12 E n d a n b r e z b o l e č i n . . .
Moja zgodba Oglašam se kot ena mlajših bolnic z diagnozo fibromialgija. Sem namreč v štiridesetem letu starosti in se z boleznijo spopadam že dobrih deset let. Ko razmišljam o preteklosti in vzrokih za nastanek bolezni, jo nekako povezujem z daljšim fizičnim stresom in telesno preobremenjenostjo. Sprva sem bolečine skušala ignorirati, a so vztrajno in čedalje huje napadale moje telo. Začele so se v predelu rok, ramen in vratu, se kasneje razširile še v noge ter postopoma zajele celo telo. Začela sem opažati, da mi usiha energija in da ne v gospodinjstvu ne na delovnem mestu nisem več kos vsakodnevnim obveznostim in delu. Do postavitve diagnoze sem prehodila dolgotrajno kalvarijo od zdravnika do zdravnika in od vrat do vrat. Kalvarija se še ni končala, saj se starim obolenjem neprestano pridružujejo nova. Če samo pomislim na postopek obravnave pred invalidsko komisijo, podaljševanje bolniškega dopusta ali nerazumevanje na delovnem mestu, občutim grozo. Sedaj sem zaposlena za polovični delovni čas, toda ker delam precej težko fizično delo, delovnih nalog velikokrat ne opravim, ker se mi po vsakem naporu bolečine okrepijo in splošno zdravstveno stanje poslabša. Okolica me ima za »zjamrano« osebo, a hvala bogu imam prijatelje in sorodnike, ki me velikokrat dvignejo izpod temačnih oblakov, pa najsi bo na lep ali malo drugačen način. Življenje z našo boleznijo zahteva posebne prilagoditve, ki jih okolica včasih ne razume, saj bolečina, zlasti če je huda, močno vpliva ne le na človekovo počutje, temveč tudi na njegovo delovno sposobnost in kakovost življenja. Kljub bolezni skušam razmišljati čim bolj pozitivno, zato si pomagam z raznimi vajami, veliko plavam, posebno ugodno pa na moje telo vpliva protibolečinska fizikalna terapija. Najhuje je, da se ne morem v celoti posvečati svoji družini in se več ukvarjati s športnimi dejavnostmi. Na koncu bi rada povedala, da me sreča ni pustila čisto na cedilu, kajti moji otroci, mož in drugi najbližji razumejo mojo stisko in mi ogromno pomagajo pri vsakdanjih opravilih, za kar sem jim iz srca hvaležna. Dušanka