__MAIN_TEXT__
feature-image

Page 1

the studio

AVENIR magazine

No 2 JAN-JUN 2019


The Studio Avenir Magazine Revija medijske hiše Studio Avenir, ki pokriva projekte in dogajanje pretekle polovice leta. Številka 02 Spredaj: Hrib Svobode, Ilirska Bistrica Zadaj: Zagorje pri Pivki, sončni vzhod Urednik: Marjan Krebelj Oblikovanje logotipa: Tamara Likon Oblikovanje in prelom revije: Marjan Krebelj, delno s predlogo Janje Primožič Lektorica: Kaja Boštjančič Najdete nas: Facebook: StudioAvenir Instagram: Studioavenir splet: www.studioavenir.net Izdano: Julij 2019 Tisk: Digifot Lendava, 60 izvodov Studio Avenir Studio Avenir je medijska hiša, v kateri ciljamo na res vrhunsko izvedbo fotografije, filma in dizajna, hkrati pa nas zanima tudi ustvarjanje in raziskovanje medijev ki, šele prihajajo. Veseli smo, ko tudi naročniki delijo to ambicijo z nami in nam zaupajo ambiciozne projekte. Vsekakor pa nas svet fascinira tudi po svoji vsebini, zato želimo biti v prvih vrstah kakršnega koli napredka. Ta revija predstavlja del te dogodivščine.

Malta, Gozo (ob Fungus Rock)


the studio

AVENIR magazine

“I understand now that boundaries between noise and sound are conventions. All boundaries are conventions, waiting

to

be

transcended.

One

may

transcend

any

convention if only one can first conceive of doing so.” ― David Mitchell, Cloud Atlas


Peščeno rjava dežela »Peščeno rjavo. Vse je peščeno rjavo!« Drugega kot to nisem uspel izdaviti, ko je letalo pristajalo na malteškem letališču. A ne samo rjavo, vse je tudi zeleno, rumeno modro in rdeče v najbolj intenzivnih odtenkih. In to februarja, ko so naši kraji še sivi. Moj bog, kdor ljubi barve, naj južnega Mediterana ne izpusti.

Malta ni bila nikoli kaj dosti visoko na seznamu

Shaun me je pobral v Mdini in nato sva šla do njegovega

mojih popotnih želja. Toda nekega zelo deževnega dne

stanovanja, ki je bil naslednje dni zame tudi dom. Veliko sva

dva popotna kolesarja, Shaun in Penelope, ki sta po

– dela v neki vladni službi, Malta pa je ta trenutek ena

lanske jeseni sta se prek couchsurfinga pri meni oglasila zaključenem magisteriju v Londonu do rodne Malte udarila kar s kolesi. Prišla sta premočena do kosti ter

hvaležno posrebala najprej juho in kasneje še čaj. Bila sta

govorila o ekonomski situaciji; Shaun je namreč ekonomist redkih držav Evropske unije, kjer zaposlitev ni problem in kjer v resnici kličejo ljudi na delo od vsepovsod.

Sicer pa: cene so podobne našim, porcije po restavracijah

simpatična in ostali smo v stikih.

opazno večje – človek tako ne ostane lačen, vseeno pa

za Malto poceni«, sem poslušal šepet usode in rezerviral

Mogoče si lahko privoščimo pastizzi kruhke, ki so kot

Ko so vsi okoli mene začeli »nekaj o tem, kako so karte

let še sam. Podaljšan vikend okoli 8. februarja se je zdel kot nalašč za vsaj delno prekinitev zimske turobnosti.

Shaun mi je z veseljem ponudil prenočišče in avantura je bila rojena.

nekih hudih kulinaričnih posebnosti ta dežela ne premore.

neki mali bureki, ampak kaj več kot to skozi veganski ali

vsaj vegetarijanski filter ne gre. Je pa kljub vsemu sadja in zelenjave na pretek.

Pogledal sem Valetto , skočil na Dingli klife, v jutranjih

Malta šokira s svojo majhnostjo: oba otoka skupaj

tekih po dolgem in počez pretekel Bugibbo, zadnji cel dan

povezano z mestnimi avtobusi in če promet ne zastaja,

na manjši otok Gozo. Tu je šok majhnosti še hujši; človek

ne premoreta površine ilirskobistriške občine. Vse je si v dobri uri čez cel otok. Temperature so višje, vse je

bilo zeleno in cvetoče, ampak za kratke rokave vendarle nikakor dovolj. 4

The Studio Avenir Magazine

No 02

SVET

pa po priporočilu gostitelja najel skuter in šel s trajektom

dan prej planira celodnevni izlet, nato pa pride tja in vse skupaj prečeše s skuterjem v dobrih dveh urah. Kot bi šel do Topolca, potem še do Jasena in nazaj. Dosti več res ne.


5


1

3

2

1 - vas Dingli 2 - Dingli klifi od zgoraj (posejani z njivami in vrtovi) 3 - SonÄ?ni zahod na Gozo otoku 4 - s skuterjem naokoli, Victoria (Gozo) 5 - Bugibba v jutranji svetlobi 6 - mestni detajl v Victoriji (Gozo) Na prejĹĄnji strani: Valetta

4

6

The Studio Avenir Magazine

No 02


5

6

7


Je pa Gozo vendarle nekaj posebnega.

Po celem dnevu skuteriranja mi je na

težav z iskanjem vasi, pekarna pa je

samo še ena točka: pekarna Mekren

Skoraj obupan sem se sredi vasi

Glavni otok, Malta, je v zadnjih 10–15

seznamu Shaunovih priporočil ostala

turističnih

v vasi Nadur. Poskusiti bi moral ftiro,

letih doživel intenzivno pozidavo objektov

(predvsem

hotelov), nad čimer domačini niso najbolj

prinese

navdušeni. hitrejši

Posledično

tempo

to

življenja,

pici podobno malteško jed, značilno prav za Gozo. OK.

Temnilo se je. Postajalo je mraz.

bila v celoti izven njegovega dometa. ustavil na povsem naključnem mestu v upanju, da vsaj Google kaj najde. Nič. Zasukam glavo in evo ti Mekren

tik pred mano. Bog ima svoje načine, da nagradi pogumne. :)

zabasane ceste in ves turistični hrup,

Skuter ni hiter, toda vseeno je zelo zelo

čist in dosti bolj prvinski ter še vedno

da Gozo sedaj že kar dobro poznam,

in bleščečih pekarnic, bo Mekren prav

konec in Apple maps je imel precej

bum, že si v samem srcu pekarne, ob

ki sodi zraven. Gozo je po tej plati še skrbno urejen. Ta otoček je resnično prijeten in sproščujoč.

zeblo. Po celem dnevu se mi je zdelo, ampak Nadur je bil prihranjen za

Za nekoga, ki je vajen naših polikanih

zanimiv. Korak skozi vhodna vrata in krušni peči in sredi vsega pekovskega

hitenja. Ljudje vstopajo, kupujejo pice,

ftire, hlebce, žemlje in muffine, osebje pa okoli teka, mesi in zavzeto peče.

Nobenega prostora za stranke. To je

vse kar je. Ta pekarna je doživetje zase! Julija, dekle, ki me je streglo, je bila

proti koncu šihta dovolj prosta za

kratek pogovor. Prišla je iz Nemčije, se zaljubila v lastnika in zraven tega še v pekarno, ter ostala tu, na tem

malem otočku. »Ima tudi to svoj šarm,« je pritrdila, »delo je naporno,

ampak življenje tu je preprosto, mirno

in domače.« Po mojem negodovanju nad zažganim malteškim kruhom mi je odrezala še kos njihovega. Ni bil

dosti boljši, ampak mi je to dekle bilo

toliko simpatično, da sem raje molčal, nato pa z vročo ftiro sedel na klopico

pred pekarno in pojedel to zamaščeno skorjo, ki je sicer dobro pogrela

premražen in sestradan trebušček, a

nek kulinarični presežek to vseeno ni bil. Hecno; tako kot v Maroku, se je tudi ta izlet končal v poznih urah,

v globini neke pekarnice, z vročim

kruhom v rokah, toplimi ljudmi ob sebi in resnico življenja na robu misli.

Ostala sta samo še mrzla vožnja do

trajekta in Shaunov prevoz do letala. Malta je odkljukana. Levo: Detajl v Mdini Desno: Pekarna Mekren in Julija 8

The Studio Avenir Magazine

No 02


9


Pot betonskih velikanov

10

The Studio Avenir Magazine

No 02

DEDIŠČINA

Priročnik: Spomenik Monument Database, Donald Niebyl, FUEL, London 2018 - www.spomenikdatabase.org


“Brutalist architecture was Modernism’s angry underside, and was never, much as some would rather it were, a mere aesthetic style. It was a political aesthetic, an attitude, a weapon, dedicated to the precept that nothing was too good for ordinary people. Now, after decades of neglect, it’s devided between ‘eyesores’ and ‘icons’; fine for the Barbican’s stockbrokers but unacceptable for the ordinary people who were always its intended clients.”

― Owen Hatherley, A Guide to the New Ruins of Great Britain

Socialistični režimi pri gradnji

turnejo po najbolj megalomanskih

in tudi v Ilirski Bistrici smo lahko

Nekaj je v tem stilu, kar me ne pusti

spomenikov niso nikoli varčevali ponosni na res izjemno delo Janeza

Lenassija. A od vseh me daleč

najbolj očarajo tisti spomeniki, ki se jih iz najzgodnejšega otroštva

spominjam s poštnih znamk in Markovičevih

konvertibilnih

dinarjev. Otroci gledajo svet z očmi, ki so razbremenjene tistega,

kar starše najbolj sekira in tisti

dinarji so takrat naredili name

velik vtis – arhitektura, ki je bila na njih narisana, se je za vedno

vgravirala v moj spomin. Ko sem se kot študent srečal z arhitekturo,

ki smo jo tedaj poimenovali brutalizem, sem si zaželel na

spomenikih nekdanje Jugoslavije. pri miru, in čeprav mi je jasno, kako zelo grdo in neživljenjsko je graditi na tak način (sploh stanovanjske stavbe), me v enaki meri

fascinira

ta

nepotešljiva

želja po monumentalnosti, ki jo te gradnje tako na glas izražajo,

želja po spogledovanju z večnostjo ter navsezadnje grenkosladkim spoznanjem lastne minljivosti, ki v tem kontrastu pride še toliko

bolj do izraza. Čeprav je za pravo turnejo zmanjkalo časa, je že en

manjši krog bil za prvo rundo čisto

dovolj in spomenikov za bodoča potovanja ne bo zmanjkalo.

11


Dušan Džamonja, 1967

Podgarič Prvi na začrtani poti je bil masivni

dvokrilni spomenik v Podgariču. Pot pelje čez toplo Slavonijo, ki je v

začetku maja z vegetacijo vsaj 3 tedne pred nami. Spomenik je postavljen na

griču tik iznad malega jezerca, okoli

pa se pasejo ovce. Zanimivo pri vseh teh ogromnih spomenikih je, da so pogosto postavljeni v malih krajih, 12

The Studio Avenir Magazine

No 02

dočim so bila glavna mesta deležna bolj skromnih obeležij.

Dizajn spomenika je naredil kipar

Dušan Džamonja; po dveh letih gradnje je bil dokončan 1967. Razprti

krili zmage segata kar 20 m v širino in

10 m v višino, sredinska kroga pa sta oblečena v aluminij. Sveže pokošena trava

okoli

spomenika

je

dala

vedeti, da domačini kljub skromnim sredstvom še vedno skrbijo za ta kraj,

kjer v kripti izpred spomenika počiva

kakih 900 partizanov, ki so preminuli po okoliških bolnišnicah. Vzel

sem

si

čas,

posedel

ob

spomeniku, fotografiral in razmišljal. Ta

izlet

lahko

postane

monumentalnega sam po sebi.

nekaj


1

2

3

13


Jasenovac Te skulpture se spominjam iz

sodobno urejen muzej, kjer vodičke in

spomenika, ki povsem dominira to

hranila po policah in ne vem, če

o koncentracijskem taborišču, ki je

maketi

turističnih knjižic, ki jih je nona

mi je vsaj takrat bila lepa, ampak v spominu je le ostala. Kljub temu da je blizu Podgariča, je to že vizualno čisto druga zgodba.

Spomenik zagledamo že od daleč,

saj raste kot kakšen kaktus iz ravnice.

Dovoz je označen s tablami, parkirišč

eksponati pričajo tragične pripovedi tu nekoč maltretiralo in ubilo kakih

80.000 do 100.000 manjvrednih duš

Srbov, Židov in Romov, kar Jasenovac uvršča med največja taborišča smrti

zadnjič

podoživimo

nekdanje stanje tega prostora, nato pa

samo še tišina pod betonsko rožo. Ta kraj ima še danes svinčeno vzdušje.

Kljub vsemu temu pa moram

priznati, da me sama oblika še vedno

Dvorišče muzeja krasijo idejne skice

bolj organske, ti betonski paneli pa

sploh.

arhitekta

ta spomenik ni prepuščen dobri volji

posvečena tragediji taborišča. Pot

domačinov, ampak ima ob sebi zelo

še

v Evropi in človeški zgodovini na

zlepa ne zmanjka in če razlik še ni

dovolj, potem nas preseneti še to, da

ravno pokrajino. Na mali broneni

Bogdana

Bogdanoviča,

notranjost muzeja pa je v celoti

ne prepriča. Skice so bile bliže ideji,

delujejo tako mrtvi in geometrijsko sterilni. Mogoče je pa v temu štos.

nas potem po travniku vodi do

Na prejšnji strani: 1 - Jajce

Izlet je bil tudi priložnost za uporabo Vizelex Rhinocam adapterja, ki je omogočil, da so glavne

2 - Mostar

fotografije spomenikov posnete s Hasselbladovimi objektivi srednjega formata in Sony A7RIII

3 - na cesti proti Mostarju

kamero, ki je v tem primeru služila kot digitalni hrbet. Tako je združeno najboljše obeh svetov.

14

The Studio Avenir Magazine

No 02


Bogdan Bogdanović, 1966

Na poti do Sarajeva sem se ustavil ob Jajcu, kasneje pa še v Turbah, kjer sem ob še enem nepoznanem brutalističnem spomeniku pojedel najbolj rahlo gibanico svojega življenja. Kot bi bil ugriznil oblak. Sledila sta dva dneva oddiha v kraljestvu bureka, Sarajevu.

15


16

The Studio Avenir Magazine

No 02


Tjentište, Sutjeska To je pa zame spomenik vseh

spomenikov.

Stisnjen

v

dolino

Sutjeske, tudi ta bogu za hrbtom, a

zato v neokrnjeni naravi in svežem

zraku. Pot do tu me je vodila iz

Sarajeva in čeprav je na zemljevidu samo dobrih 120 km, se ti vlečejo kot

kurja črevca. Cesta je ozka, vijugasta

in večinoma razdrapana, a narava okoli nje je fantastična in človek bi se lahko ustavljal vsakih 5 minut.

Spominja me na naše Posočje, le da so

soteske še veliko bolj stisnjene. Vmes

Brez tega ni napredka, ni rasti in ni

kot da neke ogromne lovke lovijo

in od sveta odrezana dežela, v kateri

in odmiranje. In zdi se mi, da se je tu

zelo monolitno in monumentalno.

so še porušene hiše, obubožani ljudje pa izobešenih zastav in nacionalnega

ponosa nikoli ne zmanjka. Vse ostalo

pomlajevanja. Ostane samo staranje točno to zgodilo.

Iz zadnjega prelaza se vijugasta

je bolj revno in to mi je dalo misliti. V

cestica, ob kakršnih bi še v naših

nacionalizem in ta izrojena (ali celo

spusti do Tjentišta, kjer na vrhu

kakšno brezno in izolacijo lahko vodi napačna) ljubezen do domovine. Ti

ljudje so se odrezali od sveta, ki je med tem šel naprej, oni pa so ostali tam, kjer

so bili. Postalo mi je jasno, da morajo biti meje na nek zrel način vendarle pretočne. Nekaj prepiha mora biti.

Mogoče se s tem tvega kak občasen prehlad, ampak svežina, ki pride

z novimi ljudmi, z novimi idejami

in novo rastjo, to tveganje odtehta.

koncih letele županske glave, končno griča že od daleč zagledamo to belo

nebo, od spredaj pa izpade vse tako Tu sem ostal brez diha in brez besed. Dimenzije

in

oblike

brez

težav

konkurirajo okoliškim goram, človek pa se počuti neznatnega. Ta gmota betona je mojstrovina oblikovanja.

Izpod spomenika sem opazil še

betonsko stvar, kateri težko pripišemo

»brunarico«, ki je od daleč izgledala

podobna

da je tudi ta gradnja iz zelo debelega

kakršno koli ime, ker resnično ni sama

ničemur

sebi.

Avto

drugemu

parkiramo

kot

ob

cesti, nato pa se povzpnemo po

stopnišču do spomenika, ki je po

kot iz lesa, a je kmalu postalo jasno, betona. Nekoč je bil tu muzej, sedaj pa je zapuščeno.

Po Sutjeski še za en dan v Mostar in

dimenzijah ogromen, po obliki pa tako

nato preko Dalmacije domov. Srbija,

enem popoldnevu. Od strani izgleda

naslednji tak izlet.

kompleksen, da ga težko dojamemo v

Makedonija in Črna gora pa ostajajo za

Miodrag Živković in Ranko Radović, 1971

17


18

The Studio Avenir Magazine

No 02


Med nebom in zemljo Saša Zidar je meteorolog, še bolj kot to pa je eden tistih srečnih ljudi, ki so od malega točno vedeli, kaj jih zanima v življenju. Že kot mali deček je na svojem vrtu zbijal skup »vremenske stroje«, danes pa poklicno skrbi za meteorološke merilne postaje širom Slovenije ter v svojem prostem času za Park Škocjanske jame izvaja padavinske meritve na območju Snežnika. »Za mnoge vremenske katastrofe

je prišel na idejo, da bi na področju

živeti z vremenom, vedeli so, kje se ne

naprave, s katerimi bi prvič dobili

smo si krivi sami. Ljudje so včasih znali sme graditi in znali so spoštovati sile

narave. To modrost smo v sodobnem času izgubili,« pove že uvodoma. In dlje kot se pogovarjava, bolj postaja

jasno, kako družbeno angažiran je

njegov pristop k vremenu. »Ljudem želim pomagati; lokalnim prebivalcem želim dati podatke ter znanje za hitro

snežniških gozdov postavil merilne vpogled v količino padavin na tem področju, ki navsezadnje napaja strugo

reke Reke. Prve naprave in meritve je financiral iz lastnega žepa, rezultate pa je bilo takrat potrebno odčitavati

ročno. »To je bil zame prevelik finančni in časovni zalogaj,« pove.

Zato je bil toliko bolj navdušen, ko

in pametno ukrepanje, hkrati bi pa

je na pomoč prišel Park Škocjanske

razvije nekaj zanimanja za te naše kraje,

svoj interes. Vodostaj Reke se namreč

rad, da tudi akademska meteorologija ki so vremensko zelo dinamični.«

Tega se je zavedel že v mladih letih

in začel z meritvami; najprej sicer na domačem vrtu, kot srednješolec pa

jame, ki ima v izvajanju teh meritev

z zamikom nekaj ur ponese v brezna jam in napovedovanje ekstremnih

dogodkov je ključno za upravljanje le-

teh ter seveda za varnost obiskovalcev

LJUDJE

19


Maksimum letoĹĄnjih poplav, 2. februar ob 14h

20

The Studio Avenir Magazine

No 02


21


Zgoraj: Vojkov drevored, spodaj: Trnovo 22

The Studio Avenir Magazine

No 02


in zaposlenih. »To se je prvič izkazalo v poplavnem

je izjemno hladno mrazišče. V zimi 2005/2006 so naši

v letošnjih februarskih poplavah, ki so nas vse zelo

zraka –32.6°C, kar gotovo uvršča Padežnico med

dogodku leta 2014, v veliko pomoč pa nam je bilo tudi presenetile. Po zelo sušni zimi so bila tla presušena in težko

je verjeti, da je lahko v enem samem dnevu na območju vasi Kuteževo ena padavinska linija prispevala toliko

dežja, da je reka Reka poplavila na celem svojem toku –

najbolj vidno na območju Ilirske Bistrice, zelo dramatično pa je bilo dogajanje tudi v Škocjanskih jamah.«

Padavinske postaje, ki jih je Saša postavil in s katerimi

ves ta čas upravlja, so v zadnjih letih rešile številne

neprilike in verjetno tudi precej zasebnega premoženja,

raziskovalci mrazišč tu namerili minimalno temperaturo najhladnejše točke v Sloveniji.* Saševa postaja tako poleg padavin meri in v živo sporoča tudi temperature, ki se ves ta čas beležijo na strežnikih. Ker pa vsa elektronika in

instrumenti na lokaciji postaje potrebujejo tudi občasne preglede ter morebitna popravila, je postajo potrebno

večkrat letno tudi obiskati, da se preveri delovanje vseh

komponent ter prenese podatke, ki so se shranili v njenem pomnilniku.

Da bi to opravil, mora Saša preživeti veliko ur na terenu

saj podatki teh postaj omogočajo monitoring padavin v

in po odmaknjenih poteh snežniških gozdov, kar pa ga niti

gasilcem, civilni zaščiti in lastnikom hiš pridejo še kako

dela – kot sam pravi, je zaljubljen v te kraje, mir in tišino

realnem času (v živo) in s tem nekaj ur prednosti, ki lahko prav pri reševanju.

Njegovo zanimanje pa presega ta vsakdanji nivo

življenja. Njegovi razburkani znanstveni radovednosti še posebej služi postaja v Veliki Padežnici pod Snežnikom.

Saša predvideva, da je ta postaja eden od pomembnejših padavinskih maksimumov na tem področju, hkrati pa

malo ne moti – še več: to utegne biti najlepši del njegovega ter vso lepoto hribov, neba, rastlinstva in živali, ki te

gozdove in vmesne jase naredijo tako dragocene. »Tako čisti in nedotaknjeni gozdovi so vse večja redkost,« pravi

na koncu, »boli me, da se ljudje tega ne zavedamo dovolj in da lahko to tudi zapravimo.«

Postaja v Veliki Padežnici

*Vir: Ogrin, M., Sinjur, I., Ogrin, D., 2006. Minimalne temperature v slovenskih mraziščih pozimi 2005/2006. Geografski obzornik, 53, št. 2, str. 4–12 23


Valeta OŠ Dragotina Ketteja 1984 - Foto (najverjetneje): Aleš ali Hinko Poročnik

Iz naftalina v oblak

Fotografija je še vedno panoga v hitrem in intenzivnem

tehničnem razvoju; odkar je neločljivo povezana z digitalno revolucijo pa je ta napredek še toliko hitrejši. Zapisi slike

in formati se menjujejo dobesedno čez noč in ohranjanje trajnega arhiva je kompleksnejše kot kdajkoli. 24

The Studio Avenir Magazine

No 02

TEHNOLOGIJA


Zgradba skenerja 1 - dvižna os povečevalnika 2 - fotoaparat z vrtljivim zaslonom (Sony A7R III) 3 - makro objektiv (Sony FE 90mm f/2.8 Macro G OSS) 4 - filmska kaseta povečevalnika 5 - svetlobna plošča 6 - fiksiranje svetlobne podlage 7 - daljinski sprožilec 8 - lesena podlaga

boljše kot bi si mislili, če je le-ta škatla nekje na temnem, 1

suhem in hladnem mestu.

Zadnjih 20 let pa je fotografija pod tempom digitalnega

razvoja, ki si ga nekoč ni bilo možno niti predstavljati.

Samo v zadnjih treh ali štirih letih je na tržišče prišlo

toliko novosti, da se zdi, kot da se vse skupaj šele začenja. Formati zapisov fotografij ostajajo presenetljivo stabilni,

menjuje pa se njihov nosilec; od disket, CD-jev, trdih diskov, USB ključkov in sedaj shranjevanja v oblaku, kjer 2

to skrb prepustimo nekomu drugemu, vendar hkrati izgubimo fizični nadzor nad podatki.

Nekje po škatlah pa še vedno samevajo negativi. Bolj

3

kot so digitalne kamere vseprisotne, težje dostopni so negativi. Naše navade so se tako spremenile, da tudi če fotografije in negative še hranimo, si jih le s težavo ogledujemo tam, kjer imamo s fotografijo še največ stika

4 5 6 7 8

– na mobilnih telefonih in na družabnih omrežjih. Še pred leti so številni fotografski studii ponujali kvalitetno

razvijanje in skeniranje filmov, danes je le-teh vse manj. Nekateri smo poskušali s kupljenimi skenerji, vendar so tudi ti počasni in zahtevni za uporabo. Potrebno je nekaj hitrejšega in bolj praktičnega.

Že pred časom sem prišel na idejo, da bi lahko preslikal

V prvih desetletjih po iznajdbi osnovnih fotografskih

negative direktno v digitalni fotoaparat, a bi potreboval

kovinskih plošč, papirja, kasneje stekla (kjer je pionir

končno imam in pred kratkim se je pojavil čas, da

procesov so entuziasti preizkusili številne medije; od naš Janez Puhar) in nazadnje celuloidnega traku. Ta se je v obliki klasičnih filmskih trakov obdržal vse do danes. Če je film kvalitetno razvit in dobro shranjen, se lahko

nepoškodovan obdrži zelo dolgo. Marsikdo ima tako

še danes v kaki škatli od čevljev shranjene negative iz otroštva. Mimogrede; škatle od čevljev so za negative

makro objektiv, ki zmore 1:1 preslikavo. Sedaj to opremo poskusim. Potrebna je še svetlobna plošča, ki bo negativ

presevala in nekaj, kar bo negativ držalo pri miru. Pomislil sem, da bi za ta namen predelal odrabljen povečevalnik za filme. Le da je tu vrstni red obrnjen; kjer je bil prej negativ,

pride sedaj fotoaparat za zajem, negativ pa se preseli na

spodnjo ploščo. V izogib tresljajem sem dodal daljinski

25


Najboljši na krosu leta 1986

Naše navade so se tako spremenile, da tudi če fotografije in negative še hranimo, si jih le s težavo ogledujemo tam, kjer imamo s fotografijo še največ stika – na mobilnih telefonih in na družabnih omrežjih. sprožilec. Vijaki za pomik ostanejo, vse je vzporedno in

Na ta način so se končno odprle možnosti, da skeniram

na isti optični osi – tako zadeva špila kot dobro uglašen

veliko svojih starih filmov in celo arhiv, ki smo ga

dokupil sem samo še nekaj vijakov, nato pa zbil, zlimal

Ketteja Ilirska Bistrica. V škatli je kakih 100 filmskih rolic,

orkester. Praktično vse sestavne dele sem imel že doma, in privijačil vse skupaj na svoje mesto in naprava je bila

v dveh popoldnevih nared. Ker so vse optične razdalje fiksne, lahko samo priklopim kamero in se v trenutku

lotim dela. Hkrati mi tak sistem omogoča preslikavanje tudi večjih formatov za razglednice, dokumente ali knjige,

vse do formata A3. Skener včasih rabi več minut, da se prebije čez format skeniranja, tu pa gre na hipni pritisk

sprožilca. Resolucija 42 MP je za večino primerov več kot

dovolj, če bi pa skenirali večje formate, lahko to naredimo tudi po delih in dobimo resolucije absurdnih velikosti. 26

The Studio Avenir Magazine

No 02

podedovali od Fotokrožka Osnovne šole Dragotina ki pokrivajo večinoma šolske dogodke (izlete, ekskurzije,

športne ali naravoslovne dneve in podobno) ter nekaj

planinskih izletov in ostalih aktivnosti, ki so verjetno plod izjemne energije Vojka Čeligoja, ki je bil motor večine

teh dejavnosti. Marsikateri film je v zelo slabem stanju

– na negativih je veliko prahu, prask in tudi posledic začetniškega razvijanja, ki je pri fotokrožkih sestavni del učenja. A to je šele prvi vtis. Kdo ve, kaj vse se še skriva

med temi posnetki. Pred nami je izjemno zanimivo raziskovanje.


8.b razred letnikov 1967/68 pred ĹĄolo (verjetno 1981)

27


Human in zelen in način življenja Veganstvo, po definiciji SSKJ-ja »prehranjevanje s hrano, ki ni živalskega izvora«.

Dandanes se vse več ljudi odloča za ta način življenja, saj se izogiba namernemu povzročanju trpljenja kateremu koli živemu bitju in hkrati namernemu povzročanju trpljenja našemu planetu. Ne gre torej le za dieto, ampak veliko širši in globlji pojem. Moja pot do veganstva se je

veliko večino živalskih izdelkov.

na laktozo, kar je zelo pogosto

ko sem opustila rdeče meso. Za

odločitve, bila sem namreč kot

svoje prehrane izključila mleko in

začela pred približno šestimi leti, to odločitev nisem imela nekega

posebnega razloga, verjetno zgolj

»stvar mode«. Prvič pa sem se z veganstvom srečala, ko je bila

moja najboljša prijateljica, brez katere danes verjetno ne bi bila veganka, razlogov

zaradi zdravstvenih

primorana

opustiti

Nisem najbolje razumela njene večina ljudi prepričana, da je hrana živalskega izvora ključna

za delovanje človekovega telesa. Zakaj bi jo torej izključili? Takšno

miselnost sem ohranila vse dokler nisem sama občutila negativnih

vplivov živalskih izdelkov na

moje telo. Pojavila se je intoleranca Piše: Lara Štemberger

28

The Studio Avenir Magazine

No 02

PRIHODNOST

v času pubertete. Tako sem iz

mlečne izdelke, hkrati pa sem se začela bolj poglabljati v razloge za

veganski način življenja in na svoje »Zakaj?« iskala tehten »Zato«.

Odkrila sem, da je razlogov za veganstvo nešteto mnogo. Glavni

pa so trije: za živali, za planet in za ljudi.


29


30

The Studio Avenir Magazine

No 02


I. Zdravje

posameznika

je

v

veliki meri odvisno od njegove prehrane.

Rastlinska

prehrana

II.

zmanjšuje možnost nastanka raznih kardiovaskularnih debelosti,

bolezni,

sladkorne

bolezni

raka, itd.

Na svoje zdravje človek ne pomisli,

dokler se sam ne začne soočati z zdravstvenimi

problemi

oziroma

se z njimi soočajo njegovi bližnji.

Tudi sama sem začela opazovati

nek ponavljajoč vzorec, zbolevanje ljudi za podobnimi boleznimi, pri

čemer po mojem mnenju ne gre zgolj za naključje. Velikokrat je bolezen

posledica človekovih odločitev v preteklosti, ki so povezani z njegovim življenskim stilom, tega pa sestavljata prehrana in gibanje (seveda pa

tega ne moremo posplošiti za vse primere). Zakaj bi torej zaradi udobja

tvegali svoje zdravje in nenazadnje svoje življenje?

Živali so del našega vsakdana, ga

polepšajo, popestrijo; vanj vlivajo

III.

ljubezen, ki je drugačna od človeške. Gre za vez, ki ne temelji na pogovorih,

ampak zgolj na čutenju. Kje pa se meja zabriše? Kdaj se naš najboljši prijatelj prelevi v gurmanski obrok? Zakaj na

mačko ali psa gledamo z drugačnimi

očmi kot na kravo ali prašiča? Zaradi okusa? Ne poznam tako empiričnega

človeka, ki bi kdaj poskusil meso svojega ljubljenčka. Je morda stvar inteligence? Pujsi so priznani kot

najinteligentnejše živali, takoj za

šimpanzi. Kaj je torej tisto, kar nas

pripravi do specizma (diskriminacije na podlagi živalske vrste)? Ne, gre

zgolj za tradicijo, udobje in zastarelo miselnost, ki misli, da potrebuje mleko za rast kosti, meso za dobro kri

in jajca za pridobivanje mišične mase.

Malo ljudi se zaveda, da živinoreja

povzroča bistveno več toplogrednih plinov kot vsa prometna infrastruktura

skupaj. Spodbuja degradacijo zemlje

in je eden največjih onesnaževalcev

pitne vode. Za prehrano mesojedca je potrebno vsaj trikrat več vode, kot

za prehrano vegana. Če primerjamo krompir in govedino, je za 1 kilogram krompirja potrebno 250 litrov, za 1

kilogram govedine pa kar 15500 litrov. Na Oxfordu so na podlagi raziskav

ugotovili, da lahko posameznik s popolno izločitvijo živalskih izdelkov svoj ogljični odtis zmanjša tudi

do 73 %. Dejstev je še veliko več. Priporočam

ogled

dokumentarca

Cowspiracy, v katerem so prišli resnici

o

onesnaževanju

planeta do dna.

našega

Stran 29: Tominje, 18. januar 2019 Stran 30: Premski Grad, 21.februar 2019 31


Zavedam se omejitev veganskega načina življenja in vem,

da nikoli ne bomo dosegli, da vsi ljudje postanejo vegani.

To tudi ni moj namen. Dovolj so že majhne spremembe, po malem izključevanje živalskih izdelkov in vključevanje

pa ti niso potrebni za normalno delovanje telesa. Razni

veganski siri, zrezki, smetane ipd. služijo zgolj kot olajšan prehod na polnovredno rastlinsko prehrano.

Opažam, da se spreminja tudi miselnost ljudi. Celo

rastlinskih. Še nekaj let nazaj so bili veganski izdelki veliko

nevegani se odločajo za nakup veganskih nadomestkov,

pa so cene nadomestkov primerljive z originali. Sploh

mandljev napitek. Velikokrat pristopijo do mene in me

dražji ali pa jih sploh ni bilo na prodajnih policah. Danes

preskočijo polico s kravjim mlekom in v voziček položijo

“I do not think that any civilization can be called complete until it has progressed from sophistication to unsophistication, and made a conscious return to simplicity of thinking and living. - Lin Yutang

Lepota preproste hrane na Vrtu Obilja: domač kruh z drožmi, leča s tofujem, riž in mlada čebula s peteršiljem 32

The Studio Avenir Magazine

No 02


vprašajo za moje najljubše recepte ali le splošen nasvet in

Prvi koraki do spremembe svojega načina življenja

mi s tem polepšajo dan, saj s tem pokažejo zanimanje za

so vedno najtežji. Tega se zavedamo vsi, ki smo to pot

veganka, zasuta s trditvami, da mi zagotovo primanjkuje

z novimi. Je pa ključ do uspeha to, da začnemo počasi,

veganstvo. Pred nekaj leti sem bila v odgovor na to, da sem železa, da je moja odločitev zgolj »kapric« in da verjetno živim le od solate. A je bilo in je še danes ravno nasprotno. Moja kri je perfektna in solata je na jedilniku zgolj kot

priloga, ne celoten obrok. Z odločitvijo za veganstvo

se mi je odprl nov spekter kulinaričnih dobrot, saj jem veliko bolj raznoliko hrano, kot sem jo prej. Vedno znova

me fascinira, koliko različnih jedi lahko ustvariš zgolj iz preprostih rastlin.

prehodili. Težko je spremeniti ustaljene navade in začeti

z majhnimi koraki. Pomembno je tudi, da smo obkroženi z ljudmi, ki naše odločitve sprejemajo in nas pri tem podpirajo ali pa imajo celo isto mentaliteto kot mi. Zato

sva z Marjanom na voljo vsakomur, ki ga zanima karkoli

v zvezi z veganstvom, in bova z največjim veseljem odgovorila na vprašanja. Podpirava radovednost, saj navsezadnje so radovedni ljudje tisti, ki spreminjajo svet.

Tudi v našem mestu je opazen napredek. V sodelovanju

s Parkom Seventeen sva z Marjanom pomagala ustvariti

prvo vegansko pico. Poimenovali smo jo Gaja, saj je v

grški mitologiji to ime boginje Zemlje, matere vesoljstva, kar sovpada z definicijo veganstva.

Veganska pica Gaja v Piceriji Park Seventeen: mediteranski pelati, veganski sir, koruza, artičoke v olju, popečene bučke in malancani, paprika, origano

33


34

The Studio Avenir Magazine

No 02


La Vie en Rose »Ah, Paris, mon Paris,« mesto širokih avenij, velikih galerij in uličnih umetnikov, mesto kjer je svetloba tako posebna, da je tu morala biti rojena fotografija. Mesto simpatičnih baretk in balerink in mesto, kjer je celo Seni prizanešeno nekaj hitenja drugih prestolnic.

Kakih 7 let nazaj smo s fakulteto

obiskali

obiskali

Pariz,

najeli

stanovanje v samem centru in se

približno 10 dni pretvarjali, da smo Parižani. Nemudoma mi je padlo

v oči, kako zelo premišljeno so vsi oblečeni. Ne vedno nujno lepo, niti

ne nujno posrečeno, ampak vedno

Predvsem pa mesto, ki vedno navdihuje in daje misliti,

premišljeno. To sem opazil tudi v

posebej nekomu, ki se z estetiko ukvarja profesionalno.

Yorku), ampak tu je še posebej prišel

SVET

drugih velemestih (zlasti v New

35


Izložba Dior Paris, februar 2012

do izraza nek prefinjen okus za estetiko in eleganco. Ne gre

ugotavljal, da se tu nekaj dogaja. »Prav imaš, ljudje na ta

zgodilo se je, da sem v kakem baru videl dekle v razvlečeni

se za te stvari malo bolj zanima. In ja, resnično komunicirajo

za to, da bi kupovali le draga oblačila – prav nasprotno –

in natrgani majici ter precej običajnih kavbojkah, vendar

je to bilo skupno z lasmi, nakitom, rahlim makeupom in obutvijo tako zelo elegantno in okusno, da sem se komaj

nagledal. Vsaka stvar zase običajna, skombinirane skupaj

pa božanske. In bolj kot sem opazoval naokoli, bolj sem 36

The Studio Avenir Magazine

No 02

način komunicirajo med sabo,« mi je pritrdila kolegica, ki

med sabo. V okolju, kjer je najbolj normalno, da se v teh

nepreglednih množicah skoraj vsi srečajo prvič in zadnjič v

življenju, na ta način markirajo svojo prisotnost. Kot bi svojo

notranjost obrnili navzven in iz svoje osebnosti naredili hodečo skulpturo.


Toda od kje praktično vsem tem

da bi rad govoril z direktorjem, to sedaj

posebnih priložnostih izgledamo kot

Kako sta lahko najbolj vsakdanja Marie

da se vrata kar sama odpirajo. Urejena

prednosti; nekaj osvobajajočega je v

ljudem tako prefinjen okus za stilistiko? in Jacques oblečena z več občutka

kot naši imenitneži? Se to učijo v šolah? Naaahhh ... Drug od drugega?

Gotovo. Ampak še nekaj je, kar sem

dojel šele, ko sem okamenel pred Diorjevo izložbo v tistih bolj petičnih

ulicah. V temi je bilo osvetljeno okno,

ni bil več problem. Včasih se je zdelo,

obleka je vsaj pol poti prehodila zame. Čeprav je Ljubljana od njive do Pariza le na pol poti (če sploh), se je takšna

strategija vseeno obrestovala. Toda že brez tega sem se lepo oblečen bolje počutil in glas se je v občutljivih

kakšna pustna procesija. Ima pa druge

tem, da grem bos čez vrt in se umazan od zemlje odpravim še do trgovine.

Ponovno sem dobil občutek, da diham svoj zrak, čeprav iz čisto druge smeri kot takrat.

Ljudje smo kompleksna bitja, polna

situacijah manj tresel.

nasprotij in konfliktov. S časom sem

in ena sama bela obleka, ki je lebdela

je vseeno drugače. Tu se poznamo

potrebujem oboje. Tako se večino

ne bi moglo biti. In takrat mi je postalo

osebnosti

noter samo rahla kovinska struktura sredi beline prostora. Bolj preprosto

jasno; tudi če Marie in Jacques nimata

dovolj denarja za Diorjevo obleko, se gotovo mimo takih izložb sprehajata

vsak dan. Prav tako gresta mimo vrhunsko oblikovanih plakatov, ki

vabijo na slikarske, umetniške, filmske in ostale dogodke visoke estetike. Mogoče včasih kaj od tega tudi

obiščeta, toda venomer sta obkrožena s premišljenimi kombinacijami barv,

materialov, tipografij ali svetlob. »Njim je to normalno,« je še dejala prijateljica.

To je nivo okolja, ki ga drug drugemu

ustvarjajo in v njem živijo. Logično

A pri nas, na teh brkinskih njivah,

že generacije, zato takšno izražanje ali

pripadnosti

niti

ni

potrebno. Včasih je celo deležno kakih

poševnih pogledov. Ko opazujem ljudi

po vaseh, je jasno, da stil oblačenja na deželi nima visoke valute, ker je logika preživetja tu precej bolj neizprosna –

delaj ali stradaj. Kaj ti bo to na njivi! Usklajene barve in vizualni proporci

nimajo uporabne vrednosti in ne

pomenijo statusa na način, kot ga

izražajo in ustvarjajo v mestu, zato se ta nivo elegance tu niti ni razvil

in nemara zato ne moremo preveč obsojati drug drugega, ko ob kakih

prišel do tega, da za polno življenje

dni prosto sprehajam bos in usran do kolen ter uživam svobodo, ki jo prinaša

podeželjska

brezbrižnost.

Ko pa je situacija primerna, uživam

tudi v tem, da se uredim in iz svojega

videza naredim dizajn, ki izraža moj pogled na estetiko in eleganco, ki jo s

tem podarjam drugim. Prav je, da smo do tega brižni in prav je, da potujemo in takšne ideje nosimo domov. V tem duhu nastaja tudi ta revija, ki je

mišljena kot tour de force fotografije,

oblikovanja in estetike, predvsem pa

navdih vsakomur, ki se z njo sreča. Hvala vsem, ki ste jo prebrali.

postane, da če greš na neko prireditev

ali nemara samo na ulico neprimerno oblečen, drugim pokvariš izkušnjo, po katero so tja prišli. Gledal sem jih in zdelo se mi je, da sem končno zadihal.

Ko sem se vrnil v Ljubljano, sem

razumel namig in spremenil svoj odnos do oblačenja. Takrat sem bil na

fakulteti že mentor in za predavanja sem si kupil formalne obleke ter se jih

naučil sproščeno nositi. Seveda sem jih oblekel tudi za v mesto in opazoval,

kako zelo se spremeni odnos ljudi, ko sem bil lepše urejen. V predavalnici se

ni bilo več treba truditi za poslušnost

in avtoriteto, po mestu pa so vsi razgovori tekli bistveno bolj gladko. Če je bilo treba kako tajnico prepričati,

37


Look Up Child @ Alhambra, Paris - 13.5.2019 #christianrock #concert Med lanskimi novoletnimi prazniki je med police našel pot pravi klasični gramofon in tudi prva vinilna plošča: Blade Runner 2049 Soundtrack, na katerem je tudi skladba Almost Human, avtorice in pevke Lauren Daigle, ki mi je takoj skočila v uho. Tako sveže in kvalitetno malokdaj zazveni na mojih zvočnikih. Ne mine teden in že so hitri prsti v iskanju Lauren na Youtube, mesec kasneje pa še na Ryanair za karte do Pariza. Lauren piše in poje katoliški rock, in če bi mi kdo napovedal, da bom za takšno glasbo kapaci preleteti pol Evrope, bi samo prislonil dlan na čelo in izmeril vročino. Ampak resnici na ljubo, pri Lauren me sploh ne briga, kaj izvaja, ker piše in poje tako kvalitetno glasbo, da gre lahko vsebina gladko mimo pozornosti in tudi koncert je bil nabit z energijo pravih soul koncertov.


Ulica v Parizu, maj 2019


www.studioavenir.net

Profile for Marjan Krebelj

The Studio Avenir Magazine - No 2  

Second issue of Avenir Magazine features brutalist architecture in former Yugoslavia, a trip to Malta, a story of a weather expert Saša Zida...

The Studio Avenir Magazine - No 2  

Second issue of Avenir Magazine features brutalist architecture in former Yugoslavia, a trip to Malta, a story of a weather expert Saša Zida...

Advertisement

Recommendations could not be loaded

Recommendations could not be loaded

Recommendations could not be loaded

Recommendations could not be loaded