so lahko vode mlečna cesta?
lahko prosto teče enozložna reka?
stoletja še bodo za razumevanje zmote
ali pa morda ni bila zmota
ampak zgolj slutnja ostre sfumature stvari
groza telesa umirati po malem
kdo ve zdaj in ob naši uri in na gredicah in jezen zakon
nelagodje ki obdaja odhod
jasna nezmernost besednih sadov
in zdaj smo kot izgubljeni otroci brez mnenja
pred državo po kateri hrepenimo globokosilno
kjer je praznina svetilnik ki osvetljuje tvojo odsotnost
Mario ObreroHis ancestors
Sanjal sem svoje prednike in njihov vonj po ukradenem krompirju videl sem jih otresati oljke z obrazi polnimi trsk
videl sem svoje prednike plesati na gori česna dedka in njegovo rjavo obleko
babico prižigati šest sveč na oltarju kotla govorim o tistem ki se igra oblačenje mokrih vžigalic v blato o tistih ki pripovedujejo šale za zaprtim oknom
videl sem svojo mamo
deklico v svojih prvih kavbojkah ki motri morje
videl sem oblačila na vrveh v Benetkah in pesnike v New Yorku čuvati grlico in njen cimbal iz shojenega snega
videl sem se zreti proti novemu svetu s spomini Mayakovsekga pod puloverjem videl sem se pozibavati v sanjah nekega dimnika ladje čaj in poezijo Emily Dickinson skrite v senci kita videl sem svoje otroke opite prepevati v spovednicah mraz kot jež zavit v žagovino na neki odeji leži modra ptica nek sen brez nogavic ki jé rezine lubenice učenci španščine mi recitirajo v en glas
Verde que te quiero verde.
Verde viento. Verdes ramas. El barco sobre la mar y el caballo en la montaña
Hodim po hodnikih nekega sveta ki ima duh po vafljih in bencinu.