knjiga NE POZABITE NAS, Metka in Franc Podjed by Medium d.o.o.

Metka in Franc Podjed

NE POZABITE NAS

Metka in Franc Podjed

NE POZABITE NAS

NE POZABITE NAS Metka in Franc Podjed

VSEBINA Uvod . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 5 O Bohinjski Beli . . . . . . . . . . . . . . . . . 6 Okupacija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 13 Wolfova domačija na Slamnikih . . . . . . . . . . . . 14 Gestapo in VOS . . . . . . . . . . . . . . . . . 18 Kurirske postaje . . . . . . . . . . . . . . . . . 20 Partizanske brigade . . . . . . . . . . . . . . . . 25 Zadnji nemški ofenzivi . . . . . . . . . . . . . . . 33 Boji za Sinji vrh . . . . . . . . . . . . . . . . 38 Življenjske in partizanske zgodbe padlih . . . . . . . . . 46 Sklepne ugotovitve . . . . . . . . . . . . . . . . 118 Dodatek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 119 Pripoved Minke Pretnar . . . . . . . . . . . . . . 119 Pripoved prof. Jožeta Zupana . . . . . . . . . . . . 122 Pripoved Marije Kalan . . . . . . . . . . . . . . . 126 Pripoved Dejana in Roberta Kavčiča . . . . . . . . . . 128 Pripoved Irene Čelesnik . . . . . . . . . . . . . . 129 Pripoved Metke Podjed . . . . . . . . . . . . . . . 131 Pisni viri . . . . . . . . . . . . . . . . . . 144 Knjigi na pot . . . . . . . . . . . . . . . . . 145 Sodelavci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 146

UVOD Zadnja leta se sprašujem, ko grem mimo spomenika padlim borcem, koliko ljudi še ve, kdo so žrtve, ki so napisane na spomeniku. Generacija, ki je v živo doživljala vojno, je že odšla razen nekaj devetdesetletnikov. Poslavlja se tudi že generacija sinov in hčera. Vnuki in vnukinje ne vedo prav veliko o zgodbah, ki se skrivajo za imeni padlih. Upravičeno jih, ko se srečujejo z izzivi kapitalizma, bolj zanimata sedanjost in prihodnost. Tako kot bledijo črke imen na marsikaterem spomeniku, bledi tudi spomin nanje.

Ne pozabite nas

Morda je ob osemdeseti obletnici ustanovitve Osvobodilne fronte in osemdesetletnici zgodovinskega srečanja organizatorjev odpora proti okupatorju na Slamnikih primeren čas, da obnovimo spomin na žrtve te vojne. V tej knjigi so nanizane zgodbe padlih borcev Bohinjske Bele, Obrn, Kupljenika in Slamnikov. Zbrane so iz dostopnih pisnih virov in pričevanj njihovih potomcev.

O BOHINJSKI BELI Ko se na poti proti Bohinju pripelješ skozi gozdiček Maškovec na plano Briše, se ti odpre pogled na čudovito vas Bohinjsko Belo stisnjeno pod skalnim vencem Iglice. Pot v Bohinj lahko nadaljuješ po obvoznici, zgrajeni pred 50 leti, lahko pa zaviješ desno po stari cesti proti vasi Bohinjska Bela. Vrh peči nad Belo se vsedem na kraj, zavriskam, zapojem, da zlega se v kraj. Je Babji zob pred mano z Jelovico, Pečano, v skalni votlini odmeva glas nazaj. Na Obrnah pa Sava z Bohinja ven priplava,

kot kača obrača, se svitla krog kamna. Skoz’ vas gre bela cesta, vsa vas je kot nevesta, veselo prepeva, naravo gor budi. Lepo opisano, ni kaj dodati. Morda le to, da je vas Bohinjska Bela sestavljena iz treh delov: Spodnja vas, ki sega do železniške proge, Zgornja vas nad progo do pečine Iglica in Podklanec ob železniški postaji.

Bohinjska Bela s Taleža Foto: Alma Zupan

Spodnjo vas sestavljajo štirje zaselki. Zaselek Graben ob potoku Belca navzgor se konča z zaselkom Kamna gorica. Zaselek Kouž poteka nad cesto do železniškega viadukta, pod cesto do Save pa je zaselek Breg.

Ne pozabite nas

V Spodnji vasi so štirje objekti javnega značaja. To je cerkev sv. Marjete s spomenikom padlim vaščanom v 1. svetovni vojni, malo višje naprej od potoka Belca je na desni Gostilna Rot, na levi pa dom krajanov in trgovina. Petdeset metrov naprej je gasilski dom in podružnična

osnovna šola, zraven nje pa stoji obelisk padlim borcem v 2. svetovni vojni. V Zgornji vasi sta dva zaselka: zaselek Na požarju ob potoku Suha desno navzgor in zaselek Zapretaka levo od potoka Suha. Javna objekta sta bila pred vojno Gostilna Olifčič in pošta. V Podklancu so javni objekti: železniška postaja (1907), vojašnica (1934) in Gostilna Batišt. Pred vojno je bila naprej od gostilne še žaga. Na Obrnah je na začetku zaselek Strmine, javnih objektov pa ni. Kupljenik je vas pod Babjim zobom, razpotegnjena od Cuckove do Oblakove domačije. Javni objekti so: cerkev sv. Štefana, gasilski dom in spomenik padlemu borcu. Kot opisuje že Vodnik, je nad pečino Iglica ravnica z zaselkom Brezje, naprej gor sredi gozda pa zaselek Slamniki. Po podatkih iz popisa prebivalstva iz leta 1931 je na Bohinjski Beli živelo 568 oseb, na Kupljeniku 88, na Obrnah 32 in na Slamnikih 22 oseb.

Če se vrnemo k spomeniku pri cerkvi, je treba povedati, da ga je oblikoval in postavil leta 1926 arhitekt Ivan Vurnik iz Radovljice. Na njem so imena 25 vaščanov, ki so padli v bojih avstroogerskih čet v 1. svetovni vojni. Pet jih je padlo že 1914. leta, pet leta 1915, dva leta 1916, štirje leta 1917, sedem leta 1918 in dva v letih 1919 in 1920. • Janez Kunstelj - Krivčev, 2. 1. 15 • Janez Pogačar - Žvegeljnov, 10. 1. 15 • Tone Markelj - Mežnarjev (Vorhov), 8. 3. 15 • Matija Šimnic - Španščev (Piškov), 11. 2. 17 • dr. Ivan Gogala, 24. 10. 17 • Janko Olifčič - Fridov, 27. 10. 17 • Jože Ambrožič - Bijolov, 13. 10. 18 • Jože Virant - mož Žvegelnove Mine, 27. 10. 18 • Tone Strgar - Jagrov, 16. 11. 18 • Franc Klavora - Matičkov, 1918 • Jože Šimnic - Španščev (Piškov), počiva tam

• Rudi Ravnik - Kovačev iz Podklanca, 2. 5. 19 • Valentin Rozman - brat Fridove mame, 30. 8. 14 • Tone Ropret, 21. 10. 14 • Jože Burja - Jamrov, 6. 10. 14 • Andrej Zupan - Oblakov, 13. 2. 15 • Franc Kapus - Suharjev, 22. 16. 15 • Janez Šarl - Primaščev, 1. 11. 16 • Franc Bernard, 16. 5. 17 • Jaka Kunstelj - Krivčev, 5. 1. 18 • Lojze Pretnar - Megvov, 18. 6. 18 • Miha Stojan - Anžicev, 8. 10. 14 • Jože Kravanja, 6. 11. 16 • Tone Markelj, 1914 • Janez Zupan, 8. 10. 20 V jugoslovanski vojski so padli: • Janez Kelbl, 27. 4. 1924, Zaječar • Janez Šimnic, 12. 4. 1926, Bitola • Adolf Pokovec, 24. 7. 1929, Niš

Ne pozabite nas

Spomenik pri šoli je posvečen padlim borcem in aktivistom v 2. svetovni vojni. V obliki obeliska ga je oblikoval arhitekt Anton Bitenc, izdelalo pa Kamnoseštvo Ljubljana. Postavil in odkril ga je Okra-

Otvoritev obnovljenega spomenika Arhiv Dejana in Roberta Kavčiča

jni odbor ZZB NOV Radovljica leta 1956. Padli so iz vseh treh vasi in so vpisani po letih, ko so padli oziroma umrli v taborišču. Šest jih je padlo leta 1943, dva v letu 1944, ostali pa leta 1945, razen zadnjega (1941), ki je bil verjetno naknadno pripisan. Spomenik je bil obnovljen 16. julija 1961. Na eni strani spomenika piše: BORCEM IN ŽRTVAM NARODNO OSVOBODILNEGA BOJA 1941–1945, na drugi strani pa so imena padlih borcev: • Stare Stanko - Oreharjev 1924–1943 • Tavčar Pavel - v reji Kašarjeve Mine 1924–1943 • Tonejc Janko - Kunščev 1920–1943 • Stojan Ivan - Anžičev 1916–1843 • Gogala Ivko - Klacarjev 1917–1943 • Črv Franc - Obrnikarjev (Obrne) 1921–1943 • Jamar Anton - Martinov 1916–1944 • Žmitek Franc - Stojanov 1880–1944 • Srna Jože - Zotlarjev 1919–1945

• Zorč Anton - Vaznkov 1894– • Pretnar Janez - Meglov 1922–1945 • Sušnik Ivan - Cimpermanov 1925–1945 • Prezelj Franc - Pogačnikov (Zg. vas) 1907–1945 • Zupan Franc - Paždbarjev 1903–1945 • Primožič Vinko - Lenčkov 1912– • Zupan Jože - Žnidarjev 1919– • Jere Jakob - Cuckov 1909–1945 • Srebrnak Marija - Urevčeva 1909–1945 • Žorgelj Anton - Štengarjev 1903–1945 • Jamar Franc - Katričnikov 1909–1945 • Kunčič Simon - Slamnikov 1901–1945 • Kapus Janez - Suharjev 1909–1945

• Olifčič Mirko - Fridov 1904–1945 • Pogačar Franc - Žvegelnov 1902–1945 • Rutar Janez - Hlevarjev 1907–1945 • Zupančič Tone - Kaconov 1902–1945 • Zupančič Janez - Kaconov 1910–1945 • Tonejc Franc - Kunščev 1923–1945 • Zupan Jože - Tefkarjev 1908-1945 • Urh Franc - Šilarjev (Kupljenik) 1911–1945 • Gisinger Kassjan - Uršen 1920–1945 • Stare Jože - Oreharjev 1898–1945 • Virant Mirko - sin Žvegelnove Mine 1913–1941

Ludvik Knafelj ob otvoritvi spomenika

Ne pozabite nas

Vsako leto ob dnevu mrtvih je pri spomeniku spominska slovesnost. Nastopajo recitatorji Kulturnega društva Bohinjska Bela in učenci Podružnične šole Bohinjska Bela. Dolga leta je za izbor pesmi in program recitatorjev skrbel Ludvik Knafelj, zadnja leta pa sta to vlogo prev-

zela Ana Kunstelj in Lojz Ropret. Šolski zborček sedaj pripravlja za nastop in vodi Veronika Koselj. Kratka življenjska in medvojna zgodba je za posamamezne padle borce in aktiviste opisana v posebnem poglavju.

Komemoracija leta 1977. Učenci – recitatorji: Polona Ropret, Marko Soklič, Ljubica Belšak, Roman Cund, Francka Žmitek, Jani Jamar, zadaj Moški pevski zbor Viharnik, praporščak Ivan Ravnik - Kovačev. Arhiv Ludvika Knaflja

OKUPACIJA 6. aprila je minilo osemdeset let, odkar je Hitlerjeva Nemčija napadla Jugoslavijo. CK ZKJ se je hitro odzval in s posebnim razglasom pozval komuniste, naj pričnejo z organiziranjem odpora. Odzvali so se tudi komunisti na Gorenjskem. Jože Gregorčič, španski borec, je na Jesenicah takoj sklical komuniste območja in sprejeli so zadolžitev, da zberejo in poskrijejo orožje, ki ga je odvrgla jugoslovanska vojska. Na Bohinjski Beli

Ne pozabite nas

so to nalogo uspešno izvršili osveščeni domačini pod vodstvom Matevža Wolfa - Blaževega, Antona Zorča - Vazenkovega, Matičkovih fantov Jožeta in Toneta Klavore, vsi iz Slamnikov, iz doline pa Janez Zupan, Janez Stare in drugi. Orožje, municijo in druga borbena sredstva so še pred prihodom okupatorja pobrali v vojašnici, ki jo je zapustila jugoslovanska vojska, in ga znosili v skrivališče nad Slamniki.

WOLFOVA DOMAČIJA NA SLAMNIKIH Wolfova domačija, po domače pri Blažu, leži sredi gozdov na nadmorski višini 895 metrov in je bila že pred vojno varno zatočišče za delovanje komunistov, organizatorjev delavskega gibanja. Matevž Wolf je delal v Železarni Jesenice in je tam našel stik z naprednim delavskim gibanjem. Na njegovem domu na Slamnikih so se srečevali pisatelj Tone Čufar, bohinjski domoljub Tomaž Godec, španski borec Franc Potočnik in njegova žena Marija Žumer iz Gorij, Jože Jan z Bleda in drugi.

Avtor Albin Polajnar

Štirinajst dni po okupaciji Jugoslavije, 20. aprila 1941, je na Wolfovem domu potekal dogodek, pomemben za nadaljnjo organizacijo upora proti okupatorju. Na posvetovanje so prišli komunisti z Jesenic (Franc Potočnik, Polde Stražišar, Viktor in Karel Kejžar), z Bleda (Matevž Wolf, Jože Jan), iz Gorij (Marija Žum-

er), iz Bohinja (Tomaž Godec) in drugi (Franc Vodopivec, Karel Preželj, Lojze Kebe). Proučili so situacijo in se odločili za takojšen oborožen upor. Španski borec Franc Potočnik jim je na posvetu razložil način gverilskega bojevanja iz španske državljanske vojne kot edino možnost bojevanja proti močnemu sovražniku. Posvet na Slamnikih je bil torej teden dni pred ustanovitvijo Osvobodilne fronte Slovenije. Sledilo je ustanavljanje krajevnih odborov OF, v katerih je bila zlasti aktivna mladina. Tako je bila na Bledu organizirana odmevna trosilna in napisna akcija, na Bohinjski Beli pa so izobesili slovensko zastavo na špici Babjega zoba. Delovanje mladine na Bohinjski Beli zanimivo opisuje Minka Pretnar v svoji vlogi za priznanje statusa borca (stran 119-121). V maju in juniju so bile na Pokljuki in Mežakli ustanovljene prve partizanske

Ne pozabite nas

čete. Četa na Mežakli se je oborožila z orožjem, skritim na Slamnikih. Konec julija je prerasla v Cankarjevo četo, ki je 1. avgusta doživela ognjeni krst na Obranci, kjer sta padla tudi prva gorenjska partizana, Ferdo Koren in Viktor Arzenšek. Julija 1941 so se pri Wolfu spet zbrali organizatorji oboroženega odpora in sprejeli sklep o postavljanju trojk na terenu za skrajno tajno delovanje Osvobodilne fronte. Wolfova hiša je postala javka za vse, ki so takrat odhajali v partizane. Pri njih so zbirali hrano, orožje in vse, kar so priskrbeli aktivisti na terenu. Z ustanovitvijo Cankarjevega bataljona na začetku avgusta so Nemci pričeli z močnejšimi hajkami napadati partizanske čete. Bilo je že več žrtev, med njimi tudi Jože Ažman, bohinjski organizator OF. Ne glede na pritisk Nemcev so se pri Wolfu zbrali 10. decembra Stane Bokal, Andrej Žvan, Franc Grilc in Franc Be-

ninger. Proučili so razmere in ugotovili, da obstajajo pogoji za vstajo in osvoboditev Bohinjske doline. Tako se je 15. decembra zbralo na Belci pri Slamnikih okoli 150 mož in fantov pripravljenih na boj z Nemci. Prostovoljci iz Gorij, Zasipa, z Bleda in Blejske Dobrave so preko Mrzlega studenca in Koprivnika odšli proti Nomenju, kjer naj bi zavzeli jutranji vlak. Vstaja zaradi izdaje ni uspela. Večina udeležencev se je vrnila na domove, iz preostalih pa je bila ustanovljena Prešernova četa, ki se je umaknila na Berjanco. Tam so jo 4. januarja 1942 napadli Nemci. Boj z nekaj sto Nemci je trajal dva dni, nato so se umaknili proti Slamnikom. V skalni votlini nad vasjo so se oskrbeli s hrano, orožjem in smučmi ter nato odšli na planino Lipanca.

Zakonca Wolf leta 1958 Arhiv TK Radovljica

Na Lipanci so Pokljuško četo 18. februarja obkolili Nemci. V visokem snegu in mrazu sta padla Janko Jakopič iz Gorij in Alojz Knaflič z Bleda, ranjena komandir Stane Bokal in Franc Kapus pa sta po zaledenelih stenah strmoglavila v dolino Krme. Osem preživelih si je nato 14 dni zdravilo ozebline na Wolfovi in Matičkovi domačiji. Franc Grilc - Brinar, ki so mu zmrznili prsti na nogah, je ostal pri Matičkovih skoraj dve leti. Malo je družin v Sloveniji, kot so bile na Slamnikih, ki so tako požrtvovalno in iznajdljivo v največji tajnosti opravile tako veliko in pomembno delo za NOB. Spominsko ploščo na hiši sta leta 1958 odkrila Občinski komite ZKS Bled in Krajevna organizacija ZB NOV Bohinjska Bela.

Ne pozabite nas

Matevž Wolf ob spominski plošči Arhiv Marje Wolf

GESTAPO IN VOS Okupator je v letih 1941 in 1942 partizanskim enotam prizadejal velike izgube. Padli so vodilni organizatorji odpora in poveljniki partizanskih enot: Jože Ažman, Tomaž Godec, Stane Bokal, Polde Stražišar, Jože Gregorčič, Stane Žagar, Jaka Bernard. Večina teh izgub je bila posledica izdajstva. Samo na Gorenjskem je bilo zaradi izdajstev v letih 1941 in 1942 okoli dvesto žrtev (padli borci in talci). Nemška policija Gestapo je imela sedež za Gorenjsko v Park hotelu na Bledu. Kmalu po okupaciji, ko je prišlo do prvih akcij aktivistov OF, je začela plesti mrežo ovaduhov. Najprej iz privržencev nemškega rajha, nato pa tudi iz domačinov, ki jih je za to pridobila bodisi z dobrim plačilom, bodisi z oprostitvijo služenja v nemški vojski ali s preklicem izselitve družine, lahko pa tudi prisilno z mučenjem v begunjski kaznilnici.

Gestapu je pod vodstvom majorja Helmuta Rosumeka uspelo vriniti svoje agente v nekatere odbore OF pa tudi v partizanske enote, celo v štab 31. divizije. Tako so bili na tekočem z načrti akcij tako na terenu kot v enotah. Pridobili so tudi imena aktivistov OF in sledile so obsežne aretacije, mučenja in pošiljanje v koncentracijska taborišča. Primer takega vdora je bil vdor v odbor OF na Mlinem na Bledu. Aktivisti OF so se sestajali v vili Ak v bližini policijskih postojank. Gestapo je julija 1944 po izdaji aretiral 39 oseb, jih mučil v begunjskih zaporih in septembra odpeljal v koncentracijska taborišča Ravensbrück, Dachau in Buchenwald. Republiško vodstvo OF in glavni štab partizanske vojske sta se zavedala nevarnosti delovanja »pete kolone« in kmalu je bila ustanovljena varnost-

no-obveščevalna služba – VOS. Naloga VOS-a je bila odkrivati in kaznovati sovražnikove ovaduhe in organizirati mrežo obveščevalcev. Sprva so naloge VOS-a opravljale enote same, leta 1943 pa so bile organizirane pokrajinske, okrožne in okrajne komisije. Blejsko komisijo je vodil Ivan Zupan - Nestor, komandant varnostnih skupin pa je postal Tonček Dežman. Svoje obveščevalce je gorenjski VOS uspelo pridobiti celo v varnostnem aparatu Gestapa in v vojašnici na Bohinjski Beli.

Ne pozabite nas

Uspešno delo organizacije VOS je zmanjšalo število izdaj na Zgornjem Gorenjskem, kjer je prebivalstvo zlasti v vaseh močno podpiralo osvobodilni boj. To je tudi preprečilo postavljanje belogardističnih postojank od leta 1943 naprej. V delo VOS-a je bilo vključenih tudi nekaj padlih borcev na Bohinjski Beli. Način delovanja in uspehe Gestapa in VOS-a je zanimivo opisal pisatelj Tone Svetina v knjigi Ukana.

KURIRSKE POSTAJE Poleg obveščevalne službe je bila za uspešno delovanje partizanskih enot bistvena dobra kurirska povezava. Kurirska postaja G-30 Kurirska postaja G-30 nad Bohinjsko Belo je bila ustanovljena poleti 1944. Postajo in bivališče so imeli v težko

dostopni skalni votlini nad Ržišem blizu zaselka Slamniki. Votlino so za svoje bivališče uporabljali partizani že leta 1941, od jeseni 1943 pa so se v njej zadrževali nekateri člani rajonskega komiteja in odbora OF Ribno. Za rajonskega kurirja so določili Antona Kelbla - Vestra, ki je prišel septembra 1943 iz minerskega voda Ratitovec. Vsak drugi dan je hodil

Spominska plošča na Podružnični šoli Bohinjska Bela Foto: Franc Podjed

na zveze s kurirji postaje G-4 na Gorjušah in G-6 na Stari Pokljuki. Na Jelovico je hodil do Kupljenika, kjer je oddajal pošto za kurirsko postajo G-12 v Kropi, od oktobra 1944 pa do javke s kurirji postaje G-33 na Taležu. Za kuharja je bil določen Ivan Kunčič - Igor. Zaradi boljše povezave med okrožnimi organi KPS in OF v Radovni s pokrajinskimi organi je bila leta 1944 ustanovljena kurirska postaja. Anton Kelbl - Vester je maja povečal število kurirjev z domačimi mladinci Vinkom Ropretom - Dušanom, Antonom Pogačarjem - Lukom in Jožetom Tonejcem - Matevžem, ki so pred aretacijo Gestapa pobegnili v partizane. Kurirska postaja je bila vključena v 2. gorenjsko relejno linijo četrtega relejnega sektorja. Pošto so začeli prenašati dnevno. Pri najnevarnejšem odseku poti skozi vas čez cesto, železniško progo in Savo Bohinjko so sodelovali skojevci in organizirana mladina. Kurirji so

Ne pozabite nas

bilo močno ogroženi, saj sta bili v kasarni nemška vojska in policija, prav tako tudi v postojankah od železniške postaje v Soteski do Mlina na Bledu. Obveščevalno službo so imeli kurirji dobro organizirano, posebej z opozorilnimi znaki pri Matičkovih na Slamnikih in drugod. Za prehrano je skrbela gospodarska komisija pri vaškem odboru OF Bohinjska Bela. Mnogo so prispevali tudi svojci kurirjev. Kurirji so izvajali tudi vojaške napade na sovražnikove patrulje. Imeli so velike uspehe, ranjen pa je bil samo en kurir. Kurirske postaje in poti kurirjev Nemcem ni uspelo odkriti do konca vojne. Ploščo na steni Podružnične šole na Bohinjski Beli je izdelalo podjetje Marmor Hotavlje in kamnosek Andrej Mravlje, vzidala pa jo je 18. 4. 1981 Komisija partizanskih kurirjev pri Občinskem odboru ZZB NOV Radovljica.

Partizanska javka na Kupljeniku

Primaščevi: mama Francka, ata Miha, hčerka Minka in sin Janez Arhiv Minke Burja

Pri Strgarju, po domače pri Primašču, na Kupljeniku je bila partizanska javka od junija 1941. Mihael Strgar je bil gospodar srednje velike kmetije. Z ženo Frančiško, rojeno Šarl, sta imela šest otrok: Mirka, Janeza, Antona, Francko, Minko, Ivanko in Jožeta. Vsi so delali doma na kmetiji. Po zasedbi naše domovine aprila 1941 so ostali zavedni Slovenci. Mihael Strgar je navezal stike z organizatorji oboroženega odpora proti okupatorju preko ilegalne skupine Jaka Bernarda junija 1941 na Primaščevi planini na Jelovici, kjer je pasel živino. Dogovorili so se za sodelovanje in pomoč v prehrani. Postavili so javko za srečanja na planini in pri orehu za Homom, streljaj od domače hiše. Od poletja 1942 je bila javka kar na domu Strgarjevih. Za varnost so skrbeli oče Mihael in otroci, mati pa za prehrano in zatočišče. Hiša z gospodarskim poslopjem je precej oddaljena od drugih hiš na razgiba-

nem terenu v bližini gozda in strmin Tolstega vrha, zato je bil dostop manj viden in varnejši. Partizane v okolici, skupine ali enote, terence in obveščevalce so družinski člani obveščali o vsem dogajanju v dolini in o sumljivih ljudeh v okolici. Čez to javko se je prenašala partizanska pošta do ustanovitve relejne kurirske postaje G-33 na Taležu. Ko je dr. Edvard Pohar v septembru 1944 ustanovil ambulanto - bolnico »Š-STOL-oddelek 2«, so bili Strgarjevi dodatno obremenjeni. Vsa pošta za bolnico v obe smeri, zdravila in sanitetni material iz lekarne Zamida na Bledu ali celo lekarne Crnko iz Radovljice so šli skozi roke Strgarjevih. Za potrebe osebja in pacientov je gospodinja Frančiška pekla kruh in dajala mleko. Javka je neodkrita delovala do osvoboditve.

Ne pozabite nas

Spominsko ploščo na steni hiše z besedilom: V TEJ HIŠIJE BILA 1941. LETA PARTIZANSKA OBVEŠČEVALNA TOČKA, OD POLETJA 1944 DO OSVOBODITVE PA TUDI JAVKA ZA BOLNIŠNICO “Š STOL-odd 2” NA JELOVICI sta iz lite bronovine izdelali Metalurška šola in Livarna Železarne Jesenice, odkrila pa jo je 20. 4. 1979 Krajevna organizacija ZB NOV Bohinjska Bela

Spominska plošča na Primaščevi domačiji na Kupljeniku Foto: Franc Podjed

PARTIZANSKE BRIGADE Padli borci z Bohinjske Bele so se borili v naslednjih partizanskih enotah. Gorenjski odred • Pavel Tavčar, 1924, kurir † 5. 5. 1943, Marovšica • Stanislav Stare, 1924, četni kurir † 26. 6. 1943, Turn na Belski planini • Janez Stojan, 1916, Stražišarjev bataljon † 14. 7. 1943, Dolenja vas • Vinko Primožič, 1912, 4. četa † 6. 5. 1944, Jelovica • Franc Zupan, 1903, Delavski bataljon † 31. 1. 1945, Mauthausen Gorenjski odred je bil ustanovljen 20. junija 1942. Sestavljala sta ga dva bataljona: Cankarjev, ki je deloval na območju Jelovice do Poljanske in Selške doline, in Pokljuški, ki je deloval od Bohinja preko Pokljuke do Zgornjesavske doline. Štel je od 180 do 230 borcev.

Ne pozabite nas

Nemci so v drugem polletju leta 1942 izvajali obsežno vojaško operacijo z namenom uničenja partizanskih enot na Jelovici in na Pokljuki. V ta namen so zadržali na Gorenjskem divizijo s 15.000 vojaki, ki bi morala iti na vzhodno fronto. Izvajali so tudi najhujši teror nad prebivalstvom. Iz partizanskih vasi so izselili 44 družin. Po partizanskem požigu železniškega mostu v Mostah so v povračilo ustrelili 29 talcev. Da bi prebivalstvo prestrašili, so na Hrušici in v Bistrici pri Naklem ustrelili še 133 talcev. Partizani so bili prisiljeni, da so delovali v manjših enotah in se s stalnimi premiki izogibali neprestanim hajkam Nemcev. V eni od hajk je na Jezercih pod Viševnikom padel komandant Gorenjskega odreda Polde Stražišar. Enaka usoda je 9. septembra 1942 doletela tudi komandanta 1. grupe odredov Jožeta

Gregorčiča - Gorenjca, španskega borca. Po obeh komandantih so kasneje poimenovali dva bataljona Gorenjskega odreda. Nemška prisilna mobilizacija v začetku leta 1943 je mnoge vpoklicane preusmerila v partizane. Gorenjski odred se je do poletja okrepil tako, da je imel že devet bataljonov in skoraj 1000 borcev. Prešernova brigada • Mirko Ravnik, 1918, komandir čete † 13. 9. 1943, Turjak • Franc Jamar, 1909, 2. bataljon † 3. 3. 1945, pod Osolnikom • Janez Sušnik, 1925, udar. vod 1. bat. † 5. 5. 1945, Sv. Andrej • Jakob Jere, 1900, 1. bataljon † 4. 1. 1945, Topole Prešernova brigada je bila ustanovljena 12. julija 1943 pri Špehu v vasi Davča. V brigado je bilo vključenih šest bataljonov Gorenjskega odreda, in sicer:

Jelovški (Gregorčičev), Poljanski, Selški, Kranjski, Loški in Dražgoški bataljon. V Gorenjskem odredu so ostali Pokljuški (Stražišarjev), Kokrški in Koroški bataljon. Brigada je imela tri bataljone s skupaj 550 borci. Vključena je bila v Gorenjsko operativno cono. Ognjeni krst je brigada doživela na Žirovskem vrhu. Pred tem je čakala na povelje za odhod na Dolenjsko. Pokrajinsko vodstvo se je medtem v Davči nepremišljeno pogajalo z vodjem Gestapa Rosumekom, ki jih je izigral. V preboju iz obroča je na Žirovskem vrhu padlo 55 borcev, 90 pa je bilo ujetih. Ranjen je bil tudi komandant brigade Igor Javor. Na Dolenjsko se je prebila komaj polovica brigade. Brigada si je opomogla šele po kapitulaciji Italije, ko je razorožila italijansko kolono pri Dolenji vasi. Z novim komandantom Danilom Švaro - Duletom je po hudih bojih osvojila grad Turjak, kamor

se je zateklo okrog 800 belogardistov. Po tem uspehu se je vrnila na Gorenjsko in v ofenzivnih akcijah s svojimi bataljoni prodrla od krajev izpod Blegoša in Cerkna preko Jelovice vse do Pokljuke, v bližino Kranja in Škofje Loke in celo prek Save pod Karavanke. Oktobra 1943 je bila ustanovljena 26. Triglavska divizija, sestavljena iz Prešernove, Gradnikove in Vojkove brigade. Decembra se je preimenovala v 31. divizijo v sklopu 9. korpusa, v katerega se je je preimenovala 3. Alpska operativna cona. Sredi decembra 1943 je štab 31. divizije poslal 3. bataljon Prešernove brigade s Primorske na Gorenjsko z nalogo, da mobilizira čim več novincev in da napada progo Jesenice–Bohinj. Bataljon je v globokem snegu opravil marš izpod Blegoša čez Jelovico do Bohinja in naprej na Pokljuko, kjer se je utrujen nastanil v Lovčevem hotelu na Goreljku. Tam je doživel hudo tragedijo. Zjutraj je bil ho-

Ne pozabite nas

tel zaradi izdaje obkoljen z nemškimi silami. Po hudem boju sta se iz gorečega hotela rešila le dva, padlo pa je 90 borcev. Tudi Nemci so imeli velike izgube, po oceni čez 70 vojakov. V Gradnikovi brigadi je bilo največ padlih borcev z Bohinjske Bele • Jože Zupan, 1908, 3. bat., mitraljezec † 4. 3. 1945, Podgozd • Janez Kapus, 1909 † 3. 3. 1945, Podgrad • Mirko Olifčič, 1904, 3. bataljon, 3. četa † 30. 3. 1945, Sinji vrh • Anton Zupančič, 1902 † 3. 1945, Otlica • Janez Zupančič, 1910 † 3. 1945, Otlica • Kassian Gisinger, 1920 † 30. 3. 1945, Sinji vrh • Simon Kunčič, 1901, 2. bataljon † 14. 4. 1945, Mrzla Rupa Gradnikova brigada je bila ustanovljena iz Severnoprimorskega odreda

v začetku maja 1943. Poimenovala se je po tolminskem kmečkem uporniku Ivanu Miklavčiču - Gradniku. Imela je tri bataljone s skupno od 400 do 450 borcev. Konec julija se ji je zaradi hudih izgub kot 4. bataljon pridružila še Gregorčičeva brigada, ki je nastala iz Južnoprimorskega odreda. Vključena je bila v 31. divizijo in 9. korpus NOV in POS. Ognjeni krst je doživela še pred ustanovitvijo na zbornem mestu na planini Golubar nad Bovcem, kjer so jo obkolile italijanske divizije. Maja 1944 se je štab 9. korpusa odločil, da pošlje 31. divizijo na Gorenjsko, kjer naj bi dvignila borbeno razpoloženje partizanskih enot, ki so bile zaradi nemške premoči predvsem v obrambi. Prešernova brigada je sredi maja prodrla na Jelovico, Gradnikova pa je nadaljevala pohod mimo Nomenja na Pokljuko. Napad je bil namenjen rušenju cest, prog in nemških postojank. Tako so gradnikovci onesposobili cesto na

Pokljuko in poškodovali policijski postojanki v Zgornjih in Spodnjih Gorjah ter porušili elektro centralo v Radovni. V Vojkovi brigadi sta življenje izgubila • Franc Pogačar, 1902, 2. bataljon † 14. 3. 1945, SVPB Franja • Jože Srna, 1919, komandir čete † 1945, Čepovan Vojkova brigada je bila ustanovljena 26. septembra 1943. Nastala je iz treh bataljonov Idrijskega odreda, zato se je v prvih dneh obstoja imenovala kar Idrijska brigada. Končno ime je dobila po narodnem heroju Janku Premrlu - Vojku, komandirju Vipavske in nato Trnovske čete, ki je 22. februarja 1943 podlegel smrtnim ranam. Ranjen je bil ob napadu na italijansko posadko, ki se je umikala iz Idrijske Bele v Idrijo. Vojkova brigada se je bojevala največ na Cerkljanskem, od koder je bila tudi večina borcev. Imela je odgovorno nalo-

go, da brani Cerkljansko (Trnovski gozd, Banjsko planoto), takratno središče partizanskega osvobojenega ozemlja, v katerem so bile za delovanje operativnih enot nujno potrebne delavnice, skladišča in bolnice. Tja so tudi zavezniška letala odmetavala orožje, hrano in sanitetni material. V Bazoviški brigadi se je boril • Anton Žolger, 1901, 4. bataljon † 27. 3. 1945, Zali Log Bazoviška brigada je bila pod tem imenom ustanovljena s poveljem Glavnega štaba NOV in POS 24. aprila 1944, ko je dobila tudi naziv udarna. Pred tem je bila 1. oktobra 1943 imenovana 2. Soška brigada s petimi bataljoni in skoraj tisoč borci. Nastala je iz bataljona Andreja Manfreda, ki je ob ustanovitvi 14. septembra 1943 v vasi Svino združil Idrsko, Klodiško, Nadiško, Breginjsko, Nimiško in Bovško četo. Štab 2. Soške brigade je imel sedež v

Ne pozabite nas

Kobaridu, kjer je bila tudi bolnišnica. Ob ustanovitvi 9. korpusa 21. decembra je pod imenom 18 SNOB Soška postala del 32. divizije. Uspešno je delovala na območju Posočja in Zahodne Benečije. Pomembno vlogo je imela tudi v zadnji nemški ofenzivi marca 1945. V Gubčevi brigadi se je boril in padel • Janez Gogala, 1917 † 8. 9. 1943, Mirna Peč Brigada Matije Gubca je bila ustanovljena v Trebelnem z ukazom Glavnega poveljstva partizanskih čet 4. septembra 1942. Ustanovljena je bila iz enot Krškega in Zahodnodolenjskega odreda in je imela ob ustanovitvi tri bataljone in 640 partizanov. Vključena je bila v VII. korpus NOV in POS. Že 3. septembra je v Trebelno, vas nad Mokronogom, ponosno s pesmijo in strumnim korakom prišla partizanska vojska. To je bila do tedaj največja množica partizanov na Slovenskem, zbra-

na na enem mestu. Ljudje so se zbirali ob hišah in začudeno opazovali množico veselih borcev. Sovražna propaganda je namreč oznanjala, da je partizanstva konec. Večer pred slovesno razglasitvijo ustanovitve brigade so se zbrale partizanske enote, ki so sestavljale brigado, in sicer: 2. in 3. bataljon Krškega odreda, delavska četa Krškega odreda, 2. bataljon Zahodnodolenjskega odreda, dve četi štajerskih partizanov in četa sprejemnega taborišča na Polici. Z njimi pa je na slovesnost, ki je bila 4. septembra v gozdu južno od Trebelnega, čakalo še 170 borcev drugih enot. V Brigadi Srečka Kosovela je deloval • Franc Prezelj, 1907, bolničar † 22. 2. 1945, Sv. Tomaž Brigada Srečka Kosovela je bila ustanovljena z odredbo Operativnega štaba za zahodno Slovenijo 23. 9. 1943 kot SNOB Srečka Kosovela. 17. 10. 1943 je bila preimenovana v 19. SNOB Sreč-

ka Kosovela, 27. 2. 1945 je postala udarna. Ukinjena je bila 3. 5. 1945 in njeno moštvo vključeno v 2. brigado narodne obrambe v Trstu. Brigade so imele štab, politkomisarja, operativni, obveščevalni in sanitetni odsek, odseka za kadre in za zveze, intendanturo in brigadno sodišče. V Šlandrovi brigadi se je boril • Franc Črv, 1923, desetar † 6. 5. 1944, Kolovec Brigada Slavka Šlandra je bila ustanovljena z naredbo GŠ NOV in POS 14. 7. 1943, kot 6. SNOB. Formirana je bila 6. 8. 1943 pri Kamniku iz Kamniško-zasavskega odreda. Na začetku se je imenovala Štajerska, 14. 9. 1943 je postala udarna. V Gorenjskem vojnem področju je delovala • Marija Srebrnjak, 1909, bolničarka † 24. 3. 1945, Porezen

Z odredbo 9. korpusa je bila 1. 6. 1944 ustanovljena Vojna oblast 9. korpusa s štabom, mobilizacijskim, prometnim, ekonomskim, sanitetnim in sodnim odsekom ter s komandami vojnih področij in komandami mest. Na področju Vojne oblasti 9. korpusa so bile ustanovljene naslednje komande vojnih področij in mest: Goriško, Gorenjsko, Kobariško, Istrsko, Tržaško in Ljubljansko vojno področje. Komanda Gorenjskega vojnega področja je bila ustanovljena 4. 9. 1944 s komandami mest: Bled, Jesenice, Kranj, Škofja Loka, Tržič. V večjih naseljih so kot pomožne organe ustanovili partizanske straže, na podeželju pa je nalogo varovanja opravljala Narodna zaščita. V Delavski bataljon 9. korpusa so bili dodeljeni • Janez Rutar, 1907 † 24. 3. 1945, Cerkno • Jože Stare, 1898 † 27. 3. 1945, Zali Log

Ne pozabite nas

• Jože Paternu, 1893 † 25. 3. 1945, Baška grapa Glavni štab NOV je 12. septembra določil, da morajo divizije in brigade ustanoviti delavske enote, ki so jih sestavljali borci, manj sposobni za bojevanje. Bili so večinoma neoboroženi. Njihove naloge so bile razkopavanje cest, postavljanje protitankovskih ovir in druga fizična dela. V te enote je začasno vključeval tudi prebežnike iz sovražnih enot, ki še niso bili preverjeni. Jeseniško-bohinjski odred Jeseniško-bohinjski odred je septembra 1944 ustanovil štab 9. korpusa iz 3. bataljona Prešernove brigade. Prvi komandant je bil Franc Jernejc - Milče, nasledil ga je Ivan Leban, ki je prej vodil jurišni bataljon 31. divizije. Področje delovanja odreda se je raztezalo od Gornjesavske doline prek Blejske kotline v Bohinj, vključujoč tudi Jelovico in Pokljuko. Njegova naloga je bila predvsem rušenje

proge Jesenice–Bohinj, izvedba splošne mobilizacije in oskrba enot 9. korpusa s hrano. Večina mobilizirancev je bila nato razporejena v druge enote 31. divizije.

Odredu je po nekaj spopadih z Nemci uspelo osvoboditi Zgornjo Bohinjsko dolino, ki je ostala svobodna do konca vojne.

ZADNJI NEMŠKI OFENZIVI

Trnovski gozd

V začetku leta 1945 je bilo vojno stanje v Evropi tako, da so na vseh frontah nemške sile izgubljale. Umikale so se

Ne pozabite nas

tudi že z Balkana, kjer sta jih potiskali Jugoslovanska in Rdeča armada.

V Sloveniji se je tako izredno povečala koncentracija sovražnih sil. Po oceni je bilo na območju, ki ga je pokrival 9. korpus (Gorenjska, Primorska) okrog 74.000 sovražnih vojakov, od tega več kot polovica kvizlinških (četniki, kozaki, grški kvizlingi, domobranci). V 9. korpusu je bilo januarja 1945 naslednje število borcev: Gregorčičeva (257), Bazoviška (692), Kosovelova (296), 20. Triestina (369), Gradnikova (380), Prešernova (436) in Vojkova (450), skupaj torej 2.880 borcev. Z novo mobilizacijo se je stanje sicer popravilo, razmerje sil pa je bilo še vedno najmanj 1 : 10. Nemško poveljstvo je v tistem času pričakovalo, da se bodo zavezniki morebiti izkrcali tudi v Istri. Zato so želeli pred tem vzpostaviti obrambne črte in v ta namen očistiti področje v njenem zaledju, ki pa je bilo hkrati tudi operativno področje 9. korpusa. Obenem bi s tem omogočili tudi prost umik okupatorskih sil na zahod.

Tako se je poveljstvo nemških sil odločilo za dve ofenzivi proti 9. korpusu. S prvo ofenzivo, ki so jo imenovali Rubestahl, so v prvi fazi nameravali uničiti oskrbovalne baze 9. korpusa na osvobojenem ozemlju (Trnovski gozd, Banjška planota, Čepovanska dolina), kamor so zavezniška letala odmetavala orožje, hrano in drug material. V končni fazi pa so hoteli uničiti 30. divizijo. Ofenziva se je začela 7. februarja 1945 in je trajala do 4. marca. Na začetku so imele sovražne sile 3.500 vojakov, na koncu pa čez 6.000. Uspele so zavzeti Trnovo, Lokve in Gorenjo Trebušo. Z njimi so se bojevale brigade 30. divizije, Bazoviška in Kosovelova, pomagala pa jim je še Gradnikova brigada, da je pritegnila nase pozornost nemških sil. Zaradi napačnega obveščanja bi malo pred koncem ofenzive kmalu prišlo do velike tragedije. Divizija se je umikala pred obkolitvijo po hudourniškem

žlebu v korito reke Trebuše in padla v zasedo. Pred hudim porazom jo je rešil 3. bataljon Kosovelove brigade, ki se je vrnil po žlebu in udaril sovražnika v hrbet. Istočasno je Gregorčičeva brigada napadla Gorenjo Trebušo in omogočila umik divizije na Vojskarsko planoto. Nemcem ni uspelo uresničiti ciljev ofenzive, odkrito je bilo le eno skladišče. Obe strani sta imeli hude izgube. Ofenziva je 30. divizijo močno oslabila, a je ni uspela uničiti. Še posebej sta bili oslabljeni Bazoviška in Kosovelova brigada, saj je imela prva le 450 borcev in bork, druga pa le še 180. Štab nemških sil je v tem času že načrtoval novo ofenzivo, ki naj bi potekala v dveh delih. V prvem delu bi temeljito očistili Gorenjsko in Cerkljansko. Temu delu ofenzive so nadeli ime »Frühlingsanfang« (začetek pomladi). V drugem delu naj bi očistili Banjško planoto, Čepovansko dolino in Trnov-

Ne pozabite nas

ski gozd. Ta del ofenzive so imenovali »Winterende« (konec zime). Nemško poveljstvo je vodstvo prvega dela ofenzive zaupalo višjemu SS in policijskemu vodji 18. vojaškega okrožja, generalu Ervinu Rösenerju, drugi del pa je vodil general Odilo Globocnik, višji SS in policijski vodja za Jadransko primorje.

Škofjeloško, Polhograjsko in Cerkljansko pogorje

V prvem delu ofenzive so nemške sile štele okoli 15.000 mož. V treh bojnih skupinah Blank, Doppelhofer in udarna SS skupina so imeli nalogo vzpostaviti zaporne črte na relacijah: • Idrija–Grahovo–Bača–Podbrdo, • Idrija–Žiri–Škofja Loka, • Škofja Loka–Železniki–Podbrdo in prodreti proti Cerknem. Partizanske sile so na tem sektorju štele okoli 2.500 borcev in bork. Komaj polovica je bilo oboroženih, še manj pa izkušenih v boju. Razporejeni so bili v naslednjih enotah: • komande mest Cerkno, Škofja Loka, Kranj, • Gorenjsko vojno področje in zaščitni bataljon Gorenjskega oblastnega komiteja, • brigada Srečka Kosovela, • Škofjeloški odred, • brigada Antonio Gramsci, • Tržaška udarna brigada, • inženirsko-tehnični bataljon 31. divizije,

• premična bolnišnica 31. divizije in • druge zaledne enote. Nemcem je uspelo zaradi velike premoči in napak v poveljevanju partizanskih enot le-te stisniti v obroč na Črnem vrhu nad Novaki. V preboju v treh smereh je bil popolnoma razbit Škofjeloški odred, hud poraz pa je na Poreznu doživela tudi Kosovelova brigada skupaj z Gorenjskim vojnim področjem. V drugem delu ofenzive je sodelovalo okrog 23.000 sovražnikovih vojakov. Sovražnik je v petih bojnih skupinah, od katerih so bile tri sestavljene iz kvizlinških enot (četniki, kozaki, domobranci), načrtoval in tudi izvedel zapore na relacijah: • Idrija–Grahovo–Bača–Podbrdo, • na Banjški planoti, • Gorica–Trnovo–Lokve, • Gorica–Ajdovščina–Col in • Col–Idrija.

9. korpus je v drugem delu ofenzive štel okrog 3.000 borcev v naslednjih enotah: • 30. divizija z Gregorčičevo in Bazoviško brigado, • 31. divizija z Gradnikovo, Prešernovo in Vojkovo brigado ter udarno četo, • divizija Garibaldi z brigadama Bruno Buozzi in Guido Picelli, • brigada Narodne obrambe z dvema bataljonoma in prištabnimi enotami.

Obe strani sta imeli v ofenzivi velike izgube. V partizanskih brigadah se je število borcev skoraj prepolovilo. K temu je prispevalo tudi dejstvo, da so sovražne sile, zlasti četniške, kozaške in domobranske, zverinsko pobijale zajete ranjence in borce. Visok krvni davek je v zadnji sovražnikovi ofenzivi plačala tudi Bohinjska Bela, saj je v teh bojih padlo 17 njenih borcev.

Sovražnik je začel ofenzivo 20. marca 1945 na vseh relacijah naenkrat: Banjška planota, Šentviška planota, Trnovo, Vojsko in Col. Srditi boj je trajal deset dni in se je končal z obkolitvijo celotnega 9. korpusa na ozkem prostoru okrog Otlice.

Kako zahtevni in uničujoči so bili spopadi, lahko spoznamo v opisu bojev na Sinjem vrhu. V tednu dni so se kar šestkrat zamenjali osvajalci vrha.

Ne pozabite nas

BOJI ZA SINJI VRH V zadnji sovražnikovi ofenzivi ni bilo položaja, hriba ali objekta, za katerega bi se obe strani tako zagrizeno bojevali in okrog katerega bi padlo toliko žrtev, kot je bilo to na Sinjem vrhu (trig. 1001). Sinji vrh je navaden skalnat in pretežno poraščen hrib nad cestnim križiščem, kjer se od ceste Col–Otlica odcepi pot proti Zadlogu. Iz tega je že mogoče sklepati, da Sinji vrh zapira pot na Otlico. Prav smer Col–Otlica je bila v tej ofenzivi najpomembnejša smer sovražnikovega napada. Kot v drugih ofenzivah in čistkah Trnovskega gozda je sovražnik tudi tokrat najhuje pritiskal, vsaj sprva, tu in v smeri Trnovo–Lokve–Predmeja. Povsod drugod se je omejil na čim tesnejšo blokado, kajti zemljišče mu kakšne druge rešitve skorajda ni dopuščalo. Po splošno znanem taktičnem pravilu je treba nasprotnika, če je obkoljen, razbi-

Sinji vrh

ti na več delov in potem vsakega izmed njih posebej uničevati. Nekaj podobnega je sovražnik konec marca skušal doseči tudi v Trnovskem gozdu. Zato pa se je morala bojna skupina, ki je prodirala iz smeri Cola, prebiti na Otlico

in Predmejo ter se tam nekje združiti z bojno skupino »Bikowsky« (Kozaki), ki naj bi se bližala z Lokev. Na Otlico pa se je bilo mogoče s Cola prebiti po cesti šele potem, ko bi padla najbolj dominantna točka v tej smeri – Sinji vrh. V tem je bil pomen Sinjega vrha za sovražnika, pa tudi za poveljstvo 9. korpusa. Sinji vrh je silno težavno braniti, a ne toliko zaradi drevja in grmovja, s katerim je deloma poraščen, temveč zaradi velikih skalnatih gmot; v njihovem kritju se je napadalec lahko neopazno približal branilcu ne le ponoči, temveč celo podnevi. Zato so boji navadno potekali iz neposredne bližine, poglavitno orožje pa so bile ročne bombe. Bazoviška brigada se je precej časa uspešno upirala sovražnikovim napadom iz smeri Cola, a 23. marca je popustila in je morala Sinji vrh prepustiti sovražniku. Tako se mu je odprla možnost, da

Ne pozabite nas

prodre na Otlico in še bolj poslabša položaj, v katerem je bila glavnina 9. korpusa. Zato je štab korpusa, kot je že omenjeno, še istega dne okrepil Bazoviško brigado z 2. in 3. bataljonom Gradnikove brigade. Brž ko sta bataljona 24. marca v popoldanskih urah prispela na Otlico, so 3. bataljon takoj poslali na položaj, kmalu zatem pa se mu je pridružil še 2. bataljon. Zvečer ob osmih so naši bataljoni prešli v protinapad. Na desnem krilu je bil 2. (ruski) bataljon Bazoviške brigade in na levem krilu 2. bataljon Gradnikove brigade, pa tudi 3. bataljon, kar navajajo nekateri drugi viri. Gradnikovci so Sinji vrh obšli s severa in prodirali proti zaselku Gozd. Sovražnika, na katerega so spotoma naleteli, so razbili. V spopadu so padli trije sovražnikovi vojaki, eden pa je bil ujet. Med plenom so bile štiri puške, pištola ter precej streliva.

Uspešen je bil tudi 2. bataljon Bazoviške brigade, v katerem je bilo takrat kakih 400 borcev, samih bivših rdečearmejcev, ki so jih Nemci kot vojne ujetnike vključili v svojo vojsko, iz te pa so pobegnili v partizane. Naključje je hotelo, da so se prav na Sinjem vrhu spopadli s svojimi rojaki, s pripadniki bataljona 2. kozaškega polka, ki je napadal v tej smeri. Naši »rdečearmejci« so bili uspešnejši od nemških, saj so po približno dvournem boju, v katerem so imeli njihovi nasprotniki okoli 30 mrtvih, izgubili so protitankovsko puško, težki mitraljez, puškomitraljez, 18 pušk in še mnogo drugega vojnega materiala, 25. marca ob pol dveh ponoči zasedli Sinji vrh. Tako je Sinji vrh drugič spremenil gospodarja. Potem ko je bil Sinji vrh spet v naših rokah, so se bataljoni na novo razporedili. Robove nad Vipavsko dolino je zasedel 1. bataljon Bazoviške brigade, levo od njega na Sinjem vrhu je ostal 2. bataljon

Gradnikove brigade, na severnih pobočjih Sinjega vrha in ob cesti pod njim so bili položaji 3. bataljona Vojkove brigade, še bolj proti severu (med k. 965 in k. 931) so poslali 3. bataljon Gradnikove brigade, na njegovem levem krilu pa je bil 3. bataljon Bazoviške brigade, medtem ko je 2. (ruski) bataljon Bazoviške brigade ostal v rezervi. Spet stara napaka! Na položajih so bile enote treh brigad, nikjer pa nista bila drug ob drugem vsaj dva bataljona iste brigade. Pri taki razporeditvi so bili štabi brigad povsem odveč, štabi bataljonov niso poznali bojne vrednosti sosednjih enot, pa tudi pravega sodelovanja ni moglo biti med njimi. Tega dne, 25. marca, je sovražnik miroval, toda iz Ajdovščine je dovažal na Col nove okrepitve. Po vsem tem ni bilo težko sklepati, da se pripravlja na še hujši napad. Toda na bojno razpoloženje borcev so ugodno vplivala zavezniška letala,

ki so krožila nad Trnovskim gozdom in Vipavsko dolino ter bombardirala Col, Ajdovščino, Idrijo in še nekatere druge kraje, na cesti, ki pelje iz Ajdovščine na Col, pa uničila dva sovražnikova kamiona. Medtem je v dopoldanskih urah prispel na Otlico tudi že 1. bataljon Gradnikove brigade. Na položaj pod Sinjim vrhom je takoj odšla četa s težkim orožjem, popoldne pa se ji je priključil še preostali del bataljona. Šestindvajsetega marca je sovražnik, ki so mu poslali okrepitve, že ob šestih zjutraj prešel v napad z dvema kolonama. Njegov cilj je bil Sinji vrh. Po hudem artilerijskem in minometnem obstreljevanju naših položajev je prva kolona s kakimi 200 možmi napadla 1. bataljon Bazoviške brigade, ki je imel položaje na zahodnih pobočjih Sinjega vrha vse do k. 845 tik nad Vipavsko dolino, medtem ko je druga, nekoliko šibkejša kolona pritiskala proti spoju 3. bataljona Gradnikove brigade in 3. bataljona Vojkove

Ne pozabite nas

brigade. Sovražnik je hotel nepreglednost zemljišča dobro izkoristiti, zato se je porazdelil v majhne skupinice, ki so se skušale vkliniti v medprostore naših položajev. Najprej je popustil 1. bataljon Bazoviške brigade na skrajnem desnem krilu. S tem je 2. bataljonu Gradnikove brigade otežil obrambo Sinjega vrha, saj ga je sovražnik po umiku desnokrilnega bataljona lahko napadal čelno in bočno. Bataljon je nekaj časa vzdržal, nato pa so se borci umaknili, vendar šele med četrtim sovražnikovim jurišem. Po padcu Sinjega vrha tudi za 3. bataljon Vojkove brigade na vzhodnih pobočjih tega hriba ni bilo več obstanka, za njim se je umaknil še 3. bataljon Gradnikove brigade. Tako se je naša fronta med Colom in Otlico pomaknila za kak kilometer nazaj. Sovražnik se z doseženim uspehom ni zadovoljil in je nadaljeval pritisk proti rezervnim položajem naših enot. Ko se je ena izmed njegovih bojnih skupin z

okoli 60 vojaki približala položajem 3. bataljona Gradnikove brigade na Oblem vrhu (trig. 1110), so jih borci spustili prav blizu, nato pa so jih silovito napadli in pognali v beg. V teh bojih je imel sovražnik pred položaji Gradnikove menda devet mrtvih in 12 ranjenih vojakov. Poleg tega mu je bilo zaplenjenega tudi nekaj streliva. Gradnikovci so imeli le pet ranjencev, izgubili so težki mitraljez in puškomitraljez ter pet pušk. Težave so bile tudi z medsebojnim prepoznavanjem, kajti precej borcev Gradnikove brigade je bilo oblečenih v zaplenjene nemške uniforme. Zato se je zgodilo, da je kurir 2. bataljona, medtem ko je iskal zvezo z levokrilno četo, zašel med sovražnikove vojake misleč, da so Gradnikovci, in so ga ujeli. Janez Mohar se spominja: »Zjutraj je sovražnik obstreljeval položaje 1. in 2. bataljona z raznimi topovi, ki jih je imel okrog Cola. Treskalo je kaki dve uri. Po zraku je frčalo kamenje, položa-

je pa je prekril dim. Tedaj je ena izmed sovražnikovih granat priletela zraven težkega mitraljeza. Njena eksplozija je imela tolikšno moč, da je mitraljez vrglo več metrov stran. Drobci granate k sreči niso nikogar zadeli, pa tudi mitraljez je bil le laže poškodovan. Med topniškim obstreljevanjem smo se skrivali med skalami. Medtem ko je sovražnik na naše položaje odvrgel na stotine granat, so se njegovi oddelki postopoma bližali našim položajem. V trenutku, ko je bilo topniškega ognja konec, so krenili v silovit juriš. Boji so ponehali šele ob treh popoldne, ko smo se morali umakniti na precej slabše položaje od onih na Sinjem vrhu. K sreči je bilo tam precej z grmovjem poraščenih vzpetin, da nas sovražnik ni mogel na prvi pogled opaziti. Proti večeru so na naše položaje prišli štabi divizij in korpusa, z njimi pa tudi oficirji iz tujih vojaških misij, da bi na kraju samem ugotovili, kakšne so razmere. Dobro se spominjam, kako je vodja sovjetske misije zahteval, naj na

desnem krilu pošljejo v boj ruski bataljon, ki je imel 406 borcev. Hkrati je ukazal komandantu bataljona, naj se pripravi na juriš proti Sinjemu vrhu in naj vsakogar, ki bi med jurišem okleval, takoj ustreli.« Protinapad 1. bataljona Bazoviške brigade in dveh čet 2. bataljona Bazoviške brigade se je začel že približno ob treh popoldne, ko je sovražnika uspelo potisniti nekoliko nazaj in uničiti nekatere manjše skupinice, ki so med napadom ostale v zaledju prodirajočih enot. Toda do odločilnega napada oziroma nadaljevanja podnevi začetega protinapada je prišlo ponoči, ko so v smeri Cola nastopale tri naše kolone: vzdolž grebena nad Vipavsko dolino 1. bataljon Bazoviške brigade, proti Sinjemu vrhu 2. bataljon iste brigade in proti zaselku Gozd 2. bataljon Gradnikove brigade. Ob pol dveh ponoči je bil Sinji vrh spet v naših rokah.

Ne pozabite nas

Gradnikovci so med prodiranjem proti Gozdu razbili neko sovražnikovo skupino in poleg puškomitraljeza zaplenili še dve puški ter nekaj drugega vojaškega materiala. En sovražnikov vojak je bil ubit, drugi pa ranjen in, kot kaže, tudi ujet. Tega dne, 27. marca, so namreč iz Gradnikove brigade poslali v štab 30. divizije ta dan ujetega italijanskega vojaka. Gradnikovci so imeli v nočnem napadu le dva ranjenca. Zelo uspešna je bila v tem boju tudi Bazoviška brigada, saj je to noč ubila 24 in ujela tri sovražnikove vojake, zaplenila pa je med drugim tudi tri mitraljeze, enako število brzostrelk, devet pištol in 16 pušk. Sovražnikovo poveljstvo se z izgubo Sinjega vrha ni nameravalo sprijazniti in je popoldne ob petih, po hudem artilerijskem in minometnem obstreljevanju, spet poslalo kakih 200 mož proti položajem 1. in 2. bataljona Gradnikove brigade, ki sta bila na Sinjem vrhu in njegovih zahodnih pobočjih. Napad je

bil srdit in sovražnik je odločno jurišal, toda naši so se še odločneje branili. Potem ko so bili trije sovražnikovi vojaki ubiti, štirje pa ranjeni, je bil po enournem boju spet mir, kajti sovražnik se je moral umakniti proti Colu. Trije gradnikovci so bili ranjeni, artilerijska granata pa je uničila tudi eno izmed njihovih težkih »bred«. Naslednjega dne, 28. marca, je bilo okoli Sinjega vrha sorazmerno mirno, le tu in tam se je oglašala sovražnikova artilerija in obstreljevala naše položaje na Sinjem vrhu. Toda zatišje je bilo le navidezno, kajti z vseh strani so prihajale vesti o novih sovražnikovih okrepitvah in pripravah na odločilni udar po obkoljenem korpusu. Zares, 29. marca je sovražnik napadel iz vseh smeri. Kot se je dogajalo že skoraj vse dni, je tudi tokrat najprej s topovi in minometi močno obstreljeval položaje na Sinjem vrhu, okoli enajstih dopoldne pa je poslal v napad pehoto. Ko je bil prvi napad odbit, ga je

sovražnik ponovil, vendar tudi drugič ni imel prav nič več sreče. Na naši strani je bilo pet borcev ranjenih, sovražnikove izgube pa niso znane. Naslednjega dne, 30. marca, se je položaj najbolj poslabšal pri Gradnikovi brigadi. Tega dne je bil na Sinjem vrhu 3. bataljon, desno od njega je imel položaje 1. bataljon, levo pa 2. bataljon. Čeprav sovražnik ni napadal s prav močnimi silami – poročajo, da se je na sovražnikovi strani napada udeležilo le kakih dvesto vojakov – in je uporabljal staro taktiko, da je jurišal po poprejšnji artilerijski pripravi, mu je le uspelo zasesti Sinji vrh. V opravičilo našim enotam je treba povedati, da je bila tistega dne zelo gosta megla, kar je znal napadalec izkoristiti, in da so se gradnikovci s položajev umaknili šele po dvournih ogorčenih bojih, potem ko jim je pošlo strelivo. O srditosti bojev tega dne pričajo tudi sorazmerno hude izgube na obeh straneh. Sovražnik naj bi imel, sodeč po

naših poročilih 14 mrtvih in 19 ranjenih; v Gradnikovi brigadi so trije borci padli, osemnajst je bilo ranjenih, trije ujeti, dva pa pogrešana. Izgubili so tudi tri puškomitraljeze in štiri puške. Štab 9. korpusa se je moral po obkolitvi 31. marca hitro odločiti za preboj iz obroča. 1. aprila so to storili v treh smereh. Divizija Garibaldi je prečkala cesto Trnovo–Lokve in se brez težav umaknila na Banjško planoto. 31. divizija je s Tisovca prečkala cesti Idrija–Črni vrh in Črni vrh–Godovič ter po 16 urah napornega pohoda prispela na Javornik nad Črnim vrhom. 30. divizija, s katero je bil tudi štab 9. korpusa, je krenila v smeri Mrzla Rupa–

Ne pozabite nas

Vojsko proti Cerknem. Na poti pa je naletela na močne sovražnikove sile in pri Vojskem spremenila smer preboja na Dolenjo Trebušo in nato na Šentviško planoto. Pozneje je bilo ugotovljeno, da so bili Nemci seznanjeni z načrti preboja, ker so dešifrirali radijske depeše štaba 9. korpusa. Nemške sile po uspešnem preboju vseh treh divizij niso nadaljevale pregona in so se postopoma umaknile s svojih pozicij. Ofenziva je bila tako končana 6. aprila 1945. Divizije 9. korpusa so se nato odpravile na osvoboditev Gorice, Trsta in Benečije.

ŽIVLJENJSKE IN PARTIZANSKE ZGODBE PADLIH Kratke zgodbe padlih borcev prejšnje občine Radovljica in spominska znamenja je leta 1990 zbral in objavil Lojze Kos v knjigi Po poti spominov. Med njimi so tudi zgodbe padlih z Bohinjske

Bele. Precej podatkov je bilo moč dobiti na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani, ostalo pa iz intervjujev s potomci oziroma sorodniki padlih.

STANE STARE - PETKO - OREHARJEV Padel je, padel mlad partizan, tam je obležal nepokopan. V gori pod smreko truplo leži veter prek njega tiho šumi. V hišici mali mamica čaka, kdaj mimo okna sin prikoraka. Čaka in čaka, sinka pa ni vstati ne more, mrtev leži. Padel je, padel (Tone Ljubič, Janez Kuhar)

Arhiv Marjana Koblarja

Ne pozabite nas

Stane Stare - Petko se je rodil 20. aprila 1924 pri Oreharju očetu Jožu in materi Margareti, rojeni Ropret. Oreharjeva domačija stoji v Zgornji vasi v zaselku Zapretaka. Po končani osnovni šoli se je šel učit v Železarno KID na Jesenice. Uspešno je zaključil Metalurško industrijsko šolo

in se izučil za strugarja. Pripadal je napredni mladini in bil sprejet v SKOJ. V partizane je odšel 6. julija 1942, in sicer v Pokljuško četo. Postal je kurir Gorenjskega odreda. V 2. bataljonu je postal vodnik 1. voda 2. čete imenovane Bohinjska. V četi je postal sekretar SKOJA. V Vrhu pri Belski planini je imel 26. junija 1943 sestanek z mladino z Bohinjske Bele. Nemci iz vojašnice na Bohinjski Beli so jih nepričakovano napadli. Med umikom je bil iz zasede ubit. Na planini ga je pokopal Mahavov Janez s Slamnikov. Pred tem sta ga uredili sestra Julka in Minka Kunčič - Slamnikova. Leta 1946 so ga prekopali. Ležal je na mrtvaškem odru v gasilskem domu na Bohinjski Beli skupaj z očetom Jožetom, skupaj so ju tudi pokopali. Ploščo iz lite bronovine na spominskem znamenju na Turnu pri Belski planini so izdelali v Metalurški industrijski šoli Železarne Jesenice. Znamenje je postavil kolektiv Metalurške šole, odkril pa Občinski odbor ZB NOV Bled leta 1980.

Spominsko znamenje Stanetu Staretu - Petku Arhiv Marjana Koblarja

PAVEL TAVČAR

Ta pesem bo pesem milijonov, ta pesem bo boj, zato, ker je vzrasla iz moje krvi, zato, ker je vzrasla iz mrtvih kosti, iz mrtvih kosti v boju poslednjem ubitih ljudi. Borec dekletu (Karel Destovnik - Kajuh) Spominsko znamenje kurirju Pavlu Tavčarju Foto: Miha Stojan

Pavel Tavčar se je rodil 10. januarja 1924 na Bledu očetu Mihaelu in materi Antoniji, rojeni Tušar. Oče je bil glavni vrtnar na dvoru Karadjordjevičev, mati pa vrhunska kuharica, ki je služila pri uglednih premožnih družinah. Živela

Ne pozabite nas

sta ločeno. Oče je skrbel za starejšega sina Bogomirja, mama pa za mlajšega Pavla. Ker je bila stalno odsotna, ga je dala v rejo na Bohinjsko Belo. Zanj je skrbela Kašarjeva Mina v predzadnji hiši v Bregu. Osnovno šolo je obiskoval na

Bohinjski Beli, štiri razrede gimnazije pa v Kranju. Jeseni 1942 je bil vpoklican na obvezno delo v Nemčijo. Od tam je bil pozimi 1943 rekrutiran v nemško vojsko. Ko je prišel na dopust, se je 23. februarja 1943 takoj pridružil partizanom v Pokljuški četi. Ker je dobro poznal teren, je opravljal kurirska dela. Bivališče kurirjev Pokljuške čete je bilo v gozdu v Marovšci na Pokljuki. Na kurir-

ja Pavla Tavčarja in Kristla Korošca s Koprivnika je naletel pastir iz Bohinjske Bele. Obljubil jima je, da bo prinesel kruha. Ker je bil domačin, ni nihče pomislil na izdajo. Namesto kruha jima je 25. marca 1943 pripeljal orožnike in vojaštvo iz postojank na Bohinjski Beli. V boju je Tavčar padel, hudo ranjen Korošec pa se je zavlekel do Belske planine, kjer je izkrvavel. Izdajalec je prejel zasluženo kazen. Spominsko znamenje padlima kurirjema z napisom: »KOT ŽRTVI IZDAJSTVA STA 25. 3. 1943 V BLIŽINI TEGA KRAJA PADLA TAVČAR PAVEL 1924 IN KOROŠEC KRISTEL 1924« sta v senožetih Zajame pri Belski planini leta 1980 postavila Občinski odbor ZZB NOV Bled in Krajevni odbor ZZB NOV Bohinjska Bela. Reliefno ploščo iz lite bronovine so izdelali v metalurški šoli in livarni Železarne Jesenice.

Kašarjeva Mina

JANKO TONEJC - KUNŠČEV Prečuden cvet je v grapi črni, pod njim tih partizan leži, pleto se v žalni venec trni, nad njim oblak kot luč gori. Nov cvet (Jože Udovč, Karel Pahor)

Arhiv Rezke Hudovernik

Ne pozabite nas

Janko Tonejc se je rodil 25. februarja 1920 očetu Josipu in materi Mariji, rojeni Mulej, v enajstčlanski kmečki družini. Hiši na začetku Spodnje vasi, kjer je živel, se je po domače reklo pri Kunšču. Osnovno šolo je obiskoval na Bohinjski Beli, nato se je pri zidarskem mojstru Plemlju izučil za zidarskega pomočnika. Izkazal se je kot sposoben zidar, ki se za politiko ni zanimal. Po prihodu okupatorja pa se je pridružil mladini, ki je sodelovala v gibanju OF.

Da ga Gestapo ne bi odkril, je 28. marca 1943 odšel v partizane. Bil je v Gregorčičevem bataljonu Gorenjskega odreda. Padel je 4. aprila 1943 v predelu Ricman v Lenčkovem gozdu nad Babjim zobom. Groba niso našli. Spomenik Janku Tonejcu stoji med dvema smrekama 50 metrov od gasilskega doma na Kupljeniku. Spominsko ploščo iz lite bronovine so izdelali v Metalurški šoli in Livarni Železarne Jesenice. Odkrila ga je Krajevna organizacija ZZB NOV Bohinjska Bela.

Spominsko znamenje Janku Tonejcu na Kupljeniku Foto: Franc Podjed

JANEZ STOJAN - IVAN - ANŽIČEV Bosa pojdiva dekle osorej, bosa pojdiva prek zemlje trpeče, sredi zasanjanih češnjevih vej, sežem ti nežno v dlani koprneče. Beli so beli, beli so češnje cvetovi, temni, pretemni so talcev grobovi, kakor ponosni galebi nad vodo, taki so pali za našo svobodo. Bosa pojdiva dekle osorej (Karel Destovnik - Kajuh, Rado Simoniti)

Janez Stojan se je rodil 22. junija 1916 očetu Valentinu in mami Ivani, rojeni Zupan, pri Anžicu na Bohinjski Beli. V družini so bili štirje otroci, poleg Ivana še Franc, Valentin in Mira. Ivan se je izučil za zidarskega pomočnika. Arhiv Angelce Šorli

Ne pozabite nas

Po okupaciji se je kmalu vključil v gibanje OF. Bil je še samski, ko je 25. aprila 1943 odšel v partizane. Boril se je v 2. Stražišarjevem bataljonu Gorenjskega odreda. Ranjenega so ujeli 3. julija na Lipanci na Pokljuki in odpeljali v graščino v Begunjah. Nemci so ga 14. julija ustrelili kot talca v Dolenji vasi v Selški dolini. Pokopan je v skupnem grobu na graščinskem vrtu v Begunjah.

JANEZ GOGALA - IVKO - KLATZARJEV Postal je tak fant, da bi gore premikal, nikdar se ni klicu svobode izmikal. Tako si mu segla poslednjič v roko, in v tebi je tlelo: Da! Vrnil se bo! Zdaj veter raznaša besede njegove, prisluhni natanko, da čuješ glasove: Lepo je, veš, mama, lepo je živeti, toda, za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti! Materi padlega partizana (Karel Destovnik - Kajuh)

Janez Gogala - Ivko s partizanskim imenom Turk je bil rojen 16. decembra 1917 Ivani Gogala na Bohinjski Beli. Ko se je mama poročila, je živel na Obrnah pri Klatzarju. Imel je še dva polbrata, Marjana (1023) in Franca (1925) ter dve polsestri, Tilko (1927) in Pavla (1929).

Ne pozabite nas

Živeli so v železniški čuvajnici. Delal je kot progovni delavec in ostal samski. Že pred vojno je postal član Komunistične partije in je bil tesni sodelavec Jožeta Ažmana iz Nomenja. Po okupaciji je takoj postal aktiven v gibanju OF. 14. junija 1943 je odšel v partizane, in sicer v udarni vod Gorenjskega odreda. Dodeljen je bil 8. udarni gorenjski proleterski brigadi (Prešernovi) in z njo odšel na bojno pot na Dolenjsko. Tam je bil premeščen v Gubčevo brigado. Padel je 8. septembra 1943 pri Mirni peči na Dolenjskem, Pokopan je v skupnem grobu nad Trebnjem. Polbrata sta bila mobilizirana v nemško vojsko. Oba sta se vrnila, Franc s prekomorsko brigado, Marjan pa iz Rusije.

Mama z Ivkom

Klatzarjeva hiša

FRANC ČRV - OBRNIKOV Vse življenje v srcu bo nosila jezero solza zatajevanih. In šele smrt nekoč ji sname z duše črno ruto žalovanja. Črna ruta (Miha Klinar, Franc Podjed)

Arhiv Jule Črv

Ne pozabite nas

Franc Črv se je rodil 26. marca 1921 na Obrnah očetu Jožu in materi Mariji, rojeni Rozman. Pri hiši, po domače pri Obrniku, so bili štirje otroci: Ivana (1907), Franc (1921), Andrej (1922) in Zvonka (1924). Družina je bila kmečko delavska. Franc in Andrej sta hodila delat na žago.

Franc je bil še samski, ko je bil spomladi 1943 mobiliziran v nemško vojsko. Od tam je pobegnil in 17. septembra 1943 odšel v partizane. Prišel je v 4. Jelovško četo Gorenjskega odreda. Po podatkih Inštituta za novejšo zgodovino je bil desetar v brigadi Slavka Šlandra. Padel je 6. maja 1944 v kraju Kolovec nad Radomljami. V Kolovških gozdovih je bila partizanska bolnišnica, imenovana Lukova bolnica, ki je bila maja 1944 izdana in požgana, ranjenci pa kruto pobiti. Kraj pokopa ni znan. V partizanih je bil tudi brat Andrej.

ANTON JAMAR - MARTINOV Tujci pohlepni, k nam so navalili in razdejali nam naš rodni krov, hura! Mi pa nismo se uklonili njih podivjani sili in smo začeli z njimi boj, z njimi boj. Nismo se uklonili (France Kosmač, Marjan Kozina)

Arhiv Janija Jamarja

Ne pozabite nas

Anton Jamar se je rodil na Bohinjski Beli 5. avgusta 1916 očetu Martinu in materi Ivani, rojeni Pogačar. V hiši pri Martinu, ki stoji nasproti šole, je živelo osem otrok, in sicer: Franc (1909), Angela (1910), Joža (1912), Anton, Mirko (1919), Minka, Janez (1922) in Ivica. Anton se je izučil za trgovskega pomočnika in je

služboval na Štajerskem, med drugim v Velenju. Kmalu po okupaciji se je vključil v gibanje OF. Julija 1943 je odšel v partizane, in sicer v minerski vod Triglav na Pokljuki. Pozneje je bil dodeljen 8. udarni proleterski brigadi – Gorenjski (Prešernovi), nato pa v enote na Dolenjsko. Poslan je bil na politični tečaj in bil

sprejet v KP. Postal je poverjenik OZNE v okrožju Maribor. 6. decembra 1944 je bil pri Gradišču na Pohorju težko ranjen. Da ne bi bil ujet, se je sam ustrelil. Pokopan je v skupnem grobu v Dolenji Polskavi. Vsa družina Martinovih je aktivno podpirala partizanski boj. V partizanih je bilo vseh pet sinov, dva sta v partizanih padla.

Z leve: Minka, Mirko, Joža, mati Ivana, ob njej najmlajša Ivica, zadaj Angela, ata Martin, Franc, Anton in Janez. Arhiv Janija Jamarja

FRANC ŽMITEK - STOJANOV

Oh, kako je dolga, dolga pot, žica gosta je tako, da ne morem skozi njo in stražar stoji pred njo, oh, ta dolga, dolga pot. Pesem internirancev (Milko Škoberne) Ob grobu v Starenbergu Arhiv Mari Burje

Franc Žmitek se je rodil 6. decembra 1880 na Bohinjski Češnjici očetu Jožetu in materi Jeri, rojeni Arh. Poročil se je na Bohinjsko Belo in živel na kmetiji pri Stojanu v Bregu tik ob Savi, kjer je bil mlin. Imel je sina Franca in hčerko Minko, ki je umrla kot otrok.

Ne pozabite nas

Med vojno je bil aktiven sodelavec OF. Ko je njegov sin Franc spomladi 1943 odšel v partizane, so ga Nemci aretirali in ga z ženo poslali v zbirno taborišče za izseljence v škofov grad v Goričane pri Medvodah. Od tam je bil izseljen v Starenberg na Bavarsko, kjer je 6. februarja 1944 umrl in je tam tudi pokopan.

JOŽE SRNA - ZOTLARJEV Je že nasilnik na telesu našem stal, globoko nade vse bile so zakopane. Tedaj slovenski rod zbujen je k puntu vstal in vso mladino v novo vojsko zbral. Pognal v naskok se z nami je tovariš Stane. Zastave bojne počastite mu spomin! Komandant Stane (Cvetko Zagorski, Karol Pahor)

Jože Srna (levo) Arhiv Mari Vidmar

Jože Srna je bil rojen 4. septembra 1919 v Spodnjih Gorjah očetu Antonu in materi Mariji, rojeni Zupanc. Na Obrnah pri Zotlarju je na majhni kmetiji živela družina s sedmimi otroki: Janko (1913),

Francka, Joža (1919), Anton (1922), Minka (1926), Katra (umrla mlada) in Pavla (1928). Jože je bil samski, zaposlen kot lesni delavec. Maja 1943 je bil mobiliziran v nemško vojsko. Po sedmih mesecih je pobegnil domov in 17. novembra 1943 odšel v

Ne pozabite nas

Jeseniško 2. četo Gorenjskega odreda. Dodeljen je bil v 4. četo vojske državne varnosti (VDV) in nato postal komandir čete v Vojkovi brigadi. Padel je 19. marca 1945 v Čepovanu na Cerkljanskem. Pokopan je v družinskem grobu na Bohinjski Beli.

ANTON ZORČ - VAZ'NKOV

Le nikar ne jočite za nami, lažje nam bo pasti, če z rokami, stisnjenimi v pest, žalujete za nami. Pesem talcev (Karel Destovnik - Kajuh, Franc Podjed) Anton Zorč (zgoraj drugi levo) Arhiv Andreja Zorča

Anton Zorč je bil rojen 8. maja 1893 pri Vazenku na Slamnikih. Oče je bil Joža, mati pa Katarina, rojena Kravanja. V partizanski družini je bilo pet otrok, poleg Antona še Marija, Ivan, Janez in Lojz. Anton je bil po poklicu kovač. Ostal je samski.

Bil je udeleženec oktoberske revolucije v Rusiji. Po okupaciji je bil organizator gibanja OF, bil je aretiran in zaprt v sodnih zaporih v Radovljici, kjer je naredil samomor. Pokopan je domnevno na grobišču talcev na graščinskem vrtu v Begunjah.

JANEZ PRETNAR – DRAGO - MEGVOV Postoj popotnik, ki hitiš tod mimo! Postoj za hip na kraju tem v spomin na dan, ko proti kruti nemški sili smo mi poslednji boj naš bili! Padli pod Lipanco (Franc Podjed)

Arhiv Braneta Pretnarja

Ne pozabite nas

Janez Pretnar - Drago je bil rojen 22. avgusta 1922 očetu Matevžu in materi Ivani, rojeni Malej, pri Megvovih v Spodnji vasi na Bohinjski Beli. V družini je bilo devet otrok, poleg Janeza še: Lojz (1923), Minka (192), Jaka (1027), Stanko (1929), Anica (1930), Franc (1932), Ivica (1934) in Francka (1936). Vsa družina je delala za partizane, v partizanih je bil tudi Jaka.

Po končani osnovni šoli na Bohinjski Beli je Janez ostal doma. Pomagal je očetu pri kmečkih opravilih na mali kmetiji, sezonsko pa je delal kot voznik na žagi v Soteski. Prve stike z aktivisti OF je imel v 1942 letu. Spomladi leta 1943 je bil mobiliziran v nemško vojsko. Jeseni 1943. leta je pobegnil domov in takoj odšel v partizane. Dodeljen je bil h kurirjem kurirske postaje G-4 na Gorjušah. Bil je hraber in iznajdljiv na terenu. Dobil je čin starejšega vodnika in bil sprejet v KPS. Oktobra 1944 so ga na njegovo željo premestili na kurirsko postajo G-33 na Taležu na Jelovici. Teren, kjer so potekala kurirska pota, je poznal že od mladosti, zato je lahko varneje opravljal kurirske dolžnosti. Domobranci iz postojanke na Jaršah so hodili v kontrole in zasede v Ribno in okoliške vasi. Nadlegovali in grozili so domačinom. Kurirji so se dogovorili, da jim to preprečijo, zato so tudi oni

postavljali zasede domobrancem. 25. februarja so postavili zasedo v kozolcu in blizu kapelice ob cesti z Bleda v Ribno. Tisti dan pa je bila domobranska kontrola šteličnejša kot običajno in je prišla z dveh strani. Kurirji so se znašli v izpostavljenem položaju. Prišlo je do napada, pri umiku pa sta padla kurirja Franc Valant - Štefan iz Ribnega in Janez Pretnar - Drago z Bohinjske Bele. Spominsko znamenje na mestu dogodka je postavila krajevna organizacija ZZB NOV Ribno. Načrtoval ga je prof. Janez Ravnik, izdelal pa kamnosek Alojz Vurnik. Odkrito je bilo 22. julija 1959.

Z leve: Lojz, Jaka, Fronc, Minka, Ivica, Francka, Anica (2005) Arhiv Braneta Pretnarja

Spominsko znamenje na poti v Ribno Foto: Franc Podjed

Ne pozabite nas

JANEZ SUŠNIK - IVAN - CIMPERMANOV Ko drugo leto borbe mine, prejme draga pisemce, da partizanu vrh planine prebila krogla je srce. Počiva jezero v tihoti

Janez Sušnik se je rodil 28. novembra 1925 pri Cimpermanu na Bohinjski Beli očetu Janezu in materi Ivani, rojeni Markelj (Vorhovi). Domačija stoji v Zgornji vasi kot tretja hiša od železniškega viadukta desno po stari poti. V družini so bili štirje otroci, poleg Ivana še Milka (1920), Ivanka (1923) in Albin (1931). Ivan se je izučil za ključavničarja.

Arhiv Tine Mužan

Bil je samski, ko so ga spomladi 1943 mobilizirali v nemško vojsko. Poslali so ga v Rusijo, od koder je pobegnil domov in maja 1944 takoj odšel v Prešernovo

brigado. Dodeljen je bil v udarni vod 31. divizije. Padel je 5. maja 1945 pri Gorici. Pokopan je na pokopališču pri sv. Andreju.

Z leve: Ivan, mama Ivana, Albin, zadaj oče Janez, Milka in Ivanka. Arhiv Tine Mužan

Ne pozabite nas

FRANC PREZELJ - POGAČNIKOV Jutri gremo v napad! Glej, kako globoko je nebo! Sneg naš beli brat, razlij se v temo, temo! Veter potepuh, podaj nam roko! Mesec lenuh, hitreje za nami! Mi gremo, gremo s puško na rami v napad za svobodo, za kruh! Jutri gremo v napad (Matej Bor, Janez Kuhar)

Franc Prezelj je bil rojen 18. oktobra 1907 očetu Juliju in materi Ani, rojeni Kusterle, v Podbrdu. Živel je na Bohinjski Beli pri Pogačniku v Zgornji vasi, kjer je bil poročen s Francko, rojeno Kelbl. Imela sta hčerko Francko. Zaposlen je bil kot lesni delavec. Arhiv Dejana in Roberta Kavčiča

Bil je predvojni komunist in organizator gibanja OF. Sodeloval je v bohinjski vstaji in pri napadu Prešernovega bataljona 16. decembra 1941 na Nomenj. Po neuspehu vstaje se je vrnil domov in opravljal terensko delo OF do odhoda v partizane 5. maja 1944. Dodeljen je bil Kosovelovi brigadi kot brigadni bolničar. Padel je 27. februarja 1945 pri Stomažu v Vipavski dolini. Pokopan je v družinskem grobu na pokopališču na Bohinjski Beli. Hčerka Francka je bila učiteljica v Tolminu. Podrobnosti o smrti starega očeta opisujeta vnuka Dejan in Robert v dodatku (str. 128).

Žena Francka s hčerko Francko Arhiv Dejana in Roberta Kavčiča

Ne pozabite nas

FRANC ZUPAN - PAŽDBARJEV Dom je požgan, brat je ustreljen, oče zaklan, jaz izseljen. Taka je nemška kultura iz tega stoletja, doba terorja, krivic in svinčenega petja. Hej partizan, hej partizan, stopi na plan! Bohor je vstal (Radovan Gobec)

Arhiv Franca Zupana

Franc Zupan se je rodil 24. oktobra 1903 pri Paždbarju na Kupljeniku. Oče je bil Franc, mama pa Ivana, rojena Paternu. Poročil se je z Jero, rojeno Zupan - Oblakovo. Imela sta samo sina Ivana. Delal je kot cestni delavec.

Kmalu po okupaciji se je vključil v gibanje OF. V domači vasi je bil član vaškega odbora OF in obveščevalec VOS. 6. maja 1944 je odšel v Jelovški bataljon Gorenjskega odreda, 2. avgusta je bil ranjen in ujet. Zaprt je bil v graščini v Begunjah, od koder so ga odpeljali v koncentracijsko taborišče Mauthausen. Tam je umrl 31. januarja 1945.

Ne pozabite nas

VINKO PRIMOŽIČ - LENČKOV Na oknu glej obrazek bled, na licih grenkih solzic sled, zakaj pa dekle komaj dvajsetih let tak' žalostno gledaš v svet. V hribe šel je dragi moj, s fašisti bil je težki boj. Morda je v krvi obležal nocoj, ko branil je narod svoj. Na oknu (španski napev)

Arhiv Draga Primožiča

Vinko Primožič se je rodil 3. aprila 1912 očetu Janezu in mami Mariji, rojeni Čop, na Kupljeniku pri Lenčkovih. Hiša Lenčkovih je na koncu vasi tik pod jelovškimi gozdovi. V družini je bilo šest otrok. Poleg Vanka še Marija (1903), Karel (1908), Andrej (1909), Angela (1911) in Francka (1915).

Bil je gozdni delavec, samski, a v resni zvezi z dekletom. V partizane je odšel 6. maja 1944 in sicer v 4. četo Gorenjskega odreda. Nekje na Jelovici je bil ujet in odpeljan v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je umrl.

Vsa družina je bila narodno zavedna in v veliko pomoč partizanom. v V Nemčijo je bil interniran tudi brat Karel, ki se je po vojni vrnil na dom. Štirje Lenčkovi otroci, Marija, Karel, Angela in Francka, so po vojni dobili status borcev.

Z leve: Andrej, Franca, Korl, mama, Marija, Cena, Angela. Arhiv Draga Primožiča

Ne pozabite nas

JOŽE ZUPAN - ŽNIDARJEV Nisem te poznal in vendar sem dodobra te poznal, tovariš, ki ob zidu klecnil si krvav. Ne vem, če tvoja mati še živi, ne vem, če ljubico imel si ti, a vendar sem natanko te poznal, ker si s krvjo nam pot zaznamoval. Mrtvim tovarišem (Karel Destovnik - Kajuh)

Arhiv Joža Zupana

Jože Zupan je bil rojen 1. novembra 1919 na Bohinjski Beli pri Žnidarju očetu Francu in mami Mariji, rojeni Beznik z Gorjuš. V družini je bilo pet otrok: Franc, Janez, Ivana, Ana in Joža ter polsestra Minca. Joža je bil samski, izučil se je za zidarskega pomočnika. Spomladi 1943 je bil mobiliziran v nemško vojsko, od koder je pobegnil domov. Jeseni 1944

je odšel v Jeseniško-bohinjski odred in postal štabni kurir. Ranjen in ujet je bil 29. januarja 1945 pri Hudičevem mostu nad Staro Fužino. Zaprt je bil v graščini v Begunjah, od tam so ga poslali v koncentracijsko taborišče Glockeman. Njegova nadaljna usoda ni znana. V partizanih sta bila tudi oba brata, Franc v Gradnikovi brigadi, Janez pa je bil ujet in je dočakal svobodo v taborišču Dachau.

Ne pozabite nas

JAKOB JERE - CUCKOV Še tujec pije našo kri, razdira dom, družine. Vihar nad njim naj zahrumi, da z naše zemlje izgine. Stoji tam v gori partizan (narodni napev)

Levo Jakob, desno brat Janez Arhiv Ivanke Dolinar

Jakob Jere je bil rojen 15. aprila 1900 očetu Jakobu in mami Franci, rojeni Krivec, pri Cucku na Kupljeniku. V družini je bilo deset otrok, šest bratov (Jaka, Franc, Štefan, Tina, Janez, Matija) in štiri sestre (Lenka, Polona, Johana, Mina). Živeli so v majhni domačiji na začetku vasi. Bratje so bili večinoma zaposleni pri železnici. Jaka je delal kot lesni delavec. Ko se je poročil z Ivano Pogačnik, sta živela v majhni hišici v Zgornji vasi na Bohinjski Beli. Otrok nista imela.

Med okupacijo je bil aktiven v OF. V partizane je odšel 14. decembra 1944, in sicer v Jeseniško-bohinjski odred, nato pa je bil dodeljen Prešernovi brigadi. Padel je 4. februarja 1945 v Topolah pod Sv. Mohorjem. Pokopan je v družinskem grobu na pokopališču na Bohinjski Beli.

Ne pozabite nas

MARIJA SREBRNAK - UREVČEVA Peklenski ogenj Švabov iz obroča, drdranje strojnic, bomb in krogel toča z vseh strani na tabor naš se vsuje. Zaprta pot umika nam je v gore, rešuje glavo vsak si, kakor more. Prej smrt kot vdaja! – bojni klic se čuje. Padli pod Lipanco (Franc Podjed)

Marija z mamo Arhiv Janka Koblarja

Marija Srebrnak je bila rojena 15. decembra 1909 pri Urevcu na Bohinjski Beli očetu Mihu Muleju in mami Ivani, rojeni Torkar, s Sela pri Bledu. Imela je brata Franca (1914), ko se je mama dru-

gič poročila z železničarjem Mihaelom Petričem, pa je dobila še polsestri Jožico (1924) in Anico (1925). Že pred vojno se je poročila s Francem Srebrnakom in živela na Slovenskem Javorniku. Ker nista imela otrok, sta posvojila Ano, kasneje poročeno Čimžar. Konec leta 1944 je odšla v partizane v 1. bataljon Gorenjskega odreda. Dodeljena je bila Gorenjskemu vojnemu področju v Farji potok. Naredila je bolničarski tečaj in v enoti delala kot bolničarka. Padla je 24. marca 1945 na Poreznu. Pokopana je v družinskem grobu na pokopališču na Bohinjski Beli.

Ne pozabite nas

ANTON ŽOLGER - ŠTENGARJEV Ranjen milo prosi: »Skopljite mi jamo, puško na globoko, sabljo na široko. Vanjo položite moje mrtvo truplo, zraven položite mojo zvesto puško.« Tam na Pugled gori (Ludvik Kukovica)

Arhiv Julke Čadež

Anton Žolger je bil rojen 2. junija 1903 očetu Antonu in mami Tereziji Bernardič na Dunaju, kjer sta bila starša zaposlena. Na Dunaju je hodil tudi v šole in je zato dobro govoril nemško. Družina, v kateri je bil še brat, se je nato preselila v Videm - Krško. Službo je kasneje dobil v Železarni KID na Jesenicah.

Preko sodelavca Šiftarja - Kruhovca se je spoznal z Julko Ropret - Štengarjevo in se z njo poročil. Domačija pri Štengarju je v Zgornji vasi druga, če greš po stari poti naprej od viadukta. Z Julko sta med vojno dobila tri otroke, Rezko (1941) in dvojčka Julko in Tonija (1942). V partizane je odšel 13. decembra 1944 v Jeseniško-bohinjski odred, dodeljen je bil v Bazoviško brigado. Ko je bil hudo ranjen, mu je pomagal partizan, svak Jože Stare. Naletela sta na nemško zasedo in padla 27. marca 1945 pri Zalem Logu v Selški dolini. Tam je bil tudi pokopan. Po vojni je bil prekopan v družinski grob na Bohinjski Beli. Otroci so po vojni postali: Rezka trgovka, Julka farmacevtka in Toni zidar.

Zadaj Žolger s hčerko Rezko, ob vozičku nečakinja Minka in nečak Janko, v vozičku dvojčka Toni in Julka. Arhiv Julke Čadež

Ne pozabite nas

FRANC JAMAR - KATRIČNIKOV Če moj dragi bo življenje za pravico sveto dal, mi v tolažbo in veselje, sinko zlati bo ostal. Prepevala mu bom pesmi, gledal me bo nasmejan, pravila o očku dragem: bil je hraber partizan. Partizanska žena (Ciril Cvetko, angleški napev)

Arhiv Mare Kalan Arhiv Janija Jamarja

Franc Jamar je bil rojen 28. januarja 1908 očetu Martinu in mami Ivani, rojeni Pogačar. V številni družini pri Martinu v Spodnji vasi je bil najstarejši otrok. Izučil se je za ključavničarja in se zaposlil v Železarni KID na Jesenicah. Poročil se je z Berto Burja pri Katričniku v Zgornji vasi in z njo imel dva otroka,

Franca (1942) in Jelko (1943), Berta pa je že prej imela hčerko Marijo (1932). Ob okupaciji se je vključil v gibanje OF, v partizane pa je odšel ob mobilizaciji 10. januarja 1945, in sicer v Jeseniško-bohinjski odred. Od tam je bil dodeljen Prešernovi brigadi. Padel je 3. marca 1945 na Osolniku pri Škofji Loki. Tam je bil tudi pokopan in po vojni prepeljan v družinski grob na Bohinjski Beli.

Po vojni je Franci delal tehnično industrijsko šolo na Jesenicah, pozneje je bil zaposlen v Nemčiji. Jelka je bila poštna uradnica v Podnartu, kjer je bila tudi poročena. Pastorka Marija, poročena Kalan, je delala na upravi trgovskega podjetja Murka v Lescah. Več o Franciju Jamarju in njegovi smrti je napisala Marija Kalan (str. 126).

Mara in Franci

Jelka z mamo Arhiv Mare Kalan

Ne pozabite nas

SIMON KUNČIČ - SLAMENKOV (IGOR) Ko sva midva se zadnjič poslovila, iz mojih ust utrgal se je glas: »Ko greš v borbo v daljno tiho goro, ostani zdrav in ne pozabi nas!« Zdaj te že dolgo črna zemlja krije, v grobu veneš ti slovenski cvet, sovražniku pa zadnja ura bije, tovariš tvoj osvobodil bo svet. V ranem jutru (Pavla Benedik)

Arhiv Braneta Pretnarja

Simon Kunčič se je rodil 28. oktobra 1901 Mariji Kunčič - Slamenkovi iz Zgornje vasi na Bohinjski Beli. Delal je v Železarni KID na Jesenicah. Poročil se je s Frančiško Mulej -Obrnikovo in z njo imel dva otroka Francija (1926) in Minko (1927). Po okupaciji se je takoj vključil v delo OF.

1. oktobra 1944 je odšel v Jeseniško-bohinjski odred. Po nalogu 4. čete VDV se je vrnil domov in delal kot obveščevalec. 10. januarja 1945 je ponovno odšel v Jeseniško-bohinjski odred in bil dodeljen Gradnikovi brigadi. 31. marca 1945 je bil ranjen, 14. aprila je v bolnici Pavli pri Mrzli Rupi umrl zaradi zastrupitve.

Pokopan je v družinskem grobu na Bohinjski Beli. Njegov sin Franci in hči Minka sta bila oba aktivna obveščevalca med vojno. Po vojni je Franci delal v Železarni Jesenice in na pošti na Bohinjski Beli, Minka pa je bila gostinska delavka v hotelu Jelovica na Bledu.

Franci, Minka, mama. Arhiv Braneta Pretnarja

Ne pozabite nas

JANEZ KAPUS - SUHARJEV V poletnem žaru na pečinah skalnih s svinčenko v prsih partizan leži, leži; končan je sen o dneh bodočih, daljnih in zadnjič v svet ponosne zro oči. Smrt v Brdih (Živa Forznarič, Makso Pirnik)

Arhiv Jelke Kozjek

Janez Kapus se je rodil 8. februarja 1909 pri Suharju očetu Janezu in mami Mariji, rojeni Zupančič. V Suharjevi družini so bili štirje otroci: Minca (1907) poročena Jere, Angela (1908), poročena Vovk, Janez in Neža (1911), poročena Groznik. Janez je bil delavec, neporočen. Ob mobilizaciji 10. januarja 1945 je odšel v Jeseniško-bohinjski odred. Od tam je

bil dodeljen Gradnikovi brigadi. Padel je 4. marca 1945 v Podgozdu pri Grgarju na Primorskem. Pokopan je v družinskem grobu na Bohinjski Beli.

Sestre z leve: Neža, Minca, Angela (sedi). Arhiv Jelke Kozjek

Ne pozabite nas

MIRKO OLIFČIČ - FRIDOV Zelene senožeti, Benečija in tam za hribi skalni mrki Kras, mrki Kras. Kje si gorenjska tiha domačija? V Goriških brdih sam umiram jaz. Smrt v Brdih (Živa Forznarič, Makso Pirnik)

Arhiv Metke Podjed

Mirko Olifčič se je rodil 29. aprila 1904 očetu Frideriku in mami Katarini, rojeni Rozman iz Železnikov. Domačija, kjer je bila gostilna, leži v Zgornji vasi blizu viadukta. Oče je bil dvakrat poročen. Iz prvega zakona je imel hčerki Ivano, poročeno Pokovec in Marijo, poročeno Hrovat. V drugem zakonu se je rodilo sedem otrok. Trije sinovi so umrli maj-

hni, živi so ostali: Janko (1895), Franja (1898), Lojza (1901), poročena Burja, Mirko, in Tilka (1907), poročena Besce. Brat Janko je padel v 1. svetovni vojni v kaverni pod Vršičem. Mirko je končal trgovsko akademijo v Ljubljani in po smrti očeta nasledil gostilniško obrt in trgovino. Poročil se je z Marjeto, rojeno Markelj, in z njo imel štiri otroke: Ireno (1936), poročeno Čelesnik, Vero (1937), poročeno Demšar, Janeza (1938), ki je ostal invalid in Metko (1941), poročeno Podjed. V bližini, pri Katričniku, je živela še njihova polsestra Marija Burja (1932), poročena Kalan. Po okupaciji je bil aktiven sodelavec OF. V partizane je odšel ob mobilizaciji 10. januarja 1945. Prišel je v Jeseniško-bohinjski odred, od tam pa je bil dodeljen v Gradnikovo brigado. Padel je 30. marca 1945 na Sinjem vrhu pri Otlici na Primorskem. Več o tem dogodku je zapisano v dodatku na strani 134. Tam je opisana tudi žalostna pot belskih vdov po padle može na Primorsko.

Ne pozabite nas

Hčere so se kljub povojnemu pomanjkanju dobro uveljavile v življenju. Irena je končala ekonomsko šolo in se zaposlila v Železarni Jesenice, pozneje pa je bila asistentka možu, stomatologu. Vera je delala kot poštna uradnica v Škofji Loki in v Poljanah. Metka je bila učiteljica gospodinjstva v Osnovni šoli Bohinjska Bistrica.

Z leve: Vera, Janez, Irena, Metka. Arhiv Metke Podjed

FRANC POGAČAR - ŽVEGELJNOV Sprejmi zemlja žrtve vase, v hrame svojih korenin, naj se v kali kost prerase tvojih večnostnih prvin! Žalostinka žrtvam (Tone Seliškar, Rado Simoniti)

Franc Pogačar se je rodil 10. oktobra 1902 očetu Janezu in mami Marij, rojeni Odar, pri Žvegeljnu v Zgornji vasi. Ko je oče leta 1914 odšel v vojsko, je komaj dvanajstletni deček hodil na delo na žago in tam ostal kot gaterust do odhoda v partizane. Leta 1928 se je poročil z Ivano Zupan – Žnidarjevo. Imela sta pet otrok: Francija (1929), Tončka (1930), Janeza (1931), Minko (1938), poročeno Soklič, Milico (1939), poročeno Burja, in Ivanko (1943). Arhiv Minke Soklič in Milice Burja

V partizane je odšel ob mobilizaciji 10. januarja 1945. Iz Jeseniško-bohinjskega odreda je bil dodeljen v 2. bataljon Vojkove brigade, nato pa za varovanje partizanske bolnice Franja. Pri obrambi dohodov v bolnico v spomladanski sovražnikovi ofenzivi na Cerkljanskem je bil hudo ranjen z dumdum kroglo. Po pripovedovanju bolničarke,

ki je prišla na Bohinjsko Belo, so mu amputirali nogo in roko. V hudih bolečinah je umrl 14. marca 1945. Pokopan je v družinskem grobu na Bohinjski Beli. Njegov sin Franci je po vojni ostal doma in hodil na delo v Železarno Jesenice, Janez in Minka sta postala trgovska poslovodja, Milica se je izučila za šiviljo, Ivanka in Tonček pa sta umrla za davico.

Z leve: Minka, Franci, Janez, Milica (2008). Arhiv Minke Soklič in Milice Burja

Ne pozabite nas

JANEZ RUTAR - HLEVARJEV Stoji tam v gori partizan, ozira se v nižavo trdo mu puško stiska dlan, šel v borbo je krvavo. Še tujec pije našo kri, razdira dom, družine. Vihar nad njim naj zahrumi, da z naše zemlje izgine.

Arhiv Metke Podjed

Stoji tam v gori partizana (Zdravko Tavčar, narodni napev)

Janez Rutar se je rodil 28. avgusta 1907 očetu Janezu in mami Luciji pri Šmonovih pod Robom v vasi Zadlaz-Žabče pri Tolminu. Imel je še brata Andreja in dve sestri, ki sta se poročili v Italiji. Bil je gozdni in železničarski dela-

vec. Poročil se je z Jerco Kranjc - Hlevarjevo iz Grabna na Bohinjski Beli. Zanimivo je, da se je z njeno sestro Ančko poročil tudi njegov brat Andrej. Janez je imel dva otroka, sina Janka (1941) in hčerko Ančko (1942), poročeno Štojs.

V partizane je odšel ob mobilizaciji 10. januarja 1945 v Jeseniško-bohinjski odred, od koder je bil dodeljen v delavski bataljon 9. korpusa v Cerkno. Padel je 24. marca 1945 v Novakih pri Cerknem. Pokopan je v družinskem grobu na Bohinjski Beli. Po vojni je sin Janko končal poklicno šolo, se zaposlil v Iskri in kasneje v osnovni šoli na Lipnici. Ančka je bila zaposlena v kemijskem laboratoriju Železarne Jesenice.

Ne pozabite nas

BRATA ANTON IN JANEZ ZUPANČIČ - KACONOVA Sini moji, sini moji zlati, vas bom še gladila po laseh? Če ne vrne se noben od treh, sini moji, moji trije fantje zlati, žalostna bo, a ponosna vaša mati. Pesem matere treh partizanov (Karel Destovnik - Kajuh) Arhiv Metke Podjed

Anton Zupančič se je rodil 20. januarja 1902, Janez pa 11. januarja 1910 očetu Jakobu in mami Mariji Kunčič. Kaconova domačija se nahaja v Spodnji vasi za gostilno Rot. V družini je bilo šest otrok: Jože (1900), Anton (1902), Matevž (1903), Janez (1910), Marija in Meta. Anton je ostal samski, delal je kot pro-

govni delavec pri železnici. Tudi Janez je bil neporočen, bil je lesni delavec. Mobilizirana sta bila 10. in 11. januarja 1945 v Jeseniško-bohinjski odred in dodeljena v Gradnikovo Brigado. Padla sta v spomladanski sovražnikovi ofenzivi marca na Otlici. Kraj njunega pokopa je neznan.

FRANC TONEJC - KUNŠČEV Zgorel, zgorel je nagelj rdeč, osul se v ogenj rožmarin, le veter joče, ko blodeč pepel raznaša z ruševin. O, Radovna (Miha Klinar, Franc Podjed)

Arhiv Rezke Hudovernik

Ne pozabite nas

Franc Tonejc se je rodil 14. oktobra 1923 na Kunščevi kmetiji na Bohinjski Beli pod Kamno Gorico očetu Jožetu in mami Mariji, rojeni Mulej. Oče se je dvakrat poročil. S prvo ženo, Marijo, je imel pet otrok: Joža (1918), Janeza (1920), Minko (1922), poročeno Sušnik, Franca (1923) in Antona (1925), z drugo ženo, Marijino sestro Terezijo, pa štiri: Jelico (1928), Ano (1930), poročeno Ambrožič, Lojza (1932) in Rezko (1933), poročeno Hudovernik. Franc je bil izučen za mizarskega pomočnika, delal je pri Barbiču v Zgornji vasi (pri Klemenu).

Aprila 1943 je bil Franc vpoklican v nemško vojsko. Poslan je bil na zahodno fronto v Francijo, kjer je pobegnil k Amerikancem. Javil se je v prekomorsko brigado za Jugoslavijo. Po prihodu v Dalmacijo je bil dodeljen 1. četi 2. bataljona 1. tankovske brigade. Zgorel je v tanku, v borbi za Trst, 30. aprila pri Bazovici. V partizanih so se borili vsi štirje bratje Tonejc. Domov sta se vrnila le Jože in Anton.

JOŽE ZUPAN - TEFKARJEV Ni sol. Je slana solza bolečine, ki lega čez in čez, čez vse soline. Solza (Tone Pavček)

Arhiv Jožeta Zupana

Ne pozabite nas

Jože Zupan se je rodil 26. januarja 1908 v Nomenju očetu Jakobu in mami Mariji, rojeni Žvab. Odraščal je v številni družini devetih otrok pri Jamrovih. Službo je dobil pri železnici in se leta 1936 poročil z Marijo Burja. Družina z dvema otrokoma Jožetom (1938) in Nado (1944) je živela v hiši pri Tefkarju na koncu Zgornje vasi. Jože je bil aktiven v OF na Bohinjski Beli. V partizane je odšel ob mobilizaciji 10. januarja 1945, in sicer v Jeseniško-bohinjski odred, od tam pa v 1. bataljon Gradnikove brigade, kjer je bil pomočnik mitraljezca. Padel je 4. marca 1945 v Pod-

gozdu blizu Grgarja na Primorskem. Tudi Jamrova družina je podpirala partizane. Antona je ranila bomba, ki je eksplodirala na njihovem dvorišču na Jesenicah. Več o očetovi zgodbi je napisal v prispevku Jože Zupan (str. 122125). Po vojni je sin Jože postal profesor slovenščine in ravnatelj Osnovne šole dr. Pavla Lunačka v Šetrupertu na Dolenjskem, Nada, poročena Klavžar, pa je bila trgovska poslovodkinja na Bohinjski Beli.

Družina Tefkarjevih. Z leve: hči Nada, mama Minca, sin Jože, oče Jože. Arhiv Marjana Klavžarja

100

FRANC URH - ŠILARJEV Z menoj, dekle, si žalost vso nosila, ah, kdo bo nosil žalost zdaj ... Z menoj si bol in radost ti delila, ah kdo, kdo delil jih bo sedaj? Še dosti, dosti bi povedal, a vse besede v prsih mro. Samo še to: da rad pogledal poslednjič v tvoje bi oko. Partizanovo slovo (Karel Destovnik - Kajuh)

Arhiv Zofije Žvan

Ne pozabite nas

Franc Urh se je rodil 27. marca 1911 očetu Jakobu in mami Mariji, rojeni Soklič, pri Šilarju na Kupljeniku. V družini se je rodilo devet otrok: Minca, Lovrenc, dvojčka Janez in Joža, Francek, Štefan, Lojzek, Meta in Franca. Dvojčka sta umrla še kot otroka. Hiša je bila znana po izdelovanju grabelj. Franc je

101

bil zaposlen kot gozdni delavec in ni bil poročen. V partizane je odšel 17. januarja 1945, ko je bil mobiliziran v Jeseniško-bohinjski odred, nato pa je bil dodeljen delavskemu bataljonu Gorenjskega vojnega področja. Padel je 24. marca 1945 pod Poreznom, kjer je tudi pokopan. V ujetništvu je bil tudi brat Štefan.

102

KASSIAN GISINGER Govore, da bo še bolj hudo, da bodo si klicali iz gore v goro: »Človek, človek, si ostal? Rad bi roko ti podal!« Pa ne bo nikogar, da bi se odzval! Ne klonimo tovariši (Karel Destovnik - Kajuh)

Arhiv Pavline Černe

Ne pozabite nas

Kassian Gisinger se je rodil 5. aprila 1920 očetu Romanu in mami Josephini, rojeni Ender v Madru pri Feldkirchnu ob švicarski meji. Izučen je bil za ključavničarja. Med vojno je bil nemški vojak v kasarni na Bohinjski Beli. Tam je spoznal ženo Pavlo, rojeno Kelbl, po domače Uršna iz Spodnje vasi, ki je v kasarni prala. Pavla je že imela hči Ivanko, skupaj pa sta dobila še Pavlo in Marjano. Iz kasarne je bil premeščen na fronto v

103

Rusijo, kjer je bil ranjen in poslali so ga na zdravljenje v Avstrijo. Po izboljšanju je od tam pobegnil. Na vlak mu je pomagal železničar Pišek in ga pred postajo Bohinjska Bela spustil z vlaka, da je lahko skrivaj odšel domov. Pri ženi doma (pri Uršnem) se je nato skrival do mobilizacije. 15. januarja 1945 je odšel v partizane, v Jeseniško-bohinjski odred, kjer ga je sprejel Tonček Kelbl – Silvester, nato je bil dodeljen v Gradnikovo brigado. Padel je v bojih na Sinjem vrhu 30. marca 1945. Pokopan je v družinskem grobu na Bohinjski Beli. Njegove hčere so se po vojni znašle takole: Ivanka, poročena Rozman, je bila ekonomistka v Iskri Ljubljana, Pavla, poročena Černe, je bila uradnica na Občini Jesenice, Marjana, poročena Korbar, je bila administratorka na sodišču v Žalcu.

Z leve: hči Pavla, žena Pavla, hčere Marjana in Ivanka.

104

JOŽE STARE Nisem te poznal in vendar sem dodobra te poznal, tovariš, ki si v partizanih pal. Ne vem, če sive si imel oči, ne vem, če trde, hrapave dlani, a vendar sem natanko te poznal, ker si življenje za življenje dal. Mrtvim tovarišem (Karel Destovnik - Kajuh)

Arhiv Marjana Koblarja

Ne pozabite nas

Jože Stare je bil rojen 26. marca 1898 na Koprivniku očetu Janezu in mami Mariji, rojeni Ravnik (Skminčevi). Na Bohinjski Beli je delal v gostilni pri Batištu, kjer je spoznal Meto Ropret - Štengarjevo. Poročila sta se leta 1923. Na začetku sta stanovala na Krištanovi kovačnici. Zaposlil se je v Železarni KID na Jesenicah. Leta 1924 se jima je rodil prvi otrok, sin Stanko (partizan Petko). Zgradila

105

sta si novo hišo pri Oreharju v Zgornji vasi, kjer se je leta 1928 rodila še hčerka Julka. V Jeseniško-bohinjski odred je bil mobiliziran 10. januarja 1945 in dodeljen v delavski bataljon 9. korpusa. S soborcem, svakom Antonom Žolgerjem, ki je bil težko ranjen, sta dobila odpustnico za domov. Naletela sta na zasedo in oba padla 27. marca 1945 v Zalem Logu. Pokopan je v družinskem grobu na Bohinjski Beli.

106

MIRKO VIRANT Le nikar ne jočite za nam žene, matere, dekleta, jutri pademo v gramozni jami kakor dobra zvesta četa. Le nikar ne jočite za nami, lažje nam bo pasti, če z rokami, stisnjenimi v pest, žalujete za nami. Spominski park 14. oktober v Kraljevu

Mirko Virant se je rodil 20. decembra 1913 v Avstriji kot nezakonski otrok materi Mariji Pogačar, Žvegeljnovi z Bohinjske Bele. Oče je bil 1914 vpoklican v avstrijsko vojsko, med dopustom se je z Marijo poročil, nato se je vrnil v vojno in tam padel. Mirko je bil upravnik na pošti v Poljčanah, kjer je bila poštarica tudi njegova žena.

Ne pozabite nas

Pesem talcev (Karel Destovnik - Kajuh) Bil je predvojni komunist, v Mariboru je bil aretiran in zaprt. Izgnan je bil v Ribarsko Banjo v Srbijo, nato pa v Kraljevo. Tam je bil 16. oktobra 1941 ustreljen kot talec. Pokopan je v Parku talcev v Kraljevu skupaj z ostalimi sedem tisoči talcev.

107

Življenjske in medvojne zgodbe padlih, katerih imena so zapisana na obelisku, so s tem končane. V evidencah vojnih žrtev na Inštitutu novejše zgodovine je še nekaj padlih borcev z Bohinjske Bele. Ravno tako jih je še nekaj v knjigi Lojza Kosa Po poti spominov. Nekateri med njimi so bili na Bohinjski Beli rojeni, potem pa so živeli drug je. V nadaljevanju so na kratko opisane njihove življenjske poti in vloga v NOB.

108

MIHA PETRIČ

Ostani pri meni, ptica, ne leti na južno stran, ko se razraste po meni tišina, ne bi rad umrl sam. Samota (Tone Pavček) Z leve: Anica, Marija Srebotnjak, mama, Franc, Miha Petrič in Jožica. Arhiv Janka Koblarja

Miha Petrič je bil rojen 6. januarja 1882 na Bohinjski Beli. Bil je drugi mož Ivane, rojene Torkar, ki ji je prvi mož Miha Mulej umrl. Živel je pri Urevcu v Zgornji vasi na Bohinjski Beli. Rodili sta se mu dve hčeri, Jožica (1924) in Anica (1925). Delal je pri železnici.

Ne pozabite nas

Bil je član OF na Bohinjski Beli. Pri delu na progi so ga hudo ranili drobci eksplodirane mine. Za posledicami ran je umrl na Golniku 18. aprila 1945. Pokopan je v družinskem grobu na Bohinjski Beli. Hči Jožica je po vojni nekaj časa živela na Slovenskem Javorniku, kasneje pa v Srbiji. Hči Anica, poročena Koblar, pa je ostala doma.

109

BOGOMIR RAVNIK - MIRKO Sini moji, sini moji zlati, vas bom še gladila po laseh? Če ne vrne se noben od treh, sini moji, moji trije fantje zlati, žalostna bo, a ponosna vaša mati. Pesem matere treh partizanov (Karel Destovnik - Kajuh)

Arhiv Maje Ravnik - Oblak

110

Mirko Ravnik je bil rojen 13. oktobra 1918 očetu Janezu in mami Mariji, rojeni Urh, na Bohinjski Beli. Oče je bil rojen pri Belčevih v Zgornji vasi v zaselku Zapretaka. Družina je stanovala na železniški postaji v Soteski. Imel je štiri brate: Franca, Ivana, Lojza in Ludvika. Kasneje so se preselili na vahtnico v Radovljico, kjer se je rodil še peti brat, Joža. Mirko je bil frizerski pomočnik, samski. Vsa družina je bila zelo muzikalična. Franc je igral violino, Mirko harmoniko, Lojz

je izdeloval citre, Ludvik je lepo pel in igral citre, Ivan pa je po vojni pel čudovit bas v Linhartovem zboru. Mirka je vojna zatekla med služenjem vojaškega roka. Ko se je vračal domov, je bil ujet. Iz ujetništva se je vrnil januarja 1942, 28. aprila 1943 pa se je vključil v Jelovški bataljon Gorenjskega odreda. Dodeljen je bil v Prešernovo

brigado, kjer je postal sekretar SKOJ-a in komandir čete. Z brigado je odšel na Dolenjsko. Padel je 13. septembra 1943 v bojih na Turjaku. Pokopan je v družinskem grobu v Radovljici. V partizanih sta bila tudi Ivan in Lojz, Ludvik in Joža pa sta bila mobilizirana v nemško vojsko. Joža je prišel po vojni peš iz ujetništva v Rusiji.

Z leve: Jože, Ivan, mama, Mirko, oče, Franc in Ludvik. Arhiv Maje Ravnik - Oblak

Ne pozabite nas

111

FRANC RAVNIK Moral sem od doma iti, se podati v gozd teman, ker sem ljubil domovino, zdaj postal sem partizan. Za menoj se joka očka, mati, sinko, hčerkica, za menoj se joka ljuba, moja draga ženkica. Bleda luna (Tone Ljubič, ljudska)

Franc Ravnik je bil rojen 5. oktobra 1912 na Bohinjski Beli očetu Janezu in mami Mariji, rojeni Urh. Živel je v Radovljici, Mesto 19. Delal je kot železničar – skladiščnik. Z ženo Tončko sta imela dva otroka, hčerko Vido in sina Mirka. Bil je član Sokola. Arhiv Maje Ravnik - Oblak

112

Kot sodelavec gibanja OF je bil 17. junija 1942 aretiran in zaprt v Begunjah. Z družino je bil izseljen v delovno taborišče Gunzenhausen. Po letu dni so se vrnili domov, 30. septembra 1944 pa je odšel v Škofjeloški odred. Padel je 31.

oktobra 1944 na Brdu pri Gorenji vasi v Poljanski dolini. Pokopan je v družinskem grobu v Radovljici. Po vojni je imela hčerka Vida frizerski salon v Lescah, sin je postal podoficir v JLA, kasneje pa vladni šofer.

Družina Franca Ravnika Arhiv Maje Ravnik - Oblak

Ne pozabite nas

113

JOŽE PATERNU Glej, rodno zemljo, glej višave, odete v razsvetljeni dan, na grobu cvet nesmrtne slave, doslej na naših tleh neznan! Nov cvet (Jože Udovč, Karol Pahor)

Arhiv Jelke Kunčič

114

Jože Paternu je bil rojen 14. marca 1893 Katarini Paternu pri Vršanovih na Kupljeniku. Živel je na Lancovem pri Grabnarju, delal je na žagi. Z ženo, Marjano Drol sta imela sedem otrok: dvojčici Ivanko in Jožico (1923), Vinkota (1924), Marico (1925), Joža (1930), Jelko (1937), en otrok pa je umrl. V partizane je odšel 25. marca 1944 in bil dodeljen delavskemu bataljonu v Cerkno, kjer je opravljal svoj žagarski poklic. Padel je 25. marca 1945 v Baški grapi. Pokopan je v družinskem grobu v Radovljici.

Sin Vinko je bil mobiliziran v nemško vojsko, po dopustu je bil mobiliziran v partizane in je padel na Jelovici. Po vojni sta bili Ivanka in Jožica pisarniški delavki, Marica je bila šivilja, Jože je ostal doma in delal kot zidar, Jelka pa je postala trgovka.

Ne pozabite nas

115

MIHA MANDELJC Oh, kako je dolga, dolga pot, žica gosta je tako, da ne morem skozi njo in stražar stoji pred njo, oh, ta dolga, dolga pot. Pesem internirancev (Milko Škoberne)

Arhiv Marjane Mandeljc

116

Miha Mandeljc se je rodil 22. septembra 1892 očetu Jakobu in mami Mariji, rojeni Zupan, pri Mikelnu na Bohinjski Beli. Živel je na Mlinem pri Ledrarju, kjer je bil poročen s Francko, rojeno Vidic. Imela sta sina Miha (1928). Bil je dober glasbenik, kontrabasist, igral je v triu s Čehom Šajnostem v hotelu Troha na Bledu. Bil je udeleženec oktoberske revolucije, član KP in aktiven sodelavec OF. Zaradi izdaje je bil aretiran 22. junija 1944

in zaprt v Begunjah. Od tam so ga 24. septembra odpeljali v koncentracijsko taborišče Mauthausen, kjer je umrl 4.

februarja 1945. Sin Miha je bil po vojni šofer tovornjaka pri LIP-u Bled.

Žena Francka, sin Miha Arhiv Marjane Mandeljc

Ne pozabite nas

117

SKLEPNE UGOTOVITVE 1. V prvi in drugi svetovni vojni je padla skoraj četrtina odraslih moških iz treh vasi Bohinjske Bele. 2. Od skupnega števila padlih (38) je bilo 14 mlajših od trideset let. Med njimi je bilo sedem mobiliziranih v nemško vojsko, ki so od tam pobegnili in odšli v partizane. 3. Poročenih je bilo 16 padlih borcev, ki so imeli skupaj 33 otrok, od tega 30 šoloobveznih.

118

4. Splošna mobilizacija NOV decembra 1944 in januarja 1945 je zajela 14 padlih borcev z Bohinjske Bele, pretežno starejših letnikov. Časa za usposabljanje je bilo zelo malo, tako so bili takoj vključeni v najhujše boje sovražnikovih zadnjih ofenziv na Cerkljanskem v snegu, mrazu, lakoti in neprekinjenih marših. Naleteli so na krvavo morijo sovražnika, zlasti kvizlinških enot. Mnogi so bili popolnoma izčrpani lahek plen sovražnika.

DODATEK PRIPOVED MINKE PRETNAR (1927–2020) O DELOVANJU SLAMNIKOVE DRUŽINE MED VOJNO Živela sem v družini skupaj s starši in starejšim bratom Francijem. Ob okupaciji naše dežele je bil moj pokojni oče že povezan s predvojnimi komunisti. Predvojni član KP Matevž Wolf iz Slamnikov je že v stari Jugoslaviji nosil gradivo KP do mojega očeta, mati pa ga je nosila naprej v Krnico pri Gorjah. Očeta so že takrat preganjali žandarji stare Jugoslavije, vendar mu niso mogli ničesar dokazati. Moj oče je sodeloval pri bohinjski vstaji leta 1941, a se je čez nekaj dni vrnil nazaj, ker so mu tako odredili na Slamnikih, kamor se je del borcev tudi umaknil. Prvoborec Vinko Mužan (Mihajlo) z Bohinjske Bele je bil že leta 1941 večkrat pri nas. Pri nas je prejemal razne podatke in od nas odnesel več pušk in nabojev, ki smo jih mi prinesli iz bivše vojašnice na Bohinjski Beli.

Ne pozabite nas

Leta 1942 je bil moj oče že kandidat KP. Že takrat sva oba z bratom pomagala očetu. Seveda je bilo takrat to delo tajno. Ko pa je junija 1942 odšel v partizane prijatelj mojega brata Stanko Stare - Petko, sva bila z njim povezana oba, saj je stalno hodil k nam v hišo, kjer je prejemal poročila in odnašal zbrani material. Že jeseni 1942 smo v hiši napravili skrivališče (bunker), da so bili v njem partizani, če so morali čakati. V tem bunkerju so bili med drugimi tudi Stanko Stare - Petko, ki je padel v NOV spomladi 1943, Jože Gracelj, borec od leta 1941 s partizanskim imenom Darko, prvoborec Vasja, Ivan Zupan - Nestor z Bleda, Polanc Vinko - Cena, po domače Jakošev iz Sela pri Bledu, ki se je kasneje preselil v Videm - Krško.

119

Spomladi 1943 se je v našem bunkerju nahajal tudi sekretar pokrajinskega odbora OF Božo Ambrožič. Vse borce, ki so se zadrževali v našem bunkerju, sva oskrbovali midve z mamo. Od decembra 1943 sta se stalno oglašala pri nas oziroma hodila na vezo člana VOS-a Alojz Ravnik - Drejče iz Bohinjske Bistrice in njegov spremljevalec. Pri nas sta prejemala podatke in obvestila. V naši hiši so se zbirali tudi podatki za nemško enoto iz vojašnice Bohinjska Bela, ki jih je dostavljala Julka Svetina, perica v vojašnici. Ko je moj brat Franci 24. marca 1943 odšel v partizane, sem po njegovem odhodu prevzela vse njegovo delo sama. Že maja 1943 je okupator popisal vse naše premoženje in določeni smo bili že za preselitev. To je zadržala sprememba kadra v žandarmeriji na Bohinjski Beli. Brat Franci je bil do februarja 1944 v VOS-u, nato pa komandir zaščitnega voda pri OZNI v Bohinju. S tovariši se je redno oglašal, da je prejemal stro-

120

go zaupne podatke. Največkrat ga je spremljal Cene Poljanc - Jakošev s Sela. Pri nas doma se je že marca 1943 ustavil s tovariši Joža Ulčar - Miro iz takratnega udarnega voda. Tudi njemu smo dali potrebne podatke in nudili oskrbo. Veliko sem sodelovala tudi s pokojnim Vinkom Ropretom. Brat Franci in pokojni Ropretov Vinko, aktivist od leta 1941, sta že v času od jeseni 1942 do spomladi 1843 vozila iz Bevskih rovtov Zajame blizu Gorjuš goveje kože, zaprešane v bale sena do Bohinjske Bele. Od tu do strojarja Foja pa sva jih odpeljala z našo volovsko vprego midva z mojim bratom Francijem. Pri Foju sva kože zamenjala za že ustrojeno usnje in podplate ter na isti način odpeljala nazaj. Iz tega usnja je Ropret dal narediti čevlje za borce NOV. Taka zamenjava je bila s strojarjem že vnaprej dogovorjena in organizirana. Kot obveščevalka sem organizirano delala že od maja 1943 in imela tudi ilegalno ime Ida. Po odhodu brata in očeta v NOV sva z mamo sami obdelali polje

in vso možno hrano oddali v partizane. Po nalogu VOS-a sem stike navezala oziroma organizirala tudi z nekim Francozom, ki je bil nemški žandar v žandarmeriji na Bohinjski Beli. S pomočjo njega smo odkrili, da imamo na vasi dve izdajalki, ki sta naredili pisni seznam družin, ki sodelujejo s partizani in zahtevali, da naj pri Gestapu izposlujejo izselitev teh družin. Omenjeni seznam sem oddala tov. Ravniku - Drejcu, članu VOS-a. Obe izdajalki so borci VOS-a likvidirali. Moj brat Franci - Izidor je bil pri izvrševanju svoje dolžnosti 30. marca 1945 težko ranjen. Imel je prestreljena pljuča, da je komaj ostal pri življenju. Takoj sem odšla na Bled k doktorju Janku Benediku, ki je brata nekaj časa moral zdraviti pri nas doma. Doma se je zdravil toliko časa, da je bil sposoben za prevoz v partizansko bolnišnico. Ves čas, kar je bila ustanovljena kurirska postaja G nad Slamniki, sem vedela zanjo. Bila sem zadolžena, da kurirje do Kla-

Ne pozabite nas

vorovih obvestim, če bi izvedeli, da je postaja izdana ali odkrita. V SKOJ sem bila sprejeta ob njeni ustanovitvi. Že prej pa sem bila povezana v trojki in mladinski organizaciji. Gestapo me je 24. maja 1944 aretiral in zaprl na Gestapu Jesenice. Ker pa meni in ostalim takrat niso mogli ničesar dokazati, so me 1. junija 1944 izpustili in mi določili delo v hotelu na Bledu, da bi Gestapo tako imel kontrolo nad menoj. Pa nisem delala dolgo. Zdravnik mi je na mojo željo napisal potrdilo, da sem bolna. Tudi tam še nismo opustili delovanja za NOV, saj smo omogočili, da je zaprti partizan Beznik, ki je hodil v hotel delat, pobegnil kljub močni straži. Na skrivaj smo mu dostavile civilno obleko.

121

PRIPOVED PROF. JOŽETA ZUPANA (1938) Oče – vseživljenjski vzornik Oče je moj vseživljenjski vzornik. Bil je preprost kmečki sin z mnogo dobrimi lastnostmi. Nenehno je bil v gibanju; če ni bil kretničar, je skočil k čebelicam, ko pa je bil doma, je bil kolar. Pri njem ni bilo nikoli grdih besed, le kadar je bil razburjen, je rekel kakšen sakrabolt. Kadar sem ga v času češenj obiskal v službi, je imel vedno češnje zame. Čakale so me v leseni posodici za sladko vodo in vse so dišale po čebelicah. »Jamral« ni nikoli, čeprav je bil Jamrov iz Nomenja. Očetu Jakobu in materi Mariji se je rodilo devet otrok: bratje Jakob, Anton, Janez in Jožef Zupan ter sestre Terezija, pozneje poročena Žmitek, Frančiščka, pozneje poročena Rozman, Marija, pozneje poročena Kogoj, Helena Zupan ter Ivana Zupan.

122

Moja mamica Marija (Minca) je bila nadvse srečna, ker je imel njen mož Joža spoštljiv odnos do njene matere. Stara mama pa je bila ena sama skromnost. Tako se je postavila pred fotoaparat, da se je skoraj ni videlo. Zeta je občudovala in bila brez besed ponosna nanj. Oče je bil zaverovan v svoja otroka. Gledal je, da se je hčerka Bernardka - Nadica smehljala in ni mogel slutiti, da je ne bo videl niti hoditi. Jaz pa sem bil bolj zahteven, rad sem rekel: »Jožek to 'nuca'!« Kljub pomanjkanju in vojni smo imeli lepo življenje, ker smo bili skromni. Od decembra 1944 je oče deloval kot član Osvobodilne fronte, popisoval je premikanje vojaščine in to javljal predpostavljenim. 10. januarja 1945 je bil mobiliziran v Gradnikovo brigado (III. SNOUB Ivana Gradnika, 3. bataljon – pomočnik mitraljezca). V edinem pismu, ki smo ga dobili od njega, ko je bil že mrtev, a tega

še nismo vedeli, je želel, da bi prišel v mizarsko delavnico v Cerkno, saj bi bil tam bolj koristen kot s puško v roki. Bilo je 4. marca 1945 ob četrti uri zjutraj. Predpostavljeni je očetu namreč naročil, naj kot izvidnik pogleda, če je vse v redu. Krogla je prebila življenje, preminilo je komaj 37 let … Še tistega dne je za to izvedel naš sorodnik Janko Pišek, ki je bil prav tako v partizanih, in je lahko edini žaloval. Žal mu je bilo, ker je vedel, kako težko bo doma povedati, da skrbnega Joža ni več … Mi pa še dolgo nismo vedeli – prav pismo nam je dajalo upanje, da je ata živ. Ko je bil 19. marca moj god, me je obdarovala cela Bela. Dobil sem dva asparagusa, ročno izdelano mapo s podobo svetega Jožefa in 49 mark. V začetku aprila sva s staro mamo šla prvič gledat, kako je pod Golico, to je predel pri Savi na Bohinjski Beli, saj je bil čas, da bi začeli delati na polju. Ko sva se vračala z vozičkom, ki ga je naredil ata, sva pred Fridovo hišo zagledala

Ne pozabite nas

mamico v črnem z Nadico v naročju. Zajokala je tudi stara mama, jaz pa še nisem mogel dojeti, kaj pomeni, če nimaš očeta – nisem mogel jokati. Po osvoboditvi, 10. aprila 1947, sta o vsakem padlem pričala dva zaprisežena borca. To sta bila 33-letni krojač Janez Frčej (čez mnogo let mi je naredil poročno obleko) in 49-letni posestnik Janez Ropret, oba sta bila z Bele. Dolga kolona vdov z Bohinjske Bele Prijateljica in pisateljica dr. Kristina Brenkova me je večkrat spodbujala, da bi o tem kaj napisal. To je pretresljiva zgodba o vdovah, ki so šle na Primorsko iskat može. Nešteto kilometrov so naredile, v rokah so imele fotografije mož in iskale, iskale … Mamica je našla moža v Podgozdu, pokopala ga je družina Cej. V grobu so bili pokopani trije, poleg našega ata sta bila še Suharjev in nekdo iz Ribnega. Ne predstavljam si, kakšno kalvarijo je doživljala mamica, ko je za-

123

gledala moža. S štirimi leti je izgubila očeta, vdova pa je postala pri 31 letih. Še enkrat so šli na pot, tokrat s krstami. Že doma pa so se dogovorili, da borcev ne bodo pokopali zunaj pokopališča, čeprav je bila velika jama že izkopana, temveč jih bodo položili v družinske grobove. Tisto popoldne, 26. oktobra 1946, so živahno zvonili zvonovi – poročila se je Ribčeva Mila. V nas pa je bil nemir, saj smo čakali, kdaj bodo pripeljali mrtve može, sinove in očete. Bil sem vznemirjen, češ, kaj bodo ljudje rekli, da nisem imel rad očeta, ker nisem mogel jokati. Preostali pokojniki so ležali v gasilskem domu, le Fridova mama in naša mamica sta želeli, da bi mož ležal doma; če živ ne sme biti naš, naj bo vsaj mrtev. Ko so na tla postavili krsto, sem se vrgel nanjo in jokal, jokal … Zdi se mi, da sem v hipu odrasel, jok pa še danes nosim v sebi. Mladinci so Fridovemu in našemu atu kljub vsemu prinesli venca iz brinja, čeprav nista ležala v gasilskem domu. 28. oktobra 1946 popoldne je domača zemlja

124

vse borce sprejela v svoje naročje. Nedolgo po pogrebu je očetov brat Janez vprašal mamico, če bi se poročila z njim. Mamica je odločno odklonila, čeprav je bil tudi Janez dober človek. Naj rečem, da se je zelo zelo malo vdov ponovno poročilo. Zvestoba do groba je vendarle lepa stvar. V naslednjih letih smo šli na romanje na Sveto Goro. Mamica je pokazala v daljavo: »Vidiš, tam je pa tvoj ata padel.« Vse življenje sem hrepenel, da bi videl Podgozd. Neštetokrat sem se dogovarjal z raznimi posamezniki, da bi šli skupaj: z Branko Jurca, z dr. Igorjem Saksido, nazadnje pa še s pisateljico Barico Smole. Nekoč pa se mi je želja uresničila – z ženo Danico naju je tja peljala starejša hčerka Damjana z atlasom v naročju. In skoraj lahko prisežem, da sem občutil prostor, kjer se je to zgodilo. Nabrali smo nekaj kamnov srčaste oblike in ciklame s čebulico. Damjana je kot čudežno tam celo staknila patron. Mlajša hčerka Tadeja pa se ne spominja niti babice, moje mamice, saj ni bila stara niti poldrugo

leto, ko je umrla, kaj šele dedka. Kamen in ciklamo sva dala z Danico na grob mojih staršev, a se ciklama, žal, ni obdržala. Zato pa je kamen od tam in ciklama na grobu najinega sinka Damjana. Vsako leto se ciklame obnavljajo … Epilog: Mamica ni mogla biti tako nežna, kot je bil oče, a bila je pokončna! Njen cilj: Skrbeti za otroka! Nihče ne ve, koliko jopic in puloverjev je skrbno spletla – tudi za sina! Ni bilo lahko. Treba se je bilo marsičemu odpovedati. Hkrati pa sem mamici hvaležen, da sem lahko prišel do visoke izobrazbe. Vse življenje pa mi ne gre v glavo, zakaj sem se odločil za visoko in ne za višjo šolo, saj bi prej prišel do kruha. Žal mi je za mamico, ker ni vedela za mojo uspešno poklicno pot – prezgodaj se je poslovila. Hkrati pa mi je žal, da je moja bistra sestra Nada lahko naredila le poklicno trgovsko šolo. Saj je imela trgovino rada, a vsi se spomnimo, kako je znala tuje jezike. Vse, očeta, mamico in sestro, bom do konca nosil v srcu …

Ne pozabite nas

125

PRIPOVED MARIJE KALAN, ROJENE BURJA (1932) O PADLEM BORCU FRANCU JAMARJU, NJENEM OČIMU Moj očim Franc Jamar se je rodil leta 1909 pri Martinu v Spodnji vasi očetu Martinu in mami Ivanki, ki je bila Petričeva. Bil je najstarejši sin v družini z osmimi otroki. Leta 1937 se je poročil z mojo mamo Berto Burja, Katričnikovo. Jaz sem bila stara pet let in sem bila na poroki. Spominjam se, kako so pripeljali bale (pohištvo) k hiši. Očim me je imel zelo rad, samo nisem vedela, kako naj ga kličem. Leta 1939 se je rodil sin, ki pa je takoj umrl. Potem sta se rodila leta 1942 moj polbrat Franci in leta 1943 polsestra Jelka. Ko je bil Franci star tri leta, Jelka pa dve leti, je bila januarja 1945 mobilizacija in očima so odpeljali v partizane, od koder se ni več vrnil. Ko je bila mami s Francijem na obisku pri Krivčevih, kjer je bila poročena njegova sestra, je brat Mirko, ki je bil v Cankarjevi brigadi, sporočil, da je Franc,

126

ki je bil v Prešernovi brigadi, padel. Tako je izvedela, da ga ni več in tako Franci in Jelka nista poznala očeta. Ko so izvedeli, kje je padel, sta šla moja mama in njegov brat Janez s kolesom do Škofje Loke in nato čez most Puštal v Poljansko dolino na Osolnik. Tam sta izvedela vse, kako je bilo. V cerkvi so bili trije, eden iz Stare Fužine, drugi iz Bodešč. Bili so izdani. Oče in tisti iz Stare Fužine sta bežala iz cerkve po hribu navzdol in so ju tam ubili belogardisti. Tistega iz Bodešč, ki ni bežal, so ujeli in je ostal živ. Še isto jesen so očima prekopali in ga pokopali na Bohinjski Beli. Ležal je v Gasilskem domu. Mami ni nikoli rekla, kdo ga je ubil, vedno je rekla, da je padel v partizanih 3. marca 1945. Na Osolniku je bila v cerkvi vsako leto spominska maša. Lete smo se vedno udeležili. Spominjam

se, da smo bili tudi na obisku v tamkajšnji mežnariji, kjer so nam tudi povedali, kako je bilo. Občina Medvode je pod hribom naredila obeležje z imeni padlih v partizanih. Jaz

po tem nisem bila nikoli več na Osolniku, Franci pa je šel pogledat, ker si lahko šel iz Medvod do pod hriba z avtom.

Cerkev na Osolniku Arhiv Marije Kalan

Ne pozabite nas

127

PRIPOVED DEJANA IN ROBERTA KAVČIČA O PADLEM BORCU FRANCU PREZLJU, NJUNEM STAREM ATU Franc Prezelj je bil najin stari ata. Stara mama Franca in mami Francka sta nama v časovno ločenih priložnostih pripovedovali o okoliščinah atove smrti. Stari ata je bil tudi intendant v svoji četi. V bližini vasi, kjer je padel (Stomaž), je vaščan ob prekopu posmrtnih ostankov stari mami Franci povedal, da so starega ata ljudje imeli radi, ker nikoli ni zahteval hrane, temveč je zanjo prosil. Tistega dne, ko je padel, je njegova enota prišla v vas. Poveljnik enote je obsodil enega od vaščanov na smrt, ker naj bi dal hrano Nemcem, ki so bili v vasi pred partizani. Poveljnik je staremu atu ukazal, naj ustreli vaščana. Stari ata je to zavrnil rekoč, da naj ga kar sam ustreli. Poveljnik je za kazen starega ata samega poslal v izvidnico iz vasi vedoč, da so Nemci v bližini. Eden od kmetov v vasi je staremu atu svetoval, naj ne hodi sam naprej. Ata

128

ukaza poveljnika očitno ni zavrnil in je kmetu odgovoril le, da ukaz je ukaz. Kmalu zatem je bil ubit. Dogodek je stari mami Francki opisal tudi vaščan z Bohinjske Bele na svojo željo tik pred smrtjo, ko je bil hudo poškodovan pri delu v gozdu. Stara mama Franca je o tem govorila le enkrat. Kasneje ni nikoli več želela z nama govoriti o tem dogodku. Tudi mamica Francka kaj več ni nikoli izvedela. Žal z bratom do pred nekaj leti nisva vedela, niti v kateri enoti je bil stari ata partizan niti kdo je bil poveljnik. Veva le to, da je stara mama Franca stežka dobila priče, tudi na Beli, ki bi bile pripravljene pričati o starem atu, ko jih je prosila, da bi ji priznali status vdove partizana.

PRIPOVED IRENE ČELESNIK, ROJENE OLIFČIČ (1936) Spomin na ata Mirkota Ko je končal trgovsko akademijo v Ljubljani, je po smrti očeta Friderika prevzel gostilno, trgovino in pošto. Med okupacijo 1942. leta so nam Nemci prepovedali prodajo živil. Lahko smo prodajali samo druge predmete, kar nam niso sami vzeli. To pa predvsem zato, da ne bi podpirali partizanov s hrano. Iz naše trgovine so napravili poštne prostore. Preselili smo trgovino v hišo, kjer smo stanovali, da smo prodali vso zalogo. Spomnim se, da so na pošti zaposlili poštarico Herto, ki je bila zelo prijazna do nas otrok. Trgovino in gostilno sta še naprej vodila ata in mama. Ata je veliko pomagal partizanom s hrano. Vedela sem za to pomoč in bilo me je strah, da tega ne bi odkrili Nemci – Gestapovci, ki so se hranili pri nas. Obe s sestro Vero sva večkrat rekli partizanom, ki so pri-

Ne pozabite nas

hajali k nam zadaj za hišo: »Ne ata vzet!« Spominjam se aktivista Francija Kunčiča - Slamnikovega, ki je prišel izpod Iglice mimo Jurca po stezi ob potoku Suha do nas. Ob koritu za hišo sva se z Vero igrali. Rekel nama je, da ne smeva nikomur povedati, da sva ga videli. Nekega večera so prišli po ata partizani. Bila je splošna mobilizacija. Preden so ga odpeljali, se je prišel poslovit od nas otrok: Vere, Janeza, Metke in mene. Spominjam se, kako se je sklonil k meni, me pobožal po čelu, mi stisnil roko ter rekel: »Bodi pridna in ubogaj mamo!« Odpeljali so ga na Pokljuko in od tam naprej v Gradnikovo brigado na Primorsko. Ostali smo sami, žalostni. Pri delu so pomagali mamina sestra Cilka, pestrna Pavla in Jurčev Miha. V vasi se je marsikaj dogajalo. Nemci so izgnali župnika Drolca in učitelja Mlekuža v Srbijo. V šoli nas je učila nemško Avstrijka Martina.

129

Nismo je razumeli, zato nam je prevajala po slovensko. Bila je s Koroške. Zanimivo je, da smo pri njej peli že dvoglasno. Nekatere otroke je učila druga nemška učiteljica Reza. Ko je bilo konec vojne, so Nemci iz kasarne na Bohinjski Beli z vso vojaško opremo bežali proti Ljubelju. Opreme so imeli toliko, da so imeli svojih konjev premalo, zato so po vasi pobrali vse konje, tudi našo Šaro. Bila je atova ljubezen, lepa, pokrita s svetlo rjavo dlako, po njej pa po vsem telesu bele lise. Ko je vprežena v vojaški voz šla mimo naše hiše, smo stekli na cesto. Nemški vojak je videl našo žalost in ustavil voz, da smo se poslovili od nje. Spominjam se mame, kako jo je objemala in jokala. Nemci so dovolili, da gredo vsi lastniki konj z njimi do Ljubelja, kjer bodo konje vrnili. Tako je s Šaro šla naša varuška Pavla. Na žalost pa lastnikov niso pustili naprej v Avstrijo. Tako so se vrnili domov brez konj. Imam jo še vedno v živem spominu in nikoli je ne bom pozabila.

130

PRIPOVED METKE PODJED, ROJENE OLIFČIČ (1941) Moja mama je shranila očetova pisma iz partizanov, pisma borcev o iskanju, ki so bili z njim v Gradnikovi brigadi in so ostali živi, pisma Primorcev, ki so pomagali odkriti očetov grob na Primorskem ter slike. Vse to bom poskušala zapisati, da bodo zanamci vedeli, kako hudo je bilo v vojnem in povojnem času.

Ne pozabite nas

Iskanje grobov Bila sem stara tri leta in pol, ko je bil moj oče Mirko Olifčič mobiliziran v NOV. Takrat je odšlo mnogo mož in očetov z Bohinjske Bele v partizane. Najprej v Jeseniško-bohinjski odred, nato pa čez hribe v brigade na Primorsko. Moj oče je bil dodeljen v Gradnikovo brigado. Iz partizanov nam je pisal trikrat. Zadnje pismo je napisal 8. marca 1945. V drugem pismu s 27. februarja nam sporoča: »Draga žena, dobil sem malo prilike, da ti napišem par vrstic, da boš vedela, da sem še živ in zdrav. Če ne bo kaj hujšega, bomo lahko prestali vojsko. Sem na Primorskem. Snega in mraza ni tukaj, tako da ni preveč hudo. V naši četi nas je bilo od začetka štirje Belani: Šilarjev Miha, Piškov Janko, Pogačnikov Janko in jaz. Prvi trije so odšli v druge edinice. Tefkar, Kaconov

131

Janez, Suhar in Žnidarjev Franc so vsi v našem bataljonu. Žnidarjev Franc je bil že ranjen v roko, pa najbrž ni hudo. Z ostalimi Belani pridem malo skupaj, ker so v drugem bataljonu. Pred par dnevi sem srečal Skminca in Krištanovega Mirkota. Krištanov je bil tudi v našem bataljonu, pa je sedaj šel v šolo. Kako se kaj imate doma? Upam, da ste še vsi zdravi in živi. Upam tudi, da vam gre brez mene delo vseeno naprej. Mislim, da kakor položaj sedaj kaže, bo Nemčija kmalu na tleh. Potem pa na veselo snidenje. Kako kaj družinica z otročički? Ali so kaj pridni ter te ubogajo? Piši mi kaj novic od doma, da bom vedel, kako se imate! Kako bi pošto poslala do mene, pa povprašaj Šilarjevo Johanco, ker je Miha že pisal domov in dobil pošto od doma. Mogoče pa še pri kurirjih vprašaj, če bi prevzeli kakšno pismo. Moj naslov ti na kraju napišem. Sporoči mi tudi, kako gre gostilna naprej in živinca, kako se vam štima! Ali je krava srečno strila? Upam, da je in da imate

132

sedaj že malo mleka doma. Kaj pa Jurčev Miha? Ali je doma? Ali ti kaj pomaga kakšno reč podelati? Reci mu, da ga lepo pozdravim. Kaj pa kaj Šarica? Ali je kaj zelo vprežena? Veš, vse me zanima in vse mi je na misel. Naj za danes končam. Zdaj pa prejmite prav prisrčne pozdrave, ti draga žena, moji otročički, Irena, Vera, Janez in Metka ter Cilka in Pavla. Pozdravljam tudi Jakove in Pokovčeve ter Mežarjeve. Sem pozabil omeniti, da je v našem bataljonu tudi Lazarjev Alfonz iz Bohinja. Mirko Olifčič III. četa, III. bataljon Brigada Ivana Gradnika 31. divizija« Že med vojno ga je obiskala na Primorskem njegova sestra Franja Olifčič. Med potjo so je Nemci zaprli v Škofji Loki. Spustili so jo, ker je dobro znala govoriti nemško. 21. marca 1945 sta se dobila z mojim očetom v Dolu pri Čepovanu, kamor je prišel z Vojskega. Prinesla mu je

hrano. Takrat je bil oblečen v zeleno-plav bluzon, zelo raztrgane civilne hlače, plavo črtasto srajco, sivo-plav površnik, mogoče je imel še temno sivo jopico, črne čevlje in zelen civilni nahrbtnik. Ob pol dvanajstih sta se poslovila in on je krenil nazaj k svoji edinici. Ta dan se je pričela hajka. Od takrat nismo imeli več glasu od njega. Po vojni je mama poizvedovala vse naokrog o možu in našem očetu. Najprej je iskala informacije pri komandi Gradnikove brigade, ki ji je odgovorila, da ji ni ničesar znano o njem, kje bi bil. Ko je izvedela, da je župnik iz Otlice pokopal enega partizana z Bohinjske Bele, mu je 1. julija 1945 pisala in poslala atovo sliko, če bi ga mogoče kdo spoznal in ga prosila, če poizve kaj o njegovi usodi. Ker od župnika ni prejela odgovora, je pisala 9. julija 1945 znancu Janezu Sušniku iz Velikih Lašč, ki se je tudi boril v Gradnikovi brigadi na Primorskem. Ta ji je odgovoril 11. julija 1945 naslednje:

Ne pozabite nas

»Mirkota sem videl na Veliko sredo, ko smo se srečali na cesti, ko je šel 3. bataljon na položaje pred vasjo Otlico nad Vipavsko dolino, oddaljeno približno šest kilometrov od vasi Predmeje v Trnovskem gozdu. Takrat se jih je izgubilo pet od njegove čete. Govoril sem večkrat z njegovim komandirjem čete in po njegovi izjavi in izjavi njegovega mitraljezca je on ostal zadaj. Zaradi izčrpanosti ni mogel več slediti bataljonu na umiku iz položajev, ki smo ga naredili na Veliko soboto in se umaknili prvo do Predmeje in potem v Trnovski gozd. Od umika na Veliko soboto ga ni videl nobeden več.« Pozneje je Janez Sušnik poizvedoval o mojem očetu pri svojem znancu, borcu Metodu Vovku, po domače Žitarjevemu iz Češnjice pri Podnartu. Ta mu je na njegovo pismo odgovoril 20. novembra 1945: »Z veseljem ti hočem napisati, za kar me prosiš, pač kar vem, oziroma, kar se morem še spomniti.

133

Torej z Olifčičem sva bila dalj časa skupaj prav v desetini. Bila sva v mnogih borbah: pri in na Trnovem, dalje 16. marca v veliki bitki pri Čepovanu, kjer je bila že v teku tako imenovana zadnja ofenziva, ki je tam trajala približno tri tedne. 24. marca 1945 smo imeli pokret iz Podgozda na Lokve in dalje na Predmejo. Iz Predmeje smo odšli na položaje na Otlico, tam so bile borbe cele Gradnikove brigade vse dni: 25., 26.,27., 28 in 29. marca v malenkostnih presledkih. Sovražnik je skozi napadal iz vasi Col, kako uro oddaljene od Otlice. Boj je bil neizprosen in je dne 30. marca 1945 dosegel svoj višek. To je bilo na Veliki petek. Naš 3. bataljon, v katerem je bil Mirko, je bil na položaju cirka 500 m južno od Otlice v smeri proti Colu na neki višinski točki, kjer je stala ena izropana hiša in okrog nje nekako obzidje, za katerim smo držali mi svoje položaje. To je bilo na desni strani ceste, ki pelje iz Otlice proti Colu. Kot sem že omenil, so 30. marca odprli Švabi nenavadno močan ogenj na naše

134

Skica

položaje. V srditem boju smo se branili za omenjenim obzidjem že skoro brez municije. Ura je šla že čez dvanajsto, ko je bil sovražnik oddaljen komaj 100 m od nas in je v veliki premoči vdrl v naše položaje. Nastala je panika. Nenaden umik celega bataljona in vse brigade je napravil pravo zmedo. Umaknili smo se v vas Otlico v bližino cerkve. Sovražnik je zajel naše prejšnje položaje. Ko smo prišli v vas, smo pogrešali dva iz naše desetine, to je nekega Korošca iz Bohinja in Mirkota. Zgubila sta se neznano kam ob nenadnem umiku. Nihče ni vedel za njih usodo, te so jih proglasili za pogrešane. To je bilo dne 30. marca na Otlici. Kako je bilo z njegovo usodo, ne vem. Po moji presoji, kot jaz domnevam, je bil on najbrž ujet.« Atova sestra je bila medtem ponovno na Primorskem in je na Otlici srečala Francko Glavič s Slovenskega Javornika, ki je tudi tam iskala svojega moža. Glavičeva je sestri Franji povedala za Av-

Ne pozabite nas

gusta Vidmarja iz Otlice, da je 30. marca nekoga odpravil v bolnico, ki je bil že ves obnemogel. Po očetovi sliki, ki jo je imela Franja s seboj, so ji nekateri odgovorili, da je tak človek hodil na veliki petek po hišah in prosil pomoči in hrane. Mama je nato pisala Glavičevi in ponovno preverjala izjave Vidmarja. Dogovarjali sta se za odhod na Otlico. Potem je mama pisala še pismo Avgustu Vidmarju: »Dovolite, da se vam predstavim. Sem žena pogrešanega partizana Mirka Olifčiča, trgovca in gostilničarja iz Bohinjske Bele na Gorenjskem. Izvedela sem že mnogo raznovrstnih vesti o mojem možu, da je bil morda ujet ali odpeljan v bolnico kot ste omenili vi Glavičevi. Zato sem se obrnila na vas. Delala sem že prošnjo za potno dovolilnico na Primorsko, pa nisem dobila rešeno. Poleti namreč nisem imela časa se odtrgati od doma in svojih štirih otrok, pa tudi nisem bila pri zdravju. Moj mož je bil v Gradnikovi brigadi nosilec municije, čeprav je bil šibke postave,

135

bolehen. Imel je »pruh«. Bolel ga je želodec, imel je otečene noge. Težko je hodil. Ugotovilo se je, da ga je brigada že odpustila, da bi šel domov, pa isti čas mu je nekdo to preprečil. V denarnici je imel svetinjo mater božje, rinko, ki je imela pet puckov in križec rožnega venca. Bil je podolgovatega obraza z ozkim nosom. Zobe je imel zgoraj na mostiček, v sredi dve kroni in zadaj tudi krone. Mogoče bi ga kdo spoznal po vsem tem. Prosim vas, poizvedujte o njem po vseh teh podatkih, ki vam jih pošiljam in vas prosim, da mi čimprej odgovorite.« V pismu mu je mama posredovala še opis borb na Otlici iz pisma Metoda Vovka. Vidmarju je ponovno pisala 4. februarja 1946. V pismu 17. februarja ji Vidmar odgovarja: »Žal vam ne moremo dati še nobenega točnega pojasnila, ker ni mogoče odkopavati zaradi snega in zmrzali. Vendar bodite gotovi, da kakor hitro se bo dalo, se bodemo potrudili, da vam izpolnimo

136

vašo veliko željo. Kakor smo do sedaj izvedeli, je on moral žrtvovati svoje življenje tam pri Predmeji.«

Avgust Vidmar (1997)

Z iskanjem groba je mama nadaljevala maja 1946. Z Glavičevo Francko in neznanimi ženami so potovale z vlakom iz Ljubljane do Postojne. Mama je imela s seboj osebne opise še nekaterih padlih Belanov: Jožeta Zupana, Janeza Kapusa, Janeza Rutarja, Antona in Janeza Zupančiča. O nadaljni poti mama piše: »Iz Postojne smo se peljali s Kuriro (avtobusom) do Ajdovščine, nato čez Goro na Otlico, od tam v Dol in zvečer nazaj na Otlico, kjer smo prespali. Zjutraj v nedeljo pred mašo smo odkopali na poti, ki drži v Mrzlo Rupo nekega vojaka. Popoldne smo šli v vas Kovk pod Sinjim vrhom. Na Sinjem vrhu smo odkopali še devet padlih. Eden je bil brez glave. Vrnili smo se na Otlico prenočevat. Zjutraj je bila sveta maša in procesija, nato dogovor z župnikom glede pokopa. Iz Otlice smo šli spet na Dol, od tam na Predmejo odkopavat dva partizana za ugotovitev Glaviča. Nato smo se odpeljali s Kuriro v Ajdovščino, kjer smo prenočili. Zjutraj zgodaj smo se odpeljali s Kuriro

Ne pozabite nas

čez Goro na Lokve. Od tam smo šli peš na Čepovan, iz Čepovana na Spodnjo Trebušo in popoldne na Praprotno. Tam smo se odpočili do drugega jutra. Zjutraj smo se iz Trebuše odpeljali v Cerkno. Od tam smo šli v Novake in spet nazaj, potem pa iz Cerknega s kamionom v Sv. Lucijo. Tam smo spet prenočili in se drug dan vrnili domov.« Od Krajevnega NOO Kovk je mama dobila 26. maja 1946 potrdilo, da je našla moža, ki je padel 30. marca 1945 na Kovku.

Potrdilo o najdenem možu

137

Zadnja pot padlih borcev

Zemljevid poti izkopa in polaganja v krste Izdelala Neža Poklukar

138

Žene padlih borcev so čez poletje 1946 najprej pridobile dokumente, potna dovoljenja za Primorsko in naročile lesene krste pri Barbiču (pri Klemenu) na Bohinjski Beli. Kje so dobile pločevinaste krste, pa ne vem. Domenile so se s prevoznikom Šolarjem iz Rečice, da jih bo odpeljal s tovornjakom na Primorsko po padle može. Po njih so odšle 22. oktobra 1946. Moja mama je opisala pot takole. Iz Bohinjske Bele so se odpeljale mimo Škofje Loke skozi Poljansko dolino do Žirov v Idrijo. Najprej so šli v Mrzlo Rupo (B), kjer so odkopali Simona Kunčiča - Slam'nka, ki je umrl v bolnici Pavla. Nadaljevali so pot v Cerkno (C), kjer je bil pokopan Franc Pogačar - Žvegeljnov, ki je umrl v bolnici Franja. V Novakih (D) je padel in bil pokopan Janez Rutar - Hlevarjev, v Čepovanu (E) so odkopali Jožeta Srno - Zotlarjevega in moža Milice Arh z Gorjuš.

Ne pozabite nas

V Podgozdu (F) pri Grgarju so bili pokopani: Jože Zupan - Tefkar, Janez Kapus - Suharjev in Petričkov iz Ribnega. Odpeljale so se naprej v Lokve (G), kjer so prespale, drugi dan pa naprej mimo Predmeje in Otlice do Sinjega vrha (H). Tam so odkopali: Mirka Olifčiča, Kassiana Gisingerja in Medveda iz Laz pri Gorjah. Na Otlici so prespale, ostale vdove pa je naslednji dan Šolar peljal naprej proti Colu, Ajdovščini do Sv. Tomaža (I). Tam je padel in bil pokopan Franc Prezelj. Peljali so se dalje proti Gorici do Sv. Andreja (J) pri Gorici. Odkopali so Janeza Sušnika - Cimpermanovega. Naslednji dan so se vračali po isti poti, da so pobirali krste s padlimi borci. Prenočili so v Godoviču in se nato vračali po poti Logatec–Vrhnika–Ljubljana–Bled. Tam so odložili krste padlih iz drugih krajev in prispeli 26. oktobra opoldne na Bohinjsko Belo.

139

Krste padlih borcev, okrašene s cvetjem in venci, so ležale v gasilskem domu, le Jože Zupan - Tefkar in Mirko Olifčič Frida sta ležala doma. Pogrebna slovesnost je bila 28. oktobra 1946 na pokopališču na Bohinjski Beli. Očeta nisem poznala. Moj prvi medel spomin sega v povojni čas, v jesen 1946, ko so vdove pripeljale padle partizane v krstah domov. Mama si je zelo želela, da bi nas peljala na Sinji vrh, kjer je ata padel. Prvič smo šli tja spomladi 1972: mama, sestra Irena z družino (mož Emil, otroka Rok in Nina) in moja družina (mož Franci, otroka Maja in Boštjan). Mama nam je pokazala obzidje, kjer je padel. Videli smo mesto, kjer je oče padel in korito, kjer je bil pokopan. V okolici je bila sama gmajna, polna skal in kamenja. Spomenik padlim smo zaman iskali. Drugič smo bili tam leta 2000 brez mame: Irena, Vera in midva z možem. Tam je bilo vse spremenjeno. Območje

140

na Sinjem vrhu je leta 1988 kupila družina Vidmar in v dveh letih zgradila dom. Vidmar je obogatil gostinsko ponudbo z umetniškimi delavnicami in vsakoletno kolonijo slikarjev. Ob odhodu smo sestre nabrale posebej oblikovane kamne in jih odnesle na očetov grob na Bohinjski Beli. Na Sinjem vrhu sem bila kasneje še dvakrat. Marca leta 2007 z možem Francijem in aprila leta 2016 s sinom Boštjanom in vnukinjo Izo.

Prihod vdov s krstami na Rečico na Bledu. Spodaj z leve: Dutar Jerca - Hlevarjeva?, Milica Arh - Ropretova, Minca Zupan - Tefkarjeva, Minca Jere - Suharjeva, šofer Šolar; na tovornjaku z leve: Francka Kunčič - Slamnikova, neznana, Marjeta Olifčič - Fridova, Pavla Gisinger - Uršna, Ivana Pogačar - Žvegelnova. Arhiv Metke Podjed

Ne pozabite nas

141

Slovo v gasilskem domu Arhiv Metke Podjed

142

Irena, Vera in Metka na Sinjem vrhu (2000) Arhiv Metke Podjed

Metka, Boštjan in Iza na Sinjem vrhu Arhiv Metke Podjed

Ne pozabite nas

143

144

Knjigi »Ne pozabite nas« na pot Namen izdaje te knjige je, da se ob prebiranju starejši spomnimo, mladi rod pa spozna, kaj so za nas storili naši predniki, borci za svobodo. Prav je, da ob tem nikoli ne pozabimo, kar smo že pred 75 leti peli pionirji: »Vi ste življenje žrtvovali, da mi živimo boljše srečne dni.«

Ne pozabite nas

145

Pisni viri: 1. Alojz Kos: Po poti spominov, OK SZDL Radovljica, 1990 2. Tone Svetina: Kronika NOB v Blejsko-bohinjski kotlini 1941–1945, DPM Slovenije, 1970 3. Dr. Borut Rus: Slamniki 1941–1942, KO ZZB Bled, 2016 4. Register žrtev vojne na Bohinjski Beli, Obrnah, Kupljeniku in na Slamnikih, Interna baza Inštituta za novejšo zgodovino na dan 25. 2. 2021: Tadeja Tominšek Čebulič, Mojca Šorn, Marta Rendla, Dunja Dobaja 5. Stanko Petelin: Enaintrideseta divizija, Založba Borec, 1985 6. Stanko Petelin: Prešernova brigada, Založba Borec, 1980 7. Stanko Petelin: Gradnikova brigada, Založba Borec, 1983 8. Rok Sušnik, diplomsko delo: Zadnja nemška ofenziva na Slovenskem spomladi 1945, FDV Univerza v Ljubljani

146

Pri pripravi gradiva in fotografij so sodelovali: 1. Marjan Koblar, Bohinjska Bela 2. Bogomir Tavčar, Lesce, 3. Jože Tonejc, Bohinjska Bela 4. Rezka Hudovernik, Poljšica pri Gorjah 5. Angelca Šorli, Bohinjska Bistrica 6. Jule Črv, Bled 7. Jani Jamar, Bohinjska Bela 8. Žmitek Janko, Bohinjska Bela 9. Mari Burja, Bohinjska Bela 10. Minka Vidmar in hči Mari, Obrne 11. Marija Manfreda, Korčula 12. Andrej Zorč, Bohinjska Bistrica 13. Brane in Vida Pretnar, Bled 14. Francka Strgar, Bohinjska Bela 15. Tine Mužan, Bohinjska Bela 16. Dejan in Robert Kavčič, Solkan, Križ pri Sežani 17. Franci Zupan, Kupljenik 18. Drago Primožič, Kupljenik 19. Jože Zupan, Bohinjska Bela 20. Minka Burja, Bohinjska Bela 21. Ivanka Dolinar, Bohinjska Bela

22. Rezka Plemelj, Bohinjska Bela 23. Janko Koblar, Bohinjska Bela 24. Julka Čadež, Ljubljana 25. Marija in Irena Kalan, Lesce 26. Jelka Kozjek, Ribno 27. Minka Soklič, Bohinjska Bela 28. Janko Rutar, Mavčiče 29. Ana Štojs, Jesenice 30. Vilma Beguš, Bohinjska Bela 31. Jože Zupan, Šentrupert na Dolenjskem 32. Branka in Marjan Klavžar, Bohinjska Bela 33. Zofka Žvan, Srednja vas v Bohinju 34. Pavla Černe, Gorje 35. Marjana Korbar, Žalec 36. Stane Ravnik, Radovljica 37. Maja Ravnik-Oblak, Ljubljana 38. Milica Burja, Kranj 39. arjana Mandeljc, Bled 40. Franc Klatzar, Bled 41. Matevž Smolej, München 42. Miha in Rezka Stojan, Bohinjska Bela 43. Irena Čelesnik, Bled

Ne pozabite nas

44. Maja in Neža Poklukar, Bohinjska Bela 45. Boštjan Podjed, South Godstone 46. Zvonka Šolar, KO ZB NOB Bled 47. Danica Mandeljc, OZ ZB NOB Radovljica 48. Marjana Dolenc, TK Radovljica 49. Milan Krivec, KO ZB NOB Bohinjska Bela 50. Viktor Ravnik, Bohinjska Bela 51. Boris Pretnar, Bohinjska Bela, 52. Alma in Tadeja Zupan, Šentrupert, Bled 53. Ludvik Knafelj, Bohinjska Bela Fotografije na ovitku: spredaj: Spomenik padlim borcem, avtor: Boris Pretnar zadaj: Bohinjska Bela iz Galetovca, avtor: Boštjan Podjed Vsem najlepša hvala za trud in pomoč pri snovanju te knjige.

147

Metka in Franc Podjed NE POZABITE NAS Avtor: Metka Podjed, Franc Podjed Oblikovanje in tisk: Medium Žirovnica Izdano v samozaložbi. Sozaložba: Medium Žirovnica Naklada: 100 izvodov Bled, junij 2021 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(497.452)"1941/1945" PODJED, Metka Ne pozabite nas / Metka in Franc Podjed. Bled : samozal. ; Žirovnica : Medium, 2021 ISBN 978-961-6895-31-6 (Medium) COBISS.SI-ID 67090691

Metka in Franc Podjed

NE POZABITE NAS

Metka in Franc Podjed

NE POZABITE NAS