Zaupaj življenju

januar

2021

DRUŽINE PRILOGA

Zaupaj življenju verena gotthardt

U

23

vodnik

Monika Novak-Sabotnik

Zaupaj življenju

K

o smo Micka Opetnik, Vincenc Gotthardt in jaz začeli razmišljati o vsebini priloge, smo dokaj kmalu naleteli na strah, ki ga v tem izjemnem času vidimo in čutimo ob ljudeh ter v naši družbi. Strah nas hromi in nam onemogoča jasno mišljenje in preverjanje možnosti.

Strah nas lahko masivno omejuje. Zato smo šli iskat zdravilo proti strahu. Mettnitzer poudarja: »Kdor poskuša svoj strah poimenovati, se bo čudil, kako hitro s tem iz slonov nastanejo muhe.«

P

rosili smo mlade ustvarjalke in ustvarjalce, da pripovedujejo o svojem osebnem doživljanju pandemije in popolnoma spremenjenem življenju, ko naenkrat ni čas za forsiranje, ko zmoremo samo še: Vzdih. Izdih., ko se znajdemo brez perspektive in se doživljamo nemočne, ker včasih ni besed. In sredi te vrženosti med ekstreme, sredi življenja, ki nas sooča s kruto in dokončno smrtjo in obenem s čudežnim rojstvom, začnemo počasi dojemati, da življenje gre naprej in v nas samih rahlo in nežno klije kultura bivanja – iskanja samega sebe, odgovarjanja na vprašanja, ki že dolgo trkajo na naša vrata.

P

otujte v fotografijah Stefana Reichmanna po zimsko-začaranem svetu in odkrivajte z Vereno Gotthardt barve in oblike, ki jih ima vsak shranjene v svojem spominu, in nitko, na kateri se vsi ti trenutki spletajo in prepletajo. Sprehajajte se po pokrajini svoje duše, poimenujte, kar je, in odkrivajte lastno moč srca!

Monika NovakSabotnik Uvodnik Jurij Buch Zdravilo proti strahu

45

Arnold Mettnitzer Modrost miške

67

Maja Smrtnik Smrt in rojstvo

89

Valentina Inzko Ni čas za forsiranje Mihi KrištofKranzelbinder Življenje gre naprej

10 11

Mira Stadler Vdih. Izdih.

Nina Zdouc Ker včasih ni besed

Ljubi in zaupaj življenju!

12 13

Lara Vouk Kultura bivanja

2

DRUŽINSKA PRILOGA

ortret

Jurij Buch, župnik v Št. Jakobu in na Pečnici

pripravila

Zdravilo proti strahu

N

januar

2021

DRUŽINE PRILOGA

Zaupaj življenju verena gotthardt

Verena Gotthardt je pripravila za to prilogo fotografske intervencije. Iz posli­ kanih delcev papirja in žice je skomponirala fotografije za ozadje vseh 16 strani priloge.

Z detajli na fotografijah želi opozoriti na barve in oblike, ki jih ima vsakdo shranjene v svojem bogatem fotografskem spominu.

Intervencije naj pomagajo pri odkrivanju dragocenih trenutkov vsakda­ njega življenja. Serija fotografij ima naslov »Arhiv sreče«.

Verena Gotthardt,­ rojena 1996, študira fotografijo na Univerzi za uporabno umetnost na Dunaju (Angewandte).

e pričakujem ničesar! Ne bojim se ničesar! Svoboden sem! – Nikos Kazanzakis si je dal te besede napisati na nagrobni kamen, ki ne stoji na žegnanem britofu, ker je bil za njegovo Cerkev zunaj njene norme. Njegove besede se mi zdijo tudi za današnja ušesa precej zunaj norme. Kako da se človek ne bi bal? Saj nam je neka bojazen zapisana v naše gene. Če se že ne bojimo preveč sami zase, potem gotovo za naše drage. Mati se boji za svoje otroke in jih varuje, kolikor je v njenih močeh. Mislim, da je to sploh izraz ljubezni, da imamo skrb in strah za te, ki jih ljubimo. V Svetem pismu – tu še posebej iz Jezusovih ust – vedno spet slišimo besede: »Ne bojte se! Ne boj se!« – To najprej pomeni, da je strah tu, da je stalni spremljevalec človeka. Ali ga z ukazom moreš premagati? Gotovo ne! Potem je treba pogledati, kdo stoji za tem »ukazom«. Angel pride k Mariji: Ne boj se, Gos­ pod je s teboj. Angel reče pastirjem: Ne bojte se, ON je med vami, razsvetljena je noč. Jezus svojim učencem na razburkanem jezeru: Ne bojte se, JAZ sem tu. Jezus učencem in Mariji Magdaleni: Ne bojte se, JAZ živim in vas ne zapustim. Mati otroku: Ne boj se, jaz sem tu, kar v naslednji sobi. Otroci starim staršem: Mi smo tu, ne bojte se, ne bomo vas zapustili. Kaj premaga strah? Ne povelje, ampak ljubeča prisotnost.

Otroku niti ni treba povedati besede, samo položiti roko na glavo in ve, da je na varnem. To premaga strah: Vedeti, da je tu nekdo, na katerega se moreš zanesti, ki je s tabo v nižinah in na viških življenja. Božič je ena sama šola za­ upanja. Noč izgubi svojo grozo in je razžarjena od luči božje in od luči ljudi dobre volje.

Zato praznujemo božič vsako leto na novo, da obnovimo vero v božje spremstvo. V vsakdanjem življenju se mnogokrat zamaje ali celo podere to zaupanje. Vprašanja vsi poznamo: Zakaj sem tako kaznovana, ko sem storila toliko dobrega? Kje je bil Bog, ko mi je umrla najdražja? Kako najdem moč za nadaljnjo pot?

Ali ima življenje še smisel? Pandemija postav­ lja ta vprašanja še bolj ostro: Kje je Bog? Ko začenjamo novo leto, polno negotovosti in odprtih vprašanj, zbujamo zaupanje v nas in se zgledujemo po tem, kar nas krepi. Pogledamo nazaj na našo življenjsko pot in se spomnimo dobrot, ki smo jih bili deležni; ozremo se okrog nas in vidimo celo vrsto ljudi, ki so ob nas, ki so nam v ljubezni naklonjeni – ja, in seveda se spomnimo vseh besed, ki so nam posredovane iz božjih ust: Ne bojte se! »Ne bojim se ničesar!« – Pravzaprav tega ni mogoče reči. Ali pa vendarle?

Poznam kar precej starejših ljudi, ki so mi ravno v tej krizi povedali: »Če bi sedaj moral umreti, se ne bojim. Imel sem izpolnjeno živ­ ljenje. S seboj sem na jasnem.« »Ne jokajte, če bi sedaj umrla. Imela sem lepo življenje in vem, da sem v božjih rokah.« Ne pričakujem ničesar, ker vse bistveno imam. Ne bojim se ničesar, ker sem se vse živ­ljenje učila zaupanja v Boga in ker imam ljudi okrog sebe, ki me ljubijo. Svobodna sem, ker se ne držim krčevito življenja in vem, da mi je podarjeno več kot to pičlo bivanje na tem svetu. Kratko povedano: Kaj je najboljše zdravilo proti strahu?

Ljubezen! Ljubezen! Ljubezen!

Stefan Reichmann je za to prilogo dal na voljo nekaj svojih fotografij, ki so nastale v okviru projekta »Hometown«, ki je s časom dobil naslov »Selkach/Želuče«.

Fotograf Stefan Reichmann dela med Koroško in Dunajem na različnih fotografskih projektih.

DRUŽINSKA PRILOGA

3

V

žarišču

Stefan Reichmann

Arnold Mettnitzer

K

ar ima moč, da me rani, ni napol tako močno kakor moj občutek, da sem lahko ranjen.« S tem stavkom opisuje William Shakespeare hromeči začarani krog, ki dela strah za Damoklejev meč nad našimi glavami in vse vidi samo še pod nevarnostjo, da smo lahko kadarkoli ranjeni. Zaradi tega je onemogočeno jasno mišljenje, a tudi realistično preverjanje rešilnih mož­ nosti. Topa očala strahu vidijo potem pri vsem črno! Terapevtsko zelo pomembno alternativo k temu ponuja med drugim svetopisemski Jezus.

4

DRUŽINSKA PRILOGA

Modrost miške Njegove besede »Bodite pogumni! Ne bojte se!« ne eliminirajo strahu in ga tudi ne zanikajo. A ga relativirajo in mu odvzemajo izključno hegemonijo v epicentru človeškega čutenja in čustvovanja. Proti temu vse hromečemu strahu postavlja potujoči pridigar iz Nazareta vero, upanje in ljubezen kot močnejše adute. Te tri kreposti

so tako rekoč svetopisemski recept, kako lahko človek ohrani svojo notranjo svobodo in se mirno sooči z vsem, kar se dogaja okoli njega. Ne, ker bi bil tako pogumen in prepričan, da se mu nič ne more zgoditi, temveč iz prepričanja, da se ima za svoje življenje zahvaliti višji sili, ki se ji ravno v težkih časih zaupa.

Strah pa nikakor ni samo negativen!

V prvi vrsti je telesno-duševni sistem za zgodnje alarmiranje, ki skrbi za to, da pravočasno spoznamo nevarnosti in adekvatno nanje reagiramo. Po-

temtakem ni problem strah, temveč njegova dimenzija in notranji vzroki, ki vodijo do tega. Strah more rešiti življenje, toda strah more življenje tudi masivno omejiti! Predvsem tedaj, če se naši strahovi dogajajo samo v naših mislih in občutkih in nimajo nič več opraviti z real­nostjo. Zato je pomembno, da o strahovih govorimo in strah poimenujemo! Kar se poimenuje, se lahko prežene! Kdor pobegne, preden je preveril nevarnost, nikoli ne bo mogel ugotoviti, kako velika je navarnost. V trenutku, v katerem sem pripravljen soočiti se s svojim strahom, izgubi strah velik del svoje moči nad menoj! Ničesar se strah bolj ne boji, kot da mu neustrašeno pogledam v obraz in mu zastavim svoja vprašanja. Tudi škrat v pravljici ima, kot je znano, samo tako dolgo oblast nad srci ljudi, dokler nihče ne pozna njegovega imena. Toda v trenutku, v katerem je strupeni možic imenovan po imenu, je konec njegove oblasti! Zato je povsem mogoče in smiselno, da se soočimo s strahom in ga vprašamo, od kod prihaja in ali smo ga že kdaj srečali! Ta »notranji dialog z mojim strahom« vodimo najbolje na kakem za to dobro izbranem kraju, morda na kaki priljubljeni poti med sprehodom, na katerem si zavestno za to vzamemo toliko časa, da so ta vprašanja zadovoljivo rešena. »Zakaj se bojimo moških, ki se bojijo žensk, ki se bojijo nas,« vpraša miš svojo mater. Ta dialog med materjo in otrokom jasno pove, v čem obstaja ena najbolj učinkovitih strategij proti strahu: Preprosto v tem, da ga poimenujemo, da zastavimo vprašanja in da govorimo z ljudmi našega zaupanja o naših strahovih. Kar se poimenuje, se lahko prežene. Da smo torej kos svojim strahovom, zadošča pravzaprav pametnost miši. Ta obstaja namreč samo v tem, da govorimo o svojih mislih in občutkih, da jih zaupamo ljudem, s katerimi skupno najdemo rešitve, ki nas obvarujejo­ pred tem, da iz muh nastanejo sloni. Kdor poskuša svoj strah poimenovati, se bo čudil, kako hitro s tem iz slonov nastanejo muhe.

Arnold Mettnitzer je teolog in psihoterapevt.

Blagor

Blagor ubogim v duhu,

kajti njihovo je nebeško kraljestvo.

Blagor žalostnim,

kajti potolaženi bodo.

Blagor krotkim,

kajti deželo bodo podedovali.

Blagor lačnim in žejnim pravičnosti,

kajti nasičeni bodo.

Blagor usmiljenim,

kajti usmiljenje bodo dosegli.

Blagor čistim v srcu,

kajti Boga bodo gledali.

Blagor tistim, ki delajo za mir,

kajti imenovani bodo Božji sinovi.

Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani,

kajti njihovo je nebeško kraljestvo.

Mt 5, 3-10

DRUŽINSKA PRILOGA

5

V

žarišču

Draga Tadeja!

R ada bi ti opisala, kakšno je bilo leto 2020. Težko najdem prave besede, ki bi vsaj približno izrazile vse veselje, vso žalost, vse misli in emocije, ki so nas spremljale v tem času.

Na začetku leta smo se zelo veselili, ko smo izvedeli, da si na poti. Upanje, da bo leto potekalo dobro, je bilo močnejše kot kdaj prej v zadnjih letih. Kljub temu je prišlo drugače. Ne bi verjela, da bi tako hitro izgubili človeka, ki ni bil samo steber naše družine in domačije, temveč tudi zgled za nas in toliko otrok, ki jih je ob vsakem vremenu vozil v šolo.

Težek čas se je začel, ko nas je nepričakovano zapustila moja birmanska hoca Cita, sestra tvojega dedija Hanzija. S to izgubo se je začel širiti strah, da je tudi on na tej neizogibni pot, saj se je že dolgo boril proti hudi bolezni.

Vsak nadaljnji mesec se je tesnoba v pr-

6

DRUŽINSKA PRILOGA

sih večala in strah je rastel. Na žalost se je zgodilo, da je konec poletja Bog poklical dedija Hanzija k sebi. Z veliko bolečino in z vso ljubeznijo smo ga doma v krogu družine in dobrih prijateljev spremljali do konca njegove težke poti. Kako pomembna je medsebojna podpora družinskih članov in prijateljev, se najbolj pokaže v časih, ko prevladujeta obup in tema. Občutili smo žalost, ki je globlja kot vsako morje, po drugi strani pa veselje, ker je prispel v lepši svet in je vse skrbi in vso bolečino lahko pustil za seboj. Bog sam ve, zakaj je moral dedi Hanzi tako zgodaj oditi in zakaj ni dobil priložnosti, da bi postal dedi, ko se je tako veselil tvojega rojstva.

Na drevesih so se začeli barvati listi, prihajala je jesen in turoben čas se je umiril. Šele počasi sem se spet začela veseliti in zavedati, da boš kmalu prišla na svet. Bila si naša lučka upanja po temnem času. S

svojim rojstvom si nam ponovno razsvetlila življenje in s svojim nežnim nasmehom spet vlila ljubezen v naša zlomljena srca.

Vedno, ko ti pogledam v oči, vidim del tvojega dedija Hanzija, ki v tebi živi naprej.

Prepričana sem, da je še med nami, da ti stoji ob strani, te tolaži in varuje kot tvoj angel. Nekega dne se bomo spet videli.

Veselje se je spet vrnilo v našo hišo, kjer živijo štiri generacije. Pri nas nikoli ni dolgčas in hiša nikoli ni prazna. Čeprav nismo vedno istega mnenja, sem zelo hvaležna in vesela, da imamo drug drugega. S skupno močjo se trudimo nadaljevati delo in prepričanje tvojega dedija Hanzija. V tem novem obdobju življenja smo še bolj tesno povezani. Ni pa enostavno stopiti v tako velike stopinje. Sploh tvoj oče Matija nosi veliko breme, ker je zdaj prevzel celotno moško vlogo na naši domačiji. Življenje nam je pokazalo na najhujši in

najlepši način, kako tesno sta povezana žalost in veselje. Nikoli ne poteka, kot načrtovano. Nekateri pridejo, drugi pa spet gredo.

Zato ti želim povedati, da nikoli ne smeš obupati, če je življenje še tako kruto in nepravično. Saj je lahko tudi zelo lepo in čudovito. Stopi čez vse kamne, ki so ti položeni na pot, ker ob vsaki izkušnji rasteš in se razvijaš. Zaupaj v Boga in pojdi naprej z nasmehom in z ljubeznijo, bodi odprta in uživaj lepe trenutke v življenju s tistimi ljudmi, ki so ti pomembni. Bodi vesela, srečna in zadovoljna s tem, kar imaš.

To bi ti tudi želel tvoj dedi Hanzi in to ti želimo vsi Bistričnikovi.

Ljubimo te, draga Tadeja!

Maja Smrtnik

DRUŽINSKA PRILOGA

7

Valentina Inzko, igralka in pevka

Stefan Reichmann

Ni čas za forsiranje K orona je tečna, žalostna, utrudljiva; predvsem pa je po občutku neskončna. V prvih mesecih pandemije, ko je bila ta povsem čudna situacija zame pa za vse nova, sem se velikokrat spraševala, kaj lahko aktivno storim, da bi izboljšala svojo situacijo, saj sem se počutila paralizirano in nemočno. Tedni so minevali in minevali in vedno bolj sem prihajala do spoznanja, kar lahko storim, je: Nič. Mislim, da je celotna situacija tako in tako že dosti težka in obremenjujoča. Vsaj zase opažam, da ni treba forsirati neke umetno ustvarjene kreativnosti, ko stoji ves svet.

Odločilen osvobajajoči trenutek je bil, ko sem sklenila, da nekatere stvari ležijo v mojih rokah, nekatere pa ne. To predvsem velja za čustva. Na nekatere dni sem se počutila obupano, na druge pa spet močno in polno upanja. Pomagalo mi je, da sem vedela, da smo vsi v isti situaciji.

Predvsem kulturo je pandemija močno zadela, saj je bilo veliko število produkcij in projektov odpovedanih. Veliko pritiska mi je odvzelo, ko sem se pogovarjala s kolegicami in kolegi, ki so bili vsi v isti situaciji in ki so mi dali občutek, da nisem sama. Zapiranje gledališč in kulturnih institucij

8

DRUŽINSKA PRILOGA

je bil seveda velik šok. Mislim pa, da lahko tudi doma veliko črpam iz petja, iz glasbe, iz filmov.

V trenutkih, ko sama zase zapojem kakšno pesem ali si ogledam kak dober film, čutim, da se ne bojim za prihodnost kulture ali kulturnega ustvarjanja. Kultura je zvrst, ki je že vedno preživela, ker jo bodo ljudje vedno potrebovali in ker je brezčasna.

Isto velja za naravo. Čeprav živim na Dunaju sredi mesta, mi je bil ta čas velik izziv za izlete.

Sprehajala sem se po četrtih ali krajih, v katere redko zahajam in svež zrak mi je vedno znova izboljšal ozračje.

Tudi prijatelji, družina, dobra hrana, kozarec vina in še marsikaj me je rešilo pred obupanjem.

To in dejstvo, da gre vedno naprej, da je tudi ta nočna mora samo občasna. Mediji so se v teku pandemije velikokrat vrteli okoli vprašanja: Kakšen vpliv bo imela korona na našo prihodnost?

Sama sem veliko o tem razmišljala, toda mislim, da glede tega ne morem in tudi nočem postavljati kakšnih teorij.

Mogoče je moja naloga v tej veliki sliki enostavno ta, da opravim dan za dnevom, noč za nočjo. Da potrpežljivo čakam na normalne čase. In da upam, da bodo ti časi kmalu prišli.

višnjić

V

žarišču

just

Mihi Kristof-Kranzelbinder, igralec

Stefan Reichmann

Življenje gre naprej N ekdo gre čez oder in drugi ga opazuje. Ta enostavna izpoved določa tri osnovne elemente gledališča: prostor, igralca in gledalca. Elementi so ključni, da gledališče sploh lahko obstaja. Leto 2020 nam bo ostalo v spominu. Znašli smo se v surealni situaciji, ki je v tej obliki v naši deželi še ni bilo. Omejeno gibanje, zaprte trgovine, gostilne, bari in kavarne, zaprta zabavišča, prepoved srečavanja z ljudmi, zapoved upoštevati razdaljo do drugih, prepovedano uživanje kulturnih prireditev v skupinah in v živo – zareze so vplivale na vsakdanje življenje vsakogar. Tako se je tudi za nas kulturne ustvarjalce in ustvarjalke mnogo spremenilo. Čeprav smo na kulturnem področju navajeni delati v težkih razmerah, z minimalnimi finančnimi sredstvi, čeprav je večji del umetnic in umetnikov slabo plačanih za svoje delo in je negotovost preživljanja s poklicnim delovanjem največkrat del delovnega vsakdanjika, je sedanja situacija tudi za nas nova, neznana.

Prostor. Gledališke dvorane so praz­ ne. Znani bavarski ustvarjalec Karl Valentin je odgovoril na vprašanje, kako to, da je toliko gledališč praznih, z zelo jedrnatim stavkom: »To je samo zaradi izostajanja publike.« Tudi zdaj publika izostaja. Prepovedano je zbiranje ljudi v namen potešenja kulturnih potreb. Tako je – kratko in jedrnato in enostavno. Potreb? Se opravičujem, besedo sem verjetno napisal iz poklicne ošabnosti. Saj je ljudem tudi prepovedano obiskovati igralnice ali preživeti lep popoldan z družino v kakem kom-

pleksu za paintball. V cerkev k maši lahko gredo, to ja, v teh zaprtih prostorih je dovoljeno, da se zbirajo. Toda to je samo zaradi ločitve med državo in Cerkvijo. Tako enostavno. Publika. Res publica. Republika določa, da v gledališču zaenkrat ni publike. Igralec. Toliko je filmskih in televizijskih zvezd in zvezdnikov. In mnogo jih je izvrstnih, vrhunskih. Na ogromnih ploskih zaslonih jih lahko vsak čas povabimo v svoje dnevne sobe in odpeljejo nas v katerekoli svetove, ki si jih zaželimo. Ne samo njihovo delo, tudi njihovo življenje nas očara. Najbolj pa tisto, kar lahko zasledujemo v rumenem tisku. To je ponavadi največji užitek. Zakaj naj bi torej potrebovali gledališke igralke in igralce? Zakaj gledališče nasploh? Odgovor je zopet enostaven. Prav zaradi tega, česar nam v zadnjem času najbolj primanjkuje: socialne komponente. Stika z drugim. Gledališče je enotnost prostora, igralca in gledalca. To je bistvo, to je čar. Neposredno doživljanje, skupna emotivnost in kreacija čustvene atmosfere v medsebojnem plemenitenju.

Zato je gledališče prav tako res publika. In bo preživelo še marsikatero republiko. Prepričan sem, da bo kultura na novo zaživela, ker MORA na novo zaživeti. Ni druge opcije. Vse drugo bi pomenilo dokončen propad razsvetljene, odprte, sočutne družbe. Kultura bo na novo zaživela, ker mora na novo zaživeti, ker moramo spoznati, da je v morju, ki se imenuje življenje, le kanček resnice v stavku: »Če gospodarstvu gre dobro, nam vsem gre dobro.« Kultura bo na novo zaživela, ker mora na novo zaživeti, ker se mora boriti proti poenostavljanju, površnosti, brezčut­ nosti in poneumljanju. Kultura bo na novo zaživela, ker JE osnovna potreba razumnega človeka. In igralke in igralci bomo naprej iskali pot skozi sebe v drugega. Seveda pod pogojem, da si tu in tam lahko privoščimo kakšen hlebček kruha. Ampak, ko bo gospodarstvu in politiki šlo res dobro, bodo morda vsi ljudje na svetu brezplačno imeli dovolj kruha. Kot optimist upam v to ...

DRUŽINSKA PRILOGA

9

V

žarišču

Mira Stadler, režiserska

Vdih.Izdih.

T

ako kot mnogi drugi so z vsakim lockdownom gledališče in ljudje, ki v njem delajo, nekako globoko zaspali, kot trnuljčica. Kot že lahko sklepamo iz pravljice, to ni prostovoljen spanec in zagotovo ne miren. Neki virus na svetu je v iglo dal strup in mi smo se je dotaknili. V prvem lockdownu je bil spanec trnuljčice nehoten, ampak miren. Vdih. Izdih. Spanec je bil mož­ nost, da obdelaš stvari, ki so dolgo ostale nedotaknjene.

To je bilo marca, zdaj je način spanja podoben REM­ spancu, v katerem se premetavaš v postelji in sanjaš grozne stvari. Sanje, ki te zbudijo in si moker po vsem telesu.

Kaj želim povedati s to kreativno pravljično metaforo: Seveda je bilo lepo, da sem imela končno čas zase. Malo pavze. Študij režije je bil izjemno zahteven in po študiju sem takoj začela delati in sem bila nonstop v akciji. Kot asistentka režije se počutiš, kot da si vedno na poti ali pri telefonu. In sprva je seveda sproščujoče vedeti: Nihče me ne bo poklical, ker se ni o čem pogovarjati. In nikamor ne morem iti, ker se je veliki in glasni motor nacionalnega

gledališča enostavno ustavil kot še nikoli prej. Sprostitev.

Vdih. Izdih. Ampak v naslednjem trenutku se pojavijo strahovi sanj. Kako bo naprej? Ali naj se vsi že načrtovani projekti v celoti preložijo ali odpovedo? Se bodo v bližnji prihodnosti gledališča zanimala za mlade režiserke ali pa se bodo pri ustvarjanju naslednjega programa zopet vrnila k etabliranim režiserjem? Ali koga trenutno zanima moja prijava? Naj menjam poklic? Poskušam vse skupaj videti pozitivno in sprejeti nove izzive, vidim pa tudi številne kolegice in kolege, ki so na robu obupa, ker ne morejo predvideti, kdaj se bodo vrata gledališč, koncertnih hiš in kinodvoran spet odprla in kdaj bodo lahko spet delali. Januarja? Če mislimo realistično, verjetno februarja ali pa marca? Ta negotovost je pravzaprav nekaj, o čemer že vsi profesorji na univerzi govorijo: »Negotovost je del tega poklica. Kar navadi se!« Toda ta negotovost – v tem trenutku neskončna negotovost – je nekaj novega. Nekaj, kar te res pretrese. Kaj naj naredim? Jasno: Vdih. Izdih.

Stefan Reichmann

10

DRUŽINSKA PRILOGA

Nina Zdouc, pesnica

Ker včasih ni besed Z

aupati pomeni notranje se umiriti in verjeti, da se bo zgodilo. Da bo prišel čas spremembe in da bo prešel čas dvoma. Odložila je telefon in v mislih na svojo vnučko hitro namazala še »abule« na biskvitno torto. »Vse tabule« je žarelo na stopljeni čokoladi v strupeno zelenih črkah. Rožice iz marcipana je s tresočo roko ljubeznivo namestila v krogu. Po vseh teh letih mu je za rojs­ tni dan še vedno z veseljem spekla torto in zaupala, da je bo vesel. Tudi če bo to leto vse drugače.

Z okusom torte v ustih je odhitela do vrat in ta so se razprla pred njo. Zavita v misli se je preoblekla v belo in vstopila v dvigalo. Prijazen pozdrav in eno vprašanje za drugim. »Gospa doktor, koliko dni mi še ostane?« Obstala je. Zunaj so glasovi odmevali na hodniku. Spomnila se je prvega dne na oddelku, ko je sedela v pisarni in čakala, da se ji nekdo posveti. Na steni je visela majhna tablica, na kateri je z modrimi črkami pisalo: »Ni važno, koliko dni imamo v življenju, ampak koliko je življenja v teh dneh.« Pogledala mu je v oči. In za nekaj trenutkov ni bilo besed. Ker včasih ni besed. Ni besed za občutke ali razlage. V brezbesednem molku je vladalo brezizrazno zaupanje. Med razlago je zaupanje raslo, besedo za besedo. In čutila ga je v pogledu. Grelo jo je do srca. Grelo jo je še na poti domov, ko je korakala po zasneženi cesti.

Korak za korakom po prazni cesti. Počasi in previdno. Prvič spet na svežem zraku, mrzel veter jima je pihal v gube na obrazu, v katerih so bile vidne bolečine preteklos­ti. Ampak za pozorno oko tudi toliko več. Koristne izkuš­nje, drugačni časi in živeta dobrota. »Lepo nama je,« je predrla tišino. Čisto zares, se je zamišljeno strinjal z njo. »Ker se imava,« je dodal in opazoval, kako se je v njenih zrelih očeh zazrcalil topel nasmeh.

Nasmeh mu je zdrsnil čez obraz. Njen prvi sneg. Seveda se ga ne bo spominjala, a njemu bo ostal ta spomin. Stal je v kuhinji in mešal juho. Le še malo soli in kajenskega popra je želel dodati, ko ju je zaslišal. Dva glasova. Nežno pripovedovanje in veselo brblanje. Odložil je žlico in odšel do priprtih vrat dnevne sobe. Skozi špranjo ju je zagledal. Držala jo je v naročju in jo zibala sem in tja. Dete se ji je nasmihalo in vzklikalo. Nič ni moglo opisati ponosa, ki ga je prevzel v tem trenutku. Sreča ga je kar preplavila, čutil je, kako se je razširila do prstov na njegovih nogah in prvič v življenju je zares zaupal, da življenje gre naprej. »A bova poklicali babico?« jo je slišal reči in se napotil nazaj v kuhinjo.

DRUŽINSKA PRILOGA

11

V

žarišču

Stefan Reichmann

Lara Vouk, igralka in režiserska

Kultura bivanja Ž ivimo v času, ki zaradi zunanjih faktorjev poteka izredno stresno ter je nabit z informacijami in obveznostmi, ki si jih nismo sami izbrali ali naložili. Res je, da je kultura, kot jo poznamo, ali bolje rečeno to, kar večinoma pojmujemo kot kulturo – obiski v kinu ali gledališču, obiski branj, razstav, koncertov in tako naprej – za zdaj zelo omejeno izvedljivo in je s tem omejen tudi užitek konsumacije le-tega. In ja, stanje glede te kulture je porazno in ukrepi so – upam si trditi – izredno nenaklonjeni umetnikom in vsem ustvarjalcem vsebin, ki bogatijo duha.

Ampak vprašanje, ki se mi ob tem zdi bolj zanimivo oz. glede svetovne situaci-

12

DRUŽINSKA PRILOGA

je, v kateri smo se znašli in stanja človeka na splošno, bolj bitno in nujno, je: Kaj pa je z našo osebno kulturo?

S pojmom osebna kultura mislim na naš način vedenja in obstoja v svetu.

Kaj smo. Kakšni smo. Kakšen je naš doprinos in naše oddajanje nas samih v družino, družbo, naravo in vse ostalo, kar nas obdaja. Osebna kultura komunikacije, kultura ravnanja s samim sabo, z drugim človekom. Kultura nege samega sebe, svojega notranjega sveta, svojih misli in emocij, pa tudi kultura fizične nege svojega telesa.

Kultura dojemanja in našega obnašanja do okolja, narave, ... Kakšen je naš odnos – to, kar »nosimo od sebe« (bodisi verbalno v pogovoru bodisi v načinu, izražanju ali neizražanju svojih misli in emocij, ali pa naša telesna govorica in občutki, ki jih dajemo drugim ljudem, ko so ob nas, in naposled vsem živim bitjem okoli nas), torej, kar dajemo od sebe in – v to trdno verjamem – kaj posledično dobivamo nazaj, kaj se nam vrača iz okolja in od drugih ljudi. Saj vedno bolj opažam, da ko grem v dan mirna in dobronamerna, mi bodo povrnjeni lepi trenutki. Ko pa sem živčna, nepotrpežljiva in odrezava, bom gotovo že kar zjutraj naletela na nemirnega voznika na avtocesti ali druge napete situacije. Torej, kakšna je kultura bivanja sodobnega človeka?

Brala sem o riževem eksperimentu japonskega raziskovalca in zdravilca dr. Masaruja Emota, ki zagovarja idejo, da celo naše misli in namere, torej kar nosimo v sebi, tudi če tega ne izrazimo na-glas ali si tega mogoče celo nočemo priznati, močno vplivajo na naše okolje. Konkretno: da z našimi mislimi vplivamo na strukturo molekul. Torej tudi: na drugega človeka. Eksperiment je potekal tako, da je dr. Emoto napolnil tri kozarce z vodo in rižem. Na prvega je napisal »hvala«, na drugega »idiot«, tretjega pa je popolnoma ignoriral. Vsakič, ko je pogledal katerega od kozarcev in je videl napis, se mu je ob pogledu na kozarec sprožila misel besede, ki jo je prebral na njem. Čez nekaj časa

so se vsebine kozarcev močno razlikovale. Riž v kozarcu, ki ga je označil kot »idiota«, je postal črn. Ta, ki ga je ignoriral, je začel gniti. Riž v kozarcu, ki je nanj napisal »hvala«, pa je začel fermentirati in oddajati prijeten vonj. Kar se sliši kot magija, je vsakdanji preizkus, ki ga je ponovilo mnogo ljudi in je veliko posnetkov primerov mdr. na youtube-u.

Obdobje, v katerem živimo, je polno kontrole, nadzora, prepovedi, pritiska in ustrahovanja. Torej bi rekla, da to vpliva tudi na naše misli­ in

naše počutje.

A če pomislim, kaj lahko zase potegnem iz tega, je prvo, da si vzamem čas, da se ukvarjam s temi temami glede same sebe: Kje sebe ali druge, soljudi, najbolj pa seveda vedno svoje najbližje, preveč kontroliram? Kaj so moji pritiski, na samo sebe ali na druge? Kaj so moji strahovi, s katerimi se omejujem in se prikrajšam za svojo svobodo in svoje veselje do življenja?

Vsak človek nosi svoje strahove. Svoje zamere. Ima svoje negativne spomine ali misli shranjene v sebi, zaradi katerih oddajamo negativne izjave,

emocije ali misli na druge ljudi. Ali pa na same sebe. Vsa ta negativnost pa od nekod izhaja.

Mislim, da je to obdobje, v katerem smo se znašli, še posebej priložnost, da uvidimo svoje negativne plati in njihove vzroke in se jih poskušamo rešiti. Odpustiti, kjer je treba, sebi ali osebam, za katere mislimo, da so krive – saj tudi one niso zavestno krive, ker niso bile drugače naučene. Niti tisti pred njimi, in tako naprej, in tako naprej. In želim si, da ljudje najdemo pogum, da smo ta oseba, ki prekine slab vzorec.

Da gremo prek

sebe in se trudimo, da kaj prispevamo k boljšemu jutri, da: k boljšemu danes. Kajti prepričana sem, da če se vsak izmed nas trudi za svojo osebno kulturo bivanja, ki, če lahko vpliva na riž, nedvomno vpliva na še kaj večjega, na spoštljive in ljubeče odnose med ljudmi; da je to pravo zdravilo za razbolelo človeštvo in rešitev, ki je ravno tako nalezljiva, kot so nalezljivi virusi – le v obratno, pozitivno smer. Ljubezen bo vedno močnejša od strahu.

DRUŽINSKA PRILOGA

13

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

Uredn ik: Karl Hren

V Mohorjevem poslopju, nekdanjemu Slomškovem domu, na Ulici 10. oktobra v Celovcu bo od 1. marca mogoč najem desetih stanovanj.

Direktor Mohorjeve Karl Hren: »S prihodki od oddaje stanovanj financiramo naše temeljno izobraževalno in vzgojno poslanstvo.«

N ad c elovškimi stre hami i n zvoni ki

Nova stanovanja v Mohorjevi v Imeniten razgled nad Celovcem in na koroška gorstva, individualne terase, trgovina, knjigarna in parkirišča v hiši ter centralna lega – Mohorjeva družba od ­ 1. marca oddaja nova stanovanja na Ulici 10. oktobra v Celovcu.

Desetletja, od 70-ih let minulega stolet­ja, je bila Ulica 10. oktobra 25 v Celovcu naslov za generacije slovenskih dijakinj in dijakov. Slomškov dom je do lanskega leta zagotavljal šolski mladini Slovenske gimnazije in Dvojezične trgovske akademije streho in prijetno okolje med šolskim letom, poslopje v samem mestnem središču je bilo žarišče izobraževalnega in vzgojnega poslanstva Mohorjeve družbe. Z nakupom prostorne stavbe z velikim vrtom na Ainethovi ulici je Mohorjeva to žarišče z začetkom lanskega leta

14

DRUŽINSKA PRILOGA

delno preselila v mestni predel Št. Rupert, kjer je v novi Slomškovi hiši dobil prostore dijaški dom, poleg njega pa je Mohorjeva tam ustanovila tudi dvojezični otroški vrtec in prve dvojezične jasli za najmlajše v Celovcu. Na Ulici 10. oktobra še naprej ostaja v drugem nadstropju dvojezična zasebna ljudska šola Mohorjeve, tretje nadstropje bo tudi v prihodnje namenjeno starejšim dijakom in študentski mladini. Četrto in peto nadstropje pa bosta zaživeli z novim poslanstvom.

Te dni je v nekdanjih prostorih Slomškovega doma v mestnem središču posebej živahno in delovno. Ples­ karji dajejo stenam najnovejši sijaj, vodovodarji so priključke že pripravili, parketarji polagajo nov pod in ga brusijo tam, kjer je originalni parket preveč dragocen, da bi ga zamenjali z novim. V kopalnicah bo treba položiti še

zadnje ploščice, preden bodo namestili nove armature, kuhinje pa bodo tudi vsak čas opremljene. Mohorjeva družba je namreč četrto in peto nadstropje poslopja na Ulici 10. oktobra 25 preuredila v deset stanovanj. 1. marca se bodo najemniki lahko že vselili. »Sedem stanovanj bo eno- in dvosobnih v velikosti 30 do 45 m2, dve stanovanji bosta trisobni s površino 55 in 62 m2, dodatno pa bo na voljo še štirisobno stanovanje s 150 m2,« razlaga direktor Mohorjeve družbe Karl Hren.

Poudarja, da bo vsako stanovanje imelo svojo lastno teraso, ki v povprečju meri 30 m2. »S tem bo v četrtem in petem nadstropju nekdanjega Slomškovega doma nastalo kar 500 m2 metrov stanovanjskih površin in 300 m2 teras­ nih površin, skupaj torej 800 m2 met­ rov novega bivalnega prostora v sa-

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

Načrte za prezidavo poslopja je pripravil arhitekt Toni Reichmann: »Lega Mohorjeve je optimalna – sredi mesta, s parkirnimi prostori in z razgledom.«

Pogled seže prek zvonikov celovških cerkva do pestrega venca koroških gora: od Pece in Obirja na vzhodu do grebena Košute in Grlovca ter Stola na jugu prek Jepe in Dobrača na zahodu do Krških Alp na severu.

v Celovcu tik pred odprtjem mem mestnem središču.« Načrte za prezidavo poslopja je pripravil arhitekt Toni Reichmann, ki je vodil že nadzidavo osrednje Mohorjeve hiše na Vetrinjskem obmestju 26 (tudi tam so poleg pisarniških prostorov nastala nova stanovanja). »Lega Mohorjeve je optimalna – sredi mes­ ta, s parkirnimi prostori in z razgledom. S sedanjo prezidavo so nastala svetla stanovanja, ki smo jih akustično zaščitili, terase pa so dodaten adut.

V tem času je to gotovo ena najboljših ponudb v Celovcu,« zatrjuje Reich­ mann.

Vsa stanovanja so do četrtega nadstropja dostopna z dvigalom in bodo opremljena s kuhinjo in kopalnico.

Vsakemu pripada tudi skladiščni prostor v kleti, stanovalci bodo lahko najeli parkirni prostor v Mohorjevi garaži.

V pritličju poslopja sta trgovina z živili

in prodajalna dekorativnih ter uporabnih izdelkov, v hiši je menza Mohorjeve, na vogalu z Vetrinjskim obmestjem pa Mohorjeva knjigarna. »Stanovanja imajo v okolici vso potrebno infrastrukturo, v hiši so tudi vrtec, ljudska šola in varstvo s popoldansko oskrbo otrok, na voljo je torej praktično vse,« poudarja direktor Mohorjeve Hren.

Posebej pa opozarja, da Mohorjeva družba z investicijami v stanovanjske prostore in njihovim oddajanjem omogoča svoje osnovno izobraževalno in vzgojno poslanstvo. »S prihodki financiramo nakup nove Slomškove hiše v Ainethovi ulici, kjer je nastalo naše novo vzgojno-izobraževalno središče, na Ulici 10. oktobra tudi v prihodnje ostaja naša dvojezična ljudska šola, v tretjem nadstropju pa imamo sobe in garsonjere za maturante in študente.« Sicer pa: razgled iz novih stanovanj Mohorjeve je zares impozanten.

Od Pece in Obirja na vzhodu do grebena Košute in Grlovca ter Stola na jugu prek Jepe in Dobrača na zahodu do Krških Alp na severu, pred njimi pa se dvigajo v nebo zvoniki celovških cerk­va. Vse to bo mogoče občudovati iz stanovanj, še bolj pa s teras visoko nad Celovcem.

informacije

Najem stanovanj Od 1. marca 2021 je mogoče pri Mohorjevi družbi najeti deset stanovanj na Ulici 10. oktobra (nekdanji Slomškov dom).

7 eno- do dvosobnih stanovanj med 30 in 45 m2 2 trisobni stanovanji s 55 in 62 m2 1 štirisobno stanovanje s 150 m2 Vsa stanovanja imajo svojo teraso s povprečno 30 m2 Cena: med 515 in 698 evrov (z obratovalnimi stroški in ogrevanjem). Za štirisobno stanovanje je posebna cena.

Prijave in informacije: direktion@mohorjeva.at

BOJAN WAKOUNIG

DRUŽINSKA PRILOGA

15

facebook.com/mojanedelja redakcija@nedelja.at www.nedelja.at

Letna naročnina 46 evrov za študente 23 evrov

VSE, KAR JE TREBA VEDETI Prosim, pošiljajte Nedeljo naslednje

tri mesece brezplačno na spodaj navedeni naslov.

Naročam Nedeljo in PRILOGE

N A R O Č I L N I C A

Ime in priimek

Nedelja, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt/Celovec Tel.: 0463/54587-3510

Ulica/kraj

redakcija@nedelja.at

Hišna številka Pošta E-mail Podpis

IMPRESUM: N je priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Glavna urednica: Mateja Rihter. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad.

Uredili: Micka Opetnik in Monika Novak-Sabotnik. Lektoriral Lojze Pušenjak. Tel. (0463) 54 5 87 35 10, gotthardt@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec