Prostovoljno delo

maj

11

PRILOGA

XIV

DNI

Š T I R I N A J S T

k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

dd diid D R U Zˇ I N A

D R U Zˇ I N A

žene

•

in DOM

in DOM

otroci

DRUŽINE

prostovoljno delo

Mreža mnogih rok

uvodnik

Micka Opetnik urednica

p r e d s ta v l j a m o

opetnik@nedelja.at

To delo me osrečuje Pomočnica beguncev

K

o sem načrtovala tokratno družinsko prilo­ go, je ena misel in ideja podila drugo. Pred oči so mi, kot na tekočem traku, stopale ženske in moški, ki se prostovoljno angažirajo – vedno v dobro sočloveka.

Najbolj vidni so prostovoljci v raznih društvih, po farah, pri gasilcih in pri Rdečem križu. Številni pa so prostovoljci, ki svoje delo opravljajo na tihem in nočejo, da za to njihovo delo kdo zve. Delajo in so srečni, ker osrečujejo druge. Tudi družinska in so­ sedska pomoč je zvrst prostovoljnega dela, ki pa ga radi gledamo kot nekaj samoumevnega. Širokim obzorjem, med samoumevnostjo in iskrenim “hvala lepa” za opravljeno delo, je bilo posvečeno letošnje Pastoralno zasedanje v Solnogradu.

Predavatelji z najrazličnejših področij so obravnavali tematiko prostovoljstva. Dve referentki, gospo Mar­ git Appel z dunajske Katoliške socialne akademije in gospo Ano Hennersperger z Inštituta za teološko in pastoralno izpopolnjevanje v Freisingu, sem napro­ sila, da smemo objaviti njuni predavanji. V zastop­ stvu za številne prostovoljce pa sem v luč javnosti postavila Leni Ogris iz Tuc, Lojzko Sticker iz Št. Pe­ tra, Leni Isopp iz Gorinčič in Mihija Mischkulniga iz Branče vasi.

Vsi se zavzemajo za boljši in pravičnejši svet – v malem in v velikem. In vsi so mi na vprašanje, kaj jim je vodilo za to neplačano delo, odgovorili: „To delo me osrečuje.“ Podarjeno srečo pa spet delijo s soljudmi, ki jih srečujejo in jim namenjajo svoj prosti čas. Po njih naj bo ta priloga poklon vsem, ki pri delu za sočloveka doživljajo srečo in veselje.

maj

11

PRILOGA

XIV

DNI

Š T I R I N A J S T

kibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

kibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

dd diid D R U Zˇ I N A

D R U Zˇ I N A

žene

•

in DOM

in DOM

otroci

DRUŽINE

prostovoljno delo

Mreža mnogih rok

Slika na naslovnici: Skupina mladih ob vajah za krepitev občutka, kako moč razvija skupnost.

Foto: KNA

”Spremeniti se mora načelni od­ nos do beguncev. Nihče si ni izbral, kje se je rodil. Slučaj je, da smo mi tu in oni tam,” pravi Ute Bock, so­ cialna delavka, ki že desetletja dela na Dunaju z begunci in migran­ ti. Trideset let je vodila mladinski dom, kamor je mesto Dunaj vedno pogosteje napotilo mlade begunce.

Dolga leta je bila “Ute Bock” naslov za mladince, ki jih nihče ni hotel. Če socialni delavci niso vedeli več, kaj naj storijo, so mladega begun­ ca poslali k “Bockovi”. Tam nik­ ogar, vseeno od kod je prišel, niso odslovili. Leta 1999 so v nje­nem domu prijeli 30 mladincev, ki so bili osumljeni trgovanja z mamili.

Ute Bock je bila prijavljena, bila za krajši čas suspendirana. Obtožba je bila zavrnjena, toda Ute Bock v svoj dom ni smela več sprejemati afriških prosilcev za azil.

Ker ni mogla gledati teh lju­ di na cesti, je začela organizira­ ti stanovanjske skupnosti, ki jih je sama financirala in ljudi spremlja­ la v svojem prostem času. Odkar je leta 2000 odšla v pokoj, noč in dan skrbi za svoje varovance.

V knjigi „Ute Bock – die Geschich­ te einer Flüchtlingshelferin“ pride do besede ženska, ki se brezpogoj­ no zavzema za ljudi, ki pridejo iz najrazličnejših vzrokov v Avstrijo.

Cornelia Krebs: Ute Bock. Die Ge­ schichte einer Flüchtlingshelferin Knjiga je izšla v založbi „Molden Verlag“

2

XIV

ŠTIRINAJST DNI

portret

Leni Ogris tuce, radiše

“J a z

T

Čas za mlade

jih samo spremljam in jim pomagam, da se izkopljejo iz težavne življenjske situacije.

ako opiše Leni Ogris iz Tuc v fari Radiše svoje prostovoljno delo kot svetovalka za obsojence. Že v mladostnih letih je sodelovala v fari in pri društvu in bila srečna, če je lahko pomagala. Ko so njeni otroci samostojno zakorakali v življenje, se je v njej zganila mladostna želja – hočem delovati na socialnem področju. Preko šolanj je spoznala „svetovalnico za obsojence“ (Bewährungshilfe) in se kot prostovoljna sodelavka vključila v delo z mladimi. Kot svetovalka spremlja štiri do pet mladih v starosti od 16. do 27. leta, ki so storili kaznivo dejanje, bili v sodnem postopku obsojeni in prejeli „svetovanje za obsojence“. Izobraževalni tečaji in mesečni pogovori s sodelavkami in vodjem svetovalnice ji olajšajo delovanje in jo podpirajo pri spremljanju mladih.

Dvakrat na mesec se sreča Leni Ogris s svojimi varovanci v pisarni socialne ustanove v Celovcu. Vmes je z njimi na telefonski zvezi, se sreča z njimi pri kavi in ima vedno, ko jo potrebu-

Po t r e b n e

k o r a k e m o r a j o n a r e d i t i s a m i .”

jejo, čas zanje. Z njimi se odpravi na urad za zaposlovanje, jih spremlja na predstavitev, ko iščejo službo, sedi ob njih pri sodnijski obravnavi in jih obišče v ječi. V enajstih letih dela z mladimi se je Leni Ogris sama zase naučila predvsem eno. “Mlade moram sprejeti take, kot so.” Odložila je miselnost, da lahko sama zanje kaj odloči ali naredi. Njeno glavno vodilo je: spoštljivo in dobrohotno spremstvo, neomejen čas in odkrit pogovor.

T

o vodilo jo spremlja pri vsakem srečanju – pa naj bo to sredi noči na policijski postaji ali pa ob vožnji na vajensko mesto. S časom nastane med mladostnikom oz. mladim odraslim in Leni Ogris odnos, ki temelji na zaupanju in spoštovanju. In prav za ta odnos – da si nekdo vzame čas zanje in se drži obljube – so mladi najbolj hvaležni. Večina od njih je odraščala v družinah, kjer tega niso doživeli. “To pa niso le mladinci iz socialno šibkih družin. Mladim manjka pred-

vsem občutek družinske skupnosti, sprejetosti, ne znajo se pogovarjati ali opisati svojih občutkov. Staršev niso doživeli kot partnerjev, ki imajo čas zanje,” opisuje Leni Ogris stiske svojih varovancev. Iz teh razlogov zahteva njeno spremstvo veliko časa in le počasi zrase zaupanje, v katerem lahko svetuje. Samo spoštljivi pogovori odpirajo v mladih zavest, da so sami odgovorni za svoje življenje in ravnanje. Na tej poti spremlja Leni Ogris mlade, ki z njenim delom dobijo možnost za ponovno vključitev v družbo. S svojim delom jih podpira, jim ponuja roko pomoči – če pa ponovno padejo, morajo sami vstati. Ponavadi tri leta spremlja svoje varovance in v tem času je v mislih vedno povezana z njimi in jo zaposluje njihovo ravnanje. Naučila pa se je tudi odložiti te skrbi. Takrat se Leni Ogris posveti delu v fari in društvu. Njena skrbna roka pa deli dobrote tudi z ljudmi s ceste v Celovcu, ki v večernih urah prejmejo obrok iz dobrodelne ustanove „Vinzibus“.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

3

V Ž ARI Š Č U

Prostov v časih ekonomiz »Neobhodno potrebno.. Brez prostovoljcev

Margit Appel, voditeljica referata pri Katoliški socialni akademiji. Članek je bil objavljen tudi v časopisu »Die Furche«

bi si ne mogli predstavljati življenja v Avstriji,« je bilo rečeno v začetku maja 2009 v nekem prispevku časopisa »Salzburger Nachrichten«, ne da bi bili pozabili na tem mestu tudi povedati, da prostovoljci pomagajo državi varčevati in da je prostovoljno delo postalo za avstrijsko družbo neobhodno potrebna zadeva. Kar je bilo tako evforično povzeto tik pred izidom prvega avstrijskega poročila o prostovoljcih (junij 2009), je značilno za večinski pogled na častno službo oz. delo prostovoljcev, kakor se je izoblikoval v zadnjem desetletju. Značilno tudi za pomen, ki se pripisuje prostovoljnim dejavnostnim spričo diverznih družbenih problemov, značilno za upanja, ki so z različnih družbenih strani naslovljena na častno službo / prostovoljni angažma občanov in občank.

Deset let po mednarodnem letu prostovoljcev (International Year of the Volunteers)

2001, ki so ga razglasili Združeni narodi, smo zdaj na začetku evropskega leta dejavnosti prostovoljcev 2011, ki ga je razglasila Evropska komisija: tema dejavnost prostovoljcev, tako se s tem kaže, je trdno zasidrana v političnem delu.

Glavne cilje te »politike angažmaja« (»Engagementpolitik«) je mogoče povzeti v dveh točkah: dobiti več (znanstveno fundiranega, empiričnega) védenja o dejavnosti prostovoljcev in s tem tudi več védenja za pospešujoče okvirne pogoje (tako za že angažirane, kakor tudi za željo, da več ljudi motiviramo za prostovoljno dejavnost); povečati pozornost za družbeni pomen dejavnosti prostovoljcev in za vrednost dobrin in storitev, ki jih dajejo na razpolago.

Dejavnost prostovoljcev je postala nosilec upanja v vprašanjih družbene povezanosti (trdnosti) in družbene integracije (mladi / starejši, »domačini« / migranti, ljudje v partnerstvih / samsko živeči, zaposleni / brezposelni, obrobne skupine / srednji sloj, ...). Da, na začetku opisano veliko zanimanje za dejavnost prostovoljcev s strani politike, gospodarskih interesnih zastopstev in organizacij prostovoljcev

4

XIV

ŠTIRINAJST DNI

samih se da najbolje razložiti s to funkcijo nosilca upanja glede na sporna družbena področja: pridobitno delo / delovni trg, socialna država / socialne usluge, demokracija / politični sistem. Ta področja so tako praktično-politično kot tudi ideološko sporna, zato ni nič čudnega, da »sanjarjenje o celotno gospodarski koristi zastonjskega dela«, »politično moraliziranje volunteeringa« in »boljše gospodarjenje z neizkoriščenim človeškim kapitalom«, sufisantno Ramón Reichert v članku nemške revije »Arbeit« leta 2002, spravljajo na dan kritične in za diferenciacijo prizadevajoče si glasove.

Eden od njih je Michael Meyer, delujoč v vodilni poziciji v raziskovanju NPO na Gospodarski univerzi na Dunaju, ki na podlagi empiričnih ugotovitev o avstrijski dejavnosti prostovoljcev želi, da »efektivno politiko angažmaja« razumemo tako: »Dobra gospodarska politika, da ljudem damo zaposlitev. Dobra in ofenzivna socialna politika, da prispevamo k pravični in veliko bolj uravnovešeni porazdelitvi dohodka. Ofenzivna, tudi glede na državni in davčni delež pogumna država, ki svojim državljankam in državljanom olajšuje, da razvijejo veliko zaupanje v državne institucije. Država, ki se splošno bori proti socialni ekskluziji zapostavljenih skupin. Vse to bo pospeševalo civilnodružbeni angažma. S tem bo potem posebna politika angažmaja odveč.« Ta način gledanja zanj logično sledi iz resnega upoštevanja empirije. Delo prostovoljcev oz. civilnodružbeni angažma, tako Meyer, je tudi odvisen od individualne opreme z viri (resursi) in kapitalom posameznih občank in občanov: »V Avstriji je civilnodružbeni angažma pri osebah z univerzitetno izobrazbo s 37 odstotki skoraj dvakrat tako visok kakor pri osebah z obveznošolsko izobrazbo (19 odstotkov); delo prostovoljcev opravljajo predvsem ljudje z zaposlitvijo v pridobitnem delu, brezposelni upokojenci/ke in zaposleni v gospodinjstvu / v družinski oskrbi so podreprezentirani. Deleži ljudi z migracijskim ozadjem so prav tako podpovprečni, vsaj

voljstvo zirane družbe glede na oblike angažmaja in organizacije, ki so jih definirale večinske družbe« (Meyer, 2009).

Z oprijemljivim opozorilom, »s polnimi hlačami je lahko smrdeti«, uvaja ustrezni sklep, da ta čas dejavnost prostovoljcev ne more biti družbeni reševalec integracijskih problemov, kot jo predstavljajo oz. kakor upajo, temveč da se bo ekskluzija prej okrepila.

Dvojna igra Takšna ugotovitev morda ne bo ustrezala tistim, ki so v tem preteklem desetlet­ ju igrali dvojno igro, da se niso uprli deregulaciji delovnih razmerij (realnopolitično ali z argumentativnim fundiranjem), da so zaostrili dostop do izplačil socialnega zavarovanja in socialnega transferja, da so lansirali debate o socialnih zajedavcih (parazitih), da so kritizirali daleč presegajočo birokratično oskrbovalno državo, da poimenujemo samo nekatere značilnosti neoliberalne družbene predelave (adaptacije) zadnjih let, in da so hkrati peli visoko pesem meščanske družbe – sosedske pomoči in prostovoljnega angažmaja v organizacijah. Razi­ skave o dinamiki pridobitne dejavnosti in prostovoljnega angažmaja v Nemčiji prihajajo do zaključka, da so na »trgu prostovoljstva« zaželene natanko iste kvalifikacije, ki tudi pospešujejo uspešno udeležbo pri pridobitnem delu.

To tudi ni nič čudnega, tako Marcel Erlinghagen, ker morejo v tehniziranem in birokratično organiziranem svetu, kakor je naš, samo osebe, ki že imajo potrebni človeški in socialni kapital, producirati dobrine prostovoljno! (Erlinghagen, 1999) Ta skupina izboljšuje svojo opremljenost z viri (resursi) s prostovoljno dejavnostjo, toliko držijo pozitivni pripisi k delu prostovoljcev, medtem ko tiste skupine, ki tako in tako že imajo nizko opremljenost z viri (resursi), spet ostanejo izključene od te možnosti izboljšanje resursov.

Evropski zgledi Zdi se torej, da neugodne zaposlitvene razmere in večkratne brezposelnosti v življenjski biografiji ne porajajo »upora-

bljivih« prostovoljcev, da, ne zmorejo niti tega, da bi ustvarile ustrezno motivacijsko razpoloženje. Podobno močna soodvisnost kakor med »dobrim pridobitnim delom« in prostovoljnim angažmajem se kaže tudi glede na opremljenost države in motivacijo občanov/nk za prostovoljno dejavnost. Očitno je tako, da lahko imajo v Evropi »izpopolnjene države blaginje (ausgebaute Wohlfahrtsstaaten) z visokim državnim deležem in prav takšno davčno obremenitvijo« tudi močno udeležbo občanov/nk.

Delo prostovoljcev, tako Meyer po analizah European Social Survey, obstaja pogosteje v državah z manjšimi dohodkovnimi razlikami, močnejšo urbanizacijo in višjimi socialnimi izdatki.

Tu daje nekoliko upanja, da kar v predgovoru k 1. avstrijskemu poročilu o prostovoljcih socialni minister Rudolf Hundstorfer piše: »Pričujoče poročilo ponazarja, da visoka mera plačane zaposlitve in socialne varnosti ustvarja najboljšo predpostavko za prostovoljno dejavnost. Za to so vodilne severnoevropske države kakor Norveška ali Švedska ... najboljši evropski zgledi – sinonim za to tradicijo je tudi Avstrija.«

Kaj pa častna služba v Cerkvi? Kaj sle-

di iz vseh teh razmislekov za cerkveno stališče do častne službe (Ehrenamt) in za refleksijo tistih, ki v Cerkvi delujejo kot prostovoljci?

Vsekakor je zaželeno, da poslušamo zaskrbljene glasove, ki vidijo v politiki angažmaja nadaljnje »gospodarjenje« z ljudmi, v času, v katerem se hkrati omejujejo možnosti mnogih za socialno varnost, družbeno integracijo in samostojno oblikovanje življenja. To je osnova, da lahko preverimo, ali je v župnijah in cerkvenih organizacijah prakticirani angažma »času primeren« (»zeitgerecht«), ali prispeva k dosegi čim bolj pravičnih družbenih razmer. Tako da se ne bi zgodilo, da se pri dodelitvah živil v avstrijskih župnijah izreče stavek: »Bodite veseli, da lahko pridete sem.«

ŠTIRINAJST DNI

XIV

5

PO G OVOR Pripravila M i c k a O p e t n i k

Odgovorni smo za ljudi, ki so nam blizu

Lani maja je tropski vihar Agatha z močnimi nalivi uničil življenjsko podlago revnih družin v Gvatemali. Škofijska sodelavka Carolina de Magalhaes se je obrnila na prijatelja Mihija Mischkulniga iz Branče vasi, v fari Bilčovs, in ga prosila za pomoč. Po njem so fara Bilčovs in številni doV družbi pa se danes brotniki iz vse Koroške že v letih poprej pomamnogo dela, ki je pogali indigenemu narotrebno za medčloveške du, ki živi v srednji paodnose in socialno var- cifiški regiji, v državi Gvatemali. Tudi ob tej stvo, porine na ramena naravni nesreči Mihi Mischkulnig ni presliprostovoljnega dela. šal klica in je organiziral velikodušno pomoč za ljudi, s katerimi se čuti na poseben način povezanega.

”

”

6

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Srednjeameriško državo Gvatemalo obdaja na dveh straneh morje. Tropska ravnina se izteka v gorovje Andov, ki so do 4000 m visoko naseljeni. 500 let kolonializacije je pomenilo za indigeno ljudstvo Majev pregnanstvo in odvzem zemlje. Veleposestniki so pregnali ljudi v gorovje, sami pa se polastili zemlje. Indigeni človek je bil pri-

siljen, da na veleposestvih dela za hlapčevsko plačo. V rodovitni ravnini so veleposestniki pridelovali najboljšo kavo in bombaž, z enostransko obdelavo pa izčrpali zemljo.

Leta 1996 je bila podpisana mirovna pogodba, po kateri naj bi postali indigeni narodi enakopravni in naj bi jim bila vrnjena zemlja, da se tam lahko naselijo in jo obdelujejo. Toda razne špekulacije zavlačujejo izpolnitev pogodbe. Pa vendar je za revne ljudi to edina možnost za preživetje. S pomočjo mednarodnih in škofijskih projektov se zemlja počasi vrača v last skupnosti. Po indigeni miselnosti je zemlja vedno v lasti vaške skupnosti. Tako počasi vračajo zemljo vaškim skupnostim, ki so v lasti zadrug. Večino teh izredno dobrih projektov podpira Cerkev.

Ko je bilo leto 1998 razglašeno za leto indigenih narodov, so majevski zastopniki iz Gvatemale, ki so predavali na dunajski univerzi, želeli spoznati dvojezične strukture na Koroškem. Pot jih je pripeljala v Bilčovs. Tu so spoznali slovensko samostojno politično gi-

banje, dvojezično šolstvo, spoznali priče časa, predvsem pa v osebi Mihija Mischkulniga dobili vnetega pričevalca za solidarno pomoč. Od tistega trenutka je Mihi Mischkulnig zbiral finančna sredstva za projekte indigenih prebivalcev Gvatemale, obenem pa želel v Korošcih zbuditi čut za človeka v stiski. Tako so številni projekti s pomočjo Bilčovščanov izboljšali življenjski položaj ljudi. V projektu Mujeres Mam je združenih 30 družin, ki si s pridelavo mangove marmelade zagotavljajo tedenski dohodek. Nakup mlina pa omogoča 70 nadaljnjim družinam preživetje.

Ko je Mihi Mischkulnig leta 2003 obiskal ljudi v Gvatemali, so mu z velikim ponosom razkazali projekte, ki so jih lahko s pomočjo Korošcev izpeljali. „Indigeni narod še danes zaznamujejo travme, ki so jih doživljali v vseh stoletjih. Oblikovala jih je njihova zgodovina izkoriščanja. Čeprav so revni in živijo v preprostih lesenih ali pločevinastih hiškah, so prisrčni in zelo gostoljubni.“ Kot pripadnik narodne manjšine pa je

Spremeniti moramo svoje mišljenje Pogovor z Mihijem Mischkulnigom, kmetom iz Branče vasi pri Bilčovsu, ki že vrsto let svoj prosti čas namenja pomoči ljudem v Gvatemali.

Mihi Mischkulnig hitro opazil: kako zapostavljen je jezik Majev, kako težko se tudi tam ljudje priznavajo k svoji narodni skupnosti, imajo skromne šole, katere pa večinoma obiskujejo le fantje. Kot biološki kmet je Mihi Mischkulnig hitro našel skupno pogovorno bazo z majhnimi kmeti, ki svoje družine preživljajo s pridelki zemlje.

V gorovju je to koruza in žito, kjer pa imajo možnost namakanja, tudi zelenjava.

Majniške poplave so že tako in tako skromnim družinam odnesle še tisto malo, kar so imele. V eni sami škofiji, ki je velika kot Koroška, je bilo poškodovanih 24.500 hiš, 135.000 ljudi so morali evakuirati, težave pa je povzročila onesnažena pitna voda, prav tako pa odplavljene ceste.

Ob klicu pomoči iz Gvatemale je Mihi Mischkulnig skupaj z bilčovško faro, Katoliško akcijo in dobrodelno akcijo Brat in sestra v stiski zbral 11.000 evrov.

Z zbranim denarjem so pomagali najbolj prizadetim družinam pri obnovi hiš, čiščenju studencev, vodovodov, naprav za namakanje polj in nakupu semena in dreves.

Smo v letu prostovoljnega dela. Kako gledaš na delo, ki ga v prid sočloveka opravljaš brezplačno?

Mihi Mischkulnig: Da lahko oprav­ ljaš prostovoljno delo, deliš čas in materialne dobrine s sočlovekom, za to morajo biti dani osnovni pogoji. Pri nas živimo v blagostanju, imamo nešteto možnosti pridobivanja zaslužka in materialnih dobrin. Zato menim, da bi moralo biti za vsakogar obvezno, da nekaj dela opravi prostovoljno.

V družbi pa se danes mnogo dela, ki je potrebno za medčloveške odnose in socialno varstvo, porine na ramena prostovoljnega dela. Mnogo je takega dela, ki bi moralo biti honorirano. Če pomislim na pomoč v nerazvitih deželah, kmetje, ki skrbijo za naravo, ženske, ki velik del svojega dela v družinah opravijo zastonjsko. Država ima zadostna finančna sredstva, treba jih je le prav usmeriti.

Kakšno vrednost ima solidarna po­ moč?

Mihi Mischkulnig: Vsak ima pravico do hrane, stanovanja, priznanja in spoštovanja. Ker to v družbi nazaduje, se moramo tega toliko bolj zavedati. In vendar – človeško dostojanstvo ni odvisno od tega, kar

imam. Materialne dobrine in čas pa lahko delim. Vsak to stori po svojih možnostih. S to miselnostjo pa dvigam človeško dostojanstvo sočloveka, ki živi v stiski in pomanjkanju. Če razvije človek pravi odnos do dobrin, z odprtimi rokami lahko deli. Takrat se mu odpre horizont. Pri solidarni pomoči gre za osnovno držo – odgovoren sem za ljudi, ki so mi blizu. To bližino sem doživel in čutil ob ljudeh v Gvatemali. Solidarnega odnosa med ljudmi se moramo naučiti.

Potem moj dar ni miloščina, temveč dejanje solidarnosti.

Vrsto let se že angažiraš za ljudi v Gvatemali. Kako ti uspe na Koro­ škem pridobiti ljudi za solidarno po­ moč?

Mihi Mischkulnig: Če se zavedam, kako materialistično je usmerjena naša družba, vidim, v kakšnem blagostanju živimo, se mi odpre pogled na sočloveka, ki živi v pomanjkanju in revščini. Vrednote, ki so bile nekdaj važne – sosedska pomoč, spoštovanje sočloveka, skupnost – so dandanes pozabljene. In vendar moramo te vrednote pospeševati. Hoditi skozi svet bolj zavestno in videti stisko ljudi, tudi tistih v oddaljenih deželah. Vedno znova srečam ljudi na Koroškem, ki so odprti za stisko sočloveka in so pripravljeni deliti to, kar imajo.

Zavedam se, da ni pravične razdelitve dobrin in da sam tega ne morem spremeniti. Pa vendar, če mi uspe pridobiti nekaj ljudi, ki se zavestno odločijo, da dvomljivih mehanizmov ne bodo več podpirali, da bodo opustili stvari, ki so v nasprotju z naravnimi zakoni, se bo počasi začelo nekaj spreminjati v prid šibkejših na svetu. Če se bomo srečevali kot bratje in sestre – vseeno, na katerem kontinentu živim –, bo to oblikovalo naš vsakdanji odnos do

ŠTIRINAJST DNI

XIV

7

V Ž ARI Š Č U Pripravila M i c k a O p e t n i k

H kulturi častne Dr. Anna Hennersperger, inštitut za teološko in pastoralno izpopolnjevanje v Freisingu

Z

ačelo se je na začetku 80. let zadnjega stoletja. Čez noč in skoraj kakor z vedrega neba je bila na nakupovalnem vozičku samopostrežnice ključavnica za kavcijo. Moral si vstaviti plastični žeton (čip) oz. šiling, da si lahko ta voziček uporabljal. Ob koncu nakupovanja so porivali nakupovalci poslej svoje vozičke pred vhod nazaj v vrsto. Prva »častna služba« v samopostrežnici.

Nadaljevalo se je na bencinskih črpalkah. Nato so sledile banke. Za vožnjo z vlakom si dobimo vozovnico prav tako iz avtomata.

Na ta način so nas stranke (kupce) v zadnjih tridesetih letih številna podjetja napravila za »prostovoljne sodelavce«. To ni bil in ni prostovoljen angažma, to je izsiljeno. In to ne, da bi postali bolj avtonomni ali samostojni, temveč samo iz ekonomskih razlogov. Častna služba ekonomsko: Za znižanje stroškov kot mašilo za dejavnosti, ki so potrebne za določene poteke, za katere nočejo več nikogar nastaviti. »Če imamo zdaj manj župnikov in lahko plačamo manj poklicnih sodelavcev, potem morajo v prihodnosti pač prostovoljci bolj prijeti za delo.« Tako je formuliral neki personalni referent.

8

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Zgoraj opisano mišljenje obstaja torej vsekakor tudi v prostoru Cerkve. Od tega prizadeti čutijo to tako: »Člane župnijskih svetov in laike čaka v pravem pomenu besede vedno več dela.« Pomeni manj poklicnih sodelavcev več nalog in močnejšo zavzetost za prostovoljce in obrnjeno? Ta račun se iz različnih vzrokov ne izide.

Govor o poklicnih in prostovoljnih sodelavcih utegne biti za organizacionalni pogled in raven Cerkve skladen. Tu so eni, ki so za svojo poklicno dejavnost od Cerkve nastavljeni in plačani, drugi sodelujejo v svojem prostem času brezplačno.

Teološko oz. ekleziološko je vendarle govor o poklicnih in prostovoljnih sodelavcih neoster.

Ekleziološki temelj Drugi vatikanski koncil je v tem vprašanju zavzel jasno stališče: Vsi so poklicani, nadarjeni in poslani.

Enakost vseh udov na Kristusovem telesu je pred vsako različnostjo darov in nalog.

Lumen gentium člen 33 formulira v odstavku 2: »Apostolat laikov je udeležba pri odrešenjskem poslanstvu Cerkve same.

Za ta apostolat so vsi postavljeni od Gospoda samega s krstom in birmo. ... Tako je vsak laik v moči podarjenih mu darov hkrati priča in živo orodje poslanstva Cerkve same »po meri Kristusovega daru« (Ef 4,7).« Načelno velja: častna služba, ordinirana služba in glavnopoklicna pastoralna služba so samostojne oblike službe Cerkve. Med

seboj niso v konkurenci, temveč se dopolnjujejo kot posebne poklicanosti z lastnimi karizmami.

Sociološki temelji 1. Število prostovoljno delujočih ljudi v Cerkvi še nikoli ni bilo tako visoko kakor po drugem vatikanskem koncilu. V različnih skupinah župnij, v gremijih in projektih sodelujejo ženske in moški različne starosti, mladostniki in otroci s svojimi karizmami in investirajo čas, energijo, kreativnost in denar z deloma veliko predanostjo in visokim angažmajem.

2. Časovno trajanje častne službe se krajša. To pomeni, da ta čas obstajata dve obliki častne službe druga poleg druge: klasična častna služba (trajno, obvezujoče, preko dolgih časovnih obdobij) in pa t. i. »nova častna služba« (navadno v zvezi s kakim projektom, biografsko skladna, časovno omejena).

Razsežnosti kulture častne službe Kar človek dela, naj povzroča veselje To je na prvem mestu motivacije za častno službo. To je tedaj resničnost, če nalogo doživljamo kot smiselno, če se od ustrezne osebe ne zahteva preveč in ji je omogočeno, da se v tem osebno razvija naprej, nauči česa novega, razširi in razvije osebne kompetence. K temu spada tudi, da človek hoče storiti nekaj dobrega za splošni blagor. Toda kdor se angažira, mu je to bogato povrnjeno. »Mnogi ljudje ugotovijo, da s takšnimi nalogami razvijejo sposobnosti, kako pred ljudmi govoriti, z ljudmi delati in ljudi voditi, nekaj, kar je

e (neplačane) službe danes v svetu dela »kot socialna kompetenca« iskano in cenjeno.«

Premena častne službe Če naj častna služba ne zaide v na začetku opisani status mašila, je potrebna zavestno zastavljena kulturna premena (Kulturwandel). Pot premene gre od orientacije po nalogah oz. potrebah k orientaciji po karizmah.

Po tradicionalnem razumevanju naloga obstaja in za to nalogo je treba nekoga najti. Orientacijo po karizmah pa izvajamo iz kompetenc in nadarjenosti ljudi.Prostovoljci torej ne izvršujejo že izdelanih pastoralnih načrtov. Konkretni pastoralni načrti izvirajo iz karizem prostovoljcev. Iz tega razvijajo projekte. Nekdo ima talent za odprto delo z mladino, ali za podporo oskrbujočih svojcev.

Ta premena lahko v prihodnje pomeni, da bodo določene naloge na kraju samem ostale odprte. V zaupanju v to, da Božji Duh vodi Cerkev skozi čas, smemo izhajati iz tega, da v celoti občestva vedno obstajajo vse karizme, ki so potrebne, da evangeliju v svetu damo podobo in privlačnost. V župnijah je samoumevno, a tudi škofija pazi na to, da se cerkvene stavbe vzdržujejo ali tudi modernizirajo. Kar velja za mrtve kamne, velja toliko bolj za »žive« kamne.

Redno spremljanje in izpopolnjevanje prostovoljcev spada k temeljnim nalogam župnije.

Odločilno oblikovati Motivacija tako rekoč vseh članov župnijskega sveta je odvisna od tega, da

lahko odločilno sooblikujejo. Razpon zaželenih možnosti delovanja je zelo širok. Gre od »predlagati ideje«, »prenoviti farno življenje s pogledom na vizije«, do tja, da župnijski svet dobi več kompetence za odločitve in da so mu te strukturalno zagotovljene, da ne bo samo odvisen od naklonjenosti župnika. Člani župnijskih svetov radi investirajo svoj večinoma pičlo odmerjeni prosti čas, če lahko kaj premaknejo. Če manjka možnost, da bi lahko odločilno sooblikovali, to močno poškoduje motivacijo članov župnijskega sveta vse do tega, da odstopijo.

Zaželena in potrebna je participacija, torej soudeležba. Ta je v sodobnih demokratičnih družbah pomembna temeljna vrednota. »Participacija, dialog, samoodgovornost, svobodnost in delitev oblasti so vrednote, ki dajejo pečat osebnemu in socialnemu življenju ljudi.«

Ženske in cerkvena častna služba Pomemben, specifično katoliški vidik je v sklopu »odločilno oblikovati« tema »ženske in cerkvena častna služba«. To tudi zato, ker prostovoljni angažma v Cerkvi v znatni večini (2/3) opravljajo ženske. Pomemben je v tej zvezi pogled na starostno strukturo žena v cerkveni častni službi. Mlajše ženske se vsekakor angažirajo, vendar močneje v necerkvenih organizacijah kakor v cerkvenem okolju. »Za starejše ženske imajo župnije in cerkveno delo velik pomen. Te jim očitno ponujajo področja za njihov angažma, ki jih v družbi nimajo ali ne iščejo.« Mlajše ženske imajo nedvomno tudi pričakovanja do

Cerkve in hočejo sodelovati, toda ne iščejo več »svojega prostora« v Cerkvi. Zato ne garajo več v patriarhalnih strukturah in zanje. Ne zahtevajo več ženskih komisij. Ne ožulijo se več do krvi ob dozdevno nespremenljivih »betonskih temah« kakor vprašanju hierarhičnih služb ali več kot potrebnih pastoralnih reformah kakor človeškim ravnanjem z ločenimi in ponovno poročenimi. Odšle so in jih ni več blizu.

Začetek in konec častne službe Začeti in končati spada h kulturi častne službe. Častna služba se ne začne kakorkoli in se potem nikoli ne konča, temveč se mora začeti z jasnimi časovnimi in vsebinskimi nalogami. Biti mora mogoče, da prostovoljno dejavnost v preglednem časovnem okviru sklenemo in pri tem imamo potrebno svobodo, ali bomo nalogo znova začeli ali jo oddali.

Priznanje in spoštovanje Biti priznan, cenjen in upoštevan, biti deležen zaupanja in razumevanja, vedeti, da drugi primerno cenijo tvoje zasluge in tvojo zavzetost: To spada k temeljnim željam ljudi. Priznanje in spoštovanje spadata k osnovam kulture častne službe.

Ne gre v prvi vrsti in izključno za priznanje s strani župnika. Pomembnejša sta medsebojno spoštovanje v župnijskem svetu in izkušnja, da drugi vidijo to, kar delaš, in se odzivajo na tvoje ponudbe in aktivnosti.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

9

Žz ENE a v e sSPE t n CoIAL živeti Pripravila Pripravil PMA iVc Ek La ZOAp Be Lt nA iTkN I K

Ob bolniški postelji »Tavžentbart buehvonej!« Prisrčno domačo zahvalo slišita pogosto Leni Isopp iz Gorinčič in Lojzka Sticker iz Št. Petra pri Št. Jakobu, kadar obiščeta bolnike v bolnišnici.

V skrbi za ostarele in bolne deluje v fari Št. Jakob v Rožu socialni krožek. Deset žensk se je pred desetimi leti obvezalo s podpisom, da bodo v parih – po dve in dve – hodile 14-dnevno obiskovat bolnike v beljaško oz. celovško bolnišnico.

V par sta se združili Leni Isopp in Lojzka Sticker, ki se dobro poznata od skupnega prepevanja pri cerkvenem zboru v Št. Jakobu. Ob obiskih v bolnišnici se dobro dopolnjujeta. »Leni ima poseben dar. Ona pozna vse ljudi naše fare,« je vesela Lojzka Sticker. To dejstvo jima olajša pot v bolniško sobo in k postelji bolnika. Preko šentjakobskega župnišča izvesta za farane, ki so v bolnišnici.

Razgledana gospodinja Leni Isopp­ že na večer pred obiskom pregleda seznam in v mislih pohiti po fari ter ugotovi, kateri farani so, ki iščejo zdravniško pomoč in zdravje v bolnišnici in jih bosta drugi dan obiskali.

Prisrčen stisk roke, pozdrav iz fare in kartica z besedilom za razmislek odpre srce bolnika in mu podari trenutke veselja. Velika večina bolnikov je vesela obiska. »Treba je bolj poslušati – ni treba veliko govoriti,« pripoveduje Lojzka Sticker.

Od veselja nad obiskom ljudje sami začnejo govoriti. Stisk roke posreduje bolniku človeško toplino in občutek, da ni sam. Prijetno presenetili sta s svojim obiskom ženo, ki se je komajda priselila v Št. Jakob in ni poznala fare, ne Lenije Isopp in ne Lojzke Sticker. »Ni se mogla načuditi, da jo v bolnišnici obišče nekdo v imenu fare in ji zaželi dobro okrevanje,« pravi Lojzka Sticker in se spominja, s kakšnimi mešanimi občutki stopita včasih k postelji »neznanega farana ali faranke«.

Težki pa so obiski za Lojzko Sticker in Leni Isopp, kadar stopita k postelji hudo bolnih in umirajočih. Videti in doživeti človeka, kako trpi in umira, pomeni za obe obiskoval10

XIV

ŠTIRINAJST DNI

ki izkustvo sočustvovanja in lastne minljivosti. Teža in žalost ležeta na njuni duši, ko stojita ob postelji človeka, ki sta ga dobro poznali, in se poslavljata od njega. „Bolečina jemlje bolniku moč, ko pa se posloviva, še dahne buehvonej.“ Znamenje križa na čelu pomaga bolniku v trpljenju, Lojzki Sticker in Leni Isopp pa lajša srčno stisko.

Na te težke in zahtevne obiske se Leni Isopp in Lojzka Sticker pripravita že na večer pred obiskom. »Preden greva drugi dan na obisk v bolnišnico, prosim za blagoslov srečanja z bolniki, da bodo obiski dobro potekli, da bom našla prave besede, in prosim Boga za spremstvo,« obe povesta v en glas. Obe sta prepričani, da naporne obiske zmoreta le z božjo pomočjo in zahvalo.

Ponavadi imata na seznamu več kot 10 ljudi, ki jih je treba obiskati. Po potrebi se pri nekaterih bolnikih zadržita dolgo, pri drugih je obisk kratek. Nikoli ne gledata na uro – vedno je v ospredju bolnik, njegove potrebe in želje. Ob obiskih doživljata bolnikovo hvaležnost in veselje. Se pa zgodi, da ju bolnik sprejme hladno in zadržano. Kar nekaj ur traja, preden Lojzka Sticker in Leni Isopp obiščeta vse bolnike.

Zadnja pot popoldneva pa ju vsakokrat vodi v bolnišnično kapelo. Molitev za bolne in umirajoče, zahvala za dobre pogovore in odložitev teže obiskov pred Boga – to da ženama spet moč in oporo. »Če je čas, greva še na kavico, da se pogovoriva o občutkih in doživetjih, ki sva jih imeli. To potrebujeva za sprostitev,« sta hvaležni Leni Isopp in Lojzka Sticker za vesele in žalostne trenutke, ki jih lahko delita s soljudmi iz fare.

In ko se bosta sredi junija spet odpeljali v beljaško bolnišnico, bosta njun stisk roke in prisrčna beseda razveselila bolnike v bolnišnici.

Leni Isopp

z mojega zornega kota

Lojzka Sticker

Simon Čertov

Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe

Misli o prostovoljstvu V poročilu o avstrijskem pastoralnem zasedanju 2011 v Solnogradu smo lahko brali, da v Avstriji 430.000 ljudi prostovoljno deluje na cerkvenem in verskem področju.

Skorajda pol milijona ljudi občuti delo, ki ga opravljajo v prid sočloveka, kot čast.

V okviru Cerkve so številne naloge, ki so pomemben za živo versko skupnost. Cerkveni pevci, spremljevalci birmanskih skupin, člani in članice župnijskih svetov ter številni drugi sodelavci vnašajo svoje izkušnje, delovno moč, predvsem pa svoj prosti čas, da lahko verska skupnost živi. Tudi v Cerkvi, še posebno po farah je tako, da je število tistih, ki govorijo, veliko večje, kakor število tistih, ki aktivno delujejo.

Ljubezen do bližnjega, pomoč bližnjemu je osnovna krščanska zapoved, ki daje pečat krščanski veri.

Kar ste storili enemu mojih najmanjših bratov, ste meni storili (Mt 25,40). V Matejevem evangeliju spodbuja Jezus učence, da to nevsiljivo, a samoumevno življenjsko držo živijo v vsakdanjem življenju. Jezus pa dodaja zapovedi ljubezni do sočloveka še nekaj odločilnega: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Sprejeti samega sebe, se zavedati svojih zmožnosti in meja, sebe doživljati kot od Boga ljubljenega človeka, je za mnoge včasih boleča, a življenjsko potrebna izkušnja.

Táko bolečo izkušnjo sem sam doživel v tem šolskem letu, ko smo se učenci in učitelji morali posloviti od kolega. Med učenci je bil eden najbolj priljubljenih učiteljev. Dobesedno je zanje naredil vse in imel vedno čas za njihove potrebe. Poleg tega je sodeloval v domači fari, v nogometnem in šahovskem društvu, ter v glasbeni šoli domače občine. Z občutenimi besedami se je ravnatelj naše šole zahvalil družini umrlega kolega, ki se je morala večkrat odpovedati njegovi skrbi in navzočnosti, da je lahko bil na voljo šolarjem in šoli.

Dogodek me je močno pretresel. Nihče od nas kolegov, ki smo ga poznali in cenili kot veselega, vedno pripravljenega pomagati in radoživega kolega in prijatelja, ni mogel razumeti njegove smrti. Šele sedaj razumem razumevajočega in razgledanega učitelja in prijatelja bolje. Ob vstopu v poklicno življenje veroučitelja mi je dejal: „Vsaj toliko časa, kot ga boš namenil za prostovoljno delo v Cerkvi in v prid soljudem, moraš nameniti svoji družini.“ Ne morem le dajati, naučiti se moram sprejeti meje in vedno znova poiskati vrelce novih moči.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

11

zavestno živeti v sodelovanju z referatom za družine pri katoliški akciji

Pripravil Pavel Zablatnik

Čas življenja je v tvojih rokah

N

aslov prispevka sem si izposodil od zelo lepe nemške duhovne pesmi, ki jo tudi v slovenskem prevodu vedno znova radi prepevamo, »… lahko se umirim, v tebi je moj mir. Ti daješ varnost mi, v tebi vse se spremeni, …« tako se besedilo glasi naprej in me še posebej spominja na prekipevajočo vigred, ki v velikonočnem razpoloženju spreminja svet okoli nas. To je čas, ki me vsako leto zvabi tudi na Goro sv.

Heme nad Globasnico, kjer že deveto leto pričakuje obiskovalca biblična pot duhovnosti. Ad fontes – K iz­ virom je poimenovana in šteje devet postaj, ki v letošnjem evropskem letu prostovoljnega dela še posebej želijo spodbujati človeka, da bi svoje življenje usmerjal po krščanskih načelih.

Kaj je človek? Kakšna korist je od nje­ ga? vprašuje pisec Sirahove knjige Stare zaveze na prvi postaji poti, nekaj metrov pod vrhom Gore sv.

Heme, na kraju, ki danes kot parkirišče služi številnim gostom, ki na to znamenito goro prihajajo bo božji blagoslov, predvsem pa tudi po zdravilno rozalsko vodo. V času rimske naselitve je današnje parkirišče rabilo kot pokopališče. Neločljivo povezanost življenja s smrtjo pa danes prav na tem mestu ponazarja košata lipa, ki je pognala svoje korenine tik ob antičnem grobu, ki ga je neznana oseba starega Rima dala vklesa-

12

XIV

ŠTIRINAJST DNI

ti v skalnata tla. Tu je kraj, ki neogibno predoči obiskovalcu minljivost bivanja na zemlji. Obenem pa nas zaposli z vprašanjem, kako z odmerjenimi dnevi in trenutki življenja smiselno ravnati.

Na samem začetku kulturnega in duhovnega vzpona Evrope so Grki v svojem mitološkem svetu za pojav minljivosti, za pojav časa uporabljali dva pojma: kronos in kairos. Krono­ sa so imeli za očeta bogov, ki iz strahu pred izgubo prestola požira svoje otroke. In še danes nas bega »kronično« pomanjkanje časa, ki nas grozi požreti. Prav tako pa so v olimp grških bogov sprejeli mladeniča Kai­ rosa, baje najmlajšega Zevsovega sina, poosebljeno stran prijetnega časa, ki ga ima v svojem evangeliju v mislih tudi Jezus, ko začenja oznanjevanje z besedami: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!« Čas življenja torej postane prijeten tedaj, ko namesto Kronosa – v katerem se zrcali tudi naša sebičnost, naš ego, ki se nenehno boji za svoj prestol – zavlada Bog. Tedaj je čas izpolnjen, tedaj vladajo svoboda, milost in ljubezen. Krščansko sporočilo poti duhovnosti nas želi spodbuditi k spremembi mišljenja, ki zahteva tudi odločitev za pot spreobrnitve.

Do spoznanja odločilnega trenutka, ko se nam čas razkrije kot darilo, vodijo po mnenju znanega benediktinskega meniha Anselma Grüna štiri poti.

Prva priporoča popolnost življenja v trenutku, druga poudarja pomen ritma življenja, tretja priporoča izbrane rituale, četrta pa vodi k življenju iz čistega vrelca. Sprejmimo torej vsak trenutek življenja kot priložnost za srečanje z božjim stvarstvom. Privoščimo si vnaprej določene čase za umiritev, sprostitev in molitev. Uredimo si prostore za sveti čas, v blagoslov nam in vsem ljudem, ki jih srečujemo. Zaupajmo vrelcu žive vode, Jezusu Kristusu, ki zagotavlja, da smo tudi mi verujoči vrelec Svetega Duha.

Družno se odpravimo na pot in podarimo drug drugemu blagoslovljenega časa. Gora sv. Heme s tamkajšnjo potjo duhovnosti je primeren kraj za to.

Pavel Zablatnik (0676 8772 3400)

Marian Wakounig*

pravni kotiček

D o m a i z M l i n č , že v r s to l e t ž i v i i n d e l a n a D u n a j u . Re g i o­n a l n i m e n e d že r v z vez n e m m i n i s t r s t v u z a f i n a n ce re g i j a N i ž j a Av s t r i j a te r G ra d i š č a n s ka , l e k to r d u n a js ke u n i ve r ze, i z re d n i p ro fe s o r n a m a r i b o r s k i u n i ve r z i , p o d p re d s e d n i k Zveze B a n k

Kaj moramo upoštevati Korektni in pravilni obračuni so za finančni urad dokument, da je podjetnik svoje posle zajel tudi v knjigovodstvu. Če podjetnik opravi dobavo blaga ali storitev nasproti privatni osebi (torej nekomu, ki ni podjetnik, npr. navadni potrošnik), potem po sedanji avstrijski zakonodaji ni potrebno, da se o poslu izda račun (izjema so dobave nepremičnin). Praksa pa nam kaže, da kot privatniki tudi od podjetnikov za kupljeno blago ali prejeto storitev dobijo ustrezne obračune, čeprav bi to ne bilo potrebno (omeniti je treba, da so druge države, npr. Italija, na tem področju bolj stroge). Vsaj kar se tiče poslov med podjetniki in privatniki (to še daleč ne pomeni, da posla ni treba zajeti v knjigovodstvu).

ponaredba

pri računih?

Če pa v Avstriji podjetnik dobavi blago drugemu podjetniku oz. za njega opravi naročeno storitev, potem je predpisano, da se o takih poslih izdajo tudi računi.

Za prejemnika dobave blaga oz. storitve, če je podjetnik, je pravilen obračun prvi pogoj, da lahko odbije vstopni davek (Vorsteuerabzug). Davčni inšpektorji se pri kontroli računov fokusirajo na formalnosti, ki jih mora vsebovati račun (podrobnosti o formalnostih najdete v § 11 avstrijskega zakona o davku na dodano vrednost).

Med drugim mora račun vsebovati naslednje formalnosti: • tekočo številko ime in naslov ter identifikacijsko številko podjetnika, ki je dobavil blago oz. opravil storitev • ime in naslov prejemnika blaga oz. storitve, če je podjetnik (če znesek računa znaša več kot 10.000 evrov, se mora navesti tudi identifikacijska številka prejemnika blaga oz. storitve) • datum, kdaj je bil račun izdan

• količina ter označba blaga oz. opis storitve • dan dobave oz. časovno obdobje, v katerem je bila storitev opravljena • neto vsota ter davčna stopnja (10 %, 20 %) oz. omemba davčne oprostitve, če je posel oproščen davka • ter davčna vsota, ki odpade na izdani obračun Za majhne vsote (do 150 evrov bruto) ter določene posle veljajo še posebne izjeme.

Davčna uprava je pri kontroli računov nenavadno restriktivna ter formalistična.

Tudi sodna praksa avstrijskih sodišč (predvsem vrhovnega upravnega sodišča) je na tem področju skoraj 100 % na strani finančnega urada. Za primer, da bi imeli problem na tem področju, predlagam, da skušate z davčnim inšpektorjem najti rešitev, kajti pred sodiščem ste skoraj brez šanse.

Moj nasvet: pazite že pri izdaji računov.

Prav tako kontrolirajte (če ste podjetnik), ali prejeti računi ustrezajo vsem predpisanim formalnostim.

Nekdo je hotel ponarediti mozaik ustoličevanja na vrtu Mohorjeve hiše v Celovcu. Ko ga je hotel prodati znani galeriji, je galeristka ponaredbo takoj spoznala. Mozaik se od originala (levo) razlikuje v 15 kamenčkih, ki imajo druge barve. Poiščite jih.

IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna družinska priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila Micka Opetnik, lektoriral Lojze Pušenjak. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, opetnik@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec, Kraj izhajanja: Celovec 2

ŠTIRINAJST DNI

XIV

13

k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

Urednica: G abi Frank

Namesto uvo d n i ka

Zasluženo priznanje Antonu Korenu – podelitev naziva komercialni svetnik Hudomušni rek pravi, da krogle navadno prestrelijo napačne prsi in da pritrdijo odličja navadno na napačne suknjiče. Seveda ta rek nikakor ne velja za ravnatelja Mohorjeve Antona Korena, ki je že po svojem značaju skromen in nikdar ne sili v ospredje, da bi bil deležen časti in priznanj.

Raje tiho in v ozadju, seveda pa skupno z obema odboroma, snuje načrte in programe za uspešno delovanje in poslovanje nam vsem tako drage Mohorjeve, ki gleda v svoji 160-letni razburkani zgodovini na zelo različna obdobja: na pionirski začetek že sredi 19. stoletja, na pregon iz Celovca na Prevalje, na delitev v dve dodatni sestrski ustanovi v Celju in v Gorici, na prepoved v nacistični dobi in odvzem lastništva, na težka, a tudi uspešna leta po drugi svetovni vojni.

Mohorjeva je s svojimi dijaškimi domovi zelo bistveno pripomogla k razcvetu Slovenske gimnazije. Z ustanovitvijo prve zasebne ljudske šole v Celovcu pa je prebila led za sedaj večje upoštevanje slovenstva tudi v Celovcu.

Ravnatelj dr. Anton Koren, ki mu je prelat dr. Janko Hornböck pred leti izročil odgovornost za gospodarsko vodstvo vseh razvejenih dejavnosti, krmari Mohorjevo zelo preudarno in uspešno mimo in skozi vse čeri splošne današ­ nje gospodarske krize. Dr. Anton Koren ni mož velikih besed, temveč le bolj preudarnih misli in vztrajnih dejanj.

Da Mohorjeva danes zaposluje približno 80 rojakov na svojih raznih področ­ jih, je velik prispevek h gospodarski in življenjski osnovi za mnoge naše družine. S sedanjo novo urejeno in lepo oblikovano kapelo ter z večnamensko dvorano si Mohorjeva ohranja svoje duhovno in kulturno lice sredi Celovca.

Neumorni ravnatelj pa snuje z obema odboroma že nadaljnje načrte, ker želi Mohorjeva ostati zvesta svojim ustanoviteljem, a hkrati želi sooblikovati prihodnost slovenskega naroda ter gojiti ustvarjalno sožitje med obema narodoma na Koroškem.

Ravnatelj dr. Anton Koren si je priznanje Gospodarske zbornice več kot zaslužil. Želimo mu še mnoga zdrava in delovna leta ter obilje Božjega blagoslova za njegovo služenje Mohorjevi in narodu!

Jože Kopeinig

predsednik Mohorjeve družbe Celovec

14

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Inovativen u

Po nemškem izv

smo sedaj predst

spodbuja otroko Pred kratkim smo izdali učbenik Paša za oči v slovenščini. Zamisel za ta učbenik se je pri avtorici Ingrid Gasser porodila ob temi za disertacijo »ustvarjalna vzgoja«, ko jo je ministrstvo povabilo v delovni krožek, da bi sodelovala pri novem učnem načrtu za predmet »likovnost«. V skupini je bilo približno dvanajst ljudi, iz vsake zvezne dežele je bil po en predstavnik/predstavnica in nadaljnji z Dunaja. Od vsega začetka je Ingrid Gasser lahko dobro sodelovala z dunajsko kolegico Regino Zachhalmel. Tako se je začelo sodelovanje pri učbeniku za risanje. Napisali sta skup­ no učbenik in ga vložili za aprobacijo, zelo natančno sta gledali na to, da so bili v učbeniki vedno novi dostopi, da ni prišlo do ponavljanja, da ni bilo prevelikih posegov naprej, da otrokove prvotnosti ne bi zmanjšali. Avtorici sta vključili številne teme, ki zasledujejo po­ vsem nove didaktične poti. Vsak del ima tudi priročnik za učitelje z didaktičnimi navodili. V učbenik so vedno vključene vsakdanje otrokove izkušnje, opozorila na sodobne umetnike in umetnice in otroku primerna priprava njihove umetnosti. Gasser in Zachhalmel sta si zelo prizadevali, da bi nudili primere za pouk na vabljiv in originalen način. Za slovensko izdajo sta dopolnili nekaj poglavij, ker imajo na primer šole v Sloveniji več časa za plastično oblikovanje, tako da so dodana poglavja o plastiki, vpletli sta seveda tudi primere umetnikov iz Slovenije in izvzeli avstrijske. Sicer pa je prevod precej identičen z nemškim origi-

k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

učbenik za otrokovo ustvarjalnost

vodu učbenika Augenschmus (prvi in drugi del) avtoric Ingrid Gasser in Regine Zachhalmel

tavili slovenski izvod, ki je v Sloveniji vzbudil veliko pozornosti. Učbenik je inovativen in

ovo ustvarjalnost, v šoli pa je koristen pripomoček. nalom, saj učbenik uporabljajo tudi v dvojezičnih ljudskih šolah na Koroškem.

Regina Zachhalmel se je z Bilčov­ ščanko Ingrid Gasser zelo veselila o sodelovanju s Slovenijo, obe sta slovenski učbenik predstavili na gradu v Tivoliju v Ljubljani v okviru strokovnega zasedanja osnovnošolskih učiteljev in tiskovne konference. Slovenski šolski zavod je obe naprosil, da bi

v sodelovanju s slovenskim kolegom Alojzom Kalinškom napisali dve nadaljnji knjigi, saj ima osnovna šola v Sloveniji devet razredov. Tako sedaj delajo v troje in pripravljajo nasled­ nja dva dela učbenika. Obe avtorici sta veseli čezmejnega sodelovanja in usklajevanja učnih načrtov v obeh državah.

Reakcije na predstavitev so bile vsekakor pozitivne, Gasser in Zachhal-

Kaj je za vas največja nesreča? Zatiranje in trpljenje ljudi, posebej otrok, seveda z osebnega vidika, če družini ne gre dobro.

Bolezen Kje bi radi živeli? Že vse svoje življenje živim v Bilčovsu in ne bi rada živela nikjer drugod.

v p r a š a l n i k

Kaj je za vas popolna sreča na svetu? Biti obdana z družino, svoboda posameznika, samouresničevanje.

Katere napake najprej odpustite? Takšne napake, ki tudi meni niso tuje.

Vaše najljubše zgodovinske osebnosti? Nelson Mandela, Bruno Kreisky in zame kot pedagoginja seveda J.A. Comenius, Wilhelm v. Humboldt, Maria Montessori

mel sta se čudili, kako so mediji v Sloveniji dobrohotno sprejeli knjigo in koliko pozornosti je predstavitev pravzaprav vzbudila. To je tudi znak za to, da je dana potreba in je sodelovanje pozitivno.

Ingrid Gasser poučuje na Pedagoški visoki šoli na Koroškem in vodi umet­nostno delavnico v Bilčovsu, Regina Zachhalmel poučuje na cerk­ veni pedagoški visoki šoli na Dunaju.

Vaša največja napaka? Nepotrpežljivost

Vaše sanje o sreči? V krogu družine se postarati v okolju vrednem življenja in ostati do konca zainteresirana in radovedena.

Vaši junaki v resničnosti? Moj mož, ki je več kot 30 let številnim družinam zanesljiv delodajalec, moji starši, člani tima »zdravniki brez meja«, vsi borci in borke za demokratične pravice

Kaj najbolj obsojate? Precenjevanje samega sebe, nevoščljivost in zavist Vaša najljubša jed? Italijanska hrana

Vaši najljubši slikarji? Impresionisti (Monet, Renoir, Degas), sodobna umetnost (C. Kolig, Flora, Januš, Schellander ...)

Kako preživljate prosti čas? Z branjem, z gibanjem v naravi, na morju

Vaši najljubši skladatelji? W. A. Mozart, Franz Liszt, Andrew Lloyd Webber, Elton John

Vaš najljubši kotiček? Poleti na strešni terasi s časopisom, pozimi ob lončeni peči s pogledom na vrt

Katere lastnosti najbolj cenite pri ženski? Solidarnost, odprtost in samostojnost

Kaj najbolj cenite v domovini? Občutek domačnosti in svobode brez strahu Vaša najljubša barva? Rdeča in temno modra

Katere lastnosti najbolj cenite pri moškem? Poštenost, strpnost in sposobnost uveljavljanja Vaša najljubša zaposlitev? Knjige, slike, kino

Vaša najznačilnejša lastnost? Vztrajnost, zanesljivost Kdo ali kaj bi radi bili? Že vedno sem hotela biti učiteljica, to sem tudi postala in bi to postala še enkrat, če bi se moral spet odločiti za poklic.

Kaj najbolj cenite pri prijateljih? Prijatelji dajejo varnost in dober občutek, da se lahko vsak čas z vsako stvarjo obrnimo nanje.

Katero reformo najbolj občudujete? Volilna pravica za ženske, otroške pravice Kateri naravni dar bi radi imeli? Da bi znala dobro peti Koga ali kaj bi radi vzeli s seboj na otok? Veliko zanimivih, veselih, ustvarjalnih prijateljic in prijateljev, ki znajo peti, plesati in kuhati, na vsak način mojega moža, rada sem v družbi, »osamljene« se sploh ne bi mogla dobro predstavljati na otoku Vaše trenutno duševno stanje? Gre mi zelo dobro, glavo imam polno idej ...

Vaše geslo? V delu in ukrepanje je moč.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

15

Romamo z Nedeljo in »Der Sonntag«

Ena vera - en Bog - ena skupnost 28. 5. 2011, 7.00

Dreibergerwallfahrt - Romanje na tri gore

Vom Lisnaberg nach Heiligengrab Od Lisne gore k Božjemu grobu

18. 6. 2011, 6.00

Am Hemmapilgerweg in Slowenien - Po Hemini poti v Sloveniji

Vom Lisnaberg nach Heiligengrab Od Lisne gore k Božjemu grobu

8. 10. 2011, 5.30

Zehnkirchenpilgerweg in den Pfarren Latschach und St. Stefan - Romanje k desetim cerkvam v farah Loče in Šteben

Prijave sprejema: Nedelja, tel: 0463-54587-3520