Page 1


MAITE CARRANZA

POTI SVOBODE prevedla Veronika Rot

Malinc


Knjiga je izšla s podporo Evropske komisije in Instituta Ramon Llull.

Podpora Evropske komisije ne zadeva vsebine publikacije, ki je izključna odgovornost avtorjev in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije.


V spomin na Miguela in Francisca. In na njune skrivnosti, ki ne bodo nikoli razkrite.


Uvod

Si se že kdaj počutila nevidno? Si že kdaj imela grozen občutek, da te oseba, za katero si želiš, da bi te opazila, ne vidi, ker zanjo nisi nič drugega kot del pokrajine? Ti je šlo že kdaj kar na jok, ko je ta fant govoril s tabo, vendar tako hladno, nedostopno in ravnodušno, kot bi govoril z blagajničarko v supermarketu? In če smo že pri ugibanjih, se ti je morda že zgodilo, da si padla v oči napačnemu fantu? Takemu, ki ti ni bil všeč, a se je kar čez noč spoprijateljil s tvojimi prijatelji in se začel pojavljati na vseh zabavah ter se enako nepričakovano znašel na vseh omrežjih in v vseh mobijih? Fantu, ki se, pojma nimaš, kako, vedno znajde ob tebi. Meni se je to že zgodilo. To je začetek zgodbe, ki sem jo doživela tisto poletje, ko sem bila stara sedemnajst let, in dogajala se je v pirenejskih gorah, preden me je vase potegnila skrivnostna in vznemirljiva družinska preteklost. Pred tem sem bila prepričana, da je neuslišana

—7—


ljubezen velika tragedija, nato pa sem se naučila, da so razočaranja in porazi del posameznikovih izkušenj in da je ljubezen, to srce parajoče čustvo, zgolj anekdota v primerjavi s trpljenjem, ki ga povzročijo vojne. Pogosto mislimo, da vemo vse, toda življenje je kaotična zmes odkritij, ki nam dokažejo, da videz vara in da stvari niso take, kot se zdijo. Naučila sem se, da je treba znati gledati, da vidiš. Fantu, ki me sploh ni pogledal in zaradi katerega bi si skoraj izjokala oči, je bilo ime David. Fantu, ki se je vedno znašel ob meni, je bilo ime Kilian. In med njima sem bila jaz, Alèxia, ki bi najraje kar umrla.

—8—


Prstan

Moški se pred počenim ogledalom pazljivo brije. Spretno drži nož, s kazalcem napne namiljeno lice in z rezilom zdrsne po koži. S stisnjenimi zobmi zelo počasi premika desnico, boji se, da bi se urezal. Nož je velik, pastirski, rezilo je široko in ostro. Moral se je naučiti briti na tak primitiven način, a zdaj mu že gre. Naučil se je tudi kuhati v kotličku na ognju, spati z enim odprtim očesom in ločiti šum vetra od približujočih se korakov, čeprav so še daleč stran. Navajen se je v naglici obleči in pobegniti, ne da bi za seboj pustil sledi. S seboj nosi le resnično najnujnejše. Do zdaj se ni zavedal, koliko nepotrebnih stvari je tovoril sem in tja, ki jih, nenavadno, sploh ne pogreša. Zdaj ve, da za preživetje v samoti potrebuje le dežnik, nož, suho netivo, bakren kotliček in meh za pijačo. Skromnost, to je podcenjena vrlina. Nuja je odlična učiteljica in ponosen je na to, da zna pripraviti juho iz šopka timijana in skodelice vode. Pogreje želodec in preslepi lakoto. Telo, dober prijatelj, se navadi prenašati mraz, utrujenost, lakoto in strah. Vdano sprejema odrekanje in se zadovolji zgolj z ostanki

—9—


nekdanjega obilja. Tanka odeja za spanje, prgišče borovnic, ki s svojo sladkobo zapolnijo praznino v želodcu, pa je zadovoljno. Telo mu ne dela težav, dovolj ga je že izuril. Glava ga, nasprotno, pogosto izda, pogosteje, kot bi si želel. Občuti otožnost temnih in tihih dni, ki so mu zlezli pod kožo in mu izsrkavajo dušo. Lažno upanje sanj, ki izpuhtijo, ko odpre oči. Usihanje volje, ko ga prevzame zbitost, ki mu poniglavo spodkopava trdnost odločitve, da mora vztrajati, egoizem pa mu prišepetava, naj se vrne domov, naj opusti vse skupaj, naj ne bo tepec. Takrat ga postane sram in zardi. Vseeno je, saj ga nihče ne vidi, si reče, sam je in ni mu hudega. Osamljenost se ga je polastila, ona je tista, ki ga vodi, kamor se ji zahoče. On, tako družaben, tako dober prijatelj svojim prijateljem, se je odvadil podžigati pogovore, se vesti priljudno in biti družaben, postal je mrk in redkobeseden. In tako mu je všeč. Ali pa tudi ne, vendar se s tem ne obremenjuje. Včasih se za hip zamisli, ali ne postaja tak kot tisti stari čemerneži, ki se jim je v mladosti najraje izogibal. In se vpraša, ali je sploh še mogoče zavrteti čas nazaj, ali bo še kdaj tak, kot je bil, prešeren in zgovoren, on, ki je bil mojster šale. Zadovoljno se ogleda v ogledalu. Uspelo mu je, obril se je, ne da bi se urezal. Lica, pordela od drgnjenja z ostrim nožem, so gladka kot dojenčkova ritka. Počuti se mladega, veliko bolj mladostnega kot

— 10 —


prej, obenem pa pogreša brado in njeno resnobnost. Zdaj je njegov obraz videti deški, nekako nedolžen, ne ujema se s poročnim prstanom, a že predolgo ga nosi in ne more si ga sneti. Prst mu je otekel in prstan se mu je zažrl v kožo. Poskuša ga sneti, da bi si potrdil prepričanje, da so nekatere stvari nespremenljive in nekatere resnice neizpodbitne, a presenetljivo, tokrat se prstan premakne. Prst je tanjši ali pa je morda kriv mraz, kakor koli, ne more se več opirati na zamajano prepričanje. Snel si ga bo, se v preblisku odloči. Namili si prst, da bi prstan lažje zdrsnil dol, in postopoma, vztrajno ga potiska, dokler ne spolzi čez prvi členek in mu skoraj sam pade v desno dlan. Osuplo se zagleda vanj. Prvič po mnogih letih ni na njegovem prstu. S pogledom se sprehaja med golim prstom in prstanom, ki je bil še pred kratkim del njegovega telesa, zdaj pa ima lastno življenje. S pogledom išče kraj, kamor bi ga lahko skril, da bi ga ob kaki drugi priložnosti ponovno našel in tako dobil nazaj ta delček sebe. Ne mudi se mu. Zdaj je Lluís Villa in ponovno je mlad. Kakšna priložnost! Mladi so samski in neobremenjeni. Tipa po tleh, dokler ne najde majavega kamna, ki ga s čevljem izbije iz zemlje. Previdno ga obrne, nekoč je namreč takole naletel na gada, da mu je zaledenela kri v žilah. Tokrat ni ničesar spodaj, le majhna vdolbina, ki jo je za seboj pustil kamen. Vanjo skrbno položi prstan in ga pokrije z istim kamnom, čeprav

— 11 —


se zdaj ne prilega več popolnoma. Brez ceremonij se poslovi od njega. Ne mara slovesnih nagovorov. Koščki njega so raztreseni naokoli. To ni slabo življenje, si reče, ko si oprta nahrbtnik z najnujnejšimi potrebščinami in zapre vrata za seboj, ne da bi se ozrl nazaj, kot je v zadnjem času storil že tolikokrat. To ni slabo življenje. Le drugačno je.

— 12 —


Prvo poglavje

Vse se je začelo tistega dne, ko sem se šla poslovit od babice. Obisk pri babici Berti pred odhodom na počitnice je bil zoprn, vendar nujen opravek, če sem hotela ustreči staršem in si obenem napolniti žepe. Predvsem napolniti žepe. Naj bom povsem iskrena: bistveni razlog mojega obiska je bil keš. Po sili razmer sem postala prekupčevalka in tako kot moje prijateljice, sestrične, bratje in sestre ter znanci z interneta sem se specializirala za trgovanje s čustvi starih ljudi. Poljubček za evro; pesmica za božič za tri evre; obisk za deset evrov; nekaj fotografij in zapoznela razglednica za dvajset evrov … Nikar si ne mislite, da sem brezsrčna izkoriščevalka. Babica Berta mi je bila od nekdaj všeč in jaz sem bila všeč njej. Mogoče zato, ker sva edini norici v družini in sva druga drugo kot taki brez težav sprejemali. Nje niso motila moja odrgnjena kolena in razcefrane kavbojke, niti to, da še nisem vedela, kaj bom šla po srednji šoli študirat. Mene pa ni motilo, da ona na skrivaj jé čokolado, mi za rojstni

— 13 —


dan podarja kondome in da za božič trči na zdravje Companysa (za tiste, ki ne veste, to je tisti katalonski republikanski predsednik med državljansko vojno, ki ga je dal Franco usmrtiti) in pradedka Miquela, naj v miru počivata. »Babica je, revica, senilna,« je s svojo pikro priliznjenostjo govorila teta Amàlia. Meni se ni zdelo tako, zato sem se pri babici vedno počutila prijetno. Občasno sem se, ne da bi mi bilo kakor koli nerodno, kar sama povabila na večerjo in ona me je vedno z navdušenjem sprejela. Prekipevala je od nekakšne uporniške simpatičnosti, imela je stanovanje v predelu Eixample, ki je gledalo na vzhod in zahod, in pod blazinami na kavču je prebrisano skrivala škatlice z bomboni, iz katerih je, na skrivaj pred pogledi odraslih, spretno jemala bombončke in mi pri tem pomežiknila, kot bi bila kaka upokojena tajna agentka. Tistega junijskega popoldneva sem se ji najprej opravičila za svoj nenapovedani obisk. »Prišla sem se poslovit, babi. Na taborjenje grem.« Seveda mi je zastavila obvezno vprašanje. »Kam pa?« »Blizu Alós d'Isila, v naravni park Pallars.« Še nikoli nisem bila tam, a ime kraja je bilo vtisnjeno v moj spomin, saj sem ga neštetokrat poiskala na zemljevidu.

— 14 —


Babica je pobledela in opazila sem, da so ji zadrhtele dlani. »Ni mogoče. Res? V Alós d'Isil greš?« je nejeverno ponovila. Babica Berta – živahna in drobna gospa z zelenimi očmi in koščenimi prsti – je bila povsem iz sebe; še nikoli je nisem videla tako pretresene, in to še zaradi tako nepomembne novice. »Ne skrbi, ne bom mokra, ne bom lačna in ne bo me zeblo.« Babice po navadi skrbijo take neumnosti, ki imajo, tako kot vse stvari v tej državi, pa naj bodo pomembne ali ne, svoj vzrok v mitični državljanski vojni. Ljudje so namreč med našo državljansko vojno, ki je bila v davnih tridesetih letih prejšnjega stoletja, trpeli strašansko lakoto in mraz. Babica vedno pripoveduje, da je imela ozebline na prstih in da so med vojno jedli krompirjeve olupke. A tokrat sem se motila. »Pa tvoja mama to ve?« je vznemirjeno vprašala. Prav užalila me je. »Babi, saj sem že odrasla! Sedemnajst let imam!« In tega nisem rekla tja v tri dni, res sem se že počutila odraslo. S svojimi sedemnajstimi leti bi že lahko pristala v zaporu, saj sem že bila odgovorna za

— 15 —


svoja dejanja. Toda, pozor! Le za kriminalna dejanja, za druga ne. Kakšna pravica je to? Nisem smela voliti, ne oditi od doma, ne odpreti bančnega računa. Ali kdo pozna kakega zakonodajalca, ki bi mi to lahko pojasnil? Babi Berta me je močno prijela za dlani – pa tako drobna in sladka, kot je bila – in mi jih dramatično stisnila, kot bi bila gledališka igralka in bi mi bila prisiljena nenadoma priznati, da nisem hčerka svoje matere. »No, potem ji raje ne povej, kam točno odhajaš.« Je od mene zahtevala, naj lažem svoji mami? »Zakaj?« sem jo radovedno vprašala. »Ker mi moraš obljubiti, da mi boš naredila uslugo.« »Kar koli hočeš,« sem ji brez obotavljanja odgovorila. Od nekdaj je bil moj jezik hitrejši od mojih možganov. Mogoče, če bi malce pomislila, bi raje držala usta zaprta. Prav nič priporočljivo ni obljubljati, preden veš, za kakšno uslugo gre. »In želim, da to ostane najina skrivnost.« »Velja,« sem odgovorila, ne da bi pomežiknila. Od nekdaj sem imela rada skrivnosti. Prav mahnjena sem nanje. Zato sem se brez pomisleka

— 16 —


spustila v zaroto. Babica Berta je vzdihnila, se usedla v svoj naslanjač in mi s kazalcem pomignila, naj se primaknem bliže. Nato mi je, kot bi šlo za sramotno skrivnost, zadržano zašepetala v uho: »Moj oče, tvoj pradedek Miquel, je živel skrivno življenje v Alós d'Isilu in verjetno je tam tudi pokopan.« In v tem skrivnem življenju, brez dvoma izgovorjenim namerno, je bilo strnjeno bistvo stavka. Nemo sem obsedela. Babici se je popolnoma utrgalo. »Babi, pradedek Miquel, tvoj oče, je umrl med vojno, ko si bila še majhna.« Saj ne, da sem bila tam, ampak to je bila logična, pragmatična zgodba, ki sem jo od nekdaj poslušala. »To je laž!« me je odločno zavrnila. »No, tako vsi pravijo.« Babica je pomilujoče vzdihnila in tlesknila z jezikom. »To je družinska različica, ki smo si jo izmislili iz sramu. Uradna različica, ki nam je prihranila represalije, je drugačna, resnica pa je, da je gotovo umrl v Alós d'Isilu.« Uradna različica? Sramota? Represalije? Štiri

— 17 —


besede, izgovorjene v intervalu treh minut. Čudovito. Od nekdaj sem se pritoževala, da po počitnicah nimam teme za šolski spis. Spletke in prevare moje družine po materini strani. Pa sem dobila sočno temo za Caparrósico, prfokso za katalonščino, za nameček pa bi še Mau, domnevni prijateljici, zaprla usta. »V redu, povej mi, kaj se je zgodilo.« Babi se je odkašljala. »Moj oče je bil inženir in je bil v tesnih stikih z intelektualci tistega časa. Govoril je številne jezike in veliko je prepotoval. Ampak njegova prepričanja so bila, kako naj ti povem, precej revolucionarna. Bil je prostozidar, naturist, naprednjak in strasten planinec, član Katalonske planinske zveze.« Noro! In to mi je povedala kar takole, brez okolišenja. Vse življenje sem bila prepričana, da je bil pradedek Miquel, ki se je s svojo ženo pod roko sprehajal po drevoredu Gràcia in enkrat mesečno zahajal v gledališče Liceu, prevzeten in domišljav gospod, zdaj pa sem nepričakovano izvedela, da je bil gospod s kozjo bradico in črnim metuljčkom, tisti togi moški s fotografije v babičini jedilnici, član strogo skrivne združbe, nudist, revolucionar in da je rad hodil v hribe. Odbito!

— 18 —


Brez dvoma: družina je vodnjak presenečenj. »Leta '38, ko je bil moj oče, ki se je boril na strani Republike, poslan v Lleido in se je že slutilo, da je vojna izgubljena, smo nehali dobivati novice od njega. Razširile so se govorice, da je dezertiral in prestopil na nasprotno stran. Govorili so, da je pobegnil v Burgos.« »S frankisti?« sem zgroženo vprašala. »Ja, ljubica, tako je. To je bilo nerazumljivo za tako predanega človeka s tako močnimi republikanskimi prepričanji, kot jih je imel on. Moja mama temu ni verjela, toda polovica stanovalcev z našega stopnišča je nehala govoriti z nami.« Tega pa res nisem pričakovala: dezerter. »Kmalu zatem se je na naših vratih prikazalo nekaj vojakov, mami so izročili njegovo ploščico z imenom in ji sporočili, da so ga ujeli in usmrtili kot izdajalca Republike. Tako se je takrat ravnalo z dezerterji. Trupla so zmetali v skupne grobove.« Nekaj trenutkov nisem vedela, kaj bi rekla. »Kako žalostno … in kakšna sramota,« sem končno le zamomljala. Kako nenavadno. V nekaj sekundah sem iz oblakov navdušenja nad čudovitim razkritjem družinske skrivnosti padla na trda tla. Kar vrtelo se mi je!

— 19 —


»Si lahko misliš. Od sramote in žalosti nismo mogli hoditi z dvignjeno glavo, dokler nismo za božič prejeli magične razglednice. Iz Lleide nam je pisala zelo prijazna gospodična, ki ji je bilo ime Lisi Sola. Pisala nam je zelo domače, nam voščila lepe praznike in omenjala skupno potovanje v prihodnosti. Imela je elegantno zaokroženo pisavo, tipično za gospodične tistega časa.« Nisem vedela, kaj bi s tem, po mojem nepomembnim podatkom, a sem vseeno pokazala zanimanje. »In kdo je bila ta Lisi Sola?« »Moj oče.« Sem ji verjela? Ji nisem verjela? »Ja, kaj ni bil mrtev?« »Tako so vsi trdili, toda moja mama, brat, sestra in jaz, mi smo vedeli, da gre za mojega očeta, kajti v vogalu razglednice je bila risbica dekleta z zelo dolgimi lasmi. Rapunzel, Zlatolaske, kot ji zdaj pravijo.« Očitno z glavo moje babice res ni bilo vse v redu, a sem ji kljub temu sledila. »Zanimivo. Je tvoj oče nosil kite kot Zlatolaska?« Dejstvo je, da v vsem skupaj nisem videla nikakršne povezave.

— 20 —


»Ne, ljubica, ne. Zlatolaska je bila namig, s katerim nam je povedal, da je Lisi Sola on. Vsako noč nam je bral to zgodbo.« Iznajdljivo. A kljub temu so bile to vse skupaj le domneve. Dekle s kitami ni nujno Zlatolaska. Babica ter njena brat in sestra so imeli bujno domišljijo in zelo močno željo, da bi bil njihov oče še živ. »Toda to še ni vse.« Babica je odločno vstala, na stežaj odprla vrata jedilnice in zakorakala po hodniku, po katerem sem drsala, ko sem bila majhna, proti sobi z igračami, kjer sva z bratrancem preživljala sobotne popoldneve, ko so se najini starši izmuznili v kino. »Tega konjička je izdelal on z lastnimi rokami.« Tega konjička sem neštetokrat jahala, ko sem bila majhna. Kar mi je povedala, ni bilo zame nikakršno presenečenje. Z zaprtimi očmi bi lahko opisala njegovo obliko in vse odtenke barv: zelene, rumene in rdeče. S konjičkom, ki ga je z lastnimi rokami izrezljal pradedek Miquel, sem se podila po ameriških planjavah na lovu na bizone in se borila proti svojemu barabinskemu bratrancu Augustu, ki je predstavljal Custerjevo konjenico. August je bil glavca v družini in je študiral na univerzi Ramon Llull. Jaz sem bila od nekdaj črna ovca in se mi še sanjalo ni, kaj bi študirala. Nobeden me sploh ni več spraševal, saj je bil odgovor vedno »ne vem«.

— 21 —


»Vem, da je konjička naredil pradedek, od nekdaj si tako govorila,« sem jo spomnila. Ona pa je namerno skrivnostno nadaljevala svojo zgodbo. »Poslal nam ga je za svete tri kralje, šestega januarja leta 1940.« S temi besedami ji je uspelo, da so se mi postavile vse kocine pokonci. Še posebno, ko je odprla predal in iz njega vzela tri vrtavke, ki jih je meni in Augustu včasih na skrivaj pokazala. »Od leta '40 smo tri leta zapored za svete tri kralje vedno prejeli vrtavko. Točno na ta dan. Skupaj s kozarčkom marmelade. Še vedno hranim kozarce. Na etiketah so narisane zelo lepe gozdne cvetlice.« Kar zmrazilo me je. Kot kadar v kinu gledam grozljivko. »To pomeni, da je bil še živ?« »Točno tako.« »Kje?« »To sem poskušala dolgo časa odkriti.« Zadeva je postajala vse bolj vznemirljiva. »Kje je bil?« V odgovor mi je babica ponudila list papirja in svinčnik.

— 22 —


»Napiši Alós d'Isil v obratni smeri.« Stara igrica. Ko smo bile majhne, smo se jo igrale s prijateljicami in zapisovale svoja imena v obratni smeri. Ampak, pozor! Lahko se izkaže za zelo neprijetno. Kot pri meni, saj ima moje ime v obratni smeri, AIXELA, v katalonščini prav zoprn pomen: pazduha. Vzdevek se me je držal neko obdobje. Zato je bila kriva, seveda, moja prijateljica Mau. Zelo je zabavna, kot vidite. »Sola Lisi!!!« sem vsa iz sebe vzkliknila. »Se pravi Lisi Sola.« »Zelo dobro. In ti, ki si brihtna punca, kaj misliš?« Niti za hip nisem podvomila. Videla sem že veliko filmov. »Da je bil pradedek Lisi Sola in vam je v šifriranem pismu sporočal, da je v Alós d'Isilu.« »Točno! Moj oče ni bil mrtev, živel je v Alós d'Isilu!« je prepričano vzkliknila babica. »Škoda, da sem to ugotovila prepozno, šele pred nekaj leti. Moja uboga mama ga je iskala po vseh arhivih v Lleidi in je preiskala vsa pokopališča v okolici. Umrla je z bolečino, da ni vedela, kje je pokopan njen mož.« To sem razumela, ni pa mi bilo jasno, kaj želi od mene. »In kaj bi rada, da naredim jaz?«

— 23 —


»Da najdeš njegov grob.« Ja. Res. To je rekla. Naj najdem grob pradedka Miquela Gila v Alós d'Isilu. Ponovno me je streslo, saj mi vse skupaj ni bilo preveč všeč. Mrtvih sem se od nekdaj nekako bala. »Zakaj pa ne greš sama? Zakaj te ne peljeta mama ali pa teta Amàlia?« Zaslišal se je tresk vrat in babica si je ponesla prst k ustom. »Ker mi ne verjameta.« »Ne verjameta, da je bil pradedek Miquel leta '44 še živ?« Odgovoril je drug glas, glas moje tete Amàlie, ki je prišla, medtem ko sva z babico klepetali, in bil je zelo odločen. »Seveda ne! Bil je mrtev in pokopan. Dedek Miquel je umrl leta '39 na fronti, tako kot piše na nagrobniku na pokopališču Corts.« Morala bi izpodbijati tetino pojasnilo, dejstvo, ki sem ga poznala od nekdaj, a priznam, da so mi ob njeni hladni treznosti nekoliko splahnela pričakovanja glede »skrivnosti«, ki jo je napletla babica. »Grob je prazen. Kar pojdi in preveri,« jo je izzvala babica. »Saj vemo, da v njem ni trupla, tako kot tudi ne

— 24 —


v številnih drugih vojnih grobovih, vendar imamo potrdilo o njegovi smrti.« »Če je bil mrtev, kako nam je lahko za svete tri kralje poslal konjička?« Opazovala sem pingpong, ki se je, kdo bi vedel, kdaj in kako, nagnil na stran tete, in vsakič, ko je babici zabila asa, mi je bilo bolj hudo. »Ker vam ga ni poslal on, mama.« »Da ne? Kaj pa vrtavke? Tri leta zapored?« je vztrajala babica. »Neštetokrat sva že govorili o tem. Verjetno je to naredil kak dober prijatelj, ker so se mu smilili vdova in trije otročki, ki jih je dedek Miquel zapustil.« To je babico zadelo v živo. Pomilovanje in ona sta bila smrtna sovražnika. »Mi se nismo imeli komu smiliti.« »Mama, bolje, da ne govoriva o tej temi, saj dobro veš, kaj si mislim. Bil je tvoj oče, a bil je izdajalec.« »Ni res!« »Res pa ste dobivali denar, ni tako?« Babica je obmolknila kot skala in v njeni zgodbi sem zaslutila razpoko, ki mi jo je prikrila. »Kakšen denar?« sem s tihim glasom vprašala. Denar, ne vem zakaj, umaže še tako lepo zgodbo.

— 25 —


Babica je priznala, kar mi je prikrila. »Nikoli nismo izvedeli, kdo ga pošilja, prihajal je vsak mesec, točno, vse do leta '44, ko smo nepričakovano dobili visok znesek. Bil je zadnji, ampak z njim je mama, ki je bila zelo pogumna, lahko odprla šiviljsko delavnico.« Ničesar nisem razumela. Kdo je plačeval komu? »Kdo vam je pošiljal denar?« Babica je odkimala. »Republikanci. Nekaj so skrivali.« Teta Amàlia jo je postavila na laž. »Molči! Molči! Bili so revni kot cerkvene miši in povrhu vsega so vojno izgubili!« Zasukala se je k meni. »Nacionalisti so ga pošiljali, Alèxia, saj so dedka imeli za heroja, ne za izdajalca.« Meni to ni bilo tako zelo jasno. »Zakaj pa so to počeli na skrivaj? Kaj niso oni v vojni zmagali? Če bi bil heroj, bi ga odlikovali in bi mu posvetili kako ulico, se ti ne zdi?« Babica je zaploskala. »Odlično, Alèxia!« Ampak teta Amàlia se ni hotela predati. »Dovolj! Dovolj teh neumnosti, mama! Samo še tebe je bilo treba, Alèxia, da jo spodbujaš. Kaj ne

— 26 —


vidiš, da ni čisto pri pravi?« Moja teta Amàlia, najstarejša hčerka in tudi najbolj zagrenjena, je bila navajena pričkati se z babico in je postopoma obrnila vloge. Zdaj je ukazovala teta in s svojo mamo je ravnala z enakomerno mešanico popustljive oblastnosti in dobrohotnosti. Sama ni imela družinskih obveznosti, zato je po službi prihajala za kratek čas poskrbet za svojo mamo, mimogrede pa je še vtikala svoj nos v omare in babico Berto oštevala kot majhnega otroka. Sprašujem se, kdaj lahko hčerka ravna s svojo materjo kot z osebo z motnjo v duševnem razvoju, ki ne more skrbeti sama zase. In v katerem trenutku neka mati sprejme, da jo imajo za staro zmešanko? Verjetno nikoli, kajti babica se je obiskom tete Amàlie upirala, in to z vsemi štirimi, in je svoji hčerki nenehno ponavljala, da ji ni treba hoditi, da čisto dobro zmore tudi sama. Uboga babica Berta; nikoli se nočem postarati. Babica, ki je sploh ni vrglo iz tira, da jo je hči pred lastno vnukinjo ozmerjala z norico, se je le prizanesljivo nasmehnila. »V redu, Amàlia, pozabi na to temo. Da pa bom še jaz lažje pozabila na vse skupaj, bi rada Alèxii nekaj podarila.« Dala mi je vse tri vrtavke, razglednico, tri prazne kozarčke marmelade in staro pradedkovo fotografijo ter vse skupaj vtaknila v plastično vrečko.

— 27 —


»Tukaj imaš, ljubica, spominki tvojega pradedka in lepo se imej na ekskurziji!« je rekla in mi pomežiknila. »Kam pa greš?« me je vprašala teta. »V Cerdanyo!« sem odgovorila. »V Garraf,« je istočasno rekla babica. Še dobro, da naju teta Amàlia ni poslušala. V bistvu ji je bilo čisto vseeno, kam gre njena podivjana nečakinja s skupino skavtov. Preden sem odšla, sem se zagledala svoji babici v oči in ji v trenutnem navdihu obljubila: »Izbrskala bom, kaj se je zgodilo, in našla bom njegov grob.« Iz dostojanstvenosti nisem sprejela dvajsetih evrov, ki mi jih je ponudila za obisk pred odhodom na taborjenje. Le zakaj sem tako neumna? Zvečer mi je bilo že žal, jasno. Odšla sem tako polna sama sebe, da sem se komaj zrinila skozi vrata. Ko pa sem se s praznimi žepi znašla na ulici, sem pomislila, da sem ga precej pokronala. Moje navdušenje je plahnelo z vsakim korakom. Znašla sem se v pasti, babici sem obljubila, da bom poizvedela, kaj se je zgodilo z njenim očetom, in ji prinesla neobstoječe dokaze o tem svojem skrivnostnem pradedku. Taka sem, preveč velika usta imam. »Kaj se je zgodilo s pradedkom Miquelom?«

— 28 —


sem naravnost ustrelila, ko sem ob prihodu domov zagledala svojo mamo. Vzdignila je oči z zaslona računalnika in mi prav tako brez izmikanja odgovorila z vprašanjem. »Hočeš odraslo različico za starejše od sedemnajst let ali Disneyjevo različico, ki ji še vedno verjame tvoj bratec?« Pomela sem si dlani. Moja mama je bila pripravljena razvezati jezik in mi izdati družinske skrivnosti. Imeti sedemnajst let je očitno odpiralo več vrat in ne le vrata družinske kletke. »Tvoji teti in jaz smo prepričane, da ga niso usmrtili, kot so rekli republikanci. Dedek Miquel je verjetno prebegnil v Francijo, tam našel delo in zato pošiljal domov denar. Leta '44 se je verjetno vkrcal za Ameriko, prej pa je še svoji ženi poslal zajeten kupček denarja, da bi se z otroki lahko postavila na noge.« »In kako to, da prababici ni nič pisal?« »Nikoli ni dal glasu od sebe, ker se je verjetno ponovno poročil in imel še kake otroke. Tega ne vemo z gotovostjo, ampak tako sklepamo.« Od vraga. Pradedek prešuštnik in bigamist. Moja družina je spominjala na telenovelo. »Babica pravi, da je živel in verjetno tudi umrl v Alós d'Isilu.«

— 29 —


Mami se je prizanesljivo nasmehnila. »Zakaj pa ne? To bi bila bolj romantična različica, če bi bila resnična, jasno.« Se pravi, da sem imela revolucionarnega pradedka s tremi različnimi možnimi življenji in tremi možnimi smrtmi, o katerem do še pred nekaj urami nisem vedela skoraj ničesar. »In kaj je narobe s tem, da bi babica poiskala pradedkov grob?« Mami je tlesknila z jezikom. »Kaj ne vidiš, da si revica vse skupaj le domišlja? Saj si bo še mislila, da je miss Marple. Če jo bomo spodbujali, si bo kupila pištolo in odvihrala v Pallars reševat družinsko čast. Tega ji ne moremo dovoliti! Še tega bi nam bilo treba.« Zdelo se mi je krivično. Vsi so ravnali z njo kot z norico, jaz pa sem bila prepričana, da ni nora. Nepričakovano se je moja mama, ki je prava čarovnica, zastrmela vame in izraz na obrazu se ji je spremenil. »Te je že vpletla! Gotovo je zdaj prosila tebe!« Zlagala sem se, kajti skrivnosti morajo ostati skrivnosti. »O čem govoriš? Kaj naj bi me prosila?« »Kako tako neumnost, da bi šla okoli iskat

— 30 —


izmišljene grobove.« »Ampak mami, saj si sama rekla, da je pradedek živel v Ameriki in prababici natikal roge. Kar sama pojdi in ga poišči!« Moja mama je vzdihnila tako kot babica, čeprav mi ni povsem verjela, nato pa raje zamenjala temo. »Saj res, kam greš na taborjenje?« »V Cerdanyo.« »No, potem pa pozabi na pradedka in pospravi sobo, preden greš.« Vsaka družina ima svoje skrivnosti. Le kdo bi jih razumel …

— 31 —


Profile for Založba Malinc

Poti svobode  

Se ti je že kdaj zdelo da si nevidna? Si že doživela tisti neprijetni občutek, ko te fant, čigar pozornost bi rada pritegnila, sploh ne vidi...

Poti svobode  

Se ti je že kdaj zdelo da si nevidna? Si že doživela tisti neprijetni občutek, ko te fant, čigar pozornost bi rada pritegnila, sploh ne vidi...

Profile for malinc.si
Advertisement