Miloš Ivančič
RIŽARNA krematorij za uporne Primorce
1
Miloš Ivančič
RIŽARNA KREMATORIJ ZA UPORNE PRIMORCE E-knjiga
V spomin in opomin Koper, 25.4.2019
2
Koncentracijska taborišča so vse od tistih časov, ko so zavojevalci vanje zapirali zajete ljudi, da bi jih zbrali in prodali kot sužnje ‒ tiste, ki so jih nameravali iztrebiti, so namreč takoj pobili. Po koncu suženjske dobe so razvijali nove oblike izkoriščanja in uničevanja ljudi. Pri tem so se že pred fašizmom posebno izkazali Italijani v Libiji, pravo »industrijsko« obliko iztrebljanja ljudi v taboriščih z lakoto in boleznimi so prvi začeli uporabljati Italijani v Libiji, s krematoriji pa so si izmislili Nemci. Nekdanji zaporniki jim rečejo kar po nemško »lager«. Nacisti so koncentracijska taborišča, ki so bila predvsem delavna za sodobne sužnje, najprej zgradili za nasprotnike režima, to je za komuniste, socialdemokrate, druge uporne levičarje in kriminalce, nato so v skladu s teorijami o čisti arijski rasi in manjvrednih rasah zapirali in uničevali osebe odklonskega vedenja, homoseksualce, Jude oziroma osebe judovske vere in Jehovove priče, ljudi »neprimernih ali manjvrednih ras«, med katerimi so bili Slovani, Romi in drugi. Največja nemška taborišča so bila Dachau, Mauthausen, Auschwitz, Buchenwald, Oranienburg … V Italiji so zapore najprej zapolnili s svojimi političnimi tekmeci in nasprotniki fašističnega režima, za njimi pa so bili najbolj številni Slovenci in drugi Slovani. Najpomembnejša italijanska taborišča iz časa druge svetovne vojne, kjer niso šteta tista ob osvajanju kolonij v Afriki, pa so Rab, Gonars, Visco, Fraschette di Alatri, Cairo Montenotte, Monigo … Takrat so v taborišča množično zapirali ljudi tudi drugje po svetu. Naši ljudje so okusili tudi madžarska in hrvaška taborišča. Krvniki iz Jesenovca so še prekašali svoje učitelje iz Italije in Nemčije. Japonci sploh niso zaostajali za njimi, pa tudi samo Kitajci. Tudi v drugih državah so bila taborišča, dobro so znana Stalinova, bolj malo pa ameriška za japonske priseljence, skoraj nič pa tista povojna zavezniška ob reki Ren, v katerih je počasne smrti umirala zajeta nemška armada.
Rekonstrukcija Rižarne v obliki makete Druga svetovna vojna je po raznih podatkih terjala več kot 50 milijonov življenj, po podatkih Wikipedie 60 milijonov mrtvih in 35 milijonov ranjenih ter še 3 milijone pogrešanih. Zaprtih je bilo 45 milijonov ljudi, 20 milijonov otrok je ostalo brez staršev, bilo pa je tudi 10 milijonov prisilnih delavcev. To so seveda samo gole številke, njihove zgodbe, tudi te, ki so opisane v tej knjigi, pa so še bolj zgovorne. Med mesta z najbolj žalostnim imenom spada tudi Trst, pa ne samo zaradi krematorija v Rižarni, ampak zaradi številnih zaporov v mestu in okolici, ki pa so bili namenjeni predvsem Primorcem. Za časa fašistične Italije je bil v Trstu najbolj zloglasen sodni zapor Koroneo, ki ga
3
je z notranje strani spoznalo več deset tisoč Slovencev. Sicer pa je skoraj vsako mesto imelo svoj zapor, v Kopru je bila to največja stavba v mestu, ki je združevala dva bivša samostana s pomožno mučilnico v Semedeli. V Gorici so imeli podoben velik zapor v ulici Barzellini. Da bi bolje obvladali uporne Slovence, je fašistična Italija v Trstu ustanovila poseben policijski inšpektorat, podobnega kot za Sicilijo. Tukajšnjega je vodil maresciallo Giuseppe Gueli, ki se je prej proslavil v Albaniji, njegov pomočnik pa je bil zloglasni Gaetano Collotti. Po razpadu fašistične Italije je formalno deloval v sklopu Salojske republike, vendar neposredno v povezavi z nemškimi okupacijskimi silami. Svoje zapore in mučilnice so najprej imeli v Vili Triste v ulici Bellosguardo, nato pa v neprimerno večji kasarni v ulici Kolonja. Pomožne prostore z bolnišnico so imeli tudi v jezuitskem samostanu. Nemški esesovci so imeli še dodatno mučilnico v tako imenovanih bunkerjih na Trgu Oberdan, nato pa so začeli za svoje potrebe preurejati še staro Rižarno v Sv. Soboti, kjer so imeli ogromno peč za sušenje riža. Prostore v nekdanji Rižarni so najprej uporabljali za zbirni zapor za operacijsko cono Jadransko primorje, iz njega pa so pošiljali Jude, Slovence, Hrvate in italijanske protifašiste v Auschwitz. Po prihodu zločinske ekipe iz zloglasnega uničevalnega taborišča Treblinka, ki jo je vodil SS-Gruppenführer in generalporočnik policije Odilo Globocnik, so peč za sušenje riža predelali v krematorij, ki je deloval podobno kot tisti v Treblinki, Auschwitzu, Majdanpeku … V tej peči, ki so jo nacisti tik pred prihodom partizanov razstrelili, so zažgali od 3000 do 5000 v večini Slovencev pa tudi Hrvatov in nekaj manj Judov in Italijanov, točna številka zaradi uničenja dokumentov ni znana. Peč pa ni imela take zmogljivosti, kot so si želeli, zato je skozi vrata Rižarne odšlo v razna koncentracijska taborišča okrog 25.000 ljudi. Tu so sežigali predvsem tiste, ki niso prenesli zasliševanja in drugega trpinčenja v tržaških zaporih in mučilnicah. Številne so tudi obesili in ustrelili, pred koncem vojne pa so priredili poseben zaprt tovornjak za množično zastrupljanje z izpušnim plinom. Rižarno je vodil Odilo Globocnik, Njegov slovenski priimek ni slučajen. Rodil se je kot drugi sin očetu Francu Globočniku, ki je iz rodnega Tržiča, od koder izvirajo Globočnikovi, prišel v Trst. Oče Franca Globočnika je bil Franz Johann Globotschnig, profesor na moderni gimnaziji Ljubljana. Njegov oče Rochus Globotschnig, Odilov praded pa zdravnik v Tržiču. Mama Odila Globočnika je bila Anna Petschinka, banatska Čehinja iz Vršca, Vojvodina (danes Srbija). Njena mama, Odilova babica Theresia Hagl, je bila banatska Nemka. Po italijanski okupaciji Trsta, so Italijani takoj izgnali ali pregnali iz okupiranega ozemlja okrog 20 000 ljudi, ki so bili prej v avstroogrskih državnih službah, med temi predvsem Slovence. Odilo se je preselil na Dunaj, kjer je kmalu postal zelo znan nacist in celo "gauleiter", ki je sodeloval pri evtanazijah mongoloidnih in pohabljenih dojenčkov, a so ga zaradi nebrzdanega vedenja, nesposobnosti in predvsem kriminalnih dejanj zamenjali. Celo sam šef Gestapa, Heinrich Mueller, je Globocnika v pismenem poročilu, ki so ga po končani 2. svetovni vojni objavili Britanci, označil kot "povsem neobvladljivega". "In povrh vsega sploh ni Nemec, ampak Slovenec!" je še dodal, torej so nacisti še kako dobro vedeli za njegovo poreklo. Globocnik se je pozneje zelo prizadevno vključil v "dokončno rešitev judovskega vprašanja", predvsem na Poljskem. Kartoteka Odila Globočnika Njegova najbolj znana pomočnika sta bila najprej Christian Wirth, nato pa August Dietrich Allers. Dela krvnikov so opravljali razni kolaboracionisti, pazniki pa so bili po večini italijanski fašisti. Njegov najtesnejši sodelavec je bil tudi Gaetano Collotti, vodja političnega odseka posebnega italijanskega policijskega inšpektorata v Trstu.
4
Osebni karton Odila Globočnika.
Friderich W. Rainer Posebna enota SS, Einsatzkommando Reinhard, (okrog 100 članov), katere naloge so bile vodenje taborišč na Vzhodu in od koder so se morali zaradi sovjetskega napredovanja zdaj umakniti, že konec oktobra 1943 prispe v Trst. Še prej so uničiti vse sledi za taborišči na okupiranih ozemljih na Vzhodu. Njeno nemško poveljstvo in vojaki, večinoma Ukrajinci, niso
5
imeli nikakršne zveze z borbenimi enotami SS (Waffen-SS). Ob tem velja opozoriti, da se je takrat na tržaškem tem ukrajinskim kolaborantom so ljudje od vplivom italijanske in nemške protiruske propagande rekli kar Rusi, pa čeprav so z Nemci kolaborirali prav zaradi sovraštva do Rusov in tudi Poljakov. Močni in dobro izurjeni Ukrajinci so bili v glavnem zadolženi za pobijanje jetnikov.
Odilo Globočnik v Avstriji kot lokalni vodja nacistov leta 1938 Ob ukrajinskih je bilo v Rižarni do 40 italijanskih esesovcev, v sklopu stražarskega bataljona (SS – Wachmannschaften), polovica je bila prostovoljcev, drugo polovico pa so predstavljali precej demoralizirani vojaki. Njihova naloga je bila predvsem zunanja straža taborišča, le v skrajni sili so jih uporabili za likvidacije večjega števila ujetnikov. Pazniki so bili po večini Italijani, predvsem fašisti, med njimi številni, ki so v svojem strahu pred maščevanjem zaradi svojih zločinov zbežali iz Istre, Kvarnerja in Dalmacije Prvi poveljnik Rižarne je postal Kriminalkommisär in Sturmbannführer Christian Wirth (»Divji Kristjan«), ki je prej vodil taborišča Hartheim, Belsen, Sobibor in Treblinko, kot idejni vodja »Aktion Tiergarten 4«, programa za evtanazijo duševno bolnih pa je bil tudi odgovoren za poboj 275.000 Nemcev. Ko so Wirtha spomladi 1944 iz zasede ubili partizani, ga je nadomestil Ernst Allers, prej organizator evtanazij v »Aktion Tiergarten 4« ali »Gnadentot«
6
(milostna smrt), kot so tudi imenovali to organizacijo.
Globočnik v Trstu
Vir: Od fašističnega škvadrizma do pokolov v Rižarni, Aned Trst 1978 V Rižarno so se naselili esesovci, hkrati pa so se tukaj urili pripadniki fašističnih formacij. Kmalu se je Polizeilager dobil še funkcijo prehodne postaje za Jude in njihovo premoženje. Rižarna je tako postala istočasno okupatorjeva vojašnica in zapor, zbirni center
7
za nesrečnike, določene za deportacijo in skladišče naropanega blaga. Levo od glavnega vhoda v Rižarno je stražarnica s stanovanjem operativnega poveljnika taborišča v nadstropju, na desni, v stavbi, ki danes ne stoji več pa so bila stanovanja za podoficirje in ukrajinske vojake z ženami. Stavba na levi pred vhodom v drugo dvorišče je bila namenjena pisarnam. Tu so tudi izvajali zaslišanja in izrekali sodbe. Nasproti vhoda v prečni stavbi so bile vojaške spalnice, kuhinja, trgovina, ambulanta, orožarna, pisarne in skladišča. Bogat vozni park je zajemal blindirana in terenska vozila, tovornjake in celo avtobus, imeli pa so tudi odlično avtomehanično delavnico. V taborišču so imeli tudi hleve polne jahalnih konjev pa goveda, koz in perutnine za prehrano. Prehod skozi obokan portal v drugo notranje dvorišče je bil dovoljen le oficirjem in ukrajinskim esesovcem. Zaradi možnosti širjenja informacij so imeli vstop le nekateri Italijani. Tu je bilo na njegovem koncu skladišče za naropano judovsko blago, stavbno krilo na levi pa je bilo namenjeno jetnikom. V 3. nadstropju so bili prostori za tiste, ki so čakali na deportacijo, 2. nadstropje pa je bilo namenjeno krojaški in šiviljski delavnici z nekaj pogradi. V pritličju pa je 17 še danes ohranjenih t. i. celic smrti za hujše osumljence, večinoma na smrt obsojene partizane in civiliste v sami Rižarni. Celice so bile brez oken, velike le 2 x 1,2 x 2 m, vanje pa so strpali kar 4 do 6 jetnikov. Zraven je bil še en prostor namenjen zasliševanjem, imenovan tudi celica smrti.
Notranjost Rižarne z ohranjenimi celicami. Foto: Neva Rolih
8
TOVARNA SMRTI Žrtve so pobijali na različne načine. Med prvimi, ki so jih zažgali so bila trupla pobitih 71 talcev, ki so jih aprila leta 1944 postrelili na Opčinah, po nekaterih informacijah, pa naj bi krematorij začel delovati že februarja tistega leta. Posebnost pobijanja v Rižarni je bila uporaba kija, ki so ga po vojni našli, kot enega redkih materialnih dokazov (kasneje ukraden iz muzeja). Med najokrutnejše načine je spadalo vlačenje vklenjenega jetnika po dvorišču, dokler ga Polizeimeister ni pokončal s kijem. Ker je slednji mnoge le omamil, so tako pristali v krematorijski peči še živi. Pobijali so tudi s streljanjem skozi posebno lino ali obešanjem, tuje pa jim ni bilo niti davljenje ali rezanje vratov. Da so lažje opravljali takšne zločine, so si pomagali z alkoholom, ki je bil izredno razširjen. Med esesovci ga niso uživali le trije. Dodatnemu sovraštvu in strahu pa so botrovali vse ambicioznejši napadi partizanov. Nekaterim ujetnikom so sodili (Sondergericht) pred posebnim vojaškim sodiščem, ki mu je predsedoval Allers. Za hitrejše množično ubijanje so preuredili poseben tovornjak, ki je imel izpuh speljan v zadnji del poln žrtev, kasneje pa v improvizirani plinski celici v garaži ob krematoriju. Za ta premična vozila smrti je bil že v Belzecu zadolžen Lorenz Hackenholt, kjer so jih imenovali kar »Hachenholtove ustanove«. Nasproti celic smrti je stala sušilnica riža, februarja ali marca 1944 po načrtih Ericha Lamberta predelana v krematorij. Dimnika prav tako niso rabili graditi, saj so uporabili že obstoječega, ki se je nasproti krematorija dvigal 40 metrov v višino. Domneva se, da so plinske celice in krematorij uporabljali dva- do trikrat tedensko, kar je bilo odvisno od uspešnosti »čiščenj terena« na Krasu in Istri. Koliko trupel je lahko sprejela peč je še danes vprašanje, saj se ocene gibljejo med 12 in kar 60. Žrtve so polili z bencinom, večinoma pa sežgali s pomočjo drv. Ponoči 29. aprila 1945, tik pred pobegom, so esesovci krematorij, zloglasno garažo in dimnik razstrelili. Še pred tem so v njem zažgali vso dokumentacijo taborišča. Trupel niso zmeraj sežigali, temveč so jih tudi pokopavali, in sicer ob ulici, ki teče vzporedno s potokom Rio Primario. Ob širitvi cestišča so po vojni našli deset človeških trupel, dva celo brez glav. Kosti, ki so ostale v peči, so metali v morje bližnjega Miljskega zaliva. Rižarna je sramota za Trst. Zanjo so vedeli vsi, tudi kaj se tam dogaja. Najhujša groza je, da so vsaj fašisti in Italijanski nacionalisti imeli od nje velike koristi, predvsem kot službe. Niso bili namreč samo pazniki v Rižarni, ampak tudi v zloglasnem zaporu Koroneo, uslužbenci Posebnega inšpektorata za Julijsko krajino, Guardie civice, to je kolaborantske mestne straže in številnih drugih dejavnosti, ki so živele od marionetne oblasti Mussolinijeve Socialne republike Salo in izredno močne nemške uprave novega nemškega "Adriatische Küstenlanda", ki je bil glavna izhodiščna točka Tretjega rajha na Sredozemlju. Tu je našlo službo tudi okrog 2000 slovenskih domobrancev, ki so jih pripeljali iz osrednje Slovenije. Vsi so ob vsem tem vedenju, ne samo molčali, ampak tudi sodelovali, še najbolj Posebni inšpektorat Giuseppa Guelija, njegova politična inšpekcija in mučilnica Gaetana Collottija in domobranci, ki so polnili tržaške zapore, kjer so odbirali najbolj zavedne Slovence in protifašiste za Rižarno, če jih je bilo preveč, so jih pa deportirali v nemška koncentracijska taborišča. Med temi, ki so ga aretirali domobranci, je bil tudi pisatelj Boris Pahor. Rižarna namreč ni imela toliko zmogljivosti, kot so imeli vsi ti kolaboranti, zato je iz Trsta šlo več transportov za Dachau in ostala taborišča, kot iz vse ostale Italije skupaj. Skozi najhujše mučilnice in zapore vicemarescalla Collottija je šlo še okrog 5000 ljudi. V zaporu Koroneo je bilo po podatkih novinarja in urednika Primorskega dnevnika Albina Bubniča samo med letoma 1943–1945 več kot 20.000 zapornikov, 11.000 pa jih je imelo oznako politični. Koliko jih je bilo prej v dvajsetih letih fašizma, ni znano. To seveda ni bil edini zapor v Trstu. Nekatere so vozili tudi v koprski zapor, tu so bili zaprti tudi bazoviški junaki. V knjigi Koprski zapori piše, da je bilo tu med vojno zaprtih najmanj 5000 političnih preganjancev. V teh zaporih je bilo zaposlenih na tisoče ječarjev, vsi pa so bili Italijani, Tržačani in Istrani, službo
9
so obdržali tudi med nemško okupacijo, pa še nove »preverjene Istrane«, ki so bežali pred partizani, so zaposlovali. Ti so skupaj z Nemci po mestu ponosno vodili kolone jetnikov do železniške postaje. Po podatkih, ki jih je na internetu objavil milanski ANED, je od 42 vlakovnih kompozicij, ki so z območja Italije odpeljale deportirance samo v taborišče Dachau, kar 30 odpeljalo s tržaške železniške postaje (večina vlakov iz Trsta pa je šla za Auschwitz, koliko, pa nisem dobil podatkov). Zakaj prav iz Trsta skoraj trikrat več kot iz vse Italije? V Trstu pa trdijo, da o tem niso nič vedeli, da je bilo to samo delo nemških nacistov, katerih žrtve so bili predvsem Italijani. Večina še danes noče verjeti, da je bil Trst eno od najbolj groznih nacifašističnih legel na svetu.
Albin Bubnič, ki mu gre velika zahvala da je prvi razkrival strahote Rižarne (P.D.) Leta 1965 so Rižarno s predsedniškim odlokom razglasili za državni spomenik. Zgradbo so obnovili pod vodstvom arhitekta Romana Boica in spremenili v mestni muzej (italijansko Civico museo della Risiera di San Sabba). Rižarna je sedaj nacionalni spomenik, ki si ga vsak dan ogleda vedno več obiskovalcev. V njem ima prostore tudi združenje nekdanjih političnih deportirancev, taboriščnikov iz Italije (ANED), v katerem so med najbolj delavnimi in prizadevnimi za ohranitev spomina trije naši sogovorniki, nekdanji aktivisti OF, partizani, politični preganjanci in taboriščniki Ljubomir Susič, Ernest Arbanas in Richardo Goruppi ‒ trije v fašizmu in nacističnih taboriščih prekaljeni tovariši. Preden spregovorimo o Rižarni, pa spoznajmo njihove življenjske zgodbe, ki so se srečevale v Trstu, zagrebškem internatu Istra, na rimskem procesu in v taboriščih, po vojni pa pri obnovi spomina na Rižarno, ki je žalostni dokaz, kako lahko fašistična ideologija spremeni nekoč svobodno multikulturno pristaniško mesto v mesto sovraštva, smrti in žalosti. Premalo pa se zavedamo, da je bila postavljena prav zaradi nas upornih primorskih Slovencev, ki so s svojim odporom križali račune Nemcem, da bi našo Primorsko naredili nemško, popolnoma nemško, tako kot je bil Odilo Globočnik, a so se ušteli, mi nismo iz istega testa. V nadaljevanju objavljam nekaj pričevanj naših ljudi, ki so Rižarno doživeli, preživeli in jo postavili ne samo za spomenik, ampak še polj za pomnik. Postavljena je na pravem kraju, kjer nas je že izvorni italijanski fašizem hotel zbrisati ne samo z zemljevida narodov, ampak tudi s te naše zemlje. Stoji prav tu kjer še vedno tli sovraštvo do nas vseh Ščavov, prav tu, kjer si upajo tako nesramno in predrzno spreobračati zgodovino kot nikjer drugje na svetu. Stoji prav tu kjer je nastal naš vzklik: Smrt fašizmu, svoboda narodu.
10
Adriatisches Kusterland (Jadransko Primorje z glavnim mestom Trst), ki je bilo priključeno neposredno Tretjemu rajhu in ki naj bi ga Odilo Globocnik »ocistil« vseh, ki ne bi hoteli postati Hitlerju vdani Nemci. Vir: Od fašističnega škvadrizma do pokolov v Rižarni, Aned Trst 1978
Pričevanja Objavljam v nekoliko daljši obliki, tudi tiste dele pripovedi, ki niso tako neposredno povezane z Rižarno, so izredno pomembne za razumevanje takratnega časa in našega prostora.
11
Pogled na Rižarno med vojno
12
ANGELA ŽERJUL O ZOGLENELIH TRUPLIH
Kot prvo objavljam pričevanje Angele Žerjul iz legendarne Gabrovice, ki so 28. maja 1944 požgali Nemci ob pomoči italijanskih fašistov in domobrancev. Devet so jih ubili, med njimi tudi malo, štiriletno Nerino Krmac, in jih zažgali v lastnih domovih. To je bila »rižarna« na terenu. Niti tam jih niso peljali, kot so prej tiste nesrečnike z openskega sterelišča. Nekateri vaščani so se rešili zgolj slučajno, odšli so na oddaljene njive, nekateri so odgnali živino na pašo. Med temi je bila tudi Angela Žerjul. Ko so se vrnili v vas, so zagledali grozote, kakšnih ta dolina še ni videla.
»Jaz sem wojdla nekje tam na uno stran, kjer so gozdovi, kjer je sin, ki je bil še mičken, pasel krave. Mi smo takrat imeli še eno kravico. Moj oče je tudi imel eno, pa ko je šel mož v partizane, smo ju spravili skupaj, ni bilo smisla, da imamo vsako zase, in tako sta bili kravici skupaj v očetovi štalci. Ko je moj oče nad vasjo videl polno Nemcev, je pritekel domov in mi je zaklical: 'Angelina, so Nemci vse okoli, če moreš, se kam skrij.'In sem wojdla tam, kjer je sin pasel kravici, in sem vzela eno veliko šibo, češ da pasem tudi jaz. In žalostno je bilo, ko smo gledali vas, kako je vse gorelo. Po vseh hišah. Oni so menda vsepovsod pošpricali kakšnega hudiča in vse naenkrat je zgorelo vse. Ko so Nemci odšli, smo se vrnili domov, šli gor po vasi. Dosti mrtvih je bilo. Tam si videl mrtve, tam si videl mrtve. Jojzes, kakšno je bilo.« »Gledati zoglenele ljudi …«
»Pri Kovaču ... ondi so sežgali hišo in dve ženski. To sta bili mati in žena tega Kovača. Ondi si videl same koščice. Vse vžgano. Lazar Frinko tudi. On je bil dol nekje v eni hiši in so ga zvlekli ven na cesto in ondi je bil ves vžgan, kot čopa od oljke. Potem ondi spodaj sta bila spet dva starčka, Lekačev in Šancin, oba stara možakarja. So ju vrgli notri in vžgali. Potem enega drugega moža glih tako ... « Spomin na zoglenela trupla … na tisto malo trupelce … preveč hudo je bilo. Ko sem jo vprašal, kako je prišla v Rižarno, taborišče smrti s krematorijem, sem jo takorekoč sprostil iz oklepa tistih misli. Bilo je že proti koncu vojne, ko so prišli Nemci ponjo in po Marijo Komesarnovo, to je mamo pokojne Nerine, ki je zgorela v plamenih, in ju najprej odpeljali v Podgorje, tam so ju tri dni izmenično zasliševali, nato pa odvedli v Rižarno, vsako v svojo celico:
»To so bile majhne samice. Mene so dali v prvo, njo pa v zadnjo, da ne bi biliblizu, da se ne bi kaj pogovarjali. Sami. Vsaka zase.« »In kako velike so bile te celice?«
»So bila vrata. In noterje bila ena deska, na katero si se lahko ulegel. Tista, ki je bila debela, ni mogla stati ravno. Tako so bile ozke. Samo za eno osebo. In ondi sem bila en mesec brez iti ven. A veš, kakšno je bilo?« »Stalno zaprte notri ...«
»Stalno v tistih celicah. In pole, ko je končal mesec, so nas spustili ven in nas za en mesec in pol dali v tiste skupne. Tam so nam dali kaj delati ... Paštroč« so delali iz nas. Na dvorišču so imeli eno veliko mizo, na katero so prinesli kup riža s smetmi vred, kot so jih pometli
13
v kleti, in so nam strili zbirati riž ven. Oni so bili vse okoli nas, so se nam posmehovali in se norca delali in smo ga prebrale, pole enostavno so nam frk frk povrgli vse po tleh.«
Celice v Rižarni, v katerih je bila tudi Angela Žerjul.(Foto: N. Rolih) »In ponovno ste morale prebirati …«
»Smo morale. Ni bilo kaj.« »Kako ste vedeli, kaj vse se dogaja v Rižarni? Kako ste slišali to, kar se dogaja?«
»Potem ko smo bili vsi skupaj, so nas dali v eno veliko dvorano gor v nadstropje in tamso bila seveda okna in smo bile na oknih in gledale dol. Bilo je prve dneve aprila in smo videle ljudi, ki so jih prevažali v garažo, in tam je bila peč. En velik železen porton in po tleh je bilo vse kamnito. Ponoči si slišal te bužce ljudi, kako so hodili in kako so kričali nanje: 'Los, los, los, los …'in so moralibiti hitro, oni pa so se ozrli gor in so nas videli na oknu. Tiste ljudi so potem pahnili notri in proti jutru je prišel paznik gor in rekel, naj se pazimo, če nas bojo še enkrat videli na oknu, bomo šle tudi me tja. Veš, da smo se ustrašile. Nismo šle več na okno. Zunaj na dvorišču je bilo tudi veliko korito, v katerem so napajali konje, in so imeli korajžo, da so nam dali v tem koritu prati ene take deke, polne krvi. Veš, kakšno je bilo. Videti tisto kri od svojih ljudi in jo prati … In si moral, ni bilo kaj.« »Se je slišalo tudi ljudi, ki so kričali?«
»Ja. 'Mamma mia, mamma mia, ne tu, mamma mia, mamma mia, ne tu!'Potem ko smo bilegor na tistih oknih in si videl, kaj delajo, jojzes … Ko so odprli ena vrata in enega pahnili noter in ni prišel več ven.« »Notri v peč. Živega človeka.«
14
»Živega človeka in nikoli več ga nisi videl.« »Ste bili tudi vi kdaj zelo blizu peči?«
»Ja, jaz sem bila eno nadstropje zgoraj in spodi je bilo to dvorišče. Veliko in na koncu je bila peč in kamin.« »Kdaj in kako ste se rešili iz Rižarne?«
»Jaz sem se rešila tako. Prišel je paznik, in ko me je poklical: 'Kome, kome,' sem šla k njemu. Rekel mi je, naj si poberem cunje, in me je odpeljal v njihovo kanclerijo. Tam so bili ti višji. Rekli so, naj se usedem … To je bilo konec aprila.« »Takrat so se partizani že bližali Trstu.«
»Ja. Samo jih nismo videli.« »Izpustili so vas kakšen dan pred osvoboditvijo Trsta.«
»Ja. Takrat so nas enega po enega. Niso več kot enega spustili ven. Spremljal me je na porton in odprl. Jaz sem se prav tresla, kaj bo. In me je pahnil ven in zaprl za mano. In spredaj je bilo vse polno ljudi, ki so čakali. Vsak je čakal, da bo videl kakšnega svojega. In so me hoteli prav zadušiti: 'Kaj si videla mojega? Kaj ste videla tistega? Kaj ste videla mojega?'In tisto noč v Ščedni je bilo videti v rižero, tisti kamin, tiste grde stvari, in ko so zapalili kamin.« »Ste se še kdaj vrnili v Rižarno?«
»Ja. Smo šli enbot pogledat. So moji peljali mene. So bili radovedni. Sem jim pokazala vse, kako je bilo. Sem rekla: 'V tem bunkerju sem bila jaz. Tu na kraju je bila Marija.'In vmes so bili drugi, ki jih nisem nanka poznala.« »Je bilo hudo obujati spomine?«
»Uh. Strašno, strašno je bilo. In vidiš, pur je pasalo vse.« »Danes se vam je kdo opravičil? Ste kaj dobili za to?«
»Nikoli nič.« »Ste dobili kakšno odškodnino?«
»Nič, nič, nič, nikoli nič.« Koliko so žrtvovali ti naši ljudje? Od 180 prebivalcev Gabrovice je med vojno izgubilo življenje kar 38 ali 21,11 odstotka vaščanov, osem jih je umrlo v Rižarni, bi zapisala suhoparna statistika.
15
Okno celice. Foto: N. Rolih
16
FRANC ŠIRCELJ JE ČAKAL V VRSTI DA GA VRŽEJO V PEČ
O tem mi je več iz prve roke, kot se reče, povedal Franc Šircelj iz Izole, sicer Brkin. Bil je eden izmed zapornikov, ki so pred vrati krematorija v vrsti čakali na milostni udarec s posebnim bičem ali kijem s kroglo po glavi. Svojo zgodbo mi je pripovedoval dvakrat, ohranil pa se mi je samo en zapis:
»Bil sem partizan Istrskega odreda, Nemci pa so me dobili 18. novembra 1944 v Čeljah. Prej sem bil ranjen, potem sem po zdravljenju v bolnišnici Zalesje nosil pošto. Gnali so me peš do Rjavč, kjer so imeli kamione, na katerih so bili že drugi ujetniki in tudi eno dekle, nato pa so nas odpeljali v Rižano.« »Kako je bilo, ko ste prišli?«
»Prišli smo ponoči, po polnoči. Najprej so nas zaprli v veliko sobo, ki so ji rekli soba smrti, zjutraj pa so nas razporedili po celicah. Te so bile vsaj po mojem občutku dva metra dolge in meter ali še manj široke in približno meter osemdeset visoke. V vsaki je bil pograd za dve osebi, jaz sem bil večinoma sam, so pa bili v nekaterih tudi po trije. Notri je bila kibla, ki pa je bila bolj prazna, saj če nisi jedel, je nisi mogel niti napolniti.« »Kaj ste bili po narodnosti?«
»V teh celicah, v bunkerjih, smo bili v glavnem samo Slovenci, od Italijanov so bili samo dva Tržačana in en vojak, ki se ob razpadu Italije ni predal Nemcem in so ga ujeli v Brkinih. Ko sem bil jaz v celicah, smo bili v enem našem oddelku skoraj samo Slovenci, Judje pa so bili zgoraj nad nami v enem velikem prostoru. Oni so imeli boljše razmere za življenje, vsaj hodili so lahko in bili v družbi.«
Zvezda iz rdečega blaga, ki so jo našli skrito v celici.
17
»So vas pretepali, mučili?«
»Mene dvakrat. Zasliševali so me v gornjem nadstropju in pri tem so me pretepali, najprej po kolenih in po vezeh, nato pa po hrbtu, kjer se mi še poznajo posledice. To mi je pustil bič, bikovka. Hoteli so izvedeti kaj o partizanih, saj so odkrili mojo rano. Izgovarjal sem se, da sem bil ranjen ob vrnitvi iz italijanske vojske, a niso verjeli. Tako sem prišel pred krematorij.« »Kdaj ste izvedeli, da je v Rižarni krematorij?«
»Prvi mesec sploh nisem vedel, kaj je tu. Smrad smo vohali, slišali smo glasen radio in hrup motorjev. Takrat so prižgali kamione, ampak nismo vedeli, zakaj. Kaj se dogaja, nam je povedal Jože iz Pavlice. Kot zapornik je skrbel za njihove konje in je tako hodil ven iz oddelka, on nam je enkrat vse povedal. Nekaj so jih že mrtve pripeljali s tistimi svojimi furgoni, menda so jih kar s ciankalijem pobijali, potem pa so izginjali še ljudje iz naših celic. Očitno je morala peč delati s polno paro, in kolikor je manjkalo žrtev, so pobirali ljudi iz naših celic. Do tega sklepa sem prišel šele kasneje, ko sem izvedel, kaj se dogaja. Nekatere so vozili drugam, v Koroneo ali pa Nemčijo.« »Ko se govori o Rižarni, se kot krvnike omenja samo Nemce, a bili so tudi ljudje drugih narodnosti.«
»Glavni so bili Nemci, vendar so bili z njimi tudi ljudje z vzhodnimi potezami, mi smo jim rekli Mongoli, to so bili kolaboracionisti iz Rusije. Kasneje so bili z njimi tudi Italijani. Pazniki so bili Italijani. Tudi italijanske oficirje sem videl. Eden je na nas kričal, da nas bodo postrelili. Tudi pri zasliševanju je sodeloval Italijan, ki pa je bil oblečen v nemško uniformo. Slovensko ni govoril nobeden od njih.« »Kako ste prišli pred peč?«
»Neki večer okrog desete ure me je paznik izvlekel iz celice in me peljal proti peči. Če so te prišli iskat po deseti uri, si vedel, kam greš. To sem že prej ugotovil, da se tisti, ki gredo ob tem času, ne vrnejo. Ja, trd sem postal od strahu. Ko sva se spuščala po stopnicah, sem že zaslišal udarce in glasove. Potem sem prišel v skladišče, tu so nas slekli do golega. Postavili so me v vrsto, da grem pred tisto luknjo, proti kateri so vodili ljudi pred mano. Luknje nisem neposredno videl, ker so mi jo zakrivale stopnice, in nisem prav videl, kaj se dogaja, sam pa slišal udarce in glasove. Ko sva ostala samo še dva in bi morala priti na vrsto, so naju hitro zapodili nazaj v bunker. Bil je neki alarm. Tako sem ostal živ.« »Kako ste se rešili iz Rižarne?«
»Najprej so nas dali v drugo nadstropje, nato pa na kamion, na granate in letalske bombe, ki niso eksplodirale. Tako so nas peljali proti Avstriji. Enaindvajset nas je bilo in vsi razen italijanskega vojaka smo bili Slovenci. Pri Vidmu je kamion nekaj zadelo ali pa je naletel na mino in se prevrnil. Jaz sem imel srečo, da me je vrglo na kup gnoja. Padel sem na levo stran, tisti, ki so padli na desno, so umrli pod bombami. Nas so potem v Tolmezzu postavili za žičnate ograje. Čez ograjo je neko noč najprej priletela štruca kruha z listkom, da nas bodo osvobodili, nato so res čez padla drevesa, po katerih smo splezali in zbežali. Zatem so nas italijanski partizani peljali do Gorice.« Tako mi je pripovedoval Franc Šircelj.
18
Kopija kija, s katerim so ukrajinski krvniki žrtev udarili po glavi, preden so jo porinili v peč v Rižarni in letak italijanskih fašistov Stalna razstava v Rižarni. Foto: N. Rolih
19
LJUBOMIR SUSIČ
Če govorimo o Rižarni ne moremo mimo treh zelo zaslužnih mož za ohranitev tega spomenika Ljubomirjem Susičem, Ernestom Arbanasom in Ricardom Goruppijem. Sami niso bili v tem uničevalnem taborišču, a so izkusili druga. V absurd bi rekli: na srečo, saj če bi bili v Rižarni, bi imeli zelo malo možnosti da bi dočakali svobodo. Pogovor začnimo z Ljubomirjem Susičem. Ljubomir Susič je pristni Tržačan, potomec ljudi, ki so se v času Avstro-Ogrske, priseljevali v to svobodnjaško in odprto pristaniško mesto velikih obetov in se kot v talilnem loncu stapljali s Tržačani. Sožitje so kmalu začel kvariti razni nacionalizmi, ki so se širili z razvojem enonacionalnih držav, Italijani so začeli razvijati tudi iredentizem, številni Slovani, Hrvati, Srbi, Čehi, Slovaki in drugi, pa so se po nastanitvi radi družili s Slovenci, pa ne samo zaradi bližine jezika, ampak tudi zaradi vzvišenosti Italijanov in Avstrijcev, ki so bili že okuženi z nacionalistično nestrpnostjo. Ob uresničevanju ideje o združevanju južnih Slovanov, posebej med svetovnima vojnama, se jih je veliko opredelilo kot Jugoslovani, kasneje pa kot Slovenci. Med te bi lahko uvrstili tudi Ljubomirja Susiča, upokojenega podjetnika in znanega tržaškega protifašista, predsednika tržaškega združenja nekdanjih političnih preganjancev, ki ima prostore v Rižarni, ob krematoriju, ki je bil namenjen tudi njemu. Z njim sem posnel dve oddaji, obe šele potem, ko si je nadel osmi križ, vendar se mu leta niso poznala. Med zidovi Rižarne, kjer imaš občutek, da še vedno odmevajo grozote preteklega časa, sva razvila zelo zanimiv pogovor o njegovi izredno pestri življenjski poti, o kateri bi lahko posneli kar več filmov. Bil je eden izmed organizatorjev protifašističnega odpora v Trstu in vodja upora taboriščnikov v Buchenwaldu, kjer so mu Američani priznali čin majorja, v času hladne vojne pa je kot mediator veliko potoval med Trstom, Beogradom in Washingtonom. Susič nam bo pomagal razkrivati tančice teh preteklih časov. Sicer pa po vrsti, začnimo s Trstom, kjer se je rodil:
»Moj oče je bil Dalmatinec, moja mati pa Kraševka, jasno je v družini jezikovno zmagala moja mati, tako da smo doma vsi govorili slovensko.« »In ste postali zavedeni Slovenci.«
»Ja, ja, ampak veste, nekoč ni bilo pomembno, ali je človek Slovenec ali Hrvat. O tem se tudi ni govorilo, takrat je bila Kraljevina Jugoslavija in tukajšnji ljudje so videli predvsem to Kraljevino Jugoslavijo.« »Kakšen je bil Trst?«
»Tu je bilo nasilje. Spomnim se, da sem kot otrok z očetom hodil po ulici Carducci, in po njej so fašisti v posmeh vlekli pretepenega očetovega prijatelja, vsega umazanega od lastnega blata. Prej so mu dali piti ricinusovo olje in ga pretepli, nato so mu dali še strojno olje in ga vsega umazanega in smrdljivega, saj veste, kaj povzroči olje, vlekli po vsem mestu. Zelo grd spomin.« »Kako ste se otroci znašli v tistem času?«
»Jaz sem takrat živel v družbi otrok s srbske osnovne šole.« »Vi kot Slovenec in Hrvat v srbski šoli! Kako to?«
20
Ljubomir Susič in Riccard Goruppi s praporom ANED. Foto A. Cattunar
»V Trstu je bila to edina šola, v kateri se je lahko poučevalo v enem od slovanskih jezikov. Bila je namreč pod zaščito jugoslovanskega kraljevega konzulata in pravoslavne občine, ki je takrat obstajala v Italiji, in je bila edina šola, ki je lahko delovala. Seveda so bila njena spričevala priznana samo v Jugoslaviji, ne pa tudi v Italiji. Če si hotel nadaljevati šolanje, si moral v Jugoslavijo. Tako sem tudi jaz moral v Zagreb, da sem lahko nadaljeval šolanje na gimnaziji. Tam so me sprejeli v državnem Istrskem internatu, kjer nas je bilo sedem ali osem iz Trsta pa še nekateri s Krasa, ampak večina je bila iz hrvaške Istre. Tu smo bili Hrvati in Slovenci skupaj.« »Kako ste govorili v Zagrebu, hrvaško ali slovensko?«
»Hrvaško ali pravzaprav jugoslovansko. Tam se je združevalo štokavsko, ijekavsko in ekavsko narečje, tako da bi vsi narodi z območja Jugoslavije, to je v Makedoniji, Srbiji, Hrvaški, Bosni in Hercegovini ter Sloveniji, razumeli jezik Vuka Stefanovića Karadžića, saj je tudi on nekaj časa živel v Trstu.« »Torej tako, kot se je združevanje jezikov dogajalo v Italiji?«
21
»Da bi postavili en jezik, kot so uredili v Nemčiji, Franciji in Italiji, tako je tudi Kraljevina Jugoslavija hotela postaviti skupni jezik. Izjema je bila samo Slovenija, ki je imela avtonomijo in je ohranila svoj jezik, slovenščino, in za to se lahko zahvali Korošcu.« »Kako ste mladeniči, mladi intelektualci, gledali na vprašanje jezika?«
»Sploh nismo razmišljali o tem. To je bil poseben zgodovinski čas, čas fašizma in protifašizma, nismo se ločevali po nacionalnem kriteriju. Bili smo skupaj v strankah, ki so bile protifašistične in proti nacizmu, in skupaj smo bili za Anglijo in Francijo, ki sta se borili proti fašizmu. Potem so se pojavili kulturbundovci, to so bili najbrž Hrvati po rodu, ki pa so se počutili Nemce, in ustaši, hrvaški nacionalisti, ki so se opredelili za fašizem in nacizem. Potem je obstajal še neki nacionalni jugoslovanski duh, to so bili v glavnem profesorji, ki so študirali v Franciji, Nemčiji, na Dunaju in ki so ob vrnitvi v Jugoslavijo prinesli anglofonskega ali frankofonskega duha. To se je na primer poznalo tudi pri nogometu, eni so imeli obrambno linijo siegfried, drugi pa smo imeli maginot, tako da si že v kolegialni igri čutil dva tabora. Ta nasprotja so se počasi stopnjevala, dokler ni v komunistični partiji vodenja prevzel Tito in jo začel organizirati. On je bil zelo sposoben. Propagando je razvijal s pomočjo španskih borcev, tako da smo se mi nehote vključevali v politiko. Da povem zanimiv primer: ko me je oče pripeljal v internat, mu je ravnatelj rekel, da ne znam dovolj dobro hrvaško in da potrebujem strokovno pomoč. Oče je seveda privolil in plačal dopolnilno učenje, jaz sem pa dobil inštruktorja, ki je bil član sekretariata Skoja Jugoslavije. Moj oče pa tudi mi nismo vedeli, da je bil direktor internata borec oktobrske revolucije, tako smo vsi, ki smo prihajali iz teh naših krajev kot narodnjaki, počasi, počasi postali simpatizerji in nato člani skojevskih celic. Tako sem tudi jaz postal član celice Skoja 5/b, četrte realne gimnazije v Zagrebu. Bili smo organizirani po razredih in nato v internatu. Že tu smo se borili za samoupravljanje internata. To je bil torej že del revolucionarnega boja za oblast. Kot član Skoja si bil takrat že usposobljen za reševanje vseh problemov, za vodjo torej. Tudi jaz.« »Takrat se je začela vojna in ste se iz Zagreba vrnili v Trst.«
»Najprej smo šli v Bjelovarski Kotar in tam sem bil po partijski liniji vključen v partizane. Tam je bila na skrivaj v nekem močvirju ustanovljena prva partizanska enota sploh. Tu pa so nas vse iz Istrskega internata po nalogu iz partije poslali 'na teren' v svoje domače kraje v Istro, na Goriško in v Trst. Tako sem prišel v Trst, da organiziramo odpor, čeprav še nismo slišali za OF. V Trstu smo morali najprej čakati na povezavo z Ljubljano. Naša zveza je bil član centralnega komiteja in glavnega partizanskega štaba Oskar Kovačič.« »Tudi on je bil eden izmed primorskih beguncev.«
»Da, tudi on je bil begunec, doma z Mosta na Soči. Njega so v Jugoslaviji zaprli v zapor v Sremski Mitrovici in tam je prišel v stik s Titom in drugimi revolucionarji. Za sabo je imel že eno dolgo izkušnjo. Nato je prišel v Trst, v Barkovljah smo se zbrali na sestanku z njim sami tržaški skojevci, in sicer Ernest Arbanas, Aleksander Modrica, Danilo Peric in jaz. To je bil tudi prvi organizacijski sestanek prve celice OF na Tržaškem, ki se je nato začela širiti.« »So se v to organizacijo vključevali samo Slovenci oziroma Slovani ali tudi Italijani?«
»Mi smo takrat dobili tudi direktivo, da se povežemo z italijansko komunistično stranko oziroma z italijanskimi protifašisti, vendar so bile zelo neprimerne razmere. Francozi so bili premagani, Sovjetska zveza je izgubljala, Nemci so povsod zmagovali. Ko smo mi začeli govoriti, da se je treba upreti, so nam rekli, da smo nori. Takrat so bili skoraj vsi prepričani, da bosta Hitler in Mussolini zmagala. Kljub takim razmeram smo mi, to je Osvobodilna fronta in Fronte unico per la lotta contro l'oppressione (italijanska frontna protifašistična organizacija), vseeno začeli organizirati vstajo. Posebej dobro smo izkoristili priložnost ob tržaškem procesu proti Pinku Tomažiču in tovarišem, saj je ta vzbudil v slovenski in tudi italijanski protifašistični javnosti veliko pozornosti. Mi smo tiskali letake in jih delili ljudem. Ljudje so se v času procesa
22
zbirali pred sodno palačo in mi smo delili dvojezične letake OF. Pripravili smo jih okrog 20.000 in jih razdelili po Trstu in tudi po Krasu. Takrat se je v akcijo vključevala mladina iz organizacije Pinka Tomažiča, naj omenim samo Vojko Šmuc in Zoro Perello. To smo izvedli zelo učinkovito, nobenega niso prijeli. To je bil že dober znak, da je upor proti fašizmu možen. Za oborožen odpor z orožjem je bilo sicer še zgodaj, vendar med člani Komunistične partije Italije, ki so bili slovenskega rodu, smo že začeli zbirati prve fante, ki so se nato priključili partizanskemu odredu, ki je prišel na Nanos. V tej enoti so bili tudi Primorci, ki so prej pred fašizmom zbežali v Jugoslavijo in so se zdaj vračali. Bitka na Nanosu pa je bila že demonstrativni boj, iz katerega se je sicer razumelo, da se 50 ljudi ne more zoperstaviti dva tisoč italijanskim vojakom, je pa pustila sporočilo, da se je začela partizanska vojna.« »Že kmalu po začetku vojne ste bili aretirani. Kako se je to zgodilo?«
»Najbrž je policija izvedela od sorodnika Zore Perello, da je Oskar Kovačič prinesel iz Ljubljane osnutek statuta, Osvobodilne fronte za Primorsko. Ta statut je dal meni, da bi ga dopolnil in prevedel v italijanščino, vendar dokumenta niso dobili, saj so ga moji starši skrili na podstrešje in kasneje zažgali z nekaterimi drugimi dokumenti. Policija je za ta statut vedela ali vsaj nekaj slišala, ni ga pa nikoli dobila.«
Vir: Od fašističnega škvadrizma do pokolov v Rižarni, Aned Trst 1978 »Kako je bilo na procesu?«
»Torej, moram reči, da je bilo težko. Vzdržala sva edino midva z Oskarjem Kovačičem, celo na soočenju sva vztrajala, da se ne poznava. Kljub mučenju. To se je poznalo tudi na procesu septembra 1942, saj je bila obtožnica zelo splošna zaradi organizacije partizanskih enot, ne pa organizacije OF.« »Vi ste bili obsojeni in ste prišli v zapor, nato pa v taborišče?«
»Obsodili so nas in nas dali v različne zapore. Mene so poslali v San Gimignano. Kmalu sem začel organizirati zapornike, to so opazili, zato so me premestili v jugoslovansko skupino. Ta je bila že organizirana in je nisem mogel 'pokvariti s komunističnimi idejami'. Tu smo
23
pričakali padec fašizma v Italiji. Takrat so bili s posredovanjem Rdečega križa izpuščeni vsi razen mene in še enega Ljubljančana. Midva sva bila za njih preveč nevarna.« »Vas so torej predali Nemcem?«
»Ne. Kasneje so s posredovanjem hrvaškega Rdečega križa spustili tudi mene. Nato sem bil po navodilih OF tudi jaz vključen v dejavnost Rdečega križa. Tu sem prek pošte, ki sem jo prejemal in odpiral, vzdrževal tajno zvezo med Londonom in našim glavnim štabom. Pri Rdečem križu v Trstu se je torej začela igra, o kateri ne bi še rad govoril. Veste, so igre angleških obveščevalnih služb, igre jugoslovanskih, igre italijanskih služb pod direktivo in upravo angleških, redko kdo v Trstu pozna to stvarnost. … Je pa že minilo 50 let in lahko bi kaj zanimivega napisal ter izdal. Marsikaj je še skritega.« Ne bi bil novinar, če ne bi poskušal izvedeti kaj več o tistih 50 letih, in ko mi je obrazložil, sva nadaljevala pogovor o tem, kako so ga aretirali Nemci.
»V Trstu me je aretiral SS in od tod sem šel v taborišče. Ostal sem živ. Najbrž mi je pomagal ambasador Neodvisne države Hrvatske, ki mi je rekel, da bo sedaj on meni pomagal, nato pa, ko bomo mi zmagali, bom jaz njemu. Mene so aretirali in obtožili, da sem komisar odreda VDV. Po tem sem sklepal, da mojega delovanja sploh ne poznajo, in sem med zaslišanjem vse negiral. Takrat so me odredili za Rižarno. Ta hrvaški veleposlanik pa je dosegel, da sem bil iz tistega bunkerja na Trgu Oberdan po štiridesetih dneh premeščen v Koroneo in nato s prvim transportom poslan v Buchenwald. Tako sem ostal živ.« »Ampak tudi v Buchenwaldu so umirali.«
»Da, veliko so umirali. Na srečosem bil premeščen v blok 40, v drugo nadstropje stavbe. To je bil boljši blok, kjer je bila pravzaprav elita nemške komunistične partije. Tu smo bili še Jugoslovani, španski republikanci in Rusi. Tu sta bila zaprta tudi dva člana Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije iz Ljubljane, ki sta poznala Oskarja Kovačiča, in tako smo lahko vzpostavili še boljši stik. To je bilo torej neke vrste višje ilegalno politično vodstvo taborišča in jaz sem bil vključen v skupino.« »Ste bili v Buchenwaldu predvsem politični zaporniki?«
»V glavnem politični in Judje. Tu so bili tudi kriminalci, ki pa so pomagali SS. Oni so bili še slabši. Oni so ubijali, pretepali in izvajali drugo nasilje v lagerju (taborišču).« »Kako ste preživeli?«
»Ker sem bil v ilegalni organizaciji za nekaj zadolžen. Če imate zadolžitev, ste namreč močnejši od drugih, imate močnejšo psihološko podporo, in ta naloga vas drži pokonci. Jaz sem imel notranjo moč, ta je bila moja skupina ilegalcev, ki je pripravljala napad na SS-ovce. Bili smo vojaško organizirani, strogo zaupni, zbirali smo orožje in se pripravljali na osvoboditev.« »Kako ste se osvobodili?«
»Vedeli smo, da nas mislijo vse likvidirati in da naj bi se to zgodilo na 'maršu smrti', zaradi tega je naša uprava mednarodnega komiteja izdala nalog, da pod nobenim pogojem ne gremo iz taborišča, niti s silo ne. Američani, general Patton, so se zaustavili v Erfurtu in so bili le še 30 kilometrov od Buchenwalda. Mi smo vedeli, da se osvoboditev bliža, le še vzdržati moramo. Izvedeli smo tudi, da so SS-sovci dobili ukaz, da nas likvidirajo, to pa je bil tudi nam ukaz za udar. Mi smo takrat napadli njihove karavle. Vse tiste, ki so dvignili roke, smo razorožili in zasedli položaje. Ujete SS-sovce smo zavarovali, da jih drugi iz taborišča, ki niso bili
24
organizirani, ne bi pobili iz maščevanja. Odločili smo se namreč, da bomo delovali kot prava vojaška enota, ki spoštuje Ženevsko konvencijo o vojnih ujetnikih.« »Prav vi, trpinčeni zaporniki, ste spoštovali konvencijo, ko je šlo za vaše ječarje?«
»Da, spoštovali smo jo, z njimi smo ravnali kot z vojnimi ujetniki in jih nato predali Američanom.« »Kakšno je bilo snidenje z Američani?«
»Jugoslovane so že prej sprejeli kot zavezniško vojsko, kot partizansko vojsko. Na glavah smo imeli titovke z zvezdo in orožje. Tudi formalno smo delovali kot pravi taboriščni bataljon, imeli smo vodstvo, to pa je mene imenovalo za komandanta bataljona. Drugi so bili razoroženi.« »Titovke ste si sami naredili v taborišču?«
»Da, pripravili smo si titovke in tudi časopis Naš glas smo natisnili po osvoboditvi.« »Nato ste šli v Prago?«
»Za to se moramo zahvaliti Američanom. Ker so nas sprejeli kot vojno enoto, so nam dali na razpolago kamione s šoferji. Meni so dali dokumente kot komandantu za prehod čez mejo v sovjetsko cono. S kamioni so nas prepeljali čez sovjetsko linijo do Plzna, tam so nas sprejeli Rusi, Rdeča armada, in nas pripeljali v Prago, kjer so nas naselili v domu kralja Aleksandra, ki ga je SS uporabljal kot svojo kasarno. Mi smo kot vojna enota prišli pod sovjetsko komando. Nato smo kot jugoslovanska enota šli čez Madžarsko do Jugoslavije, kjer smo bili demobilizirani, in sem se vrnil v Trst.« »Prišli ste takrat, ko so partizani že odšli, ko so Trst prevzele angloameriške oblasti. Kako je bilo v Trstu?«
»Za nas je bila tu čudna situacija. Američani so imeli veliko denarja in obnašali so se tako, kot da ga ne morejo potrošiti. Prebivalci pa so morali delati in se preživljati, tako da razen naših družin ni nobenega brigalo, da smo se vrnili. Hitro smo se morali znajti v novih razmerah in ustvariti normalen odnos do novega življenja.« »Izhajate iz razmeroma premožne družine.«
»Da, ampak moj oče je našel trgovino prazno in ni dobil nobene pomoči.« »Kako ste se vključili v normalno življenje Trsta?«
»V normalno življenje Trsta se nisem vključil. Ne. Imel sem pa drugo srečo, naključje je hotelo, da me je nekega dne poklical iz Züricha neki Američan, imena ne bom povedal. In zakaj me je poklical, takrat v Buchenwaldu so me Američani priznali kot vojaka in poveljnika in mi izdali dokument, ki so ga podpisali ameriški kapitani in polkovniki posebnih služb. V tem dokumentu, ki ga imam še doma, piše, da sem organizator partizanov od prvega junija 1941. Imeli so me torej na seznamu že od takrat. Nato so me poklicali v Zürich in so mi prebrali moj življenjepis, ki je bil boljše napisan, kot bi ga lahko sam. Predlagali so mi, da postanem povezava med Jugoslavijo in Združenimi državami Amerike. Začudil sem se vsemu temu, premislil sem in se posvetoval, in oboji so mi rekli, da je to koristno in da kot oseba ustrezam nalogi. Američani sicer niso imeli radi komunistov iz Buchenwalda, vendar smo se o sodelovanju zelo jasno dogovorili in postavili parametre, do kod grem lahko jaz in do kod oni. Tako sem bil večkrat klican v ZDA.«
25
»In ste posredovali v odnosih med Jugoslavijo in Ameriko?«
»Torej posredoval … koristno … zelo v korist Jugoslaviji.« »Je še prezgodaj, da bi povedali, na katerih področjih ste pomagali, sodelovali?«
»Mislim, da bi bilo dobro, da bi lahko razkril dogodke iz leta 1944, ki so vplivali na dogajanje leta 1945 in naprej na odnose med Italijo, Jugoslavijo in Slovenijo do danes, kar še vedno vpliva na sedanji čas, izhaja pa iz tistih časov. Pri tem moram povedati svoje mnenje, da so Američani zelo enostavni ljudje, to, kar se z njimi dogovoriš, in to, kar z njimi podpišeš, lahko uresničiš stoodstotno brez kakršnih koli zapletov.«
Plakat ki je vabil Italijane, da se vključijo v italijansko SS legijo. »Torej še ni čas za javnost, je še prezgodaj, da bi nam povedali?«
»Veste, so stvari, ki držijo 99 let. Kadar se dogovorite in podpišete dogovor, ki se ga oni še vedno držijo, se ga morate tudi vi.« »Gospod Susič, vi ste predsednik združenja nekdanjih političnih preganjancev – kaj počne vaša organizacija?«
»Moj cilj je pomladiti naše vrste in začel sem preusmerjati vse borčevske organizacije v eno protifašistično zvezo, ki bi mladino spodbujala, da se včlani, in ji ponudila eno politično smer ki bi bila za vse generacije še naprej koristna.« »Kakšno je vaše sporočilo mladini?«
»Naj ostanejo protifašistični, demokratični in politični, da se vržejo v politiko, da prevzamejo mesta v politiki in iz nje izrinejo današnje politike, ker ti niso več politiki. Ti imajo svoje osebne programe in v okviru več osebnih programov delajo, oblikujejo programe
26
političnih strank, množice pa temu žal sledijo. Mladina mora začeti delati interes države, na tej osnovi je Amerika postala velika država.« »Torej zaupate v mladino?«
«Da. Mladina je sicer že izgubila eno časovno obdobje, zato se mora sedaj boriti še za nazaj, da si izbori prostor tudi v tistem času, ki so ga prepustili starim politikom, ker se prej niso zanimali za nove politične poglede o demokraciji, pluralizmu, konkurenci, boju mnenj, o zaupanju v samega sebe, ne v druge.«
Prostor, kjer je stal krematorij.
27
ERNEST ARBANAS Življenjska pot Ernesta Arbanasa je potekala vzporedno s Susičevo, velik del sta je prehodila skupaj. Tudi on se je rodil v mešanem tržaškem zakonu, oče je bil po rodu iz Dalmacije, mama pa tržaška Slovenka, eno nono je imela v bližnjih Dekanih. Tudi pri njih je jezikovno zmagala mama, pa ne samo zaradi tega, ker je bila mati, ampak ker je bil takrat v Trstu od slovanskih rodov daleč najmočnejši slovenski. Ker so tako Slovenci kot drugi južni Slovani videli svoje upanje v ohranitev maternega jezika in naroda na splošno v združitvi v okviru nove monarhije Jugoslavije, so tudi oni vpisali svojega malega Ernesta v srbsko pravoslavno šolo, po tej pa so ga poslali v Zagreb, v Istrski internat. Pošiljanje otrok na šolanje v Jugoslavijo je bilo za tista fašistična leta, ko sta šla v Zagreb tudi Ernest in Ljubomir, korajžno dejanje staršev. To je pomenilo enako kot poslati otroke v trajno begunstvo. Fašistična Italija namreč jugoslovanskih šol sploh ni priznavala, če bi se njihovi otroci vrnili, bi imeli priznano samo osnovno šolo, saj tudi srednje srbske šole niso priznali. Torej so otoke pošiljali v tujino, da bi jih izobrazili in istočasno umaknili pred fašističnim terorjem ‒ da bi jim prihranili tisto, vsaj tako je bilo videti, neizbežno poitalijančenje in pobarbarjenje z idejami fašizma. Tudi v Jugoslaviji takrat ni bilo prave demokracije, vendar je bilo v Zagrebu vseeno varnejše. Tam so že leta 1927 ustanovili slovensko društvo, v katerem so se družili slovenski begunci in izseljenci. Kako pa je bilo v Istrskem internatu?
»Tam smo se začeli politično oblikovati. Kot Susič sem začel tudi jaz in sem se z njim tudi vrnil v Trst. Tu pa so me fašisti kmalu prijeli in zaprli v Koroneo, nato pa so me poslali na sojenje v Rim, na posebno sodišče, kjer smo bili leta 1942 obsojeni zaradi podpore drugi državi. Za neke vrste izdajstvo, bi lahko rekli. Po zaporih sem bil od leta 1941 do konca vojne. Ko je razpadla Italija, me namreč niso izpustili, ampak so se kar predali Nemcem. Takrat sem bil v zaporu Castelfanco, v Emiliji, od tam so me spet odpeljali v Trst, v Koroneo, nato pa naprej v Dachau.« »Na začetku je bilo to delovno taborišče?«
»Dobil sem kramp in sem moral kopati. Bil sem mlad in sem imel voljo in moč, da se izvlečem, bili smo polni idej in prepričanja, da se bomo rešili, in to nas je ohranjalo, čeprav je bilo zaporniško življenje zelo trdo. Zbudili so te zelo zgodaj in moral si na zborno mesto. Poravnali smo se po pet v vrsto in nato so nas klicali oziroma preštevali. Če koga ni bilo, so začeli od začetka, in tam smo stali v vsakem vremenu.« »Kaj pa je bilo najbolj hudo?«
moči.«
»Lakota. Voda z repo ali peso, ki so nam jo dajali, je bila brez maščob, brez vsake »Ste pa vzdržali do konca.«
»Da, najprej se je okoli Münchna slišalo topove, nato pa se je bližalo. Takrat je nastala prava zmeda, vse je tekalo gor in dol po taborišču. Začela so se maščevanja in videli smo strašne stvari. Direktorja taborišča so našli Rusi in ga linčali.« »Ste kaj slišali o notranjih izdajah med zaporniki? Pri nas so bili tako imenovani dachavski procesi.«
»Ko smo bili v taborišču, nismo o tem nič vedeli, kasneje, ko smo prišli ven, pa smo nekaj slišali.« »Kako je bilo, ko ste prišli domov?«
28
»Doma so bili vsi veseli, da sem se vrnil, moja sestra in mama sta bili tako srečni. Potem pa je nastal problem, kako priti do dela in zaslužka. No, znašel sem se.« »Kako to, da ste se začeli zanimati za Rižarno?«
»Vključil sem se v organizacijo nekdanjih deportirancev in preganjancev, in tu smo začeli. Pobudo za ohranitev oziroma obnovitev smo dali mi v našem lokalnem odboru. Takrat je bila Rižarna še v ruševinah, jaz sem bil predsednik odbora in sem v govorih to večkrat poudarjal. Neki arhitekt pa je že pripravil program za popolno obnovo, vendar denarja za to nismo imeli.« »Kaj pa občina, je imela posluh za projekt?«
»Da, takrat je občina naredila razpis za ta spomenik in sprejela predlog arhitekta Romana Boica, ki je predlagal to, kar vidimo danes. Želel je tudi, da se v obnovljenem delu uredi prostore za organizacijo nekdanjih deportirancev, preganjancev in partizanov.«
Zunanji del nekdanje rižarne, ki se ob miniranju ni zrušil.
29
RICCARDO GORUPPI Riccardo je po slovensko Rihard, vendar je Goruppi doma in med prijatelji bolj znan z imenom Dinči, to se ga drži že od otroštva. Takrat, ko so lahko otrokom zapisovali le italijanska imena, celo Bernard ni bilo primerno, zato so mu v rojstni list zapisali Riccardo, doma pa je postal Dinči. Tudi priimek Goruppi ni ravno pravi, mi je dejal, na Proseku so doma Gorupi, njegovi predniki so se pisali Gorup, brez črke j in seveda italijanskega dodatka pi. Njega je lebič odnesel od doma šele med vojno ‒ najprej v partizane, nato pa v Dachau. Ttako kot tisoči pa je šel ‒ skozi Koroneo in na njegovo srečo mimo Rižarne. Kako groteskno zveni, če rečem da je to še sreča ‒ če bi takrat šel v Rižarno, ne bi mogel postavljati tega spomenika.
»Pri štirinajstih, ko sem končal osnovno šolo, sem šel od doma v Trst in začel delati v ladjedelnici. Tu so gradili vojaške ladje, sama ladjedelnica pa je bila središče protifašizma, delavska trdnjava.« »Tu ste se tudi vi izoblikovali v protifašista?«
»V ladjedelnici so delavske organizacije delovale tajno. Tudi govoriti po slovensko je bilo prepovedano. V vasi si bil bolj na varnem. Vam povem zgodbo. Na delo v mesto smo se najprej vozili z vlakom, nato pa smo morali do ladjedelnice s tramvajem. Z vlaka smo morali skočiti že med vožnjo, da smo ujeli tramvaj. Jaz sem nekega dne, ko sem tako skočil, zakričal prijatelju, naj pohiti in hitro skoči. Na postaji pa so bili vedno fašisti, in ko so me slišali, so me hitro prijeli, pa ne samo mene, ki sem zakričal po slovensko, ampak tudi mojega prijatelja, ki ni izustil nobene besede. Odpeljali so naju v prostor v stavbi postaje in naju pretepali z rokami in nogami. Ko so naju dobro pretepli in obrcali, smo slišali enega, ki je vprašal, ali naju odpeljejo v zapor ali izpustijo. In to za dve slovenski besedi. Jaz sem se takrat hitro znašel in sem povedal, da gradimo vojaško ladjo, ki mora biti čim prej zgrajena. Ko so to slišali, so naju izpustili. Ob padcu fašizma smo mi ta mladi delavci prvi začeli razbijati Mussolinijeve slike in tiste 'fašje', s katerimi so okrasili vse prostore. Takrat so nas italijanski orožniki, ki so bili še vedno tam, poslikali pri tem početju. Ko sem to opazil, sem šel v partizane.« »Kam ste šli v partizane?«
»Najprej sem šel v Kosovelovo brigado, najprej na goriško fronto, po nemški okupaciji pa smo se pomikali na Trnovo.« »Kako je bilo v partizanih?«
»Kar dobro, samo en dan se je jedlo, potem pa tudi dva nič. Lakota. Za boje so nas pripravili, za lakoto pa ne. Naši komandanti so nas učili, da moramo skriti čakati Nemce, ne pa oni nas. Se pa je zgodilo, da so tudi oni nas presenetili.« »Bolj ste se bali lakote kot bojev?«
»Ko si mlad, potrebuješ hrano in pijačo. Polente in močnika je še nekaj bilo, kruha pa smo bolj malo videli. Ubogi ljudje iz tistih krajev, reveži, so nam dali, kolikor so mogli, vendar niso imeli kaj. Enkrat so prišli Nemci vse požgat, potem smo prišli mi vprašat za hrano.« »Kako ste se vrnili v Trst?«
»V partizanih sem imel neko operacijo in po njej sem šel domov na okrevanje. So me pa doma, najbrž po izdaji, dobili Nemci, sicer brez orožja, in me zaprli. Najprej so me dali v Koroneo, tu so me štirikrat zasliševali, nato pa so me odpeljali v Dachau.«
30
Ruševine Rižarne po osvoboditvi z Mussolinijevim geslom »Verjeti, ubogati, boriti se!« in »Duče – ti smo mi vsi!« »Kako ste doživljali to taborišče?«
»Mislili smo, da gremo na delo v Nemčijo. Ko smo prišli v Dachau, nismo videli takega prizora, kot je danes, ko je samo napis 'Arbeit macht frei', najprej smo na portalu opazili ogromno nacistično svastiko. Opazili pa smo, da to ni tovarna, vendar smo bili vseeno veseli, da smo šli iz Koronea, tam si lahko končal kot talec na strelišču ali pa v Rižarni. Pri zasliševanju so mi vsakokrat obljubljali Rižarno.« »Kako je bilo v Dachauu in kako se je končalo, je veliko napisanega in povedanega. Kako pa je bilo, ko ste se vrnili?«
»Ko sem prišel domov na Prosek, prej sem bil še tri mesece v bolnišnici na okrevanju, so že začele delovati naše organizacije. Od takrat se še vedno borimo za naše pravice in za naše spomenike. Mi smo v vsaki vasi postavili spomenik in uredili grobnice partizanov.« »Vasi okrog Trsta so plačale visok krvni davek, vsaka vas je imela tudi po več deset mrtvih.«
»Večinoma imamo po dvajset, trideset, štirideset padlih partizanov in drugih žrtev fašizma in nacizma.« »Kako ste se vključili v normalne življenjske razmere?«
»Veste, pod Američani smo imeli velike probleme in smo se morali še naprej boriti za naše pravice. Mi smo se hoteli priključiti Jugoslaviji, ker Italija takrat še ni bila demokratična država, še vedno se je čutilo fašizem, in mi se smo vedno bali, da se lahko vrne na oblast. Vsi smo iz teh krajev in tu so nas zapirali in preganjali kot italijanske državljane. Bali smo se fašizma in iskali smo pravice. Tako smo organizirali borčevske organizacije po vaseh in tudi
31
združenje v Rižarni. To je bil naš najpomembnejši spomenik in tu smo vsako leto 25. aprila pripravljali osrednjo proslavo v spomin na konec vojne in osvoboditev tega taborišča. Združevali smo se vsi protifašisti, ne glede na stranke. Tako je Rižarna po dolgotrajnem prizadevanju 15. aprila 1965 postala državni spomenik. To se ni zgodilo že leta 1945, ampak šele, ko je bil predsednik republike Giuseppe Saragat. Po vojni je angloameriška uprava tu uredila zatočišče za politične begunce z vzhoda, zatem so jih izselili in občina je začela obnovo, ki smo jo predlagali deportiranci, inštitut za zgodovino in judovska skupnost.« »V Trstu je veliko optantov in ezulov, so sprejeli spomenik?«
»Mislim, da. To je žal resnična zgodba. V Rižarni niso pobijali samo Tržačanov, ampak tudi Istrane, Slovence, Hrvate in Italijane pa tudi Jude. Od 3000 do 5000. Preden so Nemci v Rižarni uredili krematorij, so bili v stavbi zaprti Judje, ampak ne v celicah, te so bile zgrajene kasneje, oni so jih zbirali za transport v Auschwitz. Krematorij so naredili kasneje, aprila 1944. Prvič so zažgali talce, Slovence, Italijane in Istrane, ki so jih 3. aprila pobili na Opčinah. Prvo poskusno obratovanje, če uporabimo njihov izraz, je bilo prav s temi 71 trupli. Nato so začeli sežigali po dvajset žensk in po dvajset moških na dan. Sposobnost krematorija pa je bila šestdeset trupel na dan. Tako je krematorij deloval do 28. aprila 1945. 29. aprila so ga minirali in vrgli v zrak, da ne bi pustili za sabo nobene sledi. Po vojni so stavbo očistili, da bi uredili avtobusno postajo. Krematorij, ki so ga razstrelili, je bil pod današnjim podom. Peč je bila predelana, prejšnja je bila namenjena sušenju riža in kasneje ogrevanju kasarne, ki je bila v teh stavbah.« »Ali ni točnejših podatkov, koliko so jih zažgali?«
»Žal ne. To je ocena na osnovi nekaterih podatkov. Večina so bili Slovenci, nato Hrvati in Italijani, v manjšem številu pa Judje. Točnih podatkov po narodnosti pa ni. Partizani so po osvoboditvi Trsta v prvi celici v Rižarni našli 20.000 osebnih izkaznic. Sem so prišle iz raznih zaporov, najbrž da bi jih zažgali v peči. Nato so jih prenesli v Ljubljano.«
Celice Rižarne po vojni.
32
»Kakšna je Rižarna danes?«
»Rižarna je pomemben spomenik. Lani si jo je ogledalo 80.000 ljudi, večinoma študentov, ki so prišli iz raznih krajev. Včeraj je bilo tu kar 1100 obiskovalcev. Najprej jim orišemo razmere pod fašizmom, kako je bilo pri nas, zakaj so postavili taborišče, povemo, kdo so bili ti, ki so tu pobijali, da so prišli celo iz uničevalnih taborišč Treblinka, Sobibor in drugih. Krematorij so postavili zato, da bi zatrli vstajo tukajšnjega prebivalstva.« »Pazniki so bili Italijani pa tudi mesto je vedelo, kaj se tu dogaja. Je kdo reagiral?«
»Nihče se ni odzval, le škof Santin se je postavil za nekatere ljudi.« »Kaj je ostalo od Rižarne?«
»Manj kot pol, to, kar vidite v rdeči opeki, ostalo je delo arhitekta. Novi visoki zidovi so iz betona, postavljeni tako, da dobiš občutek, da greš skozi vhod le noter, ven pa skozi dimnik. Celice pa so originalne, tu so bili tisti, ki so čakali na smrt. Razlika med Rižarno in običajnimi taborišči je ta, da se tu ni umiralo od lakote, ampak pred strelskim vodom ali pa z obešenjem, nekateri pa kar zaradi udarca s posebnim kratkim bičem s svinčeno kroglo po glavi. Pred vrati peči so se morali skloniti, nato jih je nekdo s tisto kroglo po glavi, da je nesrečnik kar padel skozi vrata v peč. Nekateri še živi. Pripravili so tudi kamion, da bi z izpušnim plinom iz motorja množično zastrupljali ljudi. Na srečo so prej zbežali pred prihajajočimi partizani.«
Spomin in opomin Na koncu pogovora z Arbanasom, Goruppijem in Susičem sem jih povprašal še o prihodnosti. Se bo spomin na Rižarno ohranil, na vse, kar se je zgodilo nekoč, in na to, kar nam pomeni danes? Goruppi je bil bolj skeptičen: »Mi smo vedno starejši, vedno manj nas je,
zato vključujemo mlade, vendar imajo mladi veliko svojega dela in svojih problemov, treba jih je razumeti.«
Susič je bil in ostaja izvrsten strateg in organizator: »Rižarna je muzej in državni
spomenik, torej država mora zagotoviti njegov obstoj. Da bo ostala tudi v spominu, je več možnosti. Kot predsednik nekdanjih političnih preganjancev sem postavil komite, v katerem so znani politiki, ki delujejo na občinskem ali višjem nivoju. To je edini način, da bom lahko jaz, ki sem že star, nekega dne odstopil in predal vodenje enemu od mlajših. Ti mladi bodo namreč iz političnih razlogov potrebovali tradicijo boja proti fašizmu in nacizmu, NOB, in bodo tudi v Trstu potrebovali politični simbol, da ga vzdržujejo ohranjajo in da se o njem govori.«
Arbanas verjame v globino spomina: »Spomin je treba ohranjati tudi zato, ker prav on vzpodbuja rast dobrih idej človeštva, kot sta enakost in pravičnosti. Te bodo potrebovali tudi v prihodnosti.«
V to verjame tudi Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič, ki vsako leto posebej poskrbi za zelo občuteno ohranjanje spomina na krematorij, ki je bil namenjen tudi nam.
33
Vir: FB Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič
Več ogovorov z mojimi pričevalci lahko preberete v mojih tiskanih knjigah, kot na primer: Peruti tržaškega Aborigina, Lebič: zgodbe pozabljenega eksodusa in Roža osapska.
34
Kolofon: Naslov: Rižarna: krematorij za Primorce Avtor: Miloš Ivančič Fotografije: Neva Rolih in drugi kot navedeno Oblikovanje: Miloš Ivančič Brezplačna e-knjiga
35