločil, da bom poklical mamo, naj me pride iskat. A še preden sem prižgal telefon, sem zagledal gospoda. Da, istega gospoda, kot sem ga videl v nedeljo. Isti gospod, ki sem ga sumil, da je ugrabil Toma. Hitro sem se skril za drevo, preden me je opazil. A zraven je prišel še potepuški pes, ki mi je začel lizati rano. To me je tako bolelo, da sem moral zakričati. Hitro sem utihnil, da me ne bi zagledal gospod. Začel se mi je približevati, a preden je prišel, ga je na srečo ogovorila učiteljica za matematiko. Hitro sem zbežal domov. Doma sem zagledal mami, kako dela palačinke, in brata, kako visi na računalniku.

Ilustrirala Z a l a T i r a n , 2 . r.

Mama me je vprašala: »In kje si bil toliko časa?« »Imeli smo eno uro več,« sem se ji zlagal. Kaj pa naj ji povem? Da sem se skrival v grmu pred človekom, ki je morda ugrabil Toma? Mislila bi, da sem nor. Zato sem se odločil, da bom tudi to zadržal zase.

Odločil, da bom malo pobrskal po zgodovini gospoda Andreja Malnarja. Šel sem na svoj novi prenosnik in vpisal njegovo ime. Zagledal sem njegov življenjepis in nekaj člankov o njem. Kliknil sem na najnovejši članek, star pol leta. Tam je bilo na veliko napisano: Glavni osumljenec v primeru Pajkova mreža. Na hitro sem preletel članek in si zapomnil nekaj stavkov. Pisalo je, da je bil glavni osumljenec ugrabitve sedem otrok, a so ga morali zaradi pomanjkanja dokazov izpustiti iz zapora. Torej se je možnost, da je ugrabil Toma, zelo povečala.

Nato sem zagledal njegov naslov. Češnjeva ulica 24. Jaz živim na Češnjevi ulici 29, Tom pa na 25.

Nato me je mama poklicala h kosilu. Stran o Andreju sem dodal pod zaznamke, da bi kasneje nadaljeval.

Hitro sem stekel dol, ker imam palačinke najrajši. Vsi smo se zbrali in začeli jesti. A takrat sem zagledal časopis, na kateri je bila Tomova slika. Zagledal sem naslov: Dečka uradno pogrešajo. Danes zjutraj izginil še en deček. Tam je bila tudi slika. Skoraj sem se sesedel. Ta otrok je bil še en moj sošolec, Jure Zmajevec. Živel je na Češnjevi ulici 26, eno hišo stran od Toma. Kaj, če obstaja vzorec? »Smem od mize?« sem vprašal mamo.

Stekel sem v sobo in s seboj vzel časopis.

Podrobno sem ga prebral in ugotovil nekaj dejstev o ugrabitvah. Odločil sem se, da bom naslednji dan po šoli odšel v hišo gospoda Malnarja. Naslednje jutro sem šel hitro v šolo. Po šoli sem šel najprej

Tako je Božička in dedka Mraza v moji glavi vedno manj. Zato želja zate nimam. Vedno manj te je in vedno manj zame obstajaš, zato se mi ne zdi dobro, da obremenjujem svojo glavo z željami in upi, ki jih ne potrebujem. Ostajaj v glavah malčkov in otrok. V moji glavi si samo še spomin na vse neumnosti in traparije, ki so me spravljale v smeh.

Lp,

To bi bilo CARSKO! Če bi mi ti to uresničil, potem bi ti za razliko od lanske medalje letos podarila eno gromozansko desetnadstropno jagodno torto. Čeprav nisem prepričana, da sploh obstajaš, si srčno želim vse, kar sem zdaj naštela.

L e p p o z d r av o d L a re P r i j o n i z 5 . b !

Marje t a Drobnič, 9.a

Dragi Božiček!

Božiček se predstavi

Jaz sem Lara. Za božič si iz srca želim en velik paket debelih barvic, ker imam samo še kakšne tri od približno dvajsetih, pa še te tri so kratke manj kot en centimeter. Pa to še ni vse. Vem, da mi tega ne moreš uresničiti, ampak že od rojstva si želim (to pa najbooolj!!! na svetu), da bi bila tista knjiga Harry Potter čisto resnična. No, mislim brez tistega Mrlakenštajna in seveda, da jaz ne bi bila bunkelj, ampak čarovnik! Želim si še, da bi hodila na Bradavičarko in da bi bila v Grifindomu. Za domačo žival bi imela enega srčkanega skovirčka, tako kot Ron, ali pa eno sivo-črno mlado mucico.

Živijo, jaz sem Božiček in živim na severnem tečaju. Hišico imam natanko tako, kot je moja kapa.

Zraven moje hišice imam hlevček za jelenčke. Enemu jelenčku je ime Tinček, drugemu Pila, med njimi pa je seveda tudi Rudolf. Rudolf vodi moje sani. Skupaj greva od hiše do hiše. Najbolj sem srečen, ko vidim, da so tudi otroci srečni.

Hana Umek, 2.b

11 domov, da odložim torbo. Zagledal sem mamo in ji povedal, da grem k Janezu. Janez je moj sošolec.

Stekel sem do Malnarjeve hiše in splezal skozi okno. Najprej sem šel v klet in tam zagledal skrivno sobico, ki je bila od daleč videti kot nedolžna omara. Odprl sem jo in odšel po stopnicah dol.

Tam sem zagledal zid, poln slik pretepenih Toma in Jureta. Nato pa sem zaslišal korake. Mislil sem, da je prišel Malnar, in sem se skril. A čim bolj sem poslušal korake, tem bolj so se oddaljevali. Hitro sem zbežal skozi okno in upal, da me ni videl. Brž sem poklical policijo in povedal, da sem zagledal slike Toma in Jureta. Vprašali so me, kje sem jih videl. Povedal sem jim naslov, a ko so prišli, slik ni bilo več. Rekli so, da imam srečo, da me gospod ni prijavil zaradi vdiranja v hišo. Kakšen dan! Našel sem dokaze, a jih ni več.

Naslednje jutro sem na poti v šolo zagledal na stojnici časopis, na katerem je pisalo, da sta izginila še dva dečka iz Češnjeve ulice 27 in 28. Ustrašil sem se, ker je to le ena hiša stran od mene. Kaj, če sem jaz naslednji? Kaj pa se je sploh zgodilo s fanti?

Naslednje jutro sem se pretvarjal, da sem bolan, a mami je vztrajala, da moram v šolo. Zelo hitro sem tekel, da me ne vidi Malnar. Ko sem prišel v šolo, je bila ura šele pol osmih. Ponavadi se zelo vlečem, tako da pridem točno ob osmih. Ker mi je bilo dolgčas, sem šel v knjižnico. Sposodil sem si knjigo o zgodovini zločina. Mislil sem, da mi bo mogoče pomagalo. Prebral sem odlomek o ugrabiteljih in ugotovil, da si ugrabitelji izberejo kraj (soseske, šole, trgovine) in nato začnejo delovati postopno - najprej prvo hišo, nato drugo, tretjo, …

Enako je bilo je v tem primeru. Nato pa sem šel na računalnik, da bi pogledal novice. Na naslovnici je pisalo: Novi dokazi v primeru izginjajočih dečkov.

Možnost ugrabitve je zanikana, otroci naj bi zbežali od doma. »Kaj? Saj to ni mogoče,« sem po nesreči zakričal na ves glas.

Na srečo me nihče ni slišal. Odhitel sem v učilnico, ker je že zvonil zvonec. Po zelo dolgočasnih šestih urah je bilo konec šole. Začele so se prvomajske počitnice. Hitro sem šel domov. Tekel sem in tekel, dokler nisem opazil, da mi je iz torbe padel zvezek. Na tla sem položil torbo in pospravil zvezke. Nato pa sem začutil udarec v glavo in padel v nezavest.

Zbudil sem se v Malnarjevi kleti. Tam sem zagledal Toma in ostale otroke. Bili so samo še na pol živi. V žepu sem v zadnjih dneh za vsak primer nosil nož, a Malnar očitno na to ni računal in mi ni preiskal obleke. Uspelo mi je izvleči nož, ga odpreti in prerezati vrv, s katero sem bil zvezan. Odvezal sem še druge. Nato pa sem vprašal, če so že kdaj poskusili pobegniti. »Jaz sem prvič hotel pobegniti, a mi ni uspelo, ker ne poznam poti ven,« je s težavo povedal Tom. Ker pa jaz poznam pot, sem jih vodil na svobodo.

Ampak ni bilo lahko. Vsi so bili izmučeni in lačni.

Tudi meni se je malo bledlo. A po dolgem naporu smo prišli ven.

Končno smo prišli domov. Vsi so preživeli, Malnarja pa so zaprli. Primer Pajkova mreža so ponovno odprli. Istega dne so priredili zabavo v mojo čast.

Tomova mama mi je naredila lonec svoje najboljše marmelade. Ko je mestni detektiv slišal za to, me je povabil za svojega učenca. Dobil sem 500€, ker je bila to skupna nagrada za najditelja otrok. V šoli me še zdaj hvalijo, najboljše pa je, da sem rešil otroška življenja.

Valentin Vrbovšek, 6.a n

P rostovoljno delo – PROSTOVOLJNO-KUL vrednota na OŠ Kolezija

Mentorici: Mihaela Časar in Damjana Mojškerc

Letos projekt »Prostovoljno-kul« teče že tretje leto in kmalu bomo lahko rekli, da ni več projekt, temveč kar kolezijski vsakdan, kolezijska vrednota, način življenja nekaterih, ki se zavedajo vrednosti sodelovanja in medsebojne izmenjave človeških darov.

V iztekajočem se šolskem letu smo 13 učencev prostovoljcev, svetovalna služba in ostali šolski delavci svoj prosti čas namenjali 15 učencem. Še vedno pravimo »Kul je biti prostovoljec na Koleziji« in v svoje vrste ponovno vabimo nove člane in članice za prihodnje šolsko leto.

Kaj pa ob tem pridobivamo, nam še najbolj zgovorno pove eden od zapisanih vtisov prostovoljke Mance.

OTROCI Z DISLEKSIJO V okviru PROSTOVOLJNO-KUL sta mentorici Mihaela Časar in Damjana Mojškerc za nas prostovoljce pripravili dveurno delavnico na temo Disleksija in njeni darovi. Prisotni smo bili vsi, ki smo se odločili pomagati učencem in učenkam, ki imajo kakršnekoli težave z učenjem.

Najprej nam je učiteljica Damjana prebrala pismo nekega moškega, ki je sedaj star že več kot štirideset let in ima disleksijo. Da je napisal dve strani, je porabil kar tri mesece. V zgodbi

ŠOLSKI SKLAD Letos je zaživel šolski sklad, ki je nekakšen naslednik solidarnostnega sklada. Ob tej priliki bi se rada zahvalila vse staršem in firmam, ki so nakazali sredstva in na ta način omogočili, da smo mnogim učencem omogočili udeležbo na taborih in dejavnostih, nekaterim, ki so se nenadoma znašli v stiski, pomagali tudi pri plačilu prehrane, kupili majice za pevski zbor, primaknili nekaj k plačilu za nagradni izlet zlatih bralnih značkarjev v Benetke, omogočili nekatere ekodejavnosti in še kaj. Hvala vsem.

Ob tej priložnosti bi se zahvalila tudi mnogim donatorjem, ki so nam pomagali pri ureditvi atrija, nakupu pitnikov za vodo v spodnjem hodniku in v atriju, nakupu športnih rekvizitov, LCD televizorja, organizaciji tabora za nadarjene in podobno.

(Foto: DM)

je tudi opisal, kako težko je včasih otrokom z disleksijo, saj jih ljudje dostikrat poimenujejo z najrazličnejšimi slabšalnimi izrazi, češ da so lenobe ali zgube. Mi smo se na to odzvali popolnoma drugače in s še večjo zagnanostjo pričeli z delom po postajah. Šlo je za različne vaje, vse pa so bile povezane z omenjeno motnjo. Namen vaj je bil dobiti vsaj malo vtisa, kako se počutijo otroci z disleksijo, ko morajo brati ali pisati. Brali smo besedila različnih pisav in velikosti črk, brali smo besede zapisane od zadaj naprej, težke, dolge besede brez pomena, pri čemer smo bili časovno omejeni. Pisali smo tudi narek, in sicer z neprednostno roko, torej počasi in nerazločno, kot običajno pišejo otroci z disleksijo. Učiteljica je govorila kar hitro, zato nisi mogel zbrano slediti, ker smo mislili samo na to, kaj moramo napisati in ali smo kaj izpustili. Tako smo dobili občutek, v kakšni stiski se pogosto znajdejo otroci z disleksijo v šoli in povsod tam, kjer je treba brati in pisati.

Sama sem začela resno razmišljati, kako odveč in zanemarjeni se počutijo taki otroci. Postalo mi je tudi vsaj približno jasno, kako jih boli, ko jih ljudje zbadajo in se iz njih norčujejo in vse to samo zato, ker so drugačni. Ampak ne, oni niso drugačni, samo mi imamo v naših glavah predsodek, da je vsak, ki nam ni enak, zaznamovan, in ga ne moremo sprejeti medse. Mislim, da smo vsi prostovoljci dojeli, da se ljudje s tem ne bi smeli sprijazniti. Vsi smo drugačni in nihče ni popoln, niti dva človeka na našem modrem planetu nista enaka. Vsak misli drugače in to enostavno moramo

sprejeti. Ljudje niso sami krivi, da se jim dogajajo take stvari, da zaradi njih trpijo. In to zato, ker drugi tega nočemo razumeti, niti potrudimo se ne, da bi poskusili razumeti njihovo trpljenje.

Moji sošolki in meni se je zdelo, da to enostavno morava sporočiti ostalim (najinim vrstnikom), zato sva se odločili, da temo malo natančneje predstaviva sošolcem in sošolkam na razredni uri.

Najprej sva jim na splošno predstavili disleksijo, nato sva izvedli tudi narek.

Vsi so se strinjali z nama, da so taki otroci vedno v središču pozornosti, ker pač niso enaki nam.

Pogosto se zgodi, da se nad nekom zgražamo, ker otrok v devetem razredu ne bere tekoče in ne zna hitro prepisati s table. Nam prostovoljcem in zdaj tudi mojim vrstnikom je končno jasno, da človeka moramo sprejeti takšnega, kakršen je. Ne moremo ga spremeniti in če bomo vsi tako razmišljali, bomo lahko spremenili naš svet. Vsi ljudje bi morali biti sprejeti enako, vsi bi morali bili enakovredni, vsi sprejeti v družbo, iz katere so nekateri danes izločeni.

Ampak najprej moramo poskusiti spremeniti svet. Ljudi moramo najprej seznaniti, kaj pomeni imeti disleksijo, ker nekateri sploh ne vedo, za kaj gre. Če bi tako ravnali, bi naredili že veliko za to, da bi bili ljudje z disleksijo enakovredni drugim.

Zato vas v imenu vseh nas prostovoljcev prosim, da ne zaničujete otrok z disleksijo, ker so enaki kot mi in prav res niso sami krivi, da so se rodili s to motnjo.

M a n c a Š u š t a r, 9 . a n

je bila ta glasba všeč. Približal se ji je in ji povedal, da bi lahko pela skupaj. Od tedaj vsako pomlad pojeta skupaj.

Zgodbice iz 2.a

Sara Čatak, 2.a

Medved in hruška

Nekega dne sem v sadovnjaku dozorela in postala hruška.

Ko je pihal veter, sem padla na tla. prišel je medved. Vzel me je domov in pojedel. od takrat naprej prebivam v njegovem želodčku.

K at arina Bulc, 2.a

Zvonček in trobentica

Nekega dne je na travniku zacingljal zvonček. Iz gozda so ga slišale vse živali. Pokukale so iz svojih hišic in se začele veseliti pomladi. Hitro so stekle k zvončku in zaplesale naokrog.

To je slišala tudi trobentica, ki je živela blizu zvončka. Tudi ona je na ves glas zatrobila in zvončku

Trobentica in jaz Bilo je sončno vreme in šel sem na sprehod. Slišal sem trobentico, kako je jokala. Povedala mi je, da je poreden fantek odtrgal njeno sestrico in jo vrgel v smeti. Povedala mi je še veliko podobnih žalostnih dogodkov in tako sem jokal, da sem dobil vročino. Čez tri dni pa so na našem vrtu zrasle trobentice. Tako sem bil vesel, da sem v hipu ozdravel.

G a l Š u š te r š i č , 2 . a

Nana, nora ovca

Ovca Nana je s svojimi prijateljicami občudovala pudeljčka, ovčjega pastirja. Ob pogledu nanj si je zaželela, da bi bila taka kot on, a prijateljice so ji rekle: Nana, nora ovca!

A Nana se ni zmenila zanje. Odšla je k frizerju, kjer pa se je zapletlo. Ker ni bila naročena, je morala

12

Super ekspresni zajček Zeko Saj veste, za kaj gre v filmu Spiderman? No, tako podobno gre tudi tale zgodbica Super ekspresnega zajčka Zeka. Kot se vam sigurno že zdi, ima S.E.Z. Zeko (Super ekspresni zajček Zeko) podobno vlogo kot Spiderman.

Zeko ni bil navaden zajec kot vsi drugi. Znal je leteti kot nimbus 2000. Bil je tako močan kot Pika Nogavička. Bil je tako hiter kot Strela Makwin.

Bil je tako pameten kot naša učiteljica Mateja Miklavčič. Bil je tako prijazen kot Barack Obama (ameriški predsednik). In bil je tako priljubljen kot korenje za zajca ali pa ocvrt Jerry za Toma oz. še bolj. Ampak to, da ima tako moč, je bila njegova velika skrivnost. Vsi so poznali S.E.Z. Zeka in vsi so poznali navadnega Zeka, nikomur pa ni »potegnilo«, da bi mogoče lahko bil to en in isti zajec. No, zdaj pa se zgodba lahko začne.

Nekega dne je bila zajčja zabava. Pevka je pela in napihljivi baloni so leteli v zrak. Na balkonu sta stala lepa zajčica Lilly in zajec Carrot. Bila sta prijatelja. Carrot pa je bil zatreskan v Lilly. In kar naenkrat je prišel Zelenc. To je bil zeleni zajec, ki je bil zelo hudoben. Večkrat je oropal banko in zelo rad je zafrkaval male zajčke tako, da jih je prepričal, da so večkrat ponavljali besedo » denjsmbe « (poskusite še sami, hi hi hi …) Naenkrat je proti Lilly, ki je sedela na balkonu, vrgel bombo. In … oj oj oj! Revica bi skoraj umrla, če na pomoč ne bi priskočil … S.E.Z. Zeko! Ubogo Lilly, ki jo je bomba pognala z balkona, je ulovil v zraku in jo nežno položil na tla. Odnesel jo je na nek lep vrt. Tam je hotela izvedeti, kdo sploh S.E.Z. Zeko je … (od tedaj naprej zgodba ni več taka kot pri Spidermanu.) … povedal ji je svojo veliko skrivnost. Lilly je bila prva, ki je to izvedela. In potem sta bila najlepši parček na svetu. Kmalu sta se še poročila, se vselila v hiško, kjer sta potem živela,

osvajala fante. V bistvu se je v Zeka tudi hudo zatreskala in zato je v pijačo dala petkrat več ljubezenskega napoja, kot bi morala. Zeko se je vrnil s stranišča. Popil je korenčkov milkshake z ljubezenskim napojem, Vanessa pa ga je zatreskano opazovala. In ko je Zeko popil en sam samcat požirek, je že bil nor na Vanesso. Čisto je pozabil, da mora domov. Z Vanesso sta se odpravila v mesto. Lilly je že zelo skrbelo, zaljubljenca pa sta se potikala po ulicah in na steno na veliko napisala:

Vanessa + Zeko in si prisegla, da bosta do konca življenja skupaj in se ne bosta zatreskala v koga drugega.

Nekega večera je Zeko odšel v bar. Lilly mu je hotela pripraviti presenečenje in mu speči ljubezenske srčke. To so piškotki v obliki srčka in obliti z jagodnim prelivom. Zeko jih je imel zelo rad.

Lilly mu je rekla, naj se kmalu vrne. Zmenila sta se, da bo tam le deset minut. »Papa!«, »Papa!« in »Cmok!«, »Cmok!« in potem je odšel. V baru je kot vedno naročil korenčkov milkshake. In potem so mu ga prinesli. Ko je zagledal pijačo, ga je prijelo lulat. (To se je tudi vam sigurno že zgodilo, a ne?) Medtem, ko ga ni bilo, mu je Vanessa (nesramna, hudobna,važna in ne prav ne vem kako lepa zajklja) v korenčkov milkshake stresla ljubezenski napoj. To je naredila, ker je

Okrasek in vila Nekoč je živela okrašena novoletna jelka. Na njej je viselo veliko svetlečih okraskov in vsak je imel svoje ime. Bili so to Andrej, Nika, Jure in Matej. Eden izmed njih pa ni bil tako lepo svetleč kot ostali. Zaradi tega je bil žalosten in bil je prepričan, da je grd. Okraski so ga zato med prepevanjem Božične pesmi zasmehovali.

Ponoči pa se je v sobo pretihotapila vila. Okrasku je pričarala krila in skupaj z njim izginila.

Naslednje jutro so se okraski zgodaj zbudili. »Nika, Jure, Matej! Poglejte!« je zaklical okrasek Andrej. Vprašujoče so ga pogledali. »Žalostni okrasek je izginil!« se je Andrej začudil. »Mogoče zato, ker smo se mu smejali,« je pomislila Nika. »Mogoče pa zato, ker mu naša pesem ni bila všeč, hahaha,« se je zasmejal Matej. »Ti se pa nehaj smejati, Matej!« je bil hud Andrej. »Oprosti,« se je opravičil Matej.

Nenadoma pa sta se v sobi spet pojavila vila in okrasek. Okrasek je nato še celo noč pripovedoval svojo zgodbo, ostali pa so prepevali Božično pesem in ga poslušali.

Napis je prav izstopal. Ker je Lilly že zelo skrbelo, se je odločila, da gre Zeka poiskat v bar. Toda tam ga ni bilo. Zeko in Vanessa sta šla medtem k njemu domov. Pojedla sta že čisto mrzle ljubezenske srčke in se zelo zabavala, dokler nista postala zaspana. Prišla je Lilly in se zelo razkurila na Zeka, saj ni bilo več ljubezenskih srčkov in je vedela, da jih je pojedel brez nje. Ni pa vedela najhujšega: za njegovo zaljubljenost v Vanesso. Lilly je začela Zeka iskati po hiši. Našla ga je v postelji. In takoj ji je tisto »najhujše« postalo kristalno jasno. Zjokala se je in kar odletela na hrib, ki je bil malo oddaljen od njihovega doma. In tam se je mulila … in mulila … in mulila … in mulila … Čez nekaj dni (Lilly se je še vedno mulila na hribu …) je ljubezenski napoj popustil. Zeku se je Vanessa zdela kar na enkrat zelo, zelo grda.

(Saj je tudi zares bila!) Zeko je ugotovil, kaj mu je podtaknila, in jo napodil z grožnjo, da je bolje,

da je nikoli več ne vidi. Potem je kot nimbus 2000 odletel na hrib, čeprav ni vedel, da je Lilly tam. (To pa je slutilo njegovo zaljubljeno srce.) In glej! Res je bila tam. Ampak okoli nje je bila že cela poplava solz. Skoraj bi se utopila! Če je ne bi rešil… Super ekspresni zajček Zeko, seveda.

Ampak oprostila mu ni kar tako. »Neumnež! Ti si čisto nor! Kaj si mi obljubil?!« »Nisem kriv! Nisem vedel!« …

In tako se je vleklo v nedogled. Potem pa je zbežala in slišal je še: »Nočem več govoriti s tabo!« Zeko je le nemočno odgovoril: »Ampak poslušaj me vendar za zajčjo voljo …« Več ni več mogel. Niti vstati ni več mogel…

Ne samo, da je izgubil super moč! Še huje! Od žalosti je izgubil še navadno moč! Smrk! Potem je zaspal …

Lilly se je vrnila. Prišla ga je vprašat, kaj je hotel prej reči. Še prej pa je rekla: »Veš, tudi če je tebi lepše brez mene, jaz brez tebe ne zdržiiiiiim!« In ga je objela. Zeko je, ne da bi sploh hotel, kar zletel in skupaj sta se dvignila … hmmmm, niti ne vemo, kam. In od takrat naprej ju ni nihče več videl, ker živita na oblačku, ki ima obliko njune hiše in je okusa ljubezenskih srčkov … jaaammmmi! (Mogoče sta jo do danes že pojedla!)

Ljubezen vedno zmaga!

Napisali Lara Prijon in Ajda Mljač, 5.b I l u s t r i r a l a A n n a S a n g aw a H m e l j a k , 5 . b n

Jaz sem snežinka. Včeraj sem opazila, da je nekaj narobe in sem pohitela in skočila z oblaka. Videla sem veliko zanimivih reči, na primer otroke, ki so postavljali snežaka.

Potem sem padla na kup snega zraven hiše, v kateri živi Ana, njena mami in oči. Pokukala sem skozi okno in videla, da sta Ana in oči postavljala novoletno smrečico, mami pa je pekla piškote. Bili so zelo srečni. Ko me je Ana zagledala, je odprla okno in me vzela v roke. Stopila sem se. Spremenila sem se v kapljico in kapnila na mrzla tla. Sedaj čakam, da posije sonce in me vzame nazaj med oblake.

A n a P i kov n i k , 2 . b

Maja Mar ussig, 1.a Manca Kosmač, Tinkara Pezdir Černe, Ajda Osolnik, 1.a

čakati od dvanajstih do petih. Vmes je brala časopis in jedla sladoled, ki je imel okus lešnika.

Stranke so prihajale in odhajale in končno je frizerka zaklicala: Nana Volnik!

In Nana je vstopila in začelo se je striženje in barvanje. Ko je zapustila frizerski salon, se je počutila krasno. In ko je prišla domov in so se je ustrašile vse njene sestre, je bila še vedno srečna, saj je bila nekaj čisto posebnega.

K alina Šuš teršič, 2.a

Zajec Uhek reši življenje

Bilo je vroče poletje. Zajec Uhek je šel v trgovino po dve kili korenja. Na poti je zagledal malo pingvinko, prijateljico Pikico. Ker je bila taka vročina, je padla v nezavest. Stekel je po sladoled.

Vzel je dva sladoleda. Enega je dal Pikici, drugi pa je bil zanj. Ko se je Pikica osvežila, se je zahvalila za pomoč in odhitela domov. Naslednji dan je Zajec Uhek obiskal Pikico, a je ni bilo doma. Pred vrati je ležal list. Na njem je pisalo: Dragi Uhek, odšla sem domov na sever, ker ne prenesem take vročine. Pozdrav, Pikica.

Uhek je bil tako žalosten. Že zjutraj je odpotoval na sever. Tam je srečal Pikico. Naredila sta si iglu. Po treh mesecih pa je rekel, da bo odpotoval domov, ker ne prenese tako hudega mraza. In nista se videla nikoli več.

A n a Eva M i k l i č P i p a n , 2 . a

Posebna ura

Bila je zgodnja zimska noč. Na nebu so se svetlikale zvezde. Medvedek Grundo si je umil zobe in se odpravljal na zimsko spanje. Imel je prav posebno uro, ki je kazala letne čase. Navil je uro in jo odložil na polico ter šel spat. Ura pa je v miru delala tik tak, tik tak. Kmalu je v posteljo prišla še prezebla miška. Tiho se je pokrila z odejo in zaspala. Tudi ona je spala celo zimo.

Urni kazalec se je premaknil na pomlad. Ura je zazvonila: drin drin, drin drin! in medvedek Grundo se je zbudil, zbudila se je tudi miška. Skupaj sta zdrvela ven, kjer sta se igrala in pozdravljala pomlad.

Laura Žajdela, 2.a

13

Potovanje po Londonu Med prvomajskimi počitnicami smo se z družino za nekaj dni z letalom odpravili v največje evropsko mesto: London.

Bil je mračen pozni popoldan, ko smo v avto naložili prtljago in se odpeljali proti letališču Jožeta Pučnika, od koder nas je letalo odpeljalo proti letališču Gatwick pri Londonu. Bilo je že zvečer, ko nas je po polurni vožnji z letališča proti postaji London Victoria na železniški postaji čakala Nina, ki nas je odpeljala k sebi domov,

kjer smo bivali. Prvi vtis Londona zvečer je bil čudovit.

Drugi dan nas je presenetil čudovit dan brez oblačka, kar pa je za London precej nenavadno. Že takoj po pristnem angleškem zajtrku smo se z Nino in njenima hčerama odpravili na sprehod v Regent's Park, kjer smo po enourni hoji po parku in prekrasnih vrtovih obiskali londonski živalski vrt (London ZOO), v katerem lahko vidiš več kot 600 živalskih vrst.

Nato smo najeli taksi, ki nas je popeljal do westminstrskega mostu v samem središču mesta, od koder se najlepše vidi parlament in največja znamenitost Londona: Big Ben. Potem smo se sprehodili po rečnem bregu do London Eya (največje razgledno kolo na svetu), s katerega smo videli celotni London in okolico.

Ko smo bili že spet na trdnih tleh, je postajala sestra Lina že utrujena, zato smo naredili kratek postanek na Jubilee Gardens pod velikim kolesom. Pot smo nadaljevali kar peš, čeprav je postajalo že hladno. Šli smo mimo St. James's parka, kjer smo hranili veverice, in Buckinghamske palače, kraljičine rezidence. Na koncu pa smo se v Hyde Parku pri znamenitem govorniškem kotičku (Speaker's Corner) vsi utrujeni usedli na travo in dočakali sončni zahod.

Tretji dan je bilo oblačno, zato smo se odločili za ogled muzejev. Obiskali smo Muzej znanosti

(Science Museum) ter Imax (kino, podoben Xpandu v Ljubljani) znotraj muzeja, kjer smo si ogledali dokumentarca o dinozavrih in o vesolju v 3D-tehniki. Ko smo si dodobra ogledali Muzej znanosti, smo šli v Muzej zgodovine narave (Museum of Natural History), v katerem je na zanimive načine prikazana zgodovina našega planeta (simulator potresov, mize z različnimi prikazanimi poskusi za otroke, v katerih je uživala predvsem Lina, ter velike zanimive razstave). Popoldne smo si šli ogledat Madame Tussaud's (muzej voščenih lutk), kjer smo na vstop čakali 45 minut, kljub temu da smo imeli vnaprej rezervirane karte.

Četrti dan je bilo spet lepo. Kupili smo karte za podzemno železnico in si šli ogledat še londonsko trdnjavo (London Tower), v kateri so bile v starih časih ječe in prostori za usmrtitve. Kasneje smo videli tudi Tower Bridge in Wrenovo katedralo svetega Pavla (St. Paul's Cathedral). Bili smo že zelo izmučeni, zato smo se vrnili domov.

Peti dan je bil dan našega odhoda, ko nas je Nina že navsezgodaj odpeljala na postajo London Victoria, od koder smo se z vlakom zapeljali do letališča Gatwick. Na letalu pa sem po naključju srečal svojo sošolko. Ko se je letalo začelo premikati, sem se moral posloviti od prelepega mesta, kjer smo videli in doživeli toliko novega, zanimivega ter ogleda vrednega.

Ro k Ku n t n e r, 9 . a n

Na koncertu z Rebelde Rebelde so priljubljena mehiška glasbena skupina, ki je navdušila ves svet. V Slovenijo so prišli že drugič. Zadnji poslovilni koncert je bil 16. 12. 2008, na katerem sva bili tudi midve, Nina in Sara.

Vstopnici sva si priborili kar zastonj. Pa poslušajte, kako: Nina si je najprej hotela kupiti karto sama, potem pa jo je sošolka Lara poklicala in rekla, da ima ona še eno karto odveč. Sari pa se je zgodil čudež! Z mami sta šli pred dvorano v Tivoliju, saj sta mislili, da se bo kaj videlo. Vstopnic seveda nista imeli in tudi videlo se je bolj malo. K njima je pristopila neka gospa in jima rekla, če morda želita vstopnice. Ravno ko sta z mamo spraševali, za koliko jih prodaja, se je med njiju prerinil neki gospod in jima ju dal kar zastonj. Seveda sta ju z veseljem vzeli in stekli z največjim veseljem v parter dvorane, pa čeprav sta malo zamudili.

Zakaj nas kriza skrbi Prepričan sem, da ste že vsi slišali za finančno krizo. Vsak dan poslušamo o novih finančnih pomočeh državam, bankam in podjetjem. Pred kratkim je Amerika namenila 700 milijard dolarjev, da bi pomagala gospodarstvu iz recesije. Večina ljudi si sploh ne more predstavljati, koliko denarja je to. Pa vseeno ni obrnilo tečajev na Wallstreetu na bolje. Tudi nižanje obrestnih mer, ki smo jim priča skoraj vsak mesec, je ne ustavi. Recesija že trka na vrata, bodimo dobro pripravljeni, saj bo dolga in draga.

Pa začnimo na začetku. Zakaj je sploh prišlo do te krize? Vse se je začelo v Ameriki, kjer so ljudje kupovali stanovanja s hipotekarnimi krediti, nepremičninsko-posredniške družbe pa so uspevale kot gobe po dežju. Posojila so dobili vsi. Cene nepremičnin so strmo naraščale in vsi so bili zadovoljni.

Tudi tisti, ki so dobili posojila, ki jih ne bi mogli odplačati, niso bili v skrbeh, saj so računali na to, da bodo lahko nepremičnine prodali, ko bodo morali vrniti dolg, pa še ostalo jim bo.

Enkrat pa je bilo tega veselja konec, ker so cene nepremičnin začele padati. Ljudje so se spraševali, zakaj bi sploh vračali denar. Ključe stanovanja so poslali banki. To pa ni storilo le nekaj ljudi, ampak nekaj 100.000 Američanov. Banke so imele veliko stanovanj, ki jih niso mogle prodati, zato niso imele nobene vrednosti. In ko je enkrat povpraševanje toliko večje od ponudbe, cene strmoglavijo. Banke, ki ne morejo prodati nepremičnin in nimajo dovolj denarja, da bi pokrile tekoče obveznosti, začnejo propadati.

To se je zgodilo nenadoma in banke z visoko bonitetno oceno so propadle. Natančneje, najprej je propadla banka Lehman Brothers. Ameriške inštitucije, ki so bile prepričane, da se je trg že sprijaznil z njenim propadom, so jo pustile propasti, čeprav je ostalo veliko ljudi brez denarja in službe. To je načelo kapitalizma. Naslednji trgovalni dan pa je bila katastrofa. Delnice so začele padati in ni bilo človeka, ki ga ne bi skrbelo za svoje naložbe. Ker ta trend traja in traja, so ljudje vedno bolj zaskrbljeni.

Tečaji padajo, naglo in nenadoma propadejo tudi druge banke in nepremičninske družbe, veliko ljudi ostane brez dela. Kmalu so se negativni trendi nadaljevali tudi v Evropi in kasneje v Aziji. Ameriška in evropska centralna banka sta znižali ključno obrestno mero v upanju, da bosta tako lahko pomagali obubožanim bankam, ki bodo lahko kreditirale obubožano gospodarstvo.

Ko je ameriška centralna banka znižala obrestno mero, so se trendi obrnili, vendar to ni zadostni razlog, da bi ustavili plaz. Govori se o recesiji in Amerika posoja podjetjem in bankam, ki životarijo.

Kmalu zatem je Nemčija objavila, da je v recesiji. Sledila ji je Italija. Medtem je Islandija na robu propada. Madžarska je dobila 10 milijard evrov posojila od mednarodnega državnega sklada. Tudi v Sloveniji čutimo krizo, propadajo podjetja, ki so bila že tako na robu propada, kar seje strah med ljudi. Kaj bo, ne ve nihče.

In kako je bilo?

Imeli smo se FUL KUL. Vpili smo tako, da se je tresla cela dvorana. Bila je polna kričečih ljudi.

Vsi smo slikali, snemali, peli, kričali, dvigali v zrak plakate, metali na oder plišaste igračke, med katerimi je bila tudi plastična lutka Anahi, ki je imela na čelu zvezdico, saj je to značilno za to pevko in igralko. Alfonso Herrera se je med nastopom vrgel med oboževalce, ki so ga nosili. Dulce Maria je vrgla svojo kravato Rebelde med oboževalce. In na koncu smo nekateri dvignili v zrak liste z napisom GRACIAS, kar pomeni HVALA. Bilo je nepozabno!

Sara Jeđud, 5.b in Nina Kapla, 5.a

Mar k Požlep, 9.a Tjaša Makar, 1.a

Dogaja nam Kras, kjer je narava najlepši okr as.

Kras, kjer poslušamo vetrov šum eč glas.

Kras, ki je navdušil vse nas.

Vsa ta lepota je opogumila me, da ti s Krasa pošljem SMS z besedo LJUBIM TE! Pe tr a Za jc, 9.a

Narava 18. 10. 2008 Nekaj mi smrdi.

Nekaj zelo smrdi.

Nekaj mi smrdi v družbi.

Nekdo nekaj prikriva — to čutim.

Ni mi všeč.

Na bruhanje mi gre.

Ne maram hinavščine.

og tebe.

Svež zrak se kar opleta okr fuj!

Fuj, fuj, Tako zelo sveže.

Prehlad se me loteva.

I, i, i! M, m, m! ljenje.

To je dobro ali pa ni.

Tukaj bi preživela celo živ možno – ker že več ni to – Nekaj mi pomeni. no To ni pošte Brez veze.

14 let živim. kako.

In še enkrat – FUJ! Sh*t! Brez veze. Bom že ne v. mo do Jutri gremo nemogoče. bljani. Nič ni An a Ho r va th, 9.a Spet bom v tisti zatohli Lju .

Fuj! Ljubljanica je umazana Na Krasu je lepše.

Kras je lep, lepa je narava.

Listje šumi ššššš šumi šumi šumi in vse lepo diši mmmmm.

Ma ša N ovo sel , 9.b

14

Literarna kolonija 17.–19. 10. 2008

Ustvarjali smo na Krasu Mentorice: Petra Štamfl, Damjana Mojškerc, Mihaela Časar

Takrat ko je Kras najlepši, je petnajst devetošolcev ustvarjalo v deželi Srečka Kosovela. Med Tomajem in Pliskovico so nabirali čutne vtise, kakor jih je vsakodnevno živel kraški pesnik čiste tišine. V jesenskem dežju so prehodili del njegove poti, od Tomaja proti Sežani. Obliti s pomenljivo igro svetlobe deževnega vremena ter z dramatičnimi barvami oktobrske pokrajine so podoživljali njegovo poezijo.

V toplem zavetju tihe kraške vasice so okušali gostoljubje in domačnost Kraševcev. Med bivanjem pod isto streho so bolje spoznali sebe in druge ter nekaj skrivnosti ustvarjalnega procesa.

Svoji domišljiji in talentom so odpirali poti v delavnicah kreativnega pisanja, v delavnici prebujanja čutov, v delavnici kritičnega opredeljevanja

Kraški poprčki

bilo zelo ● V zvoniku je zabavno. z to povštru ● Petra: »A ja at: Manca izza vr govorim?« »Ja.« pod tušem. ● Rokove arije pe. ● Čupaste ču mele. ka je ● Prodajan rilne ure oz. vo go a: ● Improlig o šoli. otroci vladaj

do družbe, ob spoznavanju, interpretaciji in poustvarjanju Kosovelove poezije, na zabavi ob gledaliških improvizacijah, ob iskanju ustreznega motiva, ki so ga ujeli v objektiv fotoaparata ali pa z ogljem na papir.

In vse vznemirjenje se je prelilo v pesmi. Čisto originalne in čisto njihove.

Odločno in odlično so jih predstavili gostom na literarnem dopoldnevu ob zaključku kolonije.

Mi, učitelji, smo ponosni nanje. Verjamemo, da tudi vi.

Prijetno izkušnjo učenja in poučevanja, sodelovanja in soustvarjanja, uživanja med otroki

in z njimi so nam omogočili: Podjetje Formitas iz Ljubljane, Gradbeni inštitut ZRMK d.o.o. iz Ljubljane, ETRA 33 Energetski transformatorji d.d. iz Ljubljane, KL invest iz Kranja, Comita d.d. iz Kranja, ST-Trend iz Škofje Loke, Peter Mužič iz Ljubljane, Plesni klub Miran Dance iz Pirnič, vodstvo, kolektiv in starši OŠ Kolezija.

VSEM ISKRENA HVALA »V petek, 17. 10 avtobusom odpe . 2008, smo se z lja smo se odpravili li v Tomaj. Od tam na znano Kosove lovo pot, katere pa ni smo dokončali zaradi dežja (blagor tis tim, ki so imeli de žnike).

Potem smo se z av na turistično km tobusom odpeljali et Tam smo dva dn ijo Petelin-Durcik. i odkrivali Koso velo življenje ter njeg ovo umetnost. Ve vo ndar smo se ob de lu tu (kolikor se je mog di veliko zabavali oče v prisotnost i treh učiteljic). Na ko ncu pa smo prire dili še zaključno priredi tev, na katero so prišli starši, ravnateljic a in učitelji. Že de jstvo, da nobena od učiteljic ni dobi la živčnega zloma, ka že na to, kakšen uspeh je bila kolonija in da vsi upamo, da se bo ponovila.« M aj , 9. a

»Čez vikend sm o se imeli »ful hu dobro, ker sm do« o bili na pr vi lit erarni koloniji. Bilo je zelo zabavno, ker to ni bil navaden tabor. Bili smo zmeraj nasmejani. Pa ne samo mi, am pak tudi zabavne uč iteljice. Haha ...

No, na Krasu smo se posvetili sloven skemu pesniku Srečku Kosovelu, poleg vsega pa smo pisali tu di Diabetes« M aš a, 9. b

naj zelo »carska« in »Kolonija je bila lo bi je svetu!!! Vzdušje naj naj tabor na družba zelo dobra. in zelo sproščeno in se meli med sabo zu ra se o sm Zelo ajboN e. oč o vse mog zabavali. Delali sm ali čudovito kraško o ris lje je bilo, ko sm imeli zabavni večer. o sm ko enje pokrajino in seglo naše druž do je r ise o Zadnji veče vt si povedali naše « vrhunec, ko smo li. o bili zelo vese koloniji. Takrat sm a M ar ti na P. , 9.

Kaj? K Ka Kaj Kaj b Kaj bi Kaj bi j Kaj bi ja Kaj bi jaz Kaj bi jaz b Kaj bi jaz br Kaj bi jaz bre Kaj bi jaz brez Kaj bi jaz brez s Kaj bi jaz brez se Kaj bi jaz brez seb Kaj bi jaz brez sebe?

M a r t i n a M i k l av č i č , 9 . a

V skrivnostnem sopotniku sem spoznala pesnika Hodim po poti. Razmišljam. Spet sem na skrivnostni Kosovelovi poti. Če se ozrem po Ljubljani, vidim majhno, prijazno mesto. A kljub vsemu je sivo, pozidano mesto. Samo beton in železo, železo in beton. Ko pa sem tu, na Krasu, in se oziram okrog, vidim toliko različnih barv in oblik. Vsak dan je drugačen in prinaša nekaj novega. Kras je napolnjen s svežim zrakom in novimi, lepimi stvarmi. Če ne bi bila odprta za nove stvari, bi rekla, da je Kras nadvse čuden. Vendar me ravno ta drugačnost, različnost in prostranost najbolj privlačijo.

Medtem ko razmišljam, si ogledujem nebo krvavo rdeče barve s pridihom zlate. Kakšne neverjetne barve. Auč, preveč zatopljena v sončni zahod in razmišljanje se spotaknem ob kamen in telebnem na tla. Rahlo se mi zvrti, neverjetne barve na nebu mi zaplešejo pred očmi. Iz nahrbtnika počasi izvlečem robček in malo vode. Jezim se sama nase, ker nikoli ne gledam pod noge, ko hodim. Rana na kolenu se krasno sklada z barvami neba.

Komaj pa se z robčkom dotaknem kolena, za seboj zaslišim globok glas: »Si v redu?« Od presenečenja poskočim, saj se ob taki uri navadno nihče ne sprehaja tod. Za sabo zagledam mladega fanta, pripisala bi mu okoli dvajset let. Na njegovem obrazu je nekaj znanega, nekaj, kar v meni vzbudi občutek domačnosti. »V redu sem, hvala,« mu pokimam, sprejmem ponujeno roko ter vstanem. Pomaga mi pospraviti stvari in odide z mano naprej. Kar nekaj časa je preteklo, preden je spregovoril. »Kras je čudovita pokrajina,« je rekel. »Daje mi navdih in voljo,« je nadaljeval. »Navdih za kaj?« vprašam, saj mi moja radovednost ne da miru. Po tem vprašanju sem se počutila nenavadno trapasto.

»Pišem poezijo. Zelo jo imam rad. Žalosti me le to, da veliko ljudi ne razume ali pa le noče razumeti mojih pesmi,« je povedal z neko otožnostjo v glasu.

Ker je tako nenadno utihnil, nisem več vrtala vanj z nesmiselnimi vprašanji. Šele čez čas, ko je sonce pošiljalo še svoje zadnje soje izza hribov, je spet spregovoril. »Imaš rada poezijo?« me je vprašal.

Znašla sem se v zadregi. »Če sem popolnoma iskrena, poezijo rada berem, vendar se velikokrat zgodi, da je ne razumem,« sem povedala z rahlo zadrego v glasu. Na srečo je bilo že temno in ni mogel opaziti, kako rdeča sem postala.

Nadaljeval je, kot da se ni nič zgodilo: »Ne skrbi. Mlada si in veliko boš še doživela. Iz izkušenj boš črpala večino znanja. Čez nekaj časa ti bodo tudi pesmi, ki se ti zdaj zdijo najtežje, zdele smiselne.

Ampak zdaj si še premajhna,« je dodal in malo hitreje zakorakal. To me je pogrelo. Ne prenesem najbolje dreganja v mojo majhnost.

Ampak pot se je nadaljevala in prijetno se je bilo sprehajati z nekom, zato sem pohitela za njim.

Zavedla sem se, da sem prvič v življenju večino časa tiho, moj sopotnik pa je glasno in vneto razlagal o Krasu, kako je vanj zaljubljen, opeval je njegovo lepoto in kar tako, iz rokava, stresal čudovite verze. Končno se mi je posvetilo, kdo bi lahko bil in ravno sem odprla usta, da bi ga vprašala, kdo sploh je, ko je z neverjetno hitro kretnjo segel v žep in iz njega potegnil prelepo zlato uro, z majhnimi, okrašenimi kazalci in zlato številčnico. Na hitro je povedal, da je to uro dobil za birmo od strica.

Pomislila sem, da je moral biti stric bogat, da mu je kupil tako uro, saj se take ure, ki jih pripneš na gumbnico, dobi le v vražje dragih starinarnicah. Ko pa je opazil, da zaljubljeno strmim vanjo, se je nasmehnil in jo hitro pospravil nazaj v žep.

Zagledala sem se v zadnje zdihljaje sonca. Kako sproščujoče in neverjetno se je sprehajati tu po Krasu, med zelenimi, rdečimi in rumenimi vinogradi ter pod včasih sinje modrim, a zdaj škrlatno zlatim nebom. Res sem nepoboljšljiv romantik. V tej omamljenosti od sonca začnem počasi skakljati

Kraška vas V dalji zvon zvoni, blizu mene pa mehka trava šumi in sonce jo greje, kakor veter veje.

In zatem vesel otroški krik , da sliši se ga v zvonik, potem se sliši odmev, iz cerkve pa zborovski spe v.

V vinograde ptice lete, v daljavi listi šeleste in toplina mi sede v srce.

Na hribu leži kraška vas in povsod se sliši glas: jesen prišla je na Kras.

Kri s tin a Na go de , 9.a

Na poljih prostranih se v daljni daljavi sliši grozno bobnenje in hudo hropenje.

Svetloba strelov, črnina oblakov, rdečina krvi.

Zimsko spanje

to čuti se v zraku. Živali drvijo, med seboj govorijo, vsi se bojijo smrti. ,

Le kanček se upanja poraja a tudi ta hitro izgine, kakor sekunda se izlije.

Vsi nedolžni, vsi krivi, vsi, prav vsi ležijo tam. ina, Jokanje, stokanje in boleč

Ma r tin a Pe r ko , 9.b

Tišina. Šelestenje listov.

Ptičje petje.

Narava se pripravlja na spa nje, te lepe škrlatne barve gorijo, gorijo.

Trte brez grozdja, svežina, bori visoki, pripravljajo se na spanje, spanje.

Ma nc a Šu š t ar, 9. a

15

Decembra 2008 smo se razveselili rezultatov mednarodne raziskave znanja matematike in naravoslovja TIMSS 2007. V tej raziskavi so aprila 2007 sodelovali učenci 4. in 8. razreda 148 šol v Sloveniji. Naši četrtošolci so se med slovenskimi šolami uvrstili na 20. mesto pri matematiki in na 8. mesto pri naravoslovju, osmošolci pa so bili na obeh področjih prvi v Sloveniji. V mednarodnem merilu so bili rezultati naših osmošolcev tako visoki, da so v naravoslovju presegli najvišje uvrščeno državo Singapur – povprečni rezultat prvouvrščenega Singapurja v naravoslovju je bil 567 točk, povprečni rezultat naše šole pa 611 točk; pri matematiki pa je naš rezultat na 4. mestu med vsemi sodelujočimi državami. Veseli smo bili seveda tudi rezultata učencev 4. razreda, ki so se uvrstili med prvih 15 na svetu. V pogovorih s Pedagoškim inštitutom, ki je vodil raziskavo, smo ugotavljali, kaj je tisto, kar nam prinaša tako izjemne rezultate. Naši učenci so se izkazali predvsem pri sklepanju in utemeljevanju nalog. Zavedamo se, da imamo zelo dobro populacijo, na PI pa so nam povedali, da so bile vključene tudi druge šole s podobno strukturo. Ugotovili smo, da se je poučevanje naravoslovja na razredni stopnji z uvedbo devetletke in prenovljenimi učnimi načrti zelo spremenilo in postalo zelo kvalitetno. Pomembna sta tesna povezanost in strokovno sodelovanje med razredno in predmetno stopnjo. Mednarodne primerjave so pokazale, kako zelo pomemben je delež učiteljeve razlage v razmerju do drugih metod dela (samostojnega, projektnega, eksperimentalnega). Pomembno pa je tudi vrednotenje pomena znanja.

Zapisala Me toda Ker n, pomočnica r avnatel jice

Evropska vas

Uspehi na športnem področju:

Mentorica: Tina Masterl Naša šola že od vsega začetka - torej štiri leta sodeluje pri projektu Evropska vas. V tem projektu se združi večina ljubljanskih šol, in to na skupni predstavitvi evropskih držav. Prireditev poteka že od zgodnjih jutranjih ur, predstavitve pa se vrstijo kar tja do tretje ure popoldan. Vsaki šoli sta dodeljeni dve državi, učenci pa predstavljajo značilnosti držav, njihovih prebivalcev, običajev …

Naši šoli sta bili letos dodeljeni Španija in naša ljubljena državica na sončni strani Alp – Slovenija. Na samo predstavitev se je pripravljala skoraj cela šola. Devetošolci, ki se že tretje leto pridno, zavzeto in zagnano učimo španščino, smo pripravili stojnico, na kateri smo predstavili španskega slikarja Pabla Picassa, španski krožek pa je odigral igrico Rdeča Kapica (La Caperucita Roja) v španščini in celo v španščini predstavil našo šolo.

Na naši drugi stojnici pa smo predstavili Slovenijo. Rok je igral harmoniko, učenci prve triade

TEKMOVANJE: ŠTEVILO BRONASTA

TEKMOVAL. PRIZNANJA

IZ LOGIKE 9 7 IZ ZNANJA O SLADKORNI BOLEZNI 26 13 IZ NEMŠČINE 7 5 IZ ANGLEŠČINE 13 11

IZ SLOVENŠČINE 118 (2.–5. r.)

45

16 (6.–9. r.)

6 IZ ZGODOVINE 13 10 IZ KEMIJE 20 15 IZ FIZIKE 28 9

IZ MATEMATIKE 185 (1.–5. r.)

64

103 (6.–9. r.)

33

IZ GEOGRAFIJE 17 5

PRVENSTVO OŠ V TENISU: Matija Okorn – 2. mesto Dorian Janežič – 2. mesto PRVENSTVO OŠ V BADMINTONU: Kategorizirani igralci: Rok Kamnikar – 1. mesto Maks Štajer – 2. mesto

pa so celo zaplesali nekaj narodnih plesov.

Po koncu naše predstavitve nas je naša ravnateljica povabila na sladoled. Kot da to še ne bi bilo dovolj, smo se po koncu devetošolci v spremstvu treh učiteljic in našega duhovitega hišnika Rudija odpravili na pico.

Nik a Lič en, 9.b n

proti soncu. Mislila sem, da bo moj sopotnik šel z mano naprej, a po nekaj metrih sem ugotovila, da sem sama. Ozrla sem se nazaj in začudeno pogledala naravnost v ta znani obraz. »Daj no! Greš?« sem rekla rahlo nepotrpežljivo. »Krasno je bilo spet z nekom govoriti in se sprehajati tukaj,« je preslišal moje nerganje. »Ampak ...« »Poglej,« je nadaljeval, »vse lepo se enkrat konča, in to le zato, da se začne nekaj novega, še lepšega.« »Pa če …« »Brez konca ni novega začetka. To si zapomni.« S tem me je utišal. Zmedeno sem strmela za njim, ko se je obrnil in odkorakal med živobarvne trte.

Rahlo šokirana sem se sesedla na tla. Rana na kolenu se mi je spet odprla. Začudeno sem ugotovila, da sem zopet na kraju, kjer sem telebnila in nato srečala tega ''znanega neznanca''. Pomislila sem, da sem po padcu izgubila zavest in se je vse to dogajalo le v moji glavi. Skoraj sem že potrdila to razlago, ko se je med trtami nekaj močno zalesketalo, pa čeprav je sonce že skoraj zašlo. Radovedno sem se ozrla za virom svetlobe, a zlata pikica je le lebdela na oddaljeni trti. Nejevoljno, a vseeno z radovednostjo, sem vstala, si obrisala prah z makadamske poti s hlač in se počasi odpravila proti zlati pikici. Koleno me je nesramno ščemelo in bolelo. Prah s poti je vdrl v rano. Ko sem le prispela v bližino zlate pikice, sem se zavedla, kaj se tako skrivnostno blešči.

Bila je ura. Prelepa žepna ura z zlatimi okrašenimi kazalci in prikupno, zlato številčnico. Pripeta je bila na kratko zlato verižico in obešena na eno izmed trtnih vej. Z roko sem segla proti njej in jo potegnila k sebi. Natančno sem si jo ogledovala in zrla v to prelepo stvar. Zamislila sem se, koliko dela in truda je bilo vloženega v to uro. Nekaj je zašuštelo, zdrznila sem se in se ozrla okoli sebe. Pod trto pred seboj sem zagledala majhen, porumenel košček papirja. Na njem pa so bili napisani verzi:

Nekategorizirani igralci: Rok Stanič – 2. mesto Aleks Čakš – 3. mesto Jure Ličen – 3. mesto Lina Kuntner – 3. mesto Miha Okorn – 3. mesto Maša Zorman – 3. mesto Matija Okorn – 3. mesto

SREBRNA PRIZNANJA

ZLATA PRIZNANJA

-

-

Špela Leiler, 9.b - Maj Jus, 9.a Nace Banič, 9.a Špela Leiler, 9.b Martina Perko, 9.b - - Matej Logar, 8.a Martina Petrič, 9.a Jan Debeljak, 8.a Martina Petrič, 9.a Martina Miklavčič, 9.a Mark Požlep, 9.a Kristina Nagode, 9.a Žiga Skok, 9.b Špela Leiler, 9.b Maks Kamnikar, 7.a Maša Zorman, 7.a Pija Prijon, 7.a Matej Logar, 8.a Maša Zorman, 7.a Jure Zabukovec, 7.a Matej Logar, 8.a Filip Dolenc, 8.a Nina Slivnik, 8.a - -

PODROČNO PRVENSTVO V ODBOJKI: Mlajše deklice: 2. mesto in uvrstitev na državno prvenstvo Starejše deklice: 3. mesto DRŽAVNO PRVENSTVO V PLAVANJU: 50 metrov prosto: Ivana Štular - 4. mesto KRPANOV KROS, Velike Lašče: Ema Hočevar – 1. mesto Maja Gabrič – 2. mesto Ajda Osolnik – 3. mesto Lina Šenica – 3. mesto NOGOMETNO PRVENSTVO: Tako mlajši kot starejši dečki so se med več kot 40 ekipami osnovnih šol uvrstili v 1. ljubljansko ligo.

Ekipno: Registrirani igralci: 3. mesto Neregistrirani igralci: 2. mesto

Bori dehtijo, bori dehtijo, njih vonje je zdrav in močan in kdor se vrne iz njih samote, ta ni več bolan.

In res, v kolenu me je nehalo zbadati, odrgnine na rokah me niso več pekle. Pa tudi jaz, sama v sebi, se nisem več počutila prazno. V meni ni bilo več zoprnega pridiha smoga, železa in betona.

Vame se je naselil Kras z vso svojo lepoto in drugačnostjo. S svojo popolnostjo.

In v istem trenutku sem spoznala, s kom sem se pravzaprav sprehajala in delila lepe misli. Vedela sem, zakaj se mi je zdel popotnikov obraz tako znan. Vse se je razjasnilo. Sonce je v tem poslalo še zadnji žarek na prostrane vinograde, nato pa padlo za hribe. Jaz pa sem za minuto postala na makadamski cesti in trikrat globoko vdihnila. Zaužila sem vso lepoto, ki jo je mladi popotnik opisoval, vso lepoto pristne narave, vso lepoto sožitja in pristnega odnosa med mano, vsemi ljudmi in naravo.

Napolnila sem se s pristnim svetom mladega Srečka Kosovela in njegovo poezijo. Končno sem jo lahko tudi razumela.

Vsa prerojena sem se podala ven iz raja, nazaj v sivino. A ni mi bilo žal. Sama pri sebi sem vedela, da te izkušnje ne bom pozabila. Prve, a ne zadnje prelepe izkušnje s Srečkom Kosovelom in njegovim svetom.

M a r j e t a D ro b n i č , 9 . a

* Spis je bil objavljen v zborniku izbrane proze in poezije Odletiva tja v višave, pustiva ves svet za seboj v okviru XXII. Roševih dni v Celju.

SUDOKU ZA NAJMLAJŠE

Pravila so preprosta. V vsaki vrstici morajo biti številke od 1 do 6. In v vsakem kvadratku morajo biti številke od 1 do 6. Veliko sreče pri reševanju.

5 4

M a r k Pož l e p , 9 . a

REŠITEV

1

2

6

5

4

3

2

1

6

5

3

3

4

1 5

1 5

2

4

6

1 5 4 2

2

6

6 3

Rezultati: 1: pol enajstih , 2: četrtek, 3: opečen pingvin, 4: hči, 5: Nil, 6: Nihče, ker je bil lep sončen dan, 7: Bili so trije - en je bil oče in sin hkrati (ded, oče, sin), 8: Metka, 9: miš

16

4

2

1

1

3

3

4

2

2

4

6

3

Lar a Pri jon, Anna Sangawa Hmel jak , 5.b

Sudoku za najmlajše

3

5

Koliko je desetintrideset?

Kaj pride v Ljubljani po sredi?

Kaj je belo in črno in rdeče?

Neka oseba ima mamo in očeta, ampak ni njun sin. Kaj je potem?

5. Katera reka je bila najdaljša, preden so odkrili Nil? 6. Bil je lep sončen dan. Tom in Jerry sta hodila po cesti. Tom je bil velik, Jerry pa majhen. Tom je imel veliko majico, Jerry pa majhno. Tom je nosil velike hlače, Jerry pa majhne. Tom je imel velik dežnik, Jerry pa majhnega. Tom je imel

6

4

1.

2.

3.

4.

1

6

veliko luknjo v dežniku, Jerry pa majhno. Kateri od njiju je bil bolj moker?

7. Na lov sta odšla dva očeta in dva sinova. Vsak je ujel enega zajca. Domov so prineli in pojedli tri zajce. Zakaj ne štiri?

8. Metkin oče ima pet hčerk: ena je Lala, druga je Lele, tretja je Lili, četrta Lolo in peta….

9. S police na polico, iz vrečke na stolico, v lonec na štruco, samo ne pred muco.

Rešitev.

UGANKE

Mark Požlep

Sudoku za mlajše. Pravila so preprosta. V vsaki vrstici orajo biti številke S e s t av i l a A n j a Tro b e c , 9 . b vsakem kvadratku morajo biti številke od 1 do 6. Veliko Sreče pri rešev Sudoku za mlajše. Pravila so preprosta. V vsaki vrstici orajo biti številke od 1 do 6. In v vsakem kvadratku morajo biti številke od 1 do 6. Veliko Sreče pri reševanju.

4

3

2

1

2

4 6

Mark Požlep

4 5 3

3

3

4

1

2

5

6

5

6

3

4

1

2Gemma Ward

2

1

6

5

3

4

4

3

2

1

6

5

Lily Cole

Paris Hilton

Carmen Electra

Salma Hayek

4

Cameron Diaz

Mary Kate Ol sen

Mila Jovović

6

SUDOKU ZA NAJMLAJŠE

Ashlee Simpson

Beyonce Knowles

5

6

Eva Longoria

2

1

Hillary Duff

1

OVALEN OBRAZ

SRČAST OBRAZ

6 5 4 3OBRAZ 2 1 OKROGEL

KVADRATEN OBRAZ

Tvoj obraz je ovalne oblike, če ne izstopa nobena poteza, dolžina pa je 25 % večja od širine. Tej obliki pristaja največ frizur, zato imaš lahko dolge ali kratke ter ravne ali skodrane lase. Odločitev je tvoja! Priporočamo ti, da si izbereš eno izmed potez, oči, ustnice ali lica, in okrog tega predela ustvariš resice, pramene ali kodre. Izogibaj pa se kratkim frizuram, če so tvoji lasje debeli in skodrani. Pazi tudi, da z navzgor počesanimi ali spetimi lasmi optično ne podaljšaš svojega obraza.

Če imaš ozko brado in široke ličnice ali čelo, je tvoj obraz srčast. Podajo se ti dolgi lasje, ki so od brade navzdol valoviti ali kodrasti. Če imaš koničasto brado, boš svoj obraz optično uravnotežila, če bodo tvoji lasje mehko skodrani. Dobro bo, če del svojega čela prekriješ z lasmi. Izogibaj se prečki po sredini in ravnih las, kajti obraz bo potem le še bolj trikoten.

Rešitev.

Tvoj obraz je okrogel, če je dolžina tvojega obraza enaka širini. Lica pa so neizrazita. Najbolj primerni so lasje, ki segajo do ramen. Naj lasje le padajo ob obrazu, še bolje pa je, če bodo imeli mehke resice. Dobro se ti poda tudi cikcak prečka, vendar se izogibaj strogih prečk po sredini, kratkih frizur ali takšnim, ki segajo točno do brade. Ob obrazu pa pusti nekaj pramenov.

Tvoj obraz je kvadraten, če je enako širok kot dolg, vendar imaš za razliko od okroglega močno brado ter začrtan rob lasišča. Pozornost moraš odvrniti od močne brade tako, da oči in lica poudariš s postrani prečko ali rahlim frufrujem, ki ne zakriva obrvi. Lasje so lahko valoviti ali pa z nekaj mehkimi, daljšimi resicami.

Š p e l a L e i l e r, 9 . b , M a r j e t a D ro b n i č , 9 . a

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 Ustvarjalci šolskega časopisa KUKU: Člani krožka: 2.b: Nika Lovka, Ana Pikovnik, Nina Tepina, Hana Umek, Maša Zdešar 5.a: Ika Fazarinc, Nina Kapla, Gaja Lancoš, Lara Rebernik 5.b: Sara Jeđud, Ana Logar, Biba Milavec, Ajda Mljač, Yap Ploj, Klemen Požlep, Lara Prijon, Anna Sangawa Hmeljak, Maša Slavec 6.a: Ema Rogač Randl, Valentin Vrbovšek 9.a: Maj Jus, Marjeta Drobnič, Kristina Nagode, Martina Petrič, Mark Požlep 9.b: Špela Leiler Mentorji: Nelly Tiran, Petra Štampfl, Matevž Sušnik Oblikovanje: Srečo Gorenc, Nelly Tiran OŠ Kolezija, Cesta v Mestni log 46, Ljubljana, junij 2009