GL_Zmaj_low

Vsebina 7

Nina Kuclar Stiković (R)EVOLUCIJA DUŠ

15

Miha Javornik UROBOROS V GLEDALIŠČU

23

Ula Talija Pollak ZAKAJ SO JUNAKI LAHKO NEVARNI?

33

Benjamin Zajc SAMI SEBI SVOJI ZMAJI

39

NAGRADA

Laurence Senelick, Jevgenij Švarc

Zmaj

The Dragon, 2012 Prva slovenska uprizoritev Premiera 27. novembra na Velikem odru MGL

Prevajalec BOŠTJAN GORENC Avtorici priredbe NINA KUCLAR STIKOVIĆ in NELA VITOŠEVIĆ Režiserka NELA VITOŠEVIĆ Dramaturginja NINA KUCLAR STIKOVIĆ Scenograf IGOR VASILJEV Kostumografka JELENA PROKOVIĆ Avtor glasbe VAL FÜRST Lektorica BARBARA ROGELJ Oblikovalec svetlobe BOŠTJAN KOS Oblikovalec zvoka GAŠPER TORKAR Asistentka kostumografke SAŠA DRAGAŠ

Igrajo Zmaj SEBASTIAN CAVAZZA Lancelot, klativitez FILIP SAMOBOR Šarlemanka, arhivarka MOJCA FUNKL Elza, njena sestra AJDA SMREKAR Župan UROŠ SMOLEJ Henrik, županov sin MATEVŽ SLUGA Mačka TJAŠA ŽELEZNIK Prva meščanka TANJA DIMITRIEVSKA Druga meščanka VERONIKA ŽELEZNIK k. g.

Tretja meščanka JULITA KROPEC k. g.

Prvi meščan, Stražar, Ječar JOSEPH NZOBANDORA – JOSE Deček, sin Prve meščanke NEJC JEZERNIK k. g.

Vodji predstave Sanda Žnidarčič, Snježana Vrhunc Vurušić Šepetalka Nataša Pevec Tehnični vodja Janez Koleša Vodja scenske izvedbe Matej Sinjur Vodja tehnične ekipe Dimitrij Petek Tonska tehnika Sašo Dragaš in Matija Zajc Osvetljevalca Boštjan Kos in Bogdan Pirjevec Frizerke in maskerke Anja Blagonja, Sara Dolenec in Alja Pečelin Garderoberki Angelina Karimović in Urška Picelj Rekviziterji Erika Ivanušič, Andrés Alejandro Klemen in Ana Johana Scholten Sceno so izdelali pod vodstvom mojstra Vlada Janca in kostume pod vodstvom mojstric Irene Tomažin in Branke Spruk v delavnicah MGL.

2

Mestno gledališče ljubljansko Veliki oder MGL

Ajda Smrekar, Sebastian Cavazza, Uroš Smolej

3

Mestno gledališče ljubljansko Veliki oder MGL

Sebastian Cavazza

4

Filip Samobor

5

Mojca Funkl

6

Nina Kuclar Stiković

(R)evolucija duš Življenje v Zmajevem mestu je življenje dolgoletne

od bridkosti, voda pa bi se pogrenila. In komu je to

tradicije in odsotnosti alternative – dokler nekega dne

pisanje namenjeno? Meni.

v mesto po nesreči ne prikoraka vitez. Evgenij Švarc je

ELZA: Vam?

Zmaja napisal leta 1944, ko je zaradi obleganja Lenin­

LANCELOT: Nam. Meni in prgišču drugih. Mi smo čuje­

grada mesto zapustil in bival v Aziji. Čeprav je besedilo

či, lahkotni. Izvedeli smo, da takšna knjiga obstaja,

sestavljeno iz treh dejanj, je v resnici izrazito dvodel­

in smo jo nemudoma poiskali. Že če samo pokukaš

no: v prvem delu mestu vlada Zmaj, v drugem bivši

vanjo, do konca časov ne najdeš več miru. O, kakšne

župan, novi predsednik. Zelo očitna je paralela med

pritožbe polnijo to knjigo! A na te pritožbe mora

dvodelnostjo drame ter zgodovinskimi dejstvi ruske

nekdo odgovorit. In nanje odgovarjamo mi.

vladavine. Prvi del, ko mestu vlada Zmaj, je sinonim za

ELZA: Kako pa?

Rusko carstvo, ki ima svoje začetke v letu 1547, in Ruski

LANCELOT: Svoj nos vtikamo v zadeve drugih. Pomaga­

imperij, ki leta 1721 nasledi carstvo vse do boljševiške

mo tistim, ki potrebujejo pomoč. In pomorimo tiste,

revolucije leta 1917. Ni naključje, da v prvem dejanju od

ki jih je treba pomorit. Želite pomoč?

Mačka izvemo, da Zmaj v tem mestu biva ravno štiristo

Boljševiška revolucija in po njej Leninova Ruska

let. Ravno tako verjetno ni naključje, da vitez Lancelot

sovjetska federativna socialistična republika, ki sta

v prvem dejanju pove, da je vpoklican v službo rešitelja

nasledili Ruski imperij, sta svojo ideologijo naslonili

preko Knjige pritožb.

na historijski materializem oziroma marksizem, zato

LANCELOT: Velja. Veste, kaj je Knjiga pritožb?

je Knjigo pritožb mogoče povezovati z Marxovo in En­

ELZA: Ne.

gelsovo literaturo, na kateri revolucionarji utemeljijo

LANCELOT: No, potem bosta to vsak čas izvedela. Ka­

leninizem.

7

kih pet let hoda od tod v Črnih gorah stoji ogrom­

Lancelot premaga Zmaja, a izgine tudi sam, tako

na jama. V tej jami pa leži na pol popisana knjiga.

da je mesto prepuščeno novemu vodji – prejšnjemu

Nihče se je ne pritakne, a stran za stranjo se vsak

županu, ki se v novi ureditvi mesta oziroma države po­

dan polni z novimi dogodki. Kdo jo piše? Svet! Gore,

imenuje predsednik. Bolj ali manj pa vse ostane ena­

trave, skale, drevesa, reke vidijo, kaj počnejo ljudje.

ko. Če bi Zmaj Elzo odnesel v svojo jamo in jo zaužil, je

Zavedajo se vseh zločinov vseh zločincev, vse bede

tokrat dana Predsedniku v zakon. Poskus Lancelotove

vseh po krivem trpečih. Od veje do veje, od kaplje

dolgoročne osvoboditve meščanov ne uspe; revolucija

do kaplje, od oblaka do oblaka pritožbe človeštva

se sesede sama vase, žensko življenje, zreducirano na

dosežejo to jamo v Črnih gorah in knjiga se debeli.

žensko telo, pa se vrača oziroma ostaja v rokah vlada­

Če ta knjiga ne bi obstajala, bi se drevesa posušila

jočega.

Nina Kuclar Stiković (R)evolucija duš

Tretje dejanje, ko Predsednik nasledi Zmaja, je mo­

V priredbi so zato uvedene štiri ključne spremembe,

goče brati kot obdobje po ruskemu carstvu in imperi­

med njimi vpeljava prisotnosti meščanov že v prvem

ju, v zgodovinskem sosledju kot Leninovo ali Stalinovo

dejanju, kjer kot zvesto ljudstvo podpirajo svojega vod­

vladavino. Ko se je Švarc leta 1945 vrnil iz izgnanstva,

jo in ne dvomijo o pravilnosti njegovega ravnanja, saj

je bila igra promovirana kot kritika Hitlerjevega režima,

konec koncev živijo v režimu, v katerem so živeli njihovi

a je oblast v njej prepoznala univerzalno kritiko totalita­

očetje, dedje in pradedje. Kot pravi štiristoletni Zmaj,

rizma, torej tudi Stalinove oblasti, zato je bila cenzurira­

je bil družinski prijatelj celotne rodbine, zato je tudi si­

na vse do leta 1962. Švarc je bil znan kot ostri nasprotnik

stem, v katerem živijo, edino, kar poznajo. Meščani tako

Stalinovega režima in nikoli ni dočakal Zmajeve krstne

v funkciji zbora ob prihodu tujca aktivno podpirajo in

uprizoritve, saj je umrl leta 1958. Po letu 1962 so sledile

zagovarjajo svoje mesto ter vladarja. Hkrati pa, kljub

uprizoritve tako v Sovjetski zvezi kot na Zahodu, delo

temu da so na dinamiko navajeni, le to poganja strah

pa je dobilo tudi več filmskih različic. Pri nas je bil Zmaj

v njihovih dušah, saj ne vedo, kaj in kdaj bo Zmaja nekaj

uprizorjen trikrat: prvič leta 1976 v režiji Mileta Koruna

ujezilo ter posledično ogrozilo mir in zahtevalo doda­

v Slovenskem mladinskem gledališču, nato leta 1990

tne žrtve. Zanje je povsem normalno in tradicionalno,

v Slovenskem ljudskem gledališču Celje v režiji Igorja

da Zmaju letno žrtvujejo devico. Strah pred Zmajem, ki

Stranskyja, leta 2014 pa je besedilo v Slovenskem na­

je zažrt v kosti meščanov, tako onemogoča ljubezen in

rodnem gledališču Nova Gorica na oder postavil Dino

občutek skrbi za sočloveka.

Mustafić. Z našo uprizoritvijo je prvič na oder postavlje­

Druga ključna sprememba je transformacija likov

na različica Zmaja, ki temelji na angleškem prevodu in

moškega spola v ženski spol. Švarčev Maček tako pos­

priredbi Laurencea Senelicka, v slovenščino pa ga je za

tane Mačka, Šarleman, Elzin oče, pa postane Šarleman­

našo uprizoritev prevedel Boštjan Gorenc.

ka, Elzina sestra. Posledično nastane družinska celica

Dobrih osemdeset let po nastanku drame sva se

treh žensk – Elze, Šarlemanke in Mačke –, ki se kolek­

z režiserko in soavtorico priredbe Nelo Vitošević pri

tivno postavijo po robu patriarhalni formi drame, na

ljubljanski uprizoritvi odločili, da v naši interpretaciji in

koncu pa tudi patriarhalni vsebini. Tretja sprememba, ki

priredbi ostajamo blizu univerzalnim motivom besedi­

sovpada z drugo, je, da v tretjem dejanju, namesto da

la ter se oddaljimo od specifike paralelizmov z rusko

bi Lancelot ponovno rešil Elzo, tokrat pred Predsedni­

zgodovino. V središču tako ostaja kritika totalitarnega

kom, Elza reši sebe in poskuša rešiti tudi mesto. Elza,

režima, položaj ljudstva oziroma slehernika v tovrstni

ki predstavlja podrejeni položaj žensk, se opolnomoči

ureditvi ter vprašanje brezizhodnosti oziroma možnosti

in iz pasivnega lika postane aktivna protagonistka tret­

alternative.

jega dejanja, ki si prizadeva rešiti sebe ter druge pred

8

Nina Kuclar Stiković (R)evolucija duš

Ajda Smrekar

9

Uroš Smolej

10

Predsednikovim režimom. Res je, da idejo spremembe in ljubezni v mesto prinese Lancelot, a v priredbi se ro­ mantična ljubezen med Lancelotom in Elzo transformi­ ra v univerzalno ljubezen in sočutje do sočloveka. Četrta ključna sprememba je izpostavitev Mačke kot pripovedovalke. Drama je v osnovi hibridnega znača­ ja; eden izmed žanrov, ki jo tvori, je tudi pravljica, kar je značilno za Švarčevo pisavo, ki navdih jemlje v ru­ ski skazki. V izvirniku je Maček aktiven na dveh mestih:

LANCELOT: Vas bom moral vzet v roke.

v začetku prvega dejanja kot ključni informator ekspo­

VRTNAR: Počasi se daleč pride, gospod Lancelot. Ro­

zicije ter med drugim in tretjim dejanjem, ko skupaj

tim vas – bodite potrpežljivi. Naredite cepiče. Zane­

z Oslom (ki v naši priredbi ne nastopa) odvlečeta Lan­

tite kres – toplota spodbuja rast. Previdno populite

celota v gore in mu tako rešita življenje. Naša Mačka

plevel, da ne bi po nesreči poškodovali zdravih ko­

prevzame funkcijo pripovedovalke skozi celoto, prav

renin. Veste, ko dobro pomislite, je mogoče za ljudi

tako pa združuje še nekaj drugih funkcij, ki jih sicer op­

resnično in zares konec koncev treba zelo pozorno

ravljajo liki, ki smo jih v priredbi skrčili. V izvirniku je

skrbet.

Maček tisti, ki Lancelotu prinese orožje, s katerim bo

S skrbjo, upanjem, potrpežljivostjo. Z nežnostjo do

premagal Zmaja. Naša Mačka tako kot Švarčev Maček

spremembe, saj nasilje vedno rodi zgolj novo nasilje.

ostaja blizu živalim iz skazke, ki običajno opravljajo

Tragičnost Zmajevega padca ob koncu bitke v drugem

funkcijo protagonistovega pomagača. Povsem logično

dejanju je v tem, da tudi sam spozna, da čeprav so vsi

se zdi, da ravno mačji značaj – značaj nepokornega in

zadnjih 400 let delovali pod njegovo taktirko, med vse­

samosvojega bitja – Lancelotu namigne, da bi lahko

mi pokornimi dušami ni niti ene, ki bi mu ob prepušča­

Zmaja izzval na dvoboj, in nas skozi celotno pripoved

nju smrti prinesla vsaj eno kapljico vode. V njegovih

pripelje do spremembe stanja v Zmajevem mestu.

ljudeh ni usmiljenja, saj jih je vodil strah, ne ljubezen.

Zaradi vpeljave treh aktivnejših ženskih likov se naš

Prav to stanje duha pa predstavlja izziv tako meščanom

Zmaj ne konča z junaškim dejanjem viteza, temveč

v igri kot sodobni družbi. Zmaj je satirična igra, ki

z junaškim dejanjem ženskega kolektiva. Še pomemb­

vsebuje politični komentar, a poleg tega, da govori

neje od same akcije, ki jo izvedejo zdaj aktivni in eman­

o sistemu, še več pove o ljudeh, ki živijo v njem. Z raz­

cipirani ženski liki, je to, da jo izvedejo skupaj, saj se

širitvijo zbora, ki cilja na poistovetenje z občinstvom,

feminizem začne v kolektivizmu. V napisani priredbi

so v središču prodane duše posameznikov, vdanih

se je njihovemu uporu pridružil tudi drugi meščan,

v usodo.

a je zaradi spremenljive narave gledališkega študijske­

Ko se Lancelot pojavi v hiši, izreče: »Nikjer žive

ga procesa to na odru žal izostalo. Zato pa je toliko bolj

duše.« Mačka mu nato pove: »Od našega mesta terja

pomembno, da se v feminističnem duhu ohrani misel,

dajatev. Vsako leto si izbere devico. In mi mu jo mirne

ki jo v zaključku že sam Švarc plasira preko Vrtnarja.

duše predamo.« Župan o sebi spregovori: »Mučijo me

DEČEK: Nam boš storil kaj žalega?

vse živčne in duševne bolezni, kar jih najdete v medi­

LANCELOT: Tebi ne.

cinskih leksikonih, da ne omenjam treh, ki jih uradno še

PRVI MEŠČAN: Kaj pa nam?

niso prepoznali.« Švarc tako na več mestih v igri podaja

11

Nina Kuclar Stiković (R)evolucija duš

informacije o stanju duš, najpodrobneje pa svoje poda­ nike predstavi njihov vodja.

ZMAJ: Bahaš se, bahaš. Moji ljudje so precej strašni.

Nikjer jim ne boš našel para. Moje maslo. Po mojem

o vseh, ki so v njegovi službi. Hannah Arendt v Izvorih

kopitu so.

totalitarizma izpelje tezo, da je nezaupanje v sočloveka

LANCELOT: Ampak vseeno ljudje.

in posledična popolna osamitev oziroma izolacija vsa­

ZMAJ: Na zunaj.

kega posameznika eden izmed ključnih mehanizmov,

LANCELOT: Ne.

ki jih uporablja vsak totalitarni režim. Predsednik po­

ZMAJ: Če bi videl njihove duše – uf, to bi drhtel.

sledice režima, ki ga zapoveduje, občuti tudi na lastni

LANCELOT: Ne.

koži; vse njegove akcije spodbudi paranoja. Sprva za­

ZMAJ: Kaj ne bi, pobegnil bi. Za takšne pokveke ne bi

sliši ječarja, da oceni situacijo med zaprtimi nasprotniki

dal življenja. Sam osebno sem jih pokvečil, pobič

režima in konkurenti ter želi za zapahe spraviti upornike

moj dragi. Pokvečil sem jih do konca in kraja. Člo­

in Lancelotove podpornike. Potem poskuša na svojo

veške duše, ljubi pobič, so zelo trdožive. Presekaj

stran pridobiti Šarlemana oziroma Šarlemanko, da ne

mu telo na pol – in bo šel rakom žvižgat. Če mu pre­

bi ugovarjala poroki Predsednika z njeno sestro, Elzo.

sekaš dušo, pa se ti bo pokoril. Ne, ne, takšnih duš

Zasliši celo lastnega sina, Henrika, novega župana, ki

ne boš našel nikjer drugje. Samo v mojem mestu.

je začel podkupovati tajnika ter vohuniti za Predsedni­

Duše brez rok, duše brez nog, gluhoneme duše,

kom, lastnim očetom. Za konec pa zasliši še Elzo glede

duše v okovih, špiceljske duše, duše, preklete do

morebitnega Lancelotovega povratka.

pekla. Veš, zakaj župan hlini blaznost? Da bi skril dej­

V naši priredbi Lancelot sicer fizično umre ob koncu

stvo, da sploh nima duše. Duše, ki močijo posteljo,

drugega dejanja, a ideja, ki jo prinese v mesto, živi na­

duše, ki kopičijo denar, ožgane duše, mrtve duše.

prej. Nasledi jo Elza skupaj z Mačko in Šarlemanko, tako

Ne, ne, res škoda, da so nevidne.

da je Predsednikova paranoja pred Lancelotovo vrni­

Prav takšne duše Zmaj tudi zapusti Lancelotu oziro­

tvijo še vedno upravičena, le da je manj predvidljivo,

ma Predsedniku. Če je mehanizem v prvem in drugem

v kakšni obliki se bo vrnitev manifestirala. Lancelot ob

dejanju strah, se v tretjem dejanju, ravno zaradi duš, ki

smrti optimistično verjame: »Vsi so se poskrili. Tako je.

niso zveste, temveč zgolj podjarmljene svojemu vodji,

Zdaj pa doma počasi prihajajo k pameti. Njihove duše

ta mehanizem potencira v paranojo. Župan se povzpne

prihajajo k sebi. No, saj šepetajo: zakaj smo hranili in

na mesto Predsednika, prvega vodje, in dramaturgijo

oskrbovali to pošast?« Lancelot verjame v spremembo

njegove akcije ter njegovega (tretjega) dejanja poganja

in to prenese naprej. Tako Elza, tista, ki bi morala biti

prav paranoja. Ko zavzame Zmajevo mesto in je sam

žrtev, postane rešiteljica, ostaja pa vprašanje, kako se

priča izdaji Zmaja, ve, na kako krhkih temeljih stoji nje­

soočiti z izzivom »Pokončat zmaja v vsakem in sleher­

gov voditeljski položaj. Predsednik simbolizira tudi Sta­

nem od njih?«. Igra Zmaj tako ne predstavlja zgolj obli­

linovo paranojo, ki je bila povsem logična: ovaduštvo in

ke vladavine in vladarja, temveč tudi stanje duš, duha

nezaupanje so želeli patentirati med ljudmi, da bi nad

družbe.

njimi imeli nadzor. Neizbežno pa je bilo, da se ni nase­

Poleg strahu in paranoje je za duše značilno tudi

lila v vsako dušo, med vse razrede družbe, do samega

stanje shizofrenije. Pri rabi besede »shizofrenija«, kot jo

vrha, kjer tisti, ki vlada, vlada popolnoma sam in dvomi

leta 1942 uporabi Švarc, ne gre za verodostojno para­

12

Nina Kuclar Stiković (R)evolucija duš

nam je tudi danes v svojih naslanjačih in gledaliških av­ ditorijih preprosto preveč udobno, da bi se naprezali za spremembo in alternativo. Udobje in nezmožnost lelo s sodobno definicijo shizofrenega psihičnega sta­

verjeti v alternativo sta glavni značilnosti prebivalcev

nja, temveč za shizofrenijo kot mnogoobrazno lastnost

Zmajevega mesta. A če lahko tako trdno verjamemo,

oziroma razklano, nestabilno osebnost. Tovrstno stanje

da sprememba ni mogoča, pomeni, da nas vodi ravno

primarno uteleša Župan, k temu pa stremijo tudi Zma­

misel o tem, zatorej se lahko vprašamo, ali bi nas morda

jeve tri glave in žanrska fluidnost. Besedilo je v izvirniku

lahko obvladovala nasprotna misel, da je duše mogoče

razdeljeno na tri dejanja, ki pa tečejo brez razdelitve

spremeniti? Morda bo naslednja revolucija morala imeti

na prizore; osebe vstopajo in izstopajo, medtem pa se

dramaturgijo evolucije, da se ne bi s hitro nasilno rešit­

besedilo brez posebnih ločnic spreminja tudi stilsko in

vijo zopet sesedla sama vase. Morda temni časi potre­

žanrsko. Švarčev Zmaj je izrazito hibridno besedilo: je

bujejo optimistične konce, da bi začeli gojiti drugačne

politična satira s pravljičnimi elementi in viteška parodi­

misli. In morda vrtnarji vedo, da je tudi človek zgolj del

ja hkrati. Zmaj referira tako na Stalina kot na Don Kiho­

narave, ki lahko vztrajno kljubuje Zmajem samo počasi,

ta. Igra je komična in grozljiva, posledično groteskna,

s toplino in povezanostjo. Morda bi se (r)evolucija mo­

a tudi melodramatična v svojih romantičnih elementih.

rala začeti z vero – četudi v pravljice.

Je kritika takratnega avtokratskega režima Sovjetske zveze, hkrati pa motiv darovanja devic črpa iz mitolo­ gije. Je seksistična v svoji patriarhalni formi in vsebini, a feministična ob sklepni Vrtnarjevi misli. Njena zgrad­ ba je shizofrena, kar predstavlja velik uprizoritveni izziv.

Je kombinacija stilov in žanrov, bralec ob njeni shizofre­ niji potuje kot na »rollercoasterju«, in ravno zaradi te spremenljivosti ob besedilu začuti občutek nestabil­ nosti. Med branjem in analizo si zaželiš stabilnosti, in prav to je tisto, k čemur stremijo tudi duše v Zmajevem svetu: stabilnost. Zato jih lahko razumemo, ko ne želijo, da vitez Lancelot izzove Zmaja in s tem poruši njihov red. Sprijaznjeni so z vsakoletnim darovanjem devic, da ohranijo mir. »Ko ti je toplo in udobno, je najbolje biti slep, gluh in nem,« je Mačkina ponavljajoča replika, ki bi lahko bila tudi nekakšen refren besedila. Prej omenjeno shizofre­ nijo mnogoterih obrazov bi radikalno lahko interpreti­

Viri: Arendt, Hannah, 2003: Izvori totalitarizma. Ljubljana: Študentska založba. »Ruskocarstvo«.Wikipedia.»https://sl.wikipedia.org/wiki/

rali kot osebnost brez enovite hrbtenice oziroma sta­

Rusko_carstvo«.

lišča. Množica se svojemu udobju ne bo odrekla, saj

Dostop 6. 11. 2025.

sprememba vedno prinaša stres, četudi obljublja boljše

Švarc, Evgenij, 1964: Goli kralj. Ljubljana: Prosvetni ser­

čase. Predvsem pa bo zagotovo terjala žrtve. Verjetno

13

Nina Kuclar Stiković (R)evolucija duš

vis.

Matevž Sluga

14

Miha Javornik

Uroboros v gledališču Že več kot štirideset let se ukvarjam z rusko kultu­ ro in vem, da ta kultura nima nič opraviti z današnjim političnim preigravanjem in merjenjem moči, kdo bo nadvladal koga. Zato mi je prijetno, ko se v gledališču pojavi delo ruskega dramatika. V tem primeru še celo zaprašenega in že skoraj pozabljenega. Govorim o Jev­ geniju Švarcu, ki se mu je že v času druge svetovne vojne uspelo na izviren in celo posmehljiv način upreti totalitarizmu. Zgodovina se očitno ponavlja in v raznih

no mesto Tadžikistana) – vedno znova v varno gluhoto

obdobjih je vedno znova aktualno vprašanje, ali se je

sovjetskega »notranjega sveta«.

človek v času kaj spremenil. Vedno se najde nekdo, ki si

To je bil hkrati čas, ko je bila sovjetska cenzura bla­

želi prilastiti oblast in vladati nad drugim. Ta »drugi« se

gohotnejša do umetniške produkcije, ki ni bila povsem

mu največkrat ukloni, sicer pride do revolucije. Teh pa

v skladu z dogmo socialističnega realizma. A odjuge

resnici na ljubo ne maramo.

so vedno kratke sape: ko je bilo delo leta 1944 konča­

Še en znan (in uporaben) kliše: za vsakega gospo­

no in je besedilo prodrlo do moskovskih odrskih desk

darja se najde hlapec in vsak hlapec »po duši« bo na­

(uprizorjeno je bilo 4. avgusta 1944), se je zgodilo pri­

šel gospodarja. Kdo je gospodar in kdo je hlapec, so

čakovano. Uprizoritve so prepovedali, saj se je tedaj

v nekem drugem času razmišljali tudi slovenski gleda­

že zarisovala t. i. ždanovščina, ki jo najbolje ponazarja

liščniki: igra Zmaj Jevgenija Švarca, vsakič v prevodu

stavek samega Andreja Ždanova: »Edini konflikt, ki je

Alje Tkačev, je bila uprizorjena najprej v Slovenskem

mogoče v sovjetski kulturi, je konflikt med dobrim in

mladinskem gledališču leta 1976, nato leta 1990 v SLG

najboljšim.«

Celje in leta 2014 v SNG Nova Gorica. Kdo bi si mislil, da je delo aktualno tudi danes.

Ždanovščini je uspelo pretrgati s formalizmom in kozmopolitizmom ter do Stalinove smrti leta 1953 še

Jevgenij Švarc (1896–1958) je to delo pisal med voj­

intenzivneje utrditi socialistični realizem kot edino pra­

no, med letoma 1942 in 1944, ko je vladal zmerni op­

vilno pot sovjetskega ustvarjalca. Moralo je miniti še

timizem ob strateških uspehih sovjetske vojske med

deset let, preden so v času še ene odjuge (tokrat Hruš­

nacističnim obleganjem Stalingrada. Tudi tedaj (kot

čova, med letoma 1953 in 1964) smeli besedilo znova

večkrat v tej vojni) je potekala evakuacija sovjetskih

uvrstiti v dramski repertoar. Potem pa je minilo še dob­

izobražencev (med njimi tudi Švarca) iz obleganega

rih dvajset let, ko je v času perestrojke Gorbačova po

Leningrada v tedanji Stalinbad (danes Dušanbe, glav­

Švarčevem besedilu nastal igrani film Marka Zaharova

15

Miha Javornik Uroboros v gledališču

(1988). Zdaj pa res postaja zanimivo: kaj za vraga v sebi

prilasti župan (predstavnik oblasti – v drami je pomen­

nosi to dramsko besedilo, da se ga je oblast tako izo­

ljivo imenovan Burgomister). Prevzame zmajevo oblast,

gibala?

in čeprav se ljudem že pod zmajevo oblastjo zdi življe­

Na začetku svoje literarne poti je bil Švarc sopotnik

nje še kar sprejemljivo, menijo, da bo nova oblast še

t. i. Serapionovih bratov (poznanih že v dvajsetih letih

bolj prizanesljiva. Nauk (podoben basni Ivana Krilova)

po delih Mihaila Zoščenka, Benjamina Kaverina in forma­

je jasen: hlapci si oblasti še kako želijo, saj so vendar

lista Viktorja Šklovskega), s katerimi je delil (za razliko od

navajeni zatiranja – samo da ne bi bilo preveč kruto.

avantgardne brezpredmetnosti) mnenje o po­menu fa­

Rečeno drugače: ljudje si pravzaprav ne želijo, da bi jih

buliranja, svobodi pripovedi in hibridnosti pripovednega

kdo rešil. Ko se znebijo enega tirana, z veseljem sprej­

žanra. Skupaj z njimi je zavračal tudi kakršno koli ideolo­

mejo drugega. Junak (Lancelot) z začudenjem spozna,

ško književno enoznačnost.

da za resnično osvoboditev ni dovolj ubiti zmaja, saj se

Samo po sebi nič posebnega. A če vemo, da pri Se­ rapionovcih prevladuje avanturistično domišljijski siže

pravi zmaj dejansko skriva v človeku, ki komaj čaka, da se bo polastil oblasti.

z ironično oz. satirično noto, je odgovor bližje. Švarc

Ruska teatrologija ima prav, ko Zmaja danes umešča

pa za razliko od eksotičnih Serapionovcev poseže po

med filozofske (lahko ji pridamo še predznak politi­

pravljici in v njej išče satirično ost. V slogu tedanjega

čno angažirane) dramske pravljice z izbrušeno kritično

gledališkega eksperimenta režiserja Nikolaja Akimova

ostjo. Da je pot prava, govorijo značilnosti dveh drugih

v leningrajskem gledališču komedije, ki je zaradi iro­

Švarčevih dram: delo Goli kralj je kolaž pravljic Chris­

nije, subtilnega humorja in režiserjeve fantazijskosti

tiana Andersena – od Kraljične na zrnu graha do Ce-

z bleščečimi uprizoritvami postalo eno najbolj cenjenih

sarjevih novih oblačil; drugo delo Senca pa je priredba

v državi, Švarcu uspe epsko (pravljično) gradivo pre­

Andersenove psihološko-filozofske pravljične alegori­

nesti na oder. Pravljica je smešna, ironična in že na meji

je z istim naslovom. Rezultat je vedno enak: ljudje se

z alegorijo.

niso in se ne bodo spremenili. Ti dve drami sta zanimivi

V ruskih virih Švarčevega Zmaja spremlja oznaka

tudi zato, ker razkrivata, da je Švarc poleg pravljičnih

pravljica v treh dejanjih. Zanimivo je, da se je avtor

motivov jugovzhodnih ljudstev segel tudi po zahodni

ognil ruski pravljici. V gluhoti sovjetskega »notranjega

pravljici in celo po zahodnih mitologijah. Če ostanemo

sveta« si je raje izposodil pravljični motiv ljudstev jugo­

pri Zmaju, vidimo, da osrednjo vlogo zasedajo pred­

vzhodne Azije o zmaju, ki ga sploh ni mogoče prema­

stavniki Arturjeve okrogle mize na čelu s (Švarčevim)

gati. Vsak, ki ga premaga, se sam spremeni v zmaja.

junakom Lancelotom. Lancelot je eden osrednjih vite­

Po izročilu lahko samo mladenič čistih namenov ubije

zov »okrogle mize«, ki v mitologiji zmaja sploh ne ubije.

Počasi postaja jasno, da dramatik povsem hoteno in

pošast. Švarcu je tema prišla še kako prav. V dramski prav­

poljubno preigrava miteme. To celo nedvoumno poka­

ljici nastopa junak (z zanimivim imenom Lancelot), ki

že, ko v istem stavku primerja Lancelota z dvema drugi­

sicer ubije zmaja, pa vendar ni pravi junak. Zmago si

ma likoma: s svetim Jurijem, ki (v krščanstvu) premaga

16

Miha Javornik Uroboros v gledališču

Tjaša Železnik

Tanja Dimitrievska, Nejc Jezernik

18

zmaja – kar naj bi dejansko pomenilo poraz zla in kaosa; ter s »prevarantskim junakom« Perzejem Bosopetim (Bosopeti je Švarčeva domislica) iz grške mitologije, ki s prevaro premaga Meduzo in morskega zmaja. Prav to na videz naključno sopostavljanje govori o hotenem za­ vajanju, kar vodi celo k prevari. Švarc torej namenoma prepleta pravljice in arhetipe in s tem vzbuja pomisleke o resničnosti izjav. To zavajanje bralca z izjavami, ki so postavljene v alogičen splet, na katerih pa se vendarle

mačka, temveč prikliče v spomin tudi nekaj (že omenje­

gradi resničnost, je značilnost groteske, ki jo je v rusko

ne) ruske literature: nedvoumno bi ga lahko primerjali

literaturo uvedel Nikolaj Gogolj. Dva primera: zavajanje

z mačkom Behemotom iz Mojstra in Margarete Bulga­

Hlestakova v Revizorju, ki si zaradi govoric drugih do­

kova. Konec koncev – tudi v tem romanu glava napo­

mišlja, da je dejansko on sam revizor, in očitna laž iz

vedovalca Bengalskega na Wolandovem polnočnem

novele Vij, kjer avtor trdi, da gre za ukrajinskega groz­

plesu oživi, čeprav vemo, da teh literarnih likov Švarc

ljivega škrata oz. gnoma – lika, ki ga ukrajinska folklora

ni mogel poznati, saj je roman Bulgakova v Sovjetski

sploh ne pozna. Očitno gre tu za zametek fantastične

zvezi izšel šele v šestdesetih letih 20. stoletja. A ven­

(»čudne«) groteske, kamor uvrščamo velikane ruskega

dar je tudi Bulgakov (tako kot Švarc) nadaljevalec »go­

leposlovja: Fjodorja Dostojevskega, Andreja Belega, Mi­

goljevske linije«. Vse to kaže, da je Švarčeva pravljica

haila Bulgakova in plejado fantastično-eksotičnih roma­

večkratno zakodirana. Navidezno je igriva, smešna,

nov Serapionovcev.

celo prostaška, hkrati pa prežeta z najrazličnejšimi

Zanimivo je, da so liki pri Švarcu povezani tudi

medbsedilnimi navezavami. S tem je dramatik izbral

z zgodovinskimi poimenovanji: arhivar Šarleman aso­

preverjeno rusko pot v literarnem ustvarjanju – parabo­

ciira na rusificirano ime za Charlemagne (»Charles le

lo v preobleki pravljice.

Magne«), torej Karla Velikega. V oči pade tudi poime­

Švarc se je postopoma razvijal v umetnika, ki je prav­

novanje župana – Burgomister (nem. Bürgermeister), ki

ljico ustoličil v gledališču. Njegove predstave lahko gle­

se v primerjavi s francoskim izrazom mer (fr. maire), še

dajo tako otroci kot odrasli. Ruski raziskovalci njegovo

danes splošno uporabljanim v ruščini, pojavlja bistveno

zgodnjo fazo (1920–30) razumejo kot laboratorij: gre

redkeje. Pri Švarcu nastopa tudi veliko nenavadnih prav-

za prvi stik z odrom, sodelovanje z Akimovom, vidi­

ljičnih bitij, ki Lancelotu pomagajo ubiti zmaja in imajo

mo premike od skeča (zametke tega zasledimo tudi

vlogo pomagačev v pravljici: mojster klobučar, mojster

v Zmaju) h kompleksnejšim strukturam. V tridesetih letih

glasbil ipd. Ti liki so bili bogve zakaj v slovenski verziji

20. stoletja se je Švarc izoblikoval v zrelega dramatika:

preimenovani v furmane … Navsezadnje je tu še zmaj,

v ta okvir sodijo že omenjene priredbe (Goli kralj, Sen-

bolje rečeno, njegove tri glave, ki govorijo.

ca), avtorske parabole (Zmaj) in nekoliko pozneje nastale

V spominu najprej oživi prizor vitezov okrogle mize,

»romantično-filozofske« konstrukcije (Običajen čudež).

kjer Sir Gawain odseka glavo Zelenemu vitezu, ta pa jo

S temi deli se Švarc – ne glede na »otroško pravljičnost« –

pobere – in glava spregovori. Pomislimo tudi na grško

uvršča med osrednje dramatike sovjetske dobe: pod

mitologijo, na Orfejevo pojočo glavo, ki prerokuje na

masko pravljice mu je uspelo estetiko tedaj še »dopust­

Lezbosu. Tu je še Maček, ki ne asociira le na Obutega

nega« preobraziti v orodje za razpravo o svobodi.

19

Miha Javornik Uroboros v gledališču

Čeprav so raziskovalci sprva o Švarčevih besedilih

Če sklenem: Jevgenij Švarc je v ruski kulturi drama­

razpravljali kot o »pogojnih dramah«, mu je vseeno us­

tik, ki mu je ob vplivu Serapionovih bratov uspelo kano­

pelo pravljico uveljaviti kot enakovredno drugim dram­

nizirati žanr dramske pravljice kot moderne filozofsko­

skim formam. V nastali filozofsko-pravljični drami je

-politične drame. Zmaj je njen vrhunec: ne kot pamflet

otroško literaturo, folklorne vire in mitologijo spretno

proti enemu tiranu, temveč kot študija institucionalizi­

povezal z bistvenimi vprašanji človekove narave. Še

rane pokorščine. S tem Švarc preseže okvire »otroške«

enkrat poudarimo: ni tako pomemben lik (npr. župan),

ali žanrske literature in zasede mesto med ustvarjalci

ki si po zmagi nad zmajem prilasti oblast, pomembnej-

»gogoljevske linije«. Od Gogolja prevzame satirično

ša je ideja, da skupnost (res samo ruska?) poslušno

grotesko birokracije ter uporabi soroden primer, kot ga

sprejme novo oblast. Ljudstvo oz. neuki ljudje (pose­

najdemo v Revizorju: maska in poniglavo pretvarjanje

bej ruski) si raje želijo močnega vodjo, kot da bi živeli

sta temeljni značilnosti družbe. S črnim humorjem in

v svobodi. Prav zato je igra aktualna v različnih poli­

oblikami absurda, ki jih v Zmaju ni malo, se Švarčeva

tičnih okoljih. Razumljivo je, da cenzorjem v različnih

drama povezuje s Svatbo Krečinskega in Smrtjo Ta-

obdobjih ta ideja ni bila povšeči, a ravno zaradi svoje

relkina enega najpomembnejših dramatikov ruskega

sporočilnosti je besedilo postalo kanonično. Švarc je

realizma, Aleksandra Suhovo-Kobilina. Prav tako jo

postal izhodišče za analizo totalitarnih refleksov, kar

s sorodnim »grotesknim realizmom« povezuje tudi

potrjujejo številne uprizoritve na Zahodu. Med njimi iz­

Ostrovski s svojo Sneguljčico, kjer pravljica deluje kot

stopa berlinska uprizoritev Benna Bessona (Deutsches

etični prerez družbe. In čisto na koncu: če sem že ome­

Theater, 1965), ki je z več sto ponovitvami in širokim

nil izraz »pogojno gledališče«, ki potrebuje konvencijo,

odzivom po Evropi postala pravi gledališki dogodek.

masko, metaigro in tipizirane like, Švarca te značilnosti

Zahodni odri in založniki so prav v Švarčevi pravljič­

povezujejo z ruskim ekspresionistom Leonidom Andre­

ni strukturi prepoznali univerzalno satirično matrico. Iz

jevom in njegovo dramo Življenje človeka, ki jo je sam

londonskega gledališča Royal Court prihajajo številne

označil za nov tip stiliziranega dramskega izraza.

beležke o tem besedilu, v šestdesetih letih 20. stoletja ga prevajajo v ZDA in pišejo kritike o njem (npr. Theatre Arts Books, 1963). Nekaj let kasneje so prepisi krožili po univerzah in zbujali zanimanje med neodvisnimi gleda­ liškimi skupinami. Skupni imenovalec je bil vedno enak: aktualna parabola o avtoritarni oblasti in ljudeh, ki se ji brezpogojno klanjajo.

20

Miha Javornik Uroboros v gledališču

Veronika Železnik

21

Julita Kropec

22

Ula Talija Pollak

Zakaj so junaki lahko nevarni?

13–14), ki naj bi prikazovale in hkrati propagirale velike družbene spremembe ter njihove nosilce – junake. Ti so bili pogosto enoznačni, »papirnati«, brez notranjih konfliktov. Švarc to izhodišče prevzame in ga znotraj pravljične satire in alegorije subvertira. Prav s pomočjo Uvod1

pravljične forme razkriva mehanizme in ogrodje siste­

Lik Lancelota v Švarčevem besedilu Zmaj odpira in

ma, s čimer jasno artikulira stanje družbe ter preizpra­

razpira temeljna vprašanja o vlogi in institutu »juna­

šuje pasivnost, inercijo, konformizem in oportunizem

ka«. Njegovo vlogo že v izhodišču parodira ter zastav­

njenih prebivalk in prebivalcev. Forma pravljice – pri­

lja ključni vprašanji: kdo koga »rešuje« in predvsem,

čakovane zgodbe o junaku, »vitezu na belem konju«,

kdo koga postavlja v pozicijo »rešitelja«, »junaka« in

ki reši mesto pred tiranom, zmajem, in osvobodi »prin­

»rešenega«. Odnos med »rešiteljem« in »rešenimi« se

cesko« – mu omogoča razkrajanje ustaljene narativne

vzpostavlja predvsem v razmerju Lancelota (pa tudi

logike ter avtomatizmov mišljenja, ki iz nje izhajajo. Ko

Zmaja in Župana) do ljudstva, še posebej pa do Elze.

vzame ustaljeno strukturo pravljice in mita o junaku

S tem je tesno povezana ideja odrešenika – kdo nas bo

ter jo subvertira v njenem temelju, opozarja na njune

odrešil oziroma koga čakamo in kdo je tisti, v katerega

vzorce in paradokse ter razgalja logiko mita o junaku,

verjamemo, da nas bo rešil.l. Kako to čakanje na ene­

ki je vtkana v številne legende, mite, pravljice, bajke in

ga, izbranega, posebnega junaka, heroja ali odrešenika

pripovedke.

vpliva na politično (ne)aktivnost posameznika? Švarčevo tematiziranje junaka izhaja iz konteksta

Kdo je junak?

časa, v katerem je drama nastala. Zmaj (1944) je nas­

Da bi razumeli, kako Švarčevo besedilo subver­

tajal v obdobju, ko se je sovjetska sodobna drama po­

tira idejo junaka, si je najprej smiselno ogledati ne­

skušala na novo definirati. Še posebej so bile zaželene

kaj bistvenih značilnosti, ki junaka opredeljujejo kot

t. i. »drame herojske patetike« (Udovičić Pleština 2014:

družbeni fenomen. Vlogo junaka določajo njegova individualnost, edinstvenost in posebne sposobnosti.

1

V tem besedilu namerno uporabljam moško obliko besede junak, saj je institut junaka predvsem značilen za mehanizme patriarhata in koncepte moškosti. To pa seveda ne pomeni, da tega instituta ne bi mogel izkoristiti tudi kdo drug.

23

Ula Talija Pollak Zakaj so junaki lahko nevarni?

V mitih, pravljicah in zgodovini ga pogosto označujejo kot izjemnega posameznika, velikega moža, osebnost.

Junak je torej neločljivo povezan s svojo unikatnostjo,

lahko hitro vodi v manipulacijo in politično pasivizacijo ljudstva – zakaj bi se trudili, če so nemočni, hkrati pa obstajajo junaki s poslanstvom, močjo in izjemnostjo, ki jim spremembe omogočajo? Individualistična ideja »izbranega« rešitelja ima v sebi tudi hierarhičen, avto­ individualnostjo in partikularnostjo. Ta posebnost je

kratski potencial. Zato je veliko bolj produktivno govoriti

tesno povezana tudi z njegovo vlogo popotnika, ki na

o »junaštvu z malim j« (Keczer et al. 2016), ki ni vezano

pustolovščinah pridobi moč, s katero »rešuje« druge in

na izjemne posameznike, temveč išče junaštvo v pov­

jim »podarja blagoslove« (Frisk 2019: 87). V svojih deja­

prečnem človeku, ki je dostopno večini, in odgovore

njih naj bi bil altruističen, saj ta zanj predstavljajo zelo

v skupnosti, kolektivnih dejanjih, uporu ter transforma­

velika tveganja, v katera se podaja brez sebičnih name­

tivnem potencialu vsakdanjih ljudi. V Zmaju ta moment

nov. Po drugi strani pa so njegova popotovanja pogos­

skupnega odpora ponazarja sodelovanje Osla in Mačka

to povezana tudi z iskanjem lastne identitete in smisla,

v Lanceletovem boju z Zmajem. V priredbi Nine Kuclar

v metafizičnem smislu pa z iskanjem »celote« (Gough

Stiković in Nele Vitošević se potencial kolektivnega

Brady 2024: 151) – sebe in sveta. Njegova dejanja tako

upora uresniči v zaključku, ko Elza povede meščane

redko pomenijo vzpostavljanje novih družbenih siste­

proti Županu – novemu tiranu – Lancelot pa se iz iz­

mov, temveč le »gašenje« simptomov nedelujočega,

jemnega posameznika preoblikuje v revolucionarno in

prevladujočega sistema in njegovih vrednot. V Zmaju

transformativno, simbolno idejo.

se Lancelotovo iskanje smisla kaže ob njegovem priho­

Institut junaka je torej povezan s pozicijo moči in

du v mesto, kjer naivno pričakuje topel sprejem in pri­

kultom osebnosti, ki se vzpostavlja z močjo medijev,

pravljenost ljudi, da jih osvobodi. Namesto tega naleti

propagande in mitizacije. Močna je tudi povezava med

na resignirano ljudstvo in odpor. Ljudstva ne poskuša

junaštvom in religijo, kjer se junaka dojema kot moralni

resno ozavestiti o njihovem položaju (razen z mestoma

zgled, okoli katerega se oblikujejo skupnost, družbene

pokroviteljskim karanjem, podučenjem), temveč samo­

vrednote in predstava o skupnem – pogosto zunanjem –

voljno prevzame vlogo rešitelja in nosilca sprememb –

sovražniku. V Zmaju se instituta junaka oziroma odre­

kar se mu tudi obrestuje. Lahko bi rekli, da ga poganja

šenika poslužujeta tako Zmaj, ki svojo oblast utemeljuje

predvsem prikrita patološka potreba po samopotrditvi

z zaščito mesta pred epidemijo in Romi, kot tudi Župan,

svoje moči in izjemnosti, skrita pod krinko altruizma.

ki si v tretjem dejanju prisvoji zasluge za zmago nad

Koncept Lancelota kot junaka je torej prežet z izra­

njim. V Švarčevem izvirniku se instituta junaka in kulta

zitim individualizmom. Junak je predstavljen kot pose­

osebnosti postopoma začne posluževati tudi Lancelot,

ben, redek posameznik, ki se je tak rodil in ima priroje­

ki na podlagi pregona obeh tiranov utemeljuje svoje

no moč, da reši svet. Ta vloga je namenjena le izbranim,

poslanstvo in lastno agendo »prebujenja« prebivalk in

kar ustvarja nevarno logiko preddestinacije. Če obstaja

prebivalcev. Njegov začetni paradoks – rešitelj in hkrati

»usojeni« rešitelj, zakaj bi se prebivalke in prebivalci

tujec, ki ga mesto ne sprejme – se prevesi v prepozna­

sploh borili za spremembo sistema? Takšen diskurz

vanje in utrjevanje lastne moči. Za prebivalke in prebi­

24

Ula Talija Pollak Zakaj so junaki lahko nevarni?

valce je morda pogubno prav to, da se Lancelot odloči ostati in s tem prekiniti svoje popotovanje.

Sociološke obravnave pogosto poudarjajo tudi po­ vezavo med junaštvom in moškostjo – aktivni moški junak kot nosilec družbenih sprememb in zmagovalec (Frisk 2019: 97). Z njim so povezane tradicionalno moške

ki reši Elzo, temveč postane ideja – zamisel drugačne

vrline, kot so tekmovalnost, vztrajnost, pogum, tvegana

realnosti, ki Elzo prebudi iz sprijaznjenosti in pasivnosti

ravnanja, samopožrtvovalnost, pa tudi narodotvornost

ter jo spremeni v nosilko ideje revolucije in upora.

in binarne opozicije, kot je delitev na zmagovalca in po­ raženca. Njegovo moškost in junaštvo pa v mitologiji

(Samo)mitizacija junaka

potrjuje pasivna ženska2, ki je v nevarnosti in čaka, da

Moč junaka, ki predstavlja upanje za izboljšanje sve­

jo junak reši. V Lancelotovem primeru to vlogo prevza­

ta, je hkrati moralni zgled in obljuba zaščite ter varo­

me Elza, za katero se odloči in upa, da mu bo všeč, še

vanja. Ključno pa je vprašanje, ali se za junaka razglasi

preden jo vidi – in sicer takoj po tem, ko izve, da je bila

sam (kot sprva Lancelot) ali ga za junaka prepoznajo

izbrana za žrtveno dajatev Zmaju. Elza in njena žrtvena

drugi (kot v primeru Zmaja, kasneje Župana in nazad­

pozicija v njegovem pogledu predstavljata le projekci­

nje spet Lancelota). To razkriva, da je junaštvo lahko

jo in potrjevanje samega sebe: zapolnjevanje manka,

tudi zelo relativen pojem, odvisen od prepoznavanja

potrditev moralnosti, motivacijo in potencialno nagra­

ljudstva oziroma njegove dovzetnosti za manipulacijo

do – trofejo za njegove uspehe. Njuno poznanstvo in

s pomočjo propagande. Takšna pozicija pa lahko po­

interakcije ne ponujajo izhodišča za globlji odnos ali

samezniku omogoča, kot je razvidno iz besedila, da

navezo, temveč zgolj utrjujejo vlogi rešitelja in žrtve.

pridobi moč, ki presega racionalno zaznavanje in do­

V besedilu je izrecno omenjeno, da se je Lancelot na

jemanje ljudstva. Junak lahko ob tem zlahka upravlja

svojih potovanjih redno zaljubljal – predvsem v žrtve, ki

z lastno mitizacijo, ki jo dopolnjujejo zgodbe in miti, ki

jih je reševal. Med Zmajevim, Županovim in Lanceloto­

jih okoli njega pletejo drugi, ali pa je ustvarjena s po­

vim odnosom do Elze tako ni bistvene razlike – spremi­

močjo propagande, kar je v svetu, kjer resnica postaja

njajo se le poimenovanja. Lancelotova »ljubezen« je že

vse bolj relativna, še težje razgraditi ali ustaviti. Junake

v besedilu s komičnimi nastavki ironizirana in parodira­

se zato pogosto povezuje z voditelji, vzorniki, (špor­

na, prav tako njegova junaška drža, kar besedilo upo­

tnimi) zvezdniki in slavnimi osebnostmi (Keczer et al.

rablja za subverzijo tipologije junaka. V priredbi pa se

2016), ki imajo – zaradi politične in medijske moči – tudi

njun odnos spremeni: Lancelot ni več le moški junak,

pogoje, da vplivajo na lastno javno percepcijo.

2

mitsko figuro posameznika. Lahko ga razumemo tudi

Junaštvo pa ni nujno omejeno na zgodovinsko ali Ženske so sicer v posttradicionalnih družbah pogosto prepoznane kot junakinje, a običajno le v povezavi s tra­ dicionalnimi ženskimi lastnostmi in vrlinami. Veliko redkeje pa so prepoznane kot junakinje na enaki ravni z moškimi, kadar izkazujejo pogum in samopožrtvovalnost.

25

Ula Talija Pollak Zakaj so junaki lahko nevarni?

kot narativni fenomen (Frisk 2019: 92) – način, kako so strukturirani miti, pravljice, ljudska izročila, religijska besedila, zgodovina in posledično prevladujoče ideo­

Joseph Nzobandora – Jose

26

logije ter strukture »velikih zgodb«. Zmaj v tem smislu sam uporablja postopek mitizacije kot sredstvo mani­ pulacije in indoktrinacije ljudstva: z vzpostavljanjem skupnih sovražnikov (npr. Romov, ki jih nihče od prebi­ valk in prebivalcev nikoli ni videl, a predstavljajo »dru­ gega«, tuje, zunanje grožnje) ter s pripovedjo o svojem domnevnem obvarovanju mesta pred epidemijo in dru­ gimi nevarnostmi. Njegova dejanja tako opravičujejo ti­

dnosti in skladnosti z njimi – vrednotami, ki so seveda

ranijo in žrtvovanje devic. Zmaj vzpostavlja kolektivno

družbeno strukturirane. Občudovanje junakov je lahko

paranojo, pred katero naj bi jih sam »ščitil«. Zmajeva

za skupnost formativno (kar vidimo v trenutku, ko po

mitizacija in samomistifikacija se v Švarčevem besedilu

Županovem prevzemu oblasti po mestu začno nastaja­

kažeta tudi z izbiro mitološkega bitja, ki ga uteleša –

ti napisi z Lancelotovo inicialko), lahko pa pridobi tudi

zmaja. S tem ohranja obstoječa razmerja moči, ki jih

diktatorsko dimenzijo. V takšnih primerih junak deluje

kasneje prevzame Župan, še kasneje pa verjetno tudi

kot karizmatična avtoriteta, katere uspeh – navadno

Lancelot. Pred nevarnostjo ljudstvo brani sam, s čimer

dosežen v času družbene krize – služi kot legitimacija

ohranja »mir« in »blaginjo«, hkrati pa jih sam tudi zati­

oblasti (Frisk 2019: 90). Junak je tako družbeni tip (po­

ra. Mitiziran pa je že njegov izvor: Zmaj naj bi na svet

dobno kot zlobnež ali norec), ki reducira kompleksnost

prišel na dan »grozovite bitke« kot vojni junak. Podo­

družbe na binarne opozicije, kot sta dobro in zlo.

bno je tudi Lancelot deležen mitizacije – kot potomec

Poleg privilegiranega položaja, zaradi katerega ju­

legendarnega klativiteza Lancelota svojo vlogo gradi

nak redko spremeni družbeni red, k temu prispeva tudi

na simbolnem kapitalu prednika in s tem utrjuje svoj

njegova vloga zunanjega rešitelja – nekoga, ki priha­

položaj med ljudmi.

ja od zunaj in ponudi pomoč, ki je pogosto začasna, pokroviteljska in egoistična. Tak rešitelj si lahko pod

Ohranjanje obstoječih družbenih razmerij moči

krinko altruizma želi predvsem samopotrditev, moral­

V kontekstu instituta junaka je nujno govoriti o nje­

no zadovoljitev svojih emocionalnih potreb in uresniči­

govi vlogi objekta občudovanja in moralnega zgleda, ki

tev želje po spektakularnem, avanturističnem življenju

ga predstavlja javnosti. Junak je učinkovit mehanizem,

(Cole 2012). Ta pomoč pa redko postavi pod vprašaj

prek katerega lahko sistem obvladuje prevladujočo

redistribucijo moči znotraj sistema3 – s čimer sistem in

ideologijo in obstoječi sistem vrednot, ki jih propagi­

njegovo zatiranje le še bolj normalizira in internalizira

ra kot moralne in edino pravilne – ter s tem omogoča

(Finnegan 2022). Junaki tako navadno odidejo ali pa se

specifično obliko družbenega nadzora. Zaradi privile­

ustoličijo kot novi vladarji, ki pod novim imenom in pra­

giranega položaja, ki ga junak pridobi s prepoznavo,

znimi obljubami nadaljujejo isti red, pred katerim naj bi

ta le redko zares spreminja družbena razmerja in me­

ljudstvo rešili.

hanizme oblasti, saj od njih sam profitira. Pogosto gre le za navidezno preobrazbo sistema: poimenuje se ga drugače, mehanizmi in razmerja moči pa ostanejo ena­ ki. Koncept junaštva se tako uporablja za oblikovanje družbenih in moralnih vrednot, ki temeljijo na pripa­

27

Ula Talija Pollak Zakaj so junaki lahko nevarni?

3

Kot izjemo bi lahko omenili Robina Hooda, ki se zavzema za redistribucijo. Bistvo njegovega delovanja je ravno v tem, da se sprememb loteva od spodaj navzgor, pri čemer daje poseben poudarek povezanosti in razumevanju ljudstva, njihovega položaja ter njihovemu ozaveščanju.

Primer ohranjanja družbenih razmerij in razmer­

blem torej tiči v sami instituciji junaka, ki jo v različnih

ij moči predstavljajo vsi trije sistemi, ki se pojavijo

fazah zavzemajo vsi trije: Zmaj, Župan in Lancelot. Vsi

v Švarčevem besedilu. Sistemi se sicer menjavajo, me­

delujejo kot rešitelji, ki pridejo pomagat ljudstvu, a sis­

hanizem pa ostaja enak. Zmajev totalitarizem prevzame

tema v resnici ne spremenijo – temveč ga ohranjajo.

Županova avtokracija – oblast postane družinska firma

Junaštvo zato ni več subverzivno, temveč nosi le iluzijo

Župana in njegovega sina Henrika – pod krinko navi­

subverzije. Ravno konec pa Kuclar Stiković in Vitošević

dezne demokracije, v kateri ni cenzure, kritika pa je le

v svoji priredbi rešita s tem, da Lancelot resnično umre

navidezno slišana in s tem v resnici neobstoječa. Župan

oziroma se izkaže, da je bil ves čas le ideja. Družbeno

izkoristi Zmajev padec, da se povzpne po hierarhični

transformacijo sproži Elza – ne s hierarhične pozicije

lestvici sistema; v svoj diskurz spretno vplete zgodovi­

junaka oziroma junakinje, temveč z enakovredno, ko­

no prejšnje, Zmajeve oblasti in jo uporabi za ohranjanje

lektivno samoorganizacijo.

lastne moči. To doseže s pomočjo fake newsa, s katerim razširi idejo, da je sam odigral junaško vlogo pri Zma­ jevem porazu (kar mu omogoči Lancelotovo izginotje

Prenašanje odgovornosti na junaka in posledična pasivizacija

ob zmagi). Njegovo junaštvo in požrtvovalnost pa naj

Kaj se torej zgodi z odgovornostjo za dejanja znotraj

bi bila nagrajena z oblastjo in poroko z Elzo. Župan tako

Zmajevega sistema? Je za vse zlo resnično odgovoren

namesto besede »žrtvovanje« uporabi besedo »po­

le Zmaj? Kaj pa odgovornost drugih meščanov in tistih,

roka« – realnost Elzine usode pa ostane bolj ali manj

ki so izkoriščali Zmajevo oblast – recimo pri žrtvovanju

enaka. V tretjem sistemu, Lancelotovem, si Elza z njim

devic? Župan odgovornosti ne prevzame; k temu pri­

poroko že sama želi. Namesto da bi Lancelot mešča­

pomore tudi zaigrana norost, ki jo je hlinil v času Zmaje­

nom razjasnil pogled, ga še dodatno zamegli z iluzijo

ve vladavine. Odgovornost oziroma ukrepanje prevza­

svobode (ki jo sam poučuje), v katero tokrat resnično

me junak, Lancelot, s svojim nasprotovanjem in dejanji.

verjamejo. Namesto žrtvovanja device ali prisilne poro­

Neprevzemanje odgovornosti je lahko enako škodljivo

ke Elza zdaj sama misli, da je zaljubljena in prostovoljno

kot njeno pretirano prevzemanje. Pretirano zato, ker

vstopa v neenakovredno razmerje – ob tem pa verjame,

s tem odgovornosti ne prevzamejo tisti, ki bi jo morali,

da gre za njeno svobodno odločitev. Kaj je lahko še bolj

ampak naenkrat postane odgovornost le enega. Lan­

perverzno – in sodobnejše – od tega? Meščani se torej

celot prevzema celotno odgovornost tudi iz sebičnih

svoje nesvobode, ki so se je prej zavedali, zdaj sploh

razlogov – zaradi želje po uveljavitvi svoje veličine.

več ne zavedajo. Lancelot jih celo prepriča, da je to za

Vpliv občutka in prelaganja odgovornosti se v bese­

njih dobro, saj jih »ima rad« in si želi, da bi bili vsi skupaj

dilu lepo razkriva na primeru Elze. Šarleman (v priredbi

le »srečni«. Konec sicer dopušča različne interpretacije

Šarlemanka) in Lancelot se žrtvovanju Elze upirata bolj

in možnost zamišljanja resnično drugačnega sistema,

kot ona sama. Elza je vdana v svojo usodo, popolnoma

vendar glede na Lancelotovo karakterizacijo – ki situa­

brez upanja in pasivna. V njej prevladuje potreba po

cijo ves čas dojema poenostavljeno (»pomagajo tistim,

urejenem, jasnem redu, ki ji zagotavlja občutek varnos­

ki potrebujejo pomoč, in pomorimo tiste, ki jih je treba

ti in logike sveta; strah pred neredom in spremembami

pomoriti«) – se zdi verjetneje, da se sam, namesto da

pa ji meglita kritično mišljenje ter ji preprečujeta, da

bi iztrebil zmaja iz vsakogar, spremeni v zmaja. Junak

bi si sploh zamislila drugačen svet. Sprejemanje lastne

tako postane zmaj, ki čaka na naslednjega junaka. Pro­

žrtvene pozicije dojema kot plemenito dejanje, s čimer

28

Ula Talija Pollak Zakaj so junaki lahko nevarni?

Sebastian Cavazza, Uroš Smolej, Ajda Smrekar

29

Filip Samobor

30

se tolaži in ohranja status quo. K normalizaciji siste­

Viri in literatura

ma in žrtvovanja prispeva tudi praksa žalovanja med

Barthes, Roland. Mitologije. Prev. Vera Troha. Ljubljana:

meščani in meščankami, ki jim omogoča navidezno

Krtina, 2015.

moralno očiščenje ter opravičevanje njihovega konfor­

Boll, Dominik. »Taking Responsibility and Heroism.«

mizma. Odgovornost se tako prelaga bodisi na tirana

Encyclopedia of Heroism Studies. Ur. Allison, Scott

Zmaja bodisi na junaka, ki bo – ali pa ne bo – prišel. Elza

T., Beggan, James K., Goethals, George R. Richmond:

odgovornost prevzame šele, ko je potisnjena v kot, kar

Springer International Publishing, 2023, str. 1–9.

je v priredbi Kuclar Stiković in Vitošević še posebej po­

Cole, Teju. »The white-savior industrial complex.« The

udarjeno: ko ni več Lancelota, ki bi jo rešil, je prepušče­

Atlantic, 21. mar. 2012. http://www.theatlantic.com/

na sama sebi. Takrat prevzame odgovornost in končno

international/archive/2012/03/the-white-savior-in­

uvidi možnost drugačne realnosti. Svoje prebujenje iz

dustrialcomplex/254843/. Dostop 6. nov. 2025.

spanca resigniranosti razširi tudi na druge meščanke

Finnegan, Amy C. »Growing up white saviors.« Jour-

in meščane, ki skupaj prevzamejo kolektivno odgovor­

nal of Applied Social Science, letn. 16, št. 3, 2022,

nost – in s tem tudi boj za boljšo prihodnost. Pasiviza­

str. 617–636.

cija meščank in meščanov je družbeno skonstruirana;

Frisk, Kristian. »What makes a hero? Theorising the

vanjo so bili indoktrinirani prek mehanizma kaznovanja

social structuring of heroism.« Sociology, letn. 53,

in nagrajevanja, kar lepo ponazarja lik Dečka, ki je za­ radi svoje mladosti še eden redkih neposrednih, neza­ slepljenih glasov.

Narava junaštva je torej paliativna – pomirjevalna – za širšo javnost, saj občutek odgovornosti prelaga na

št. 1, 2019, str. 87–103.

Gough-Brady, Catherine. »The heroic character, the ne­ o-liberal productive citizen, and the feminist filmma­ ker.« Media Practice and Education, letn. 25, št. 2, 2024, str. 149–159.

junaka, ki bo, ali pa ne bo – odvisno od usode – prišel in

Graeber, David. »Super position.« The New Inquiry,

jih rešil. K temu pripomore prav njegova individualnost,

8. okt. 2012. https://thenewinquiry.com/super-posi­

izjemnost in nevsakdanjost. Catherine Gough-Brady in­

tion/. Dostop 6. nov. 2025.

stitut junaka povezuje tudi z mehanizmi delovanja naše

Keczer, Zsolt, File, Bálint, Orosz, Gábor, Zimbardo,

sodobnosti (Gough-Brady 2024: 149–159): domneva,

Philip G. »Social Representations of Hero and Eve­

da obstajajo junaki, ki bodo spremenili naš svet, nas

ryday Hero: A Network Study from Representative

odvrača od aktivacije, samoorganizacije in upora proti

Samples.« PLoS ONE, letn. 11, št. 8, 2016. https://

hegemonim pritiskom – saj verjamemo, da bo to storil

journals.plos.org/plosone/article?id=10.1371/journal.

nekdo drug, »superčlovek«, junak za nas. Gough-Brady

pone.0159354. Dostop 6. nov. 2025.

zato ponuja feministični narativ, ki temelji na kolektivni

Udovičić Pleština, Željka. »Išče se Lancelot ali osel je bil –

odgovornosti in skrbi za okolje ter skupnost, v kateri ži­

kdor se ni skril.« Gledališki list SNG Nova Gorica,

vimo. Rešitelja oziroma junaka naj ne čakamo, temveč

letn. 60, št. 3, 2014, str. 13–16.

se moramo sami kolektivno aktivirati in organizirati – in predvsem terjati tudi sorazmeren delež odgovornosti od tistih, ki ohranjajo obstoječa družbena razmerja in razmerja moči.

31

Ula Talija Pollak Zakaj so junaki lahko nevarni?

Uroš Smolej

32

Benjamin Zajc

Sami sebi svoji zmaji Ko ti je toplo in udobno, je najpametneje bit slep, gluh in nem, srčece.

Zmaj se začne v brezmadežno (khm) čisti kuhinji, v katero vstopi Lancelot in tam spozna govorečega Mačka. Pa ne takšnega, kot ga sreča Carrollova Alica,

Zmaj je del pokrajine, del tega, kako stvari so. In Zmaji

temveč takšnega, ki je že sprejel pravila režima svojega

kot jih popiše to besedilo, so še vedno del naše pravlji­

prostora: bodi tiho, ostani na toplem, ne sprašuj pre­

ce; poimensko bi lahko našteli kar nekaj njih (začnimo

več. Ta mačja logika je strašljivo domača; žvižganje sta­

z Donaldom in mojim soimenjakom), ki se izjemno dobro

ne preveč, udobje pa je vendarle vredno več od vesti.

ujemajo s Švarčevo interpretacijo zmajskosti. Ko pa ob

Zgolj letnica nastanka tega dela, 1944, je dovolj, da

bok postavimo prebivalstvo pod Zmaji, moramo opaziti

nam postane jasno, zakaj je Švarc delo napisal in katero

ključno razliko med obema. Naša današnja predispozi­

kritiko katerega totalitarizma je (prav nič subtilno) zavil

cija je drugačna: v naši pravljici imamo dostop do vseh

v pravljico za odrasle. Z lahkoto udobja bi to besedilo

informacij tega sveta, naši Zmaji se niti trudijo ne več

lahko potrepljali po ramenih in mu nadeli oznako »od­

skrivati svoje zmajskosti, klanje otrok lahko spremljamo

mev tistega časa«, a dejstvo je, da se »tisti čas« v svoji

dobesedno iz lastne postelje, a kljub temu se obnaša­

maniri nikoli ni zares končal, Zmaj pa je seciranje nje­

mo presenetljivo podobno kot osebe iz besedila.

gove psihologije – psihologije življenja v katerem koli sistemu moči, ki nas uči ljubezni do lastne ujetosti.

Vzporedno – in pod taktirko naših Zmajev – sprem­ ljamo razvoj novodobnih Zmajev, ki redkokdaj bruhajo dejanski ogenj. Te mehke tiranije, zakodirane v tehno­

[N]jega smo zdaj že navajeni. Že štiristo let živi tukaj.

logiji, konzumerizmu in njegovi ideologiji, nas ujamejo v brskanju, pretakanju in nakupovanju prek sistemov,

Dokler ni ustavljena v trenutku zasaditve svojega se­

ki spremljajo naše preference in nam obljubljajo pri­

mena, prej ali slej vsaka diktatura postane navadnost.

lagojeno izkušnjo. Osebno izkušnjo. Osebno udobje.

Ljudje nadaljujejo svojo rutino, življenje teče dalje. Iz­

Sodobni Zmaj ne zahteva poslušnosti, temveč jo (če

redna groza zatiranja postane banalna. Resnična groza

jo dosežemo sami – individualizem in tako naprej) raje

ni Zmajeva diktatura, temveč mirnost njegovih prebi­

nagradi z udobjem. Prebivalci pravljice predajo device,

valcev, ki ne živijo več v strahu, ampak v navadi. »Tako

mi pa svoje podatke.

pač je,« pogosto slišimo na svojih ulicah, medtem ko

Preden nadaljujem pisanje o zmajskosti lastnega, za­

nam spet in spet jemljejo osnovne človekove pravice.

hodnega in privilegiranega življenja, moram tu narediti

33

Benjamin Zajc Sami sebi svoji zmaji

majhen disclaimer. Naši zmaji so, vsaj za zdaj, še ved­ no manjši od Zmajev, pod katerimi živijo mnogi drugi.

Možnost, da o tem sploh pišem, je sama po sebi dokaz, da me moji Zmaji še ne žgejo; kvečjemu mi pod stopala postavljajo prižgane sveče. In vendar je že ta moja ge­ sta disclaimerja pravzaprav poklon mojim lastnim Zma­ jem. Oblika ubogljivosti, varnostni refleks, da me nihče ne razume narobe, da se nikomur ne zamerim preveč,

vsebine, nakupe. Olajšal nam bo življenje, ponudil udo­

da ohranim svojo brezmadežno kuhinjo. V tem trenutku

bje. In čeprav se zavedamo slabosti te vladavine, smo

sem torej jaz tisti Maček – pisec, ki s šapico preverja

ji rajši podvrženi, kot da bi se soočili z negotovostjo,

temperaturo zraka in v tem dejanju reproducira struk­

neudobjem. Na tej točki družbenega razvoja je tudi že

turo, o kateri piše. Težko se je gledati od zunaj.

tako vseprisotna, da je – brez neke resne, vsesplošne svetovne revolucije – tega Zmaja v resnici nemogoče

Ne biksajte ga! Saj se ne pritožujemo. In zakaj bi se?

ubiti. Lahko ga le zamenjamo z drugim Zmajem, njego­

Dokler je z nami, si noben drug zmaj ne bo drznil niti

vim potomcem ali sorojakom.

pomoliti nosu v naše kraje.

Mlajše generacije, že rojene v kapitalizem nadzora, še nismo bile priča kakšnemu resnemu trenutku upo­

Tako kot osebe Zmaja smo tudi sami podvrženi tra­

ra, trenutku, ki bi naredil resničen premik celotne dru­

gični racionalizaciji moči: varnosti v podjarmljenosti.

žbe. Doslej smo videli le pahljačo nadzorovanih izbir,

Če je represija cena miru, se moramo zazreti v dana­

ki ustvarjajo občutek napredka, spremembe. Ujeti smo

šnje sisteme (v resnici en sam velik sistem zahodnega

v družbo, ki slavi samoizražanje, individualizem, hkrati pa

sveta) in se vprašati, koliko problematičnih aspektov je

kaznuje nestrinjanje; v družbo, kjer je aktivizem življenj­

upravičenih v imenu učinkovitosti in varnosti – ter ko­

ski slog, upor pa algoritmično kuriran tako, da prepriču­

liko te svobode govora, ki nam jo ti sistemi omogoča­

je že prepričane. Zmaj to oslabitev možnosti moralnega

jo, je v resnici le drobtinica, s katero nas prepričajo, da

upora predvidi, ko Elza svojo usodo opiše – a jo hkrati

se ne začnemo upirati. Z razrastom družbenih omrežij

že vnaprej sprejme – z izredno zanimivo repliko.

se je zajetno število protestnikov z ulic preselilo na In­ stagram; svojo vest danes potolažimo s postom ali sto­

O, ja, vsi so me spoštovali, a srečni so bili samo oni.

ryjem. Ne samo, da se zavedamo diktatur svoje okolice,

Zdaj ždijo doma, si izbirajo pražnje gvante, si likajo

o njih tudi govorimo, se o njih celo izobražujemo, nato

volančke. Si kodrajo lase. Se pripravljajo, da bodo

pa ostanemo doma, gremo v službo … nadaljujemo

prišli past zijala nad mojo nesrečo.

svojo rutino. Prišli smo do točke, ko naši Zmaji brezsra­ mno priznajo svojo zmajskost, jo celo napovejo – mi pa

Elza je sicer obupana, a ne osvobojena družbene

jo ozavestimo in se tudi (vseeno) zgodi. In vse to po­

konformnosti. Celo ob soočenju s smrtjo njene misli

čnemo s pomočjo svojevrstnega Zmaja: algoritmične­

plavajo k videzu in navideznem, k pogledu drugega na­

ga moderiranja, ki nam vedno znova sporoča, da nekdo

njo. Danes lahko enako tesnobo zaznamo v digitalnem

(oziroma nekaj) ve najbolje. Algoritem nam bo sestavil

svetu, v katerem nenehno samonadzorujemo objave,

najbolj primerno izkušnjo, najbolj primerne podatke,

všečke in pričakovanja. Na neki način nam je razvoj vsa­

34

Benjamin Zajc Sami sebi svoji zmaji

več tako glasne, kot je Lancelotova, a so ravno do­ voljšnje, da mesto ne pozabi, kakšna je lahko svobo­ da. Saj si vsi mislimo, da smo dodobra avtoreflektirani, a trenutek, v katerem lancelotska Greta Thunberg s he­rojsko posadko vitezinj in vitezov stopi na flotiljo, je trenutek, v katerem se sram nad našim sprejemanjem udobja osvobodi zaslona in se naseli v nas samih. In kodnevne tehnologije ustvaril svojevrsten Benthamov

ponos ob srbskih protestih, ki prečijo zaslone in po­

Panoptikon, le da v njem ne sedi več en sam stražar,

stavljajo zasebno vprašanje zasebnemu prebivalcu

temveč stražimo drug drugega – in se hkrati stražimo

zasebnega zmaja, medtem ko se borijo proti večjemu

tudi sami (glej disclaimer zgoraj). Sodobni panoptikon

Zmaju nekje drugje.

je razdeljen na nešteto zaslonov, v vsakem od njih pa se

Mnogi sodobni Lanceloti nas spomnijo, da o svojih

zrcali verzija istega pogleda, ki hkrati ustvarja in kaznu­

Zmajih znamo razpravljati, ne znamo pa jih več ubijati.

je, potrjuje in izključuje. Ne preverjamo več, ali nas kdo

A ne pozabimo: ko Zmaj v besedilu končno pade,

gleda, saj vnaprej predpostavljamo, da nas gleda vse.

mesto ne slavi, temveč obmolkne. Nihče ne ve več,

Zaupajte mi, pred zmaji si popolnoma varen samo,

kako živeti brez njega. Utrujenost svobode je hujša

če imaš svojega, izjavi Šarleman in omeni današnje za­

od bremena podložnosti. In tu se, morda, skriva naša

sebne zmaje, majhne tiranije, ki si jih ustvarjamo, da bi

največja nevarnost: da bi tudi mi, če bi se naši Zma­

se zaščitili pred večjimi: osebne blagovne znamke, za­

ji kdaj zares zrušili, obstali pred njihovim pepelom in

prte skupnosti, kurirane vire informacij. Logiko Zmaja

ne vedeli, kaj zdaj. Svoboda, kot jo razume Lancelot, je

smo na neki način privatizirali; vsakdo je danes vladar

namreč delo, ne stanje. Je neprestano preverjanje, kje

in podanik lastnega udobja, pravi Zmaji pa tako la­hko

v nas še tli želja po udobju, ki bi nas znova pogoltnila.

mirno živijo skozi nas, tudi ko mislimo, da smo jih pre­

Zato se besedilo ne konča z zmagoslavjem, temveč

magali. Zmaj, ki nas je prepričal in dokončno ujel v ta

z vprašanjem, ali sploh znamo živeti brez Zmaja. Morda je

cikel, je eden najbolj prefinjenih – takšnega smo na­

to edini resen preizkus svobode: ne premagati Zmajev,

zadnje verjetno gledali ob vzpostavitvi Rimokatoliške

ampak se naučiti živeti brez potrebe po njih. V svetu,

cerkve.

kjer so naše ognje že zdavnaj zamenjali zasloni, se

In če vemo, kdo so današnji Zmaji in kdo prebival­ ci, kdo pa so naši Lanceloti? Naivni, nepremišljeni, ab­

moramo tako stalno sprašati, ali še slišimo Mačka, ki v kotu prede:

surdno pogumni vitezi, ki se Zmajem ne upirajo zaradi slave, ampak zaradi razuma. Moralna pogumnost je

Ko ti je toplo in udobno, je najpametneje bit slep,

v besedilu anahronizem, tako kot je v današnjem svetu,

gluh in nem, srčece.

polnem cinizma, ki je nadomestil prepričanje. Dana­šnji Lanceloti niso vitezi z meči, temveč mladi novinarji, umetniki, programerji in žvižgači – vsi, ki so pripravljeni postavljati pod vprašaj (ne)vidne zmaje moči. Tiste, ki verjamejo, da je družba, ki ne verjame več v idealiste, že na pol poti k suženjstvu. Mogoče njihove akcije niso

35

Benjamin Zajc Sami sebi svoji zmaji

Ajda Smrekar

36

Sebastian Cavazza

37

38

Foto Peter Giodani

Igralka Mestnega gledališča ljubljanskega

Mojca Funkl je prejela nagrado za najboljšo igralko za vlogo Katarine v uprizoritvi Ex v režiji Maruše Kink na Mednarodnem festivalu igralcev Zaplet 17, ki je potekal v Mestnem gledališču Jazavac v Banjaluki.

Strokovna žirija festivala, ki so jo sestavljali igralka Nataša Perić, igralec Bojan Kolopić in pisatelj Berislav Blagojević, je v obrazložitvi zapisala: Mojca Funkl je zelo uspešno opravila kompleksno igralsko nalogo razkrivanja razplastenosti šibkosti in moči ter drugih čustvenih stanj lika, ki ga je interpretirala. Kljub izraziti agresivnosti in tako rekoč nenehni konfrontaciji z drugi­ ma dvema likomana odru Mojci Funkl uspe na subtilen način, pogosto neverbalno, prikazati notranji nemir in tako razkriti tisto, kar je globoko skrito, kar ni izrečeno.

39

Nagrada

Julita Kropec, Joseph Nzobandora – Jose, Veronika Železnik, Tanja Dimitrievska, Nejc Jezernik

40

Mojca Funkl, Ajda Smrekar, Tjaša Železnik

41

Laurence Senelick, Jevgenij Švarc

The Dragon 2012 First Slovenian production

Opening 27th November 2025 on the Main Stage

Translator BOŠTJAN GORENC Adaptation NINA KUCLAR STIKOVIĆ and NELA VITOŠEVIĆ Director NELA VITOŠEVIĆ Dramaturg NINA KUCLAR STIKOVIĆ Set designer IGOR VASILJEV Costume designer JELENA PROKOVIĆ Composer VAL FÜRST Language consultant BARBARA ROGELJ Lighting designer BOŠTJAN KOS Sound designer GAŠPER TORKAR Assistant to costume designer SAŠA DRAGAŠ

Cast The Dragon SEBASTIAN CAVAZZA Lancelot FILIP SAMOBOR Charlemagne MOJCA FUNKL Elsa AJDA SMREKAR The Mayor UROŠ SMOLEJ Henry MATEVŽ SLUGA The Cat TJAŠA ŽELEZNIK Town girls TANJA DIMITRIEVSKA VERONIKA ŽELEZNIK as guest JULITA KROPEC as guest Citizen, Guard, Jailer JOSEPH NZOBANDORA – JOSE The Boy NEJC JEZERNIK as guest

Stage managers Sanda Žnidarčič, Snježana Vrhunc Vurušić Pfrompter Nataša Pevec Technical director Janez Koleša Stage foreman Matej Sinjur Head of technical coordinators Dimitrij Petek Sound masters Sašo Dragaš and Matija Zajc Lighting masters Boštjan Kos and Bogdan Pirjevec Hairstylists and make-up artists Anja Blagonja, Sara Dolenec and Alja Pečelin Wardrobe mistresses Angelina Karimović and Urška Picelj Property masters Erika Ivanušič, Andrés Alejandro Klemen and Ana Johana Scholten The set was made under the supervision of master Vlado Janc and costumes under the supervision of mistresses Irena Tomažin and Branka Spruk in the ateliers of Ljubljana City Theatre.

42

Ljubljana City Theatre Main Stage

On his journey, the knight Lancelot stops in a city ruled for four hundred years by a terrible three-headed dragon, a ruthless exploiter and ruler who chooses a new girl every year to devour her. Yet the townspeople loyally accept his tyranny. For two hundred years, no one has openly confronted the dragon, and some

of absurdly comic situations, Schwartz uses irony and

even admire it. The heroic and good-hearted Lancelot,

sarcasm, metaphors and witty twists to criticise the

eager to free the city, challenges the dragon to a duel.

methods of totalitarian rule – the assertion of power,

In order to get rid of his challenger before the fight,

total control and the suppression of all diversity. But

the dragon resorts to various tricks by shamelessly

he is also relentless of the apathy of people who bow

deceiving, bribing, blackmailing and inciting murder.

to all this. Today, at a time of the resurgence of the

Lancelot is amazed that even the townspeople with

radical right, the escalation of totalitarian ideas and

their mayor discourage him from rescuing them. In the

the increasing concentration of capital in the world,

end, however, the knight defeats the dragon and the

the text The Dragon is once again topical and raises

town is saved. But when Lancelot returns a year later,

a number of relevant questions. For this production

he is astonished to find that almost nothing changed

we will use a more recent translation and adaptation

in the town. In the meantime, the former mayor has

by the American professor Laurence Senelick, a great

ascended to the position of a tyrant, and now even

expert on Russian literature, especially drama.

proclaims how he himself slayed the dragon, while he

Director Nela Vitošević (1984) is one of the most

appoints his son as the new mayor. Lancelot realises

prominent representatives of the middle generation

that the dragon’s reign has left behind depraved souls

of Macedonian theatre makers. She was introduced to

and that true freedom would require slaying the dragon

Slovenian theatre lovers in 2022 at the Ruta Festival,

in each individual.

where she presented her production My Husband

Eugeny Schwartz (1896-1958), a Soviet writer and

by Rumena Bužarovska, produced by the Skopje

playwright, was a fierce opponent of the autocratic

Drama Theatre. In this production, she addressed the

regime of the Soviet Union. He wrote the political satire

neuralgic points of patriarchy in a fresh and personally

The Dragon, set in the framework of a fairy tale, in 1944,

engaging way. She also dealt with a similar theme in

but it was banned from being staged immediately

2023, when she directed Ibsen’s acclaimed play Nora

after its premiere. The play was not staged again until

at the Ljubljana City Theatre, with a contemporary

1962, almost ten years after Stalin’s death. In a series

approach.

43

Ljubljana City Theatre Main Stage

Pokrovitelj Mestnega gledališča ljubljanskega

DRAMSKO BESEDILO

Laurence Senelick, Jevgenij Švarc

Zmaj

(The Dragon, 2012) Satira

Prevedel Boštjan Gorenc

1

OSEBE ZMAJ LANCELOT, klativitez ŠARLEMAN, arhivar ELZA, njegova hčerka ŽUPAN HENRIK, njegov sin, ZMAJEV osebni tajnik MAČEK PRVI IN DRUGI TKALEC KLOBUČAR GLASBILAR KOVAČ ELZINE PRIJATELJICE, tri STRAŽAR VRTNAR PRVI MOŠKI DRUGI MOŠKI PRVA ŽENSKA DRUGA ŽENSKA DEČEK OSEL KROŠNJAR JEČAR LAKAJI, STRAŽNIKI, MEŠČANI

2

PRVO DEJANJE (Prostorna, domačna, brezmadežno čista kuhinja z velikim ognjiščem v ozadju odra. Bleščeča se tla iz kamnitih tlakovcev. V naslanjaču pred ognji­ščem dremucka MAČEK.) LANCELOT: (Vstopi, se razgleda, zakliče.) Gospodar! Gospodarica! Odgovorita mi, če sta med živimi!

Nikjer žive duše! … Hiša prazna, duri priprte, vrata odklenjena, okna široko odprta. Še dobro, da sem poštenjak, sicer bi oplenil hišo, kot bi mignil, izmaknil vse dragocenosti in jo urno podurhal – ampak rad bi se samo spočil. (Sede.) Počakal bom. Gospod Maček! Misliš, da bodo tvoji lastniki kmalu doma? Hm? Ti je muca snedla jezik?

MAČEK: Brez komentarja.

LANCELOT: In čemu tako, če nisem preveč predrzen?

MAČEK: Ko ti je toplo in udobno, je najpametneje bit slep, gluh in nem, srčece.

LANCELOT: To drži, ampak kje imaš lastnika?

MAČEK: Nekje zunaj sta, kar mi je pogodu.

LANCELOT: Ju ne maraš?

MAČEK: Ljubim ju s sleherno dlako v kožuhu, z vsako tačko, vsako brčico, a kmalu ju bo doletela grozna katastrofa. Mirne živce imam samo, kadar kam gresta.

LANCELOT: Aha. Doletela ju bo grozna katastrofa, kaj? Kakšna katastrofa? Spet brez komentarja?

MAČEK: Niti besedice.

LANCELOT: Zakaj ne?

MAČEK: Ko ti je toplo in udobno, je najpametneje bit slep, gluh in nem, ne pa vtikat smrčka v težave, ki jih prinaša jutrišnji dan. Mijav.

LANCELOT: Maček, plašiš me. V kuhinji je res udobno, ogenj v kaminu lepo gori. Preprosto ne morem verjet, da to lepo, prostorno hišo čakajo težave. Maček! Kaj se godi tukaj? Odgovori mi! Kaj čakaš?

MAČEK: Pustite me pri miru, tujec.

LANCELOT: Poslušaj, maček, ne veš, kdo sem. Jaz sem lahkoten, ja, lahkoten kot peresce, ki ga veter nosi in premetava širom po svetu. In kaj zlahka me odpihne, da se zapletem v zadeve drugih. Zato sem bil že tolikokrat ranjen, devetnajstkrat samo površinsko, petkrat resno in tri­krat smrtno. Ampak sem še živ, ker nisem samo lahkoten kot peresce, ampak tudi trmast kot osel. Zato mi povej, maček, kaj se godi tukaj? Mogoče bi lahko rešil tvoja lastnika. Ne bi bilo prvič. Kaj praviš? Oh, daj, no! Kako ti je ime?

MAČEK: Magda.

LANCELOT: Mislil sem, da si maček.

MAČEK: Saj sem maček, ampak ljudje znajo bit precej nepozorni. Moja lastnika še zdaj tuhtata, zakaj nikoli nisem imel mladičev. Pravita: Kaj je narobe s tabo, Magda? Kakšna ubožca! Nimam več komentarja.

LANCELOT: Vsaj povej mi, kdo sta tvoja lastnika.

MAČEK: Gospod Šarleman, deželni uradnik, in njegova edinka, tista z najmehkejšimi tačicami, očarljiva, mamljiva, dobrosrčna Elza.

LANCELOT: In koga od njiju bo doletela grozna katastrofa?

MAČEK: Krščen matiček, njo bo, kar pomeni, da bo doletela nas vse.

LANCELOT: In kaj pravzaprav je ta katastrofa? Izpljuni že!

MAČEK: Mijav! Poslušajte me, v našem mestu že štiristo let biva zmaj.

LANCELOT: Zmaj! Krasno!

MAČEK: Od našega mesta terja dajatev. Vsako leto si izbere devico. In mi mu jo mirne duše predamo.

Nakar jo odnese v svojo jamo. In je nikdar več ne vidimo. Govori se, da device tam umrejo od golega gnusa. Šc! Marš! Marš! Šc!

LANCELOT: Komu zdaj to?

MAČEK: Zmaju! Izbral je našo Elzo! Prekleti plazilec! Šc! Šc!

LANCELOT: Koliko glav ima?

MAČEK: Tri. LANCELOT: To je običajno. Pa tac?

MAČEK: Štiri.

LANCELOT: No, to je bilo pričakovat. S kremplji?

3

MAČEK: Itak. Po pet krempljev na taco. Vsak krempelj je dolg kot jelenovo rogovje.

LANCELOT: Me hecaš? Ima kremplje ostre?

MAČEK: Kakor britev.

LANCELOT: Razumem. Najbrž bruha ogenj?

MAČEK: Ja. LANCELOT: Pravi ogenj?

MAČEK: Gozdove zažiga z njim.

LANCELOT: Aha. Pa luske? Jih ima?

MAČEK: Kot pribito.

LANCELOT: In te luske so najbrž precej čvrste?

MAČEK: Od repa do vseh treh glav.

LANCELOT: To že, ampak kako čvrste?

MAČEK: Da jih še diamant ne okruši.

LANCELOT: Razumem. Si predstavljam. Velik pa je?

MAČEK: Kot cerkev.

LANCELOT: A-ha, vse je na svojem mestu. Hvala, maček.

MAČEK: Se mislite spopast z njim?

LANCELOT: Bomo še videli.

MAČEK: No, izzovite ga na dvoboj, za božjo voljo. Seveda vas bo pokončal, ampak to bo trajalo, in medtem se mi lahko razkomodimo pred ognjem in sanjamo, kako bi bilo, če bi po nesreči ali po čudežu, tako ali drugače, pošteno ali zahrbtno, ne vem točno, kako, kakorkoli že, vi na koncu pokončali njega.

LANCELOT: Hvala, maček.

MAČEK: Vstanite.

LANCELOT: Kaj je?

MAČEK: Prihajata.

LANCELOT: Resnično upam, da mi bo všeč. O, če bi mi le bila všeč! To bi mi res pomagalo … (Nagne se skozi okno.) Všeč mi je! Maček, res je prikupna. Kaj je to? Maček! Se res nasmiha? Zdi se spokojna kot gladina jezera! Njen oče pa kar žari. Si me naplahtal?

MAČEK: Ne. Prav to je najbolj žalostno pri vsem skupaj. Da sta še kar nasmejana. Pššt! Dober večer. Čas je, da dobim večerjo, gospodar in gospodarica moja mila.

(Vstopita ELZA in ŠARLEMAN.) LANCELOT: Pozdravljeni, vrli gospod in mična gospodična. ŠARLEMAN: Pozdravljeni, mladec.

LANCELOT: Vaša hiša se je zdela tako mikavna in duri niso bile zapahnjene, v kaminu pa je prasketal ogenj, da sem se kar sam povabil vanjo. Prosim, odpustite mi. ŠARLEMAN: Kaj bi se opravičevali! Najina vrata so odprta za vse.

ELZA: Prosim, sedite, no. Dajte mi klobuk, da ga obesim za vrata. Takoj pogrnem mizo … Je kaj narobe?

LANCELOT: Čisto nič.

ELZA: Zdelo se je, kot da … se me bojite.

LANCELOT: Ne, ne … takšen pač sem. ŠARLEMAN: Sedite, no, prijatelj. Popotniki so mi zelo pri srcu. Najbrž zato, ker v vsem življenju nisem stopil niti koraka iz mesta. Od kod prihajate?

LANCELOT: Z juga. ŠARLEMAN: Stavim, da ste na poti marsikaj doživeli.

LANCELOT: O, da. Ne bi se pritoževal, če bi bilo malo manj pestro.

ELZA: Gotovo ste utrujeni. Prosim, sedite. Zakaj kar stojite?

LANCELOT: Hvala. ŠARLEMAN: V naših krajih si lahko dobra odpočijete. Naše mestece je zelo spokojno. Tu se nikdar nič ne zgodi.

LANCELOT: Nikdar? ŠARLEMAN: Nikdar. No, resnici na ljubo je prejšnji teden močno bril veter. Neki hiši je skoraj odneslo streho. Ampak to ni ravno omembe vredno.

4

ELZA: Večerja je na mizi. Izvolite. Kaj je narobe?

LANCELOT: Oprostite mi, ampak … Pravite, da je vaše mestece zelo spokojno?

ELZA: Nedvomno.

LANCELOT: Ampak … kaj pa … Zmaj? ŠARLEMAN: Aja, to … no, njega smo zdaj že navajeni. Že štiristo let živi tukaj.

LANCELOT: Ampak … povedali so mi, da bo vašo hčerko …

ELZA: Gospod popotnik …

LANCELOT: Ime mi je Lancelot.

ELZA: Gospod Lancelot, oprostite mi in … ne vzemite tega osebno, ampak prosim vas, da ne načenjate te teme.

LANCELOT: Zakaj ne?

ELZA: Ker je položaj brezupen.

LANCELOT: Res? ŠARLEMAN: Da. Položaj je brezupen. Ravnokar sva se vrnila s sprehoda po gozdu, kjer sva dobrovoljno in natančno skupaj pretehtala možnosti. Ko jo bo jutri Zmaj odnesel, bom umrl tudi jaz.

ELZA: Papači, ni vam treba govorit o tem. ŠARLEMAN: Samo to sem želel povedat.

LANCELOT: Oprostite, samo še nekaj bi vprašal. Si ni nikoli nihče spopadel z njim? ŠARLEMAN: Že dvesto let nihče. Predtem so se ljudje z njim često zapletli v dvoboj, vendar je pokončal vse nasprotnike. Je genialen strateg in izjemen taktik. Sovražnika preseneti, ga zviška obmetava z balvani, nakar pikira naravnost na glavo izzivalčevega jahanca in ga oblije z ognjem, da je uboga beštija vsa poklapana. Za konec pa jezdeca razcefra s kremplji. Ljudje so se mu tako sčasoma nehali postavljat po robu.

LANCELOT: Se mu je kdaj zoperstavilo celo mesto? ŠARLEMAN: Enkrat.

LANCELOT: Kaj se je zgodilo? ŠARLEMAN: Požgal je predmestje in polovici prebivalcev zmešal glave s strupenimi hlapi. Vojaški genij je.

ELZA: Prosim, postrezite si z maslom.

LANCELOT: Ja, ja, saj si bom. Moram ostat pri močeh. In zato – ne zamerite, ker vas tako izprašujem – se zmaju nihče več ne skuša postavit po robu? Postal je absolutni totalitarist? ŠARLEMAN: Niti pod razno! Saj je še kar dostojen!

LANCELOT: Dostojen? ŠARLEMAN: Vsekakor. Ko je našemu mestu zapre­tila kolera, ga je mestni ranocelnik prosil, naj bruhne ogenj v jezero, da je zavrelo. S prekuhano vodo je celo mesto obvaroval epidemije.

LANCELOT: In kdaj je bil to? ŠARLEMAN: Čisto pred kratkim. Pred približno dvainosemdeset leti, nič več. Toda dobrih del ne pozabiš kar tako.

LANCELOT: Kaj dostojnega je še naredil? ŠARLEMAN: Rešil nas je ciganov.

LANCELOT: Ampak cigani so ja dobri ljudje. ŠARLEMAN: Da si drznete! Kako grozno! Priznam, da še svoj živi dan nisem videl cigana. Toda v šoli so nas naučili, da so podleži in barabe.

LANCELOT: Zakaj? ŠARLEMAN: Po naravi so klateži, to jim je v krvi. So sovražniki reda in miru, sicer bi se že zdavnaj ustalili in ne bi pohajkovali brez konca in kraja. Prepevajo nemožate pesmi in porajajo se jim puntarske misli. Kradejo otroke. Zmuznejo se, kamor jih je volja. Danes smo že dodobra prečiščeni, toda še pred stoletjem je vsak temnolasec moral dokazat, da ni ciganske krvi.

LANCELOT: Kdo vam je povedal vse to o ciganih? ŠARLEMAN: Naš Zmaj. Cigani so se mu predrzno postavili po robu v prvih letih vladavine.

LANCELOT: Čudovito neodvisno ljudstvo. ŠARLEMAN: Prosim, ne govorite tako, ne smete.

LANCELOT: Kaj pa jé, ta vaš Zmaj?

5

ŠARLEMAN: Naše mesto mu vsak mesec priskrbi tisoč krav, dva tisoč ovc, pet tisoč piščancev in osem­ deset funtov soli. Poleti in jeseni mu dodamo še deset lojtrnikov zelene solate, špargljev in cvetače.

LANCELOT: Saj vas bo obral do kosti! ŠARLEMAN: Ne biksajte ga! Saj se ne pritožujemo. In zakaj bi se? Dokler je z nami, si noben drug zmaj ne bo drznil niti pomolit nosu v naše kraje.

LANCELOT: Prepričan sem, da so vse druge zmaje že zdavnaj iztrebili! ŠARLEMAN: Kaj pa, če se motite? Zaupajte mi, pred zmaji si popolnoma varen samo, če imaš svojega.

Amak dovolj o tem, če vam je drago. Raje nama povejte kaj zanimivega o sebi.

LANCELOT: Velja. Veste, kaj je Knjiga pritožb?

ELZA: Ne. LANCELOT: No, potem bosta to vsak čas izvedela. Kakih pet let hoda od tod v Črnih gorah stoji ogromna jama. V tej jami pa leži na pol popisana knjiga. Nihče se je ne pritakne, a stran za stranjo se vsak dan polni z novimi dogodki. Kdo jo piše? Svet! Gore, trave, skale, drevesa, reke vidijo, kaj počnejo ljudje. Zavedajo se vseh zločinov vseh zločincev, vse bede vseh po krivem trpečih. Od veje do veje, od kaplje do kaplje, od oblaka do oblaka pritožbe človeštva dosežejo to jamo v Črnih gorah in knjiga se debeli. Če ta knjiga ne bi obstajala, bi se drevesa posušila od bridkosti, voda pa bi se pogrenila. In komu je to pisanje namenjeno? Meni.

ELZA: Vam? LANCELOT: Nam. Meni in prgišču drugih. Mi smo čuječi, lahkotni. Izvedeli smo, da takšna knjiga obstaja, in smo jo nemudoma poiskali. Že če samo pokukaš vanjo, do konca časov ne najdeš več miru. O, kakšne pritožbe polnijo to knjigo! A na te pritožbe mora nekdo odgovorit. In nanje odgovarjamo mi.

ELZA: Kako pa?

LANCELOT: Svoj nos vtikamo v zadeve drugih. Pomagamo tistim, ki potrebujejo pomoč. In pomorimo tiste, ki jih je treba pomorit. Želite pomoč?

ELZA: Kako? ŠARLEMAN: Kako nam lahko pomagate?

MAČEK: Mijav!

LANCELOT: Trikrat sem bil že smrtno ranjen in vselej so me ranili tisti, ki sem jim pomagal proti njihovi volji. Zato bom izzval Zmaja na dvoboj, tudi če me ne prosite. Me slišiš, Elza?

ELZA: Ne, ne! Ubil bi vas in to bi mi skalilo zadnje ure življenja.

MAČEK: Mijav!

LANCELOT: Zmaja bom izzval na dvoboj!

(Razleže se vse močnejši žvižgajoč, hrupen, zavijajoč trušč. Okna šklopotajo. Na drugi strani oken se razplamti ognjen sij.)

MAČEK: Mi o volku!

(Hrup in žvižganje nenadoma potihneta. Pri vratih glasno potrka.) ŠARLEMAN: Vstopite!

(Razkošno oblečen LAKAJ vstopi.)

LAKAJ: Gospod Zmaj vas je prišel obiskat. ŠARLEMAN: Bodite tako prijazni in ga pripeljite noter.

(LAKAJ široko odpre vrata. Premor. V sobo brez naglice vstopi čokat, mladosten, svetlolas MOŠKI srednjih let in vojaške drže. Ostrižen je na krtačko in nosi širok nasmeh. Kljub določeni robatosti se ne vede povsem neprijazno. Malce slabo sliši.)

MOŠKI: Bohdej, družba! Živjo, Elza, ti lepotička! Hopla, gosta imate. Kdo pa je? ŠARLEMAN: Samo popotnik, ki ga je prineslo mimo.

MOŠKI: Kaj? Poročaj jasno in glasno. Po-zor! ŠARLEMAN: Popotnik je.

MOŠKI: Ni cigan? ŠARLEMAN: Kakšne pa klatite! Spoštovanja vreden je.

MOŠKI: A? ŠARLEMAN: Velikega spoštovanja.

MOŠKI: Potem pa prav. Hej, tujec! Zakaj me ne pogledaš? Zakaj bolščiš skozi vrata?

6

LANCELOT: Čakam, da vstopi zmaj.

MOŠKI: Ha, ha! Jaz sem zmaj.

LANCELOT: Vi? Ampak dejali so mi, da imate tri glave in kremplje in da ste orjaški!

ZMAJ: Danes sem v civilu, uniforma je ostala v omari. ŠARLEMAN: Gospod Zmaj že toliko časa živi med ljudmi, da se včasih spremeni v človeka in pride na obisk kot star prijatelj.

ZMAJ: Ja. Res sva dobra prijatelja, Šarleman, stara sablja. Nisem samo tvoj prijatelj, sem tudi tvoj otroški prijatelj. In to še ni vse, saj sem bil tudi otroški prijatelj tvojega očeta in deda in pradeda.

Spomnim se tvojega prapradeda, ko je bil še v plenicah. Vraga! Kar solza se mi je utrnila. Ha, ha!

Kako je tujec pobuljil. Nisi pričakoval, da imam čustva? Kaj? Odgovori mi! Kako ga je zvilo, pizduna.

Ni važno. Pozabi. Ha, ha. Elza!

ELZA: Da, gospod Zmaj.

ZMAJ: Daj mi šapico.

(ELZA iztegne dlan proti ZMAJU.) ZMAJ: Ti barabinka! Ti falotinja mala. Kako topla šapica. Daj žnabeljčke malce višje! Nasmehni se.

Tako, ja. Kaj pa ti zijaš, tujec? A? LANCELOT: Občudujem.

ZMAJ: Priden dečko. Moder odgovor. Občuduj, kar te je volja. Mi smo čisto navadni ljudje, tujec.

Prizemljeni. Privošči si kaj za pod zob!

LANCELOT: Ne, hvala. Sit sem.

ZMAJ: Pa kaj potem, pojej še malo. Kaj te je prineslo v naše kraje?

LANCELOT: Posel.

ZMAJ: Kaj si rekel?

LANCELOT: Posel.

ZMAJ: Ja, ampak kakšen posel? Daj, no, povej mi. Hej? Mogoče ti lahko pomagam. Zakaj si prišel sem?

LANCELOT: Da vas pokončam.

ZMAJ: Glasneje!

ELZA: Ne, ne! Šali se! Bi me še malo prijeli za ročico, gospod Zmaj?

ZMAJ: Kaj blebetaš?

LANCELOT: Izzivam vas na dvoboj. Me slišite, Zmaj!

(ZMAJ pordi, ampak ne reče ničesar.)

LANCELOT: V tretje vas izzivam na dvoboj. Me slišite?

(Razleže se pošastno, oglušujoče, trojno rjovenje. Čeprav se zaradi njega tresejo stene, vseeno premore nekaj melodičnosti. A v njem ni ničesar človeškega. Zarjul je ZMAJ, ki stiska pesti in cepeta.)

ZMAJ: (Nenadoma prekine rjovenje. Umirjeno.) Bedak. No? Zakaj kar molčiš? Ti je srce padlo v hlače?

LANCELOT: Ne. ZMAJ: Ne? LANCELOT: Ne. ZMAJ: Sam si to hotel. (Rahlo zgane rame in nenadoma se presenetljivo spremeni. Na ZMAJEVIH ramenih se pojavi nova glava. Prejšnja izgine brez sledu. Pred LANCELOTOM stoji resen, zadržan moški z visokim čelom, zgubanim obrazom in sivečimi svetlimi lasmi.)

MAČEK: Ne čudite se, dragi Lancelot. Tri betice ima. Menja jih po mili volji.

ZMAJ: (Z obrazom vred se mu je spremenil tudi glas. Zdaj je tih in pust.) Ime ti je Lancelot?

LANCELOT: Ja. ZMAJ: Slučajno potomec slovečega klativiteza Lancelota?

LANCELOT: Daljna žlahta.

ZMAJ: Sprejmem tvoj izziv. Klativitezi štejejo za cigane. Vse vas je treba iztrebit.

LANCELOT: Ne bo šlo tako zlahka.

ZMAJ: Doslej sem iztrebil: osemsto devet vitezov, devetsto pet oseb neznanih poklicev, enega starega pijanca, dva blazneža, dve ženski – mater in teto ene od devic, ki sem jih izbral – ter enega dvanajstletnika – brata ene od devic. Za povrh sem potolkel še šest vojsk in pet uporniških drhali.

Prosim, sedi.

LANCELOT: (Sede.) Hvala.

7

ZMAJ: Kadiš? Kar prižgi si, ne zmeni se zame.

LANCELOT: Hvala. (Vzame pipo in jo brez naglice nabaše.)

ZMAJ: Veš, na kateri dan sem prišel na ta svet?

LANCELOT: Na zelo nesrečen dan.

ZMAJ: Na dan grozovite bitke. Na isti dan, ko je sam Atila doživel poraz. – Si sploh lahko predstavljaš, koliko bojevnikov je padlo, da so ga naposled pokončali? Zemlja je bila prepojena s krvjo. Do polnoči je listje na drevesih porjavelo. Do sončnega vzhoda so pod drevesi pognale orjaške črne gobe – take, ki jim pravijo kadavrahi. In za njimi sem se iz podzemlja priplazil spodaj podpisani.

Sem dete Vojne. Vojna je moje prapočelo. Po žilah se mi pretaka kri mrtvih Hunov – in ta kri je ledena. V bitki sem ledeno hladen, miren in smrtonosno natančen.

(Ob besedi »natančen« ZMAJ rahlo zgane dlan. Nekaj pusto klikne. Iz ZMAJEVEGA kazalca šine plamen.

Prižge tobak v LANCELOTOVI nabasani pipi.)

LANCELOT: Hvala. (Zadovoljno puha pipo.)

ZMAJ: Postavil si se mi po robu. Ali to pomeni, da nasprotuješ tudi vojni?

LANCELOT: Kakšne pa kvasite! Vojščak sem že od mladih nog.

ZMAJ: V teh krajih si tujec, jaz pa sem z meščani že davno tega sklenil sporazum. Vse mesto se bo zgražalo nad tabo in se radostilo tvoje smrti. Nadejaš se lahko edino nečastne smrti. Veš, kam merim?

LANCELOT: Ne. ZMAJ: Torej si neomajen.

LANCELOT: Nič me ne premakne.

ZMAJ: Dostojen nasprotnik boš.

LANCELOT: Hvala.

ZMAJ: Tvoj izziv bom vzel resno.

LANCELOT: Izvrstno.

ZMAJ: Kar pomeni, da ne bom izgubljal časa. Ubil te bom tukaj in zdaj.

LANCELOT: Če sem pa neoborožen.

ZMAJ: In pričakuješ, da ti bom naklonil čas, da se oborožiš? Ne. Me nisi slišal, da sem pravkar rekel, da bom tvoj izziv vzel resno? Ta trenutek sledi nepričakovani napad … Elza, prinesi metlo!

ELZA: Zakaj?

ZMAJ: Sežgal ga bom, ti pa boš pomedla njegov pepel.

LANCELOT: Se me bojite?

ZMAJ: Ne poznam strahu.

LANCELOT: Zakaj se vam potem tako mudi? Dajte mi čas do jutri. Našel si bom orožje, nato pa si stopiva nasproti.

ZMAJ: Zakaj bi to naredil?

LANCELOT: Da vas ljudje ne bodo imeli za strahopetca.

ZMAJ: Ljudje ne bodo izvedeli ničesar: Ta dva bosta držala jezik za zobmi. Umrl boš hrabro, tiho in neslavno. (Dvigne dlan.) ŠARLEMAN: Nehajte!

ZMAJ: Kaj je spet? ŠARLEMAN: Ne morete ga ubit.

ZMAJ: Kako? ŠARLEMAN: Prosim, naj vam ne odnese pokrova. Z vami držim, v mislih in besedah. Vendar sem tudi arhivar.

ZMAJ: Kaj ima tu zveze tvoja služba? ŠARLEMAN: V arhivu hranim sporazum, ki ste ga podpisali pred tristo dvainosemdeset leti.

Ta sporazum ni bil nikdar razveljavljen. Prosim, razumite me, ne ugovarjam vam, samo spominjam vas. Na njem je podpis »Zmaj«.

ZMAJ: Pa kaj potem? ŠARLEMAN: Konec koncev gre za mojo hčer. Rad bi, da bi živela malce dlje. To je povsem naravno.

ZMAJ: Ne hodi kot mačka okoli vrele kaše. ŠARLEMAN: Že prav, dejansko vam ugovarjam – pa naj bo, kar hoče. Ne morete ga kar ubit. Vsakemu, ki vas izzove, je zagotovljena varnost do dneva dvoboja, sami ste to zapisali in ratificirali pod

8

zaprisego. Dneva spopada pa ne določite vi, ampak vaš izzivalec – tudi to je določeno v sporazumu in overovljeno. Vse mesto je dolžno pomagat izzivalcu in nihče ne sme bit kaznovan zaradi tega – tudi to je overovljeno.

ZMAJ: Kdaj je bil izpogajan ta sporazum? ŠARLEMAN: Pred tristo dvainosemdeset leti.

ZMAJ: Tistihmal sem imel še žar v očeh, neizkušeno dete, polno romantičnih idealov. ŠARLEMAN: Toda ta sporazum ni bil nikdar razveljavljen.

ZMAJ: Briga me! ŠARLEMAN: Ampak sporazum …

ZMAJ: Da mi ne pisneš več o sporazumih! Saj nimaš opravka z otroki. ŠARLEMAN: Če pa ste ga sami podpisali, veste … Lahko skočim ponj.

ZMAJ: Da mi niti ne trzneš. ŠARLEMAN: Prišel je mož, ki skuša rešit mojo deklico. Ljubit lastnega otroka – saj ne prosim preveč.

Vsak ima pravico do tega. In bit gostoljuben – tudi do tega ima vsak pravico. Zakaj tako bolščite vame? (Skrije si obraz med dlani.)

ELZA: Papači, papači! ŠARLEMAN: Ugovarjam vam!

ZMAJ: Tudi prav. Zdaj bom pač iztrebil tole celotno leglo.

LANCELOT: In ves svet bo izvedel, da ste strahopetec!

ZMAJ: Kdo jim bo povedal?

(MAČEK skoči skozi okno. Zasika od zunaj.)

MAČEK: Vse, vse bom povedal, vsem, čisto vsem, ti močeril stari!

(ZMAJ ponovno zarjove, tako mogočno kot prej, a tokrat se v rjovenju dobro zazna hripavost, ječanje in krčevit kašelj. Zdaj rjovi orjaška, starodavna in zlobna pošast.)

ZMAJ: (Nenadoma neha rjoveti.) Tudi prav. Dvoboj bo jutri, kakor zahtevano.

(Urno odide. In pred vrati nenadoma žvižga, rohni in šklopota. Zidovi se tresejo, luč zadrhti, žvižganje, rohnenje in šklopotanje se poleže v daljavi.) ŠARLEMAN: Odletel je. Kaj sem storil? O, kaj sem storil? Prekleman sebičen starec sem. Ampak kaj drugega bi lahko! Elza, si jezna name?

ELZA: Ne, kako lahko misliš kaj takega? ŠARLEMAN: Nenadoma sem grozno švohoten. Oprostita mi, legel bom. Ne, ne, ne hodi za menoj.

Ostani pri gostu. Dober je bil do naju, kratkočasi ga. Oprostita mi, malce se grem uleč. (Odide.)

(Premor.)

ELZA: Kaj vam je bilo treba vtikat nos? Nič vam ne očitam – ampak vse je bilo tako jasno in urejeno.

Nič ni narobe, če umreš mlad. Vsi drugi se postarajo, ti pa ne.

LANCELOT: Kako lahko trdiš kaj takega! Ustavi se in pomisli! Še drevesa ječijo, ko jih posekajo.

ELZA: Saj se ne pritožujem.

LANCELOT: Ti ni očeta nič žal?

ELZA: Ampak saj on bo umrl, kadar bo želel umret. To je prava sreča.

LANCELOT: Ti ni nič žal, da ne boš več videla prijateljic?

ELZA: Ne. Če Zmaj ne bi izbral mene, bi eno od njih.

LANCELOT: Kaj pa tvoj zaročenec?

ELZA: Kako veste, da sem zaročena?

LANCELOT: Na vodi sem čutil. Ti ni žal, da ne boš več videla zaročenca?

ELZA: No, veste, Zmaj je Henrika postavil za osebnega tajnika, da bi ga potolažil.

LANCELOT: A, tako torej stojijo reči. Potem pa nič čudnega, da ti ni žal, da ga ne boš več videla.

Kaj pa tvoje preljubo mesto? Ti ga ne bo žal zapustit?

ELZA: Še kar ne razumete, da bom umrla prav za svoje preljubo mesto?

LANCELOT: Ki bo tvojo žrtev sprejelo povsem brezbrižno?

ELZA: Ne, ne! Če bom preminila v nedeljo, bo vse mesto do torka ovito v žalno črnino. Cele tri dni nihče ne bo jedel mesa. Ob čaju bodo v moj spomin grizljali posebne kolačke, ki se jim reče »ubožice«.

LANCELOT: Samo to?

ELZA: Kaj pa naj še?

9

LANCELOT: Ubijejo zmaja.

ELZA: Nemogoče.

LANCELOT: Zmaj vam je opral možgane, zastrupil vam je kri in vam zameglil pogled. A vse to bomo spravili v red.

ELZA: Ne smete. Če je res, kar pravite o meni, je bolje, da umrem.

(MAČEK priteče.)

MAČEK: Osem muc, ki jih intimno poznam, in oseminštirideset mojih muckov teka po mestu in širi vesti o prihajajočem spopadu. Mijav! Župan je na poti sem.

LANCELOT: Župan? Izvrstno. (ŽUPAN priteče.) ŽUPAN: Čer, Elza. Kje je tujec?

LANCELOT: Tukaj sem. ŽUPAN: Za začetek mi napravite uslugo: če se le da, ne povzdigujte glasu, ne krilite z rokami, ne delajte nenadnih gibov in ne glejte me v oči.

LANCELOT: Zakaj? ŽUPAN: Ker imam skurjene živce. Mučijo me vse živčne in duševne bolezni, kar jih najdete v medicinskih leksikonih, da ne omenjam treh, ki jih uradno še niso prepoznali. Mislite, da je županu v Zmajevem režimu z rožicami postlano?

LANCELOT: Pokončal bom zmaja in vse se bo izboljšalo. ŽUPAN: Izboljšalo? Ha-ha! Izboljšalo? (Pade v histeričen smeh. Spije vodo. Se umiri.) Dovolj hudo je že, da ste Zmaja sploh izzvali. Vse je šlo kot po maslu. Gospod Zmaj je s svojim vplivom pritiskal na mojega protikandidata, pravega sleparja, ter na njegovo bando skorumpirancev in potrčkov. Zdaj bo šlo vse nepovratno k vragu. Gospod Zmaj bo imel polne roke dela s pripravami na dvoboj, da bo zanemaril svoje uradne dolžnosti in to prav zdaj, ko je končno pokazal zanimanje zanje.

LANCELOT: Uboga para, mar ne razumete, da bom rešil mesto? ŽUPAN: Mesto? Ha-ha! Mesto! Ha-ha! (Spije vodo. Se umiri.) Moj protikandidat je tak kujon, da bi jaz rade volje žrtvoval dve mesti, da bi ga le ugonobil. Raje pet zmajev kot pa takšno zmene, kot je moj protikandidat. Prosim, poberite šila in kopita!

LANCELOT: Ne bom. ŽUPAN: Čestitke, zaradi vas me je zgrabila katalepsija. (Otrpne s prezirljivim nasmeškom na ustnicah.)

LANCELOT: Saj vas bom vendar vse rešil! Zakaj tega ne doumete! (ŽUPAN molči.) Zakaj tega ne doumete? (ŽUPAN molči. LANCELOT ga polije z vodo.) ŽUPAN: Ne, ne doumem. Kdo vas je sploh prosil, da se pomerite z njim?

LANCELOT: Vse mesto je za to. ŽUPAN: A res? Poglejte skozi okno. Vodilni meščani so vas prišli moledovat, da se poberete.

LANCELOT: Kje so? ŽUPAN: Tamle, pri obzidju so se potuhnili. Pridite bližje, prijatelji.

LANCELOT: Zakaj hodijo po prstih? ŽUPAN: Da mi ne bi načeli živcev. Prijatelji moji, povejte Lancelotu, kaj bi radi od njega. V en glas! Ena! Dve! Tri! ZBOR GLASOV: Izgini iz mesta! Zmigaj se! Pri tej priči! ŽUPAN: Vidite! Če ste dostojno človeško bitje zdrave pameti, slušajte voljo ljudi.

LANCELOT: Za nič na svetu! ŽUPAN: Čestitke, zaradi vas bom zdaj rahlo zblaznel. (Eno roko si upre v bok, drugo iztegne z elegantnim zamahom.) Jaz sem čajnik, naj me kdo pristavi na gašperček!

LANCELOT: Zdaj razumem, zakaj so se ti bedniki prikradli po prstih. ŽUPAN: Zakaj?

LANCELOT: Da ne bi prebudili resničnih ljudi. Nemudoma grem do njih, da se pogovorimo. (Steče ven.) ŽUPAN: Vzemite me z ognja, kipim, kipim! No, ja, kaj pa sploh lahko stori? Brž, ko bo Zmaj ukazal, ga bomo vrgli v ječo. Ljuba Elza, ne beli si glave s tem. Ko bo napočil čas, in že smo tik pred tem, te bo naš preljubi Zmaj stisnil k sebi. Ne skrbi.

ELZA: Saj me ne skrbi. (Pri vratih potrka.) Vstopite.

(Vstopi isti LAKAJ, ki je prej naznanil ZMAJEV prihod.)

10

ŽUPAN: Živjo, sine.

LAKAJ: Živjo, oči. ŽUPAN: Si prinesel njegovo sporočilo? Spopad odpade, kajne? Prinašaš ukaze, da zapremo Lancelota?

LAKAJ: Gospod Zmaj ukazuje naslednje: prvič – načrtuj bitko za jutri; drugič – priskrbi Lancelotu orožje; tretjič – spravi si glavo v red. ŽUPAN: Čestitke, zdaj sem pa čisto izgubil pamet. Pamet! Juhu! Odgovori mi. Pokaži se, pokaži se, kjerkoli že tičiš!

LAKAJ: Ukazano mi je, da moram na samem govorit z Elso. ŽUPAN: Že grem, že grem, me že ni več. (Urno se umakne.)

LAKAJ: Živjo, Elza.

ELZA: Živjo, Henrik.

HENRIK: Si upala, da te bo Lancelot rešil?

ELZA: Ne. Si ti?

HENRIK: Ne. ELZA: Kaj ti je Zmaj ukazal, da mi naročiš.

HENRIK: Ukazal mi je, naj ti naročim, da moraš ubit Lancelota, če bo treba.

ELZA: (Zgrožena.) Kaj? HENRIK: Z nožem. Izvoli, tale pipec tukaj. Zastrupljen je …

ELZA: Ne bom ga!

HENRIK: Gospod Zmaj mi je ukazal, naj v tem primeru rečem, da bo ubil vse tvoje prijateljice.

ELZA: Prav. Povej mu, da se bom potrudila.

HENRIK: Gospod Zmaj mi je ukazal, naj v tem primeru rečem, da bo kakršnokoli omahljivost kaznovana kot nepokorščina.

ELZA: Sovražim te!

HENRIK: Gospod Zmaj mi je ukazal, naj v tem primeru rečem, da zna nagradit zveste služabnike.

ELZA: Lancelot bo ubil tvojega Zmaja.

HENRIK: Gospod Zmaj mi je ukazal, naj v tem primeru rečem, da bomo to še videli.

(Zavesa.)

KONEC PRVEGA DEJANJA

DRUGO DEJANJE (Glavni mestni trg. Na desni je rotovž z zvonikom, v katerem je STRAŽAR. V sredini je orjaška mrakobna rjava stavba brez oken z velikanskimi železnimi vrati, ki zavzemajo celotno steno od tal do strehe.

Na vratih je napis v gotici: »Človeškim bitjem vstop najstrožje prepovedan.« Na levi je masivno starodavno obzidje. Sredi trga je vodnjak z ograjo in streho iz kovanega železa. HENRIK, nič več v livreji, marveč v predpasniku, lošči bronasto okrasje na železnih vratih.)

HENRIK: Naprej tri zmaja glave, na boj ti, zmajska kri! Silni zmaj naš reče: To bomo videli.

To bomo videli. Do – re – mi. To bomo videli! (ŽUPAN pridrobenclja iz magistrata. Je v prisilnem jopiču.) ŽUPAN: Jutro, sinko moj zlati. Si me klical?

HENRIK: Jutro, oči. Samo zanimalo me je, kaj se godi pri vas. Je mestni svet že končal sejo? ŽUPAN: Pa kaj še! Celo noč smo prebedeli, pa smo komaj izglasovali dnevni red.

HENRIK: Si crknjen? ŽUPAN: Še vprašaš? Samo v zadnje pol ure sem si preoblekel tri prisilne jopiče. (Zazeha.) Mogoče bo deževalo, ker me moja shizofrenija danes še posebej trka. Bentim in besnim … Halucinacije, obsesije, kar ti srce poželi. (Zazeha.) Maš kakšen čik?

HENRIK: Na. ŽUPAN: Spravi me iz tega. Priciniva enega.

(HENRIK odveže očeta. En ob drugem sedeta na stopnice palače in kadita.)

11

HENRIK: Kdaj se boš odločil glede orožja? ŽUPAN: Kakšnega orožja?

HENRIK: Za Lancelota. ŽUPAN: Za katerega Lancelota?

HENRIK: Si mar nor ali kaj? ŽUPAN: Seveda sem. Kakšen sin pa si. Čisto pozabil, kako resno bolan je njegov ubogi stari oče.

(Zavpije.) O, smrtniki, smrtniki, ljubite svojega bližnjega kakor samega sebe! (Umirjeno.) Na, vidiš, ti to ne zveni pritegnjeno?

HENRIK: Pozabi, oči, pozabi, saj te bo minilo. ŽUPAN: Vem, da me bo minilo, ampak ni prav nič špasno.

HENRIK: Poslušaj me. Pomembne novice prinašam. Našemu Zmaju Direndaju popuščajo živci. ŽUPAN: Lažeš!

HENRIK: O, ne, pa ne. Naš dobri stari zeleni zmajček je celo noč frfotal naokoli, kaj vem, kje, čisto si je utrudil krila. Šele ob sončnem vzhodu je privršal domov. Grozno zaudarja po ribah, tako kot vsakič, ko ga kaj skrbi. Veš, kaj mislim? ŽUPAN: Ja, ja.

HENRIK: Uspelo mi je izvedet naslednje: naš ljubi plazilec je celo noč frfotal naokoli, da bi izbrskal kakšno gnojnico o slovečem vitezu Lancelotu. ŽUPAN: In? HENRIK: Nimam pojma, kam ga je zaneslo – do Himalaje ali na Ararat, do Škotske ali Kavkaza, ampak ta naš Zmaj Poiskaj je ugotovil, da je Lancelot poklicni junak. Jaz ne bi tratil časa s takimi. Ampak ker je Zmajček Tolovajček poklicni hudobec, mu to očitno nekaj pomeni. Kolne kot furman, žlobudra in jav­ka. Potem je dediju zapasal pirček. Zeksal je cel sodček najljubšega zvarka, brez opozorila znova raz­ prl usnjata krila in odtlej šviga po nebu kot bedasta ptičica. Ti ne gredo zaradi tega vsi lasje pokonci? ŽUPAN: Niti malo.

HENRIK: Preljubi očka, prosim, povej mi – starejši si od mene … in bolj izkušen … Kaj meniš o prihajajočem spopadu? Prosim, odgovori mi. Misliš, da bi Lancelot lahko … Naravnost mi povej, brez tistega birokratskega vrtenja okoli vrele kaše – misliš, da bi Lancelot mogoče lahko zmagal?

A? Preljubi očka? Odgovori mi! ŽUPAN: Že prav, sinko moj zlati, odgovoril ti bom iskreno, nalil ti bom čistega vina. Veš, mali, za tega našega Zmajoslava bi dal roko v ogenj! Bog mi je priča. Kot bi se nama po žilah pretakala ista kri, me razumeš? Zanj bi celo – kako naj ti rečem – dal svoje življenje. Častna županska! Ne, ne, ne!

Zmagal bo, stara sablja! Zmagal bo, plamteči ponos! Luskasti lintvern! Krilati krasotec! Ljubim ga iz dna srca! Čez tisoč let, ko mene več ne bo, moje mu srce klicalo bo ljubav. Srček dela tika-taka, ko na zmajčkov befel čaka. Si zadovoljen z odgovorom?

HENRIK: Daj no, oči, reci bobu bob, ne moreš niti lastnemu sinu odgovorit brez dlake na jeziku? ŽUPAN: Niti pod razno, sinko moj zlati. Misliš, da sem nor? Mislim, saj sem nor, toliko nor pa spet ne.

Zmaj ti je najbrž naročil, da me malo potipaš?

HENRIK: Pa daj no, oči! ŽUPAN: Priden sinko! Lepo si me peljal na limanice. Ponosen sem nate. Pa ne zato, ker sem tvoj oče.

Ponosen sem nate, ker si to tako mojstrsko izpeljal, kot star maček. Si si zapomnil, kaj sem ti odgovoril?

HENRIK: Seveda. ŽUPAN: Si si zapomnil besedne zveze: »plamteči ponos, luskasti lintvern, krilati krasotec«?

HENRIK: Do zadnje črke. ŽUPAN: No, kar lepo vse vstavi v svoje poročilo.

HENRIK: Zmenjeno, ata. ŽUPAN: Oh, ti si moja dika in veselje. Očkov špiceljček … Krasno kariero si boš naredil, mali. Rabiš kaj cvenka?

HENRIK: Ne, zaenkrat ne, hvala, ata. ŽUPAN: Vzemi ga no, kaj ti je nerodno … valjam se v denarju. Zadnjič me je blago ruknila kleptomanija.

Vzemi, no …

HENRIK: Hvala, ampak ga ne rabim. Daj no, povej mi že resnico …

12

ŽUPAN: Kaj te žre, sinko moj zlati, lajnaš kot malo detece – resnica, resnica, resnica … Konec koncev nisem navaden občan, jaz sem župan. Toliko let je že, kar sem nazadnje kaj povedal po pravici – celo sebi – da sem pozabil, kaj sploh je resnica. Od nje se mi zavrti v glavi, čisto me zmede. Resnica! Veš, kakšnega vonja je ta preklemana reč? Bodi dovolj, sin. Zauckajmo Zmaju!

Hip, hip, hura!

(STRAŽAR v zvoniku potolče s helebardo po tleh in zavpije.)

STRAŽAR: Pozor! Oči v nebo! Njegovo ekscelenco so opazili nad Sivimi gorami!

(HENRIK in ŽUPAN skočita kvišku in usločita vratove, ko gledata v nebo. Sliši se oddaljeno hrumenje, ki počasi zamre.)

STRAŽAR: Voljno! Njegova ekscelenca se je obrnila ter izginila v dimu in plamenih!

HENRIK: Patruljira. ŽUPAN: Ja, ja. Poslušaj, zdaj mi lahko nekaj zaupaš. Saj ti Zmaj ni dal kakšnega posebnega ukaza, a, sinko moj zlati?

HENRIK: Ni mi ga, ata. ŽUPAN: Ni omenil, da ga ubij?

HENRIK: Koga? ŽUPAN: Našega odrešenika.

HENRIK: O, ata, ata. ŽUPAN: Izpljuni že, sinko. Ni nič omenil, da bi zahrbtno fental Lancelota? Kaj ti je nerodno, povej mi …

Saj ni nič takega … To se neprestano dogaja. A, sinko? Ti je muca jezička popala?

HENRIK: Muca mi je jezička popapala. ŽUPAN: Že prav, že prav, muca ti je jezička popapala. Štekam te, samo ukaze izpolnjuješ.

HENRIK: Gospod župan, naj te opomnim, da se bo vsak trenutek začela svečana predaja orožja gospodu Junaku. Čisto možno je, da bo Zmajo plemeniti počastil slovesnost s svojo prisotnostjo, ti pa nisi še ničesar pripravil. ŽUPAN: (Zazeha in se pretegne.) Finofajn, že grem. Kot bi mignil, mu bomo našli kakšno orožje.

Ne bomo mu dali razloga za negodovanje. Zaveži mi rokave … Tamle gre! Lancelot gre!

HENRIK: Spravi ga proč! Vsak čas lahko pride Elza in nekaj se moram pomenit z njo.

(LANCELOT vstopi.) ŽUPAN: (Histerično.) Hozana na višavah, Juriju, morilcu zmaja, čast in slava vekomaj! Hopla, pobiksal sem ga, v deliriju sem ga zamenjal za vas. Neverjetno sta si podobna.

LANCELOT: Čisto možno. Sva v daljni žlahti. ŽUPAN: Kako ste prebili noč?

LANCELOT: Sprehajal sem se. ŽUPAN: Ste se s kom spoprijateljili?

LANCELOT: Seveda. ŽUPAN: S kom?

LANCELOT: Vaši panični meščani so name naščuvali pse. Ampak vaši psi so precej preudarni. Tako sem se spoprijateljil z njimi. Razumeli so me, saj ljubijo svoje gospodarje in jim želijo samo dobro.

Klobasali smo do zore. ŽUPAN: Ste se nalezli bolh?

LANCELOT: Ne. Psi so bili elegantni in lepo negovani. ŽUPAN: Ste si zapomnili, kako jim je ime?

LANCELOT: Prosili so me, naj jih ne izdam. ŽUPAN: Psov ne prenesem.

LANCELOT: Kakšna smola. ŽUPAN: Preveč preprosti zame.

LANCELOT: Mislite, da je ljudi lahko imet rad? Poslušajte, psi še predobro vedo, kakšni so v resnici njihovi gospodarji. Objokujejo jih, a jih imajo vseeno radi. Oni se resnično trudijo. Ste poslali pome? ŽUPAN: En dober zmaj je živel, ki rad je imel ljudi, on službico mi dal je, spoštujejo me vsi. Da ne dolgovezim, da, poslal sem po vas, gospod Lancelot.

LANCELOT: Kako sem vam lahko na uslugo?

13

ŽUPAN: U, sluga se je ravno odpravil po nakupih. Peto nadstropje: ženska oblačila, dostojna in prosojna. Krava rahta, gos mekeče, medved ruče, volk rezgeče. Prepelica se v detelji suče, zmaj pa na nebu grmi. Mestni svet vas čaka, gospod Lancelot.

LANCELOT: Zakaj? ŽUPAN: Zakaj? Zakaj? Zakaj miličnika sred ceste ne zapiše policaj? Zakaj se na slona lahko naslonite, na mene pa se ne morete namenit? Imate namen it? Namen je bil dober, na teb pa bolj čuden.

Dej povej, dej povej, po vej se gor pride, po deblu pa dol spleza. Člani mestnega sveta vas morajo videt osebno, da bi sklenili, kakšno orožje je najprimernejše za vas, gospod Lancelot. Pridite, da si vas ogledajo.

(LANCELOT in ŽUPAN odideta.)

HENRIK: Naprej tri zmaja glave, na boj ti, zmajska kri! Silni zmaj naš reče: To bomo videli. To bomo videli. Do – re – mi. To bomo videli!

(ELZA vstopi.)

HENRIK: Elza?

ELZA: Ja. Si poslal pome?

HENRIK: Sem. Kakšna škoda, da je v stolpu stražar. Če ne bi bilo tega nadležneža, bi te objel in poljubil.

ELZA: Jaz pa bi te klofnila.

HENRIK: O, Elza, Elza! Vedno si bila tako poštirkana. Ampak tebi je to pristajalo. Pod vso to spodobnostjo je nekaj prežalo. Zmajoslav ima nos za dekleta. Vedno je odbral najobetavnejše device, pohotnež stari. Ti Lancelot ni še nič pihal na dušo?

ELZA: Molči.

HENRIK: Seveda ti ni. Ta bi nosil svojo kožo naprodaj in se boril zate, tudi če bi bila staro babše.

Briga njega, koga reši. Tako so ga izurili. Sploh te še ni dobro pogledal.

ELZA: Saj sva se komaj spoznala.

HENRIK: To ni izgovor.

ELZA: Sem morala sem samo zato, da bi mi to povedal?

HENRIK: Oh, ne. Sem si morala, da bi te prosil za roko.

ELZA: Nehaj!

HENRIK: Ne hecam se. Pooblaščen sem, da ti predam naslednje obvestilo: če boš poslušna in boš ubila Lancelota, če bo treba, te bo Zmaj za nagrado izpustil.

ELZA: Ne bom ga.

HENRIK: Naj dokončam. Za tvojo zamenjavo bo izbral drugo devico, tako, ki je ne poznaš, iz nižjega razreda. Tako ali tako je bila naslednja na seznamu. Zdaj pa izberi – brezsmiselna smrt ali življenje, polno radosti, o katerih si samo sanjala in še to tako poredkoma, da te je lahko sram.

ELZA: Hlače se mu tresejo!

HENRIK: Komu? Gospodu Zmajevitemu? Vse njegove hibe poznam. Po mili volji mu lahko rečeš, da je mali kajzer, gobezdalo, zajedavec – strahopetec pa ni.

ELZA: Včeraj je pretil, danes se pogaja.

HENRIK: Jaz sem ga pregovoril.

ELZA: Ti? HENRIK: Jaz sem pravi morilec zmajev – toliko, da veš. Navijam ga okoli prsta. Počakal sem na pravi trenutek – in splačalo se je. Nisem tak bedak, da bi te predal kar komurkoli.

ELZA: Ne verjamem ti.

HENRIK: Ja, pa mi.

ELZA: Saj ni važno, nikogar nisem sposobna ubit.

HENRIK: Pa vseeno nosiš nož. Tamle je, binglja ti s pasu. Moram it, najdražja. Moram si nadet paradno uniformo. A zapuščam te lahkih misli. Ukaze boš izpolnila tako zaradi sebe kot zaradi mene. Dobro premisli! Življenje, celo življenje pred nama – če se prav odločiš. Dobro premisli, ti osupljivo bitjece.

(Odide.)

ELZA: O, moj bog! Lica mi žarijo, kot da bi ga poljubila. Kakšna sramota! Skoraj me je pregovoril …

Kar pomeni, da to je v moji naravi! … Tudi prav. In dobro. Vsega tega sem že sita! Bila sem najpohlevnejše dekle v mestu. Vsem sem zaupala. In kam me je to pripeljalo? O, ja, vsi so me spoštovali, a srečni so bili samo oni. Zdaj ždijo doma, si izbirajo pražnje gvante, si likajo volančke.

14

Si kodrajo lase. Se pripravljajo, da bodo prišli past zijala nad mojo nesrečo. Prav vidim jih, kako si pudrajo lica pred ogledalom in jadikujejo: »Uboga Elza, ubožica mala, pa tako mila je bila!« In edina v celem mestu, jaz, čisto sama stojim sredi trga in si mi trga srce. Ta trapasti stražar pa bulji vame, kot bi si živo predstavljal, kaj bo zmaj danes počel z mano. In jutri bo ta vojak še kar živ ter počival po opravljeni dolžnosti. Sprehodil so bo do slapu, kjer je reka tako živahna, da se še najbolj poklapani nasmehnejo, ko gledajo, kako krasno pljuska. Ali pa bo šel v park, kjer vrtnar goji čudovite mačehe z očmi, ki mežikajo ter znajo celo brat, če so le črke velike, zgodba pa ima srečen konec. Ali pa bo šel veslat po jezeru, po tistem, ki ga je zmaj nekoč zavrel, da so se odtlej vodne nimfe čisto umirile. Nič več ne utapljajo ljudi, ampak posedajo po plitvinah in prodajajo rešilne pasove. A še vedno so krasne kot nekoč in vojaki jih radi osvajajo. In ta trapasti stražar bo vodnim nimfam pripovedoval, kako vedro je igrala godba in kako so vsi točili solze, ko me je Zmaj odnesel.

Vodne nimfe pa bodo v odgovor ječale in stokale: »Oh, uboga Elza, o, ubožica, tako lepo vreme se je naredilo danes, ona pa ne more uživat v njem.« Tako se pa ne grem! Hočem videt vse, slišat vse, čutit vse. Pa pika! Nož sem vzela s sabo, da bi si vzela življenje. A si ga ne bom. Pa pika!

(LANCELOT stopi iz rotovža.)

LANCELOT: Elza! Kakšna sreča, da sem naletel nate.

ELZA: Zakaj?

LANCELOT: Oh, moja prelestna deva, današnji dan me je izčrpal in moja duša hlepi po predahu, četudi zgolj za bežen hip. In zdaj, kakšno naključje, naletim nate.

ELZA: Ste bili na seji sveta?

LANCELOT: Sem. ELZA: Zakaj so vas poklicali?

LANCELOT: Ponudili so mi denar, da bi predal dvoboj.

ELZA: In kako ste jim odgovorili?

LANCELOT: Odgovoril sem: tepci ubogi! Ne govoriva o njih, Elza, danes si še bolj ljubka, kakor si bila včeraj. Resnično znamenje, da si mi všeč. Verjameš, da te bom rešil?

ELZA: Ne. LANCELOT: Nisi me prizadela. Očitno te ima res tako močno rad.

(Pritečejo ELZINE PRIJATELJICE.) PRVA PRIJATELJICA: Tukaj smo!

DRUGA PRIJATELJICA: Me smo Elzine najboljše prijateljice.

TRETJA PRIJATELJICA: Že od malih nog smo nerazdružljive.

PRVA PRIJATELJICA: Vedno je bila najpametnejša od nas.

DRUGA PRIJATELJICA: Vedno je bila najmilejša od nas.

TRETJA PRIJATELJICA: In kljub temu nas je imela najraje od vseh. Če si jo prosil, ti je brez težav kaj zašila ali ti pomagala pri domači nalogi ali pa te potolažila, če si mislila, da si najnesrečnejša punca na svetu.

PRVA PRIJATELJICA: Smo že pozne?

DRUGA PRIJATELJICA: Se boste res spopadli z njim?

TRETJA PRIJATELJICA: Gospod Lancelot, bi nas lahko spravili na streho rotovža? Vam te prošnje ne bodo odrekli. Rade bi imele najboljši razgled na spopad.

PRVA PRIJATELJICA: O, glejte, zdaj ste se pa razjezili.

DRUGA PRIJATELJICA: In nočete govorit z nami.

TRETJA PRIJATELJICA: Ampak saj v resnici nismo tako poredne.

PRVA PRIJATELJICA: Mislite, da vas namerno zadržujemo, da se ne morete poslovit od Elze.

DRUGA PRIJATELJICA: Ampak tega ne počnemo nalašč.

TRETJA PRIJATELJICA: Henrik nam je ukazal, da vaju ne smemo pustit samih, dokler nam tega ne dovoli gospod Zmaj.

PRVA PRIJATELJICA: Ukazal nam je, naj žlobudramo.

DRUGA PRIJATELJICA: In zdaj smo tukaj in žlobudramo kot zmešane …

TRETJA PRIJATELJICA: Ker bi sicer jokale. Vi pa ste samo na poti skozi mesto in si ne morete predstavljat, kako ti je nerodno, če jokaš pred tujci. (ŠARLEMAN pride iz rotovža.)

15

ŠARLEMAN: Sestanek je zaključen, gospod Lancelot. Sprejeli smo resolucijo o vašem orožju. Oprostite nam. Usmilite se nas, ubogih morilcev, gospod Lancelot.

(Zazvenijo fanfare. Iz rotovža pridejo SLUŽABNIKI, ki razvijejo preproge in postavijo naslanjače. Na sredo postavijo velik, razkošno okrašen sedež. Levo in desno od njega preprostejše stole. Vstopi ŽUPAN, obkrožen s člani mestnega sveta. Je dobre volje. Z njimi je tudi HENRIK, v polni paradni uniformi.) ŽUPAN: Ta je pa za crknit smešna … Kako je že šla? »In potem ko je ura desetkrat zakukala, je še rignila in dvakrat prdnila.« Ha ha ha! A že veste tega? Ta je res dober. Cigan, Žid in peder pridejo v zapor …

(Zazvenijo fanfare.) ŽUPAN: A, je že pripravljeno … No, spomnite me, da vam ga povem po ceremonijah … Sedite, gospodje. Kot bi mignil, bomo opravili s tem. (Člani mestnega sveta se postavijo levo in desno od naslonjača v sredini. HENRIK se postavi za naslonjalo.) ŽUPAN: (Se prikloni praznemu stolu. Naglo in odrezano.) Globoko ganjeni čisto iz sebe zaradi zaupanja, ki nam ga naklanjate, vaša ekscelenca, ker ste nam dovolili sprejet tako pomembno odločitev, vas naprošamo, da zavzamete svoje častno mesto. Naprošamo prvič, naprošamo drugič, naprošamo tretjič. Srce me boli, ampak kaj hočemo – začet bomo morali brez njega. Sedite, gospodje.

Razglašam, da je sestanek odrt … (Premor.) Vodo!

(SLUŽABNIK prinese vodo iz vodnjaka. ŽUPAN pije.) ŽUPAN: Razglašam, da je sestanek potrt … Vodo! (Pije. Se odkašlja. S falzetom.) Sestanek (Z globokim basom.) je odprt … Vodo! (Pije. Falzet.) Hvala, srček. (Bas.) Poberi se, krota. (S svojim glasom.) Čestitke, gospodje, moja razcepljena osebnost se priglaša k besedi. (Bas.) Kaj imaš za bregom, kurba omledna? (Falzet.) Ne vidiš, da predsedujem sestanku? (Bas.) Od kdaj spustijo babe zraven? (Falzet.)

Misliš, da sem sama prosila za to, srček? Ne zbijaj štosov o mojem spolu, ko berem dnevni red.

(S svojim glasom.) Predlagano: da dotičnemu gospodu Lancelotu priskrbimo orožje. Sprejeto: da to storimo, a pod prisilo. Hej, ti! Prinesi orožje.

(Zazvenijo fanfare. Vstopijo SLUŽABNIKI. PRVI SLUŽABNIK izroči LANCELOTU medeninast pljuvalnik z usnjenim jermenčkom.)

LANCELOT: To je pljuvalnik. ŽUPAN: Že res, a je pooblaščen, da vam služi kot čelada. Ta kovinski pepelnik pa je bil vpoklican za vaš ščit. Ne skrbite, v našem mestu so tudi neživi predmeti disciplinirani in poslušni. Svoje naloge bosta vestno opravila. Oklepov nam je žal zmanjkalo. (LANCELOTU izroči list papirja.) Ta certifikat, podpisan in s pečatom, navaja, da je kopje trenutno v popravilu. Gospodu Zmaju med bitko samo pokažite ta dokument pa bo konec dober, vse dobro. Zdaj ste pripravljeni. (Bas.) Zaključi sestanek, ti, lajdra omledna. (Falzet.) Saj bom, saj bom, prekleto. Ne kuhaj mi zdaj mule. (Zapoje na melodijo Z zakrivljeno palico v roki.) S podpisanim pismom v roki, pljuvalnik ima na betic. (Bas.) A lahko že zaključiš sestanek, bohtenimarad. (Falzet.) Kaj pa misliš, da počnem? (Zapoje na melodijo Z zakrivljeno palico v roki.) Zmaj čaka na gori visoki, da v kremplje mu pade možic … Bum! Tresk!

Au, au, au, sestanek je pod ključem.

STRAŽNIK: Pozor! Oči v nebo! Njegovo ekscelenco so opazili nad Sivimi gorami in leti proti nam z neznansko hitrostjo.

(Vsi skočijo kvišku in obstanejo na mestu z glavami, usločenimi proti nebu. Oddaljeno hrumenje, ki se jača z grozno naglico. Oder se zatemni. Popolna tema. Hrumenje odreže.)

STRAŽNIK: Pozor! Njegova ekscelenca kot nevihtni oblak visi nad nami in zakriva sonce. Zadržite sapo!

(Zalesketata se dva zelenkasta sija.)

MAČEK: (Šepetaje.) Lancelot, jaz sem, Maček.

LANCELOT: (Šepetaje.) Nemudoma sem te prepoznal, po očeh.

MAČEK: Dremuckal bom na obzidju. Vzemi si čas, oglasi se pri meni, pa ti bom zapredel nekaj, kar te bo razvedrilo.

STRAŽNILK: Pozor! Njegova ekscelenca pikira proti trgu.

(Oglušujoče žvižganje in bučanje. Luči se bliskajo. V velikem naslanjaču slaboten, mrtvaško bled, ostarel možicelj z nogami v zraku.)

MAČEK: (Z obzidja.) Naj te ne bo strah, dragi Lancelot. To je njegova tretja betica. Menja jih po mili volji. ŽUPAN: Vaša ekscelenca! V samostojni občini, ki ste mi jo zaupali, se ni zgodilo nič. En osebek je v ječi.

Prisotni …

16

ZMAJ: (Zelo tiho s počenim tenorjem.) Izgini! Vsi proč: razen tujca.

(Vsi odidejo. Na odru ostanejo MAČEK, ZMAJ in LANCELOT. MAČEK dremucka na obzidju, zvit v klobčič.)

ZMAJ: Kako kaj zdravje?

LANCELOT: Izvrstno, hvala.

ZMAJ: Kaj so ti piskri na tleh?

LANCELOT: Moje orožje.

ZMAJ: To so ti dali moji ljudje?

LANCELOT: Ja. ZMAJ: Pezdeti. Si kaj užaljen?

LANCELOT: Ne. ZMAJ: Bahaš se. Po žilah se mi pretaka ledena kri, pa bi bil tudi sam užaljen. Prestrašen?

LANCELOT: Ne. ZMAJ: Bahaš se, bahaš. Moji ljudje so precej strašni. Nikjer jim ne boš našel para. Moje maslo.

Po mojem kopitu so.

LANCELOT: Ampak vseeno ljudje.

ZMAJ: Na zunaj.

LANCELOT: Ne. ZMAJ: Če bi videl njihove duše – uf, to bi drhtel.

LANCELOT: Ne. ZMAJ: Kaj ne bi, pobegnil bi. Za takšne pokveke ne bi dal življenja. Sam osebno sem jih pokvečil, pobič moj dragi. Pokvečil sem jih do konca in kraja. Človeške duše, ljubi pobič, so zelo trdožive. Presekaj mu telo na pol – in bo šel rakom žvižgat. Če mu presekaš dušo, pa se ti bo pokoril. Ne, ne, takšnih duš ne boš našel nikjer drugje. Samo v mojem mestu. Duše brez rok, duše brez nog, gluhoneme duše, duše v okovih, špiceljske duše, duše, preklete do pekla. Veš, zakaj župan hlini blaznost? Da bi skril dejstvo, da sploh nima duše. Duše, ki močijo posteljo, duše, ki kopičijo denar, ožgane duše, mrtve duše. Ne, ne, res škoda, da so nevidne.

LANCELOT: Dobro zate.

ZMAJ: Zakaj?

LANCELOT: Če bi ljudje na lastne oči videli, kako si jim pokvečil duše, bi se zgrozili. Raje bi umrli, kot da bi ostali zasužnjeni. Kdo bi te potem hranil?

ZMAJ: Vrag si ga vedi, mogoče se ne motiš. Prav, bi začela?

LANCELOT: Zavihajva rokave.

ZMAJ: Najprej se poslovi od device, za katero boš umrl. Hej, poba!

(Priteče HENRIK.) ZMAJ: Pripelji Elzo.

(HENRIK steče ven.)

ZMAJ: Ti je všeč devica, ki sem jo izbral?

LANCELOT: Zelo, zelo mi je všeč.

ZMAJ: Me veseli. Tudi meni je zelo, zelo všeč. Izjemno dekle. Pohlevno dekle.

(Vstopita ELZA in HENRIK.) ZMAJ: Pridi k meni, pridi, ljuba moja. Poglej me v oči. Tako, ja. Zelo lepo. Svetle, drobne očke. Lahko mi poljubiš dlan. Tako, ja. Ljubko. Gorke ustnice. Kar pomeni, da je tvoja duša mirna. Bi se rada poslovila od viteza Lancelota?

ELZA: Kar koli boste ukazali, gospod Zmaj.

ZMAJ: No, to ti ukazujem. Pojdi. Nežno govori z njim. (Tiho.) Govori z njim nežno kot le kaj. Poljubi ga v slovo. Nič ne de, saj bom tu. To smeš storit vpričo mene. In potem ga ubij. Nič ne de. Nič ne de, saj bom tu. To boš storila vpričo mene. Kar daj. Lahko se sprehodita malce proč. Konec koncev imam oster pogled. Vse bom videl. Kar daj.

(ELZA stopi k LANCELOTU.) ELZA: Gospod Lancelot, ukazano mi je bilo, naj se poslovim od vas.

LANCELOT: Velja, Elza. Pa se za vsak primer po­sloviva. To bo boj do bridkega konca. Lahko se zgodi karkoli. Ob slovesu ti želim povedat le, da te ljubim, Elza.

ELZA: Mene!

17

LANCELOT: Ja, Elza. Že včeraj si mi bila všeč, ko sem te uzrl skozi okno in videl, kako spokojno se z očetom vračaš domov. Potem sem opazil, kako si vsakič, ko se srečava, samo še lepša. Aha, sem pomislil. To je torej to. In ko si poljubila Zmaju šapo, nisem bil ogorčen. Samo grozno me je potrlo.

In nenadoma mi je postalo jasno, ljubim te, Elza. Ne jezi se. Strašno sem želel, da izveš.

ELZA: Mislila sem, da bi izzvali zmaja, ne glede na to, kdo bi bil vpleten. Tudi če bi namesto mene bilo kakšno drugo dekle.

LANCELOT: Seveda bi. Ne prenesem jih, zmajev, res ne. Ampak zaradi tebe sem ga pripravljen zadavit z golimi rokami, čeprav bi bilo to še kar ostudno.

ELZA: Radi bi mi torej povedali, da me ljubite?

LANCELOT: Zelo. Strah me je sploh razmišljat o tem! Če bi včeraj na razpotju zavil levo ali desno, se najbrž ne bi nikdar spoznala. Ob tej misli te kar strese, mar ne?

ELZA: Ja. LANCELOT: Strah me je razmišljat o tem. Zdi se mi, da mi nihče na svetu ni bližje kot ti in tvoje mesto jemljem za svojega, ker ti živiš tu. Če me … no, hočem reči, da če se slučajno ne vidiva več, me nikoli ne pozabi.

ELZA: Ne bom.

LANCELOT: Nikoli ne pozabi. No, prav zdaj si me prvič na ta blagoslovljeni dan pogledala naravnost v oči. In tvoj pogled me je prepredel s toplino, kot bi me ljubkovala. Popotnik sem, lahkotno peresce, toda vse življenje sem bíl težke boje. Tukaj zmaj, tam ljudožerci, spet nekje drugje velikani.

Vedno je pestro … Neizprosno, nehvaležno delo. A sem bil vseeno vselej srečen. Nikdar se nisem utrudil. In pogosto sem se zaljubljal.

ELZA: Pogosto?

LANCELOT: Seveda. Klatiš se po dolgem in počez, se zapletaš v spopade in srečuješ dekleta. Stalno se jim kaj dogaja. Če jih ne ugrabijo razbojniki, jih pohopsajo velikani ali končajo v kuhinji ljudožercev.

In ti zlikovci vedno izberejo najboljša dekleta – še posebej ljudožerci. Tako se običajno zaljubiš. Pa je že kdaj bilo tako? Z drugimi je bila vse samo igra. Smejal sem se jim. S tabo pa, Elza, če bi bila zdajle sama, bi te obsul s poljubi. Prisežem! In odnesel bi te proč od tod. Prečila bi gozdove in gore. To sploh ni tako težko. Ne, priskrbel bi ti jahanca s sedlom, v katerem se ne bi nikdar utrudila. Jaz pa bi vodil konja za uzdo in bi si pasel oči na tebi. Nihče se ti ne bi drznil reč zle besede.

(ELZA prime LANCELOTA za roko.)

ZMAJ: Pridna punčka. Krepko ga je zgrabila.

HENRIK: Tako je. Nje nihče ne bo imel za norca, vaša ekscelenca.

LANCELOT: Elza, zdi se, da si na robu solz?

ELZA: Saj sem.

LANCELOT: Zakaj?

ELZA: Ker se mi smilite.

LANCELOT: Jaz? ELZA: Vi in tudi sama sebi. Sreča nama ni namenjena, gospod Lancelot. Zakaj sem se rodila v ta svet pod Zmajem?

LANCELOT: Elza, vse povem po pravici. Srečna bova. Zaupaj mi.

ELZA: Ah, ah, ne.

LANCELOT: In nebo nad nama bo sončno. Nihče si ne bo drznil pikirat na naju.

ELZA: Resnično?

LANCELOT: Resnično. Oh, ali v tvojem ubogem mestu sploh kdo ve, kako se ljudje lahko ljubijo? Strah, izčrpanost, nezaupanje bo v vas izgorelo in izginilo za vselej, toliko te ljubim. Ti pa boš zaspala z nasmehom na ustnicah in se prebudila z nasmehom na ustnicah ter me poklicala – toliko me boš ljubila. Ljubila pa boš tudi sebe. Stopala boš ponosno in spokojno. Ob vsakem mojem poljubu boš spoznala, kako prekrasna si. Drevesa v gozdu naju bodo ljubeče ogovarjala, tako kot tudi ptice in živali, saj kdor resnično ljubi, ta razume vse in je eno z vsem svetom. Vsi se naju bodo razveselili, saj ta, ki resnično ljubi, prinaša srečo.

ZMAJ: Kaj ji zdaj naklada?

HENRIK: Pridiga ji. Pamet je boljša kot žamet. Pred jedjo si umij roke. Itede. Eno samo zlajnano dolgočasje …

18

ZMAJ: Aha, aha. Položila mu je dlan na ramo. Pridna punčka.

ELZA: Tudi če ne bova doživela te sreče. Kljub temu, ja, kljub temu sem zdaj srečna. Pošasti oprezajo za nama. Toda odpotovala sva daleč proč v čudežno deželo. Nihče še ni tako govoril z mano, dragi moj. Nikoli nisem mislila, da na svetu obstajajo ljudje kot ti. Še včeraj sem bila pohlevna kot pes in si nisem drznila razmišljat o tebi. A vseeno sem se ponoči tiho odkradla navzdol po stopnicah in spila vino, ki si ga pustil v kozarcu. Šele zdaj me je spreletelo, da je bil to edini način, da te ponoči skrivoma poljubim, ker si se ponudil borit zame. Niti sanja se ti ne, kako zmedena so čustva nas, ubogih, ustrahovanih deklet. Še pred kratkim sem mislila, da te sovražim. A na tak način sem se pač zaljubila vate, čisto na skrivaj. Najdražji moj! Ljubim te – kakšna radost je glasno izreči te besede. In kakšna radost te je … (Poljubi LANCELOTA.) ZMAJ: (Cepeta od nestrpnosti.) Zdaj ga bo, zdaj ga bo, zdaj ga bo!

ELZA: In zdaj me izpusti, dragi. (Se osvobodi LANCELOTOVEGA objema. Iz nožnice potegne nož.)

Vidiš ta nož? Zmaj mi je ukazal, naj te z njim ubijem. Poglej!

ZMAJ: Zdaj! Zdaj! Zdaj!

HENRIK: Daj ga, daj ga!

(ELZA vrže nož v vodnjak.)

HENRIK: Vlačuga ničvredna!

ZMAJ: (Zarjove.) Kako si drzneš?

ELZA: Niti besede več. Zakaj mislite, da vam bom pustila, da me zmerjate in preklinjate zdaj, ko me je poljubil? Ljubim ga. In ubil vas bo.

LANCELOT: To drži kot pribito, gospod Zmaj.

ZMAJ: Ne me basat. Hja, nič, očitno se bom moral borit. (Zazeha.) Po pravici povedano mi ni žal.

Zadnjič sem potuhtal zanimiv manever, kjer s taco B zamahnem po osi X. Zdaj ga bom lahko preizkusil na pravem telesu. Potrčko, skliči stražo.

(HENRIK steče ven.)

ZMAJ: Pojdi domov, ti, trapica, po spopadu pa se bova o vsem pomenila na štiri oči.

(Vstopi HENRIK s stražo.)

ZMAJ: Poslušajte, stražarji, nekaj sem vam hotel povedat … Ah, ja … Pospremite to mlado gospodično domov in jo imejte stalno na očeh.

(LANCELOT stopi korak naprej.)

ELZA: Ne. Ne trati moči. Ko ga boš pokončal, pridi k meni, čakala te bom in si medtem ponavljala sleherno besedo, ki si mi jo danes izrekel. Verjamem vate.

LANCELOT: Prišel bom pote.

ZMAJ: Dovolj sta imela. Pojdi.

(Stražarji pospremijo ELZO ven.)

ZMAJ: Poba, odpelji stražarja in ga vrzi v ječo. Drevi mu bomo morali odrobit glavo. Slišal je, kako me je ta vlačuga nadirala, in nočem, da bi to trosil dalje v kasarni. Poskrbi za to. Potem se vrni in mi namaži kremplje s strupom.

(HENRIK steče ven.)

ZMAJ: (LANCELOTU) Ti pa se ne premakni, me razumeš? In čakaj. Ne mislim ti razkrit, kdaj bom napadel. Pravo vojskovanje se vedno začne nepričakovano. Me štekaš?

(Splazi se s stola in odide v palačo. LANCELOT stopi do MAČKA.) LANCELOT: No, maček, kaj si mi nameraval zapresti, da me bo razvedrilo?

MAČEK: Ozrite se na desno, dragi Lancelot. Sredi tistega oblaka prahu je osel. Ki trmasto peketa. Pet mož se pregovarja s svojeglavim živinčetom. Zapel mu bom pesmico. (Zamijavka.) Poglejte, kako se je trmoglavi oslič pognal proti nama. A pri obzidju se bo spet mulal, vi pa se lahko pomenite s furmani, ki ga ženejo. Že gredo.

(Za zidom se pojavi OSLOVA glava, ki obstane v oblaku prahu. Pet FURMANOV se dere nanj. HENRIK steče čez trg.)

HENRIK: (FURMANOM) Kaj počnete tu?

DVA FURMANA: (V en glas.) Peljeva robo na trg, šefe.

HENRIK: Kakšno robo?

DVA FURMANA: Tepihe, šefe.

19

HENRIK: Gremo, gremo. V bližini palače je zadrževanje prepovedano!

DVA FURMANA: Ta osel je trmast kot mula, šefe.

ZMAJ: (Iz offa.) Poba!

HENRIK: Gremo, gremo! (Steče v palačo.)

DVA FURMANA: (V en glas.) Dobro jutro, gospod Lancelot. Na vaši strani sva, gospod Lancelot. (Se istočasno odhrkata) K-hm. Ne si kaj namišljat o nama, le govoriva v en glas – že od malih nog delava drug ob drugem, na šihtu sva kot rit in srajca, tako da razmišljava in govoriva kot ena oseba. Še zaljubila sva se na isti dan ob istem cajtu in se poročila z dvojčicama, ki sta v žlahti. Cel kup tepihov sva že stkala, ampak noben ni bil tako dober, kot ta, ki sva ga sinoč naredila za vas. (Snameta preprogo z oslovega hrbta in jo razvijeta po tleh.)

LANCELOT: Kako prečudovita preproga!

DVA FURMANA: Itak. Tepih prve klase, z dvojno zanko, mišunga volne in žide, pofarbana pa po najinem špecialnem tajnem postopku. Ampak ta tepih ne preseneča zarad volne al žide al farbe. (Sotto voce.) Ta tepih je leteč.

LANCELOT: Prvovrstno! Brž mi povejta, kako se upravlja.

DVA FURMANA: Preprosto kot pasulj, gospod Lancelot. Tale kot, kjer je vtkano sonce, je za dviganje.

Tale kot, kjer je vtkana zemlja, je za spuščanje. Tale kot, kjer so vtkane lastovke, je za letalske trike.

Tale kot je pa za zmaje. Če ga boste zavihal gor, boste pikiral direkt na zmajevo bučo. Tukile sva vtkala bokal vina in slastno južino. Ko mu glavo odrežeš, si dušo privežeš. Ne rabiva zahvale. Najina pradedka sta skoz čakala, kdaj se boste priklatil po cesti do nas. Čakala sta vas tudi najina dedija.

Tako kot midva – pa ste le prišel.

(Hitro odideta in k LANCELOTU nemudoma priteče TRETJI FURMAN s kartonasto klobučnico.)

TRETJI FURMAN: Bogdaj zdravja in veselja, moj ljubi gospod! Smem? Bi mi naklonili pokazat svoj desni profil? In zdaj še drugega? Izvrstno. Gospod, sem mojster klobučar in izdelovalec pokrival.

Narejam najimenitnejše klobuke in kape, kar jih obstaja. V tem mestu sem precej sloveč. Vsak pes me pozna.

MAČEK: In tudi maček.

TRETJI FURMAN: Tako, vidite! Ničesar mi ni treba niti pomerit, zgolj z ostrim pogledom ošinem stranko in že ustvarim končni izdelek, ki se ljudem nadvse poda, kar njim polepša podobo, meni pa dan.

Naj tu omenim neko damo, s katero se soprog ljubi samo, kadar ima nadet klobuček, ki sem ji ga oblikoval. Še v postelji ga nosi in se vsem hvali, da je zavoljo mene prava srečnica. Celo noč sem prebedel in delal za vas, gospod, ob tem pa pretočil nebroj bridkih solz, tako hudo je bilo.

LANCELOT: Kaj pa?

TRETJI FURMAN: Klobuk tega sloga je v svoji biti precej tragičen. Gre namreč za kapo nevidnosti.

LANCELOT: Čudovito!

TRETJI FURMAN: Ko si jo boste nadeli, boste nemudoma izginili in ubogi klobučar nikoli ne bo izvedel, ali se vam prilega ali ne. Vzemite to kapo, a je ne pomerite, dokler sem v bližini. Tega ne bi prenesel! Tega preprosto ne bi prenesel!

(Zbeži proč. K LANCELOTU nemudoma pristopi ČETRTI FURMAN – bradat, čemeren možakar z malho čez pleča. Odpre malho ter iz nje povleče meč in kopje.) ČETRTI FURMAN: Evo. Tolkel sem nadure. Vso srečo.

(Odide. K LANCELOTU priteče PETI FURMAN – sivolas, droben trap s strunastim glasbilom v rokah.)

PETI FURMAN: Sem mojster ročne izdelave glasbil, gospod Lancelot. Moj praprapraded se je prvi lotil tega drobnega čuda. Z njim smo se ubadali iz roda v rod, in ker je šlo skozi toliko človeških rok, se je spremenilo v dejansko človeško bitje. V bitki vam bo služilo kot zvest tovariš. Nič ne de, če boste imeli roke zasedene z mečem in kopjem, saj zna poskrbet samo zase. Delovalo bo kot glasbene vilice in samo poskrbelo, da se ne razglasi. Samo si bo zamenjalo potrgane strune in samo si bo dajalo takt. Če se bo tako zahtevalo, bo odigralo bis, če bodo želje drugačne, pa bo začepilo. Ni tako?

(Glasbilo odgovori z glasbeno frazo.)

PETI FURMAN: Vidite? Vsi smo slišali, kako se samcati potikate po mestu in smo napeli vse sile, da smo vas oborožili od nog do glave. Že sto let vas čakamo. Zmaj nam je nadel nagobčnike, tako da smo čakali v nagobčnikih. Zdaj pa je čakanja konec. Ubijte ga in nas osvobodite. Ni tako?

(Glasbilo odgovori z glasbeno frazo. PETI FURMAN se prikloni in odide.)

20

MAČEK: Ko se bosta spopadla, se z oslom kaniva skrit v skednju za palačo, da mi kakšen zablodeli plamen ne bi osmodil dlake. Če boste kaj potrebovali, nama zavpijte. Osel ima v sedelnih torbah alkoholne pijače, češnjev štrudelj, brusilni kamen za meč, dodatne osti za kopje, šivanke in sukanec.

LANCELOT: Hvala. (Stopi na preprogo. Prime orožje in si položi glasbilo k nogam. Pobere kapo nevidnosti, si jo nadene in izgine.)

MAČEK: Kako prefinjeno rokodelstvo. Prvovrstni obrtniki. Ste še tu, dragi Lancelot?

LANCELOT: (Iz offa.) Ne, počasi se vzpenjam. Se vidimo pozneje, prijatelja.

MAČEK: Se vidiva pozneje, dragi moj. Primaruha, kakšen cirkus vse skupaj. Ne, precej lepše je bit v brezupu. Dremuckaš in ne pričakuješ več, da se bo karkoli spremenilo. Se strinjaš, Rigač? (OSEL zamiga z uhlji.) Uheljščine ne govorim tekoče. Zato se raje pomeniva z besedami, Rigač. Ne poznava se prav dobro, ampak ker sodelujeva, lahko razdreva kakšno mijavkavo. Prava muka je čakat, če se nimaš s kom pogovarjat. Dajva, malo pomijavkujva.

OSEL: Mijavkanje mi ni pogodu.

MAČEK: Potem se pa pomeniva po človeško. Zmaj misli, da je Lancelot še kar tu, a njegov vonj se je že razkadil. A ni to špasno?

OSEL: (Turobno.) Za poscat.

MAČEK: Zakaj se potem ne smejiš?

OSEL: Pa da jih fašem. Kadar se glasno zasmejim, ljudje pravijo: Ta preklemani osel spet riga. In jih dobim po grbi.

MAČEK: A, tako je to. Torej imaš kar prodoren smeh?

OSEL: A-ha.

MAČEK: Čemu se pa smejiš?

OSEL: Odvisno … Tuhtam in tuhtam, potem pa se spomnim nečesa smešnega. Recimo konjev. Zelo so smešni.

MAČEK: Zakaj?

OSEL: Kar tako … Loleki.

MAČEK: Ne zameri mi radovednosti. Ampak že dolgo bi te rad nekaj vprašal …

OSEL: Kaj? MAČEK: Kako lahko ješ osat?

OSEL: Zakaj pa ne?

MAČEK: No, na travniku res naletiš na precej sočnih stebel. Ampak osat … je čisto presuh.

OSEL: Pa kaj. Paše mi, če malo bode.

MAČEK: Kaj pa meso?

OSEL: Kaj je z mesom?

MAČEK: Si ga že kdaj pokusil?

OSEL: Meso ni hrana. Meso je tovor. Meso sodi na moj voz, ti, teleban.

MAČEK: Pa mleko?

OSEL: No, dobro, mleko sem pil, ko sem bil majhen.

MAČEK: Aleluja, končno sva našla nekaj lepega in pomirjujočega za pogovor.

OSEL: Res je. Na mleko imam lepe spomine. Pomirjalo me je. Materino. Mleko je toplo. Cuzal sem ga in cuzal in cuzal. Nebeško! Slastno!

MAČEK: Mleko prija tudi lokat.

OSEL: Lokanje mi ni pogodu.

MAČEK: (Poskoči kvišku.) Si slišal?

OSEL: S kopiti topota, sluzasti odvratnež.

(ZMAJ trikrat zarjuje.)

ZMAJ: Lancelot! Napasi si oči na meni, preden se spopadeva. Kje si?

(HENRIK priteče na trg. Bega naokoli in išče LANCELOTA, pogleda v vodnjak.)

ZMAJ: Kje je?

HENRIK: Skriva se, vaša ekscelenca.

ZMAJ: Hej, Lancelot. Kje si? (Žvenket meča.) Kdo si me drzne udarit?

LANCELOT: (Iz offa.) Jaz, Lancelot, kdo pa drug! (Čista tema. Preteče rjovenje. Poblisk svetlobe. HENRIK pobegne v rotovž. Hrušč bitke.)

21

MAČEK: Skrijva se.

OSEL: Skrajni čas.

(Zbežita. Trg napolnijo ljudje. Ljudje so neobičajno tiho. Motrijo nebo in si šepetajo.)

PRVI MEŠČAN: Zakaj se boj vleče brez konca in kraja?

DRUGI MEŠČAN: Zaspal bom. Minuto in pol že zdaj traja.

PRVI MEŠČAN: Upam, da urno in hitro konča se.

DRUGI MEŠČAN: Čas za obed je, pa spravit nič vase ne morem. Želodec se v gnusu mi dviga.

Poglej, tam vrtnar se počasi sem miga.

Prijatelj, zakaj si tako poklapan?

VRTNAR: Meseci dela bili so zaman.

Razvijal, vzgajal sem kup novih sort: krušnice, čajevke, rožni grm tort, vinjevke, žganjevke, če jih pogledaš samo, že pijano po poti opletaš.

Zjutraj vzcvetele so, da je le kaj, in danes bi moral do mene prit Zmaj: če bi navdušit ga z rožami znal, sredstva dobil bi za še raziskav.

A zdaj se zapletel je v bridki spopad.

Vojna vso znanost požene v propad.

KROŠNJAR: (Živahno šepeče.) Pazi, pazi, cena mala!

Kupi zatemnjena očala!

Skoznje vidi se nezgoda: Zmaja čaka temna usoda!

(Vsi se tiho zasmejijo.)

PRVI MEŠČAN: Da take tu kvasiš, ne zdi se mi gladko.

DRUGI MEŠČAN: Predstavljaj si, Zmaj, da potegnil bi kratko?

(Ljudje kupujejo očala.)

DEČEK: Mami, mami, glej na nebu, Zmaj začel je bežat stran!

Bomo priča zdaj pogrebu?

VSI: Pššššt!

PRVI MEŠČAN: Bolj zaupat moraš vanj!

S taktiko napada divje!

DEČEK: Ta tiktak se čuden zdi.

Zmaj si rep med noge zvil je, kakor garjav pes beži.

VSI: Pššššt!

PRVI MEŠČAN: Deček, rep je med nogami, ker je Zmaj tako želel.

PRVI MEŠČANKA: Šest minut že traja bitka, kdo bo konec prej vzel?

Svet razpada, vse okoli mrk brezup se širi, in trgovci so že trikrat živež podražili.

DRUGI MEŠČANKA: Inflacija dana je v takih primerih, kar pride po njej, no, zdaj bomo znoreli.

Osnovna živila kot sladkor in moka kot kafra izginila so, da obroka ne moreš pripravit. Baje prebledela so, urno s polic so v skladišče zletela.

Ob hrušču spopada so brž pobegnila, nas, rajo ubogo, pa lačno pustila.

(Ogorčeni vzkliki. Gruča se umakne na eno stran. Pride ŠARLEMAN.) ŠARLEMAN: Dober dan, prijatelji! (Tišina.) Me ne poznate?

22

PRVI MEŠČAN: Zagotovo ne. Od sinoči nam nisi več domač ŠARLEMAN: Zakaj?

VRTNAR: Grozni ljudje. Spuščajo tujce v mesto. Spravljajo zmaja ob živce. To je še huje, kot bi tacal po travi. In potem si še drznejo spraševat, zakaj.

DRUGI MEŠČAN: Osebno sem nehal govorit s tabo isti trenutek, ko so v tvoji bajti razglasili vojno stanje. ŠARLEMAN: Ja, res grozno, mar ne? Tisti bedasti stražarji me ne pustijo do lastne hčerke. Pravijo, da jim je Zmaj ukazal, da Elze ne sme obiskat nihče.

PRVI MEŠČAN: Pa kaj. S svoje plati imajo čisto prav. ŠARLEMAN: Elza je tam čisto sama. Že res, da mi je prešerno pokimala skozi okno, ampak to je storila najbrž samo zato, da me pomiri. Groza, kamorkoli grem, nikjer mi ni mesta.

DRUGI MEŠČAN: Nikjer ti ni mesta? So te odpustili s položaja arhivarja? ŠARLEMAN: Ne. DRUGI MEŠČAN: O čem pa potem govoriš? ŠARLEMAN: Me resnično ne razumeš?

PRVI MEŠČAN: Niti malo. Ampak odkar si se zbratil s tistim tujim hujskačem, ne govoriva več istega jezika.

(Trušč bitke, žvenketanje mečev.)

DEČEK: (Pokaže v nebo.) Mami, mami, glej nad nami, Zmaj se mlahav kotali, ko nevidno bitje bridko tolče ga, da se iskri!

VSI: Pššššt!

(Zadoni trobenta. Vstopita HENRIK in ŽUPAN.) ŽUPAN: Posluh, posluh! V izogib epidemiji prenapetih oči in zaradi čisto nobenega drugega razloga nihče več ne sme gledat v nebo. Če bo treba, bodo vsi zračni dogodki objavljeni v uradnem sporočilu za javnost, ki ga bo poročal osebni tajnik gospoda Zmaja.

PRVI MEŠČAN: Edino prav!

DRUGI MEŠČAN: Skrajni čas!

DEČEK: Mami, mami, le zakaj, bi lahko nam škodovalo, če bi gledali, ko Zmaj služi mu za nakovalo?

VSI: Pššššt!

(Prikažejo se ELZINE PRIJATELJICE.) PRVA PRIJATELJICA: Deset minut, deset minut, pa kdaj se bo spopad končal?

Kdaj bo Lancelot naposled brezpogojno se predal?

DRUGA PRIJATELJICA: Ve, da zmaj nepremagljiv je, da bo večno imel oblast.

TRETJA PRIJATELJICA: To namenoma počne, da nas trpinči sebi v slast.

PRVA PRIJATELJICA: Rokavice pozabila sem pri Elzi, ni mi mar.

Moj najlepši in najljubši par je to, a ni mi mar.

Vojne sem do grla sita, moja volja je pobita.

Dol visi mi za ves svet in čisto nič več ni mi mar!

DRUGA PRIJATELJICA: Duša mi je otopela, oh, ti smola, ni mi mar.

Elza mi je obljubila svoje čevlje, ni mi mar.

Lepi, lakasti, sijoči, a pustila sem jih v koči.

Sem pomislila, da šla bi ponje? Ne, ker ni mi mar!

TRETJA PRIJATELJICA: Tujec k nam prišel svoj nos je vtikat, ampak ni mi mar. Če se ne bi vmešal, vsega bi bilo že … ni mi mar.

Elza z zmajem bi končala, jaz bi že doma jokala.

Solze biserno krasile bi me … Ne, ne, ni mi mar!

23

KROŠNJAR: (Živahno šepeče.) Pazi, pazi, cena mala!

Prizemljena ogledala!

Gledaš v tla, pa v zrak se vidi!

Kot bi Zmaj pristal na ri…

Pri tvojih nogah!

(Vsi se tiho zasmejijo.)

PRVI MEŠČAN: Da take tu kvasiš, mar nič te ni strah?

DRUGI MEŠČAN: Ni šans, da ti zmaj obleži pri nogah.

(Vsi kupujejo prizemljena ogledala. Gruča se je razdelila na skupine in vsi zrejo v svoja.)

(Hrušč bitke je vse srditejši.)

PRVA MEŠČANKA: Ojme! Ovbe! Primaruha!

DRUGA MEŠČANKA: Kakšna groza se godi!

PRVA MEŠČANKA: Ognja zmaj naš več ne bruha.

DRUGA MEŠČANKA: Le še šibko se smodi!

PRVI MEŠČAN: Modro, taktično zdaj leta – levo, desno, sem in tja.

DRUGI MEŠČAN: Zdi se mi, kot bil bi v … Ne. Molk vreden je zlata.

PRVI MEŠČAN: Ne zmorem doumeti.

HENRIK: Posluh! Posluh! Sledi uradno sporočilo mestnega sveta za javnost. Spopad se bliža zaključku.

Sovražnik je izgubil meč. Njegovo kopje je za odpis. V leteči preprogi so opazili molja, ki se z vrtoglavo hitrostjo prebija skozi sovražnikove zračne sile. Sovražnika smo odrezali od njegovega oporišča, zato se ne more oskrbeti z naftalinom in sivko, ne more pa si privoščiti, da bi molja strl med dlanmi, saj bi izgubil nadzor nad zračnim plovilom. Gospod Zmaj resda še ni pokazal namena, da sovražniku zada smrtni udarec, a tega ni storil izključno iz ljubezni do vojskovanja. Najprej želi doseči kvoto protipehotnih manevrov ali do kraja prikazati svoje junaške veščine.

PRVI MEŠČAN: A, zdaj mi je vse jasno.

DEČEK: Mami, mami, zgoraj v zraku, kakšen grozen preobrat!

Kakor po tekočem traku Zmaj dobiva udarce v vrat.

PRVI MEŠČAN: Nisi opazil, predpostavljam, da ima vratove tri?

DEČEK: Če tako je, se popravljam, vitez tolče ga v vse tri.

PRVI MEŠČAN: To je optična prevara, vidiš, česar tam sploh ni.

DEČEK: Dostikrat me mami kara, ker pretepam se vse dni.

Vidim, kdaj kdo jih kasira, kje udarec je pristal.

Kdo v spopadu profitira, kdo bo najbrž-aaauuuu!

Res imate močno dlan.

PRVI MEŠČAN: Odpeljite pamža stran!

DRUGI MEŠČAN: Kaj nam je storiti, vraga?

Zdi se mi, da vid me vara.

Kje bi našel okulista?

PRVI MEŠČAN: Sem frči izmed oblakov!

Hočem videt pad junakov!

Beži izpod nog mi, glista!

(ZMAJEVA glava glasno trešči na trg.) ŽUPAN: Sveže novice. Kraljestvo za sveže novice!

HENRIK: Pripravite se na sporočilo mestnega sveta za javnost. Lancelotu so pošle moči, izgubil je spopad in oblasti so ga delno aretirale.

24

DEČEK: Zakaj delno?

HENRIK: Zato. To je vojaška skrivnost. Njegovi preostali deli se še upirajo, a glavnina se je razkropila.

Mimogrede, gospod Zmaj je zaradi šibkega zdravja odpustil eno od svojih glav iz aktivne vojaške službe. Po njegovih ukazih bo zdaj glavna za rezerviste.

DEČEK: Vseeno ne razumem …

PRVI MEŠČAN: Jasno je kot beli dan! Ti je, ko si bil še mlajši, kdaj izpadel mlečni zob?

DEČEK: Ja. PRVI MEŠČAN: Izpadejo ti vsi, pa si vseeno živ, moj pob.

DEČEK: Ko mi mlečni zob izpadel je, sem komaj čutil ga.

Glava pa mi ni nikoli odletela.

PRVI MEŠČAN: Vse se da.

HENRIK: Sledi še analiza zadnjih dogodkov. Kratka vest: Zakaj sta številčno gledano dve glavi boljši od treh? Dve glavi sta v zavezništvu z dvema vratovoma. Dve plus dve je štiri. Čisto logično. Poleg tega sta neločljivi zaveznici.

(Druga ZMAJEVA glava glasno trešči na trg.)

HENRIK: Omenjena analiza je zaradi tehničnih težav preložena. Pripravite se na najnovejše sporočilo za javnost. Vojaške operacije se stopnjujejo v skladu z načrtom, ki ga je predložil gospod Zmaj.

DEČEK: Samo to?

HENRIK: To je za zdaj to.

PRVI MEŠČAN: Izgubil sem dve tretjini spoštovanja do zmaja. Gospod Šarleman! Prijatelj dragi! Zakaj stojite tam čisto sami?

DRUGI MEŠČAN: Stopite, no, k nam.

PRVI MEŠČAN: Ne morem verjet, da vam stražarji ne pustijo obiskat lastne hčerke! Zgrožen sem!

DRUGI MEŠČAN: Zakaj nič ne rečete?

PRVI MEŠČAN: Smo vas mar kako prizadeli? ŠARLEMAN: Ne, sem pa zmeden. Najprej ste mi dali jasno vedet, da nočete govorit z mano. Nič niste ovinkarili. Zdaj pa ste mi dali jasno vedet, da ste se me razveselili.

VRTNAR: O, gospod Šarleman. Ne beli si glave s tem. Mar ni grozno? Grozno je razmišljat o času, ki sem ga zapravil s prilizovanjem tej enoglavi beštiji. Koliko cvetlic bi lahko medtem vzgojil!

HENRIK: Sledi analiza zadnjih dogodkov.

VRTNAR: Umolkni že. Gabiš se nam!

HENRIK: Nič ne de. Zdaj smo v vojnem času. Vse morate potrpet. Pa dajmo. Obstajajo en sam bog, eno samo sonce, ena sama luna in ena sama glava na ramenih našega plemenitega zmagovalca.

Zdaj, ko ima v lasti natanko eno glavo, nam je razodel svoj resnični človeški značaj, svojo človečnost v najboljšem pomenu. Če niti ne omenjamo, da je z vojaškega vidika to prekanjena taktika, saj krepko zoži površino ozemlja, ki ga je treba branit. Eno samo glavo se brani dvakrat lažje kot tri.

(Tretja ZMAJEVA glava glasno trešči na trg.)

(Plaz vzklikov. Zdaj vsi govorijo zelo glasno.)

PRVI MEŠČAN: Dol z zmajem! Dol z zmajem! Živel je zločin!

DRUGI MEŠČAN: Vse nas plahtal je, dokler ni bil hin.

PRVI MEŠČANKA: Nikoli več tlačit ne bom se pustila!

DRUGI MEŠČANKA: Počutim se, kot bi od jutra že pila.

DEČEK: Šola bo najbrž odpadla! To! Prima!

KROŠNJAR: Pazi, pazi! Cena mala!

Ne zamudi, kakšna šala!

Lutka zmaja! Zdaj počneš z njo, kar bi rad: lahko zažgeš jo, jo na kosce razcefraš, ali v blatu pomendraš.

HENRIK: Pripravite se na najnovejše sporočilo za javnost.

25

VSI: Ne bomo te gledali, niti poslušali, Groze dovolj smo v teh letih okušali.

Zdaj bomo vpili, kot nas bo volja!

Zdaj bomo vpili, ko nas bo volja!

Držite falota, (Pokažejo na HENRIKA.) naj v strahu se cmeri!

Tukaj in zdaj naj se ga razčetveri! ŽUPAN: Hej! Straža!

(Stražarji pridrvijo na trg.) ŽUPAN: (HENRIKU) Dajmo. Začni nežno, potem pa jim vbij v glavo. Po-zor!

HENRIK: (Zelo pomirjujoče.) Če vam je drago, prosim, prisluhnite najnovejšemu sporočilu za javnost.

Na nobeni fronti se ni zgodilo nič, ponavljam, čisto nič, kar bi bilo vredno poročanja. Vse je tiptop.

Ravnokar so razglasili stanje, ki bi mu pod določenimi pogoji lahko rekli vojno. Če najdemo koga, ki bo širil govorice (Preteče), bo ob glavo, ne bo se izmazal samo z denarno kaznijo! Ste razumeli?

Vsi domov! Straža, izpraznite trg!

(Trg se izprazni.)

HENRIK: No, kako ti je bila všeč ta predstava? ŽUPAN: Ne tako glasno, sinko moj zlati.

(Top, težek tresk, zaradi katerega zadrhtijo tla.) ŽUPAN: Zmajevo truplo je strmoglavilo za mlinom.

PRVA GLAVA: Poba!

HENRIK: Zakaj si maneš roke, ata? ŽUPAN: Ah, sinko moj zlati! Vanje mi je pravkar cepnila oblast.

DRUGA GLAVA: Župan, pridi k meni! Prinesi mi vodo! Župan! ŽUPAN: Vse gre kot po maslu, Henrik. Ljubi pokojnik jih je izuril, da poslušajo vsakogar, ki vihti korobač.

HENRIK: Ampak saj so ravnokar na trgu … ŽUPAN: Ah, to ni nič. Vsak pes podivjano leta naokoli, ko ga spustiš s povodca, potem pa se sam od sebe priplazi nazaj v pesjak.

TRETJA GLAVA: Poba! Pridi k meni! Umiram.

HENRIK: Te ni nič strah Lancelota, ata? ŽUPAN: Ne, sinko. Misliš, da je zmaja pokončal brez težav? Gospod Lancelot je najbrž nemočen obležal na leteči preprogi in veter ga bo odnesel daleč proč od našega mesta.

HENRIK: Kaj pa, če nenadoma privrši nad nas … ŽUPAN: Potem mu bomo brez obotavljanja zaprli usta. Verjemi mi, da je nemočen. Naš ljubi pokojnik se je znal borit, tega mu ne oporekam. Pojdiva. Zasnovat morava svoj prvi izvršni odlok. Pomembno je le, da se vedeva, kot da se ni čisto nič zgodilo.

PRVA GLAVA: Poba! Župan! ŽUPAN: Greva, greva, nimava časa na pretek!

(HENRIK in ŽUPAN odideta.)

PRVA GLAVA: Le zakaj, o, le zakaj sem ga treščil z zadnjo levo taco. Moral bi ga z zadnjo desno.

DRUGA GLAVA: Hej, je kdo tukaj? Ti, Miler! Kadarkoli sva se srečala, si mi poljubljal rep. Hej, Friderik!

Nekoč si mi dal pipo s tremi ustniki in vgraviranim napisom »Za vedno vaš«. Kje si, Anamarija Frederika Weber? Dejala si mi, da me ljubiš, in na prsih si nosila baržunast mošnjič z odrezki mojih krempljev. Že davno smo sklenili sporazum. Kje ste zdaj vsi? Dajte mi kaj vode. Glejte, vodnjak je tik ob meni. Samo požirek! Pol požirka! Vsaj usta mi navlažite.

PRVA GLAVA: Pusti meni, samo pusti meni, da še enkrat začnem. Vse do slednjega vas zdrobim!

DRUGA GLAVA: Zgolj borno kapljico, prosim.

TRETJA GLAVA: Moral bi izurit vsaj eno zvesto dušo. A vsa roba je bila škart.

DRUGA GLAVA: Molči. V bližini voham nekoga živega. Pridi sem. Daj mi vodo.

LANCELOT: (Iz offa.) Ne morem!

(In LANCELOT se pojavi na trgu. Stoji na leteči preprogi, naslanja se na zvit meč. V rokah ima kapo nevidnosti. Ob nogah mu leži glasbilo.)

PRVA GLAVA: Tudi slepa kura zrno najde! Če bi te treščil z zadnjo desno taco …

DRUGA GLAVA: Ovbe, zbogom.

26

TRETJA GLAVA: V uteho mi je edino to, da ti zapuščam ožgane duše, pokvečene duše, mrtve duše ...

Ovbe, zbogom.

DRUGA GLAVA: Samo en mož je v bližini, taisti mož, ki me je pokončal! Kakšna smrt!

VSE TRI GLAVE: (V en glas.) Kakšna smrt! Zbogom! (Umrejo.)

LANCELOT: Naposled so mrtvi, a ne počutim se prav dobro. Roke me ne ubogajo. Vid mi peša. In kar naprej se mi zdi, da me nekdo kliče po imenu: »Lancelot, Lancelot!« Znan glas. Otožen glas. Nočem odit. A mislim, da bom tokrat moral. Kaj misliš, umiram?

(Glasbilo mu zazveni v odgovor.)

LANCELOT: Ja, rad bi me prepričal, da je bil konec pretanjen in plemenit. Vendar mi je grozno slabo.

Smrtno sem ranjen. Počakal bi še malo, počakal … Toda Zmaj je ubit in zato lažje diham. Elza!

Premagal sem ga! Res je, nikdar več te ne bom videl, Elza! Nikoli več se mi ne boš nasmehnila ali me poljubila ali me pobarala: »Lancelot, kaj te muči? Zakaj si tako otožen? Zakaj se ti vrti v glavi?

Zakaj te trga v ramenih? Kdo te kliče na ves glas – Lancelot, Lancelot?« Smrt me kliče, Elza. Umiram.

Precej moreče, ne?

(Glasbilo mu zazveni v odgovor.)

LANCELOT: Precej neprijetno. Vsi so se poskrili. Kot bi bila zmaga v resnici katastrofa. Le počakaj, Smrt. Saj me poznaš. Več kot enkrat sem ti zrl v obličje in se nikdar nisem skril. Ne bom bežal!

Slišim te. Samo minutko mi daj, da zberem misli. Vsi so se poskrili. Tako je. Zdaj pa doma počasi prihajajo k pameti. Njihove duše prihajajo k sebi. No, saj šepetajo: zakaj smo hranili in oskrbovali to pošast? Zaradi nas zdaj na mestnem trgu čisto sam, samcat umira mož. No, zdaj bomo modrejši.

Kakšno bitko je bíl na nebu v našem imenu. Kako težko hrope ubogi Lancelot. O, ne, kar je dovolj, je dovolj! Zaradi naših slabosti so konec vzeli najbolj krepki, najbolj krepostni, najbolj smeli možje.

Tudi kamni bi dojeli, kam pes taco moli. Mi pa smo konec koncev človeška bitja. To zdaj šepečejo v vsaki hiši, v sleherni čumnati. Slišiš?

(Glasbilo mu zazveni v odgovor.)

LANCELOT: Ja, ja, se strinjam. To pomeni, da ne umiram zaman. Zbogom, Elza. Vedel sem, da te bom ljubil do konca življenja … a nisem si mislil, da bo ta konec napočil tako hitro. Zbogom, mesto, zbogom, jutro, dan, večer. In zdaj prihaja noč. Hej, vi! Smrt me kliče in drvi pome … Misli so se mi zameštrale … Nekaj … Nekaj bi še moral reči … Hej, vi! Ne bojte se. Dá se, ne da bi trpele vdove in sirote. Dá se bit tudi usmiljen do soljudi. Ne bojte se! Pomilujte drug drugega. Usmilite se drugih – in boste srečni! Častna beseda, to je resnica, čista resnica, najbolj čista resnica, kar jih je na zemlji.

In to je vse. Zdaj odhajam. Zbogom!

(Glasbilo mu zazveni v odgovor.)

(Zastor.)

KONEC DRUGEGA DEJANJA

TRETJE DEJANJE (Razkošno opremljena dvorana v ŽUPANOVI palači.

Na zadnjem delu odra so na obeh straneh vrat razpostavljene polkrožne mize, pogrnjene za večerjo.

Na sredi odra pred njimi je mizica, na kateri leži debela knjiga, vezana v zlato. Ko se dvigne zastor, zaigra orkester. Skupina MEŠČANOV strmi v vrata in vzklika.)

MEŠČANI: (Tiho.) En, dva, tri. (Glasno.) Naj živi morilec Zmaja! (Tiho.) En, dva, tri. (Glasno.) Naj živi naš junak! (Tiho.) En, dva, tri. (Glasno.) Naša radost je nedoumljiva! (Tiho.) En, dva, tri. (Glasno.) Slišimo njegove korake!

(Vstopi HENRIK.) MEŠČANI: (Glasno, a ubrano.) Hip! Hip! Hura!

PRVI MEŠČAN: O, naš sloviti osvoboditelj! Natanko pred letom dni ste iztrebili odvratnega, antipatičnega, brezčutnega in ostudnega pezdeta Zmaja.

27

MEŠČANI: Hip! Hip! Hura!

PRVI MEŠČAN: Odtlej živimo izjemno dobro.

HENRIK: Samo malo, samo malo, prijatelji dragi. Poudarek mora bit na »izjemno«.

PRVI MEŠČAN: Velja. Odtlej živimo izzzzzjemno dobro.

HENRIK: Ne, ne, mojster. Ne tako. Ne smeš poudarit samo »iz«. Sliši se, kot bi sikal, kar zna zvenet precej dvoumno. Poudari drugi del besede.

PRVI MEŠČAN: Odtlej živimo izjeeeemno dobro.

HENRIK: Pri svetem Juriju, tako se to dela! Ta različica mi je pogodu. Konec koncev dobro poznaš člove­ka, ki je zavdal Zmaju. Tako skromen je, da je malodane preprost. Ljubi iskrenost in odkritosrčnost. Nadaljuj.

PRVI MEŠČAN: Od radosti se nam skoraj že blede.

HENRIK: Izvrstno. Malo počakaj. Na tem mestu bi lahko vključili nekaj o … človekoljubju, moráli …

Morilcu zmaja so take reči všeč. (Tleskne.) Čakaj, čakaj, čakaj! Jo že imam, jo že imam! Jo že imam!

Aha. Evo je. Sinička je zapela: Zlo je zdaj odšlo, rešnika sem vesela, cicicicido. Zvadite.

PRVI MEŠČAN: Sinička je zapela: Zlo je zdaj odšlo, rešnika sem vesela, cicicicido.

HENRIK: Čivkanje ni bilo prav prepričljivo. Bolj se potrudi, da ne boš tenko piskal.

PRVI MEŠČAN: (Veselo.) Cicicicido!

HENRIK: To je že bolje. Naj bo zaenkrat. Smo druge dele že zvadili?

MEŠČANI: Vsekakor, gospod župan.

HENRIK: Prima. Morilec Zmaja, predsednik našega svobodnega mesta bo vsak čas tu. Ne pozabite – govorit morate v en glas, a tudi odkrito, človečno, demokratično. Zmaj je imel zelo rad ceremonije, mi pa …

STRAŽAR: (Od srednjih vrat.) Po-zor! Oči v vrata! Njegova ekscelenca, gospod predsednik svobodnega mesta prihaja po hodniku. (Z oguljenim basom.) O, srčece naše! O, vitez v bleščečem oklepu!

Pokončali ste Zmaja! Si mislite!

(Zaigra glasba. ŽUPAN vstopi.)

HENRIK: Vaša ekscelenca, gospod predsednik svobodnega mesta! Med mojo izmeno se ni zgodilo nič omembe vrednega! Deset mož prisotnih. Vsi so blazno srečni … Za zapahi … ŽUPAN: Na mestu voljno, gospoda. Dober dan, župan. (Se rokuje s HENRIKOM.) O! Kdo so pa tile?

A, župan?

HENRIK: Naši someščani so se spomnili, da ste pred natanko letom dni pokončali zmaja. Prišli so vam čestitat. ŽUPAN: Mar res? Kako prijetno presenečenje! No, dajte si duška.

MEŠČANI: (Tiho.) En, dva, tri. (Glasno.) Naj živi morilec Zmaja! (Tiho.) En, dva, tri. (Glasno.) Naj živi naš junak …

(Vstopi JEČAR.) ŽUPAN: Samo malo, samo malo! Dober dan, ječar.

JEČAR: Dober dan, vaša ekscelenca. ŽUPAN: (MEŠČANOM) Hvala, gospoda. Dobro vem, kaj ste mi hoteli reči. Na, ti vraga, kar solza se mi je utrnila. (Si obriše solzo.) Ampak saj me razumete, danes se v naši hiši obeta poroka in moram poskrbet še za nekaj podrobnosti. Pot pod noge, a vrnite se na svatbo. Imeli se bomo res imenitno.

Môre ni več in zdaj živimo! Je tako?

MEŠČANI: Hip! Hip! Hura! ŽUPAN: Ne motite se. Suženjstvo je zgolj še bajka in vsi smo prerojeni. Se spomnite, kakšen sem bil za časa preklemanega zmaja? Invalid, blaznež. Pa zdaj? Zdrav kot riba. Da vas sploh ne omenjam.

V moji družbi ste vedno prešerni in vedri, kot siničke. No, odletite že domov. Podvizajte se! Henrik, pospremi jih ven!

(MEŠČANI odidejo.) ŽUPAN: No, kako je kaj v tvoji ječi.

JEČAR: Gre. ŽUPAN: Pa moj bivši podžupan, kako je z njim?

JEČAR: Žene si k srcu. ŽUPAN: Ha! Ha! Me ne farbaš?

28

JEČAR: Majke mi, žene si k srcu. ŽUPAN: Ja, ampak kako?

JEČAR: S polnim šusom se zaletava v stene. ŽUPAN: Ha, ha! Prav mu je! Kakšen drekobrbec. Veš, kako je bilo? Povedal si vic, vsi so se zasmejali, on je pa nergal, da je vic star in beden. Zdaj naj pa ždi in trohni. Si mu pokazal moj portret?

JEČAR: Seveda! ŽUPAN: Katerega? Tistega, kjer kar žarim od dobre volje?

JEČAR: Točno tega. ŽUPAN: In kaj je naredil?

JEČAR: Cmeril se je. ŽUPAN: Me ne farbaš?

JEČAR: Majke mi, cmeril se je. ŽUPAN: Ha, ha! Lepa. Kaj pa je s tistima tkalcema, ki sta stkala čarobno preprogo za … onèja?

JEČAR: Poln kufer ju imam, pezdetov. Vsak je v drugem nadstropju, obnašata se pa kot eden.

Kar reče eden, reče tudi drugi. ŽUPAN: Ampak sta vsaj shujšala?

JEČAR: Pri meni shujšajo vsi! ŽUPAN: Kaj pa kovač?

JEČAR: Spet je prežagal rešetke. V celico sem mu moral vgradit diamantno okno. ŽUPAN: Fino, fino, nič šparat. In kako je zdaj?

JEČAR: Zbegan. ŽUPAN: Ha, ha! Lepa.

JEČAR: Klobučar je sešil klobučke za miši in zdaj se jim mačke nočejo približat. ŽUPAN: Aja? Zakaj pa ne?

JEČAR: Občudujejo jih. Glasbenik pa poje, da se ti trga srce. Kadar ga obiščem, si zamašim ušesa z voskom. ŽUPAN: Tako je prav. Kaj pa mesto?

JEČAR: Tiho. Čeprav ljudje pišejo. ŽUPAN: Kaj pišejo?

JEČAR: Črko »L« po stenah. L kot Lancelot. ŽUPAN: Bedarija. L pomeni Ljubi svojega predsednika.

JEČAR: Aha … torej čečkačev po stenah ni treba zapret? ŽUPAN: Od kod ti pa zdaj to? Seveda jih zapri! Kaj še pišejo?

JEČAR: Nerodno mi je povedat. Predsednik je prasec. Njegov sin je slepar … Predsednik (Se basovsko zahihita.) … Ne upam si ponavljat njihovih grafitov. Ampak največkrat napišejo L. ŽUPAN: Banda topoglavcev. Obsedeni so s tem Lancelotom. O njem ni nič novega, kaj?

JEČAR: Izginil je. ŽUPAN: Si zaslišal ptice?

JEČAR: A-ha. ŽUPAN: Čisto vse?

JEČAR: A-ha. Poglejte, kako me je zaznamoval orel. Uho mi je pokljuval. ŽUPAN: No, kaj pravijo?

JEČAR: Pravijo, da niso videle Lancelota. Neka papiga je sodelovala. Rekel sem ji: Si ga videla? In ona meni: Videla. Pa jaz njej: Je bil res Lancelot? In ona meni: Lancelot. Ampak saj veste, kakšne so papige. ŽUPAN: Kaj pa kače?

JEČAR: Če bi kaj vedele, bi se ga že priplazile ovadit. Na naši strani so. Je pa tudi res, da so v žlahti z ljubim pokojnikom. Ampak jih ni bilo na spregled. ŽUPAN: Kaj pa ribe?

JEČAR: Niti besedice. ŽUPAN: Mogoče kaj vedo?

JEČAR: Ne. Strokovni ribji izvedenci so jih pogledali v oči in prišli do sklepa: pravijo, da se jim nič ne sanja. Na kratko, Lancelota, znanega tudi kot sveti Jurij ali Perzej Bosopeti – za vsako deželo si nadene drug nadimek – doslej še niso našli.

29

ŽUPAN: Potem pa k vragu z njim.

(Vstopi HENRIK.) HENRIK: Oče srečne neveste, mestni arhivar Šarleman je tukaj. ŽUPAN: Aha! Aha! Nekaj se moram pomenit z njim. Pripelji ga noter. (ŠARLEMAN vstopi.) ŽUPAN: V redu, ječar, lahko greš. Kar tako naprej, zadovoljen sem s tabo.

JEČAR: Trudim se po svojih najboljših močeh. ŽUPAN: Le trudi se. Šarleman, poznaš ječarja? ŠARLEMAN: Ne prav dobro, gospod predsednik. ŽUPAN: No, ja. Nič hudega. Mogoče ga boš kmalu bolje spoznal.

JEČAR: Ga aretiram? ŽUPAN: Saj ne gori voda, za aretacijo bo še dovolj časa. Dajmo, pojdi že. Se vidiva.

(JEČAR odide.) ŽUPAN: No, Šarleman, prepričan sem, da si že ugotovil, zakaj sem te dal privest? Vsa ta politična papirologija me je zasula, da te nisem mogel osebno obiskat. Ampak zaradi oklicev, razobešenih po mestu, z Elzo gotovo vesta, da je danes njen poročni dan. ŠARLEMAN: Ja, veva, gospod predsednik. ŽUPAN: Politiki nimamo časa, da bi vasovali s cvetlicami, globokim vzdihovanjem in podobnimi puhlicami. Mi ne prosimo za roko, mi udarimo z roko po mizi pa brez ugovarjanja. Ha, ha! Tako je precej učinkoviteje. Je Elza srečna? ŠARLEMAN: Ne. ŽUPAN: Oh, kaj pa zdaj … Seveda je srečna. Pa ti? ŠARLEMAN: Na robu obupa, gospod predsednik … ŽUPAN: Kakšna nehvaležnost! Ubil sem Zmaja … ŠARLEMAN: Odpustite mi, gospod predsednik, vendar tega ne morem verjet. ŽUPAN: Ja, pa lahko! ŠARLEMAN: Častna beseda, da ne morem. ŽUPAN: Lahko, lahko. Če lahko verjamem jaz, tudi ti ne bi smel imet težav s tem. ŠARLEMAN: Ne. HENRIK: Preprosto noče. ŽUPAN: Zakaj ne?

HENRIK: Čaka na višjo ponudbo. ŽUPAN: Že prav. Ponujam ti mesto vodje mojega kabineta. ŠARLEMAN: Nočem tega. ŽUPAN: Ti ga pa pihneš. Seveda hočeš to. ŠARLEMAN: Ne. ŽUPAN: Nehaj barantat, nimamo časa za to. Stotriinpetdesetsobno vladno stanovanje blizu tržnice s pogledom na park in mimogrede, vsa okna so na južni strani. Bajna plača. In to še ni vse, vsakič, ko boš šel v pisarno, dobiš povrnjene potne stroške, ko boš doma, pa si na plačanem dopustu. Če greš kam na obisk, dobiš dnevnice, če ostaneš doma, pa ti pripada nadomestilo za delo na domu.

Bogat boš skoraj kot jaz. Seveda. Če pristaneš. ŠARLEMAN: Ne. ŽUPAN: Kaj pa bi potem rad? ŠARLEMAN: Da bi naju pustili pri miru, gospod predsednik. ŽUPAN: Ja, kako krasno, kaj – ne vtikajte se v naju! Kaj pa, če se hočem? Poleg tega pa ne smemo pozabit političnega kapitala, ki ga to prinaša s sabo. Morilec Zmaja se poroči z devico, ki jo je rešil.

To je res prepričljivo. Zakaj si tega ne vtepeš v glavo? ŠARLEMAN: Zakaj naju trpinčite? Komaj sem se naučil razmišljat z lastno glavo, gospod predsednik, kar je mukotrpno že samo po sebi, zdaj pa še ta poroka. Dovolj vsega, da se človeku še zmeša. ŽUPAN: Lažne novice in prazne marnje. Vse te psihiatrične motnje so navaden larifari. Izmišljotine. ŠARLEMAN: O, moj bog. Kako nemočni smo! Mesto ni nič manj ponižno in podložno, kakor je bilo prej – kako morasto. ŽUPAN: Kaj blebečeš? Zakaj je morasto? Kam meriš – ali s hčerko naklepata upor?

30

ŠARLEMAN: Ne. Danes sva se sprehajala po gozdu, kjer sva dobrovoljno in natančno skupaj pretehtala možnosti. Jutri, ko je ne bo več, bom umrl tudi jaz. ŽUPAN: Kakšne pa klatiš, ko je ne bo več? Kaj je to za eno sranje? ŠARLEMAN: Saj ne pričakujete, da bo preživela poroko, kaj? ŽUPAN: Seveda pričakujem. Slovesnost bo čudovita in krasna. Kdorkoli drug bi bil ves iz sebe od sreče, če bi hčerkino roko dal v zakon bogatašu.

HENRIK: Saj je ves iz sebe od sreče. ŠARLEMAN: Ne, pa nisem. V letih sem že in naučili so me vljudnosti. Težko to povem odkrito. Ampak moram, ne glede na vse. Ta poroka je za naju poguba.

HENRIK: Kako nadležno barantanje. ŽUPAN: Poslušaj me, prijatelj moj. To, kar sem ti obljubil, je moja zadnja ponudba. Očitno bi rad dobil še del najinega profita? Ni šans! Vse, kar si je Zmaj tako predrzno nagrabil, je zdaj v rokah vodilnih meščanov. Kar pomeni v mojih in deloma v Henrikovih. Vse je po zakonih. In ne misliva se ločit niti od beliča. ŠARLEMAN: Se smem umaknit, gospod predsednik? ŽUPAN: Da, smeš se. Vendar ne pozabi naslednjega. Kot prvo, na poroki boš veder, radoživ in duhovit.

Kot drugo, nihče ne bo umrl! Potrudi se, da boš živel, dokler te bom potreboval. To predaj tudi svoji hčerki. Kot tretje, odslej me boš naslavljal z »vaša ekscelenca«. Vidiš ta seznam? Na njem je petdeset imen. Vsi tvoji najboljši prijatelji. Če se mi boš uprl, bo vseh petdeset talcev izginilo brez sledu. Odidi. Počakaj. Kmalu pošljem pote kočijo. Pripelji svojo hčerko sem – pa brez afneguncov!

Me razumeš? Poberi se! (ŠARLEMAN odide.) ŽUPAN: Odslej bo šlo vse samo še gladko.

HENRIK: Kaj je poročal ječar? ŽUPAN: Niti oblačka na obzorju.

HENRIK: Kaj pa »L«-ji po stenah? ŽUPAN: Ah, se spomniš, kako je bilo vse pografitano, ko je še vladal Zmaj? Naj čečkajo. Oni se počutijo bolje, nama pa se ne bo skrivil niti las. Potipaj, če je kdo na stolu.

HENRIK: Zaboga milega, ata. (Potipa stol.) Nikogar ni na njem. Lahko sedeš. ŽUPAN: Ne brij norcev. S tisto kapo nevidnosti, ki jo ima, se lahko zmuzne kamorkoli.

HENRIK: Ata, sploh ga ne poznaš. Toliko moralnih pomislekov ima, da mu štrlijo iz ušes. Po njegovi viteški postavi bi se moral odkrit, preden bi vstopil – in potem bi ga straža prijela. ŽUPAN: V enem letu zlahka pozabiš na manire. (Sede.) No, sinko moj zlati, jabolko res ni padlo daleč od drevesa, lotiva se še zasebnih poslov. Recimo tistega dolga, ki mi ga še nisi poplačal, sončece.

HENRIK: Kateri dolg misliš, oči? ŽUPAN: Podkupil si tri moje lakaje, da so mi za petami, berejo mojo zasebno pošto in tako dalje, in tako dalje. Se motim?

HENRIK: Kakšne pa kvasiš, očka? ŽUPAN: Čakaj, sinko, ne prekinjaj me. Iz lastnega žepa sem jim plačal petsto goldinarjev, da so ti predajali samo podatke, ki niso bili več strogo zaupni. Zato mi dolguješ petsto goldinarjev, ti falot.

HENRIK: Pa kaj še, ata. Ko sem ugotovil, kaj počneš, sem jim rento povišal na šeststo. ŽUPAN: In ker se mi je zdelo, da boš poskušal kaj podobnega, sem jim primaknil še tisočaka, ti mala svinjska brihta! Stvari se torej nagibajo v mojo smer. In ne višaj več vložka, mulo. Prenažirajo se do onemoglosti, vsi lakomni bi naju radi še dodatno izcuzali. Če ne bova pozorna, se bodo kmalu zarotili proti obema. Pa še nekaj. Res ne smeš več spravljat v obup mojega osebnega tajnika.

Reveža sem moral poslat na psihiatrijo.

HENRIK: Res? Zakaj pa? ŽUPAN: No, podkupovala in kontrapodkupovala sva ga tolikokrat na dan, da ni več vedel, komu trenutno služi. Pošiljal mi je zaupna poročila o meni. Samemu sebi je prisluškoval. Ni napačen, pa še priden delavec je, tako da ga je res škoda. Obiščiva ga jutri na kliniki in enkrat za vselej določiva, kdo je njegov šef. O, to je moj dečko! Moja nada in moj up! Si si hotel prigoljufat očkovo službo zase, kaj.

HENRIK: Kako lahko rečeš kaj takega, ata?

31

ŽUPAN: Ni panike, mali. Ni panike. Se pač zgodi. Veš kaj? Vohuniva en za drugim kar osebno, vse ostane v družini, sin in oče brez posrednikov. Veš, koliko denarja bova prihranila!

HENRIK: Oh, ata, denar nima nič s tem! ŽUPAN: Že res. S seboj ga ne moreš odnesti …

(Topot kopit in cingljanje zvončkov.) ŽUPAN: (Šine k oknu.) Prišla je! Naša lepotica je prišla! Kakšna kočija! Prečudovita! Vsa okinčana z zmajskimi luskami. In v žametu. No, ko takole pogledaš, je precej fino imet oblast v rokah … (Šepne.) Izprašaj jo!

HENRIK: Koga? ŽUPAN: Elzo. Zadnje dneve je precej molčeča. Me prav zanima, ali ve, kje je tisti pridanič … (Se ozira.)

Lancelot. Pozorno jo izprašaj. Jaz pa bom vlekel na ušesa za to preprogo.

(Vstopita ELZA in ŠARLEMAN.) HENRIK: Pozdravljena in dobrodošla, Elza. Vsak dan si lepša – kako pozorno od tebe. Predsednik se preoblači in me je prosil, naj se ti opravičim v njegovem imenu. Sedi v ta naslanjač. Elza.

(HENRIK posede ELZO s hrbtom proti preprogi, za katero se skriva ŽUPAN.) HENRIK: Šarleman, ti pa lahko počakaš zunaj. (ŠARLEMAN se prikloni in odide.)

HENRIK: Elza, vesel sem, da ima predsednik polne roke dela z nadevanjem regalij. Že dolgo časa koprnim, da bi bil sam s teboj, da bi se prijateljsko pomenila iz oči v oči. Zakaj ničesar ne rečeš?

Hmmmm? Mi ne bi odgovorila? Saj veš, da si mi po svoje zelo všeč. Govori z mano.

ELZA: O čem?

HENRIK: O čemerkoli.

ELZA: Ne vem … nič ti nimam povedat.

HENRIK: Zagotovo je kaj. Konec koncev je danes tvoj poročni dan … Ah, Elza … Znova sem te primoran predat drugemu. Ampak plen pač pripada zmagovalcu. Rad pametujem in se rogam, ampak tudi jaz mu priznavam zasluge. Me sploh poslušaš?

ELZA: Ne. HENRIK: Oh, Elza … Sem ti res postal tako tuj? Spomni se, kako dobra prijatelja sva bila v otroštvu.

Spomni se, kako si obležala z ošpicami, jaz pa sem prihajal stat pod tvoje okno, da bi se jih tudi sam nalezel. Potem pa si ti obiskovala mene in točila solze, ker sem bil tako švohoten in betežen.

Se spomniš?

ELZA: Ja. HENRIK: Kako lahko otroka, ki sta se tako dobro razumela, nenadoma umreta? Kako ni v naju ostalo niti delca teh otrok? Poklepetajva, kot sva se menila v davno minulih dneh, kot brat in sestra.

ELZA: Prav, pa poklepetajva. (ŽUPAN pokuka izza preproge in neslišno zaploska HENRIKU.) ELZA: Bi rad vedel, zakaj nenehno molčim? (ŽUPAN prikima.)

ELZA: Ker me je strah.

HENRIK: Koga?

ELZA: Ljudi.

HENRIK: Res? Zaupaj mi, katerih ljudi te je strah. Vtaknili jih bomo za zapahe in nemudoma se boš počutila bolje. (ŽUPAN izvleče beležnico.)

HENRIK: No, kar začni z imeni.

ELZA: Ne, Henrik, to ne bo pomagalo.

HENRIK: Obljubim ti, da bo. To je glas izkušenj. Bolje boš spala, tek se ti bo povrnil in počutje se ti bo izboljšalo.

ELZA: Mar ne razumeš … Ne vem, kako naj ti pojasnim … Strah me je vseh.

HENRIK: Aha, tako torej … Razumem, popolnoma razumem. Zdi se ti, da so vsi, z mano vred, trdosrčni. Je tako? Najbrž mi ne boš verjela, ampak … tudi sam se jih bojim. Strah me je lastnega očeta. (ŽUPAN nejeverno razpre roke.)

32

HENRIK: Strah me je celo naših zvestih služabnikov. In se pretvarjam, da sem trdosrčen, da bi se me bali. Ah, zapletamo se v mreže, ki jih spletamo kar sami. Daj, še kaj mi povej, poslušam. (ŽUPAN prikima, da pokaže, da razume.)

ELZA: Kaj naj ti še povem … Najprej sem se razjezila, potem me je potrlo, navsezadnje pa mi je postalo za vse prav malo mar. Zdaj sem še bolj pohlevna kot prej. Vsak lahko počne z mano, kar se mu zahoče. (ŽUPAN se glasno zahihita. V paniki se skrije za preprogo. ELZA se ozira.)

ELZA: Kdo je bil to?

HENRIK: Ne zmeni se za to! Služinčad pripravlja poročno gostijo. Moja uboga, ljuba sestrica. Kakšna škoda, da je izginil, da je Lancelot izginil brez sledu. Šele zdaj ga začenjam razumet. Čudovita oseba je bil. Vsi skupaj smo mu storili krivico. Mar ni več upanja, da bi se vrnil? (ŽUPAN se ponovno prikrade izza preproge. Napeto vleče na ušesa.)

ELZA: Ne … ne bo se vrnil.

HENRIK: Ne razmišljaj tako. Vseeno sem prepričan, da ga bomo še videli.

ELZA: Ne. HENRIK: Verjemi mi!

ELZA: Lepo je to slišat, ampak … nama lahko kdo prisluškuje? (ŽUPAN počepne za njenim stolom.)

HENRIK: Seveda ne, najdražja. Danes je praznik. Vsi vohuni imajo prost dan.

ELZA: Kdaj boš dojel … vem, kaj je bilo z Lancelotom.

HENRIK: Dovolj, niti besede več, če ti je mučno. (ŽUPAN mu požuga s pestjo.)

ELZA: Ne, tako dolgo sem si belila glavo v tišini, da me ima, da ti zdaj povem vse. Zdelo se mi je, da sem edina, ki je sploh doumela, kako žalostno je vse skupaj – čeprav sem bila tudi sama rojena v tem mestu. Ampak danes si tako prijazen in pozoren … V glavnem … Natanko pred letom dni, ko se je spopad končal, je Maček stekel na trg pred palačo. Tam je zagledal Lancelota, bledega, bledega kot smrt, kako je stal ob odsekanih Zmajevih glavah. Opiral se je na meč in se smehljal, da ne bi vznemiril Mačka. Maček je pohitel pome, da bi mu pomagala, toda stražarji so me imeli pod tako strogim nadzorom, da v hišo ne bi mogla priletet niti muha. Mačka so odgnali.

HENRIK: Barbari!

ELZA: Potem je šel k prijatelju Oslu. Ranjenca je oprtal živinčetu na hrbet, nakar ju je po stranskih uličicah popeljal iz mesta.

HENRIK: Ampak zakaj?

ELZA: Oh, Lancelot je bil tako šibek, da bi ga ljudje lahko ubili. In tako so krenili proti goram. Maček je sedel ob ranjencu in poslušal, kako mu bije srce.

HENRIK: Ne vzbujaj mi lažnega upanja, saj je še tiktakalo?

ELZA: Da, a vse slabotneje. Potem pa je Maček zaklical »Stoj!« in Osel se je ustavil. Tedaj se je že znočilo. Povzpeli so se že visoko v gore in vse okoli njih sta legla tišina in hlad. »Obrnimo se!« je predlagal maček. »Zdaj mu nihče ne more storit nič več žalega. Naj se Elza poslovi od njega, potem pa ga bomo pokopali.« HENRIK: Umrl je, ubožec!

ELZA: Umrl, Henrik. Trmoglavi Osel je rekel: »Obračanje mi ni pogodu.« In je klamal dalje. Maček pa se je vrnil – mački ljubijo svoje domove. Vrnil se je in mi povedal čisto vse, tako da zdaj ne čakam nikogar več. Vsega je konec. ŽUPAN: Hura! Vsega je konec. (Zapleše po prostoru.) Vsega je konec! Jaz sem tata mata, zdaj sem frajer glavni, vedno prvi, slavni v tem mestu! Čisto nikogar več ni, ki bi se ga bal. Hvala, Elza!

Kakšen praznik je to! No, kdo bo zdaj imel jajca trdit, da nisem pokončal zmaja? Kdo, te vprašam?

ELZA: Je vlekel na ušesa?

HENRIK: Seveda.

ELZA: In ti si to vedel.

HENRIK: Oh, Elza, ne igraj nedolžne deve. Danes se boš poročila, bogu hvala!

ELZA: Papači, papači! (ŠARLEMAN pridrvi.) ŠARLEMAN: Kaj je narobe, otrok moj? (Skuša jo objeti.)

33

ŽUPAN: Roke proč! Pred mojo bodočo nevesto boš stal mirno v pozoru! ŠARLEMAN: (V pozoru.) No, no, pomiri se. Ne joči. Kaj lahko kdorkoli stori? Nihče ne more storit ničesar. Kaj lahko sploh kdorkoli ukrene glede tega?

(Glasba zaigra.) ŽUPAN: (Steče k oknu.) Fantastično! Kako lep pogled, kar srce ti zaigra! Svatje prihajajo! Konji v okrasnih ogrinjalih! Lampijončki na kočijah! Kako veličastno je živet, ko veš, da se ti ne bo na pot postavil noben tepec. Nasmehni se nam, Elza. Vsak trenutek, brž ko napoči pravi čas, te bo predsednik tega svobodnega mesta osebno stisnil v objem.

(Vrata se odprejo na stežaj.) ŽUPAN: Dobrodošli, dobrodošli, dragi svati.

(SVATI vstopijo. V parih hodijo mimo ELZE in ŽUPANA. Govorijo uradno, skorajda šepetajo.)

PRVI MEŠČAN: Čestitke nevesti in ženinu. Vsi smo iz sebe od radosti.

DRUGI MEŠČAN: Hiše so okrašene z lampijončki.

PRVI MEŠČAN: Ulice so svetle kot podnevi!

DRUGI MEŠČAN: V krčmah se tare ljudi.

DEČEK: Vsi kolnejo in se mikastijo.

SVATI: Pšššt!

VRTNAR: Poklanjam vam zvončke. Resda cingljajo nekam otožno, a naj vas to ne moti. Do jutra bodo uveneli in bodo utihnili.

PRVA PRIJATELJICA: Elza, dragica, potrudi se no razvedriti. Sicer se bom razjokala in si razmazala maskaro, ki sem si jo danes nadela brez težav.

DRUGA PRIJATELJICA: Konec koncev je precej boljši kot zmaj … Ima roke in noge in niti ene same luske. Konec koncev je res predsednik, a je vseeno človek. Jutri nam boš vse podrobno opisala.

Se že veselim.

TRETJA PRIJATELJICA: Koliko dobrega boš lahko storila za ljudi! Svojega moža boš lahko na primer prosila, naj odpusti šefa mojega očka. Tako bo očka dobil njegovo službo in zaslužil dvakrat bolje, da bomo vsi srečni. ŽUPAN: (Šteje svate, sotto voce.) En, dva, tri, štiri. (Nato pogrinjke.) En, dva, tri … ups … En gost preveč.

Oh, ja, deček je … No, no, ne cmeri se. Saj boš jedel pri mamici. Vsa druščina je zbrana. Gospe in gospodje, prosim, kar k mizi. Ne bom vam tratil časa s poročnimi ceremonijami in formalnostmi, da bomo lahko čim prej sedli h gostiji. Priskrbel sem nam ribe, ki so bile ustvarjene za hrano človeku. Ko jih pripravljaš, se smejijo od sreče, ko so kuhane, pa to same sporočijo kuharju. Imamo tudi puro, polnjeno z lastnimi piščeti. Družinski recept, a razumete? Tu so še odojki, ki jih niso samo pitali, marveč vzredili posebej za na našo mizo. Znajo sesti in ponudit parklje, čeprav so pečeni.

Ne vihaj nosu, pamž, to ni niti malo strašno, hecno je. Tu je tudi vino, ki je tako staro, da mu je udarilo na otročje in zdaj v poličih brblja kot dete. Imamo še vodko, ki je bila tako destilirana, da se steklenica zdi prazna. Oprostite, res je prazna. Pobalinski lakaji so ga dali na zob. No, nič hudega, na mizi je še dovolj steklenic. Kako lepo je bit bogat, gospe in gospodje. Vsi sedite? Izvrstno.

Samo trenutek, samo trenutek, le minutko nam bo vzelo! Elza. Daj tačko!

(ELZA ponudi iztegnjeno roko ŽUPANU). ŽUPAN: Ti lumpa ena. Falotka poredna! Kako topla tačka. Pokaži žnabeljčke! Nasmehni se! Vse pripravljeno, Henrik?

HENRIK: Itak, gospod predsednik. ŽUPAN: Loti se dela.

HENRIK: Gospe in gospodje, ker nisem ravno vajen javnega nastopanja, se bojim, da bodo moje besede malce okorne. Leto dni tega je klateški napihnjenec izzval tistega prekletega Zmaja na boj do smrti. Posebna preiskovalna komisija, ki jo je ustanovil mestni svet, je ugotovila naslednje: pokojni povzpetnik je zgolj razdražil pokojno pošast, ko ji je prizadejal nedolžno rano. Tedaj se je naš nekdanji župan, zdaj predsednik našega svobodnega mesta, junaško vrgel na Zmaja in ga pokončal, tokrat dokončno, s cvetoberom junaških dejanj.

(Aplavz.)

HENRIK: S tem je iz prsti pšeničnega polja naše družbe izruval in izkoreninil nizkotni plevel suženjstva.

(Aplavz.)

34

HENRIK: Naše hvaležno mesto je sklenilo naslednje: če smo svoje najlepše device darovali tisti prekleti pošasti, je še najmanj, kar lahko storimo za svojega dragega osvoboditelja to, da tudi njemu naklonimo isto preprosto in naravno pravico!

(Aplavz.)

HENRIK: In zatorej, da bi po eni strani poudarili veličino našega predsednika, po drugi pa podložnost in predanost našega mesta, bom jaz kot župan vodil poročno slovesnost. Orglar, poročno koračnico!

(Zadonijo orgle.)

HENRIK: Pisarji! Odprite razvid blaženih dogodkov.

(Vstopijo PISARJI z orjaškimi nalivniki.)

HENRIK: Štiristo let so v to knjigo zapisovali imena ubogih devic, ki si jih je v njihovi nesreči poželel Zmaj. Popisali so štiristo strani. Na štiristoprvi strani pa bomo prvič v zgodovini zapisali ime srečne device, ki je dana v zamož smelemu junaku, morilcu pošasti.

(Aplavz.)

HENRIK: Ženin, odgovorite po svoji vesti: sprejmete to žensko za svojo ženo? ŽUPAN: Za dobro rodnega mesta sem pripravljen na karkoli.

(Aplavz.)

HENRIK: Pisarji, zapišite te besede! Pa pozorno! Če boste razmazali črnilo, boste sami morali polizat madež. Tako! Pa smo opravili. Ups, se opravičujem! Še ena obrobna formalnost nas čaka. Nevesta!

Ti seveda boš sprejela gospoda predsednika tega svobodnega mesta za svojega moža? (Premor.)

Daj no, izpljuni že, punčara, ali boš …

ELZA: Ne. HENRIK: No, tudi prav., Pisarji, zapišite, da je privolila.

ELZA: Da si ne bi drznili!

(PISARJI se opotečejo ritensko.)

HENRIK: Elza, ne otežuj vsega skupaj. ŽUPAN: Saj ne otežuje, dečko moj dragi. Če dekle reče »ne«, to pomeni »da«. Pisarji, zapišite!

ELZA: Ne. Iztrgala bom list iz knjige in ga pomendrala! ŽUPAN: Ljubka dekliška neodločnost, solze, trmica, takšne sorte reči. Vsako dekle si pred poroko malodane izjoka oči, po njej pa je v sedmih nebesih. Zdaj jo bomo prijeli za ročico in opravili vse, kar je treba. Pisarji …

ELZA: Vsaj pustite mi, da povem, kar mi leži na duši! Za božjo voljo!

HENRIK: Elza! ŽUPAN: Ne vpij, sinko. Vse poteka po načrtu. Nevesta zahteva besedo. Daj ji besedo, da zaključimo s formalnostmi. Pusti, pusti, naj – saj smo med prijatelji.

ELZA: Prijatelji, prijatelji moji! Zakaj me uničujete? Grozno je, prava mora. Ko bandit prisloni nož k vašemu vratu, lahko še vseeno pobegnete. Mogoče kdo ubije bandita, ali pa se mu izmuznete … Kaj pa, če banditov nož poleti za vami kar sam od sebe? Ali, če se njegova vrv sama kot kača splazi proti vam, da vam zveže roke in noge? Kaj, če se še celo njegove zavese, skromne okenske zavesice, nenadoma vržejo na vas, da udušijo vaše krike? Kaj bi rekli tedaj? Mislila sem, da smo Zmaja ubogali, kakor nož uboga bandita. Ampak vi, prijatelji moji, ste očitno tudi sami banditi!

Ne krivim vas, saj se tega sploh ne zavedate, a polagam vam na dušo – spravite se k sebi! Recimo, da Zmaj ni umrl, ampak se je spremenil v človeka, kar je pogosto počel? Le da se je tokrat spremenil v drhal, ki me zdaj ubija. Ne ubijte me! Odprite oči! Moj bog, kakšna agonija …

Prerežite mrežo, v katero ste se zapletli. Se ne bo nihče postavil zame?

DEČEK: Jaz bi se postavil za vas, pa me mami drži za roke. ŽUPAN: No, pa smo. Nevesta si je olajšala dušo. Življenje teče dalje, naj se zgodi karkoli.

DEČEK: Mami! ŽUPAN: Zapri kljunček, pamž. Zabavajmo se, kot se ne bi nič zgodilo. Dovolj te birokracije, Henrik.

Zapišite: »Poroka je uradno potrjena,« – in jejmo. Lačen sem, da bi vola pojedel.

HENRIK: Pisarji, zapišite: »Poroka je uradno potrjena.« Podvizajte se! Kaj se obirate?

(PISARJI vzamejo pisala v roke. Pri vratih glasno potrka. PISARJI se opotečejo ritensko.) ŽUPAN: Kdo je? (Tišina.) Hej, ti tam. Jutri, kdorkoli že si, vrni se jutri med uradnimi urami, oglasi se pri mojem tajniku. Zdaj sem zaposlen! Sredi lastne poroke sem!

35

(Vrata se sama od sebe odprejo na stežaj. Pri njih ni nikogar.) ŽUPAN: Henrik, pridi sem! Kaj vse to pomeni?

HENRIK: Oh, ata, spet ista zgodba. Nedolžno jadikovanje naše device je razburilo vse tiste topoumne prebivalce rek, gozdov in jezer. Domovoj se je skobacal izza peči, rusalka se je priplazila iz vodnjaka, perkmandelc je stekel iz rudnika … Koga briga? … Kaj nam pa morejo? Saj so vendar nevidni in nemočni kot tako imenovana vest in podobne reči. Nekajkrat nam bodo zamorili sanje in to bo to. ŽUPAN: Ne, tukaj je!

HENRIK: Kdo? ŽUPAN: Lancelot. Kapo nevidnosti ima na glavi. Stoji tik ob meni. Posluša, kaj govorimo. In njegov meč mi binglja nad glavo.

HENRIK: Očka moj ljubi! Spravi se k pameti, sicer bom sam prevzel oblast. ŽUPAN: Glasba! Igrajte! Dragi gosti! Prosimo, ne zamerite nam te nenadejane zamude, ampak glede prepiha nikoli ne moreš bit dovolj previden. Prepih je odprl vrata – nič drugega ni bilo. Elza, kar mirno zadihaj, cukrček moj. Najin zakon razglašam za uradno potrjen in zdaj smo opravili s formalnostmi. Kaj je to? Kdo teka naokoli?

(Priteče paničen LAKAJ.) LAKAJ: Vzemite ga nazaj! Vzemite ga nazaj! ŽUPAN: Kaj naj vzamem nazaj?

LAKAJ: Vzemite nazaj svoj prekleti denar! Ne bom več delal za vas! ŽUPAN: Zakaj ne?

LAKAJ: Ubil me bo zaradi vseh svinjarij, ki sem jih zagrešil. (Zbeži ven.) ŽUPAN: Kdo ga bo ubil? A? Henrik?

(Priteče DRUGI LAKAJ.) DRUGI LAKAJ: Ne udrži ga najtežji zapah! Že prihaja po hodniku! Priklonil sem se mu do tal, pa me ni niti ošinil s pogledom. Ljudi sploh ne pogleda več. Oh, zdaj nas bo dobil v pest! Oh, po nas je! Kar je dobil, to stoterno deli! (Zbeži ven.) ŽUPAN: Henrik!

HENRIK: Delaj se, kot da ni nič. Naj se zgodi karkoli. Samo tako se bova rešila.

(Prikaže se TRETJI LAKAJ, ki vstopa ritensko. Zavpije predse.)

TRETJI LAKAJ: Lahko dokažem. Žena mi je priča! Vedno sem kritiziral njuno prostaštvo! Njun denar sem vzel samo, ker sem nevrotik. Lahko priskrbim zdravniško potrdilo! (Izgine.) ŽUPAN: Glej!

HENRIK: Pretvarjaj se, da je vse v najlepšem redu! Za boga milega, pretvarjaj se, da je vse v najlepšem redu!

(Vstopi LANCELOT.) ŽUPAN: O, lepo pozdravljen, kakšno presenečenje. Vseeno dobrodošel, čeprav si nepovabljen gost.

Porcelana nimamo dovolj … ampak nič hudega. Lahko ješ z velikega krožnika, jaz pa bom vzel malega. Saj bi lakajem naročil, da ti pripravijo pogrinjek, pa so jo bedaki popihali … No, pa si se oglasil ravno, ko si nadevam zakonski jarem, če veš, kaj mislim, he he he, na tale skromni hausbal, če veš, kaj mislim. Kako prijetno in domačno je … Prosim, pridi, da te predstavim. Kje za vraga pa so svati? Oh, nekaj jim je padlo na tla in zdaj to iščejo pod mizo. To je moj sin: Henrik. Mislim, da se že poznata. Tako mlad je, pa že župan. Na vrh se je povzpel, brž ko sem … brž ko sva … No, se pravi, brž, ko je bil zmaj pokončan. Kaj je narobe? Vstopi, no, prosim.

HENRIK: Zakaj kar molčiš? ŽUPAN: Kaj je pravzaprav sploh narobe? Kako si potoval? Je kaj novic? Ne bi po naporni poti malce legel? Stražarji ti bodo pokazali, kje.

LANCELOT: Pozdravljena, Elza!

ELZA: Lancelot! (Steče k njemu.) Sedi, prosim, sedi. Vstopi že. Si to res ti?

LANCELOT: Ja, Elza.

ELZA: Roke imaš tople. In lasje so ti zrasli, kar sva se nazadnje videla. Ampak plašč imaš še enak. Lancelot! (Posede ga na sredino male mize.) Boš požirek vina? Ne, nič ne jemlji od njih. Malce počij, potem bova pa odšla. Papači! Prišel je, papači! Kakor tistega večera. Kakor takrat, ko sva mislila, da sva čisto sama na svetu in da nama je ostalo samo še, da se odpraviva in umreva brez besed. Lancelot!

36

LANCELOT: Ali to pomeni, da me še vedno ljubiš kakor prej?

ELZA: Papači, ga slišiš? Kolikokrat sva sanjarila, da bo prišel in vprašal: »Elza, me še vedno ljubiš kakor prej?« Jaz pa bi mu odgovorila: »Ja, Lancelot!« In potem bi ga vprašala: »Kje si bil tako dolgo?« LANCELOT: Daleč, daleč proč v Črnih gorah.

ELZA: Si bil hudo bolan?

LANCELOT: Da, Elza. Smrtna rana je dejansko zelo, zelo nevarna reč.

ELZA: Kdo te je negoval?

LANCELOT: Logarjeva žena. Ljubezniva in dobrotljiva ženska. Čeprav se ji je zamalo zdelo, da sem ji v blodnjah kar naprej pravil Elza.

ELZA: Ali to pomeni, da si me pogrešal?

LANCELOT: Tako je.

ELZA: Jaz pa sem se vsak dan po malem ubijala! Kako so me trpinčili. ŽUPAN: Kdo te je? Nemogoče! Zakaj se nama nisi prišla pritožit? Veš, da bi zate ukrepala.

LANCELOT: Vse to že vem, Elza.

ELZA: Res? LANCELOT: Ja. ELZA: Kako?

LANCELOT: Nedaleč od logarjeve brunarice v Črnih gorah stoji ogromna jama. V tej jami pa leži knjiga, Knjiga pritožb, popisana od platnice do platnice. Nihče se je ne pritakne, a vsak dan se prejšnjim zapisom doda nova stran. Kdo jo piše? Svet! Zapisujejo se vsi zločini vseh zločincev, vse bede vseh po krivem trpečih.

(HENRIK in ŽUPAN se po prstih odkradeta proti vratom.)

ELZA: In o nas si bral v njej?

LANCELOT: Ja, Elza. Hej, vidva! Morilca! Da se mi ne zganeta! ŽUPAN: Zakaj si tako popadljiv?

LANCELOT: Zato, ker nisem več oseba, kakršna sem bil pred letom dni. Osvobodil sem vas in kaj ste storili? ŽUPAN: Oh, za boga milega! Če si tako nezadovoljen z mojim predsedovanjem, bom podal odstopno izjavo. Samo po kuverto skočim.

LANCELOT: Nikamor ne greš!

HENRIK: Prav imate. Ne morem verjet, kako se je vedel v vaši odsotnosti. Lahko vam priskrbim natančen seznam njegovih zločinov, tudi tistih, ki jih še ni v Knjigi pritožb, ker jih je šele naklepal.

LANCELOT: Tišina!

HENRIK: No, samo malo! Če boste vse skupaj podrobno raziskali, boste ugotovili, da nisem za nič osebno odgovoren. Samo izpolnjeval sem ukaze.

LANCELOT: Vsi so samo izpolnjevali ukaze. Ampak zakaj si se moral grebsti, da si postal najboljši v razredu, ti, prasec?

HENRIK: Greva, očka. Grdo govori.

LANCELOT: O, ne, pa ne gresta. Elza, že mesec dni sem tukaj.

ELZA: In me nisi prišel obiskat!

LANCELOT: Sem te, a zarana v kapi nevidnosti. Nežno sem te poljubil, da se ne bi prebudila. Potem sem se sprehodil po mestu. Kar sem videl, me je pretreslo. Dovolj težko je bilo že brat o tem, a še težje je bilo to videt na lastne oči. Hej, ti, Miler!

(PRVI MEŠČAN vstane izpod mize.)

LANCELOT: Videl sem te, kako si zamaknjeno jokal, ko si županu zavpil: »Naj živi morilec Zmaja!« PRVI MEŠČAN: Res je. Res sem jokal. Vendar nisem hlinil, gospod Lancelot.

LANCELOT: Ali nisi vedel, da zmaja ni pokončal on?

PRVI MEŠČAN: Zasebno sem vedel … v javnosti pa … (Razpre roke.)

LANCELOT: Vrtnar!

(VRTNAR vstane izpod mize.)

LANCELOT: Si res učil odoline vzklikati: »Hura za predsednika!« VRTNAR: Res. LANCELOT: In so se odolini naučili?

37

VRTNAR: So. Ampak kadar so to vzkliknili, mi je vsak cvet pokazal jezik. Nameraval sem zaprosit za javno subvencijo za nove poskuse … ampak …

LANCELOT: Friderik!

(DRUGI MEŠČAN se priplazi izpod mize.)

LANCELOT: Se je župan res razjezil nate in zato vrgel tvojega sina v ječo?

DRUGI MEŠČAN: Res. In poba kar naprej kašlja, ker je ječa tako vlažna!

LANCELOT: A kljub temu si potem Županu poklonil pipo z vgraviranim napisom »Za vedno vaš«?

DRUGI MEŠČAN: Kako pa naj bi mu sicer omečil srce?

LANCELOT: Kaj naj z vami? ŽUPAN: Pljuni nanje. To ni tvoja stvar. Midva sva kot rojena za to nalogo. S Henrikom bova krasno poskrbela zanje. To bo najboljša kazen za to sodrgo. Odpelji Elzo za roko, naju pa pusti, da nadaljujeva kot doslej. Obljubim, da bom človekoljuben in demokratičen.

LANCELOT: Ne morem. Vstopite, prijatelji!

(Vstopijo TKALCA, KOVAČ, KLOBUČAR IN GLASBILAR.) LANCELOT: Tudi vi ste me razočarali. Mislil sem, da ju boste znali krotit tudi brez mene. Zakaj ste se jima uklonili in pristali za zapahi? Saj vas je vendar preklemano več!

TKALCA: Presenetila sta nas.

LANCELOT: Odpeljite tadva. Župana in predsednika.

TKALCA: (Zgrabita ŽUPANA in HENRIKA.) Gremo!

KOVAČ: Osebno sem preveril rešetke. Čvrste so. Gremo!

KLOBUČAR: Izvolita oslovski čepici! Včasih sem šival prekrasna pokrivala, vidva pa sta me s to svojo keho zagrenila. Gremo!

GLASBILAR: V celici sem iz črnega kruha izrezljal gosli in iz pajčevine napredel strune. Moje gosli igrajo žalobno in blago, a to je vajino maslo. Zdaj bosta po naši viži odmarširala v kraj, od koder ni povratka.

HENRIK: Ampak to je blazno, proti pravilom, ljudje ne počnejo česa takega. Klatež, postopač, mož brez delovnih izkušenj – nenadoma pa …

TKALCA: Gremo! ŽUPAN: Ugovarjam, to ni človeško!

TKALCA: Gremo!

(Turobna, preprosta, komajda slišna glasba. HENRIKA in ŽUPANA odvedejo.)

LANCELOT: Elza, nisem več oseba, kakršna sem bil nekoč. Saj ti je jasno.

ELZA: Ja. Ampak ljubim te bolj kot kdajkoli.

LANCELOT: Ne bo nama uspelo proč …

ELZA: Ni važno. Lepo se imava lahko tudi doma.

LANCELOT: Najprej moram še nekaj malega postorit. Nekaj, kar je bolj zapleteno kot klekljanje čipk.

Pokončat moram Zmaja v vsakem in slehernem od njih.

DEČEK: Nam boš storil kaj žalega?

LANCELOT: Tebi ne.

PRVI MEŠČAN: Kaj pa nam?

LANCELOT: Vas bom moral vzet v roke.

VRTNAR: Počasi se daleč pride, gospod Lancelot. Rotim vas – bodite potrpežljivi. Naredite cepiče.

Zanetite kres – toplota spodbuja rast. Previdno populite plevel, da ne bi po nesreči poškodovali zdravih korenin. Veste, ko dobro pomislite, je mogoče za ljudi resnično in zares konec koncev treba zelo pozorno skrbet.

PRVA PRIJATELJICA: In zakaj danes vseeno ne bi imeli svatbe?

DRUGA PRIJATELJICA: Kadar so ljudje srečni, se namreč poboljšajo.

LANCELOT: Drži kot pribito! Zaigrajte!

(Glasba zaigra.)

LANCELOT: Elza, podaj mi roko. Prijatelji, vse vas imam rad. Zakaj bi se sicer ubadal z vami. In če vas imam rad, bo šlo vse kot namazano. In po vsem, kar smo prestali in pretrpeli, bomo naposled srečni, resnično srečni!

(Zastor.)

KONEC IGRE

38

Priloga gledališkega lista Mestnega gledališča ljubljanskega Letnik LXXVI, sezona 2025/2026, številka 5

40