Moj dedek, kralj majhnih stvari

João Manuel Ribeiro Moj dedek, kralj majhnih stvari

20.00€

Malinc

»Sam svoj kralj sem in kralj svojega življenja«, po eni od dogodivščin pojasni dedek svojemu vnuku. In še mnoge druge stvari: kaj so to avanture, prilike, metafore, poezija, pa tudi čas, lepota, ljubezen.

Predvsem ljubezen do majhnih stvari, vera in veselje do življenja. Pa kako je svet čudežen, če sanjamo, spreminjamo resničnost in domišljiji dajemo krila.

João Manuel Ribeiro Catarina Pinto ilustracije

Moj dedek, kralj majhnih stvari

Malinc

—2—

—3—

JoĂŁo Manuel Ribeiro

Moj dedek, kralj majhnih stvari

Ilustracije Catarina Pinto Prevedla Mojca MedvedĹĄek

Malinc

Knjiga je izĹĄla s podporo Generalne direkcije Republike Portugalske za knjigo, arhive in knjiĹžnice.

—8—

—9—

KRILAT I KONJ

Dedkova palača je bil skedenj. V njej je imel svoj prestol, tam je čuval svojo krono in varoval zaklade.

V resnici je bila njegova zakladnica stara granitna kašča. A dedek ni bil kralj zgolj zaradi svoje palače, kralj je bil, ker je gospodoval nad zemljo in nebom, nad živalmi in deževjem, vetrovi in mrazom, granatnimi jabolki in slamnatimi lutkami.

Ni se rodil kot potomec kakšne kraljeve veje, čeprav je bil njegov oče pogumen vojak, ki je v prvi svetovni vojni preživel Bitko Lilija na jugu Francije.

To je bila stara zgodba, na katero, kot je pravil, je bil dedek sila ponosen, in na očeta, ki je bil še vedno zavidljivo luciden, ko je pri 99 letih umrl med branjem časnika.

Na videz ni bil dedek prav v ničemer podoben kralju. Bil je preprost možak, posvečen delu, ki — 11 —

se je delilo na kovinarstvo in poljedelstvo, bil je visok, s širokimi rameni, v obraz podoben angelu s podočnjaki, z gromozanskimi dlanmi, trdnimi nogami. Po njegovih venah se ni pretakala nobena modra kri: dovolj je bil učen, da je lahko bral, pripovedoval in čečkal štirivrstičnice, ki jih še dandanes hranim v skrinji spomina; življenje ga je prikrajšalo za bogastvo in ga obdarilo s trdim delom. Imel je zgolj star bicikel, s katerim je vsak dan odhajal na delo, skoraj 15 kilometrov od doma.

Klical ga je »krilati konj«. In mi pojasnjeval, da »krilati« pomeni »tisti, ki ima krila«. Užival sem v lepih besedah in všeč mi je bilo, kako potrpežljivo in nadvse sijoče mi je dedek pojasnjeval njihove pomene. Oboževal je različna prizorišča in junake, ki jih je vpletel v prav vsako razlago.

Mojo pozornost je zapeljeval tako, da je vsem stvarem vdihnil življenje: cvetlicam, delcem prahu, drevesom, sadju, koščku tal in sivim oblakom, živalim in nevidnim bitjem.

Tako sem se naučil mnogih pripovedk in spoznal mnogo mitov. In tako sem odkril, da je — 12 —

bilo staro kolo na sliki, ki je plahutalo s pomočjo nog, utrujenih od poganjanja pedalov, pravzaprav Pegaz, krilati konj. Spominjam se, da je bila najina prva vožnja na tem železnem konjičku po poti iz peska in blata prepuščena nenadzirani norosti in hitrosti. Dedek je obračal pedala, sklonjen nad balanco, jaz pa sem se z vso močjo z rokami oklepal njegovega pasu in na široko dvigoval noge, da bi se izognil vejam in grozdom peloda, med katerimi sva drsela, medtem ko sva lomastila med rastlinjem. Na koncu spusta, kjer se je pot končala, se je začelo Anterovo polje, ki je bilo vedno vzorno obdelano in pospravljeno – ograjeno z živo mejo, okrašeno z vzorno pospravljenimi kopicami sena in nagrabljenimi kupi polomljenih vej dreves.

Tistega dne, tega se dobro spominjam, je kolo – ali naj raje rečem leteči konj – skočilo prek ovire, se lahno dotaknilo črne zemlje in končalo na kupu sena, ki je bil sredi polja.

Najprej sem mislil, da naju je ujel oblak. »Fant moj? Fant moj? Si v redu?« »Ja, dedek. V redu sem. Kaj se je zgodilo?« sem — 13 —

se drznil vprašati. »Nič posebnega, vnuk moj. Kot veš, konji jedó seno in tegale hudiča je sredi najinega popotovanja po nebu zagrabila gromozanska trma, preril se je semkaj s svojim gobcem, ne da bi me prosil za dovoljenje ali poslušal moj ukaz.« Na obrazu se mu je razlegel širok nasmeh, ki ga je pospremil s pomenljivim pomežikom levega očesa, ki sem ga dobro poznal in je bil znak za začetek igre pripovedovanja zgodb.

Tam, na polju, sva tako obležala, medtem ko je staro krilato kljuse iz železja počasi mulilo seno, ko sva zagledala starega Antera, ki se je, ko je zagledal vsiljivce, opremil z vilami, da bi jih ti dobro videli in dobili, kar jim gre. »Fant moj, pojdiva stran! Hitro!« »In konj?« »Naj ostane tukaj, nimava časa, da bi ga vzela s sabo. Kasneje se bom vrnil ponj,« je odločil.

In tako sva pobegnila med šopi trstja, kupi sena in slamnatimi lutkami. Stari Antero je od daleč preteče dvignil vile in preklinjal.

— 14 —

Ko sva prišla domov, je dedek vprašal: »Ti je bila všeč najina avantura s konjem?« Ker nisem poznal besede »avantura«, mi je potrpežljivo razložil, da je to nenadejan, nenavaden, izjemen, presenetljiv dogodek ali pa tvegano dejanje, za katerega ne moremo predvideti posledic in tveganja. »Zelo mi je bila všeč, dedek!« sem mu odvrnil.

In vprašal: »Ampak zakaj staro kolo vztrajno kličeš krilati konj?« Dedek me je pogledal nežno kot tisti, ki pozna velike skrivnosti sveta in jih želi zaupati tudi drugim ljudem, ter dejal: »Nimam prestola ne krone in ne palače kot vsi kralji tega sveta. Sem drugačen kot vsi drugi kralji.

Sam svoj kralj sem in kralj svojega življenja. Biti kralj zame pomeni, da sem gospodar vsega, kar mi pripada. To pomeni vladati. Sam vladam svojemu življenju, odločam o tem, kaj bom počel, kdaj in kako bom živel. Kraljujem svojim idejam in mislim.

Stvari rad vidim, ne take, kot so v resnici, temveč, kot bi lahko bile in kot bi si želel, da bi bile. Kar — 15 —

počnem, je zelo preprosto: sanjam, spreminjam resničnost, domišljiji dajem krila. To počnem na tak način, da ne vem več, kje se konča resničnost in se začne moj fantazijski svet.« Priznam, da polovice tistega, kar mi je dedek povedal, nisem razumel, toda navdušil sem se nad njegovim načinom pripovedovanja, ki ga je spremljal pogled, iz katerega se je cedilo veselje, preproste kretnje in prava, kraljevska drža. Pomislil sem in v sebi vzklikal: »Dedek je kralj! Naj živi kralj! Naj živi dedek!«

— 16 —

João Manuel Ribeiro Moj dedek, kralj majhnih stvari

20.00€

Malinc

»Sam svoj kralj sem in kralj svojega življenja«, po eni od dogodivščin pojasni dedek svojemu vnuku. In še mnoge druge stvari: kaj so to avanture, prilike, metafore, poezija, pa tudi čas, lepota, ljubezen.

Predvsem ljubezen do majhnih stvari, vera in veselje do življenja. Pa kako je svet čudežen, če sanjamo, spreminjamo resničnost in domišljiji dajemo krila.

João Manuel Ribeiro Catarina Pinto ilustracije

Moj dedek, kralj majhnih stvari

Malinc