Življenjske in partizanske zgodbe padlih

Kratke zgodbe padlih borcev prejšnje občine Radovljica in spominska znamenja je leta 1990 zbral in objavil Lojze Kos v knjigi Po poti spominov. Med njimi so tudi zgodbe padlih z Bohinjske Bele. Precej podatkov je bilo moč dobiti na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani, ostalo pa iz intervjujev s potomci oziroma sorodniki padlih.

STANE STARE - PETKO - OREHARJEV

Arhiv Marjana Koblarja Padel je, padel mlad partizan, tam je obležal nepokopan. V gori pod smreko truplo leži veter prek njega tiho šumi.

V hišici mali mamica čaka, kdaj mimo okna sin prikoraka. Čaka in čaka, sinka pa ni vstati ne more, mrtev leži.

Padel je, padel (Tone Ljubič, Janez Kuhar)

Stane Stare - Petko se je rodil 20. aprila 1924 pri Oreharju očetu Jožu in materi Margareti, rojeni Ropret. Oreharjeva domačija stoji v Zgornji vasi v zaselku Zapretaka. Po končani osnovni šoli se je šel učit v Železarno KID na Jesenice. Uspešno je zaključil Metalurško industrijsko šolo

in se izučil za strugarja. Pripadal je napredni mladini in bil sprejet v SKOJ. V partizane je odšel 6. julija 1942, in sicer v Pokljuško četo. Postal je kurir Gorenjskega odreda. V 2. bataljonu je postal vodnik 1. voda 2. čete imenovane Bohinjska. V četi je postal sekretar SKOJA. V Vrhu pri Belski planini je imel 26. junija 1943 sestanek z mladino z Bohinjske Bele. Nemci iz vojašnice na Bohinjski Beli so jih nepričakovano napadli. Med umikom je bil iz zasede ubit. Na planini ga je pokopal Mahavov Janez s Slamnikov. Pred tem sta ga uredili sestra Julka in Minka Kunčič - Slamnikova. Leta 1946 so ga prekopali. Ležal je na mrtvaškem odru v gasilskem domu na Bohinjski Beli skupaj z očetom Jožetom, skupaj so ju tudi pokopali. Ploščo iz lite bronovine na spominskem znamenju na Turnu pri Belski planini so izdelali v Metalurški industrijski šoli Železarne Jesenice. Znamenje je postavil kolektiv Metalurške šole, odkril pa Občinski odbor ZB NOV Bled leta 1980.

Spominsko znamenje Stanetu Staretu - Petku Arhiv Marjana Koblarja

PAVEL TAVČAR

Spominsko znamenje kurirju Pavlu Tavčarju Foto: Miha Stojan

Ta pesem bo pesem milijonov, ta pesem bo boj, zato, ker je vzrasla iz moje krvi, zato, ker je vzrasla iz mrtvih kosti, iz mrtvih kosti v boju poslednjem ubitih ljudi.

Borec dekletu (Karel Destovnik - Kajuh)

Pavel Tavčar se je rodil 10. januarja 1924 na Bledu očetu Mihaelu in materi Antoniji, rojeni Tušar. Oče je bil glavni vrtnar na dvoru Karadjordjevičev, mati pa vrhunska kuharica, ki je služila pri uglednih premožnih družinah. Živela sta ločeno. Oče je skrbel za starejšega sina Bogomirja, mama pa za mlajšega Pavla. Ker je bila stalno odsotna, ga je dala v rejo na Bohinjsko Belo. Zanj je skrbela Kašarjeva Mina v predzadnji hiši v Bregu. Osnovno šolo je obiskoval na

Bohinjski Beli, štiri razrede gimnazije pa v Kranju. Jeseni 1942 je bil vpoklican na obvezno delo v Nemčijo. Od tam je bil pozimi 1943 rekrutiran v nemško vojsko. Ko je prišel na dopust, se je 23. februarja 1943 takoj pridružil partizanom v Pokljuški četi. Ker je dobro poznal teren, je opravljal kurirska dela. Bivališče kurirjev Pokljuške čete je bilo v gozdu v Marovšci na Pokljuki. Na kurir-

Kašarjeva Mina ja Pavla Tavčarja in Kristla Korošca s Koprivnika je naletel pastir iz Bohinjske Bele. Obljubil jima je, da bo prinesel kruha. Ker je bil domačin, ni nihče pomislil na izdajo. Namesto kruha jima je 25. marca 1943 pripeljal orožnike in vojaštvo iz postojank na Bohinjski Beli. V boju je Tavčar padel, hudo ranjen Korošec pa se je zavlekel do Belske planine, kjer je izkrvavel. Izdajalec je prejel zasluženo kazen.

Spominsko znamenje padlima kurirjema z napisom: »KOT ŽRTVI IZDAJSTVA STA 25. 3. 1943 V BLIŽINI TEGA KRAJA PADLA TAVČAR PAVEL 1924 IN KOROŠEC KRISTEL 1924« sta v senožetih Zajame pri Belski planini leta 1980 postavila Občinski odbor ZZB NOV Bled in Krajevni odbor ZZB NOV Bohinjska Bela. Reliefno ploščo iz lite bronovine so izdelali v metalurški šoli in livarni Železarne Jesenice.

JANKO TONEJC - KUNŠČEV

Arhiv Rezke Hudovernik Prečuden cvet je v grapi črni, pod njim tih partizan leži, pleto se v žalni venec trni, nad njim oblak kot luč gori.

Nov cvet (Jože Udovč, Karel Pahor)

Janko Tonejc se je rodil 25. februarja 1920 očetu Josipu in materi Mariji, rojeni Mulej, v enajstčlanski kmečki družini. Hiši na začetku Spodnje vasi, kjer je živel, se je po domače reklo pri Kunšču. Osnovno šolo je obiskoval na Bohinjski Beli, nato se je pri zidarskem mojstru Plemlju izučil za zidarskega pomočnika. Izkazal se je kot sposoben zidar, ki se za politiko ni zanimal. Po prihodu okupatorja pa se je pridružil mladini, ki je sodelovala v gibanju OF.

Da ga Gestapo ne bi odkril, je 28. marca 1943 odšel v partizane. Bil je v Gregorčičevem bataljonu Gorenjskega odreda. Padel je 4. aprila 1943 v predelu Ricman v Lenčkovem gozdu nad Babjim zobom. Groba niso našli.

Spomenik Janku Tonejcu stoji med dvema smrekama 50 metrov od gasilskega doma na Kupljeniku. Spominsko ploščo iz lite bronovine so izdelali v Metalurški šoli in Livarni Železarne Jesenice. Odkrila ga je Krajevna organizacija ZZB NOV Bohinjska Bela.

Spominsko znamenje Janku Tonejcu na Kupljeniku Foto: Franc Podjed

JANEZ STOJAN - IVAN - ANŽIČEV

Arhiv Angelce Šorli

Bosa pojdiva dekle osorej, bosa pojdiva prek zemlje trpeče, sredi zasanjanih češnjevih vej, sežem ti nežno v dlani koprneče.

Beli so beli, beli so češnje cvetovi, temni, pretemni so talcev grobovi, kakor ponosni galebi nad vodo, taki so pali za našo svobodo.

Bosa pojdiva dekle osorej (Karel Destovnik - Kajuh, Rado Simoniti)

Janez Stojan se je rodil 22. junija 1916 očetu Valentinu in mami Ivani, rojeni Zupan, pri Anžicu na Bohinjski Beli. V družini so bili štirje otroci, poleg Ivana še Franc, Valentin in Mira. Ivan se je izučil za zidarskega pomočnika.

Po okupaciji se je kmalu vključil v gibanje OF. Bil je še samski, ko je 25. aprila 1943 odšel v partizane. Boril se je v 2. Stražišarjevem bataljonu Gorenjskega odreda. Ranjenega so ujeli 3. julija na Lipanci na Pokljuki in odpeljali v graščino v Begunjah. Nemci so ga 14. julija ustrelili kot talca v Dolenji vasi v Selški dolini. Pokopan je v skupnem grobu na graščinskem vrtu v Begunjah.

JANEZ GOGALA - IVKO - KLATZARJEV

Postal je tak fant, da bi gore premikal, nikdar se ni klicu svobode izmikal. Tako si mu segla poslednjič v roko, in v tebi je tlelo: Da! Vrnil se bo!

Zdaj veter raznaša besede njegove, prisluhni natanko, da čuješ glasove: Lepo je, veš, mama, lepo je živeti, toda, za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti!

Materi padlega partizana (Karel Destovnik - Kajuh)

Janez Gogala - Ivko s partizanskim imenom Turk je bil rojen 16. decembra 1917 Ivani Gogala na Bohinjski Beli. Ko se je mama poročila, je živel na Obrnah pri Klatzarju. Imel je še dva polbrata, Marjana (1023) in Franca (1925) ter dve polsestri, Tilko (1927) in Pavla (1929).

Živeli so v železniški čuvajnici. Delal je kot progovni delavec in ostal samski. Že pred vojno je postal član Komunistične partije in je bil tesni sodelavec Jožeta Ažmana iz Nomenja. Po okupaciji je takoj postal aktiven v gibanju OF. 14. junija 1943 je odšel v partizane, in sicer v udarni vod Gorenjskega odreda. Dodeljen je bil 8. udarni gorenjski proleterski brigadi (Prešernovi) in z njo odšel na bojno pot na Dolenjsko. Tam je bil premeščen v Gubčevo brigado. Padel je 8. septembra 1943 pri Mirni peči na Dolenjskem, Pokopan je v skupnem grobu nad Trebnjem. Polbrata sta bila mobilizirana v nemško vojsko. Oba sta se vrnila, Franc s prekomorsko brigado, Marjan pa iz Rusije.

Mama z Ivkom

Klatzarjeva hiša

FRANC ČRV - OBRNIKOV

Arhiv Jule Črv

Vse življenje v srcu bo nosila jezero solza zatajevanih.

In šele smrt nekoč ji sname z duše črno ruto žalovanja.

Črna ruta (Miha Klinar, Franc Podjed)

Franc Črv se je rodil 26. marca 1921 na Obrnah očetu Jožu in materi Mariji, rojeni Rozman. Pri hiši, po domače pri Obrniku, so bili štirje otroci: Ivana (1907), Franc (1921), Andrej (1922) in Zvonka (1924). Družina je bila kmečko delavska. Franc in Andrej sta hodila delat na žago.

Franc je bil še samski, ko je bil spomladi 1943 mobiliziran v nemško vojsko. Od tam je pobegnil in 17. septembra 1943 odšel v partizane. Prišel je v 4. Jelovško četo Gorenjskega odreda. Po podatkih Inštituta za novejšo zgodovino je bil desetar v brigadi Slavka Šlandra. Padel je 6. maja 1944 v kraju Kolovec nad Radomljami. V Kolovških gozdovih je bila partizanska bolnišnica, imenovana Lukova bolnica, ki je bila maja 1944 izdana in požgana, ranjenci pa kruto pobiti. Kraj pokopa ni znan. V partizanih je bil tudi brat Andrej.

ANTON JAMAR - MARTINOV

Arhiv Janija Jamarja Tujci pohlepni, k nam so navalili in razdejali nam naš rodni krov, hura!

Mi pa nismo se uklonili njih podivjani sili in smo začeli z njimi boj, z njimi boj.

Nismo se uklonili (France Kosmač, Marjan Kozina)

Anton Jamar se je rodil na Bohinjski Beli 5. avgusta 1916 očetu Martinu in materi Ivani, rojeni Pogačar. V hiši pri Martinu, ki stoji nasproti šole, je živelo osem otrok, in sicer: Franc (1909), Angela (1910), Joža (1912), Anton, Mirko (1919), Minka, Janez (1922) in Ivica. Anton se je izučil za trgovskega pomočnika in je

služboval na Štajerskem, med drugim v Velenju. Kmalu po okupaciji se je vključil v gibanje OF. Julija 1943 je odšel v partizane, in sicer v minerski vod Triglav na Pokljuki. Pozneje je bil dodeljen 8. udarni proleterski brigadi – Gorenjski (Prešernovi), nato pa v enote na Dolenjsko. Poslan je bil na politični tečaj in bil sprejet v KP. Postal je poverjenik OZNE v okrožju Maribor. 6. decembra 1944 je bil pri Gradišču na Pohorju težko ranjen. Da ne bi bil ujet, se je sam ustrelil. Pokopan je v skupnem grobu v Dolenji Polskavi. Vsa družina Martinovih je aktivno podpirala partizanski boj. V partizanih je bilo vseh pet sinov, dva sta v partizanih padla.

Z leve: Minka, Mirko, Joža, mati Ivana, ob njej najmlajša Ivica, zadaj Angela, ata Martin, Franc, Anton in Janez. Arhiv Janija Jamarja

FRANC ŽMITEK - STOJANOV

Ob grobu v Starenbergu Arhiv Mari Burje

Franc Žmitek se je rodil 6. decembra 1880 na Bohinjski Češnjici očetu Jožetu in materi Jeri, rojeni Arh. Poročil se je na Bohinjsko Belo in živel na kmetiji pri Stojanu v Bregu tik ob Savi, kjer je bil mlin. Imel je sina Franca in hčerko Minko, ki je umrla kot otrok. Med vojno je bil aktiven sodelavec OF. Ko je njegov sin Franc spomladi 1943 odšel v partizane, so ga Nemci aretirali in ga z ženo poslali v zbirno taborišče za izseljence v škofov grad v Goričane pri Medvodah. Od tam je bil izseljen v Starenberg na Bavarsko, kjer je 6. februarja 1944 umrl in je tam tudi pokopan.

Oh, kako je dolga, dolga pot, žica gosta je tako, da ne morem skozi njo in stražar stoji pred njo, oh, ta dolga, dolga pot.

Pesem internirancev (Milko Škoberne)

JOŽE SRNA - ZOTLARJEV

Jože Srna (levo) Arhiv Mari Vidmar Je že nasilnik na telesu našem stal, globoko nade vse bile so zakopane. Tedaj slovenski rod zbujen je k puntu vstal in vso mladino v novo vojsko zbral. Pognal v naskok se z nami je tovariš Stane.

Zastave bojne počastite mu spomin!

Komandant Stane (Cvetko Zagorski, Karol Pahor)

Jože Srna je bil rojen 4. septembra 1919 v Spodnjih Gorjah očetu Antonu in materi Mariji, rojeni Zupanc. Na Obrnah pri Zotlarju je na majhni kmetiji živela družina s sedmimi otroki: Janko (1913),

Francka, Joža (1919), Anton (1922), Minka (1926), Katra (umrla mlada) in Pavla (1928). Jože je bil samski, zaposlen kot lesni delavec. Maja 1943 je bil mobiliziran v nemško vojsko. Po sedmih mesecih je pobegnil domov in 17. novembra 1943 odšel v Jeseniško 2. četo Gorenjskega odreda. Dodeljen je bil v 4. četo vojske državne varnosti (VDV) in nato postal komandir čete v Vojkovi brigadi. Padel je 19. marca 1945 v Čepovanu na Cerkljanskem. Pokopan je v družinskem grobu na Bohinjski Beli.

ANTON ZORČ - VAZ'NKOV

Anton Zorč (zgoraj drugi levo) Arhiv Andreja Zorča

Le nikar ne jočite za nami, lažje nam bo pasti, če z rokami, stisnjenimi v pest, žalujete za nami.

Pesem talcev (Karel Destovnik - Kajuh, Franc Podjed)

Anton Zorč je bil rojen 8. maja 1893 pri Vazenku na Slamnikih. Oče je bil Joža, mati pa Katarina, rojena Kravanja. V partizanski družini je bilo pet otrok, poleg Antona še Marija, Ivan, Janez in Lojz. Anton je bil po poklicu kovač. Ostal je samski. Bil je udeleženec oktoberske revolucije v Rusiji. Po okupaciji je bil organizator gibanja OF, bil je aretiran in zaprt v sodnih zaporih v Radovljici, kjer je naredil samomor. Pokopan je domnevno na grobišču talcev na graščinskem vrtu v Begunjah.

JANEZ PRETNAR – DRAGO - MEGVOV

Arhiv Braneta Pretnarja

Postoj popotnik, ki hitiš tod mimo! Postoj za hip na kraju tem v spomin na dan, ko proti kruti nemški sili smo mi poslednji boj naš bili!

Padli pod Lipanco (Franc Podjed)

Janez Pretnar - Drago je bil rojen 22. avgusta 1922 očetu Matevžu in materi Ivani, rojeni Malej, pri Megvovih v Spodnji vasi na Bohinjski Beli. V družini je bilo devet otrok, poleg Janeza še: Lojz (1923), Minka (192), Jaka (1027), Stanko (1929), Anica (1930), Franc (1932), Ivica (1934) in Francka (1936). Vsa družina je delala za partizane, v partizanih je bil tudi Jaka.

Po končani osnovni šoli na Bohinjski Beli je Janez ostal doma. Pomagal je očetu pri kmečkih opravilih na mali kmetiji, sezonsko pa je delal kot voznik na žagi v Soteski. Prve stike z aktivisti OF je imel v 1942 letu. Spomladi leta 1943 je bil mobiliziran v nemško vojsko. Jeseni 1943. leta je pobegnil domov in takoj odšel v partizane. Dodeljen je bil h kurirjem kurirske postaje G-4 na Gorjušah. Bil je hraber in iznajdljiv na terenu. Dobil je čin starejšega vodnika in bil sprejet v KPS. Oktobra 1944 so ga na njegovo željo premestili na kurirsko postajo G-33 na Taležu na Jelovici. Teren, kjer so potekala kurirska pota, je poznal že od mladosti, zato je lahko varneje opravljal kurirske dolžnosti. Domobranci iz postojanke na Jaršah so hodili v kontrole in zasede v Ribno in okoliške vasi. Nadlegovali in grozili so domačinom. Kurirji so se dogovorili, da jim to preprečijo, zato so tudi oni postavljali zasede domobrancem. 25. februarja so postavili zasedo v kozolcu in blizu kapelice ob cesti z Bleda v Ribno. Tisti dan pa je bila domobranska kontrola šteličnejša kot običajno in je prišla z dveh strani. Kurirji so se znašli v izpostavljenem položaju. Prišlo je do napada, pri umiku pa sta padla kurirja Franc Valant - Štefan iz Ribnega in Janez Pretnar - Drago z Bohinjske Bele. Spominsko znamenje na mestu dogodka je postavila krajevna organizacija ZZB NOV Ribno. Načrtoval ga je prof. Janez Ravnik, izdelal pa kamnosek Alojz Vurnik. Odkrito je bilo 22. julija 1959.

Spominsko znamenje na poti v Ribno Foto: Franc Podjed Z leve: Lojz, Jaka, Fronc, Minka, Ivica, Francka, Anica (2005) Arhiv Braneta Pretnarja

JANEZ SUŠNIK - IVAN - CIMPERMANOV

Arhiv Tine Mužan Ko drugo leto borbe mine, prejme draga pisemce, da partizanu vrh planine prebila krogla je srce.

Počiva jezero v tihoti

Janez Sušnik se je rodil 28. novembra 1925 pri Cimpermanu na Bohinjski Beli očetu Janezu in materi Ivani, rojeni Markelj (Vorhovi). Domačija stoji v Zgornji vasi kot tretja hiša od železniškega viadukta desno po stari poti. V družini so bili štirje otroci, poleg Ivana še Milka (1920), Ivanka (1923) in Albin (1931). Ivan se je izučil za ključavničarja.

Bil je samski, ko so ga spomladi 1943 mobilizirali v nemško vojsko. Poslali so ga v Rusijo, od koder je pobegnil domov in maja 1944 takoj odšel v Prešernovo brigado. Dodeljen je bil v udarni vod 31. divizije. Padel je 5. maja 1945 pri Gorici. Pokopan je na pokopališču pri sv. Andreju.

Z leve: Ivan, mama Ivana, Albin, zadaj oče Janez, Milka in Ivanka. Arhiv Tine Mužan

FRANC PREZELJ - POGAČNIKOV

Arhiv Dejana in Roberta Kavčiča

Jutri gremo v napad! Glej, kako globoko je nebo! Sneg naš beli brat, razlij se v temo, temo!

Veter potepuh, podaj nam roko! Mesec lenuh, hitreje za nami! Mi gremo, gremo s puško na rami v napad za svobodo, za kruh!

Jutri gremo v napad (Matej Bor, Janez Kuhar)

Franc Prezelj je bil rojen 18. oktobra 1907 očetu Juliju in materi Ani, rojeni Kusterle, v Podbrdu. Živel je na Bohinjski Beli pri Pogačniku v Zgornji vasi, kjer je bil poročen s Francko, rojeno Kelbl. Imela sta hčerko Francko. Zaposlen je bil kot lesni delavec.

Bil je predvojni komunist in organizator gibanja OF. Sodeloval je v bohinjski vstaji in pri napadu Prešernovega bataljona 16. decembra 1941 na Nomenj. Po neuspehu vstaje se je vrnil domov in opravljal terensko delo OF do odhoda v partizane 5. maja 1944. Dodeljen je bil Kosovelovi brigadi kot brigadni bolničar. Padel je 27. februarja 1945 pri Stomažu v Vipavski dolini. Pokopan je v družinskem grobu na pokopališču na Bohinjski Beli. Hčerka Francka je bila učiteljica v Tolminu. Podrobnosti o smrti starega očeta opisujeta vnuka Dejan in Robert v dodatku (str. 128).

Žena Francka s hčerko Francko Arhiv Dejana in Roberta Kavčiča

FRANC ZUPAN - PAŽDBARJEV

Arhiv Franca Zupana Dom je požgan, brat je ustreljen, oče zaklan, jaz izseljen.

Taka je nemška kultura iz tega stoletja, doba terorja, krivic in svinčenega petja. Hej partizan, hej partizan, stopi na plan!

Bohor je vstal (Radovan Gobec)

Franc Zupan se je rodil 24. oktobra 1903 pri Paždbarju na Kupljeniku. Oče je bil Franc, mama pa Ivana, rojena Paternu. Poročil se je z Jero, rojeno Zupan - Oblakovo. Imela sta samo sina Ivana. Delal je kot cestni delavec.

Kmalu po okupaciji se je vključil v gibanje OF. V domači vasi je bil član vaškega odbora OF in obveščevalec VOS. 6. maja 1944 je odšel v Jelovški bataljon Gorenjskega odreda, 2. avgusta je bil ranjen in ujet. Zaprt je bil v graščini v Begunjah, od koder so ga odpeljali v koncentracijsko taborišče Mauthausen. Tam je umrl 31. januarja 1945.

VINKO PRIMOŽIČ - LENČKOV

Arhiv Draga Primožiča

Na oknu glej obrazek bled, na licih grenkih solzic sled, zakaj pa dekle komaj dvajsetih let tak' žalostno gledaš v svet.

V hribe šel je dragi moj, s fašisti bil je težki boj. Morda je v krvi obležal nocoj, ko branil je narod svoj.

Na oknu (španski napev)

Vinko Primožič se je rodil 3. aprila 1912 očetu Janezu in mami Mariji, rojeni Čop, na Kupljeniku pri Lenčkovih. Hiša Lenčkovih je na koncu vasi tik pod jelovškimi gozdovi. V družini je bilo šest otrok. Poleg Vanka še Marija (1903), Karel (1908), Andrej (1909), Angela (1911) in Francka (1915).

Bil je gozdni delavec, samski, a v resni zvezi z dekletom. V partizane je odšel 6. maja 1944 in sicer v 4. četo Gorenjskega odreda. Nekje na Jelovici je bil ujet in odpeljan v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je umrl. Vsa družina je bila narodno zavedna in v veliko pomoč partizanom. v V Nemčijo je bil interniran tudi brat Karel, ki se je po vojni vrnil na dom. Štirje Lenčkovi otroci, Marija, Karel, Angela in Francka, so po vojni dobili status borcev.

Z leve: Andrej, Franca, Korl, mama, Marija, Cena, Angela. Arhiv Draga Primožiča

JOŽE ZUPAN - ŽNIDARJEV

Arhiv Joža Zupana Nisem te poznal in vendar sem dodobra te poznal, tovariš, ki ob zidu klecnil si krvav. Ne vem, če tvoja mati še živi, ne vem, če ljubico imel si ti, a vendar sem natanko te poznal, ker si s krvjo nam pot zaznamoval.

Mrtvim tovarišem (Karel Destovnik - Kajuh)

Jože Zupan je bil rojen 1. novembra 1919 na Bohinjski Beli pri Žnidarju očetu Francu in mami Mariji, rojeni Beznik z Gorjuš. V družini je bilo pet otrok: Franc, Janez, Ivana, Ana in Joža ter polsestra Minca. Joža je bil samski, izučil se je za zidarskega pomočnika. Spomladi 1943 je bil mobiliziran v nemško vojsko, od koder je pobegnil domov. Jeseni 1944

je odšel v Jeseniško-bohinjski odred in postal štabni kurir. Ranjen in ujet je bil 29. januarja 1945 pri Hudičevem mostu nad Staro Fužino. Zaprt je bil v graščini v Begunjah, od tam so ga poslali v koncentracijsko taborišče Glockeman. Njegova nadaljna usoda ni znana. V partizanih sta bila tudi oba brata, Franc v Gradnikovi brigadi, Janez pa je bil ujet in je dočakal svobodo v taborišču Dachau.

JAKOB JERE - CUCKOV

Levo Jakob, desno brat Janez Arhiv Ivanke Dolinar

Še tujec pije našo kri, razdira dom, družine. Vihar nad njim naj zahrumi, da z naše zemlje izgine.

Stoji tam v gori partizan (narodni napev)

Jakob Jere je bil rojen 15. aprila 1900 očetu Jakobu in mami Franci, rojeni Krivec, pri Cucku na Kupljeniku. V družini je bilo deset otrok, šest bratov (Jaka, Franc, Štefan, Tina, Janez, Matija) in štiri sestre (Lenka, Polona, Johana, Mina). Živeli so v majhni domačiji na začetku vasi. Bratje so bili večinoma zaposleni pri železnici. Jaka je delal kot lesni delavec. Ko se je poročil z Ivano Pogačnik, sta živela v majhni hišici v Zgornji vasi na Bohinjski Beli. Otrok nista imela.

Med okupacijo je bil aktiven v OF. V partizane je odšel 14. decembra 1944, in sicer v Jeseniško-bohinjski odred, nato pa je bil dodeljen Prešernovi brigadi. Padel je 4. februarja 1945 v Topolah pod Sv. Mohorjem. Pokopan je v družinskem grobu na pokopališču na Bohinjski Beli.

MARIJA SREBRNAK - UREVČEVA

Marija z mamo Arhiv Janka Koblarja

Peklenski ogenj Švabov iz obroča, drdranje strojnic, bomb in krogel toča z vseh strani na tabor naš se vsuje. Zaprta pot umika nam je v gore, rešuje glavo vsak si, kakor more. Prej smrt kot vdaja! – bojni klic se čuje.

Padli pod Lipanco (Franc Podjed)

Marija Srebrnak je bila rojena 15. decembra 1909 pri Urevcu na Bohinjski Beli očetu Mihu Muleju in mami Ivani, rojeni Torkar, s Sela pri Bledu. Imela je brata Franca (1914), ko se je mama dru-

gič poročila z železničarjem Mihaelom Petričem, pa je dobila še polsestri Jožico (1924) in Anico (1925). Že pred vojno se je poročila s Francem Srebrnakom in živela na Slovenskem Javorniku. Ker nista imela otrok, sta posvojila Ano, kasneje poročeno Čimžar. Konec leta 1944 je odšla v partizane v 1. bataljon Gorenjskega odreda. Dodeljena je bila Gorenjskemu vojnemu področju v Farji potok. Naredila je bolničarski tečaj in v enoti delala kot bolničarka. Padla je 24. marca 1945 na Poreznu. Pokopana je v družinskem grobu na pokopališču na Bohinjski Beli.

ANTON ŽOLGER - ŠTENGARJEV

Arhiv Julke Čadež Ranjen milo prosi: »Skopljite mi jamo, puško na globoko, sabljo na široko.

Vanjo položite moje mrtvo truplo, zraven položite mojo zvesto puško.«

Tam na Pugled gori (Ludvik Kukovica)

Anton Žolger je bil rojen 2. junija 1903 očetu Antonu in mami Tereziji Bernardič na Dunaju, kjer sta bila starša zaposlena. Na Dunaju je hodil tudi v šole in je zato dobro govoril nemško. Družina, v kateri je bil še brat, se je nato preselila v Videm - Krško. Službo je kasneje dobil v Železarni KID na Jesenicah.

Preko sodelavca Šiftarja - Kruhovca se je spoznal z Julko Ropret - Štengarjevo in se z njo poročil. Domačija pri Štengarju je v Zgornji vasi druga, če greš po stari poti naprej od viadukta. Z Julko sta med vojno dobila tri otroke, Rezko (1941) in dvojčka Julko in Tonija (1942). V partizane je odšel 13. decembra 1944 v Jeseniško-bohinjski odred, dodeljen je bil v Bazoviško brigado. Ko je bil hudo ranjen, mu je pomagal partizan, svak Jože Stare. Naletela sta na nemško zasedo in padla 27. marca 1945 pri Zalem Logu v Selški dolini. Tam je bil tudi pokopan. Po vojni je bil prekopan v družinski grob na Bohinjski Beli. Otroci so po vojni postali: Rezka trgovka, Julka farmacevtka in Toni zidar.

Zadaj Žolger s hčerko Rezko, ob vozičku nečakinja Minka in nečak Janko, v vozičku dvojčka Toni in Julka. Arhiv Julke Čadež

FRANC JAMAR - KATRIČNIKOV

Arhiv Mare Kalan Arhiv Janija Jamarja Če moj dragi bo življenje za pravico sveto dal, mi v tolažbo in veselje, sinko zlati bo ostal.

Prepevala mu bom pesmi, gledal me bo nasmejan, pravila o očku dragem: bil je hraber partizan.

Partizanska žena (Ciril Cvetko, angleški napev)

Franc Jamar je bil rojen 28. januarja 1908 očetu Martinu in mami Ivani, rojeni Pogačar. V številni družini pri Martinu v Spodnji vasi je bil najstarejši otrok. Izučil se je za ključavničarja in se zaposlil v Železarni KID na Jesenicah. Poročil se je z Berto Burja pri Katričniku v Zgornji vasi in z njo imel dva otroka,

Franca (1942) in Jelko (1943), Berta pa je že prej imela hčerko Marijo (1932). Ob okupaciji se je vključil v gibanje OF, v partizane pa je odšel ob mobilizaciji 10. januarja 1945, in sicer v Jeseniško-bohinjski odred. Od tam je bil dodeljen Prešernovi brigadi. Padel je 3. marca 1945 na Osolniku pri Škofji Loki. Tam je bil tudi pokopan in po vojni prepeljan v družinski grob na Bohinjski Beli. Po vojni je Franci delal tehnično industrijsko šolo na Jesenicah, pozneje je bil zaposlen v Nemčiji. Jelka je bila poštna uradnica v Podnartu, kjer je bila tudi poročena. Pastorka Marija, poročena Kalan, je delala na upravi trgovskega podjetja Murka v Lescah. Več o Franciju Jamarju in njegovi smrti je napisala Marija Kalan (str. 126).

Mara in Franci

Jelka z mamo Arhiv Mare Kalan

SIMON KUNČIČ - SLAMENKOV (IGOR)

Arhiv Braneta Pretnarja Ko sva midva se zadnjič poslovila, iz mojih ust utrgal se je glas: »Ko greš v borbo v daljno tiho goro, ostani zdrav in ne pozabi nas!«

Zdaj te že dolgo črna zemlja krije, v grobu veneš ti slovenski cvet, sovražniku pa zadnja ura bije, tovariš tvoj osvobodil bo svet.

V ranem jutru (Pavla Benedik)

Simon Kunčič se je rodil 28. oktobra 1901 Mariji Kunčič - Slamenkovi iz Zgornje vasi na Bohinjski Beli. Delal je v Železarni KID na Jesenicah. Poročil se je s Frančiško Mulej -Obrnikovo in z njo imel dva otroka Francija (1926) in Minko (1927). Po okupaciji se je takoj vključil v delo OF.

1. oktobra 1944 je odšel v Jeseniško-bohinjski odred. Po nalogu 4. čete VDV se je vrnil domov in delal kot obveščevalec. 10. januarja 1945 je ponovno odšel v Jeseniško-bohinjski odred in bil dodeljen Gradnikovi brigadi. 31. marca 1945 je bil ranjen, 14. aprila je v bolnici Pavli pri Mrzli Rupi umrl zaradi zastrupitve. Pokopan je v družinskem grobu na Bohinjski Beli. Njegov sin Franci in hči Minka sta bila oba aktivna obveščevalca med vojno. Po vojni je Franci delal v Železarni Jesenice in na pošti na Bohinjski Beli, Minka pa je bila gostinska delavka v hotelu Jelovica na Bledu.

Franci, Minka, mama. Arhiv Braneta Pretnarja

JANEZ KAPUS - SUHARJEV

Arhiv Jelke Kozjek

V poletnem žaru na pečinah skalnih s svinčenko v prsih partizan leži, leži; končan je sen o dneh bodočih, daljnih in zadnjič v svet ponosne zro oči.

Smrt v Brdih (Živa Forznarič, Makso Pirnik)

Janez Kapus se je rodil 8. februarja 1909 pri Suharju očetu Janezu in mami Mariji, rojeni Zupančič. V Suharjevi družini so bili štirje otroci: Minca (1907) poročena Jere, Angela (1908), poročena Vovk, Janez in Neža (1911), poročena Groznik. Janez je bil delavec, neporočen. Ob mobilizaciji 10. januarja 1945 je odšel v Jeseniško-bohinjski odred. Od tam je

bil dodeljen Gradnikovi brigadi. Padel je 4. marca 1945 v Podgozdu pri Grgarju na Primorskem. Pokopan je v družinskem grobu na Bohinjski Beli.

Sestre z leve: Neža, Minca, Angela (sedi). Arhiv Jelke Kozjek

MIRKO OLIFČIČ - FRIDOV

Arhiv Metke Podjed

Zelene senožeti, Benečija in tam za hribi skalni mrki Kras, mrki Kras. Kje si gorenjska tiha domačija? V Goriških brdih sam umiram jaz.

Smrt v Brdih (Živa Forznarič, Makso Pirnik)

Mirko Olifčič se je rodil 29. aprila 1904 očetu Frideriku in mami Katarini, rojeni Rozman iz Železnikov. Domačija, kjer je bila gostilna, leži v Zgornji vasi blizu viadukta. Oče je bil dvakrat poročen. Iz prvega zakona je imel hčerki Ivano, poročeno Pokovec in Marijo, poročeno Hrovat. V drugem zakonu se je rodilo sedem otrok. Trije sinovi so umrli maj-

hni, živi so ostali: Janko (1895), Franja (1898), Lojza (1901), poročena Burja, Mirko, in Tilka (1907), poročena Besce. Brat Janko je padel v 1. svetovni vojni v kaverni pod Vršičem. Mirko je končal trgovsko akademijo v Ljubljani in po smrti očeta nasledil gostilniško obrt in trgovino. Poročil se je z Marjeto, rojeno Markelj, in z njo imel štiri otroke: Ireno (1936), poročeno Čelesnik, Vero (1937), poročeno Demšar, Janeza (1938), ki je ostal invalid in Metko (1941), poročeno Podjed. V bližini, pri Katričniku, je živela še njihova polsestra Marija Burja (1932), poročena Kalan. Po okupaciji je bil aktiven sodelavec OF. V partizane je odšel ob mobilizaciji 10. januarja 1945. Prišel je v Jeseniško-bohinjski odred, od tam pa je bil dodeljen v Gradnikovo brigado. Padel je 30. marca 1945 na Sinjem vrhu pri Otlici na Primorskem. Več o tem dogodku je zapisano v dodatku na strani 134. Tam je opisana tudi žalostna pot belskih vdov po padle može na Primorsko. Hčere so se kljub povojnemu pomanjkanju dobro uveljavile v življenju. Irena je končala ekonomsko šolo in se zaposlila v Železarni Jesenice, pozneje pa je bila asistentka možu, stomatologu. Vera je delala kot poštna uradnica v Škofji Loki in v Poljanah. Metka je bila učiteljica gospodinjstva v Osnovni šoli Bohinjska Bistrica.

Z leve: Vera, Janez, Irena, Metka. Arhiv Metke Podjed

FRANC POGAČAR - ŽVEGELJNOV

Arhiv Minke Soklič in Milice Burja Sprejmi zemlja žrtve vase, v hrame svojih korenin, naj se v kali kost prerase tvojih večnostnih prvin!

Žalostinka žrtvam (Tone Seliškar, Rado Simoniti)

Franc Pogačar se je rodil 10. oktobra 1902 očetu Janezu in mami Marij, rojeni Odar, pri Žvegeljnu v Zgornji vasi. Ko je oče leta 1914 odšel v vojsko, je komaj dvanajstletni deček hodil na delo na žago in tam ostal kot gaterust do odhoda v partizane. Leta 1928 se je poročil z Ivano Zupan – Žnidarjevo. Imela sta pet otrok: Francija (1929), Tončka (1930), Janeza (1931), Minko (1938), poročeno Soklič, Milico (1939), poročeno Burja, in Ivanko (1943).

V partizane je odšel ob mobilizaciji 10. januarja 1945. Iz Jeseniško-bohinjskega odreda je bil dodeljen v 2. bataljon Vojkove brigade, nato pa za varovanje partizanske bolnice Franja. Pri obrambi dohodov v bolnico v spomladanski sovražnikovi ofenzivi na Cerkljanskem je bil hudo ranjen z dumdum kroglo. Po pripovedovanju bolničarke, ki je prišla na Bohinjsko Belo, so mu amputirali nogo in roko. V hudih bolečinah je umrl 14. marca 1945. Pokopan je v družinskem grobu na Bohinjski Beli. Njegov sin Franci je po vojni ostal doma in hodil na delo v Železarno Jesenice, Janez in Minka sta postala trgovska poslovodja, Milica se je izučila za šiviljo, Ivanka in Tonček pa sta umrla za davico.

Z leve: Minka, Franci, Janez, Milica (2008). Arhiv Minke Soklič in Milice Burja

JANEZ RUTAR - HLEVARJEV

Arhiv Metke Podjed Stoji tam v gori partizan, ozira se v nižavo trdo mu puško stiska dlan, šel v borbo je krvavo.

Še tujec pije našo kri, razdira dom, družine. Vihar nad njim naj zahrumi, da z naše zemlje izgine.

Stoji tam v gori partizana (Zdravko Tavčar, narodni napev)

Janez Rutar se je rodil 28. avgusta 1907 očetu Janezu in mami Luciji pri Šmonovih pod Robom v vasi Zadlaz-Žabče pri Tolminu. Imel je še brata Andreja in dve sestri, ki sta se poročili v Italiji. Bil je gozdni in železničarski delavec. Poročil se je z Jerco Kranjc - Hlevarjevo iz Grabna na Bohinjski Beli. Zanimivo je, da se je z njeno sestro Ančko poročil tudi njegov brat Andrej. Janez je imel dva otroka, sina Janka (1941) in hčerko Ančko (1942), poročeno Štojs.

V partizane je odšel ob mobilizaciji 10. januarja 1945 v Jeseniško-bohinjski odred, od koder je bil dodeljen v delavski bataljon 9. korpusa v Cerkno. Padel je 24. marca 1945 v Novakih pri Cerknem. Pokopan je v družinskem grobu na Bohinjski Beli. Po vojni je sin Janko končal poklicno šolo, se zaposlil v Iskri in kasneje v osnovni šoli na Lipnici. Ančka je bila zaposlena v kemijskem laboratoriju Železarne Jesenice.

BRATA ANTON IN JANEZ ZUPANČIČ - KACONOVA

Arhiv Metke Podjed

Sini moji, sini moji zlati, vas bom še gladila po laseh? Če ne vrne se noben od treh, sini moji, moji trije fantje zlati, žalostna bo, a ponosna vaša mati.

Pesem matere treh partizanov (Karel Destovnik - Kajuh)

Anton Zupančič se je rodil 20. januarja 1902, Janez pa 11. januarja 1910 očetu Jakobu in mami Mariji Kunčič. Kaconova domačija se nahaja v Spodnji vasi za gostilno Rot. V družini je bilo šest otrok: Jože (1900), Anton (1902), Matevž (1903), Janez (1910), Marija in Meta. Anton je ostal samski, delal je kot progovni delavec pri železnici. Tudi Janez je bil neporočen, bil je lesni delavec. Mobilizirana sta bila 10. in 11. januarja 1945 v Jeseniško-bohinjski odred in dodeljena v Gradnikovo Brigado. Padla sta v spomladanski sovražnikovi ofenzivi marca na Otlici. Kraj njunega pokopa je neznan.

FRANC TONEJC - KUNŠČEV

Arhiv Rezke Hudovernik Zgorel, zgorel je nagelj rdeč, osul se v ogenj rožmarin, le veter joče, ko blodeč pepel raznaša z ruševin.

O, Radovna (Miha Klinar, Franc Podjed)

Franc Tonejc se je rodil 14. oktobra 1923 na Kunščevi kmetiji na Bohinjski Beli pod Kamno Gorico očetu Jožetu in mami Mariji, rojeni Mulej. Oče se je dvakrat poročil. S prvo ženo, Marijo, je imel pet otrok: Joža (1918), Janeza (1920), Minko (1922), poročeno Sušnik, Franca (1923) in Antona (1925), z drugo ženo, Marijino sestro Terezijo, pa štiri: Jelico (1928), Ano (1930), poročeno Ambrožič, Lojza (1932) in Rezko (1933), poročeno Hudovernik. Franc je bil izučen za mizarskega pomočnika, delal je pri Barbiču v Zgornji vasi (pri Klemenu).

Aprila 1943 je bil Franc vpoklican v nemško vojsko. Poslan je bil na zahodno fronto v Francijo, kjer je pobegnil k Amerikancem. Javil se je v prekomorsko brigado za Jugoslavijo. Po prihodu v Dalmacijo je bil dodeljen 1. četi 2. bataljona 1. tankovske brigade. Zgorel je v tanku, v borbi za Trst, 30. aprila pri Bazovici. V partizanih so se borili vsi štirje bratje Tonejc. Domov sta se vrnila le Jože in Anton.

JOŽE ZUPAN - TEFKARJEV

Arhiv Jožeta Zupana Ni sol. Je slana solza bolečine, ki lega čez in čez, čez vse soline.

Solza (Tone Pavček)

Jože Zupan se je rodil 26. januarja 1908 v Nomenju očetu Jakobu in mami Mariji, rojeni Žvab. Odraščal je v številni družini devetih otrok pri Jamrovih. Službo je dobil pri železnici in se leta 1936 poročil z Marijo Burja. Družina z dvema otrokoma Jožetom (1938) in Nado (1944) je živela v hiši pri Tefkarju na koncu Zgornje vasi. Jože je bil aktiven v OF na Bohinjski Beli. V partizane je odšel ob mobilizaciji 10. januarja 1945, in sicer v Jeseniško-bohinjski odred, od tam pa v 1. bataljon Gradnikove brigade, kjer je bil pomočnik mitraljezca. Padel je 4. marca 1945 v Pod-

Družina Tefkarjevih. Z leve: hči Nada, mama Minca, sin Jože, oče Jože. Arhiv Marjana Klavžarja gozdu blizu Grgarja na Primorskem. Tudi Jamrova družina je podpirala partizane. Antona je ranila bomba, ki je eksplodirala na njihovem dvorišču na Jesenicah. Več o očetovi zgodbi je napisal v prispevku Jože Zupan (str. 122125). Po vojni je sin Jože postal profesor slovenščine in ravnatelj Osnovne šole dr. Pavla Lunačka v Šetrupertu na Dolenjskem, Nada, poročena Klavžar, pa je bila trgovska poslovodkinja na Bohinjski Beli.

FRANC URH - ŠILARJEV

Arhiv Zofije Žvan Z menoj, dekle, si žalost vso nosila, ah, kdo bo nosil žalost zdaj ... Z menoj si bol in radost ti delila, ah kdo, kdo delil jih bo sedaj?

Še dosti, dosti bi povedal, a vse besede v prsih mro. Samo še to: da rad pogledal poslednjič v tvoje bi oko.

Partizanovo slovo (Karel Destovnik - Kajuh)

Franc Urh se je rodil 27. marca 1911 očetu Jakobu in mami Mariji, rojeni Soklič, pri Šilarju na Kupljeniku. V družini se je rodilo devet otrok: Minca, Lovrenc, dvojčka Janez in Joža, Francek, Štefan, Lojzek, Meta in Franca. Dvojčka sta umrla še kot otroka. Hiša je bila znana po izdelovanju grabelj. Franc je

bil zaposlen kot gozdni delavec in ni bil poročen. V partizane je odšel 17. januarja 1945, ko je bil mobiliziran v Jeseniško-bohinjski odred, nato pa je bil dodeljen delavskemu bataljonu Gorenjskega vojnega področja. Padel je 24. marca 1945 pod Poreznom, kjer je tudi pokopan. V ujetništvu je bil tudi brat Štefan.

KASSIAN GISINGER

Arhiv Pavline Černe

Govore, da bo še bolj hudo, da bodo si klicali iz gore v goro: »Človek, človek, si ostal? Rad bi roko ti podal!« Pa ne bo nikogar, da bi se odzval!

Ne klonimo tovariši (Karel Destovnik - Kajuh)

Kassian Gisinger se je rodil 5. aprila 1920 očetu Romanu in mami Josephini, rojeni Ender v Madru pri Feldkirchnu ob švicarski meji. Izučen je bil za ključavničarja. Med vojno je bil nemški vojak v kasarni na Bohinjski Beli. Tam je spoznal ženo Pavlo, rojeno Kelbl, po domače Uršna iz Spodnje vasi, ki je v kasarni prala. Pavla je že imela hči Ivanko, skupaj pa sta dobila še Pavlo in Marjano. Iz kasarne je bil premeščen na fronto v

Rusijo, kjer je bil ranjen in poslali so ga na zdravljenje v Avstrijo. Po izboljšanju je od tam pobegnil. Na vlak mu je pomagal železničar Pišek in ga pred postajo Bohinjska Bela spustil z vlaka, da je lahko skrivaj odšel domov. Pri ženi doma (pri Uršnem) se je nato skrival do mobilizacije. 15. januarja 1945 je odšel v partizane, v Jeseniško-bohinjski odred, kjer ga je sprejel Tonček Kelbl – Silvester, nato je bil dodeljen v Gradnikovo brigado. Padel je v bojih na Sinjem vrhu 30. marca 1945. Pokopan je v družinskem grobu na Bohinjski Beli. Njegove hčere so se po vojni znašle takole: Ivanka, poročena Rozman, je bila ekonomistka v Iskri Ljubljana, Pavla, poročena Černe, je bila uradnica na Občini Jesenice, Marjana, poročena Korbar, je bila administratorka na sodišču v Žalcu.

Z leve: hči Pavla, žena Pavla, hčere Marjana in Ivanka.

JOŽE STARE

Arhiv Marjana Koblarja Nisem te poznal in vendar sem dodobra te poznal, tovariš, ki si v partizanih pal. Ne vem, če sive si imel oči, ne vem, če trde, hrapave dlani, a vendar sem natanko te poznal, ker si življenje za življenje dal.

Mrtvim tovarišem (Karel Destovnik - Kajuh)

Jože Stare je bil rojen 26. marca 1898 na Koprivniku očetu Janezu in mami Mariji, rojeni Ravnik (Skminčevi). Na Bohinjski Beli je delal v gostilni pri Batištu, kjer je spoznal Meto Ropret - Štengarjevo. Poročila sta se leta 1923. Na začetku sta stanovala na Krištanovi kovačnici. Zaposlil se je v Železarni KID na Jesenicah. Leta 1924 se jima je rodil prvi otrok, sin Stanko (partizan Petko). Zgradila

sta si novo hišo pri Oreharju v Zgornji vasi, kjer se je leta 1928 rodila še hčerka Julka. V Jeseniško-bohinjski odred je bil mobiliziran 10. januarja 1945 in dodeljen v delavski bataljon 9. korpusa. S soborcem, svakom Antonom Žolgerjem, ki je bil težko ranjen, sta dobila odpustnico za domov. Naletela sta na zasedo in oba padla 27. marca 1945 v Zalem Logu. Pokopan je v družinskem grobu na Bohinjski Beli.

MIRKO VIRANT

Spominski park 14. oktober v Kraljevu

Mirko Virant se je rodil 20. decembra 1913 v Avstriji kot nezakonski otrok materi Mariji Pogačar, Žvegeljnovi z Bohinjske Bele. Oče je bil 1914 vpoklican v avstrijsko vojsko, med dopustom se je z Marijo poročil, nato se je vrnil v vojno in tam padel. Mirko je bil upravnik na pošti v Poljčanah, kjer je bila poštarica tudi njegova žena. Bil je predvojni komunist, v Mariboru je bil aretiran in zaprt. Izgnan je bil v Ribarsko Banjo v Srbijo, nato pa v Kraljevo. Tam je bil 16. oktobra 1941 ustreljen kot talec. Pokopan je v Parku talcev v Kraljevu skupaj z ostalimi sedem tisoči talcev.

Le nikar ne jočite za nam žene, matere, dekleta, jutri pademo v gramozni jami kakor dobra zvesta četa.

Le nikar ne jočite za nami, lažje nam bo pasti, če z rokami, stisnjenimi v pest, žalujete za nami.

Pesem talcev (Karel Destovnik - Kajuh)

Življenjske in medvojne zgodbe padlih, katerih imena so zapisana na obelisku, so s tem končane. V evidencah vojnih žrtev na Inštitutu novejše zgodovine je še nekaj padlih borcev z Bohinjske Bele. Ravno tako jih je še nekaj v knjigi Lojza Kosa Po poti spominov. Nekateri med njimi so bili na Bohinjski Beli rojeni, potem pa so živeli drugje. V nadaljevanju so na kratko opisane njihove življenjske poti in vloga v NOB.

MIHA PETRIČ

Z leve: Anica, Marija Srebotnjak, mama, Franc, Miha Petrič in Jožica. Arhiv Janka Koblarja

Miha Petrič je bil rojen 6. januarja 1882 na Bohinjski Beli. Bil je drugi mož Ivane, rojene Torkar, ki ji je prvi mož Miha Mulej umrl. Živel je pri Urevcu v Zgornji vasi na Bohinjski Beli. Rodili sta se mu dve hčeri, Jožica (1924) in Anica (1925). Delal je pri železnici. Bil je član OF na Bohinjski Beli. Pri delu na progi so ga hudo ranili drobci eksplodirane mine. Za posledicami ran je umrl na Golniku 18. aprila 1945. Pokopan je v družinskem grobu na Bohinjski Beli. Hči Jožica je po vojni nekaj časa živela na Slovenskem Javorniku, kasneje pa v Srbiji. Hči Anica, poročena Koblar, pa je ostala doma.

Ostani pri meni, ptica, ne leti na južno stran, ko se razraste po meni tišina, ne bi rad umrl sam.

Samota (Tone Pavček)

BOGOMIR RAVNIK - MIRKO

Arhiv Maje Ravnik - Oblak

Sini moji, sini moji zlati, vas bom še gladila po laseh? Če ne vrne se noben od treh, sini moji, moji trije fantje zlati, žalostna bo, a ponosna vaša mati.

Pesem matere treh partizanov (Karel Destovnik - Kajuh)

Mirko Ravnik je bil rojen 13. oktobra 1918 očetu Janezu in mami Mariji, rojeni Urh, na Bohinjski Beli. Oče je bil rojen pri Belčevih v Zgornji vasi v zaselku Zapretaka. Družina je stanovala na železniški postaji v Soteski. Imel je štiri brate: Franca, Ivana, Lojza in Ludvika. Kasneje so se preselili na vahtnico v Radovljico, kjer se je rodil še peti brat, Joža. Mirko je bil frizerski pomočnik, samski. Vsa družina je bila zelo muzikalična. Franc je igral violino, Mirko harmoniko, Lojz

je izdeloval citre, Ludvik je lepo pel in igral citre, Ivan pa je po vojni pel čudovit bas v Linhartovem zboru. Mirka je vojna zatekla med služenjem vojaškega roka. Ko se je vračal domov, je bil ujet. Iz ujetništva se je vrnil januarja 1942, 28. aprila 1943 pa se je vključil v Jelovški bataljon Gorenjskega odreda. Dodeljen je bil v Prešernovo brigado, kjer je postal sekretar SKOJ-a in komandir čete. Z brigado je odšel na Dolenjsko. Padel je 13. septembra 1943 v bojih na Turjaku. Pokopan je v družinskem grobu v Radovljici. V partizanih sta bila tudi Ivan in Lojz, Ludvik in Joža pa sta bila mobilizirana v nemško vojsko. Joža je prišel po vojni peš iz ujetništva v Rusiji.

Z leve: Jože, Ivan, mama, Mirko, oče, Franc in Ludvik. Arhiv Maje Ravnik - Oblak

FRANC RAVNIK

Arhiv Maje Ravnik - Oblak Moral sem od doma iti, se podati v gozd teman, ker sem ljubil domovino, zdaj postal sem partizan.

Za menoj se joka očka, mati, sinko, hčerkica, za menoj se joka ljuba, moja draga ženkica.

Bleda luna (Tone Ljubič, ljudska)

Franc Ravnik je bil rojen 5. oktobra 1912 na Bohinjski Beli očetu Janezu in mami Mariji, rojeni Urh. Živel je v Radovljici, Mesto 19. Delal je kot železničar – skladiščnik. Z ženo Tončko sta imela dva otroka, hčerko Vido in sina Mirka. Bil je član Sokola.

Kot sodelavec gibanja OF je bil 17. junija 1942 aretiran in zaprt v Begunjah. Z družino je bil izseljen v delovno taborišče Gunzenhausen. Po letu dni so se vrnili domov, 30. septembra 1944 pa je odšel v Škofjeloški odred. Padel je 31. oktobra 1944 na Brdu pri Gorenji vasi v Poljanski dolini. Pokopan je v družinskem grobu v Radovljici. Po vojni je imela hčerka Vida frizerski salon v Lescah, sin je postal podoficir v JLA, kasneje pa vladni šofer.

Družina Franca Ravnika Arhiv Maje Ravnik - Oblak

JOŽE PATERNU

Arhiv Jelke Kunčič Glej, rodno zemljo, glej višave, odete v razsvetljeni dan, na grobu cvet nesmrtne slave, doslej na naših tleh neznan!

Nov cvet (Jože Udovč, Karol Pahor)

Jože Paternu je bil rojen 14. marca 1893 Katarini Paternu pri Vršanovih na Kupljeniku. Živel je na Lancovem pri Grabnarju, delal je na žagi. Z ženo, Marjano Drol sta imela sedem otrok: dvojčici Ivanko in Jožico (1923), Vinkota (1924), Marico (1925), Joža (1930), Jelko (1937), en otrok pa je umrl. V partizane je odšel 25. marca 1944 in bil dodeljen delavskemu bataljonu v Cerkno, kjer je opravljal svoj žagarski poklic. Padel je 25. marca 1945 v Baški grapi. Pokopan je v družinskem grobu v Radovljici.

Sin Vinko je bil mobiliziran v nemško vojsko, po dopustu je bil mobiliziran v partizane in je padel na Jelovici. Po vojni sta bili Ivanka in Jožica pisarniški delavki, Marica je bila šivilja, Jože je ostal doma in delal kot zidar, Jelka pa je postala trgovka.

MIHA MANDELJC

Arhiv Marjane Mandeljc Oh, kako je dolga, dolga pot, žica gosta je tako, da ne morem skozi njo in stražar stoji pred njo, oh, ta dolga, dolga pot.

Pesem internirancev (Milko Škoberne)

Miha Mandeljc se je rodil 22. septembra 1892 očetu Jakobu in mami Mariji, rojeni Zupan, pri Mikelnu na Bohinjski Beli. Živel je na Mlinem pri Ledrarju, kjer je bil poročen s Francko, rojeno Vidic. Imela sta sina Miha (1928). Bil je dober glasbenik, kontrabasist, igral je v triu s Čehom Šajnostem v hotelu Troha na Bledu. Bil je udeleženec oktoberske revolucije, član KP in aktiven sodelavec OF. Zaradi izdaje je bil aretiran 22. junija 1944

in zaprt v Begunjah. Od tam so ga 24. septembra odpeljali v koncentracijsko taborišče Mauthausen, kjer je umrl 4. februarja 1945. Sin Miha je bil po vojni šofer tovornjaka pri LIP-u Bled.

Žena Francka, sin Miha Arhiv Marjane Mandeljc