Slamnata streha

Maša Ogrin Nina Vidić Ivančič

Slamnata streha Delavnica in kratek priročnik

Maša Ogrin, Nina Vidić Ivančič

Slamnata streha Delavnica in kratek priročnik

Gornji Petrovci in Ljubljana, 2022

3

Uvodnik

Maša Ogrin, mag. inž. arh.

Slama, v projektu obravnavana v kontekstu strešne kritine, vzpodbuja k razmišljanju o gradnji. Vzpodbuja premislek o tem, kako vire, ki so nam zaenkrat še dostopni, uporabljamo in nas prevprašuje o tem, koliko znanja o preteklih praksah gradnje še imamo.

Arhitekturna produkcija v času post-industrializacije namreč narekuje tempo, v katerem za ročna mojstrska znanja ni prostora, hkrati pa nas, z odrinjanjem možnosti uporabe lastnih virov, dela odvisne od zunanjega trga.

Tema, ki je v projektu objektivizirana v kontekst izdelave strešne kritine, odpira vprašanja na več nivojih. Iz kje izhaja material, ki ga za gradnjo uporabljamo? Kakšen je njegov proizvodni cikel? Kako sploh rokovati z materialom, ki ga za gradnjo potrebujemo? Kako poteka sodelovanje vseh udeleženih pri procesu gradnje in nastajanja hiše? Odpira tudi vprašanje možnosti izdelave takšne kritine v sodobnem času. Odpira vprašanje, ali sploh smemo uporabiti doma pridelan material. In nenazadnje tudi povsem tehnično, kako narediti streho, enega od ključnih elementov hiše?

Maša Ogrin, Nina Vidić Ivančič, Anton Golnar

S pričujočo publikacijo želimo osvetliti še živo znanje o slamokrovstvu in ga prenesti v okolje, kjer bo dosegljivo mnogim zainteresiranim, saj nam bo to znanje morda nekoč prišlo še zelo prav.

Preplet znanj, predavateljev, mojstrov, udeležencev, študentov, ki so se udeležili delavnice z zanimanjem, arhitektov, ki svoja znanja že uporabljajo v praksi, posameznikov, ki želijo svoje hiše graditi na ta način, rezultira v živi debati, ki nosi izročilo v prihodnost.

4

5

Pogovor o slamnatih strehah zgodovina in sedanjost

6

7

O slamnati strehi v življenju Slovencev pogovor z etnologinjo Jelko Pšajd

Pa začnimo na začetku. Kako nastane slama za slamnato streho?

Slama je sekundarni material, ki nastane pri žetvi. Na tem območju je na poljih prevladovala pšenica. Najboljša žitarica za streho pa je bilo žito, torej rž, ki je imela stebla visoka do 70 cm in je ustrezala po kvaliteti. Obstajal je ročni postopek, namenjen obdelavi slame za streho, tako da so vsako leto, pripravili del snopov za sprotno pokrivanje, torej popravljanje slamnate strehe. Veljalo je, da kvalitetno pokrita slamnata streha zdrži tudi do 30 let. Res, vendar z zavedanjem, da so toliko staro streho, pod katero so živeli, popravljali skorajda vsako leto. Zato je lahko imela tako dolgo dobo trajanja.

Slamnati snopi

spraševali:

V sklopu projekta Slamnata streha bi želeli

Maša Ogrin,

osvetliti pomen slame kot gradbenega

Nina Vidić Ivančič

materiala v slovenski, predvsem pomurski zgodovini. Zanima nas, kako je ta material povezan z okoljem, v katerem se uporablja, ter kako je vpet v ljudsko kulturo.

8

Ali je proces mlatenja zrnja potekal drugače za slamo, namenjeno pokrivanju?

Posebno skrb pri ročnem obdelovanju so namenjali steblom, da so se čim manj poškodovala. Pri postopku ločevanja zrnja od stebla so kvalitetna stebla ohranili in zvezali v snope (šope).

Ostanke so polagali živini ali zrezali na slamoreznici in uporabili kot dodatek hrane za živino ali razrezane ostanke stebel dodali med ilovico za omet (kot vezavo). Omet na ravno (leseno) površino se težko prime, zato so potrebni triki in veščine, izhajajoč iz ljudskega znanja in izkušenj naših prednikov. Da se je omet dobro utrdil na leseno površino, je bilo treba gladko površino narediti hrapavo.

Ponekod so za to uporabili tanke palice iz trstike, ki so jih zabili na lesen zid, drugje trske. Najbolj enostaven način je bil, da so v gladko površino s sekiro zasekali zareze.

Od kod so prišle te veščine?

To je naša dediščina. To, da so material vzeli iz okolja, v katerem so živeli. Gradnja bivanjskega objekta iz naravnih materialov (ilovica, slama/trstika, les) je v tem prostoru znana že iz časov prazgodovine in enak material uporabljajo za gradnjo cimprač še v prvi polovici 20. stoletja.

Poznavanje naravnega materiala, njegova uporaba in veščine gradnje so že stara dediščina.

V preteklosti pokrivanje strehe s slamo ni bilo drago, saj je bil material vzet iz narave. Če poenostavim, druge cenejše možnosti ni bilo. Za razliko od danes, ko nekdanja veščina iz nuje postaja butična.

Tudi in predvsem zato, ker je redka! Vsi so imeli slamo in skorajda pokrivati je moral znati vsak; če ne drugega, vsaj znati zakrpati streho. V mislih imam t. i. ezermeštre oziroma frajkinclarje, torej moške, ki so bili ročno spretni v več domačih dejavnostih in rokodelskih veščinah, saj so jih v to, med drugim, prisilile tudi skromne razmere. Če posameznik česa ni znal, je

Krovec

9

poprosil za uslugo soseda, ki je to znal. To ni bila samo medsebojna pomoč, ampak tudi izmenjava del in veščin, menjava uslug. Naj spomnim, da so pri ometavanju lesenega zidu in priprave ilovice zanj bile zelo spretne ženske/gospodinje.

Nemalokrat so bile one tiste, ki so krasile apnen belež zunanje fasade.

Ali je bilo slamokrovstvo specializirana veščina?

Slamokrovstvo je bila veščina in znanje, kjer so potrebne izkušnje. Treba je bilo znati pripraviti material: znati požeti, ročno obdelati steblo (primerno ločiti zrno od stebla) in primerno shraniti slamo. To so znanja, potrebna za pripravo slame. Posebno veščino pa je zahtevalo pokrivanje strehe; od primerne debeline kritja, vezave snopov na leseni del ostrešja, delanje zaključkov na slemenu strehe in podobno.

Pri takšnem delu so bili pomembni pripomočki, npr. lapec, hlapec in drugi, ki so bili tudi domače, ročne izdelave. Pomemben je bil material za vezanje slame k ostrešju, to je vrbove šibe ali pintovec, ki jo je bilo treba znati pravočasno odrezati, shraniti in pripraviti za primerno upogibanje, da se pri vezanju ni lomila. Tudi to je bila pomembna veščina! Kasneje so že začeli zavezovati z žico, ki je slamo tudi prej poškodovala; je pa bilo zavezovanje z njo lažje in hitrejše.

ob umanjkanju druge krme za živino in

njem je moral biti usposobljen maši-

Ali se je mlatev izvajala v specifičnem

za gnoj). Drug vidik pa je delo, povezano s

nist, ki je znal z njo dobro upravljati.

Takšen način mlatenja je zahteval 18–22 delavcev, pri čemer se pokaže velika razsežnost in pomen medsebojne vaške pomoči. Mlatilo se je tako, da je po vrsti

času v letu?

slamo kot enem izmed stranskih produktov žitaric. V mislih imam žetev, predvsem pa mlatitev, ki je zahtevala posebno obliko dela – skupno delo.

Ali obstaja kakšen specifična šega vezana na postopek pridelave žita?

Pecivo za pojedino po mlatvi

Mlatiči po mlatvi z vrtanki na cepih

Kaj so pomenile mlatilnice za skupnost?

šla mlatilnica od hiše do hiše po vasi in

Danes se ljudje v pomurski regiji najbolj

mašinist je za svoje delo dobil največje plačilo. Ostali delavci, če so bili najeti in ni šlo za medsebojno pomoč, so dobili za plačilo pri mlatitvi zrnje, pri žetvi pa požete snope od križev.

spominjajo mlatilnic. Vendar so pred njimi mlatili ročno s cepci, pri katerem je bil pomemben pravilen zaporedni ritem udarjanja. Če sta dva mlatca, ali štirje, udarjala neritmično, je prišlo lahko do bolečih udarcev. Pri pravilnem udarjanju

Kaj so križi?

in ritmu/taktu pa je šlo tudi za onoma-

Križ je kopa, sestavljena iz 18–21 snopov.

Le-te so zlagali na njivi, da so se posušili.

Vrhnji snop imenovan pop (namenjen je bil kot »davek« za župnika in se je pobiral letno po vasi, znano tudi kot cerkvena zbirca) je bil položen z bilkami navzdol, da je v primeru dežja voda odtekala in se ni zadrževala na kopi.

topoijo, torej ustvarjanje takta in glasu,

10

Obdobje mlatve je trajalo po žetvi. Za mlatilničarja je to pomenilo, da je mlatil tudi od 1–2 meseca na leto – odvisno od količine pridelka in števila strank. Kot sem rekla, je mlatilničar dobil največje plačilo in tudi najboljšo hrano. Mlatilničar je moral skrbeti za ogenj za stroj in zapovedati drugim kaj morajo narediti. To je bil organiziran sistem 18-24 ljudi. Vedelo se je, kdo podaja, kdo vrže v mlatilnico ter kdo drži spodaj vrečo. Ne pozabimo na gospodinje, ki so pripravljale obilne jedi.

Posebej pomembno vlogo je imel vrtanek – boljši kruh okrogle oblike z luknjo na sredini, pleten iz ene, dveh ali treh kit.

Kakšen pomen ima slama za slovensko

prijetnega za ušesa. Sicer pa, kot sem

podeželje?

rekla, ljudje danes se spominjajo pred-

Živeti in uporabljati slamo je bil način

vsem mlatilnic, velikih strojev, posebej

življenja na podeželju. Slamo so znali do

lokomobila, torej kovinske pogonske

konca uporabiti v vsej svoji razsežnosti

naprave, ki je poganjala leseno mlatilni-

(kot gradbeni material, kot dodatek hrani –

co, imenovana tudi mašin ali danfar. Pri

Seveda, ogromno jih je, ker je kruh bil osnovno živilo, ki je imelo pomembno simbolno vlogo v življenju posameznika in skupnosti, ter pomen zadostnosti.

Zelo pomembna šega, ki je danes izginila, tudi zaradi tehnike dela, je bil žitni venec, imenovan doužnjek, krona, pšenični venec ali svetega Petra brada. Iz zadnjega požetega snopa (doužnjek pomeni do-žeti) so naredili venec, v katerega so vpletli tudi kakšno rožo in ga svečano odnesli gospodarici ali gospodarju. Zanj so dobili vino ali vrtanek in se obilno najedli. Gospodar ali gospodarica sta venec dala na vidno mesto, ker so verjeli, da prinaša srečo. Ta šega je stara, za katero se predvideva, da so venec v začetku puščali na njivi v zahvalo božanstvu. V vsakem primeru se v njej kaže spoštljiv odnos do narave.

11

Ali se je s pojavom mlatilnic zmanjšala

Veliko je bilo dela. Šega oz. zabava pa je

povezanost ljudi?

bila nekaj, kar je zaključila to garanje.

Takrat še ne, ker je mlatilnica zahtevala, kot sem rekla pomoč in sodelovanje 18-22 ljudi. Bi pa opozorila, da je tovrsten način dela zahteval solidarnost, pomoč, sodelovanje. Posamezniki so bili odvisni drug od drugega, odvisni od sosedov in rodbine.

Velikokrat so šege zaznamovale tudi začetek dela, s prošnjo, da bo delo dobro steklo. Bilo je v navadi, da je gospodar, ko je šel orat (morda je pri žetvi bilo podobno), pred kravami naredil križ: »Bog daj, da bo dobro rodilo.« Tega ne smemo gledati strogo krščansko, ampak širše. V prošnjah, željah in molitvah ni bil samo Bog z veliko začetnico. Recimo, molilo se je pred obrokom.

Ne samo k Bogu, ampak predvsem k vremenu, da ne bi uničilo pridelka.

Zavedali so se odvisnosti od vremena, zato so se zahvaljevali naravi, na nek način pa tudi sebi za svoje opravljeno delo in zdravje, ki jim je omogočalo fizično delati. Danes izgubljamo spoštovanje do fizičnega dela, vremena in tudi molitve, ker naivno mislimo, da bomo vse dobili v trgovskih centrih. Zato se tudi izgublja spoštovanje do marsičesa in marsikoga. V mislih imam kmete, ki ostajajo in obdelujejo zemljo na hribovitih in visokogorskih kmetijah, ki si zaslužijo spoštovanje državnega kmetijskega in gospodar-

V knjigi Praznično leto Slovencev Niko Kurent opisuje, da so sicer veliko delali, ampak da so si tudi malo nagajali, malo podtikali ...

Saj so. Znali so biti šegavi, zaradi druženja, načina življenja … Velikokrat je bilo to medsebojno delo tudi možnost spoznavanja, iskanja bodočih zakonskih partnerjev. Posamezniki in vsakdan so bili vezani na mikro lokaliteto, na ozko podeželsko skupnost. Med obema svetovnima vojnama so, če so imeli možnost, šli na sezonsko delo, da so zaslužili. To je druga plat tega idealiziranega življenja. S trebuhom za kruhom so morali hoditi na velika posestva na Madžarsko, Bačko, Banat - na sezonsko žetev ali druge vrste poljskih del. Po nekaj mesecih dela so z vlakom prinesli domov vreče zrnja, s katerimi so preživeli čez zimo.

Kmetije so bile majhne. Posebej na Goričkem je bilo rodovitne zemlje malo. Čez zimo so posamezniki ostali doma in živeli od prisluženega zrnja. Z njim (pravzaprav z moko) so pekli in kuhali, če je bilo zrnja več so ga prodali, nato so pa ponovno šli s trebuhom za kruhom. To je druga plat neke sreče in zadovoljstva vaškega, podeželskega življenja, ki je bilo v resnici težko garanje in preživljanje iz dneva v dan.

12

Žanjice pri delu

skega aparata ter nas posameznikov, ki bi radi kupovali »butične« izdelke po isti ceni kot tiste, zrasle in pridelane v nižini, kjer je obdelava in pridelava bistveno lažja, hitrejša in enostavnejša.

In velikokrat tudi slabše kakovosti!

V današnjem času lahko tudi z odzivom na delavnico Slamnate strehe čutimo željo za vračanje k tradicionalnim tehnikam in spoštovanju okolja, v katerem živimo.

Jaz bom takole odgovorila na vaše vprašanje: Boug daj toj rejči hasek. [Naj se izpolni, naj bo tako]. Realnost je drugačna. Če vprašate mene, boste velikega kmeta (poljedelca ali živinorejca, ki imata izkušnje s pridelavo in predelavo slame) težko prepričali, da se bo ukvarjal s slamo, ker dobro zasluži s prodajo mleka in živine. Tu so še subvencije in nepovratna sredstva, ki velikim kmetom (že skorajda pol industrijskim in robotiziranim kmetijam in robotiziranemu kmečkemu delu) omogočajo kvalitetno ter dovolj dobro življenje.

Proces kvalitetne pridelave slame je trenutno drag, saj gre za več ročnega, kot strojnega dela in je malo ljudi, ki bi hoteli tako delati. Če poenostavim – se ne splača. Ker ima ročno fizično delo nizko ceno, tovrstnih priložnosti s slamo in naravnim materialom ne vidi nihče. V posmeh vsemu pa sta po drugi strani tovrstno delo in material tako redka, da postajata dragocena oz. predraga za uveljavljeno in množično rabo v sodobni gradnji.

Primeri tovrstnih praks, kot je tudi vaša, lahko dajo vedeti, da se to splača.

In ko bo trg to pokazal, bo večja možnost za vrnitev tradicionalnim veščinam, ročnemu delu in naravnemu materialu. Želeti in prizadevati si moramo, da bomo kot sodobna družba končno osvojili pomen tradicije in naravnega. Sedaj gre »samo« za dejanja posameznikov, ki pa niso napačna in škodljiva za okolje. Mislim, da je tak način ravnanja potreba in nujna ekološka prednost, zato ga je treba podpreti na takšen ali drugačen način.

13

Anton Golnar intervju z mojstrom slamokrovcem

spraševali: Maša Ogrin, Nina Vidić Ivančič

14

Vaše delo ni lahko, kaj vas je prepričalo, da vztrajate na svoji poti?

Biti samostojni obrtnik je nekaj čisto drugega, kot če si hlapec nekomu.

Največje težave so bile z materialom, ki sem si ga moral sam pripravljati.

Od začetka smo še kupili kakšno tono slame, pozneje pa so skoraj vsi drugi kmetje opustili to dejavnost. Prej so delali starejši, mladi tega več ne delajo, in smo morali sami začeti žeti na poljih. Včasih smo torej odkupili od kmetov obstoječo rž, poželi, pospravili, očistili … Danes se to skoraj več ne najde, zato smo začeli na svojih njivah in tudi na najetih njivah. Sedaj tudi orjemo in sejemo do 15 hektarjev rži, nekaj pšenice (malo daljše), eno tretjino tega pa je pira.

Ste od začetka delali sami ali se vam je že zelo kmalu nekdo pridružil, da vam je pomagal z delom?

Imel sem enega priložnostnega delavca, ki mi je pomagal pripravljati slamo. Potem je sin že kot že osnovnošolec in srednješolec v prvem letniku začel pokrivati na strehi. Tako hitro se je navadil, da sem bil sam presenečen, ker je že po dveh mesecih za mano popravljal. (smeh) Kakšni bodo njegovi izzivi v prihodnosti?

Ja izzivi, jaz sem v 20 letih pokril po 1000 kvadratnih metrov na leto. On zdaj že prenavlja, kar sem jaz včasih pokrival. Če se vsi ti popravijo, pa še nekaj novih objektov pokrije zraven bo moral kar precej delati, garati. Če bo hitro dobil na streho svojega sina, kot sem

Kakšna je vaša zgodba, kako ste začeli s kritjem objektov s slamo?

Spodbudilo me je obdobje, ko sem bil brez zaposlitve, in sem že nekaj znal, ker sem bil pred tem tudi že na enem tečaju, ki ga je organizirala Ljudska univerza Gornja Radgona. To je bilo leta 1987. Nekaj let sem bil brez zaposlitve in sem se odločil, ker je kazalo, da bo delo s slamnatimi strehami. To je bilo najprej v Muzeju na prostem v Rogatcu, takrat sem se samozaposlil, najprej v obliki dodatni dejavnosti na kmetiji, ker imamo doma manjšo kmetijo. S svojim delom smo prišli na poznanje vsepovsod. V vseh muzejih po Sloveniji, pa do spomeniškega varstva, kjer so nas prepoznali, zato smo imeli vedno zadosti dela.

15

pol hektarja imamo pšenice, ene angleške vrste, ker je danes zelo težko najti to staro pšenico, tisto visoko, ki je bila včasih tudi do 1,80 m visoka. To je vse izginilo, pred štirimi leti smo dobili 100 zrn za 100 evrov. Ta je res malo višja, ampak ni pa tako visoka kot pira.

Ampak to pšenico lažje uporabljamo za zrnje vsaj za živali, ker piro je treba luščiti, če jo hočeš uporabiti za kruh ali kaj takega.

jaz njega, potem mogoče ne bo problema. Ali pa če se bodo pojavili še kakšni drugi krovci.

Ali vaš vnuk že kaže kakšne znake?

Kako bo z nadaljevanjem družinske tradicije?

Moj vnuk se rad pridruži vsakemu delu, kljub temu da ima šele 10 let, rad gre na traktor in se vidi, da ima veliko veselje do dela na kmetiji. In upajmo, da se bo pridružil svojemu očetu in da bo tudi nadaljeval delo s slamo.

Kako bi približali material ljudem oz. spodbudili zanimanje? Koliko ljudje sploh vedo o slamokrovstvu?

Ja, to imamo večkrat primere, ko včasih ljudje nimajo pojma o slamnatih strehah, samo vidijo, da je lepo.

16

Tudi slabe lastnosti kritja s slamo jim moraš vnaprej povedati. Obstaja več kritin. Madžari delajo po svoje in s trstiko. Mi smo pa eni izmed redkih v Sloveniji, ki delamo s slamo in jo tudi pridelamo. Povedati je treba, da mora biti slama očiščena, brez zrnja in s pravim naklonom. Z nakloni so največji problemi, včasih arhitekt ne zna drugače narisati kot 32-odstotni naklon. (smeh) Koliko se še uporablja slama v sodobnem času?

V glavnem so to javni objekti, muzeji. Se pa najdejo tudi zasebni objekti, ampak tega je bolj malo. Nekaj hiš je takih, da so si ljudje svojo hišo prekrili s slamo, drugače pa ni nevem kaj na veliko. Če gremo na konkretne številke, koliko hektarov slame in kakšne vrste pridelate?

Letos imamo 13 hektarjev, od česar bo 4 hektarje pire, ostalo pa je rž. Približno

Rekli ste, da ste eni redkih, ki uporabljate za pokrivanje slamo, v drugih krajih se že uporabljajo drugi materiali recimo trstika. Kakšna je primerjava med tema dvema materialoma?

Ja, materiali ... Teh materialov tu pri nas ni. Ker pri nas, kdor si da delati streho, jo naredi iz slame, pridejo pa tudi madžarski mojstri in s sabo pripeljejo trstiko.

Cenovno je pa zdaj to isto.

Koliko slame potrebujemo za 100 m2 strehe?

Za 100 m2 slamnate strehe potrebujemo 2 toni slame.

Koliko je dela s predpripravo v razmerju z delom na lokaciji?

Priprava je zagotovo trikrat večja kot polaganje na streho.

Kakšna je primerjava cene opečne kritine s ceno slamnate strehe?

Slamnata streha je, ker je toliko dela, tudi dražja. Zagotovo za 50 % več odvisno pa od ostalih kritin, ker imajo tudi tiste med seboj različne cene.

17

Prihodnost je vedno bolj negotova, okoljski in ekonomski izzivi so vedno bolj izraziti, veliko je uvoženih materialov. Kako vidite prihodnost uporabe slame za kritje streh?

Več slamnatih streh v prihodnosti ne bo.

Te, ki so spomeniške, muzeji, to bo še zdržalo. Če bodo ljudje še naprej obnavljali in uporabljali material, je pa tudi vprašanje dohodka in posameznika.

Kaj je najpomembnejše orodje slamokrovca? Človek je najbolj pomembno orodje, da ima vse v roki, da zna, in oko moraš imeti. In videti moraš, da je povsod enaka debelina strehe.

Kakšna je razlika med kritjem z industrijskimi materiali in kritjem s slamo?

Z materialom, s slamo za slamnato streho je precej dela. Predpriprava, eno in drugo. Pri drugih preprosto greš v trgovino, kupiš material, ga položiš, ni treba biti tako zelo spreten kot pri slamnati strehi.

Bi z nami delili kakšno anekdoto povezano z vašim delom?

Fčasih, kot ena anekdota, ko se ... Nej zdaj z mojin delon, ampak stara anekdota, če vas zanima, o slamnati strehi: To je blo ... je bla vsüša in so pojedli vso zrnje. Ta stare so že pospravle, so rekli ta mladi: »Se še mij lehko naprej množimo pa kaj takega.« In ko pa je prišo dež, pa niso več meli zrnja, niti seme, ka so običajno seme shranli.

In eden je svojega očeta shrano nekje na skrivoma, nej, in seveda mladi ne vejo, ne znajo fsega in je pol šau očeta vprašat: »Kaj pa zaj naj delam?

Zrnja nimamo, sejat bi mogle.« Je reko: »Pejt streho razkrij in tam še boš sigurno käkšno zrno noter najdo.«

*Zapis anekdote v narečju: Sabina Slankovič 18

19

Slamnata streha delavnica

20

21

Priprava podkonstrukcije za delavnico.

22

23

Brezhibno povezano preplet dela s slamo in izkušnja delavnice piše: Pia Gerbec, študentka arhitekture

1 material

2 priprava manjših snopov za čiščenje

4 čiščenje slame

5 razporejanje po dolžini

Naše delo s slamo se je v resnici začelo sredi procesa, ki sicer traja približno eno leto. Začne se s setvijo v oktobru, konec junija ali začetek julija se pšenico požanje, čemur sledita še čiščenje in skladiščenje.

3 pravilno držanje slame pri čiščenju 24

Na tleh sodobnega skednja, v katerem je dišalo po sveže obloženih kozolcih, se je razprostirala zlata preproga neenakomerno prepletenih niti, ki so čakale, da jih nežne roke počešejo in počistijo, razvrstijo po velikosti in povežejo v snope, iz katerih bo po treh dneh nastala slamnata streha.

25

»Gradnja s slamo je bila zame bolj kot gradnji podobna šivanju.

Prepletanje slamnatih snopov, vrbovih šib oz. “gožvic” ali žic in leskovih palic. Nežnost materiala prenesena v proces in tudi v končni izdelek.«

6 urejanje manjših snopov

7 vezanje v snope

8 poravnavanje snopa

9 umeščanje slame med konstrukcijo in leskovo palico

10 skica vozla

12 povezovalni vozel

11 pritrjevanje leskovih palic z vrbovimi šibami

Slamo z enakim posebnim vozljem, ki omogoča rahljanje spet povežemo v skrbno poravnane manjše snope.

Streho začnemo pokrivati od spodaj navzgor, v približno pol metra širokih pasovih. Pri tem si pomagamo z leskovimi palicami, ki jih pritrdimo na konstrukcijo. Med slednje in letve zataknemo prej pripravljene snope slame. Leskovo palico dodatno prevezujemo na konstrukcijo z vrbovo šibo oz. v sodobnem času z žico, da se slama, ujeta med leskovo palico in leseno konstrukcijo, ne premika.

26

27

Ko snope razporedimo, jih odvežemo, da se vejice razporedijo enakomerno, nato pa jih dodatno pričvrstimo ob konstrukcijo.

Pri zategovanju si pomagamo z ročnim orodjem, imenovanim šponar. Proces nadaljujemo, vse dokler ne pridemo do slemena, nato se ponovno premaknemo na spodnji del strehe in začnemo z novim pasom. Med delom si ves čas pomagamo s pričko, z njo slamo ravnamo od spodaj navzgor in jo enakomerno razporedimo po površini strehe. Za delo na višini si včasih pomagamo s hlapcem, na katerem lahko stojimo.

13 razporejanje snopov; spodnji snopi so krajši, zgoraj daljši

16 zategovanje s šponarjem

17 poravnavanje s pričko

»Bolj kot tradicionalna uporaba te tehnike se mi zdi pomemben pristop h gradnji in bivanju, o katerem nas delo s slamo, kot naravnim materialom, lahko veliko nauči. Na pozabljen odnos do napak, popravil in vzdrževanja.

Vse bolj izgubljamo odnos, ki temelji na naši vpletenosti v delo, v proces, nastajanje. Odnos, zaradi katerega se razmisli, preden se karkoli odvrže, se popravlja in ponovno uporablja. Saj je nekaj lepo, ker si v njem pustil del sebe – čas, idejo, voljo, moč in dobro družbo.«

14 hlapec, pripomoček za delo na strehi

15 pogled na sestavo strehe 28

29

Konstrukcija strehe mora imeti konkreten naklon, vsaj 40, oziroma bolje 45 stopinj, da po dežju voda hitro odteče in se slama posuši. Optimalno je, da se s slamo krit objekt nahaja na odprtem in ne v senci dreves, kar bi lahko podaljšalo čas sušenja.

Snopi slame, ki jo uporabimo ob slemenu, morajo biti daljši, da jih lahko nato prepognemo na drugo stran strehe in tako preprečimo puščanje. Ko postopek pokrivanja ponovimo tudi na drugi strani, se slamnata streha zaključi s slemenom.

19 merilka debeline

20 popravljanje napak s škarjami

21 zatikanje slame za leskovo palico na slemenu

22 zaključevanje slemena

»Delo kar naenkrat postane veliko več – prostor za izmenjavo idej, nasvetov, težav, vprašanj in odgovorov nanje. To sproži vzajemnost dveh procesov – delo spodbuja druženje in druženje spodbuja delo. Slednje tako ni več muka, je priložnost za ustvarjanje, učenje in povezovanje.« 18 območje delovišča

30

31

32

33

Pot v prihodnost primeri sodobnih arhitektur

34

35

Muzej in raziskovalno središče biotske raznovrstnosti Guinée*Potin arhitekti Dokončano: 2014 Lokacija: La Roche-sur-Yon, Francija Velikost: 2.057 m2 Naročnik: Région des Pays de la Loire Fotografije: Sergio Grazia, W. Berré

Zakaj ste se odločili za uporabo materiala?

V biroju gojimo zanimanje za tradicionalne materiale in oblike; za nas je odnos med arhitekturo in kontekstom ključen, kar je blizu okoljskim vprašanjem in pojasnjuje naše zanimanje za material, s poudarkom na vernakularni arhitekturi.

Veliko gradimo na zahodu Francije, ker je to regija, ki jo najbolj poznamo; naši projekti imajo tesno povezanost med ozemljem, arhitekturo, materialom in okoljem.

V urejenem zelenem okolju projekt prevzame močno identiteto, na sodoben in inovativen način reinterpretira tradicionalno tehniko s slamnatim ovojem, ki v celoti pokriva stene in streho stavbe.

Natečajne slike prikazujejo naravno staranje materiala, bledenje v sive odtenke in spreminjanje odtenkov na prehodu letnih časov. Stavba se umešča organsko, objema dvorec gospoda Duranda, ne da bi porušila naravni red. Masivni surovi kostanjevi temelji nalašč zmotijo ​​celostno podobo projekta. Stavba je 36

kot veja, ki leži na tleh, je »kos grajene pokrajine«, »nova geografija«, ki dopolnjuje naravno scenografijo. Če je stavba dvignjena nad zemljo, zmanjšamo vpliv temeljenja in omogočimo biotski raznovrstnosti, da ostane na svojem mestu.

Projekt se počasi dviguje in odkriva ribnik, ki gosti žabe in čaplje, ob vhodu na lokacijo stoji pedagoški rastlinjak.

Ali je slama tradicionalni material v regiji?

Tehnika slamnate strehe je bila nekaj povsem običajnega tudi v Franciji pred 19. stoletjem, preden so razvili nova mehanska orodja v kmetijstvu. Po tem so jo ohranili le nekateri deli Francije: veliko slamnatih streh najdete v Normandiji, nekaj pa v Veliki Britaniji in pokrajini Vendée, kjer se stavba nahaja.

Kje je bila slama pridobljena? Kako težko je bilo najti material in zakaj? Kako je potekal proces gradnje? Ste zaposlili specializiranega gradbenika? Kateri so bili glavni izzivi, s katerimi ste se srečali pri delu z materialom?

Slamnate strehe so nekaj, kar se vrača v estetske standarde v Franciji, zlasti v bližini Nantesa, v Veliki Britaniji, natančno na podeželju 'Brière'. Nekaj podjetij to počne, tako da ni bilo težko najti izvajalca za izdelavo strehe. Problem se je pojavil pri izdelavi fasade. Podjetja v Franciji nimajo veščin za delo s tem materialom na navpični površini, zato smo morali poiskati podjetje, ki bi se tega hotelo naučiti. Cela ekipa se je za mesec dni odpravila na Nizozemsko, da bi se naučila tehnike. Ne uporabljajo tradicionalne tehnike, ki je sestavljena iz t. i. »šivanja« posameznih snopov na površino, 37

ampak uporabljajo kovinske pritrdilne elemente, ki jih zadržijo na površini. Tehnika naredi »ovoj« bolj strnjen in bolj odporen, enaka tehnika je uporabljena za streho in za fasade. Lesene stene in konstrukcija so montažni, izdelani v tovarni in sestavljeni na mestu. Slamnati ovoj pa je druga zgodba, ena oseba pokrije 6 m2 v enem dnevu.

Pokriti je bilo treba 2000 m2 in je trajalo 10 mesecev (glede na to, da je bilo pozimi in so bile razmere za delo težke).

Ali obstaja možnost uporabe slame kot gradbenega materiala? Kateri so razlogi, da se ne uporablja široko?

Okoljsko gledano je slama res zanimiva, če upoštevamo njeno izolacijsko sposobnost in ekološke stroške proizvodnje tega materiala. Ker je kompaktna, ne postane prav hitro gojišče mrčesa in žuželk. V najboljšem primeru gosti mah, ki pa sam po sebi strehi ne škodi, lahko traja tudi 30 let, da mah prekrije streho.

38

39

Zavetišče za ptice in center za obiskovalce Tåkern Wingårdhs arhitekti Dokončano: 2012 Lokacija: Mjölby, Švedska Velikost: 1.000 m2 Naročnik: Östergötland County Administrative Board Fotografije: Åke Eson Lindman

Zakaj ste se odločili za uporabo materiala?

Ptičji rezervat ob jezeru Tåkern je obdan s trsjem, ker je jezero zelo plitvo, je treba trstičje izsekavati, da jezero ostane odprto. Ideja o uporabi materiala, pridelanega v okolici, je tako prišla zelo naravno, po tem, ko smo izvedeli, da trstiko vsako leto prodajajo na Dansko, kjer se uporablja za izdelavo streh. Za Tåkern smo potrebovali celoletno »zalogo« trstičja z območja jezera in morali so ga sušiti eno leto, preden smo ga lahko uporabili.

Ali je slama tradicionalni material v regiji?

Slama se tradicionalno uporablja povsod, kjer je bila potreba po ugodnem in enostavnem načinu obloge. Trstičje, nabrano iz jezer in obal, je nekoliko bolj trdno od slame (ovsa ali pšenice), a povsod, kjer je bilo materiala v izobilju, so ljudje našli način, kako ga uporabiti.

Kako je potekal proces gradnje? Ste zaposlili specializiranega gradbenika?

40

Še vedno se najdejo strokovnjaki za strešne kritine. Angažirali smo mojstre iz Poljske, kjer je obloga s trstiko in slamo pogostejša kot na Švedskem.

Kateri so bili glavni izzivi, s katerimi ste se srečali pri delu z materialom?

Obloga s trstiko ali slamo se obnese bolje, čim bolj strma je streha, za najboljšo obstojnost je priporočen naklon vsaj 45 stopinj. To je vplivalo na zasnovo in odprlo možnosti za monolitno interpretacijo volumna. Obloga lahko brezhibno prekrije vse robove in vogale. Edini del, ki je pri oblikovanju s slamo res izpostavljen in občutljiv, je sleme strehe, ki smo ga zato raje naredili iz stekla, s tem je razstavni prostor v notranjosti dobil lepo osvetlitev.

41

Ali obstaja možnost uporabe slame kot gradbenega materiala?

Material je sicer lahko zelo dostopen, a je potrebno veliko dela, da ustvarite trdno in lepo streho. Vzdrževanje je bolj zahtevno kot pri npr. keramični oblogi, ovoj je treba vzdrževati in ga popravljati, vendar to lahko storimo po delih. Kadar je slama položena pravilno in se objekt vzdržuje, ima material dolgo življenjsko dobo, pribl.

50-70 let. Omejitev predstavlja število izvajalcev, ki še znajo delati z materialom in so sposobni opraviti delo, ter omejen čas v katerem je možno pokrivati s slamo (op. p. pozimi delo ni možno). Če bi sodelovali le s švedskimi slamokrovci, bi za tako velik projekt morali zaposliti skoraj vse mojstre.

Vendar daje prav ta material stavbi čudovito kamuflažo, ki je najbolj primerna v okolju, kjer je v središču pozornosti opazovanje ptic.

42

43

Visokogorski bivak SkinOver Armin Kammer, Anke Wollbrink, študenti in partnerji projekta Dokončano: 2019 Lokacija: Alpe, blizu Voralberga, Avstrija Velikost: 12 m2 Naročnik: Univerza v Stuttgartu Fotografije: arhiv IBBTE

Zakaj ste se odločili za uporabo materiala?

Najprej smo izhajali iz forme. Študenti so pri načrtovanju bivaka poskušali oblikovati celoten ovoj – fasado in streho – iz enega samega materiala, da bi ustvarili monolitno zasnovo.

Ob naslednji študentski delavnici smo raziskovali materiale, ki bi jih lahko uporabili na ta način. Poleg kamna, betona, lesa in kovine smo ponovno odkrili material – slamo, ki omogoča zelo tridimenzionalno oblikovanje, podobno kot beton.

To nas je očaralo in peljalo do nadaljnjih raziskav in ideje o izdelavi prototipa slamnate ovojnice.

Cilj je bil raziskati primernost trstike kot fasadnega in strešnega materiala predvsem v visokogorskem alpskem prostoru. Trst – znan tudi kot slama – je v vsakem smislu trajnosten, obnovljiv, ogljično nevtralen vir: hitra rast, kratka procesna veriga z nizko porabo energije in emisijami, popoln življenjski cikel, brez onesnaževanja, preizkušen skozi generacije.

Oblasti v Vorarlbergu so bile pripravljene sprejeti slamo kot material, saj je prisotna v okolici že skozi generacije.

44

Tradicionalna obrt na tem območju še vedno cveti in je zelo cenjena. Drugi pomembni vidik je bila vizualna integracija trstičja v kamnito okolico, potem ko bo stavba v prvih letih osivela.

Kje je bila pridobljena slama? Kako težko je bilo najti material in zakaj?

Poudarek je bil na omejenih lokalnih materialih in izdelavi. Po dolgih raziskavah smo prišli do podatka, da se v bližini Dunaja ob Neusiedler See ponovno nabira trst, za zdaj je to edino območje v Avstriji. Les in obloge iz macesnovega lesa so bili pridelani v lokalnih okoliških gozdovih, izdelal pa jih je lokalni mizar iz Branda.

Kako je potekal proces gradnje? Ste zaposlili specializiranega gradbenika?

Iz Nemčije je prišel samo slamokrovec.

45

Nismo mogli najti lokalnega obrtnika, vendar smo imeli veliko srečo, da smo se povezali s to skupino obrtnikov, ki imajo radi svoj poklic in želijo premikati meje z ohranjanjem starega znanja in tradicije.

Kateri so bili glavni izzivi, s katerimi ste se srečali pri delu z materialom?

Zasnova je morala biti preprosta in primerna lokaciji in uporabi. Glavni poudarek je bil na samem materialu z arhitekturno in ročno-tehnično usklajenimi detajli. Vključevanje izkušenj obrtnikov v zgodnji fazi načrtovanja je bilo bistvenega pomena za razvoj preprostih in ustreznih detajlov. Ekipa obrtnikov, študentov in osebja fakultete je razvijala in gradila skupaj. Ovoj stavbe je bil izveden iz trsa s premišljeno uporabo količine materiala in zmanjšanjem kovinskih povezav ter vseh drugih materialov, kolikor je to le mogoče, saj je kritje potekalo v visokogorju.

kompostiran in sklene življenjski cikel materiala.

Manjkajo predpisi, zlasti za trs ter njegove lastnosti. Naše raziskave še potekajo – obnovljivi viri morajo postati bolj uporabljani v našem gradbenem okolju.

Prav zdaj raziskujemo, kaj se lahko trstika nauči od bolj uveljavljenih materialov, kot sta les in ilovica – zlasti v smislu predpisov, montažne izdelave, ...

Ali obstaja možnost uporabe slame kot gradbenega materiala?

Raziskali smo sodobno slamnato arhitekturo in našli čudovite primere v Franciji, na Danskem in na Švedskem. Našli smo celo prve poskuse montaže slamnatih fasad. Montažna izdelava je gonilna sila za vstop materialov, kot sta les in butana zemlja, v sodobno arhitekturo.

Trst raste hitro, tvori dragocen biotop, ustvarja boljšo kakovost vode in je dom številnim živalim. Odmrli del rastline vsako leto zraste na novo. Ta odmrli del rastline se lahko uporabi kot material za oblaganje fasade in strehe brez nadaljnje obdelave. Na koncu življenjske dobe je trs 46

47

“Mother Pavilion” Studio Morrison Dokončano: 2020 Lokacija: Cambridgeshire, Velika Britanija Velikost: 15 m2

48

»Mother Pavilion je zasnovan na literarni predlogi, ki obeležuje zdravilno moč krajine v okoliški regiji. Forma izhaja iz nekdanjih sušilnic za slamo. Les je bil uporabljen iz lastnih gozdov, streha in fasade pa so iz slame, ki je bila požeta in omlatena na lokaciji.«

Hiša na podeželju Nicola Spinetto arhitekti Dokončano: 2020 Lokacija: Hermeray, Francija Velikost: 42 m2 (razširitev) + 38 m2 (renovacija)

Naročnik: Wysing Arts Centre

Naročnik: zasebni

Fotografije: Charles Emerson

Fotografije: Sergio Grazia

»Hiša je del skupine treh stavb na lokaciji, ki imajo vse tipično lokalno obliko longère (dolga podeželska stavba) in skupno slamnato streho.

Slama se že dolgo uporablja za pokrivanje podeželskih streh v okolici, predvsem zaradi nizke cene materiala in toplotne izolacije. Tudi notranja konstrukcija je iz naravnih materialov, in sicer je izdelana iz prefabriciranih križnolepljenih panelov, ki omogočajo viden notranji ovoj.«

49

Sodobna kmetija Åstrup Have NORRØN arhitekti, Marco Berenthz, Poul Høilund Dokončano: 2020 Lokacija: Haderslev, Danska Velikost: 600 m2 Naročnik: zasebni

»Kot poklon lokalni tradiciji v pokrajini Schleswig se strma streha razvije kot slamnata struktura in vezno tkivo, ki povezuje telo pod njo. Streha se zgleduje po tradicionalnih stavbah Haubarg v regiji, ki so imele vse strme strehe, kar je omogočalo skladiščenje velike količine sena.«

Prenova flamskega skednja Arend Groenewegen arhitekti Dokončano: 2009 Lokacija: Bavel, Nizozemska Velikost: 280 m2 Naročnik: zasebni Fotografije: arhiv avtorjev

»Struktura ima sestavine prvotne arhitekturne oblike, ki jo sestavljajo lesena konstrukcija, nizka črna fasada in velika slamnata streha. Skedenj je bil zgrajen okoli l. 1800. Prenova je stekla na željo občine, katere cilji so bili povečati kakovost in poudariti značaj podeželja na lokaciji, kjer je predvidena urbanistična širitev. Značilna oblika strehe in lesena konstrukcija sta bili prenovljeni s tradicionalnimi tehnikami obdelave lesa.«

Fotografije: Torben Eskerod

50

51

Opazovalnica za ptice RO&AD arhitekti + RAU arhitekti Dokončano: 2019 Lokacija: Stellendam, Nizozemska Fotografije: Katja Effting; dron: Merijn Koelink Velikost: 150 m2 Naročnik: Vogelbescherming Nederland, Natuurmonumenten

52

»Opazovalnica za ptice je bila zgrajena ob odprtju zapornice med Severnim morjem in delto Rena.

Poteza je izboljšala kvaliteto vode in s tem biotsko raznovrstnost ter stimulirala migracijo rib.

Ustvarilo se je naravno okolje, ki je omogočilo mešanje slanega in sladkega toka. V projektu je bilo uporabljeno trstičje, ki raste v notranjosti izliva. Podkonstrukcija objekta je zasnovana iz kombinacije recikliranih in prefabriciranih lesenih delov in je začasna ter bo nekoč razstavljena ter ponovno uporabiljena ali reciklirana brez škodljivih učinkov za naravo ali človeka.«

Paviljon Animame Algarve Yoga Jonathan Cory-Wright in udeleženci delavnice Dokončano: 2022 Lokacija: Alcantarilha, Portugalska Velikost: 50 m2 Naročnik: zasebni Fotografije: Cris Coa

»Podkonstrukcija je bila v sklopu delavnice LearnBi0n postavljena iz trsa, streha je bila narejena s postopkom šivanja s slamo. Izziv projekta je bilo pokriti kupolasto strukturo, saj je slama, ki je sicer idealen material za pokrivanje konstrukcij iz trsa, omejena glede na oblikovne zmožnosti.

Naklon strehe mora biti okoli 45 stopinj, nikakor pa ne manj kot 35 stopinj. Slednje je narekovalo način pokrivanja in botrovalo odprtosti strehe v sredini objekta.«

53

Nile ne Nils (sry) Localworks arhitekti Dokončano: 2019 Lokacija: Mubaku, Uganda Velikost: 2.230 m2 Naročnik: NOVAM Fotografije: Will Boase, Gio and Moh

»Serija streh, ki lebdijo nad krajino, obiskovalcem ponujajo povezanost z okoliškim prostorom.

Geometrija strehe se odziva na okoliške pogoje – veliko število dreves in strmo topografijo. Slama iz severnega dela Ugande, kot značilen material za vernakularne strukture v Ugandi, je povezala stavbo z lokalnim kontekstom. Lokalni mojstri so pripravili vzorce, da se je bilo lažje odločiti za najboljšo tehniko in strukturo izdelave.«

Slamnati ranč Cinco Patas al Gato in Biocons arhitekti Dokončano: 2020 Lokacija: Ita, Paragvaj Velikost: 178 m2 Naročnik: zasebni

»Izhajali smo iz želje naročnika, da bi poustvaril dom, kot ga je imela njegova stara mama, od tu tudi ideja za uporabo kritine.

Uporabljeni so cenovno dostopni materiali, beton, opeka z barvno zemeljsko malto in bela opeka za tlakovanje, neobdelano železo, ki s časom rjavi in zidano pohištvo. Odprtine so standarizirane.«

Fotografije: Diego Saravia

54

55

56

57

Avtorji arhivskih fotografij: 1. Fran Vesel, dokumentacija Slovenskega etnografskega muzeja 2. Franči Šarf, dokumentacija Slovenskega etnografskega muzeja 3. Marija Makarovič, dokumentacija Slovenskega etnografskega muzeja 4. Franči Šarf, vir: Žetev in mlatev v Prekmurju. Etnografija Pomurja I, (str. 60) 5. Pošta Slovenije: Slamnati dožnjek, 1994 6. Fran Vesel, dokumentacija Slovenskega etnografskega muzeja

Naslov: Slamnata streha

Udeleženci delavnice:

Urednica: Maša Ogrin Oblikovanje: Urška Alič Fotografija: Jana Jocif Ilustracije: Tamara Likon

Ajda Žagar Christian Štor Domen Korelc Eva Bratina Jakob Podlesek Jakob Šubic Jan Maček Jure Ule Katarina Kušar Klavdija Rauter Lovro Levar Maja Pisnik Pia Gerbec Tamara Likon Tea Pristolič in drugi

Izvedba projekta: Maša Ogrin Nina Vidić Ivančič Gostitelji delavnice: Makrobios Panonija so.p.

Stiki z javnostjo: Lena Penšek Predavanje na delavnici: Katarina Živković

Delavnica Slamnata streha je potekala med 14. in 16. oktobrom 2022 v Gornjih Petrovcih.

Publikacija je nastala v okviru projekta Slamnata Streha v sodelovanju z Zavodom za socialni razvoj Murska Sobota.

Projekt je sofinanciralo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Ljubljana, november 2022 58

59

Več informacij:

materially-based.com

60