Marek Vadas

Marek Vadas

NA BEGU NA BEGU

Najnovejša knjiga pisatelja Mareka Vadasa je poročilo o domišljijski poti dečka in njegovega psa Alana skozi mesta, dežele in celine, na katerih se srečuje s prijateljstvom in zavrnitvijo. Prebivalci mest poosebljajo lastnosti, ki vodijo k predsodkom do vsega tujega in k lagodnemu upravičevanju lastnega nezanimanja za usodo sočloveka. Razgibane, s slikovitostjo in čarobnostjo prežete zgodbe so se v tej knjigi izvrstno združile z domiselnimi ilustracijami Daniele Olejníkove.

Ilustrirala Daniela Olejníkova Malinc

Vaše mnenje šteje na www.malinc.si

Malinc

Knjiga je izĹĄla s podporo SLOLIA komisije, Centra za informacije o literaturi iz Bratislave, SlovaĹĄka. This book has received a subsidy from SLOLIA Committee, the Centre for Information on Literature in Bratislava, Slovakia.

Marek Vadas

NA BEGU Ilustrirala Daniela Olejníková Prevedla Diana Pungeršič

Malinc

KAKO SEM SE NAUČIL BEŽATI

4

Moj pes je najpametnejši na svetu. Ime mu je Alan in razume človeško govorico. Naredi vse, kar mu rečem. Ko me pogleda, vem, kaj pravkar misli. Z njim preživim veliko časa. Poznam vsak njegov izraz in premike repa. Uči se govoriti. Zmeraj me opozori, če se v bližini kaj dogaja. Pomaga mi tudi pri matematiki. Nekoč sem na poti iz šole srečal podobnega psa, edino črne lise ni imel za ušesom. Sklonil sem se k njemu. Hotel sem ga pobožati. Zarenčal je in skočil vame. Opotekel sem se in uspelo mu je, da me je ugriznil v gleženj. Tekel sem, kolikor so me nesle noge, on pa za mano. Pred jarkom me je šavsnil še enkrat. Za grmovjem sem se mu izgubil izpred oči, besno renčanje se je oddaljilo. Za vsak primer sem tekel še dolgo, ampak počasneje. Na naši ulici sem se ustavil. Z dlanjo sem si potipal gleženj in mečo. Bolelo je. Prste sem imel krvave. Domov sem prišepal. Oče mi je rano očistil in rekel, da moram biti mož. Naj se naučim teči. Če bi bežal hitreje, se mi ne bi nič zgodilo. Otrok mora znati bežati. Takrat sploh nisem slutil, kako prav ima. Njegove besede sem si vzel k srcu. Zjutraj sem začel trenirati. Noga me je še bolela, jaz pa sem tekel na vso moč. Od hiše do vrtov. Tam sem se moral ustaviti, da ne bi potacal zelenjave. Naprej tako in tako ne bi zmogel. Teči sem začel vsak dan. Okrog hiše. Potem dvakrat okrog hiše. Do konca naše ulice in nazaj. Pozneje vse do gozda in nazadnje sem tekel

okrog in okrog soseske. Alan je vedno šibal zraven mene. Na začetku sem lovil sapo in se potil, a hkrati sem imel tudi dober občutek, saj mi je uspelo preteči vedno več. Vsak dan sem si določil daljšo traso. Čez mesec dni sem zmogel že nekaj krogov okrog soseske. Sploh jih nisem štel, samo preteči sem jih hotel vsakič hitreje. Nekateri ljudje so me začudeno opazovali, nekaj sosedovih fantov se mi je režalo, vendar se nisem zmenil zanje. Govoril sem si: Kar počakajte, ko bomo tekmovali! Bilo mi je jasno, da me po mojem treningu nihče od vrstnikov ne bo prehitel. Ves čas sem imel v mislih očetove besede, da je hitro bežati najpomembnejše, kar mora otrok znati.

5

START!

6

Nekega dne se je v naši deželi zgodilo nekaj zelo čudnega. Nekaterih ljudi se je polotila nenavadna bolezen. Ves čas so bili lačni. Napadala jih je lakota, čeprav je bilo hrane dovolj – njive so rodile, kure so nesle jajca in krave dajale mleko tako kot nekoč. Morali bi biti zadovoljni. Toda ljudem to naenkrat ni bilo več dovolj, potrebovali so vedno več. Niso se mogli nasititi. Človek je na primer zjutraj pojedel poln lonec mesa s fižolom in povrhu še deset strokov pečene koruze, v naslednjem trenutku pa je bil že lačen, kot bi se ravno zbudil in ne naredil niti grižljaja. Svoje zaloge je zato zelo hitro porabil. Nič drugega ni počel, samo iskal je, kaj bi lahko pojedel, z lakoto pa je v njem naraščala jeza. Šel je k sosedom, jim jemal hrano in jo tlačil vase, plenil po tujih kuhinjah in kaščah. Nihče se mu ni mogel postaviti po robu, ker bi slabo končal. Opazili smo, da je takih ljudi v našem mestu vedno več. Vidno so se večali, nekateri so bili veliki kot nilski konji ali sloni in njihova lakota je s količino hrane naraščala. O ničemer drugem niso več razmišljali, samo še o tuji hrani, in bili so vedno bolj nevarni. Nekoč sem na trgu izza vogala videl zares veliko pošast. Bila bi zmožna sama pojesti nilskega konja, ki mu je bila podobna, ampak nilskega konja daleč naokoli ni bilo, in tako je žrla v skladišču živil. Vase je vsula nekaj vreč ječmena – še skuhati ji ga ni bilo treba – pojedla ga je s tremi zaboji paradižnika in zalila s sodom piva.

Prodajalci so morali pred njo pobegniti, da bi si rešili življenje. Zdelo se je, da hoče pošast pojesti tudi njih. Ko je vse pojedla, si je z hrbtno stranjo roke obrisala usta in se takoj razgledala naokoli, katero hišo bi še lahko izropala. Skoraj bi počila, tako se je najedla, in ko se je odpravila proti nekdanji tržnici, je res počila. Njeno telo je razneslo na vse strani. Toda tisti koščki so v trenutku oživeli, videti so bili kot novorojenčki, le da so imeli zobe in so znali hoditi kot odrasli. Takoj so se razkropili po ulicah in jedli, kar jim je prišlo pod roke. Rastli so hitro in kmalu napolnili vse mesto. Nekega zgodnjega jutra pa me zbudi ropot. Hrup je prihajal z dvorišča. V hišo so lomastili trije ogromni ljudje. Prišel je čas, da svetu pokažem, kako sem se naučil bežati.

7

Marek Vadas

Marek Vadas

NA BEGU NA BEGU

Najnovejša knjiga pisatelja Mareka Vadasa je poročilo o domišljijski poti dečka in njegovega psa Alana skozi mesta, dežele in celine, na katerih se srečuje s prijateljstvom in zavrnitvijo. Prebivalci mest poosebljajo lastnosti, ki vodijo k predsodkom do vsega tujega in k lagodnemu upravičevanju lastnega nezanimanja za usodo sočloveka. Razgibane, s slikovitostjo in čarobnostjo prežete zgodbe so se v tej knjigi izvrstno združile z domiselnimi ilustracijami Daniele Olejníkove.

Ilustrirala Daniela Olejníkova Malinc

Vaše mnenje šteje na www.malinc.si

Malinc