Pripoved prof. Jožeta Zupana

PRIPOVED PROF. JOŽETA ZUPANA (1938)

Oče – vseživljenjski vzornik

Oče je moj vseživljenjski vzornik. Bil je preprost kmečki sin z mnogo dobrimi lastnostmi. Nenehno je bil v gibanju; če ni bil kretničar, je skočil k čebelicam, ko pa je bil doma, je bil kolar. Pri njem ni bilo nikoli grdih besed, le kadar je bil razburjen, je rekel kakšen sakrabolt. Kadar sem ga v času češenj obiskal v službi, je imel vedno češnje zame. Čakale so me v leseni posodici za sladko vodo in vse so dišale po čebelicah. »Jamral« ni nikoli, čeprav je bil Jamrov iz Nomenja. Očetu Jakobu in materi Mariji se je rodilo devet otrok: bratje Jakob, Anton, Janez in Jožef Zupan ter sestre Terezija, pozneje poročena Žmitek, Frančiščka, pozneje poročena Rozman, Marija, pozneje poročena Kogoj, Helena Zupan ter Ivana Zupan. Moja mamica Marija (Minca) je bila nadvse srečna, ker je imel njen mož Joža spoštljiv odnos do njene matere. Stara mama pa je bila ena sama skromnost. Tako se je postavila pred fotoaparat, da se je skoraj ni videlo. Zeta je občudovala in bila brez besed ponosna nanj. Oče je bil zaverovan v svoja otroka. Gledal je, da se je hčerka Bernardka - Nadica smehljala in ni mogel slutiti, da je ne bo videl niti hoditi. Jaz pa sem bil bolj zahteven, rad sem rekel: »Jožek to 'nuca'!« Kljub pomanjkanju in vojni smo imeli lepo življenje, ker smo bili skromni. Od decembra 1944 je oče deloval kot član Osvobodilne fronte, popisoval je premikanje vojaščine in to javljal predpostavljenim. 10. januarja 1945 je bil mobiliziran v Gradnikovo brigado (III. SNOUB Ivana Gradnika, 3. bataljon – pomočnik mitraljezca). V edinem pismu, ki smo ga dobili od njega, ko je bil že mrtev, a tega

še nismo vedeli, je želel, da bi prišel v mizarsko delavnico v Cerkno, saj bi bil tam bolj koristen kot s puško v roki. Bilo je 4. marca 1945 ob četrti uri zjutraj. Predpostavljeni je očetu namreč naročil, naj kot izvidnik pogleda, če je vse v redu. Krogla je prebila življenje, preminilo je komaj 37 let … Še tistega dne je za to izvedel naš sorodnik Janko Pišek, ki je bil prav tako v partizanih, in je lahko edini žaloval. Žal mu je bilo, ker je vedel, kako težko bo doma povedati, da skrbnega Joža ni več … Mi pa še dolgo nismo vedeli – prav pismo nam je dajalo upanje, da je ata živ. Ko je bil 19. marca moj god, me je obdarovala cela Bela. Dobil sem dva asparagusa, ročno izdelano mapo s podobo svetega Jožefa in 49 mark. V začetku aprila sva s staro mamo šla prvič gledat, kako je pod Golico, to je predel pri Savi na Bohinjski Beli, saj je bil čas, da bi začeli delati na polju. Ko sva se vračala z vozičkom, ki ga je naredil ata, sva pred Fridovo hišo zagledala mamico v črnem z Nadico v naročju. Zajokala je tudi stara mama, jaz pa še nisem mogel dojeti, kaj pomeni, če nimaš očeta – nisem mogel jokati. Po osvoboditvi, 10. aprila 1947, sta o vsakem padlem pričala dva zaprisežena borca. To sta bila 33-letni krojač Janez Frčej (čez mnogo let mi je naredil poročno obleko) in 49-letni posestnik Janez Ropret, oba sta bila z Bele.

Dolga kolona vdov z Bohinjske Bele

Prijateljica in pisateljica dr. Kristina Brenkova me je večkrat spodbujala, da bi o tem kaj napisal. To je pretresljiva zgodba o vdovah, ki so šle na Primorsko iskat može. Nešteto kilometrov so naredile, v rokah so imele fotografije mož in iskale, iskale … Mamica je našla moža v Podgozdu, pokopala ga je družina Cej. V grobu so bili pokopani trije, poleg našega ata sta bila še Suharjev in nekdo iz Ribnega. Ne predstavljam si, kakšno kalvarijo je doživljala mamica, ko je za-

gledala moža. S štirimi leti je izgubila očeta, vdova pa je postala pri 31 letih. Še enkrat so šli na pot, tokrat s krstami. Že doma pa so se dogovorili, da borcev ne bodo pokopali zunaj pokopališča, čeprav je bila velika jama že izkopana, temveč jih bodo položili v družinske grobove. Tisto popoldne, 26. oktobra 1946, so živahno zvonili zvonovi – poročila se je Ribčeva Mila. V nas pa je bil nemir, saj smo čakali, kdaj bodo pripeljali mrtve može, sinove in očete. Bil sem vznemirjen, češ, kaj bodo ljudje rekli, da nisem imel rad očeta, ker nisem mogel jokati. Preostali pokojniki so ležali v gasilskem domu, le Fridova mama in naša mamica sta želeli, da bi mož ležal doma; če živ ne sme biti naš, naj bo vsaj mrtev. Ko so na tla postavili krsto, sem se vrgel nanjo in jokal, jokal … Zdi se mi, da sem v hipu odrasel, jok pa še danes nosim v sebi. Mladinci so Fridovemu in našemu atu kljub vsemu prinesli venca iz brinja, čeprav nista ležala v gasilskem domu. 28. oktobra 1946 popoldne je domača zemlja vse borce sprejela v svoje naročje. Nedolgo po pogrebu je očetov brat Janez vprašal mamico, če bi se poročila z njim. Mamica je odločno odklonila, čeprav je bil tudi Janez dober človek. Naj rečem, da se je zelo zelo malo vdov ponovno poročilo. Zvestoba do groba je vendarle lepa stvar. V naslednjih letih smo šli na romanje na Sveto Goro. Mamica je pokazala v daljavo: »Vidiš, tam je pa tvoj ata padel.« Vse življenje sem hrepenel, da bi videl Podgozd. Neštetokrat sem se dogovarjal z raznimi posamezniki, da bi šli skupaj: z Branko Jurca, z dr. Igorjem Saksido, nazadnje pa še s pisateljico Barico Smole. Nekoč pa se mi je želja uresničila – z ženo Danico naju je tja peljala starejša hčerka Damjana z atlasom v naročju. In skoraj lahko prisežem, da sem občutil prostor, kjer se je to zgodilo. Nabrali smo nekaj kamnov srčaste oblike in ciklame s čebulico. Damjana je kot čudežno tam celo staknila patron. Mlajša hčerka Tadeja pa se ne spominja niti babice, moje mamice, saj ni bila stara niti poldrugo

leto, ko je umrla, kaj šele dedka. Kamen in ciklamo sva dala z Danico na grob mojih staršev, a se ciklama, žal, ni obdržala. Zato pa je kamen od tam in ciklama na grobu najinega sinka Damjana. Vsako leto se ciklame obnavljajo … Epilog: Mamica ni mogla biti tako nežna, kot je bil oče, a bila je pokončna! Njen cilj: Skrbeti za otroka! Nihče ne ve, koliko jopic in puloverjev je skrbno spletla – tudi za sina! Ni bilo lahko. Treba se je bilo marsičemu odpovedati. Hkrati pa sem mamici hvaležen, da sem lahko prišel do visoke izobrazbe. Vse življenje pa mi ne gre v glavo, zakaj sem se odločil za visoko in ne za višjo šolo, saj bi prej prišel do kruha. Žal mi je za mamico, ker ni vedela za mojo uspešno poklicno pot – prezgodaj se je poslovila. Hkrati pa mi je žal, da je moja bistra sestra Nada lahko naredila le poklicno trgovsko šolo. Saj je imela trgovino rada, a vsi se spomnimo, kako je znala tuje jezike. Vse, očeta, mamico in sestro, bom do konca nosil v srcu …