Iskrice junij 2013 by Mojca Tisovic

Časopis OŠ Prule Šolsko leto 2012/13 1I1. številka, 24. 6. 2013 .

Urednikova beseda

Teden otroka: SODELOVANJE STAREJŠIH IN MLAJŠIH OTROK

Misel tokratnih Iskric:

Naša pot ni mehka trava, temveč gorska steza, posuta s skalami. Vendar se vzpenja, gre naprej, proti soncu. (Ruth Westheimer)

V zadnji številki šolskega časopisa Iskrice boste lahko, kot v prejšnjih številkah, prebrali veliko zanimivih stvari. Najprej vas bomo popeljali skozi vse dogodke od marca do junija, sledil bo obisk znane osebe, potopis o znanem počitniškem kraju, kdo je obiskal in kaj se je godilo v domu Fara, nekaj o izbrani živali in ljudstvu ter ostalih literarna delih in likovnih izdelkih. Želite izvedeti, kdo nas je obiskal? Kateri počitniški kraj smo vam opisali? Želite izvedeti vse to in še več? Samo obrnite stran in poiščite odgovore na vprašanja. Filip Erlih, namestnik glavnega urednika

Zgodilo se je

DEPONIJA BARJE, ROK TRKAJ

MAREC 2013

sredo, 20. 3, je ekipa prve pomoči odšla na OZRK. Dan zatem so učenci prvih razredov imeli tehniški dan v šoli, četrti in šesti razredi pa so imeli naravoslovni dan. Tudi sedmi, osmi in deveti razredi smo imeli takrat tehniški dan. Ob trinajsti uri pa so se nekateri učenci pomerili v šolskem tekmovanju iz znanja matematike. V petek, 22. 3., je potekalo regijsko tekmovanje iz fizike. 25. 3. so učenci tretjega b razreda imeli zdravniški pregled, 26. 3. je bil naravoslovni dan za druge razrede v šoli. V sredo 27. 3. se je ob 16.30 uri odvijala prireditev Skupaj v pomlad, ki so jo pripravili učenci podaljšanega bivanja. 27. 4. je bilo lokalno preverjane ekip prve pomoči. 28. 3. je bilo na Osnovni šoli Miroslava Vilharja državno tekmovanje iz znanja angleščine. V petek, 29. 3., sta se učenca sedmega b razreda udeležila mednarodnega tekmovanja iz matematike.

APRIL 2013

akoj po prazniku, v torek, 2. 4., so učenci četrtih razredov imeli kulturni dan, učenci tretjih razredov naravoslovni dan in učenci šestih ter sedmih razredov športni dan in sicer medrazredno tekmovanje. V četrtek, 4. 4., je bilo področno tekmovanje iz matematike. Konec tedna, v petek, 5. 4. so prvi razredi imeli naravoslovni dan, učenci osmih in devetih razredov pa medrazredno tekmovanje v okviru športnega dne. Imeli smo delavno soboto po petkovem urniku in vajo za izpraznitev šole v primeru naravnih nesreč. Naslednji teden v torek, 9. 4. so prvi razredi v okviru pouka obiskali glasbeno šolo. V sredo, 10. 4., je bilo regijsko preverjanje znanja v ekipah prve pomoči. V četrtek, 11. 4., so v šoli imeli drugi razredi tehniški dan. V soboto, 13. 4., pa je bilo državno tekmovanje iz fizike. Teden, ki je sledil, so petošolci začeli z naravoslovnim dnevom Vse živo je iz vode, ki je potekal v šoli. V četrtek, 18. 4., se je državno tekmovanja iz znanja geografije v Logatcu udeležila Urška Jagarinec in dosegla zlato priznanje. V petek, 19. 4., so učenci tretjih razredov v okviru športnega dne hodili po trim stezi pri Ljubljanskem ZOO-ju. V soboto, 20. 4. je bilo državno

tekmovanje iz znanja matematike. V ponedeljek, 22. 4. so učenci četrtih razredov odšli v šolo v naravi. V torek, 23. 4., so učenci računalniških krožkov in učenci ur za nadarjene odšli v Muzej novejše zgodovine. V sredo, 24. 4., so učenci prvih razredov imeli športni dan na velikem šolskem igrišču. V četrtek, 25. 4., so imeli učenci sedmih in šestih razredov tehniški dan, osmi razredi pa naravoslovni dan. Konec tedna ravno pred počitnicami, v petek, 26. 4., so imeli učenci petih razredov pohod na Lubnik.

MAJ 2013

o devetdnevnih počitnicah (s soboto in nedeljo) se je ponovno začel pester mesec dejavnosti. V torek, 7. 5., so učenci šestih in devetih razredov pisali nacionalno preverjanje znanja iz matematike. V sredo, 8. 5. je bilo tekmovanje Kaj veš o prometu in delavnice na kongresnem trgu v okviru pouka prvega b razreda. V četrtek, 9. 5., je bil NPZ iz slovenščine in naravoslovni dan za peti razred po poti naravne in kulturne dediščine v Vačah. Konec tedna, v petek, 10. 5., so šli prvi in drugi razredi ter šesti, osmi in deveti razredi na pohod po Poti ob žici. V soboto, 11. 5., je bilo državno tekmovanje in nagradni izlet za EPP, in sicer na Debelem rtiču. V torek je bil NPZ iz angleščine za šesti razred in iz

geografije za deveti razred. Sedmi razredi pa so imeli tehniški dan. Ogledali so si Tehniški muzej v Bistri. V novem začetku tedna, v ponedeljek, 20. 5., se je začel 14-dnevni tečaj plavanja za tretje razrede. Drugi razredi pa so imeli naravoslovni dan Živim zdravo, ki je potekal na šoli. Sreda, 21. 5. je bila pestra za prvi razredi, saj so v okviru naravoslovnega dne spoznavali živali v ljubljanskem živalskem vrtu. Šesti razredi so imeli tehniški dan na šoli, deveti pa naravoslovni dan prav tako na šoli. Čez en teden, v sredo, 29. 5., so imeli četrti razredi tehniški dan na šoli.

JUNIJ 2013

novem mesecu in novem tednu, v torek, 4. 6., je bil koncert OŠ Prule Glasbeni potep. Dan zatem so imeli peti razredi tehniški dan. V četrtek so učenci od šestega pa do sedmega razreda plavali in igrali odbojko v Atlantisu. Učenci petega b razreda pa so imeli prireditev za starše na Malem odru. V torek, 11. 6., so zlati bralni značkarji iz devetih razredov odšli v Cankarjev dom. V sredo so se v šolski telovadnici predstavili z valeto, v četrtek šli na zaključni izlet na slovensko obalo, v petek pa prejeli zaslužena spričevala. Učenci četrtega a razreda so imeli v tem tednu zaključno prireditev za starše. Konec tedna so imeli učenci šestih razredov naravoslovni dan. Zadnji teden šolskega leta je šola

gostila projekt English in Action, ki se ga je udeležilo 36 učencev iz sedmih in šestih razredov. Kaj vse so počeli, so pokazali na zaključni prireditvi za starše v petek, 21. 6. V torek, 18. 6., so si učenci prvih in drugih razredov ogledali lutkovno predstavo Zverjasec. V tem tednu so se tudi zvrstile zaključne prireditve za starše učencev prvih in drugih razredov. Zadnji dan šolskega dne smo imeli na šoli proslavo ob dnevu državnosti in razdelitev spričeval in priznanj. Filip Erlih, 7. a

Vtisi s tehniškega dne – obisk Deponije Barje Kaj smo izvedeli?  Izvedli smo, da je ločevanje odpadkov zelo pomembno za življenje na Zemlji.  Ko odpadke odvržemo na smetišče, se tam odpadki uporabljajo za električno energijo.  Iz odpadkov, ki jih odvržemo, se

pridobivajo elektriko zase (za Deponijo Barje) in še za 6.000 gospodinjstev.  Tovornjak, ki pripelje odpadke, se najprej tehta, nato pa se odpelje na smetišče. To smo ugotovili takoj, ko smo stopili na tehtnico. Tehtali smo okoli 1500 kg.  Mešane odpadke zasujejo z zemljo in potem zrastejo drevesa.

Kaj lahko jaz naredim za boljšo prihodnost?  Ločujem odpadke.  Vrečke, plastenke, steklenice lahko večkrat uporabim in tako nastane manj odpadkov.  Plastenke lahko stisnem, da imajo manjšo prostornino.  Stvari prej popravim in ne takoj zavržem.

Katarina Pajić, Laura Burjak, Sena Saje, 6. b Mario Marjanović, Belmin Ljubijankić, 6. a Krištof Pirc, 6. b

ROK TERKAJ – TRKAJ NA OŠ PRULE

evetošolci smo pri glasbeni vzgoji dobili nalogo, da si izberemo najljubšega izvajalca ali skupino ter ga predstavimo razredu. Sam sem takoj začel razmišljati, kako bi naredil svojo predstavitev edinstveno in nepozabno.

V četrtek, 23. 6., je učence in učenke 9. b razreda pri uri glasbe obiskal slovenski raper, tekstopisec, novinar, popotnik in teolog Rok Terkaj oz. Trkaj. Po njegovem prihodu v razred sem dobil veliko pozitivne energije, ki je omogočila, da sem predstavitev izpeljal brez napak. Za delo z učenci sem predvajal Trkajevo pesem Dobro jutro in razred naučil osnovni ritem ter vzklik v refrenu, zraven pa je pomagal tudi on sam. Potem sem prešel na zanimivosti in omenil, da je Trkaj dvakratni zmagovalec v freestyle battlu (tj. repanje, ko ti dajo nekaj besed in ti moraš te besede brez vaje in odmora spremeniti v rimo in smiselno zgodbo),

nato pa sem prosil nekaj učencev, naj mi pomagajo. Skupaj smo dali besede: osnovna šola Prule, zgodba, svoboda in zgodovina. Navdušen sem bil nad njegovo hitrostjo rimanja, saj za ta del predstavitve ni vedel nihče, razen mene. Ko se je predstavitev bližala koncu, so učenci, učenke in učiteljica postavili še nekaj vprašanj. Govoril

nam je o svojem otroštvu, pesmih, rapu in glasbenih sodelovanjih. Kmalu je bil čas, da se poslovimo, mu izrečemo zahvalo in v svojem spominu ohranimo to edinstveno predstavitev pri uri glasbe.

Luka Zaletelj (mentorica Tina Pančur)

KORZIKA (potopis)

orzika je 4. največji otok v Sredozemskem morju. Upravno je del celinske Francije. Nima prav veliko prebivalcev, ima pa zato več turistov, med katerimi sem bila tudi jaz. Do otoka smo porabili kar veliko časa. Vse skupaj 14 ur. Najprej približno uro od Ljubljane

do meje z Italijo, nato okoli 6 ur preko celotne severne Italije, da smo prispeli do mesta Livomo, kjer smo počakali na trajekt. Od mesta Livomo smo potrebovali še 4 ure vožnje s trajektom do otoka. Vmes smo se smo se seveda ustavljali in s tem porabili več časa. Ko smo prispeli, sem takoj zagledala visoke palme, posušeno obalo

in veliko pristanišče. Ker je Korzika zelo velik otok, smo naše 10-dnevne počitnice začeli v vzhodnem delu otoka. Cesta se je od pristanišča do našega kampa zelo vlekla. Ampak vesela sem bila že prvih doživetij. Po nastavitvi smo seveda takoj s pogledom segli na obalo, in čeprav smo morali do plaže hoditi kar 10 minut, je bila nekaj neverjetnega. Vsak dan smo se odpravili na ogled različnih krajev. Potovanja po obali in pogled na prelepo morje so me popolnoma presunili. Obiskovali smo kraje, ki

ležijo na vzhodni obali, med najpomembnejšimi so tudi: PortoVecchio, Bastia, Bonifacio, ki leži čisto na koncu otoka in ima lep pogled na morje, na drugi strani morja pa leži

otok Sardinia, ki pripada Italijanom. Večina trgovin ni bila v bližini mest, zato smo se veliko peljali. Ceste so bile kar lepo urejene, lahko bi se reklo, da so ponekod še lepše kot pri nas izven mest. Urejeno imajo tudi hitro cesto. Ko so se dnevi že bližali koncu, smo se peljali po nekem hribu in uživali ob panoramskem pogledu otoka, blizu pa je bil tudi nekakšen adrenalinski park, ki mora biti zelo zanimiv, mi žal nismo imeli te sreče, da bi si pogledali še kaj drugega, saj nas je preganjal čas. Od obiska otoka Korzika je minilo že skoraj 3 leta. Po obisku sme se vsako leto pogovarjali in pregovarjali, da zopet obiščemo otok in prišli smo do skupne odločitve, da je letos pravi čas, da si pogledamo še več in odkrijemo še lepše kotičke otoka. Moja želja je, da obiščemo goro San Pietro, kjer je leta 1981 strmoglavilo slovensko letalo in vidim sončni zahod. Se že veselim! Nina Žitnik (mentorica Andreja Popovič)

Šolska popotovanja:

ŠOLA V NARAVI V DOMU FARA

ŠE DOLGO SE BOM SPOMINJALA

pred prvomajskimi počitnicami smo četrti razredi odšli v šolo v naravi. Preživeli Teden eden otroka: smo jo v Domu Fara, v kraju Fara na Kostelu, ki leži blizu Hrvaške. Imeli smo veliko dejavnosti, ki so bile zanimive. Meni je OTROK bil najbolj všeč pohod, saj je bil nepozaben. SODELOVANJE STAREJŠIH IN MLAJŠIH

Zjutraj smo odšli na pohod. Hodili smo po gozdni poti. Bilo je zelo prijetno. Prišli smo do tunela. Učiteljica Darja je povedala, da tam živi čarovnica, in če jo hočemo odgnati, moramo kričati na vso moč. Odšli smo naprej do kamnoloma. Tam mi je bilo še posebej všeč. Iskali smo fosile, diamante, dinozavrov zob in krempelj. Nato so učitelji zaklicali, da gremo naprej do slapa Nežica. Učiteljica nam je prebrala žalostno zgodbico, kako je slap dobil ime Nežica. Zgodba se je glasila tako: Bila je svojeglava Nežica. Nekega dne je peljala napajat vola. Ko sta se napajala, sta padla v vodo. Nežica se je bala, da bo kregana in ju je poskušala rešiti, a je še sama utonila. Iskali so jo več dni, a je niso našli. Po dolgem času so ob potoku našli njene lase. Pot nas je vodila do kamna Kurje glavice. Tam naj bi Turki ubijali kokoši. Skoraj smo že prišli do konca. Odšli smo si ogledat še Nežičin grob, ki je bil zraven cerkve sv. Štefana. Tam je bil tudi zvonček želja. Vsak si je nekaj želel, ko je pozvonil nanj. Ta dogodek sem si izbrala, ker je bil zanimiv in poučen, pa tudi zabaven. Zapomnila si ga bom za vse življenje. Stella Stare, 4. b (mentorica Vojka Lasič)

TEGA NE BOM POZABILA V torek popoldne se je B-skupina odpravila v naravo. Tam smo se učili, kako preživeti v naravi. Učiteljica nam je najprej pokazala, katere rože so strupene in katere niso. potem pa nas je naučila, kako se loči šmarnica od čemaža. Nato nas je razdelila v skupine in tako smo morali narediti bivake. Učiteljica Julija je naredila metlo iz šibja. Ko smo malo pometli, smo začeli delati ognjišče. Tja smo dali veje, palice in suho travo ter ga okrog obdali s kamenjem. Nato smo zakurili ogenj.

Vsak je dobil svoje jabolko in ga napičil na palico. To je trajalo kar nekaj časa. Počepnili smo okrog ognja in pekli jabolka nad žerjavico. Ko si spekel jabolko, si ga namočil v mrzlo vodo za trideset sekund. Ko ni bilo več vroče, pa si ga olupil in pojedel. Potem nas je začel priganjati čas in smo pospravili bivake ter se vrnili v dom. Asja Grgičević, 4. a (mentorica Mojca Mali)

Knjigožer: PRULSKA KNJIGA MESECA IN LETA, VTISI UČENCEV O NAŠI KNJIŽNICI

Prulska knjiga meseca in prulska knjiga leta Prvič v tem šolskem letu smo učenci glasovali za prulsko knjigo meseca. Glasovnice so bile na voljo v knjižnici in v spletni učilnice knjižnice. Vsak mesec je bil izžreban srečnež, ki je glasoval za zmagovalno knjigo.

Mesečni rezultati: Prulska knjiga oktobra: Ognjemet za lisjaka (S. Nordqvist) Prulska knjiga novembra: Vitezi in gradovi (P. Steele) Prulska knjiga decembra: Lov na pošasti (A. Blade) Prulska knjiga januarja: Tintin (Herge) Prulska knjiga februarja: Anica in … (D. Muck) Prulska knjiga marca: Garfield (J. Davis) Prulska knjiga aprila: Lov na pošasti (A. Blade) Prulska knjiga maja: Lov na pošasti (A. Blade) Skozi vse leto je največ glasov zbrala zbirka, ki je precej priljubljena. PRULSKA KNJIGA LETA JE POSTALA ZBIRKA LOV NA POŠASTI! Knjižničarski krožki (mentor: Gregor Škrlj)

Vtisi učencev o šolski knjižnici ob koncu šolskega leta V šolski knjižnici se kar dobro znajdem, saj jo obiskujem že 6 let. Jo zelo rada obiskujem, saj si rada sposojam knjige in jih berem. Znam si poiskati kakšno knjigo, če jo potrebujem. Včasih si iz knjižnice sposodim tudi kakšno knjigo za svojo mlajšo sestrico (stara je 4. leta), ki še ne hodi v šolo, ampak v vrtec. Knjige rada berem tudi v šoli. Najraje berem pustolovske knjige, strašljive knjige ... (Zala, 6. a) V šolsko knjižnico pridem navadno v podaljšanem bivanju. Največkrat v knjižnico pridem s svojo najboljšo prijateljico. Zelo mi je všeč, ker so v knjižnici udobni fotelji in veliko miz. Najbolj mi je všeč, ko pridem zjutraj in knjige, ki jih nekateri niso pospravili, uredim in pospravim na svoje mesto ter pomagam knjižničarju. V knjižnici se vedno zabavam, ker so dobre knjige in mir ter tišina, zato lahko v miru delam nalogo. (Neja, 5. a)

Moje mnenje o šolski knjižnici je pozitivno, no, mogoče ne bi bilo potrebno imeti toliko podvojenih knjig in bi raje kupili še nekaj drugih knjig. Drugače pa nimam pripomb. Všeč mi je tudi zaradi prijaznega knjižničarja. (Matej, 6. a)

Rad obiskujem šolsko knjižnico, ker imam rad knjige. Najraje berem pustolovske zgodbe. V knjižnici dobim skoraj vse knjige, ki jih potrebujem. Med policami se ne znajdem najbolje, ker je ogromno knjig, zato potrebujem knjižničarjevo pomoč. (Mario, 6. a)

Knjižnica Osnovne šole Prule je zelo zanimiva in zabavna. Knjižničar Gregor Škrlj je najboljši knjižničar na sploh. V knjižnici je veliko zanimivih knjig, lahko so pustolovske, napete, zanimive itd. Obiskuješ lahko tudi različne krožke, ki jih pripravlja knjižničar. V knjižnico res zelo rada hodim, ker rada berem, lahko bi prebrala tisoče knjig. Najljubše so mi različne zbirke knjig za mladino, včasih pa rada tudi preberem kakšno, ki ni v zbirki, ali pa je namenjena odraslim. Knjig ni težko najti, saj so razporejene po barvi in abecedi ter lepo urejene na policah. To vse vem zato, ker tudi sama obiskujem Osnovno šolo Prule. UPAM, DA STE UŽIVALI V BRANJU! (Ajda, 6. b)

Zbral in uredil: Gregor Škrlj

Č Čudesa narave:

KAKO ŽIVIJO KITAJCI, ALIGATORJIšolo ali ne. Srednja šola traja tri ali štiri leta.

KAKO ŽIVIJO KITAJCI BIVALIŠČE Danes Kitajci živijo v mestih, v zidanih hišah ali v visokih stolpnicah, na podeželju pa še vedno tradicionalno v bogato okrašenih lesenih hišah, nekateri pa tudi že v zidanih hišah, ker se podeželje hitro spreminja. Na severu Kitajske pa živijo nomadski Mongoli v šotorih, imenovanih jurte.

PREHRANJEVANJE Kitajci se prehranjujejo zelo različno, odvisno od tega, kje živijo. Na jugu je glavna hrana riž, na severu in severozahodu pa pšenica. V bližini morja prevladuje morska hrana, medtem ko v notranjosti bolj prevladuje meso. Za pribor uporabljajo palčke, poznajo pa tudi žlice in vilice. Največkrat hrano jedo v skodelicah. Med Kitajci je zelo popularen zeleni čaj. Poznajo pa tudi posebne jedi, ki jih jedo ob praznikih. Kitajci imajo tudi zelo radi poulično – hitro hrano, ki je pestra in cenovno zelo ugodna. Zelo radi jedo pekoče. Kitajci zelo radi jedo, hrana jim je zelo pomembna v življenju in ob hrani se družijo s prijatelji in sorodniki ob velikih okroglih mizah. Zelo radi jedo zdravo, saj je na Kitajskem hrana enako kot zdravilo.

OBLAČILA Tradicionalno žensko oblačilo je QIPAO, narejeno iz čiste svile. To oblačilo oblečejo zdaj le še ob posebnih priložnostih, npr. za novo leto ali na poroki. V vsakdanjem življenju pa se oblačijo zahodnjaško. Učenci in dijaki v osnovni in srednji šoli so oblečeni v športne uniforme. Mladi Kitajci se zelo radi oblačijo modno.

ŠOLANJE Na Kitajskem je obvezna devetletna osnovna šola, vendar se lahko učenci po končanem 6. razredu sami odločijo, ali bodo nadaljevali

Vstop na univerze pa je zelo težak, saj imajo zelo zahtevne sprejemne izpite. Kitajci pišejo s pismenkami, ki jih uporabljajo že več kot 5000 let. Poznati pa morajo vsaj 2000 pismenk, da lahko berejo časopis.

ŠPORT Kitajci so zelo športen narod, najbolj znana kitajska športa pa sta KUNG FU, ki je borilna veščina, in TAI ČI ČUAN. Kitajci so zelo uspešni v namiznem tenisu in gimnastiki. Za kitajska mesta so značilni veliki parki, v katerih so športne priprave, kjer se vsak dan razgibavajo starejši ljudje in tako ohranjajo zdravje.

PRAZNOVANJE Kitajci imajo zelo veliko praznikov in nekateri so stari že več kot 2000 let. Največji kitajski praznik je KITAJSKO NOVO LETO, ki pride vsako leto na drug datum. Drugi najpomembnejši praznik na Kitajskem pa je PRAZNIK POLNE LUNE, ki je jeseni 15. dne osmega mesca po kitajskem luninem koledarju.

ZANIMIVOSTI Dve največji kitajski zanimivosti sta Kitajski zid, ki je edino delo človeških rok, vidno z lune in črno-beli kitajski medvedki oz. pande, ki živijo samo v provinci Sečuan.

Zheng Yue Hu, 7. b (mentorica Bojana Mlinar Podobnik)

aligatorji

Aligatorji spadajo v skupino vretenčarjev in predstavljajo 5 % vsega živalskega sveta. Za vretenčarje je značilno, da imajo hrbtenico sestavljeno iz vretenc, ki daje telesu oporo in obliko. Aligatorji so plazilci, na prvi pogled okorne in brezbrižne živali, od 1,5 m do 3 m, izjemoma tudi do 8 m velike živali, ki spadajo v red krokodilov. Znana sta misisipski in kitajski aligator. Večina plazilcev živi na suhem. Aligatorji pa so dobri plavalci, ki obožujejo tople vode tropskega in subtropskega podnebja. Živijo na bregovih rek in jezer in jih zaznamo, ker se oglašajo s krepkim in močnim glasom. Za življenje v vodi so dobro prilagojeni. Med prsti zadnjih nog imajo plavalno kožico, čeprav nog za plavanje ne potrebujejo. Z njimi le krmarijo. Pri plavanju se poganjajo z bočno stisnjenim repom. Kadar se potopijo pod vodo, z debelimi kožnimi gubami zaprejo vhod v sluhovod. Ker imajo nosnice in oči na vzboklinah, lahko ležijo v vodi potopljeni s celim telesom in iz vode gledajo le oči in nosnice, da

lahko nemoteno dihajo in opazujejo okolico. Ne hodijo na lov, ampak samo mirno ždijo v vodi in so videti kot deblo. Nosnici in oči so videti kot grče debla. Ure in ure čakajo ter opazujejo obrežje, kamor prihajajo različne živali kot npr. rakuni, vidre, pižmovke, kuščarji, kače, želve, čaplje, s katerimi se prehranjujejo. Aligatorji so mesojedi plenilci in roparji. Jedo skoraj vse, kar je živega, velikega ali majhnega, s

kostmi in perjem ali dlako vred. Imajo dvojen želodec, žlezovnik in mlinček, kot ptiči.

Požirajo kamenčke, ki jim pomagajo zmleti krzno, perje, kosti, lupine in zobe. Kot podmornica lovijo želve, rake, ribe in na stežaj odprejo velikansko žrelo. Zamahnejo z mogočnim repom in se z vsem telesom pomaknejo naprej. Ko udarijo s koncem repa po plenu, mu zdrobijo kosti. S čeljustmi primejo plen in ga požrejo. Večje živali najprej potegnejo v vodo, da se zadušijo, in jih nato raztrgajo ter požrejo. Da se ne bi zadušili v vodi, si goltanec pregradijo s posebno gubo. Ko se mogočne čeljusti enkrat zaprejo, jih ni mogoče več razkleniti. V ustih imajo močne in ostre zobe. Na suho se priplazijo le, kadar gredo na sprehod. Med hojo se bolj ali manj plazijo po podlagi, vendar tudi dobro tečejo, a so leni. Ko se pri plazenju utrudijo, se zvalijo v travo in se pričnejo sončiti. Zenice se jim zaradi sonca stisnejo v ozko režo (na široko ima oči odprte samo ponoči), kar daje videz zaspanosti. Takrat postanejo najbolj nevarni, ker postanejo zaradi sonca nemirni in lačni. Razmnožujejo se spolno. Samice odlagajo jajca na kopno in jih zagrnejo z listi, dračjem, mahom in blatom, ki ga nagrabijo z repom ter

pustijo, da jih ogreje sonce. Ko se v 60-ih dneh iz jajc izležejo mladiči, ostajajo samice ves čas v bližini, da odganjajo kače, rakune, dihurje, ki se hranijo z njihovimi jajci. Še nerojeni mladiči v jajcu imajo na svoji glavici trdo konico (jajčni zobček), s katerim predrejo debelo in čvrsto jajčno lupino. Ko samice zaslišijo mladiče, odgrnejo gnezda in na plan prilezejo mali aligatorji. Aligatorji spadajo v razred plazilcev z nestalno telesno temperaturo. Njegovo telo ogreva okolje. Dihajo s pljuči. Njegova koža je pokrita z luskami in roženimi ščiti, ki jim zagotavlja dobro zaščito pred plenilci in pred izsušitvijo. Pod vodo zdržijo lahko tudi do 5 ur, ker se zelo malo premikajo in porabljajo zelo malo kisika za izgorevanje hrane. Aligatorjeva koža je debela in zelo zanimiva za trgovino. Iz ustrojene kože izdelujejo torbice in čevlje. Zelo iskano je tudi njihovo meso, zato ga množično lovili, zaradi česar so ga skoraj iztrebili. Aligatorji so uradno zaščiteni. Lov na njih in trgovanje z njimi in njihovimi izdelki sta prepovedana. Danes njih in tudi krokodile gojijo na posebnih farmah. Tristan Jendric, 7. a (mentorica Valerija Janež)

Šport: INTERVJU Z NINO ŽITNIK

Nina Žitnik, nekoč tudi urednica naših Iskric, je uspešna plesalka hip hopa, plesa, ki po vsem svetu navdušuje čedalje več ljudi, drugače pa zaključuje deveti razred naše šole. Je vesela, optimistična, prijazna punca, ki kljub pogostim treningom uspešno krmari med šolo in športom. Tvoja trenutna glavna misel poleg šole je ples – hip hop. Kako to da si se navdušila nad plesom oz. prav nad to zvrstjo? Že v vrtcu sem hodila na plesne vaje in mi je bilo všeč pa sem nadaljevala.

Teden otroka:

SODELOVANJE STAREJŠIH IN MLAJŠIH OTROK

Kdaj si se začela ukvarjati z plesom in koliko časa že treniraš? Pri 5-ih letih v vrtcu, torej že 10 let. S svojo skupino dosegaš že lepe rezultate. Kateri so tisti najvidnejši? Dosegamo že lepe uvrstitve, trenutno mi pa največ pomeni letošnja uvrstitev na evropsko prvenstvo v Amsterdamu (Nizozemska), na katerem bomo pokazali vse, kar znamo. Ali že od začetka treniraš v istem klubu? Ne. Začela sem v vrtcu na plesnih vajah, nato sem nadaljevala v Minimundu in zdaj plešem v klubu Artifex, kjer mi je zelo všeč. Sedaj zaključuješ osnovno šolo, vpisala si se na gimnazijo. Boš povezana s plesom tudi v prihodnosti? Morda tudi nekoč profesionalno? Da, vsekakor. Ples je moja strast, zelo uživam v njem, zato bo vsekakor del mojega življenja tudi v prihodnosti. In nikoli se ne ve – iz majhnega raste veliko … Trenutno tudi prek oddaje Slovenija ima talent vidimo veliko plesnih skupin in tako postaja tudi hip hop čedalje bolj popularen ples. Kaj bi svetovala našim bralcem, če v sebi čutijo željo do plesa. Vpišite se v plesno šolo in začnite z majhnimi koraki in počasi z veliko vajami napredujete in če je vaša želja zelo močna, lahko tudi uspete. Nikita Erlih

F f

Film in glasba: KON TIKI

Kon Tiki je splav, ki ga je norveški raziskovalec in pisatelj Thor Heyerdahl leta 1947

Teden otroka:

sestavil in se z njim odpravil preko Tihega oceana, od Južne Amerike do polinezijski otoki s drugimi s pomočjo svojih starih prijateljev.

SODELOVANJE STAREJŠIH IN MLAJŠIH OTROK

Pravil je, da bo to pot naredil v 101 dnevu ali manj. Thor Heyerdahl si je želel to dokazati tako močno, ker je že več kot 10 let živel na otokih z ženo in iskal podatke za dokaz svojega mnenja. Čeprav so na odpravi prinesli nekaj modernih pripomočkov, kot je kovinski nož, radio, ura in bolj natančno narisane karte, se je Heyerdahl držal pravil in tako uporabljal samo materiale, ki so jih v tistem času lahko uporabljali.

Splav je ime dobil po inkovskem bogu sonca, Viracocha, za katerega je dejal, da je mu bilo Kon Tiki staro ime. Kon Tiki je tudi naslov knjige in filma, ki ju je napisal Heyerdahl. Dokumentarni film o tem dogodku je bil nominiran za Oskarja. Ravno pred nekoliko tedni je prišel ven nov film o dogodku Kon Tiki. Najbolj zanimivo nama je bilo, kako so lahko preživeli 101 dan na vodi ne da bisplav, ki je bil narejen iz lesa, potonil.

Nikola Zupan, Vito Andjelic, 6. a

V nas se iskri: MOJ ZOBEK, ŽUŽELKA V ČEVLJU, ZALJUBLJENA KURA, HIŠA, NAKIT, GOBA IN SKRINJICA, PRINCESA IN ZMAJ …

Pomlad

(Navodilo: besede za sličico uporabi v povedi)

Teloh zeleni s cvetom belim, to pač teloh je. Zvonček cinglav, ki raste pokonci, a na koncu se ukrivi. Trobentica, ki trobi in rumeni cvet ima. Sonce zlato sije, kar se da, saj se ve, da zdaj pomlad je. Dežuje tudi večkrat, jasno zato, da cvetlice zrasle so. Vetrnica pisana, ki vrti se, kadar piha. Pisani dežniki, ki te ščitijo ob teh deževnih dneh, o gorje ti, če ga nimaš. Marjetice prelepe res, ne vem, koliko časa trgala jih bi, a resnično upam, da na koncu bi prišlo, da me ljubiš ti! Mavrica prelepa, ki vseh barv je. Kako prekrasno bi bilo, če pred mano stala bi cel dan. Teja Kavšek 2. c (mentorica Sandra Šeme)

Čarobna kitara in zver Nekoč je obstajala čarobna kitara. Nekega dne je šel nek siromašni človek v gozd sekat drva. Nek človek pred njim je odvrgel čarobno kitaro. Siromašni človek jo je pobral in ker je bil utrujen, je zaigral. Iz čarobne kitare je skočila zver. Vprašala je siromašnega človeka, česa si najbolj želi. Siromašni človek si je zaželel hrane in pijače in ničesar več. Tri želje si imel, je rekla zver, in če jih ne uporabiš, dobiš samo polovico bogastva. Človek si ni nič več zaželel, zato je dobil polovico bogastva. In s tem si je siromašni človek kupil hišo, si poiskal ženo … In tako so vsi lepo živeli. KONEC. Maks Koporčič, 2. a (mentorica Ana Rozman)

Metulj in narcisa Nekoč je na vrtu rastlo sedem čudovitih tulipanov in ena majhna narcisa. Tulipani so se norčevali iz narcise, ker je bila zelo majhna. Nekega dne so na vrt prileteli trije metulji. Tulipani so jim ponujali svoje cvetove, kjer bi si lahko odpočili. Najlepši metulj si jo je ogledoval skromno narciso, nekaj časa krožil nad njo in nato sedel nanjo. Narcisa je zrastla in zacvetela. Od tistega časa naprej se tulipani nikoli več niso norčevali iz narcise. Lara Konestabo, 2. c (mentorica Sandra Šeme)

My Ideal Garden

My ideal garden is big. It measures 20 square meters. In the garden there various fruits and vegetables grow, such as bananas, mangos, avocados ... There are a lot of passion fruits too, such as papayas and guineas and so on. The garden has a pond. There a lot of water lilies grow. There are a lot of small fish, too. The garden has a square shaped fence around it. It's green. In that garden I have a deckchair so I can rest and eat fresh vegetables and fruits from the trees and from bushes. If I were reach I would build a pool in the middle of the garden. This is my dream about my ideal garden. Nejc Šneberger, 6 b

My dream house My dream house is on the sea. It is a big boat with a little garden. In my dream house there is one big bedroom, a bathroom with a small swimming pool, a dining room, a big kitchen with a dining room and a sports centre. There are three playgrounds, for football, basketball and tennis. There is a fitness centre, too, a library, a small café, a room for pets and a race-course. In my dream house I can play football, tennis and basketball. I can swim there, work out at the fitness centre and play computer games. In my dream house there are dogs, cats, rabbits, horses and monkeys and I can play with them. I can eat ice-cream every day, read books whenever I want and drive a go-cart. Mark Golob, 6. b

My dream house My house is in a beautiful place, called Krypton. My house has a lot of rooms and possibilities to have a good time: fifteen bedrooms and bathrooms, a giant pool with eighteen different waterslides, a chef that cooks McDonald´s food, hundred computers, iPads, iPhones and other things, a video arcade, a basketball court and a football stadium, a big garage with many fast sports cars and finally outside the most beautiful garden. In my home you can do everything. You can play the whole day long. You can eat fast food, you ca watch films and listen to your favourite music. You can go swimming. What do you think of such lifestyle? Armin Velić, 6. b

My dream house My dream house is next to my grandparents´ because there is a very big garden with the lawn around it. Opposite my dream house there is a very big forest. My dream house is very big and comfortable. The house has got a big bedroom, two bathrooms, a kitchen, a dinning room and a living room. There are also a music room, a play-room, a cabinet and a garage. The garage is next to the cabinet. The cabinet is in front of the bathroom. The bathroom is Nobenega vnosa v kazalo slik ni bilo mogoče najti.next to the stairs. The stairs are behind the kitchen, the dining room and the living room. My house has got two floors.

Upstairs there is a big bedroom between the play-room and the bathroom. Above the bedroom , the bathroom and the play-room there is the music room. In this house I can play the flute in the music room, I can cook in my modern kitchen, I can watch TV in my living room and I can play video games in my play-room. Nuša Dolinšek, 6. b

A perfect pet A perfect pet for me is a dog. The dog is very playful; it wants to play all the time. But it sits if you say so (it also does other things). It is small and cute, but it still is big enough to scare an intruder. It has soft fur. It knows how to listen so it is calm enough. It has great power. It can surf on waves and do other human sports. You have to wash him only twice a month, because it licks itself, like a cat. It has a lot of human abilities and it is faithful. Well, you can just describe it as an »awesome« dog. Tea Andjelić, 6. b (mentorica Bojana Mlinar Podobnik)

ilustracija: Rok Ifko Krajnc, 7. a (mentorica Maja Oblak)

Pesmi o domovini Slovenija, moja domovina O, Slovenija, moja domovina, kako zelo si fina, tvoja lepota je brezčasna, tako zelo si krasna.

Oh, kako mi tvoje travniško zelenje vzbuja smeh in veselje, tam, kjer so čudovita jezera in gozdovi, tam bodo živeli vsi rodovi.

Slovenija, ti si moj edini dom, pri tebi vedno ostal bom, zapustil ne bom nikoli tega raja, saj tvoji lepoti ni konca ne kraja. Matjaž Nemanič, 8. b

ilustracija: Pija Pokec, 9. b (mentorica Maja Oblak)

Razsvetljenje Pridite, pridite vsi, ki si želite nekaj doseči. Slovenci, Slovaki, Hrvatje, Bošnjaki, borite se za svoje pravice.

Slovenci, postanite boljši, saj lahko postanete še boljši ter pametnejši.

Pametnejši delajte vse, da bi lahko postali vzorniki za vse. Martin Dolinšek, 8. b

Domovina Središče je v srcu, med visokimi gorami, središče je srce, v medli daljavi. Središče je tisto, ki res kaj pomeni, središče je tisto, ki ga vsak omeni.

Kjer visoke gore se srečajo z valovi, kjer zelena trava spoji se s temnimi gozdovi, domovina moja, jaz tu živim, domovina moja, jaz tu lebdim.

Nekateri si želijo, da bi odpotovali, nekateri si želijo, da bi za vedno tu ostali. A ljubimo pa jo vsi, zdaj in za vso večnost, vse dni. Katarina Salobir, 8. b (mentorica Marinka Piletič Brsan)

TISOČ LET KASNEJE

»Č

ez tisoč let bo svet čisto drugačen. Svetu bo vladala tehnologija. Ljudje bodo imeli naprave za vse,« sem še slišala v neki pozni televizijski oddaji …

Zbudila sem se v tem svetu. Mislila sem, da spet sanjam, vendar vse se je zdelo tako resnično. Iz čudne računalniške sobe, v kateri sem se zbudila, sem stopila ven. Vsi so hiteli v službe. Ljudje so po zraku letali s čudnimi letali, otroci so se igrali z roboti, nekdo je celo hodil v mehaničnih nogah, ki so bile visoke šest metrov. Bilo je kot v fantazijskem filmu. Okoli 10. ure – tako je kazalo na veliki uri na vrhu neke zgradbe – je bilo vse tiho. Otroci so bili po šolah, odrasli pa v službah. Sredi mesta je bila najvišja stavba. Stopila sem noter in zagledala dvigalo. V notranjosti je bilo toliko gumbov, da jih sploh ne moreš prešteti. Naslonila sem se in ponesreči pritisnila na enega. Začela sem se dvigati … Dvigalo me je odložilo v nadstropju, kjer so programirali robote, bilo je zelo zanimivo. K meni je stopil gospod in me vprašal, kaj počnem tam. Povedala sem mu, da tega še sama ne vem. Bil je zelo prijazen in mi je pokazal naokrog. Ko sva prišla do konca hodnika, sem se ustavila, v oči so se mi je bleščalo, saj je bil v sobi, pred katero sem stala, veličasten robot. Gospod mi je povedal, da je to najnovejši robot. Ta robot lahko ustvarja druge robote in ima čisto svojo pamet, dela, kar si želi. Gospod mi je povedal tudi, da je robot odporen na vse, razen na čokolado. Kar naenkrat se robot odklopi od raznih računalnikov in začne podirati vse, kar mu je v napoto. Skočila sem stran ter se za las izognila smrti. Nato so vsi noreli in tekali po sobi, poklicali so najboljše znanstvenike, da bi se spomnili rešitve, medtem pa je robot uničeval mesto. Novinarka na nekakšni televiziji je povedala, da se robot nahaja v parku. Brez pomisleka sem stekla v park. Videla sem robotov hrbet ter opazila, da zadnji del, kjer je jedro, ni pritrjen. Opazila sem, da imam v žepu čokolado in stekla proti robotu. Še preden se je robot obrnil, sem mu spravila čokolado v jedro. Robot se je ugasnil ter se zgrudil na tla. Vsi so mi čestitali in župan je priredil zabavo, na kateri bi bila celo dobila nagrado za posebne zasluge ... Tik pred tem pa sem se zbudila in ugotovila, da so bile le sanje. Včasih je najpreprostejša rešitev hkrati najboljša rešitev.

Ana Ubavič, 7. b

ČEZ TISOČ LET Odprem oči zaradi močne svetlobe, ki mi sveti vanje. Ko se poskušam premakniti, me noge in roke ne ubogajo. Čez čas vstanem in se začudim, kje sem. Okoli mene je samo voda, stojim pa na svoji postelji, polni prahu. Ko nekaj ur čakam, v daljavi zagledam celino. Vesel nimam, zato se poganjam z rokami. Ko prispem na kopno, se uležem na topel pesek in se čudim. Razmišljam, ali samo sanjam ali sem ilustracija: Ana Arhar Finžgar, 7. b mrtev ali je to res. (mentorica Bojana Mlinar Podobnik) Uščipnem se, nič se ne zgodi. Torej ne sanjam. Nisem v nebesih ali v peklu, zato nisem mrtev. »Vse se v resnici dogaja,« se začudim. Vstanem in se ozrem naokoli. Vse, kar vidim, je puščava. Hodim, hodim in hodim in kar naenkrat mi veter prinese časopis. Ujamem ga in pogledam letnico: 2030! Pogledam še nižje, kjer piše: »Od današnjega dne naprej ne bo več časopisov!« »2030?!?!« se začudim in se odpravim naprej. Po dolgih urah hoda v daljavi zagledam človeško postavo. Stečem naprej in res je človek, pravzaprav dva človeka! Kitajca sta, sporazumevamo se po angleško. Medtem ko hodimo po puščavi, mi razlagata, kaj vse se je zgodilo. Zanimivo! Ledeniki so se stopili in potopili večino sveta, ostala je le še ena celina, ki ji pravijo Minazija, ker je kot nekakšna nekdanja majhna Azija. Svet je zašel v veliko krizo, veliko mest je propadlo in ostalo je le še eno glavno velemesto Hong-Kong. Na vsakih nekaj metrov sem odložil malo obleke, bilo je peklensko vroče. Zato sem ju vprašal, zakaj je tako.

Odgovorila sta mi, da se je ozonska luknja povečala in se nahaja ravno nad Minazijo, zato je tako suha. Spet ure in ure hoda. Nastane noč. Uležemo se na topel pesek in zaspimo. Zjutraj me zbudi močno šumenje, v daljavi zagledam oblak, ki se hitro približuje. Zbudim Kitajca, ki jima je ime Kim in Jong, in zatečemo se v jamo, ki jo zagledamo, tik preden nas vihar dohiti. Po nekaj urah vihar poneha. Zaradi viharja je vidljivost boljša in v daljavi zagledamo Hong-Kong. Ko prispemo tja, se začudim, da po zraku letijo avti, vendar samo tovorni, naokoli po ulici pa so čudne kabinice, iz katerih se ljudje teleportirajo in namesto policajev so roboti. Kitajca vprašam, katero leto je. Povesta mi, da je leto 3013. Ojoj! Ni 2030. leto, kakor je pisalo v časopisu. V Hong-Kongu je življenje zelo drago, denarja pa nimam, zato mi Kitajca povesta, da je izven mesta majhna vas s prijaznimi ljudmi, ki me bodo gotovo sprejeli. Zato se odpravim tja in tam živim naprej. Maj Žan Peršin, 7. b

ČEZ TISOČ LET

jutraj sem se zbudila v hiši, ki je nisem videla še nikoli. Bilo je zelo svetlo, sijala je čudna bela svetloba. Malo sem se sprehodila po hiši in v njej so bili roboti, podobni ljudem, ki so pospravljali, kuhali ipd. Bilo je čudno, saj v hiši ni bilo človeka, ki ne bi bil robot. Odšla sem iz hiše in ostala brez besed. Avtomobili se niso vozili po cestah, ampak so čez njih kar poleteli. Na ulicah so stale stojnice, na katerih so prodajali kisik, saj je bil zrak preveč onesnažen za vdihavanje. Bilo je ogromno ljudi, vsi so nekam hiteli. Opazila sem, da telefoni niso bili podobni tistim, ki smo jih imeli v času, v katerem sem prej živela. Pogledala sem naokoli in okoli mene so bili sami nebotičniki iz stekla, toliko nebotičnikov nisem videla še nikoli. Ko sem se tako sprehajala po ulicah, so ljudje govorili drugačen jezik, večinoma so govorili z okrajšavami besed, zato jih je bilo težko razumeti. Še dobro, da sem spoznala človeka, ki se je spoznal na zgodovino in je govoril jezik, kakršnega govorim jaz. Povedal mi je, da sem v letu 3013 na planetu Mars, saj je Zemlja že zdavnaj šla v pogubo. Tisti, ki so se uspeli rešiti, so si z napredno tehnologijo zagotovili varnost in zgradili nova mesta, ustanovili države. Vprašala sem se, če se nahajam v Sloveniji ,in odgovoril mi je, da nobenih imen starih držav niso obdržali, tudi jezikov ne. Vse so si izmislili na novo. Bila sem zelo presenečena, a nazaj na Zemljo se nisem mogla vrniti. Ni mi preostalo drugega, kot da začnem živeti na Marsu leta 3013. Laura Novakovič, 7. b (mentorica Bojana Mlinar Podobnik)

ČEZ TISOČ LET

il je običajen dan in odpravil sem se v šolo. Na poti pa se je zgodilo nekaj zelo nenavadnega. Pred menoj se je močno zasvetilo in znašel sem se v letu 3013. Stavbe so bile veliko višje in že na videz veliko bolj ilustracija: Maja Kalin, 5. b tehnološko izpopolnjene (mentorica Olga Debeljak Babnik) kot tisočletje prej, enako pa velja tudi za avtu podobno lebdečo stvar. Ko sem bolje pogledal okoli sebe, sem spoznal, kakšno uničenje je naredilo človeštvo. Nikjer ni bilo niti ene same rastline in tudi nobene živali ni bilo videti. Vrnil sem se domov in ugotovil, da tam ni nikogar in ničesar, temveč le smetišče. Tako, zelo, zelo veliko. Na nebu sem zagledal nekaj podobnega cepelinu, ki je raznašal novice. Slišal sem, da je propad človeštva zelo ilustracija: Karolina Koletič, 5. b blizu zaradi uničenja (mentorica Olga Debeljak Babnik) živalskih in rastlinskih vrst, na primer čebel, ki so opraševale drevesa in nam s tem zagotavljale hrano. Šel sem v mesto in videl veliko ljudi močnejše postave, saj jim ni bilo treba narediti čisto nič. Namesto njih so roboti opravljali vse delo. Vse je bilo veliko bolj napredno in je bilo lažje živeti, a me to ni preveč razveselilo, saj sem vedel, da je človek uničil samega sebe. Žan Stermecki, 7. a (mentorica Andreja Popovič)

MOJE ZANIMIVO POPOLDNE

eliko sem razmišljal o tem naslovu. Katero popoldne naj opišem, ko pa jih je bilo zanimivih zelo veliko?

Ko sem bil še majhen, so bile moje popoldanske urice brezskrbne. Veliko sem bil zunaj, se igral s svojimi prijatelji. Takrat so nam bili zanimivi peskovniki, tobogani, gugalnice. Bilo je zelo prijetno. Sedaj so popoldnevi malo drugačni. Ker sem zelo zaseden s svojimi nogometnimi treningi in tekmami, komaj čakam na prosti trenutek, ki ga zelo hitro in maksimalno izkoristim. Preživim ga s svojim dekletom Veroniko. To so ponavadi sobotni ali nedeljski popoldnevi. Najprej opravim šolske obveznosti, nato pa se z Veroniko dogovoriva o srečanju. Opisal bom prvo srečanje z njenim kužkom Blekijem. Z Veroniko sva se dogovorila za sprehod. Zunaj je sijalo sonce in bilo je zelo vroče. Veronika je s seboj pripeljala Blekija. Srečala sva se ilustracija: Nika Kalin, 9. b prvič. Občutil sem njegovo ljubosumnost. (mentorica: Marinka Piletič Brsan) Smukal se mi je okoli nog in me malo postrani gledal. Ni se mi pustil božati. Odpravili smo se na Ljubljanski grad. Ker je Bleki majhen kuža, mi je bilo jasno, da podviga ne bo zmogel, zato sem takoj videl svojo priložnost, da postaneva prijatelja. Sprehod je postal zanj zelo utrujajoč. Ustavil se je in me zelo milo pogledal. Takoj sem izkoristil priložnost, ki se mi je ponudila. Dvignil sem ga v naročje in nesel. Pri meni se je počutil zelo varno in udobno. Od takrat naprej sva prijatelja in se zelo veseli najinega srečanja. Ko me vidi začne skakati ter mahati z repom, kot bi mi hotel nekaj povedati. Ob meni se počuti varnega in tudi za Veroniko ga ni več strah. Preživel sem lepo popoldne, še zlasti sem bil srečen, ker sem dobil pravega prijatelja. Tim Kalin, 9. b (mentorica MarinkaPiletič Brsan)

ilustracija: Lara Zupan, 9. a (mentorica: Marinka Piletič Brsan)

Krivica boli Krivica je stvar oziroma občutek, ki ga je občutil že vsak. Vsak je že kdaj rekel, da se mu je zgodila krivica. To se mi je zgodilo letošnje poletje. Mislila sem, da je oseba, o kateri bom pisala, moja zelo dobra prijateljica. Prijateljica za vedno! A očitno se za zgodbo dveh majhnih punčk, ki sta zrastli v punci, obsedeni z modo, slavnimi osebami in make-upom, skrivajo hinavščina in laži. Mislila sem, da si zaupava, da si nekaj pomeniva, saj je za nama že deset let prijateljstva. A vse ni tako, kot se zdi. Nekega dne sem na spletnem omrežju facebook videla, da si ta moja bivša najboljša prijateljica piše po zidu z nekim drugim dekletom; videla sem, da se pogovarjata vsak dan … Več kot midve! Sprva sem si rekla, da sta le prijateljici, čez kakšen mesec pa sta postali najboljši prijateljici. Dejstvo, da ji nisem bila dovolj, da nisem bila dovolj dobra prijateljica, da enostavno nisem vredna najinega prijateljstva, ki sva ga gradili deset let, je bolelo. Čutila sem jezo, bolečino, sovraštvo, saj me je pozabila edina oseba, ki sem ji zaupala vse moje skrivnosti, težave … Kot da sem bila nič, kot da je bilo najino prijateljstvo velika laž in nepomembna stvar. Takrat sem imela občutek, da se mi je zgodila krivica. Stala sem ji ob strani, ji bila vedno na voljo za pogovor, brisala sem ji solze in jo poskušala nasmejati, bila sem njena sestra dvojčica, bili sva dve osebi z eno dušo. Razmišljala sem o najinem

prijateljstvu in ugotovila, da si je našla boljšo prijateljico kot sem jaz. Rekla sem si: »Nika, dvigni glavo. Ona je pozabila tebe, sedaj ti pozabi njo.« Lahko je govoriti, a storiti je težje. Morda bom pozabila njo, najino prijateljstvo, a nikoli ne bom pozabila občutkov, ki sem jih doživljala ob branju zapisov, ki sta si jih pisali, nikoli ne bom pozabila, kako mi je spolzela solza po licu, ko sem videla njuno sliko. Sledil je prvi šolski dan v devetem razredu. Stopila je do mene in se mi opravičila. Oprostila sem ji in morda sem takrat storila največjo napako. Ta oseba, s katero sem skupaj že od vrtca, je oseba, ki mi je pomagala pri izoblikovanju osebnosti, pokazala mi je, kaj pomeni imeti pravega prijatelja, sedaj pa mi je zarila nož v hrbet in naredila krivico. Zadnji mesec se ponavlja zgodovina. Našla si je novo najboljšo prijateljico in spet pozabila name. Ponavlja se občutek, ko se zaveš, da nisi dovolj dober, dovolj zabaven, dovolj poseben za neko osebo. Čeprav govori, da sem najboljša, temu ne verjamem več. To so le besede iz ust osebe, ki mi je polepšala prihodnost in mi pomagala izoblikovati osebnost. Krivico se da popraviti, a nikoli ne bo oseba, ki ji je bila krivica storjena, tega pozabila. Krivica je le občutek, a včasih je ta občutek najbolj pomemben, ko te nekdo prosi odpuščanja. Ne delaj krivice ljudem, ki jih imaš rad, saj je krivica lahko ravno ta občutek, ki osebo najbolj prizadene ali pa razjezi. Nika Kalin, 9. b

ilustracija: Adnan Adrović, 9. a (mentorica: Marinka Piletič Brsan)

Vtisnilo se mi je v spomin Kot majhno dekle sem bila zelo zgovorna, govorila sem veliko in vse, kar sem si mislila, je prišlo na plan iz mojih ust. Nemalokrat pa sem bila tudi nesramna in žaljiva. Vedno sem rekla kaj nesramnega babici ali mami, saj se očetu ali dedku nisem upala.

Neko nedeljo sva se z mami odpravili po nakupih. V trgovinah sem vedno našla nekaj, kar sem si želela in brez česar preprosto nisem hotela domov. Tako je bilo tudi to nedeljo. Hotela sem imeti neko igračo, plišastega medvedka. Mami mi ga ni hotela kupiti, saj sem imela doma veliko igrač. Zato sem se vrgla na tla in se začela dreti, kot sem to počela vedno, ko sem nekaj hotela. A mami je vztrajala, da vrnem igračo, in res sem jo. Na poti do blagajne sem se ustavila in se na ves glas, kolikor mi je grlo dopustilo, zadrla na mami: »Ti si grda mami, hočem drugo mami!« Veliko ljudi je strmelo vame. Gledali so mene in nato mami. Ona pa je hladno rekla, da lahko ostaneva tu in si poiščem drugo mamico, tako, ki mi bo všeč. Čeprav je delovala hladno, sem videla solze v njenih očeh, videla sem njene roke, ki so se tresle. Takrat sem stekla za njo, rekla pa nisem niti besede. Čeprav sem bila stara le šest let, sem vedela, da sem jo s temi besedami zelo prizadela, zato nisem upala reči niti besedice več. Takrat sem spoznala, kako lahko besede bolijo. Od takrat tega nisem omenjala, saj me je bilo zelo sram; mislila sem si, da sem lahko zadovoljna, da mamo sploh imam. Res ne vem, kako sem sploh lahko rekla kaj takega. Te besede so me preganjale še dolgo časa. Želela sem si, da bi se lahko vrnila v tisti trenutek in jih ne izrekla. Od takrat bolj pazim, kaj rečem. Pa čeprav se je to zgodilo že nekaj let nazaj, tega ne bom nikoli pozabila. Besede lahko bolijo mnogo bolj kot udarci. Modrice od udarcev izginejo čez nekaj časa, grdih besed, ki so nas prizadele, pa ne pozabimo, zlepa ne. Minevajo leta, v nas pa so še zmeraj te besede, ki nas vračajo v tisti trenutek, ko jih je neka oseba izrekla.

Jerneja Kovač, 9. b (mentorica Marinka Piletič Brsan)

Ali veš?

Tudi letos smo z zanimanjem spremljali evrovizijski spektakel, ki ga je letos gostila Švedska. Pobrskale smo po spletu in našle nekaj zanimivosti.

Teden otroka:

SODELOVANJE STAREJŠIH IN MLAJŠIH OTROK Ali veš:  da je najbolj uspešna država v zgodovini Evrovizije Irska? Zmagala je kar sedemkrat!  da je na Evroviziji leta 1986 zmagala Belgija s pevcem, ki je bil star komaj 13 let?  da je kanadska pevka Celine Dion na Evroviziji leta 1988 zmagala, ko je zastopala Švico?  da se je Evrovizija začela že leta 1956? Hana Zadnikar, Blažka Kotar, Hana Ceglar, 7. a

Iskrice – stenski in spletni časopis učenk in učencev OŠ Prule v Ljubljani. Uredniški odbor: Vito Andjelić, Nikola Zupan, 6. a, Hana Ceglar, Filip Erlih, Nikita Erlih, Tristan Jendric, Blažka Kotar, Hana Zadnikar, 7. a, Kama Saje, 7. b, Jan Kosmač, 9. a; glavni urednik: Jan Kosmač, 9. a; mentorica: Andreja Popovič; oblikovanje časopisa: Maja Oblak, tehnična podpora Mojca Tisovic, slika na naslovnici, Varja Zelič, 5. b, mentorica Olga Debeljak Babnik