Pogovor / Interview Ing. Christian Orasch Str./S

Bürgermeister Ing. Christian Orasch: Župan inž. Christian Orasch: Freundschaft bedeutet mir viel Prijateljstvo mi veliko pomeni

piše Tomaž Ogris

Herr Christian Orasch, Sie fanden bei der Bürgermeister- und Gemeinderatswahl am 28. Februar 2021 eine hohe Zustimmung der Wählerschaft, insbesondere auch seitens der Gemeindebürger vom Radsberg. Worauf könnte dies zurückzuführen sein? Man kennt mich und meine Familie. Der Vater war gebürtig aus Schwarz (Höflein)/Dvorec. Viele kennen mich auch als Feuerwehrmann. Als solcher war ich und bin noch immer für alle da. In meiner Jugend war ich schon politisch engagiert und gehörte kurz auch dem Gemeinderat an. Dennoch galt ich als Quereinsteiger, was kein Nachteil war. In der Wahlwerbung gab ich mich einfach so, wie ich bin: Ein geselliger Mensch, der auf die Leute zugeht, ihnen zuhört und zu helfen versucht, ohne das Blaue vom Himmel zu versprechen. Manches wird vielleicht nicht gelingen und man kann es auch nicht jedem Recht machen. Vermutlich haben es die Wählerinnen und Wähler verstanden; sie schätzen die Ehrlichkeit und vertrauen darauf. Für die Vorschusslorbeeren bin ich dankbar, darin sehe ich auch einen Auftrag.

„Mein Denken hat sich gewandelt und wie andere auch habe ich erkannt, dass wir das Verbindende über das Trennende zu stellen haben.“

Schon vor Ihrer Wahl zum Bürgermeister der Marktgemeinde Ebenthal i. K. wurden Sie auf dem Höhenrücken der östlichen Sattnitz oft und gern gesehen. Was verbindet Sie mit den Menschen in den Dörfern des ländlichen Raumes? Was möchten Sie über sich selbst verraten? Zuerst kurz zu mir selbst: Ich bin 49 Jahre alt, hauptberuflich (Teilzeit)

Gospod Christian Orasch, pri volitvi župana in občinskega sveta dne 28. februarja 2021 ste dobili visoko pritrditev volilk in volilcev, zlasti tudi s strani občanov na Radišah. Kaj je pripomoglo k temu?

Poznajo mene in mojo družino. Oče je rojen v Dvorcu/ Schwarz (Höflein). Mnogi me poznajo tudi kot gasilca. Kot tak sem bil zmeraj in sem še tu za vse.

V mladosti sem bil že politično angažiran ter kratko tudi član občinskega sveta. Kljub temu sem veljal po letih za novinca, kar ni škodilo. Pri volilni kampanji sem nastopal tak, kakršen sem: Družaben čovek, ki ima dostop do ljudi, jim prisluhne in jim skuša pomagati, ne da bi kaj obljubljal tjavendan. To in ono najbrž ne bo uspelo in vsakemu prav dati tudi ni mogoče. Verjetno so volilke in volilci to razumeli; odkritost cenijo in ji zaupajo. Za vnaprejšnje pohvale sem hvaležen, v njih vidim poziv.

Že pred izvolitvijo za župana Tržne občine Žrelec na K. so vas pogosto in radi videli na vzpetini vzhodnih Gur. Kaj vas povezuje z ljudmi po vaseh podeželskega prostora? Kaj želite izdati o sebi?

Najprej kratko o meni: Star sem 49 let, poklicno sem dejaven (delna zaposlitev) v Direkciji za izobraževanje na Koroškem kot gradbeni tehnik. Sem srečno poročen s Christo in imam dva otroka, Bernharda in Eleno, na katera sem nadvse ponosen.

Izhajam iz vasi Žrelec, vendar živim že domala 20 let na Bregu. Žrelec je lepa občina, ki zajema več kot dolinsko območje. Spoštujem ljudi na podeželskem področju stare občine Radiše/Radsberg kakor tudi one iz vasi nekdanje občine Medgorje. Sožitje in povezanost sta tu izrazitejša kakor v dolini, kjer le že nastaja mestu podoben ustroj.

in der Bildungsdirektion für Kärnten als Bautechniker tätig. Bin glücklich mit Christa verheiratet und habe zwei Kinder, Bernhard und Elena, auf die ich sehr stolz bin. Ich stamme aus der Ortschaft Ebenthal, lebe aber schon beinahe 20 Jahre in Rain. Ebenthal ist eine schöne Gemeinde, die mehr als den Talbereich umfasst. Ich schätze die Menschen im ländlichen Bereich der Altgemeinde Radsberg/Radiše wie auch jene in den Dörfern der ehemaligen Gemeinde Mieger. Das Zusammenleben und der Zusammenhalt sind hier ausgeprägter als im Tal, wo doch schon eine stadtähnliche Struktur entsteht. Das Wort Freundschaft bedeutet mir viel. Das Zwischenmenschliche möchte ich auch in der Politik nicht missen. Hier und in Mieger leben viele Freunde und Bekannte, zu denen ich gerne komme. Das Gesellschaftsleben und die Erhaltung unserer Kultur liegen mir sehr am Herzen. Aus meiner Jugend sind mir die Besuche der Boxwettkämpfe und Sängerfeste in Erinnerung. Zuletzt waren es natürlich vornehmlich Veranstaltungen der Feuerwehr, die ich besucht habe.

Seit der Gemeindestrukturreform 1973 sind Sie nach DI Ernst Dobernigg, Helmut Woschitz und Franz Felsberger der vierte Bürgermeister der erweiterten Gemeinde Ebenthal. Nach Entwicklungen und Fortschritten in der Vergangenheit beobachten wir gegenwärtig beachtliche Veränderungen hinsichtlich der Besiedelung, Lebensformen, Wirtschaft sowie der Orts- und Regionalentwicklung. Haben Sie Vorstellungen zur Lenkung neuer Entwicklungen. Als junger Politiker und Bürgermeister muss ich gestehen, dass ich mir manches im Amt anders vorgestellt hatte. Die Entwicklung hin zu einer der größten Gemeinden Kärntens fordert gewaltig, Tag für Tag. Ich klage dennoch nicht, denn die Arbeit macht Spaß. Es ist eine Freude, diese Entwicklung unterstützen und steuern zu können. Die gute Politik meiner Vorgänger machte die Errichtung des Gewerbeparks möglich, wodurch wir Einnahmen aus der Kommunalsteuer haben, die die fleißigen Unternehmer im steigenden Ausmaß für das Gemeinwohl leisten. Leider steigen die Abgaben an das Land und es sinken die Ertragsanteile des Bundes. Die Situation wird schwierig und man wird sorgsam mit den zur Verfügung stehenden Mitteln umgehen müssen. Es gilt daher den Wirtschaftsstandort zu stärken und auszubauen, um die Mittel für den laufenden Betrieb und investive Maßnahmen zur Verfügung zu haben. Es gibt viele Wohnungssuchende, auch von außen, deren Wünsche und Sonderwünsche schwer zu erfüllen sind.

Beseda prijateljstvo mi veliko pomeni. Medčloveške povezanosti tudi v politiki ne bi rad pogrešal. Tukaj in v Medgorjah živijo mnogi prijatelji in znanci, h katerim rad zahajam. Družabno življenje in ohranjanje kulture sta mi zelo pri srcu. Iz časa mladosti imam v spominu obiske boksarskih tekem in pevskih slavnosti. Nazadnje so bile predvsem prireditve gasilskih društev, ki sem se jih udeleževal.

Po reformi občinskih struktur 1973 ste po dipl. inž. Ernstu Doberniggu, Helmutu Woschitzu in Franzu Felsbergerju četrti župan razširjene občine Žrelec. Po spremembah in napredkih v preteklosti opazujemo trenutno krepak razvoj glede na poseljevanje, življenjski način, gospodarstvo ter na krajevni in regionalni razvoj. Imate predstave glede usmerjanja novih teženj.

Kot mlad politik in župan moram priznati, da sem si predstvljal v funkciji marsikaj drugače. Razvoj občine v smeri ene največjih na Koroškem je krepak izziv, dan za dnem. Ne tožim, kajti delo me razvedri. Vesel sem, da lahko podpiram in usmerjam ta razvoj.

Dobra politika mojih predhodnikov je omogočila ureditev obrtniškega parka, po njem imamo dohodke iz komunalnega davka, ki ga prispevajo marljivi podjetniki za skupno korist. Žal rastejo deželne dajatve in se znižujejo donosi zveze. Položaj postaja težaven in treba bo skrbno ravnati s sredstvi, ki so na voljo. Torej moramo krepiti in izgraditi gospodarski ustroj, da bodo na razpolago sredstva za tekoče delo ter za investivne ukrepe.

Mnogo je ljudi, ki iščejo stanovanja, tudi taki od zunaj, katerih predstavam in posebnim željam je težko ustreči. O večjih gradbeniških načrtih v Riharji vasi in Delnji vasi smo že sklepali. Treba je pripraviti premišljen koncept ob upoštvanju interesov graditeljev, mejašev ter občine. Želje bodočih stanovalcev je treba upoštevati prav tako kot pametno ravnanje s prirodo. Igrišča in bivanjski prostori za različne starostne skupine, socialno in plačljivo bivanje služijo večji vrednosti življenjskega prostora. Obenem želim pospeševati oskrbovano bivanje za starejše ljudi.

Tudi v politiki bi rad ostal zvest gasilskemu načelu: „Le skupno smo močni – sam si osamljen!“ Kot župan hočem biti kos nalogam s tem, da spletem mreže, da koristim sinergije ter prisluhnem izkušnjam drugih. „Le skupno smo močni – sam si osamljen!“

Posebnost na območju nekdanje občine in še obstoječe fare Radiše je sožitje nemško in slovensko

Größere Wohnbauvorhaben in Reichersdorf Nord und Niederdorf sind beschlossen. Es gilt ein vernünftiges Konzept unter Wahrung der Interessen der Bauträger, Anrainer und der Gemeinde zu erstellen. Wünsche der Wohnungswerber sind ebenso zu berücksichtigen wie der vernünftige Umgang mit der Natur. Spielplätze und Aufenthaltsorte für verschiedene Altersstufen, soziales, leistbares Wohnen dienen der Aufwertung eines Lebensraumes. Zugleich möchte ich für die ältere Generation das betreute Wohnen forcieren. Auch in der Politik möchte ich dem Feuerwehr-Motto treu bleiben: „Nur gemeinsam ist man stark – allein ist man einsam!“ Als Bürgermeister möchte die Aufgaben bewältigen, indem ich Vernetzungen schaffe, Synergien nutze und auf Erfahrungen anderer höre.

Eine Besonderheit im Bereich der ehemaligen Gemeinde und noch bestehenden Pfarre Radsberg ist das Zusammenleben der Deutsch und Slowenisch sprechenden Bevölkerung. Konfliktfelder sind im Wesentlichen ausgeräumt, Berührungsängste scheinen da und dort noch zu bestehen. Wie könnte die Gemeindepolitik zukunftsorientierte interkulturelle Begegnungen fördern? Als Kind der 70-er war ich geprägt von Spannungen zwischen „Deutschen“ und „Slowenen“. Anfeindungen und Wunden gab es auf beiden Seiten, aber es muss einmal Schluss sein mit den ewigen Aufrechnungen. Mein Denken hat sich gewandelt und wie andere auch habe ich erkannt, dass wir das Verbindende über das Trennende zu stellen haben. Die Jungen erkennen das ganz gut und sie wissen, dass wir heutzutage andere Probleme haben. Sie freunden sich untereinander an. Es gilt das auszubauen und zu fördern, damit das Slowenische nicht verloren geht. Kulturgut und Sprache sind eine Bereicherung für alle, keine Konkurrenz. Die sprachlich bunten und inhaltlich vielfältigen Aktivitäten des Slowenischen Kulturvereines Radsberg werden neuerdings allgemein geschätzt. Diese traditi-

„Kulturgut und Sprache sind eine Bereicherung für alle, keine Konkurrenz.“

govorečega prebivalstva. Sporna področja so v bistvu počiščena, strah pred dotiki pa ponekod še obstaja. Kako bi mogla občinska politika pospeševati v bodočnost usmerjena medkulturna srečavanja?

Kot otrok sedemdesetih let sem bil zaznamovan po napetostih med “Nemci” in “Slovenci”. Sovražnosti in ran je bilo na obeh straneh dovolj, vendar mora biti enkrat konec večnih obračunavanj. Moje mišljenje se je spremenilo in tako kot drugi sem tudi jaz spoznal, da moramo postaviti tisto kar združuje nad ono kar razdvaja.

Mladi to prav dobro dojemajo in vedo, da imamo v današnjem času druge probleme. Med njimi nastajajo prijateljstva. To je treba izgraditi in pospeševati, da se tudi slovenščina ne izgubi. Kulturne dobrine in jezik so bogastvo za vse, ne izrinjanje.

Jezikovno pestre in vsebinsko bogate dejavnosti Slovenskega prosvetnega društva Radiše po novem na

Na letošnji prireditvi „Dober večer, sosed“ je prvič spregovoril novi župan Christian Orasch. Der neue Bürgermeister sprach heuer zum ersten Mal auf der Veranstaltung „Guten Abend, Nachbar“

onsreiche und dennoch jung erscheinende Vereinigung soll gefördert werden. Bereits während der Wahlbewegung habe ich den Wunsch geäußert, dass bei Festakten der Gemeinde und zu anderen Anlässen Chöre aus verschiedenen Bereichen die Veranstaltungen festlich umrahmen mögen. Nebeneinander oder gemeinsam sollen Lieder in Deutsch und Slowenisch zum Besten gegeben werden. Der Drei-Kirchen-Pilgerweg und die Andacht in der Kirche Radsberg/Radiše haben gezeigt, dass es keine Berührungsängste mehr gibt. Schön, sinnvoll und zukunftsorientiert kann eine Kulturveranstaltung mit geschichtlichem Hintergrund sein. Mit der Initiative „Guten Abend, Nachbar! / Dober večer, sosed!“ haben Hans Mosser und Thomas Ogris Zeichen gesetzt, als die Barrieren noch hoch waren. Derartige Bestrebungen will ich als Bürgermeister gerne unterstützen.

Persönliche Anliegen und Visionen sollte auch der Bürgermeister einer bald zehn Tausend Einwohnerinnen und Einwohner zählenden Gemeinde äußern dürfen. Wie stellen Sie sich den Umgang mit der jüngeren und älteren Bevölkerung, mit gleich- und andersdenkenden Menschen vor? Ebenthal ist eine prosperierende Gemeinde. Den Weg meiner Vorgänger will ich fortsetzen. Natürlich werde ich auch eigene Marken setzen, die Zukunft aktiv gestalten und möglichst viele Menschen mit auf den Weg nehmen. Dazu zählt die Jugend, die ältere Generation, meine politische Gemeinschaft und die Opposition, gleich und anders Denkende. Unterschiedliche Strömungen und Denkrichtungen in der Gesellschaft können einander positiv ergänzen. Bei der Feuerwehr und anderswo habe ich gelernt, dass es nicht genügt, sich mit Jasagern und Schulterklopfern zu umgeben. Man braucht auch Korrektive, Leute, die ihre Meinung ehrlich sagen. Man kann viel diskutieren, irgendwann muss jedoch entschieden werden. Sollte einmal eine Korrektur notwendig sein, sollte diese nicht als Schwäche ausgelegt werden. Die ältere Generation liegt mir ebenso am Herzen wie die Jugend und Jungfamilien. Bei der Bildung und Kultur könnten neue Technologien und Multilingualität eine größere Rolle spielen. Für den Bereich der Gesundheit und Freizeitgestaltung sollten neue Angebote entstehen. Vielleicht wäre der Schulbau in Ebenthal eine Möglichkeit dazu. Beim Wohnbau, Ausbau des Gewerbeparks, dem Straßenbauprogramm und insgesamt will ich mit den Ressourcen vernünftig umgehen. Freiräume und Grünanlagen einerseits und die notwendige Bodenversiegelung andererseits sollen sorgsam angelegt und ausgewogen genutzt werden. Ebenthal wollen wir gemeinsam als lebenswerte Gemeinde erhalten. splošno cenijo. Združenje, ki je bogato na tradiciji in vendar mlado po videzu naj se podpira. Že med volilnim gibanjem sem izrazil željo, da naj bi pri občinskih slovesnostih in ob drugih priložnostih zbori iz različnih okolij slavnostno uokvirili prireditve. Drug ob drugem ali skupno naj pojejo pesmi v nemščini in slovenščini. Romanja do treh cerkva in pobožnosti v radiški cerkvi so pokazala, da se ljudje več ne bojijo dotikov.

Lepa, smiselna in v bodočnost usmerjena more biti kulturna prireditev z zgodovinskim ozadjem. Z iniciativo “Guten Abend, Nachbar! / Dober večer, sosed!“ sta postavila Hans Mosser in Tomaž Ogris nova znamenja, ko so bile zapreke še visoke. Tovrstna prizadevanja bom kot župan rad podprl. Osebne želje in vizije naj bi smel imeti tudi župan občine, ki bo kmalu štela deset tisoč prebivalk in prebivalcev. Kako si zamišljate povezovanje med mlajšo in starejšo generacijo, med enako in drugače mislečimi ljudmi?

Žrelec je uspevajoča občina. Pot mojih predhodnikov hočem nadaljevati. Seveda bom postavil tudi svoje zaznamke, bodočnost bom aktivno oblikoval in se odpravil na pot s kar se da veliko ljudmi. Tem prištevam mladino, starejšo generacijo, svojo politično skupnost in opozicijo, enako in drugače misleče.

Različni tokovi in mišljenja se v družbi dobro dopolnjujejo. Pri gasilcih in drugod sem se naučil, da ni dovolj, če se obdajaš le s kimavci in trepalci po ramenih. Potrebni so tudi korektivi, ljudje, ki odkrito povedo svoje mnenje. Veliko je mogoče razpravljati, enkrat pa je treba odločati. Če bi bil kdaj potreben popravek, ga ni treba videti kot slabost.

Starejša generacija mi je prav tako pri srcu kot mladina in mlade družine. Pri prosveti in kulturi bodo verjetno igrale večjo vlogo nove tehnologije in večjezičnost. Za področje zdravstva in oblikovanje prostega časa naj nastajajo nove ponudbe. Mogoče bo gradnja šole v Žrelcu sodobna možnost za to. Pri gradnji stanovanj, izgradnji obrtnega parka, pri programu urejanja cest in na sploh hočem umno koristiti razpoložljiva sredstva. Prostore in zelenice na eni strani in potrebno zapečatenje tal na drugi naj se skrbno ureja in izravnano koristi. Žrelec želimo skupno ohraniti kot občino, v kateri je lepo živeti. „Moje mišljenje se je spremenilo in tako kot drugi sem tudi jaz spoznal, da moramo postaviti tisto kar združuje nad ono kar razdvaja.“

Nuži Lampichler Poti in sledovi

piše Tomaž Ogris

NAŠA VAS osmrtnic ponavadi ne obljavlja več. Obeležiti pa je treba spomin na Nužija Lampichlerja, ki je bil desetletja dolgo eden glavnih nosilcev kulturnega življenja v okviru Slovenskega prosvetnega društva na Radišah. Vest o nenadni smrti se je boleče dotaknila mnogih domačinov in pokojnikovih znancev.

Bilo je ganljivo, da je toliko ljudi od blizu in daleč prišlo v sredo, dne 9. junija 2021 na Radiše, da se v hvaležnem spominu poklonijo človeku, ki je zapustil sledove. Nuži Lampichler je bil osebnost, ljubeč, ljubezniv, trden, delaven, zvest, dosleden, kdaj pa kdaj tudi robat značaj, osebnost, ki potegne soljudi iz ravnodušja. Diplomat v slabšalnem pomenu besede ni bil, saj je marsikoga včasih iznenadil s trdo besedo in kritiko.

Dolgo se je boril s težko boleznijo in ko se je zdelo, da je težave premagal, je nenadoma izdihnil. Nuži je bil zmeraj in brezpogojno tu za družino. Manjkal bo na vseh koncih in krajih. Dolgoletni sosed in prijatelj Žnidarjeve družine, nekdanji radiški župnik in sedanji škof dr. Jože Marketz je s svojimi spomini ob poslovitvi občuteno orisal globino medčloveških odnosov in skušal tolažiti tiste, ki najbolj trpijo.

V mladosti je bil Nuži navdušen športnik, zlasti nogometaš. Zdravko Inzko je z mislimi ob slovesu orisal, kako so nekateri dijaki Slovenske gimnazije in študentje pri Jugu, na Nužijevem domu v Dvorcu, pred enainpetdesetimi leti snovali in ustanovili Slovenski atletski klub Radiše. Člani nekdanjega moštva ter sedanji predstavniki kluba in Slovenske športne zveze so pospremili tovariša na zadnji poti.

Nuži Lampichler se je ob nogometu navduševal predvsem za kulturo in petje, kar je podedoval po Kajžnikovih. Koristil je vsako priložnost za poglobitev znanja, se usposobil za vodenje, z zborom je ob smrti pa si je zaslužil solze tistih, ki so ostali. Naj počiva v miru!

navduševal občinstvo in pridobival pevski naraščaj. Bil je gonilna sila Radiških fantov, pozneje pa še moškega in mešanega zbora Slovenskega prosvetnega društva Radiše. Enako kot kulturna prireditev je bilo zanj pomembno skrbno oblikovano bogoslužje v cerkvi.

Pregrad Nuži ni pozal in ne dopuščal. Ob vseh dobrih in manj dobrih lastnostih je bil, kakršen je bil, ni se pretvarjal. Pri Žnidarju je bila – tudi in predvsem za društvo – že od nekdaj odprta hiša, prijazna, gostoljubna in radodarna. Ob pevskih srečanjih z zbori po Koroškem, Sloveniji in Italiji so zaživela mnoga prijatejstva, ki so bila posebno tesna s Kroparji na Gorenjskem in s pevci iz Doline pri Trstu. Srečanj brez petja skoroda ni bilo, poleg ljubezenskih, domoljubnih in drugih pesmi so vsevprek zadonele tudi Marijine in partizanske pesmi.

Kultura je bila za Nužija širok pojem, ni izključevala reda in čistoče, torej tudi kulture metle, cunje in lopate ne. Pomembno je bilo zanj druženje, pogovori in zabava v prijetnem okolju. Za kulturni dom na Radišah je bil nekak hišnik, za pospravljanje in red je skrbel tudi v cerkvi in okoli nje. Bil je odbornik SPD Radiše in farni svetnik, kar sta pohvalno ovrednotila društveni predsednik Aleksander Tolmaier in podpredsednica župnijskega sveta Heidi Lampichler. Pomagal je, kjer je mogel, tudi v poklicu. Kot uradnik je zavzeto svetoval – po želji v slovenščini – in pomagal vsakemu, ki se je nadejal graditi družinski dom. „Hrasti orjaki za poljem stoje in se z burjo borijo!“, vrstica iz Župančičeve Dume oriše lik, kakršen je bil Nuži Lampichler. Bil je pionir Slovenskega atletskega kluba in legendarni branilec v moštvu, kjer se ga je prijel šaljivi vzdevek „Pam“. – V življenju se niso uresničile vse sanje pokojnega, Plötzlich musste er abtreten

Menschen verstummten und Gesichter erstarrten bei der Nachricht vom plötzlichen Ableben des Nuži Lampichler (13. 10. 1953 – 01. 06. 2021). Jahrzehnte lang war er eine tragende Persönlichkeit innerhalb des Slowenischen Kulturvereines Radiše/ Radsberg. Seit seiner Jugend beim vlg. Jug in Schwarz hatten Kultur und Sport einen besonderen Stellenwert in seinem Leben. Beim Wohnbau Rat und Hilfe suchende Menschen fanden und schätzten im Rahmen seiner beruflichen Tätigkeit einen verständnisvollen Beamten. Kompromisslos war er in einer Hinsicht: Für die Familie gab er immer alles und war für sie da.

Nett und freundlich war er; wenn er es für richtig hielt, zeigte er auch Ecken und Kanten. So hat man ihn gekannt und gemocht. Ergreifend war daher die Verabschiedung.

Die Sängerinnen und Sänger hatten große Mühe, die Lieder harmonisch anzustimmen. Die Sportler, besonders die Kicker des SAK, dessen Mitbegründer er war, waren da, stumm und nachdenklich. Sein Nachbar und Freund, der nunmehrige Bischof Josef Marketz fand wertschätzende und tröstende Worte. Der Obmann des Slowenischen Kulturvereines Aleksander Tolmaier sowie die Obfrau des Pfarrgemeinderates Heidi Lampichler würdigten seine Leistungen als gewissenhafter Mitwirkender.

Entschlossen ging Nuži Lampichler seinen Weg und hinterließ zahlreiche Spuren, nach dem Tod auch Lücken, die schwer zu schließen sein werden. In der Erinnerung der Menschen wird er unvergessen bleiben.

Vamprat pa Hana Vamprat pa

Hana Vamprat pa Hana

- An čudǝn cajt je pǝršuv! Na vsam liǝpam je

vse dǝrhačǝ hratuvǝ.

- Nǝķamǝr naj ķna bǝ več hodilǝ: V mestǝ naķ,

ķ dohtarjǝ naķ, v ciǝrķu naķ, v tabernǝ naķ, na prireditve naķ. Ķo doma naj bǝ še sadelǝ.

- Otrocǝ še v šuǝvǝ pa v vrtec ķnisǝ več smelǝ. - Ani sǝ čriǝz nuǝč braz deva bǝlǝ, pa braz

dnarja. Drujǝ se namestǝ v ķanclijah doma pǝr kompjutarjah davilǝ.

- Tudǝ otrocǝ sǝ se mohlǝ doma vǝčǝt namestǝ v

šuǝlǝ. Od lerarju sǝ ķo devǝ dobilǝ, žnjiǝmǝ davilǝ pa vǝčilǝ se sǝ pa starejšǝ.

- Še dvojezičnǝ sǝ se ani martrilǝ. - Starejšǝ, ķǝ majǝ morebǝt samǝ tažave z

niǝmščinǝ bol pa svovejǝ ķna puvnijǝ, jǝm včasǝ še pomahat ķnisǝ znalǝ.

- Ani sǝ se spet barilǝ, zaķaj se otrocǝ

materinščinǝ vǝčijǝ, pa naķ očetovščǝnǝ.

- Ati doma taķ ķnema ķej za rečǝt, zatu

očetovščǝne ķo mihǝnǝ šlišijǝ.

- Nama ķni švǝ svabǝ. - Al je biv liǝp den, sǝ šov mavǝ po vǝsǝ, po

puǝlǝ bol pa v huǝrǝ.

- Včasǝ sǝ še ķoha sreču pa mavǝ pohavžvuv, an

metǝr bol pa dva narazǝn.

- Za vǝlķǝ nuǝč je najbol špasnǝ bvu. V ciǝrķu

ķnisǝ smov, fajmašter je sam opravluv.

- Žanstvǝ pa tǝ novah hvantu ķnisǝ mohle

poķazat.

- Ani sǝ meše pa opravile v vǝlči niǝdalǝ prad

fernsearjam pa radiam bol pa prad kompjutarjam dožǝvǝlǝ.

- V anah hišah sǝ doma požǝbralǝ, je pa bvu. - Ķar sǝ prej še pradstavlat ķnisǝ mohu, je sǝdi

škof poheru: Raķvǝ se je, da ķrǝstjan sam pǝrķliče božjǝ žehǝn. Mucuvc, vohinj, šunkǝn pa še vodǝ požehna, poķropi pa poķadi.

- Tu hlih taķ vǝla, kaķǝr da bǝ hospuǝd naredu. - Tojda! Včasǝ se mǝ je žǝ zdevǝ, da bo ķmavǝ

ķonc svata.

- Morǝm rečǝ, da je mǝsǝ pa ciǝv žehǝn hlih taķ

dišu, ķaķǝr druje male, ķǝ korone še ķni bvu.

- Za jest pa druje rečǝ mamǝ za tǝ večǝ potriǝbǝ

zmiǝram doma. An cajt bǝ žǝ zdržilǝ.

- Anám je šele v hvavǝ padvǝ, da se mliǝke,

repǝca, sǝr, mǝsǝ pa ķvobase tudǝ pǝr pavrah na vǝsǝ dobijǝ, al jǝh je še ķej.

- Hmajnišǝ bǝ bvu, al bǝ lodnǝ del cajta zapǝrtǝ

ostalǝ. Maske morǝmǝ hor naštimat. Tu ķni najbol fletnǝ.

- Ani sǝ se fejst ustrašǝlǝ, ķǝ se je raķvǝ, da bo

vse zapǝrtǝ.

- Naanbart je vse bǝtuvǝ naķǝpvat, ķaķǝr da bǝ

vsaha ķonc biv.

-An čudǝn cajt je pǝršuv! Na vsam liǝpam je Čudnǝ! Najprej je zmejnķuvǝ priǝba za rǝt

vse dǝrhačǝ hratuvǝ. brǝsat.

- Nǝķamǝr naj ķna bǝ več hodilǝ: V mestǝ - Tačǝ, ķǝnaķ, sǝ prej doma pice, burgerje pa druje

ķ dohtarjǝ naķ, v ciǝrķu naķ, v tabernǝ rečǝnaķ, na jedlǝ, sǝ na vǝlče ķǝpvalǝ moķǝ pa prireditve naķ. Ķo doma naj bǝ še sadelǝ. medǝnce pa ķaj še vse.

- Otrocǝ še v šuǝvǝ pa v vrtec ķnisǝ več -smelǝ. Ani sǝ spomǝnulǝ, da posķusijǝ svoje nove, - Ani sǝ čriǝz nuǝč braz deva bǝlǝ, pa braz vǝlče pa moderne ķǝhije za kuhije pa pačije. dnarja. Drujǝ se namestǝ - Je v ķanclijah doma pǝr žǝ prov, da se tǝ mvadǝ žǝvet naučijǝ. kompjutarjah davilǝ. - Še jaz sǝm šov po ķofe, moķǝ, cuķǝr, suǝv, - Tudǝ otrocǝ sǝ se mohlǝ doma vǝčǝt namestǝ masvǝv pa po anǝ vǝlkǝ poķinhǝ medǝnc. šuǝlǝ. Od lerarju sǝ ķo devǝ -dobilǝ, žnjiǝmǝ Ķar bodǝ sķuham pa spačam, pa žijam, da

davilǝ pa vǝčilǝ se sǝ pa starejšǝ. testah medǝnc duvhǝ ķna bom ponucava.

- Še dvojezičnǝ sǝ se ani martrilǝ. - Neķi me prace jezǝ. - Starejšǝ, ķǝ majǝ morebǝt samǝ tažave z - Ķaj pa? A tu, da otrocǝ, babije pa dedijǝ ķna

niǝmščinǝ bol pa svovejǝ ķna puvnijǝ, jǝm bǝ smelǝ več vķupe bǝt?

včasǝ še pomahat ķnisǝ znalǝ. - Ani ekspertǝ ko naprej pohajijǝ, da sǝ otrocǝ - Ani sǝ se spet barilǝ, zaķaj se otrocǝ pa starejšǝ lǝdǝ an riziko. materinščinǝ vǝčijǝ, pa naķ očetovščǝnǝ. - Ani vǝhķǝ boliǝzǝn duǝmǝ pǝrvliǝčijǝ, uǝnǝ - Ati doma taķ ķnema ķej za rečǝt, zatu se pa naliǝzijǝ. očetovščǝne ķo mihǝnǝ šlišijǝ. - Tače bajže! Umǝrlǝ bojǝ vsǝ, tǝ starǝ more - Nama ķni švǝ svabǝ. bǝt mavǝ prej, te mvadǝ pa pozdeje. - Al je biv liǝp den, sǝ šov mavǝ po vǝsǝ, po - V tačah cajtah še jaz na smrt požijam. Ķaj pa

puǝlǝ bol pa v huǝrǝ. ti miǝnǝš, a bo žǝvleje po smǝrtǝ liǝpšǝ?

- Včasǝ sǝ še ķoha sreču pa mavǝ - Tu je od taha odvisnǝ, ktiǝrǝpohavžvuv, an bo prej umrv. metǝr bol pa dva narazǝn. - Oh, tihǝ bodǝ! - Za vǝlķǝ nuǝč je najbol špasnǝ bvu. V -ciǝrķu Šlišǝm pa bàram, da sǝ pohrebǝ dǝrhačǝ

ķnisǝ smov, fajmašter je sam opravluv. hratilǝ.

- Žanstvǝ pa tǝ novah hvantu ķnisǝ mohle - Fajmaštǝr je še zravǝn pa neķi domačah. poķazat. - Tu sǝ mohlǝ taķ naredǝt. Menda se je več - Ani sǝ meše pa opravile v vǝlči niǝdalǝ prad lǝdi naliǝzuvǝ korone. fernsearjam pa radiam bol pa prad - Lǝde se novah reči šitrǝ navadijǝ. Bojǝ

kompjutarjam dožǝvǝlǝ. pozdeje pohrob tudǝ ķo v mihǝnam naredǝlǝ.

- V anah hišah sǝ -doma požǝbralǝ, je pa bvu. Tu bǝ šķoda bvu. Na pohrebah je prov fletnǝ. - Ķar sǝ prej še pradstavlat ķnisǝ mohu, je sǝdi Tam še mavǝ lǝdǝ srečaš pa ķej noviha zviǝš. škof poheru: Raķvǝ se je, da ķrǝstjan sam - Tojda! Uǝnǝ na parah nča vidǝ bol šlišǝ več

pǝrķliče božjǝ ķej.žehǝn. Mucuvc, vohinj, šunkǝn Žvahtǝ bo od erbščǝne več ostavǝ, ķǝ se pa še vodǝ požehna, poķropi pa poķadi. ķna bo ponucuvǝ tķaj dnarja.

- Tu hlih taķ vǝla, kaķǝr da bǝ - Sǝm se žǝhospuǝd naredu. baru, zaķaj tķaj hodǝm na - Tojda! Včasǝ se mǝ je žǝ zdevǝ, da bo ķmavǝ pohrebe. Na moj pohrob od testah nǝben ķna

ķonc svata. bo pǝršu!

- Morǝm rečǝ, da je mǝsǝ - Ti, ani pravijǝ, da je tu s koronǝpa ciǝv žehǝn hlih taķ ko ana vǝlķa

dišu, ķaķǝr druje male, ķǝ korone še ķni bvu. propaganda.

- Za jest pa druje rečǝ mamǝ za tǝ večǝ - Čvovaķpotriǝbǝ ķna viǝš, ķomǝ bǝ varjev. zmiǝram doma. An cajt bǝ žǝ zdržilǝ. - Menda politiķarjǝ hočijǝ lǝdǝ bol na cuhlǝ - Anám je šele v hvavǝ padvǝ, da se mliǝke, držat. Apǝteķarje pa z harcnijemǝ liǝp dnar

repǝca, sǝr, mǝsǝ pa ķvobase tudǝ pǝr pavrah sužijǝ.

na vǝsǝ dobijǝ, al jǝh je še ķej. - Pepa se še imfat ķna naha. Pravǝ, da sǝ lǝdǝ - Hmajnišǝ bǝ prej tudǝbvu, al bǝ lodnǝ del cajta zapǝrtǝ večbartǝ smrķivǝ bǝlǝ pa fiber

ostalǝ. Maske morǝmǝ hor naštimat. Tu ķni dobilǝ.

najbol fletnǝ. - Čudnǝ, da še dohtarjam ķna varjemijǝ, da

hlih tķaj liǝtije tota. V druje špasne bajže pa

žǝ! oto

- Ani sǝ se fejst ustrašǝlǝ, ķǝ se je raķvǝ, da bo

vse zapǝrtǝ.

- Naanbart je vse bǝtuvǝ naķǝpvat, ķaķǝr da bǝ

vsaha ķonc biv.

- Čudnǝ! Najprej je zmejnķuvǝ priǝba za rǝt

brǝsat.

- Tačǝ, ķǝ sǝ prej doma pice, burgerje pa druje

rečǝ jedlǝ, sǝ na vǝlče ķǝpvalǝ moķǝ pa medǝnce pa ķaj še vse.

- Ani sǝ spomǝnulǝ, da posķusijǝ svoje nove,

vǝlče pa moderne ķǝhije za kuhije pa pačije.

- Je žǝ prov, da se tǝ mvadǝ žǝvet naučijǝ. - Še jaz sǝm šov po ķofe, moķǝ, cuķǝr, suǝv,

masvǝ pa po anǝ vǝlkǝ poķinhǝ medǝnc.

- Ķar bodǝ sķuham pa spačam, pa žijam, da

testah medǝnc duvhǝ ķna bom ponucava.

- Neķi me prace jezǝ. - Ķaj pa? A tu, da otrocǝ, babije pa dedijǝ ķna

bǝ smelǝ več vķupe bǝt?

- Ani ekspertǝ ko naprej pohajijǝ, da sǝ otrocǝ

pa starejšǝ lǝdǝ an riziko.

- Ani vǝhķǝ boliǝzǝn duǝmǝ pǝrvliǝčijǝ, uǝnǝ

se pa naliǝzijǝ.

- Tače bajže! Umǝrlǝ bojǝ vsǝ, tǝ starǝ more

bǝt mavǝ prej, te mvadǝ pa pozdeje.

- V tačah cajtah še jaz na smrt požijam. Ķaj pa

ti miǝnǝš, a bo žǝvleje po smǝrtǝ liǝpšǝ?

- Tu je od taha odvisnǝ, ktiǝrǝ bo prej umrv. - Oh, tihǝ bodǝ! - Šlišǝm pa bàram, da sǝ pohrebǝ dǝrhačǝ

hratilǝ.

- Fajmaštǝr je še zravǝn pa neķi domačah. - Tu sǝ mohlǝ taķ naredǝt. Menda se je več

lǝdi naliǝzuvǝ korone.

- Lǝde se novah reči šitrǝ navadijǝ. Bojǝ

pozdeje pohrob tudǝ ķo v mihǝnam naredǝlǝ.

- Tu bǝ šķoda bvu. Na pohrebah je prov fletnǝ.

Tam še mavǝ lǝdǝ srečaš pa ķej noviha zviǝš.

- Tojda! Uǝnǝ na parah nča vidǝ bol šlišǝ več

ķej. Žvahtǝ bo od erbščǝne več ostavǝ, ķǝ se ķna bo ponucuvǝ tķaj dnarja.

- Sǝm se žǝ baru, zaķaj tķaj hodǝm na

pohrebe. Na moj pohrob od testah nǝben ķna bo pǝršu!

- Ti, ani pravijǝ, da je tu s koronǝ ko ana vǝlķa

propaganda.

- Čvovaķ ķna viǝš, ķomǝ bǝ varjev. - Menda politiķarjǝ hočijǝ lǝdǝ bol na cuhlǝ

držat. Apǝteķarje pa z harcnijemǝ liǝp dnar sužijǝ.

- Pepa se še imfat ķna naha. Pravǝ, da sǝ lǝdǝ

prej tudǝ večbartǝ smrķivǝ bǝlǝ pa fiber dobilǝ.

- Čudnǝ, da še dohtarjam ķna varjemijǝ, da

hlih tķaj liǝtije tota. V druje špasne bajže pa

žǝ! oto