Page 1

»Petržalka. Adventni koledar, poln čokoladic. Okence pri okencu, skupno podpalubje. Skupni prostori, skupno večglasje, ki nikoli ne zamre.« Tako dogajališče v romanu Café Hyena opredeljuje z evropsko literarno nagrado ovenčana slovaška avtorica Jana Beňová (1974). V demografskem jeziku je to naselje, ki se razpros ra na desnem bregu Donave, ko so v t. i. panelake, stanovanjske bloke, zložene iz panelnih plošč, naselili (podeželsko) prebivalstvo s celotne Slovaške. »Papirnate« stene blokovskega naselja, ki prepuščajo najneznatnejše zvoke, kra jo človekovo potrebo po zasebnos in ljudi unificirajo, radirajo njihovo edinstvenost in izvirnost, obenem pa postajajo prizorišče univerzalne zgodbe o iskanju individualnos in ustrezne lege v odnosih – prijateljskih, partnerskih, ljubezenskih. In prav so po avtoričinih besedah začetek in konec vsake njene knjige.

Jana Beňová (r. 1974) je slovaška pisateljica, pesnica in publicistka. Na bratislavski Akademiji uprizoritvenih umetnosti VŠMU je študirala dramaturgijo. Na literarno polje je stopila s poezijo. Izdala je tri pesniške zbirke, in sicer Svetloplachý (Svetloplah, 1993), Lunochod (Lunohod, 1997) in Nehota (Negota, 1997). Na prelomu tisočletja je objavila prozni prvenec Parker. Ľúbostný román (Parker. Ljubezenski roman), sledila je zbirka kratkih zgodb Dvanásť poviedok a Ján Med (Dvanajst zgodb in Ján Med, 2003). Romani Café Hyena: Načrt spremljanja (Plán odprevádzania, 2008), Preč! Preč! (Stran! Stran!, 2012) in HoneymoOn (2015), ki sestavljajo svojevrstno trilogijo, so se vsi uvrstili v ožji izbor za osrednjo slovaško nagrado za prozo, imenovano anasoft litera. Roman Café Hyena je leta 2012 prejel tudi evropsko nagrado za literaturo in bil tudi ponatisnjen. To literarno delo je prevedeno že v ducat jezikov, med drugim tudi v angleščino, francoščino, nemščino, italijanščino in arabščino. V letih 2002–2009 je bila Beňová zaposlena kot novinarka pri osrednjem slovaškem dnevniku SME, v katerem je objavljala pod psevdonimom Jana Parkrová. Besedila iz tistega obdobja so izšla v knjigi Danes (Dnes, 2010). Pozneje je avtorica tri leta delala na Gledališkem inštitutu v Bratislavi, trenutno pa je samozaposlena v kulturi in je zunanja sodelavka novonastalega neodvisnega dnevnika Denník N.


JANA BEŇOVÁ

Café Hyena Načrt spremljanja

Prevedla Diana Pungeršič

Malinc


Knjiga je izĹĄla s podporo Evropske komisije in SOLIA, Centra za informacije o literaturi iz Bratislave. This book was published with a financial support from European commission and SLOLIA, Centre for Information on Literature in Bratislava.


»Kaj še bi morala Uršuľa doživeti po strani 399?« Rudolf Sloboda



I Petržalka – Galapaško otočje Petržalka The shadow of my smile Petržalka My own style Petržalka The sound of my heart Petržalka Always on my mind

Živa petarda. Sosed, ki živi v sosednjem stanovanju Iana in Elze, je starejši gospod. Že leta je prepričan, da je Elza Ianov sin. Veselo jo pozdravlja serbus in jo včasih prijateljsko udari v prsi. Sosed ne prenese petard. Ko jih začnejo otroci metati, priteče na balkon in se dere: »Budala zarukana!« Kar naprej. Tako se v Petržalki začne predbožični čas: Budalazarukanabudalazarukanabudalazarukana. Sosed ni človek, v bistvu je to posebna petarda. Bombica. Nocoj Elza roma pred njegova vrata, da ji

—5—


ne bi bilo treba skozi steno poslušati zabavne oddaje po televiziji. Prosi ga, naj jo utiša. Oči se mu svetijo: kombinacija alkohola in solz. »No, ne vem,« reče vzvišeno in ves pozitiven. »To je oddaja za pomoč Tatram, pa sem mislil, da vsi, da vsak,« smrka sosed. Elza odide, stopi v stanovanje, televizija na drugi strani stene se ne dere več. Zdaj se dere sosed. »Kurbe madžarske!« Kar naprej. Elza leži v postelji, tečejo ji solze. Kar naprej. Za pomoč Petržalki. Petržalka je območje, kjer čas ne igra nobene vloge. Tu živijo bitja, za katere preostali del zemeljske oble misli, da ne obstajajo več, da so izumrla. Dobra in zla. Obrazi ščurkov spominjajo na dinozavre, sosedov glas ne prihaja iz grla, temveč iz podočnikov zveri. Elza prileti na balkon, iz koša vzame steklenico in se nagne na sosedovo stran. Ob steni stoji prazen akvarij. Steklenico vrže vanj na sredo in se steče skrit nazaj v posteljo. Sliši soseda, kako stopi ven, trenutek tišine. Elza trepeta. »Modra portugalka,« kmalu zatem sosed prebere s črepinj. Nato na deželo leže mir. V petržalskih stanovanjih igrajo in govorijo vse stene. Tu si osvežiš pesmi, za katere si mislil, da je svet nanje že pozabil. Čas stoji, radii so dolga

—6—


leta nastavljeni na isto postajo. Črtica, ki je kazala frekvenco, se je sčasoma ugreznila v notranjost naprave. Na dno muzeja na prostem. Elza je ugotovila, da po radiu še zdaj predvajajo oddajo Igramo jubilantom. Spomni se je iz otroštva. V socializmu so jo poslušali v vsakem frizerstvu. Elza prosi soseda, naj pesmi in čestitk ne posluša tako naglas. Sosed stoji na vratih v spodnjicah, bos. Joka. Ob godbi se je spomnil svoje mrtve mame. Soseda obiskujeta sinova: »V roke se vzemi! Ata! Pa tebi se je res poslabšalo! Kaj je s tabo? V Avstrijo na eurotel me greš klicat preko češkega omrežja? Ampak jaz moram vse to plačat. Daj, poglej se, mater! Se lahko vzameš v roke?! Nekaj ti rečem, ti pa čez dva tedna že več nič ne znaš.« »Pa ne govori mi podrobnosti! Podrobnosti nočem znat!« prosi oče. Elza se odloči, da bo sinova pričakala na ulici pred blokom in ju prosila, naj svojega družinskega programa ne prenašajo tako naglas vse do treh zjutraj. Šele po poldnevnem stanju pri vhodu ugotovi, da sosedovih sinov ne loči od drugih petržalskih mladih moških. Vsi so visoki, nabiti, obritoglavi, njihovi obrazi pa spominjajo na omleto.

—7—


Elza: Območje na drugi strani reke se mi je v otroštvu zdelo nevarno. S starši smo živeli v Starem mestu. Stari most je začetek zagonetne poti – levoročni hodnik, obešen nad prepadom, na dnu katerega dere rjava reka. Meja, kjer se nedeljski sprehod sprevrže v boj za golo preživetje. Zato bi po njem morali hoditi le odrasli, starejši od osemnajst let. Z mestnega nabrežja opazujem Lunapark – Petržalski portal. Skušam se izogniti prebadajočemu pogledu sfing. Stražijo vhod, hkrati pa hlinijo navihanost. Konjički, racmani in labodi velikanskih razsežnosti in barv se vrtijo v zaprtem, nepredušnem krogu. Krožijo po vražje zamejeni progi. Nad njimi rotirajo kola kričečih in vreščečih otrok. Neusmiljeno kroženje požira pokrajino. Zasilni izhod ne obstaja – kroga ni mogoče razkleniti. Nekaj otrok se je napačno odločilo – krčevito se oprijemajo togih vratov umetnih konj in jokajo. »Temu pravim življenje,« reče vrtiljakar, se ozre proti nebu in poveča hitrost. Določene dneve je Lunapark videti zaprt, pokvarjen. Obratuje le nekaj vrtiljakov in eno strelišče. Po blatnem prizorišču se potikajo vrtiljakarji. Tragične figure v spomin prikličejo Anglijo iz časov, ko so otroke uporabljali za čiščenje dimnikov. V modrem električnem avtomobilčku si ob trčenju

—8—


z rdečim vzamem sapo. Oče mi zmeraj, kadar se pogovor zasuka na vrtiljake, pripoveduje o labodu, ki se je odtrgal z dvema malima otročkoma vred. Stara mama gre z mano v labirint zrcal in ko nama nikakor ne uspe priti ven – nobene poti, nobenih vrat, ogledala niso okna, nič, kar naprej samo jaz in babica, babica in jaz in najina vse bolj bleda obraza v ogledalih – začneva po pol ure klicati gospoda, ki nama je prodal vstopnici, naj naju odpelje ven. Naj nama pokaže pot. Mama in stara mama se nekaj let pozneje v Petržalki izgubita. Usedeta se na pravi avtobus, a v nasprotno smer. Namesto proti centru ju odnaša vse globlje in globlje v notranjost naselja. Ko prestrašeni izstopita, je že tema in sneži. Nikoli več se ne bosta vrnili domov, nikoli več ne bosta našli ven. »Oprostite, kako prideva v Bratislavo?« blekne mama gospodični na postajališču. »Pa saj ste že … Tukaj ste v Bratislavi,« se začudi gospodična. Mama se nebogljeno nasmehne. »Mislim v center Bratislave.« Ko prideta na drugo stran mostu, mama staro mamo vpraša, ali je opazila, kako čuden obraz je imelo to dekle. Čisto kot kakšna skutna omleta. Ko hočeva z Ianom prvič skupaj spati, mi pove, da stanuje v Petržalki. Niti ne trznem. (Zavem se, da nisem trznila.)

—9—


Most je nevaren, posebej če greš po njem peš. Reka je preblizu. Meja med vodo in zrakom izziva. Bojim se, da bom enkrat kar skočila. Brez predpriprave, brez samcate žalostne misli, brez medmeta hop, nobene drame ali odločanja – enakomerne korake po mostu bo enostavno zamenjal skok. Največjo željo po skakanju imam pozimi. V plasti toplih oblačil se človek se počuti neprebojno in nedotakljivo. In hrepeni po spremembi. Tako kot nomad po spremembi obzorja – pozimi hrepenim po spremembi agregatnega stanja. Namesto negotovega nerodnega koraka po poledeneli površini mostu – bo skok polet. Nato trenutek na ločnici. Podaljšan za hip, ko sicer že ležim v vodi, a ta še ni prodrla skozi plasti oblačil do telesa. Le počasi pronica, težka in zelena kot mentolovi bomboni – polni žepe, zaliva čevlje. V avtobus je vstopila omleta. Pred mano je iztegnil svoje debele potetovirane nadlakti. Raje sem zamižala. Da mi ne bi bilo treba gledati tistih figur, ki galopirajo skozi plamene, in omletinega obraza, obdanega z mesečno pokrajino za oknom. Odnašati in tresti sem se pustila miže. Morda so bile prav petržalske podobe tiste, zaradi katerih je Ian pred leti začasno oslepel. Odločil se je

— 10 —


raje nič videti, ne gledati naokrog, ne opazovati, ne posvečati pozornosti – Petržalki. Ian se je spomnil, kako ga je nekoč po več letih obiskal prijatelj iz otroštva, ki je oseminšestdesetega emigriral v Kanado. Nekaj časa je gledal skozi okno petržalskega stanovanja, potem svojega rodnega mesta ni več obiskal. »Tako torej zdaj živiš,« je rekel, potrepljal Iana po rami in se brez duha in sluha vrnil domov. Nikoli več se ni oglasil. Petržalka mu je vzela kanadsko sapo. Tetovirani ljudje mi nikoli niso bili všeč. Spominjali so me na arest in piratske ladje. In pijanega delavca poleti na tramvaju. Z mamo sva se peljali s kopališča domov. »Kva bulš?« se je znesel nad mamo delavec s tetovirano morsko deklico, prestreljenim srcem in napisom Carmen na roki. »Jaz vas ne gledam,« je rekla mama in sva šli v drugi del tramvaja. Včasih si domišljam, da Ian ni oslepel zaradi Petržalke. Ampak morda zaradi mene. Ni več prenesel pogleda na najino skupno življenje. Kot na tetovažo. Šel je v drugi del tramvaja. In njegov kanadski prijatelj se ni nikoli več vrnil

— 11 —


na Slovaško, saj je spoznal, da pred Petržalko ne bi mogel rešiti nikogar. Niti prvega prijatelja in bivšega poveljnika otroške armade ne. Ko se je Ianu vid spet vrnil, je zasovražil stvari, ki so ga spominjale na slepoto. Spolzke kamne na dnu rek, jezer in morja, blato, filma Plesalka v temi in Ray, plavalna očala in živila, temne barve (goveje meso, šitake, puranja bedra). A videl je samo še na eno oko. Omlete so privrženci kulta smrti. Gole lobanje so znamenjce nekrofilije. Ne prenesejo ničesar, kar se prebija na svetlo, ničesar, kar klije, izvira, predira lupino. Občudovanje jim vzbuja gola sijoča kost, lobanja, čisti apnenec. Lasje omlet dobijo svojo priložnost šele pod rušo. Takrat bodo prvič kot puh plaho pognali iz lobanj. »Lej! Lej, kaj je to?« se dere mali fantek na terasi v Petržalki in maha z rokami po zraku kot ptič. »Nič,« mu odgovori prijatelj. »Temu se reče hajlanje,« reče fantek in maha naprej. Rahlo ga privzdigne. Elza in Ian sta spadala med bratislavske desperade.

— 12 —


Nista delala v oglaševalski agenciji in nista skušala privarčevati za boljše stanovanje in avto. Pogosto sta posedala v finih kavarnah. Ves denar, ki sta ga zaslužila, sta zajedla, zapila in zakadila. Obnašala sta se kot študenta (slogan: prihranjen denar, zapravljen denar). Pridružila sta se k brezskrbnemu sloju ljudi, ki kupuje le tisto, kar je mogoče polulati, pokakati, izdihniti – reciklirati v štiriindvajsetih urah. Prav po zaslugi teh desperadov so lahko v mestu delovale kavarne, restavracije, v katerih je vse stalo stokrat več, kot je bilo vzdržno. Vsake toliko sta srečno okusila bivanje v drugih domovanjih – v penzionih ali hotelih. Ni bilo pomembno, v katerem mestu sta bila nastanjena. Užitek je bilo stanovati še kje drugje kot v Petržalki. Domov s potovanj sta se vedno vračala v strahu pred tem, kaj ju utegne za vrati lastnega stanovanja spet čakati. Elza: Nekdo dobi drisko, ko se odpravi v Egipt. Midva sva jo dobila vedno, ko sva se vrnila domov. V Petržalko. Elza in Ian sta se ljubila. V sobo so prodirali glasovi otroških firerjev, ki se pred blokom igrajo svoje igre.

— 13 —


Kriki. Kletvice. Bila je jesen. Počasna tema. Užitek moškega in ženske se je mešal z vulgarnostjo otroških krikov. Ljubila sta se tiho in zadržano. Gledala sta se v oči. Kot Juda, skrita v kaki kleti. Vsako znamenito mesto ima razgledne točke. Pogledaš in na lepem ti leži pod nogami, vidiš ga kot na dlani, vse na kupu. Na nekaterih razglednih točkah so kavarne, v katerih si lahko kupiš najdražjo vodo in vino v mestu. Na vsaki razgledni točki živi starček. Večinoma belolas. Neopazno stoji v kotu in si ogleduje tiste, ki se razgledujejo. Ima jih kot na dlani, vse na kupu. Stopi k nebogljenim, se jim za trenutek zazre v obraz, v naslednjem hipu pa mu roke že zletijo po zraku in iz njega se usujejo imena in poimenovanja znamenitih stavb in spomenikov. Kaže zgradbo za zgradbo, kot da bi z mestom igral šah in jih neopazno premikal. Nadaljuje, čeprav mu namiguješ, da mesto dobro poznaš. Tudi njegove zgradbe in spomenike. Da nisi turist. Da si se tu rodil in mesto zapustiš samo v vročih poletnih mesecih. Potem nastavi dlan in prosi tri evre za kavo. Elza: Jaz sem bratislavski starček. Čakam na grajskem griču. Tu je najboljša razgledna točka na

— 14 —


turiste. Opazujem jih in si jih izbiram. Potem stopim k žrtvam, za trenutek se jim zazrem v obraz, roko iztegnem v daljavo proti nasprotnemu bregu in razkazujem belo mesto na drugi strani reke: Petržalka, Pe-tr-žal-ka. Bila sem kopija belolasega starčka Freuda v trenutku, ko ga je predse poklical gestapo. Naselil se je točno nasproti njegovega stanovanja (Berggasse 19). Okna so gledala v okna. Preden so mu dovolili zapustiti državo, je moral podpisati, da mu niso naredili nič slabega. Starček je podpisal in dopolnil stavek: »Gestapo lahko samo priporočim.« Mujezini. Glasovi so odzvanjali. Udarjali izza sten, se spuščali z vrha, butali v stopala. Ritmično petje petržalskih mujezinov. Je budilo Elzo skoraj vsako jutro. Pred zoro. Nadstropje nižje je stanovala starejša ženska z opešano mamo. Ves čas sta bili doma in obe skoraj gluhi. Njun nikoli dokončani pogovor se je začenjal pred svitom. Zbujali sta se zgodaj, nista mogli spati. Starki sta vsako jutro razglabljali o bivanju – svojem in drugih ljudi. (Od začetka.) Obrekovanja sta se oklepali kot življenja. Elza je ležala v postelji. Motila sta jo glasova, ki sta

— 15 —


se vzpenjala iz spodnjega stanovanja. Imela je občutek, da ji starki krakata v vzglavniku pod glavo. Vsako jutro sta bili tam. Od začetka sveta. Njuno starčevsko gospodinjstvo ji je utripalo pod glavo. »Mama, ti si strašansko nezadovoljen pacient,« je vreščala ena starka na drugo. »Durh si živčna. Pa se pritožuješ – čez zdravnike, čez sestre, čez dializo. Durh ti ni nič prav. Ampak tam v sobi – druge mamce samo tiho ležijo, še zinejo ne …« »Ker so smotane,« je zakrakala druga starka. In ko se je sonce vzpenjalo, so se pridruževali drugi. Petržalko lahko res samo priporočim. Vreščanje punce, ki je zrasla na porničih in med kavsanjem kričala, kot da jo režejo. Z leve se je razlegal samogovor razočarane ženske. »Napili ste me, potem pa na skrivaj prodali starinsko uro, ljudožerci. Ampak to stanovanje je moja last. V rit vas bom vse brcnila. In boste leteli od tu, pizde. Vse ti odtujijo, pokradejo brisače, obtolčejo lonce. Glavno, da imajo oni vse celo!« Stanovanje je napolnila glasna glasba. Hotelo ga je kar raznesti. Pohištvo in Elza so se stresli. Nekdo je pritekel na balkon: »Konec je! Slišiš? Midva sva fertik! Ful sem te imela rada, ampak zaj si me res ful prizadel.

— 16 —


In zaj je pač fseeno. Rada te imam, samo ti se več ne ftikuj vame. Sploh pa te ne briga več, kolko mam jaz f pičkikurcof!« Elza je stekla iz stanovanja. Mislila je, da se nikoli več ne bo vrnila. Domof! Sprehajala se je po Palisadah po soseski z vilami. Gledala v razsvetljena okna. Po ulici se je razlegal mehak zvok njenih lastnih korakof. Nobenih drugih šumof. Dihala je globoko in enakomerno. Takoj ko je prestopila prag svojega stanovanja, se je njeno dihanje samodejno pospešilo. V trebuhu jo je tiščalo morje blatnih, spolzkih kamnof. V sobi tišina. Čakala je. Kot srna v zanki. Kot zajec, pripravljen na skok. Mujezini so jo spominjali na netopirje. Slepe miši s krili, ki nenehno oddajajo zvok. Po odboju svojega glasu se znajo orientirati, določajo azimut, položaj, vedo, kje so. V svetu se orientirajo na podlagi tega, kako se njihov glas odbija od okoliških stvari, bitij, pokrajine. Oddajajo zvoke in s tem iščejo lastno mesto. To so ozvočena bitja, ki sledijo odmevu. Kot ljudje, ki stalno regljajo v telefone, prislonjene na licih. Hitro in nenehno čvekajoči in prisluškujoči odmevu čvekanja. Ugotavljajo, kam so prispeli. Kje v mreži so pristali. Najbrž kot slepi, ki se bojijo teme in si tiho pojejo.

— 17 —


Kot ljudje, ki živijo sami v temnih stanovanjih in imajo od jutra prižgano televizijo, da bi bilo v stanovanju živahno. Kot starec Klopotec, ki kar naprej pripoveduje ene in iste zgodbe. Zgodbe, ki zahtevajo, da se jih vedno znova pripoveduje. Izboljšuje. Da ne bi izgubile mesta. Da bi se imele od česa odbiti. Da se ne bi pretrgala nit. Elza: Glasovi so tako uročljivi. Prodirajo v notranjost telesa. Postopoma odkrijejo vse poti. Nekateri za zmeraj zaklenejo vhode, požgejo mostove. Zadelajo odprtine. »Kaj je to za ena fuknjena država?« se dere sosed in smeje kot nor. Sedim na stranišču in skušam lulati. Sosed se reži in kriči. Njegov glas me objema kot pretesen pas. Kot jermeni. Zajeda se mi v meso. Dokler ga bom morala poslušati, ne bom mogla lulati. Sosed je poudarjena osebnost. Glasov petržalskih mujezinov se v centru ne sliši. Na poti jim stoji reka. Ne prenaša njihovih vzklikov. Klicanje duši z lastno tišino. S tišino brez konkurence. Mujezini so pod gladino nemočni. Voda požira besede, zgodbe, vzklike. Zemeljski hrup, pomen in intenzivnost. Pred njo stopijo nazaj. Nekaj korakov nazaj – domof – v Petržalko. Zadenjsko kot podgane.

— 18 —


Mesto, skozi katerega teče reka, ima v primerjavi z mestom brez reke prednost. Ni ga treba deratizirati vsega naenkrat. Mesto brez reke je treba v celoti deratizirati v samcatem dnevu. Da ne bi podgane iz zastrupljenih predelov pobegnile na območja, ki še niso bila oskrbljena. Mesto, skozi katerega teče reka, lahko zastrupimo dvakrat. Ko je Elza zjutraj zapuščala stanovanje, je Ian nag sedel na stolu in pisal. Zvečer se je vrnila, odprla vrata sobe in se začudila, da moški še vedno sedi nag v nespremenjenem položaju in piše. Ko ga je na to opozorila, se je veselo potrepljal po trebuhu in stegnih, kot da jih vidi prvič. Razveselilo ga je, kako živahen zvok oddajajo. Tisto pomlad sta začela Ian in Elza v svojem mestu živeti kot na dopustu. Kot v tujini. Dolge ure sta brala v Kavarni Hyena. Poslušala in opazovala sta ljudi okrog sebe. Vzdrževala sta se v stanju čuječne lakote. Zapravljala sta veliko denarja. Kot vedno tik pred bankrotom. Razsipavala sta z njim. Kar naprej sta si kaj zapisovala. V lokalu sta se srečevala dvakrat na dan in za mizo sedela s še enim parom – Rebeko in Lukasom Elfmanom. Bilo je očitno, da to Četverico sestavljajo

— 19 —


sami umetniki. Rebeka je bila Elzina prijateljica iz otroštva. Elfman se je z njo poročil tik pred njegovim iztekom. V Hyeni so bili vsi na štipendiji. Takrat se življenje upočasni kot na potovanju z ladjo.

— 20 —


»Petržalka. Adventni koledar, poln čokoladic. Okence pri okencu, skupno podpalubje. Skupni prostori, skupno večglasje, ki nikoli ne zamre.« Tako dogajališče v romanu Café Hyena opredeljuje z evropsko literarno nagrado ovenčana slovaška avtorica Jana Beňová (1974). V demografskem jeziku je to naselje, ki se razprostira na desnem bregu Donave, kamor so v t. i. panelake, stanovanjske bloke, zložene iz panelnih plošč, naselili (podeželsko) prebivalstvo s celotne Slovaške. »Papirnate« stene blokovskega naselja, ki prepuščajo najneznatnejše zvoke, kratijo človekovo potrebo po zasebnosti in ljudi unificirajo, radirajo njihovo edinstvenost in izvirnost, obenem pa postajajo prizorišče univerzalne zgodbe o iskanju individualnosti in ustrezne lege v odnosih – prijateljskih, partnerskih, ljubezenskih. In prav ti so po avtoričinih besedah začetek in konec vsake njene knjige.

Jana Beňová (r. 1974) je slovaška pisateljica, pesnica in publicistka. Na bratislavski Akademiji uprizoritvenih umetnosti VŠMU je študirala dramaturgijo. Na literarno polje je stopila s poezijo. Izdala je tri pesniške zbirke, in sicer Svetloplachý (Svetloplah, 1993), Lunochod (Lunohod, 1997) in Nehota (Negota, 1997). Na prelomu tisočletja je objavila prozni prvenec Parker. Ľúbostný román (Parker. Ljubezenski roman), sledila je zbirka kratkih zgodb Dvanásť poviedok a Ján Med (Dvanajst zgodb in Ján Med, 2003). Romani Café Hyena: Načrt spremljanja (Plán odprevádzania, 2008), Preč! Preč! (Stran! Stran!, 2012) in HoneymoOn (2015), ki sestavljajo svojevrstno trilogijo, so se vsi uvrstili v ožji izbor za osrednjo slovaško nagrado za prozo, imenovano anasoft litera. Roman Café Hyena je leta 2012 prejel tudi evropsko nagrado za literaturo in bil tudi ponatisnjen. To literarno delo je prevedeno že v ducat jezikov, med drugim tudi v angleščino, francoščino, nemščino, italijanščino in arabščino. V letih 2002–2009 je bila Beňová zaposlena kot novinarka pri osrednjem slovaškem dnevniku SME, v katerem je objavljala pod psevdonimom Jana Parkrová. Besedila iz tistega obdobja so izšla v knjigi Danes (Dnes, 2010). Pozneje je avtorica tri leta delala na Gledališkem inštitutu v Bratislavi, trenutno pa je samozaposlena v kulturi in je zunanja sodelavka novonastalega neodvisnega dnevnika Denník N.


Millions discover their favorite reads on issuu every month.

Give your content the digital home it deserves. Get it to any device in seconds.