© Elsa Logar
ŠTRUDL
UVODNE BESEDE EINLEITENDE WORTE
Ana Grilc
Na začetku 80. let 20. stoletja so ideološke borbe kopale jarke med klubsko teko in plesiščem. V Klubu so si skočili_e v lase maoisti_ke, komunisti_ke, katoličani_ke, levičarsko levi_e in desni_e. Situacija se je zaostrila do puča! Ki je propadel. Toda te ruševine se je pokopalo in nastale so nove strukture, podtalne skupine: lutkovna, gledališka in novinarska ekipa! To je bila rojstna ura Podmornice!
Podmornica zdaj že desetletja »po-grund-ta«, kaj se vse dogaja pod gladinami lesketajočih se koroških jezer. V letih po letu 2010 jo je generacija dijakov_inj KDZ spet oživela in tako sprožila nov val mladinskega novinarstva.
Študenti_ke smo v zadnjih letih vedno znova pridno pisali_e komentarje, članke in celo knjige, vendar skupnega medija nismo imeli_e. Toda zdaj veje svež veter, vznemirja vodo in ustvarja vrtinec. Ne, kaj vrtinec – Štrudl!
Štrudl je preudaren in udarjen, uporniški in uporaben, unikaten in uniformen (kar se tiče načina gendranja). S Štrudlom želimo študenti_ke poudariti tematike, ki nas, mlajše in še vedno mlade koroške Slovence_ke, jezijo, obremenjujejo ali pa razveseljujejo. Novinarstvo Štrudla je aktivistično. Pišemo iz perspektive manjšine in njenih podpornikov_ic. »S peresom proti bulerjem,« se glasi naš vzklik. Štrudl naj požre fašiste_ke, nemčurje_ke, seksiste_ke, rasiste_ke, homofobe_inje in transfobe_inje. (Tudi kimavce_ke se bodo hitro našli_e v nevarnih vodah!) Štrudl stoji za gibanje. Hočemo ga sprožiti v manjšini, politiki, družbi.
Če držiš ta časopis v roki, se ne sprenevedaj! Usedi se k neki klubski teki (leseni ali rdeči) in naroči si dve pijači (če si nad 16) – pivo s potopljenim šilcem žganja v njem in kozarec z vodko, jabolčnim sokom ter ščepcem cimeta. S prijateljem_ico nazdravi: »Na Podmornico! Na Štrudl!«
INFORMACIJE O DVOJEZIČNOSTI
INFOS BEZÜGLICH
DER ZWEISPRACHIGKEIT
Am Anfang der 1980er-Jahre gruben die ideologischen Kämpfe tiefe Gräben zwischen die Klubtheke und die Tanzfläche. Zwischen den Maoist*innen, Kommunist*innen, Katholik*innen, den Links-Linken und den Links-Rechten flogen die Fetzen und Demowimpel. Die Situation spitzte sich immer weiter zu, bis sie in einem Putsch endete! Der scheiterte. Die Trümmer dieser Niederlage wurden jedoch untergraben und es bildeten sich neue Strukturen innerhalb des Klubs, Untergrundgruppen sozusagen. Die neue Flotte bestand aus der Puppentheater-, der Sprechtheater- und der Journalismusgruppe. Dies war die Geburtsstunde der Podmornica!1
Die Podmornica ergründet nun schon seit Jahrzehnten, was unter der Oberfläche der glitzernden Kärntner Seen vor sich geht. In den 2010er-Jahren kaperten Schüler*innen des KDZ das Format und schlugen damit Wellen in der Welt des Jugendjournalismus. In diesen Jahren schrieben auch wir Studierende brav unsere Kommentare, Artikel und sogar Bücher, doch ein gemeinsames Medium? Das fehlte. Doch nun weht ein neuer Wind, peitscht die Gewässer auf und verursacht einen Wirbel. Nein, keinen Wirbel – einen Štrudl!
Der Štrudl ist schlagkräftig und schlaksig, widerständig und wiederverwertbar, Unikat und Unform! (Außer beim Gendern. Da: Uniform.) Durch den Štrudl wollen wir Themen beleuchten, welche uns, die jungen und noch immer jungen KSlos2 triezen, belasten oder auch erfreuen. Der Štrudl-Journalismus ist aktivistisch. Wir schreiben aus der Perspektive der Minderheit und ihrer Unterstützer*innen. „Mit der Feder gegen Springerstiefel!” lautet unser Ruf. Der Štrudl soll alle Faschist*innen, Sexist*innen, Homophobe, Transphobe und Rassist*innen verschlingen. (Und auch ihre Wendehälse werden sich bald in gefährlichen Gewässern wiederfinden!)
Štrudl steht für Bewegung. Auslösen wollen wir sie in der Minderheit, der Politik, der Gesellschaft.
Hältst du diese Zeitschrift in den Händen, dann zier dich nicht! Setz dich an eine Klubtheke (eine hölzerne oder rote) und bestell dir, sofern du über 16 bist, zwei Getränke: Ein Bier, das ein ertrunkenes Schnapsglas in sich birgt, und ein Gläschen, gefüllt mit Vodka, Apfelsaft und einer Prise Zimt. Stoß mit einem*r Freund*in an: „Auf die Podmornica! Auf den Štrudl!“
1) Slow. für U-Boot
2) Umgangssprachlich für Kärntner Slowen*innen/Kärntner slowenisch
V tiskani izdaji Štrudla najdeš besedila v originalnem jeziku. Do nemškega ali slovenskega prevoda prideš preko QR-kode, ki jo najdeš tukaj.
FPÖ HATE
In der gedruckten Ausgabe des Štrudls findest du die Texte in der Originalsprache. Über den QR-Code gelangst du zu den deutschen bzw. slowenischen Übersetzungen.
Meta Vouk
Katastrofo se je le še preprečilo. Katastrofo v obliki vlade pod vodstvom FPÖ, ki bi nas vrnila nazaj v 20. stoletje. Čeprav je neuspeh koalicijskih pogajanj med Avstrijsko svobodnjaško stranko (FPÖ) in Avstrijsko ljudsko stranko (ÖVP) mnogim prebivalcem_ kam Avstrije prinesel olajšanje in kolektivni izdih, ne smemo pozabiti, da tretjina volivcev_k še vedno podpira, voli in celo slavi politiko FPÖ.
Dejstvo, da so se že dolgo premaknile meje tega, kar se v družbi lahko reče, da desničarske ekstremistične izjave niso več tabu, temveč so postale del ‚sredine‘ družbe, da ljudi ni več sram javno izražati svojih rasističnih, seksističnih, islamofobičnih, antisemitskih itd. misli, da je ÖVP kot samooklicana stranka ‚sredine‘ skoraj omogočila ‚ljudskega‘ kanclerja Kickla in da ta absurdna ideja žal ni več nerealistična, kaže, da je naš boj proti tej nečloveški in fašistoidni politiki še vedno pomemben ter nujen. Proti premiku družbe in politike še dalje na desni rob.
Hkrati pa številne demonstracije proti desnici dajejo upanje, da velik del prebivalstva nasprotuje temu premiku družbe na desno in krepi pritisk, kar je mogoče vplivalo tudi na neuspeh koalicijskih pogajanj. Po drugi strani pa je žalostno, boljše rečeno celo razočarljivo, da v mestu, kot je Dunaj, z dvema milijonoma prebivalcev_k, proti vladi pod vodstvom skrajno desničarskega kanclerja na ceste zbere le 30.000 ljudi (demonstracije 4. februarja 2025). Kje so ostali_e?
Ali se je toliko ljudi res sprijaznilo
z idejo vlade, ki bi napadla našo demokracijo?
Ko iščeš kraje z močno podporo za FPÖ, se hitro znajdeš v najjužnejši avstrijski zvezni deželi. V zvezni deželi s čudovito naravo, prelepimi gorami, jezeri s kvaliteto pitne vode ... in močnimi desničarskimi ter skrajno desničarskimi stališči. Prav tako pa najdeš slovensko narodno skupnost, ki je bila in je vedno znova v središču diskriminacijske politike svobodnjaške stranke. Vse osebe na Koroškem, tudi v slovenski narodni skupnosti sami ali pa v koroški politiki, ki verjamejo oziroma nam pridigajo, da na Koroškem večina in manjšina mirno sobivata, naj si natančno pogledajo rezultate septembrskih državnozborskih volitev. Koroška je skoraj v celoti obarvana modro oziroma bolje rečeno rjavo. Kdor je še vedno mnenja, da naši_e ljubi_e nemškogovoreči_e sosedi_e nimajo nič proti slovenski manjšini, se moti. Če se je več kot 38 % koroškega prebivalstva z volilno pravico zavestno odločilo izvoliti skrajno desno, antisemitsko, islamofobno, seksistično in povrh še protimanjšinsko stranko, smo od dejanskega mirnega sobivanja še daleč oddaljeni_e.
Skozi desetletja je bila ena od misij FPÖ/FPK oziroma njene odcepljene stranke BZÖ z Jörgom Haiderjem na čelu (desničarskim populistom prve
vrste) nasprotovanje uresničevanju manjšinskih pravic oziroma preprečevanje izboljšanja položaja koroških Slovencev_k, nadaljnje spodbujanje diskriminacije in asimilacijske politike ter izvajanje zgodovinskega revizionizma. Na Koroškem se je zaradi junaškega mita o t. i. ‚abwehrkampfu‘ pojavil prvinski strah pred domnevno slovansko nevarnostjo in slovenizacijo Koroške, pred katero je še pred dvema letoma svarila svobodnjaška mladinska organizacija FJK. Dejstvo je, da smo še daleč od strah vzbujajoče ‚slovenizacije‘, saj se slovenski jezik med drugim zaradi protislovenske politike FPÖ še vedno potiska v ozadje in pozablja.
Poleg tega lahko o popolni uresničitvi manjšinskih pravic 70 let po podpisu Avstrijske državne pogodbe in s tem 7. člena (v katerem so bile te pravice zapisane) samo sanjamo. In prav za to protislovensko in protimanjšinsko politiko je zdaj glasovala večina Korošcev_ic, tudi če se je v njihovih lastnih družinah eno, dve ali tri generacije nazaj še govorilo slovensko. Seveda pa v ospredju diskriminacijske politike FPÖ na Koroškem ni več predvsem slovenska manjšina, kot je bilo to pred leti. Vedno bolj hujskajo proti migrantom_kam, ŽLINTA* (FLINTA*), kvir, temnopoltim, avtohtonim, nebelim ljudem in vsem drugim marginaliziranim skupinam, ki ne ustrezajo
njihovi nemško-avstrijski konservativni podobi. Prav v teh časih se moramo z vsemi temi skupinami še bolj solidarizirati, jih podpreti in se boriti proti njihovi diskriminaciji!
Kljub temu pa krepitev FPÖ še vedno pomeni nevarnost za slovensko manjšino na Koroškem, ki jo podpira in sestavlja velik del koroškega prebivalstva. Postavlja se vprašanje, kdaj se bodo tudi ti končno osvobodili fašistične, protislovenske dediščine. Hkrati je v rezultatih državnozborskih volitev vidno, da ravno ta območja na Koroškem, ki so še močno dvojezična, na zemljevidu niso obarvana modro in so delno šla proti trendu FPÖ. Zato bi lahko sklepali_e, da manjšine ščitijo pred fašizmom. Tam, kjer je dvojezičnost bolj uveljavljena, kjer je slovenščina bolj prisotna, je večja verjetnost, da se bo prebivalstvo uprlo skrajno desničarskim silam. Namesto da koroška politika nadaljuje svoje protislovensko stališče, ki nam ga poskuša prodati kot miroljubno sožitje, bi morala spodbujati in ščititi slovensko narodno skupnost, da bi upočasnila nadaljnjo ter ponovno krepitev FPÖ! Ker tudi po razpadu
koalicijskih pogovorov ne smemo pozabiti, da še vedno več kot 30 % prebivalstva z volilno pravico podpira FPÖ in njihovo politiko sovraštva ter diskriminacije.
»Ds konn unser Computer net«
Brina Kušej
Dandanes, kjer bi pravice posameznika_ce morale zares biti temeljna vrednota, se vse prepogosto soočam s situacijo nespoštovanja nečesa tako temeljnega, kot je lasten priimek. Vem, da sledeče misli verjetno v teh medijih nikogar ne bodo presenetile, vendar se mi je le zdelo vredno omeniti.
Ko sem bila otrok in sem z mamo obiskala magistrat zaradi izdaje potnega lista, ali ko sem rezervirala mizo v restavraciji, povsod sem naletela na isto težavo: pri zapisu mojega priimka Kušej so izpuščali šumnik. Tudi ko sem opravila vozniški izpit in ko so mi po pošti poslali vozniško dovoljenje, sem zaradi slabih izkušenj takoj preverila, ali je moj priimek napisan pravilno, in kot sem domnevala, je bilo v vozniškem dovoljenju zapisano »Brina Kusej«. Ta »Kusej« me spremlja že celo življenje. Odkar se spomnim, se je morala mama boriti za to, da v dokumentih zapišejo priimek s š. Skoraj vsak obisk pri pristojnih organih slej ko prej poteka približno takole: dobim
potni list, obrazec za registracijo ali kakršno drugo potrdilo in vidim, da moj priimek ni pravilno zapisan. Seveda vsakič opozorim na to, nakar mi vsakič odvrnejo z istim izgovorom: »Naš računalniški sistem nima hačkov.« Včasih se pojavi celo nasprotno vprašanje: »Ali ste Avstrijka?« – ne vem, kaj ima to vprašanje skupnega z izdajo običajnega dokumenta. Zdi se mi, da ta strešica vpliva na celotno ime. Naenkrat se ti zdi, kot da ljudje sploh ne znajo več poslušati in brati, to pa zgolj zaradi ene majhne strešice nad črko s. K napačnimi zapisi ne štejeta le Kusej in Ku?ej, temveč tudi: Küschej, Kueschey, Küej, Pusey in enkrat celo Kušej. Ta ena majhna strešica ljudi in tudi računalniške sisteme tako močno zmede, da ime zapišejo popolnoma napačno. Ravno to se je zgodilo tudi, ko sem prejela vozniško dovoljenje.
Avstrija je dom številnih avtohtonih etničnih skupin, kot so Slovenci, Hrvati, Romi, Slovaki, Čehi in Madžari, katerih jeziki uporabljajo šumnike in druge posebne znake. Nikoli ni bil problem, da na računalniku ne bi bilo možno nastaviti hačka, kajti vsak od nas ve, da je to možno brez večjega truda. To je vprašanje spoštovanja do drugih. O tem res ne bi smeli več razpravljati; vsak_a bi morala imeti pravico vsaj do lastnega imena.
Zanimalo me je, kako se s to težavo soočajo drugi, ki imajo šumnike v imenih. Seveda sem slutila, kaj bo rezultat, vendar sem kljub
temu hotela izvesti anketo. Osebe, ki imajo šumnik v imenu ali priimku, sem vprašala kakšne izkušnje imajo z napačnim zapisom svojega imena. Vsi_e anketiranci_ke so potrdili_e, da so se že srečali_e z napačnim zapisom svojega imena. 46 % je navedlo, da se to dogaja »včasih«, 40 % pa je odgovorilo, da »pravzaprav vsakič«.
Prav tako se je večina strinjala, da je bil najpogostejši odziv na opozorilo o napaki: »Unser Computer konn ds net«. Zanimale so me pa predvsem osebne izkušnje posamezikov, ki jasno pokažejo, kako je napačen zapis imena še vedno velik problem.
»Seveda vsakič, ko dobim kakšen dokument, preverim zapis mojega priimka. To je že avtomatizem, saj je redkost, da je strešica tam, kjer mora biti. Večinoma je ni. To velja za potni list, certifikate, diplome ... pravzaprav za vse. Zgodilo se je tudi, da so mi, ko sem opozorila na to, rekli, da sem malenkostna. V takem primeru sem reagirala s primerom priimka Müller in vprašala, ali je malenkostno tudi, če bi na u-ju manjkali dve pikici? Ponavadi je reakcija kakšen smeh, hehe-he. Moje ime pa so kljub temu morali popraviti.«
»Najhujše je bilo, ko so mi izdali potni list in nad c-jem s flomastrom narisali strešico. Ko sem s tem dokumentom potovala v ZDA, sem imela težave dokazati, da je pravi. Zdaj takšnih dokumentov ne izdajajo več – končno.«
»Leta 2014 sem prejela priznanje za 25-letnico delovne dobe na deželi. Takoj sem opozorila na napako pri imenu, toda do danes še nisem prejela popravka.«
»Na Univerzi na Dunaju, na slavistiki, računalnik ni znal zapisati hačka, zato sem bila pri enem izpitu zapisana kot Gregori. Najprej sploh niso razumeli, da sem to res jaz, saj je na moji izkaznici pisalo Gregoric. Ko sem opozorila na napako, so mi razložili, da če bi bila z npr. Hrvaške, bi priimek bil pravilno zapisan (Gregorić). Prav tako pa na občini pri moji mami in meni ni bil zapisan šumnik, zato sva morali tja in pustiti, da popravijo, saj sva vsa pisma dobivali na napačno ime.«
»Na žalost je moj priimek pogosto napisan brez strešice ali pa kar z vprašajem. Celo v slovenski glasbeni šoli so ime na spričevalu napisali brez šumnika.«
»Dobila sem potrdilo o opravljenem tečaju pri Rdečem križu in prosila, da mi potrdilo pošljejo še enkrat, tokrat z mojim pravilnim priimkom. Odgovorili so, da to ni možno, ker njihov sistem ne prepozna posebnih znakov. Spet sem jim pisala in rekla, da je v 21. stoletju to res možno ter da je to nespoštljivo do vseh, ki nosijo ime s 'posebnimi znaki'. Dodala sem, da tudi v zdravstvu in pri Rdečem križu ogromno ljudi opravlja pomembno delo, ki imajo ime s posebnimi znaki – bodisi Avstrijci bodisi ljudje iz drugih držav. Vsi si zaslužijo pravilen zapis imena. Gospa
mi je prijazno odpisala, da se bo pozanimala pri centrali in jim poslala moj dopis. Čez dan ali dva mi je sporočila, da ji je uspelo, in prejela sem dokument s strešico. Ali ji je to uspelo le zame ali na splošno, pa ne vem.«
»Na mojem vozniškem dovoljenju piše Osina. Vem, da bi lahko popravila, vendar me ob izdaji sploh ni motilo, ker nisem razmišljala, da je to zelo pomembno. Zdaj pa mi je nerodno iti po sedmih letih uredit napako.«
»Navadila sem se, da če me nekdo ne razume, natančno razložim svoje ime: brez TZ, s hačkom/obrnjeno strešico nad z-jem in brez dvojnega n-ja«
»Vse moje izkaznice, celo moj potni list, so napačno napisani – manjkajo strešice ali pa piše, na primer, Bostjanćić. Na vojaškem zborovanju so se razburjali, kakšno je to ime, ki ga nihče ne more izgovoriti.«
»Pri kakšnih simpozijih ali delavnicah vedno, ko dobim kartico z imenom, popravim manjkajočo strešico in jo napišem čisto krepko, da se res vidi. Večinoma se organizatorji opravičijo. Argument za manjkajočo strešico je vedno isti: naš računalniški sistem ne pozna hačkov.«
© Arbeit/delo: Samo Stern, 2015
MANJŠINA V MANJŠINI –KVIRNOST IN SLOVENSKA NARODNA SKUPNOST
Ana Grilc
»Mislim, da na splošno rečeno je težava kvirnosti znotraj manjšin, da si v resnici manjšina v manjšini« (Mihael).
Kot koroški_a Slovenec_ka se pogosto znajdeš v situaciji, kjer moraš drugim razlagati, ‚kaj‘ sploh si. Marsikdo v Avstriji ali celo na Koroškem še nikoli ni slišal_a za slovensko narodno skupnost oz. niti ni pomislil_a, da poleg nemško govoreče večine državo tudi zaznamujejo in sooblikujejo druge manjšine. Za nas koroške Slovence_ke je to lahko precej naporno, še posebej, če se moraš poleg nevednosti boriti še proti predsodkom, sovražnemu odnosu ali celo nasilju. Sploh, če pripadaš tudi še drugi manjšini in si tudi v lastni narodni skupnosti soočen_a s podobnimi izzivi. Kvirnost koroških Slovencev_k se giblje na obrobju manjšinskega diskurza – čas je, da jo postavimo v središče!
istospolnih parih), je pa zelo splošno. ‚Toleranca‘, ki jo izražajo nekatere osebe iz koroško slovenske manjšine, je pogosto le to – toleriranje življenjske realnosti, s katero se ne želijo podrobneje ukvarjati in ki je nočejo resnično razumeti, meni Malina.
Če se torej o istospolnosti govori za zaprtimi vrati, potem pridejo pri trans identitetah in nebinarnosti glasovi iz kleti. Malina, ki se identificira kot nebinarna oseba, meni, da živijo trans in spolno-kvir koroški_e Slovenci_ke na robovih zaznavanja. Govori se, krožijo govorice, toda njihovo identiteto, zlasti starejši_e manjšinci_ke, le redko jemljejo povsem resno. Obstaja temeljni primanjkljaj razumevanja in znanja o raznolikosti spolnih ter seksualnih identitet. Situacijo dodatno otežuje dejstvo, da je spolno nevtralen jezik v slovenščini zelo nedostopen, nevtralni zaimki pa niso ustaljeni, menita tako Malina kot Thrays.
Ven iz omare
Štrudl se je pogovarjal s Thraysom (on), Malino (vsi zaimki), Mihaelom (on) in Milanom (on)*1. Thrays, Malina in Milan* so koroški_e Slovenci_ke, Mihael pa je tržaški Slovenec. Vsi_e intervjuvanci_ke so odraščali_e v koroško slovenski narodni skupnosti in se tudi danes gibljejo v njenih krogih ter strukturah.
Kje je kvirnost v slovenski narodni skupnosti na Koroškem?
Vprašani_e so soglasni_e: kvirnost se v koroško slovenski narodni skupnosti večinoma ne tematizira. Samo o specifičnih istospolnih parih se včasih ljudje pomenijo. Tudi to znanje, ki ga ima večina o tej ‚klasični‘ kvirnosti (torej
1) Ime je redakciji znano, toda zaradi želje po anonimnosti spremenjeno.
Toda kaj, če tematiziramo kvirnost? Kaj, če želijo kvir koroški_e Slovenci_ke deliti del svoje identitete z drugimi? Outing vprašanih kvir oseb se je zgodil postopoma, predvsem v prijateljskem in/ali družinskem krogu, in je za intervjuvance_ke potekal v glavnem pozitivno. Ta outing pa je večinoma ostal v zasebnem krogu. Thrays npr. pripoveduje o svojem presenečenju, ko ljudje v slovenski skupnosti tudi po daljšem času niso vedeli, da je spremenil ime in so ga tudi leta kasneje še vedno nagovarjali z rojstnim imenom. Thraysova zgodba ni osamljen primer: več intervjuvancev_k pripoveduje, da starši oz. družina na Koroškem niso govorili o njihovi kvirnosti z znanci_kami ali v manjšinskih krogih. Možni razlogi za to so internalizirana kvirofobija, sram ali pa strah pred negativnimi družbenimi posledicami.
Nevidnost in nepovezanost kvir koroških Slovencev_k povzročata, da ljudje
tudi med seboj ne vedo, kdo vse je del LGBTQIA+ skupnosti. Domnevati je mogoče, da v slovenski manjšini obstaja veliko neodkritih kvir oseb, ki se ne outajo ali pa to storijo v zelo omejenem krogu.
V šoli, v društvu, v domu ... – kvirnost v strukturah manjšine
Čas šolanja je za mnoge občutljivo obdobje. Kot mladostnik_ca se razvijaš, odkrivaš svojo identiteto in si soočen_a si z mnogimi zunanjimi ter notranjimi konflikti. Za pripadnike_ce marginaliziranih skupin to še posebej velja, saj imajo njihove izkušnje še dodatno socialno in politično plast. Manjšinske izobraževalne institucije so torej lahko še posebej napeta področja. Ko so intervjuvanci_ke obiskovali_e Slo-
To je prispevalo k temu, da niti šola niti mladinski dom za bivše dijake_inje nista bila dovolj varno okolje za izražanje kvir identitete ali vsaj poizvedovanje o njej.
To je bilo pred približno desetimi leti in v tem času se je vsaj javni diskurz razvil. Posebno opazno je to glede na generacijsko razliko v ravnanju s kvirnostjo. Odprtost do kvir življenjske realnosti in njena do neke mere samoumevnost sta danes v mlajših generacijah bolj razširjeni. To so opazili tudi intervjuvanci_ke.
Milan* npr. pripoveduje: »Presenečen sem bil nad dogodkom, ko je en fant, ki je bil malo starejši od mene (in spadal k skupini, ki se je iz mene norčevala, ko sem bil mlajši – star 12, 13 let), prišel na eni prireditvi Koroške dijaške zveze v slovenskem klubu v Celovcu k meni in mi tako rekoč ‚čestital‘ za coming out in se tudi malo oproščal za norčevanje v preteklosti. Tega si v tem trenutku sploh nisem pričakoval, mi pa do danes veliko pomeni.«
Kvir ikona:
sveti Sebastijan
vensko gimnazijo (maturantski razredi med letoma 2015 in 2019), kvirnost ni bila tema – niti pri pouku niti v družbi. Informacij o spolni in emocionalni vzgoji je primanjkovalo v vseh predmetih, meni Mihael. Absolvent Slovenske gimnazije pravi, da je ta primanjkljaj krepil impliciran narativ o tradicionalnih družinskih oblikah kot edinih sprejemljivih. Kvir osebe v družbenem, poklicnem, političnem in aktivističnem kontekstu so ostale nevidne. Namesto informacij so prevladovali predsodki.
To se je med drugim izražalo v tem, da so dijaki_nje ugibali_e o kvirnosti ljudi na osnovi stereotipnih predstav. Postaviti seksualnost ali spolno identiteto sošolca_ke pod vprašaj je bila strategija diskreditacije. Domnevna kvirnost osebe je delovala kot ‚vzrok‘ ali pa ‚dokaz‘ za negativne pripisane lastnosti in je sama po sebi nosila negativno konotacijo ter bila sramotna.
Čeprav se danes večji del mladih koroških Slovencev_k ne bi več opisal kot posebej veren, je manjšina zgodovinsko, družbeno in kulturno močno zaznamovana s katolicizmom. Cerkev je vplivala na razvoj slovenskih političnih in kulturnih struktur (glej: NSKS ali KKZ) ter še danes oblikuje društveno, izobraževalno in socialno življenje manjšine. Dejstvo, da institucija Cerkve ni ravno naklonjena kvir skupnosti, smo izvedeli šele, ko je slovenski eksorcist leta 2015 obiskal šeste razrede Slovenske gimnazije in jim rekel, da homoseksualcem_kam »sedi hudič v duši«. Še danes je kvirnost v mnogih državah kriminalizirana – s podporo Cerkve. Živeti kvirnost (oz. katerokoli identiteto izven ‚norme‘) je v majhnih skupnosti, ki se osredotočajo na tradicionalne strukture in vrednote, v prepričanju, da
to koristi preživetju manjšinske kulture, težje. Katolicizem v slovenski narodni skupnosti in z njim povezane vrednote ter podobe pogosto še dodatno odtujujejo ljudi od lastne kvirnosti.
Intervjuvanci_ke pa menijo, da negativna slika o kvirnosti in predstava o kvirnosti kot ‚grehu‘ danes bolj vpliva na starejšo, v cerkvene strukture vključeno, generacijo koroških Slovencev_k. Thrays pripoveduje, da je njegova babica negativno reagirala na njegovo nebinarnost in spremembo imena. »Imam očutek, da babica način, kako živim, ne oceni kot pravilno.«
Tudi Milan* opaža nenaklonjenost deleža starejših koroških Slovencev_k. Pravi: »Včasih me naredi žalostno, da ti [zelo katoliški] ljudje ne najdejo bolj racionalnega pristopa – saj je npr. homoseksualnost biološka realnost, ki si je ne izbereš sam.«
Na podeželju/v mestu
»Mislim, da je vzrok tega, da velik del mladih potegne v mesta kot Dunaj ali Gradec – posebno za vse, ki se identificirajo kot kvir, je življenje sigurno bolj lahko kot na podeželju,« pravi Milan*. Selitev na Dunaj ali v Gradec je za mnoge ljudi korak k avtentičnosti. Izven vaških struktur, kjer še vedno prevladuje prepričanje o družini kot celoti in kjer se ‚kršitve‘ skupnostnih pravil kaznujejo s socialnim izobčenjem ter obrekovanjem, lahko mnogi_e šele zares živijo in odkrito izražajo svojo kvirnost. Razlika med življenjem na podeželju in v mestu je velika.
Na Dunaju in v Gradcu sta npr. LGBTQIA+ skupnosti bistveno večji kot na Koroškem. Mnogi_e koroški_e Slovenci_ke svoj outing doživijo šele v tem bolj progresivnem in študentskem okolju, kjer najdejo tudi svoj kvir prijateljski krog – skupnost,
s katero lahko delijo senzibilne izkušnje, v kateri vsi_e uporabljajo pravilne zaimke ter izmenjujejo mnenja o temah, specifičnih za manjšine. Tudi vsakdanje situacije, kot je npr. obisk zdravnika_ ce, so v mestnem okolju glede kvirnosti pogosto bolj brezhibne.
Tudi med manjšinskimi institucijami je študentski klub na Dunaju ena redkih organizacij, ki se ukvarja s tematiko kvirnosti. Za nekatere kvir koroške Slovence_ke je klub varnejši prostor. Posebej izstopa klubski zbor, ki ga sooblikujejo kvir osebe in deluje kot inkluzivna skupina. Toda obstaja tudi kritika: klub se namreč navzven dojema kot heteronormativno zaznamovan prostor, kjer je izrazita kvirnost do neke mere videna kot ‚drugačna‘.
Obisk Koroške je za nekatere kvir osebe kot obisk starega sveta. Tudi če kvirnosti ne skrivajo, prilagodijo svoje vedenje bolj konservativnemu okolju. »S starejšimi osebami (starši, znanci_ kami, sorodniki_cami) na Koroškem se počutiš, kot da bi na nek način igral_a svoj stari jaz,« pravi Malina.
Južnotirolski model: koroški_e Slovenci_ke in
kvirnost
Kvir Slovenci_ke svoje manjšinske identitete večinoma živijo in doživljajo ločeno eno od druge. Mihael npr. pravi, da dvojna manjšinska pripadnost vedno znova vodi do osebne dileme, katero od dveh identitet naj glede na situacijo bolj poudari. Obstajajo pa tudi paralele mehanizmov marginalizacije. »Kot kulturna in jezikovna manjšina že od malega odraščamo z občutkom nekega tujstva in oddaljenost od mainstreama in smo deležni posebnega ravnanja s strani večine, tako da mnogi_e že od malih nog poznajo in čutijo ta tip ‚potlačenosti‘ in ko doraščamo in se razvijamo, je spoznanje lastne kvirnosti seveda zaradi dvojne marginalnosti identitete [bolj kompleksno],« pojasnjuje Mihael. Cinično gledano je ‚privajanje‘ na marginalizirano situacijo toliko lažje, če si že odraščal_a s tem statusom.
Čeprav vprašani_e večino časa ne občutijo preseka svojih identitet, zaznavajo neko povezanost in osnovno razumevanje med kvir koroškimi Slovenci_kami. Življenjska realnost in teme, s katerimi se kvir manjšinci_ke v vsakdanjem življenju ukvarjajo, so namreč pogosto podobne. Pogovori in srečanja z drugimi kvir koroškimi Slovenci_kami lahko ustvarijo občutek, da te nekdo resnično razume.
Rjavo močvirje: politični premik na desno
Mlajša generacija koroških Slovencev_k je odraščala v času, ko so kvir aktivisti_ke dosegli_e napredke za skupnost. Tako je ustavno sodišče legaliziralo posvojitev za istospolne pare in Conchita Wurst je zmagala Evrovizijo leta 2014.
Toda kmalu se je veter spet obrnil. Že leta 2017 se je znova sestavila črno-modra vlada in desne politične sile v Avstriji ter v Evropi so znova pridobile na moči. Leta 2024 je FPÖ postala stranka z največ glasovi, pripadniki_ce vseh manjšin pa z zaskrbljenostjo gledajo v avstrijsko preteklost in k državam, v katerih že vladajo desničarski despoti. Tako je na primer v Putinovi Rusiji od leta 2013 naprej v veljavi zakon ‚proti propagandi za homoseksualnost‘, ki omejuje oziroma prepoveduje vsako nevtralno ali pozitivno izjavo o homoseksualnosti. Zakon naredi kvir osebe v Rusiji nevidne in spodbuja ter opravičuje nasilje proti njim (v letih po sprejetju zakona je število kaznivih dejanj iz sovraštva naraslo za 38 %2).
Danes sta zaskrbljenost in strah velika med pripadniki_cami kvir koroško slovenske skupnosti. Medtem ko se pripadnost slovenski manjšini ne zazna takoj, je več oseb vidno kvir. Ljudje se bojijo, da bodo postali_e tarča napadov s strani politično desno usmerjenih oseb, struktur in institucij. Obstaja pa tudi solidarnost v kvir skupnosti in ljudje se med seboj ščitijo ter podpirajo. Na Dunaju je mreža organizacij, ki nudijo kvir osebam podporo bolj široko postavljena, na Koroškem pa jih skrbi za nadaljnji obstoj redkih resursov, ki obstajajo. Ena izmed organizacij, ki se zavzema za LGBTQIA+ skupnost na Koroškem, je Queerinthia. Društveniki_ce pripovedujejo, da je že zdaj deloma težavno dobiti finančno podporo za projekte in delovanje društva. Dalje vidijo nevarnost normalizacije in kopičenja do kvirnosti sovražnega vedenja, zlasti z usmerjenimi lažnimi izjavami ter spodbujanjem strahu s strani desnih politikov_čark.
Kaj potrebujemo?
Kaj zahtevamo?
Kaj si želimo?
Prijateljstva med posameznimi kvir osebami v manjšini so za mnoge vir moči. Toda aktualno po mnenju intervjuvancev_k primanjkuje povezane kvir koroško slovenske skupnosti, kot jo poznamo v večjih mestih, in organizacije, ki bi tematizirale to intersekcijo. Ljudje so tu, primanjkujejo pa strukture in finančne ter moralne podpore s strani manjšine, države, dežele in občin.
Kvir koroški_e Slovenci_ke hočejo postati vidni_e. Thrays spodbuja ljudi, naj se opogumijo in pozanimajo ali pa koga vprašajo, če nekaj ne razumejo ali če niso gotovi_e, katere zaimke ali imena naj uporabljajo. Od slovenske narodne skupnosti si kvir osebe na splošno želijo odprtega in zanimivega ravnanja s temo kvirnosti. To bi tudi omogočalo konfrontacijo z internaliziranimi predsodki in preprečilo vztrajanje stereotipov. »Če pa se kaže, da je nelagodje ljudi s kvirnostjo, ki se jo živi, globlje, kot se hoče priznati, potem je tudi čas, da se to odkrije,« meni Malina.
Intervjuvanci_ke se tudi ozrejo čez planke – zahtevajo solidarnost in empatijo z drugimi manjšinami, kot so ljudje na begu, osebe z drugim prvim jezikom ali pa ljudje s posebnimi potrebami. Posebej glede na okrepitev desnih političnih sil velja zaskrbljenost vsem manjšinam. Milan* opozarja: »Pri volitvah pomisli na to, katere stranke so odprte in podpirajo raznolikost v družbi –in katere nas hočejo spet spraviti nazaj v en sistem, ki bo kratkoročno slab za manjšinske populacije in dolgoročno slab za vsakogar – vseeno ali je del ene manjšine ali ne.«
V trenutni situaciji je solidarnost najvišja zapoved – v manjšini in v manjšinah.
Mali glosar:
LGBTQIA+ – lezbične, homoseksualne, biseksualne, trans, kvir, interseksualne osebe in osebe brez spola, s katerim se identificirajo, + označuje odprtost in mehke meje pojma.
trans – spolna identiteta, ki ni enaka spolu, pripisanem pri rojstvu
cis – spolna identiteta, ki je enaka spolu, pripisanem pri rojstvu
nebinarnost/spolno-kvir – spolna identiteta, ki se giblje na spektru spola oz. ni popolnoma moška ali ženska
kvir – spolna in/ali seksualna identiteta, ki se nahaja izven heteronormativnosti
heteronormativnost – pogled na svet, ki izhaja iz heteroseksualne ljubezni in dveh spolov ter jih predpostavlja kot ‚normo‘
varnejši/varen prostor – realen, virtualen ali socialen prostor, v katerem se ljudje lahko počutijo sprejete in kjer se jih jemlje resno, a priznava, da popolnoma nediskriminatorni prostori ne obstajajo
outing – javno razkritje kvir seksualnosti in/ali spolne identitete
2) Katsuba, Sergej (2023): Analyse: Russlands Gesetz gegen „Propaganda für Homosexualität“ und die Gewalt gegen LGBTQ-Personen. https://www.bpb.de/themen/europa/russland-analysen/nr-440/541801/analyse-russlands-gesetzgegen-propaganda-fuer-homosexualitaet-und-die-gewalt-gegen-lgbtq-personen/ Dostop: 4. 2. 2025.
BUDENBUMMEL
Der KSŠŠD war mit mehr als 400 Antifaschist*innen auf den Straßen Wiens, um im Rahmen des antifaschistischen Budenbummels auf die deutschnationalen Burschenschaften in Wien aufmerksam zu machen. Hier die Rede, die der KSŠŠD im Rahmen dieser Kundgebung am 28. Jänner 2025 gegen die elitären Männerbünde gehalten hat.
»WE SHOULD TALK ABOUT PROBLEMS, NOT ONLY CHALLENGES«
JEZIK IN IDENTITETA: ZAKAJ JE POMEMBNO
POIMENOVATI PROBLEME
Liebe Genoss*innen, von Bude zu Bude! Gegen rechtsextreme Burschenschaftler, die mittlerweile auch im Parlament schamlos unsere Demokratie unterminieren. Von Rede zu Rede! Um den Opfern und Überlebenden des Holocaust zu gedenken haben wir uns versammelt.
Aufgewachsen sind wir in einem Kärnten/Koroška, das seit Mitte des 19. Jahrhunderts kontinuierlich Antislawismus, Minderheitenfeindlichkeit und eine Politik der Assimilation betreibt. Auch den Kärntner Slowen*innen ist Verfolgung und Vertreibung im Nationalsozialismus nicht erspart geblieben. Bei dem spielen Burschenschaften eine zentrale Rolle. Es scheint oft, als seien sie in keinem anderen Bundesland so weit verbreitet und so sichtbar wie in Kärnten/Koroška – schließlich gilt es dort das Deutsche Volk gegen „die Slawen“ zu verteidigen. Die Tradition der burschenschaftlichen „Grenzlandarbeit“ führt ins 19. Jahrhundert zurück, wo Burschenschaftler zentrale Funktionen in völkischen „Schutzvereinen“ wie dem Deutschen Schulverein und dem Verein Südmark einnahmen.
Sie verstecken menschenverachtendes Gedankengut hinter Meinungsfreiheit und Achtung der Würde des Menschen – wir wissen genau, was mit dem gemeint ist und wie das zu verstehen ist. Freiheit-Ehre-Vaterland. Euer „Vaterland“ ist unser Zuhause. Und Zuhause unzähliger Minderheiten und Subkulturen – naš dom! Und wir lassen uns dieses nicht nehmen – in all seiner Verzwicktheit. Die
Gesellschaft wird nie nach ihren veralteten, primitiven Vorgaben, geprägt von Gewalt und Männerdominanz, funktionieren können. Gewalt, Dominanz und künstlich konstruierte Überlegenheit sind Zeichen von Schwäche. Sie treten auf, wenn wir es nicht schaffen, mit dem Gegenüber umzugehen.
Antifaschismus muss eine Selbstverständlichkeit sein und gerade im ländlichen Umfeld unterstützt werden. Auch Kärnten/Koroška ist neben geschichtlichen und demographischen Gründen vor allem als ländliches Gebiet besonders anfällig für rechtes und faschistisches Gedankengut. Deswegen ist es höchste Zeit, dem Erbe des antifaschistischen Widerstands in Kärnten/Koroška zu folgen, eine antifaschistische Haltung einzunehmen und diese mit Radikalität und Sensibilität bei der Bevölkerung in anderen Lebensrealitäten zu stärken. Wir haben den Faschismus in seinem neuen Gewand erkannt und werden ihn entwurzeln.
Wir werden leben, wir werden Widerstand leisten und immer wieder Juckpulver in eure peinlichen, unattraktiven Uniformen werfen.
Tod dem Faschismus, Freiheit für Alle!
Kako naj ravnamo s težavami manjšine, če jih ne imenujemo problemi, ampak zgolj izzivi? To vprašanje se mi je zastavilo julija 2024, ko sem se udeležila dvotedenskega seminarja in imela priložnost govoriti s pripadnico slovenske manjšine na Madžarskem. Teme, kot sta omejena raba slovenskega jezika in omejene možnosti za kakovostno dvojezično izobraževanje, so se pokazale kot ključni vidiki njenega vsakdana. Njeni vtisi so dopolnjevala moja opažanja z univerzitetne ekskurzije v Monošter (Szentgotthárd) konec leta 2023, kjer sem srečala tudi predsednico Zveze Slovencev na Madžarskem. Takrat je povedala naslednje: »We don’t talk about problems, only challenges.«
Ta pristop, da »ne govorimo o problemih, temveč o izzivih,« se na prvi pogled zdi pozitiven in usmerjen v iskanje rešitev. Lahko bi ga razumeli_e kot izraz optimizma in odpornosti. Vendar pa je z vidika koroško slovenske manjšine težko v celoti sprejeti to držo.
Vidim določeno težavo v tem pristopu: manjšine so si v preteklosti pogosto izborile pravice le z glasnim in kritičnim soočanjem z večinsko družb.
Jasno opredeljevanje problemov je bilo ključno za vzbujanje pozornosti in
spodbujanje sprememb. Izključno pozitivna podoba, ki spregleda težave, tvega, da bi oslabila te dosežke in ogrozila pomen manjšinskih pravic v sedanjosti ter prihodnosti.
UČENJE IZ ZGODOVINE SLOVENSKE MANJŠINE
NA KOROŠKEM
V preteklosti so bili pogosto konflikti in odločen boj za lastne pravice tisti, ki so koroškim Slovencem_kam omogočili napredek. Dosežki kot sta priznanje dvojezičnih krajevnih napisov in spodbujanje slovenščine v šolah, niso bili rezultat izogibanja konfliktov, temveč doslednega uveljavljanja pravic. V tem kontekstu se mi zdi težko sprejeti idejo, da bi preimenovanje »problemov« v »izzive« zadostovalo za dolgoročno krepitev položaja manjšine.
Problemov ne smemo ignorirati, če želimo, da se pravice ohranijo ali uveljavijo. Pristop, ki težave opisuje zgolj kot »izzive«, lahko zmanjša pritisk na večinsko družbo, da sprejme potrebne ukrepe.
Osrednji vidik vsake manjšinske politike je ohranjanje jezika, ki pogosto predstavlja jedro kulturne identitete. V Monoštru se slovenščina znotraj skupnosti uporablja vse redkeje, medtem ko druge govorice – kot je nemščina – v javnosti prevladujejo. Ustanove, kot so Slovenski kulturni in informativni center Lipa, časopis Porabje ali Radio Monošter, opravljajo dragoceno delo za spodbujanje slovenščine. Vendar se zdi, da je jezik zunaj teh institucij komaj prisoten.
Podobni trendi so opazni tudi na Koroškem, kjer slovenščina pogosto zaostaja za prestižnejšimi jeziki, kot sta angleščina ali italijanščina. Če se osredotočimo le na »izzive«, obstaja nevarnost, da se izguba jezika in njene posledice ne obravnavajo dovolj temeljito.
ZAKAJ JE KRITIČEN PREMISLEK NUJEN
Pristop, ki postavlja v ospredje izzive, nedvomno ponuja priložnosti za ohranjanje pozitivne in prihodnost usmerjene perspektive. Kljub temu pa se mi zdi ključno, da ustvarimo prostor za kritično refleksijo, da bi lahko ustrezno naslovili dejanske težave, s katerimi se manjšine soočajo. Politični dosežki – kot je bila uvedba dvojezičnih napisov ali izobraževalnih možnosti na Koroškem – niso bili doseženi zgolj s sprejemanjem izzivov, temveč z jasno opredeljenimi zahtevami in pogosto kontroverznimi razpravami. Izogibanje izrazu »problemi« morda zmanjša napetosti, vendar bi lahko dolgoročno ogrozilo pravice in vidnost manjšine.
KSŠŠD
Hanna Novak
Namen ni kritizirati slovensko manjšino na Madžarskem ali njihovih strategij. Želim le poudariti, da težave, ki niso poimenovane, pogosto ostanejo nerešene. Kombinacija pozitivne naravnanosti in jasnega opredeljevanja problemov bi lahko prispevala k ohranjanju motivacije ter spodbujanju potrebe po ukrepanju.
ZAKLJUČEK: JASNE
BESEDE ZA JASNE
CILJE
Iz perspektive slovenske manjšine na Koroškem je ključnega pomena, da se problemi jasno opredelijo, saj le tako pritegnemo pozornost na obstoječe izzive in omogočimo napredek. Slovenska manjšina na Madžarskem opravlja veliko dela za ohranjanje svoje kulture in jezika, vendar bi pristop, ki poleg »izzivov« jasno imenuje tudi probleme, lahko ustvaril potreben pritisk za doseganje trajnostnih rešitev.
Z vidika koroških Slovencev_k je žal jasno: le tisti_e, ki glasno zagovarjajo svoje pravice, bodo dolgoročno slišani_e. Uravnotežen pristop, ki združuje optimizem in kritično refleksijo, je ključnega pomena za zagotavljanje manjšinskih pravic ter ohranjanje identitete v spreminjajoči se družbi. Izmenjava med različnimi manjšinskimi skupinami pa predstavlja dragoceno priložnost za oblikovanje skupnih strategij in medsebojno učenje.
VETER NOSI PRIHODNOST NAŠO
Kritični pogled na glasovanje o vetrnicah in potreba po ekološki prihodnosti
Dominik Krištof
Nedavni koroški referendum, ki je večinsko (51,55 %) podprl prepoved novih vetrnih elektrarn na gorskih območjih, na prvi pogled deluje kot lokalna zgodba o 'ohranjanju krajinske podobe', vendar je ta izid dokazal predvsem, da večjemu delu prebivalstva sploh ni jasna realnost globalnega segrevanja in ekološke katastrofe, ki je neposredna posledica le-tega. To potrjuje tudi dejstvo, da je bila volilna udeležba zelo nizka (34,88 %), ki kaže, da primanjkuje volje do obsežnega prehoda na obnovljive vire energije na vseh ravneh življenja.
Gonilna sila tega referenduma in splošnega nasprotovanja vetrnicam je bila poleg stranke Team Kärnten tudi FPÖ, kar nam daje dobro predstavo o tem, kakšna bi bila okoljska politika pod njeno vlado. Namesto nasprotovanja podnebnim spremembam in iskanja trajnostnih rešitev bi ta politika – v imenu 'nacionalnega ali ekonomskega interesa' – vse bolj zapirala meje, črtala pod-
pore za okoljske in socialne pobude ter skrbela predvsem za utrjevanje privilegijev majhne ekonomske elite. Toda problem sega preko ene same stranke ali regije. Ekološka katastrofa je namreč vgrajena v logiko kapitalističnega sistema, ki vedno znova stavi na neskončno rast in dobiček, ne glede na okoljske in družbene posledice.
VLOGA VETRNE
ENERGIJE PRI
PREHODU NA 100 % OBNOVLJIVE VIRE
Znanstvena spoznanja jasno kažejo, da je vetrna energija – skupaj s sončno energijo in vodno energijo – ključna za uresničitev ciljev omejevanja globalnega segrevanja. Ameriški profesor na Univerzi Stanford Mark Z. Jacobson v knjigi No Miracles Needed – How Today’s Technology Can Save Our Climate and Clean Our Air jasno predstavi ta problem in ponuja rešitev. Njegov koncept predvideva 100 % prehod na obnovljive vire na vseh družbenih ravneh (industrija, transport, stav -
be). Opisuje sistem 'WWS' (Water, Wind, Sun – voda, veter, sonce), pri čemer poudarja osrednjo vlogo vetrnih elektrarn. Ravno zaradi tega je zavrnitev vetrne energije v regiji, ki ima na voljo dovolj vetra, zelo problematična.
Argument, da se mora zaradi krajinske podobe ustaviti gradnjo vetrnic, je vsaj na tehtnici podnebne nujnosti težko branljiv. Drugi argument, potreba po izgradnji dostopnih cest, prav tako ni veljaven, saj teh cest ni treba asfaltirati, ampak se jih lahko le nasuje. Jacobson v primerjavi opisuje drastične posledice zgorevanja premoga, plina, nafte in biomase: »Dihanje dimnih stranskih produktov vsega tega sežiganja vsako leto ubije več kot 7 milijonov oseb, veliko več kot Covid, HIV/AIDS, malarija ali vojne«. V svojih raziskavah dokazuje, da je 100 % prehod na obnovljive vire mogoč že s trenutnimi tehnologijami, torej brez 'čudežnih' znanstvenih odkritij. S tem poudarja, da so rešitve odvisne samo od politične volje in pripravljenosti za prestrukturiranje
sedanjega energijskega sistema. Družbo bi lahko popolnoma preusmerili na vodo, veter in sonce. S tem bi dosegli_e bistveno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov (Treibhausgase), ponovno dihali_e čist zrak in živeli_e v bolj zdravem okolju.
REFERENDUMSKO VPRAŠANJE
Ključni škandal koroškega referenduma je manipulativna formulacija vprašanja: »Ali naj se zaradi zaščite koroške narave in krajinskega videza na gorskih in visokogorskih območjih prepove nadaljnje postavljanje vetrnih elektrarn?« S formulacijo o 'zaščiti okolja' je FPÖ uspešno uokvirila debato (»framed the debate«), kot da vetrnice uničujejo ravno tisto, kar bi pravzaprav lahko rešile: okolje in ekosistem. Kognitivni lingvist George Lakoff v svoji knjigi Don’t Think of an Elephant! razlaga, kako izbira besed in okvirov (t. i. framing) vpliva na javne razprave in politično komuniciranje. Lakoff s tem pojasni, da se ljudje lažje odločimo proti nečemu, ko
nam je vnaprej ponujena čustvena slika 'grožnje'.
Namesto soočanja z znanstvenimi dejstvi o akutnem stanju podnebja se je javnost torej morala odzivati na povsem zmedeno in zavajajoče vprašanje: »Ali želite, da bo vaša čudovita pokrajina uničena s turbinami?« Rezultat takšnega vprašanja je bil zato vse prej kot presenetljiv. Na koroškem referendumu se dejansko ni razpravljalo o resničnem varstvu narave in okolja, temveč o povsem estetskem vprašanju, kako se ljudjem zdi slika vetrnic na domačih gorah. Kajti že bežen pregled okoljskih stroškov premoga ali nafte (emisije toplogrednih plinov, onesnaževanje vodnih virov, degradacija tal, zdravju škodljivi stranski produkti) v primerjavi z vetrom pokaže, da vetrna energija v tem pogledu skoraj ne pušča omembe vredne negativne sledi. Jezikovni okvirji pa delujejo zelo močno in vplivajo na politični diskurz.
GLOBALNI VIDIKI IN PARADOKS DESNIČARSKIH SIL
Kritika referenduma ne sme biti omejena na lokalno raven. Podnebna kriza je globalni pojav, ki spreminja podobo sveta: temperature naraščajo, ledeniki se hitreje talijo, suše in vročinski valovi so vse daljši, močne padavine pa so vse bolj nepredvidljive in uničujoče. To povzroča množične migracije ljudi, ki iščejo varnejše okolje. To ni več hipotetični scenarij nekje
daleč v prihodnosti, temveč se dogaja že danes, Evropa pa se s svojo agencijo Frontex že dolgo pripravlja na ta prihod ne le nekaj milijonov migrantov_k, ki bežijo pred oboroženimi konflikti, kot smo to doživeli leta 2015, temveč na to, da se bo na pot podala milijarda podnebnih beguncev. Zanimiv in hkrati zelo problematičen paradoks desničarskih sil je, da po eni strani ostro nasprotujejo migracijam in se bojijo prihoda tujcev, po drugi strani pa z zaviranjem projektov, ki bi lahko omejili podnebno krizo in z nadaljnjim podpiranjem uničujočih oblik kapitalističnega izkoriščanja pravzaprav pomagajo ustvariti razmere, ki vse več ljudi silijo, da se odpravijo na nevarno pot iskanja osnovnih virov preživetja. Svetovno politično prizorišče je vse bolj naklonjeno populističnim in skrajno desničarskim strankam, ki zanikajo resničnost globalnega segrevanja ali zmanjšujejo njegov pomen ter ovirajo prehod na obnovljive vire energije. Kratkoročni gospodarski interesi, povezani z industrijo fosilnih goriv in osredotočanje na zapiranje meja, postajajo uspešna politična retorika, vendar pa ne ponujajo trajnih rešitev za svetovno ekološko krizo in njene posledice. Prav zato je iluzorno verjeti, da lahko 'zaščitimo' svoje lokalne pokrajine tako, da se branimo pred vetrnicam, medtem ko se svet okoli nas pregreva in razpada v vse večje ekološke ter humanitarne katastrofe.
PODNEBNA KRIZA –BLIŽNJA PRIHODNOST ALI ŽE
DANES?
Tudi v Avstriji so v zadnjih letih pogostejše in hujše poplave, suše, vročinski valovi in gozdni požari, hkrati pa akutno upada biodiverziteta. To ni več črnogled scenarij za prihodnost, temveč realnost zadnjih let z ogromnimi gospodarskimi in družbenimi stroški. Poleti leta 2023 smo bili_e na primer v Velikovcu priče brutalnosti ekstremnih naravnih pojavov, ko je nevihta v nekaj urah odnesla številne hektarje gozda Dobrave. Istega leta je bil poplavljen velik del Pliberka in skorajda celotna severna Slovenija. V Prevaljah in na Ravnah so posledice teh poplav vidne še danes.
Glede na izkušnje zadnjih let smo lahko prepričani_e, da bomo, tudi če nam bo uspelo nasprotovati podnebni krizi, v svojem življenju vseeno doživeli_e še veliko bolj ekstremne in nepredvidljive posledice že zdaj neuravnoteženih ekosistemov ter podnebnih sprememb. Največja dilema današnjega časa ni več, ali lahko povsem preprečimo posledice globalnega segrevanja – znanstveni dokazi jasno kažejo, da je za to že prepozno. Pravo vprašanje je, kako se bomo kot družba odzvali_e na vse hujše krize, ki prihajajo.
Kot opozarja Eva von Redecker v knjigi Revolution für das Leben, je globalni kapitalizem 'privatiziral'
tisto, kar naj bi bilo skupno dobro, in oblikoval sistem, ki deluje na račun okolja in družbe. Najbogatejši se že dolgo pripravljajo na prihajajoče posledice in si gradijo 'bunkerje' v najmanj prizadetih regijah. Ko bo ekološka kriza še bolj razkrila neenakosti v dostopu do vode, hrane in varnega okolja, bomo videli_e, ali še obstaja družbeni pogum za vztrajanje pri demokratičnih vrednotah, medsebojni pomoči ter skupnem iskanju rešitev.
Če torej ni več vprašanje, ali bodo uničujoče posledice nastopile, temveč zgolj, kakšne bodo in kdo jih bo nosil, postane slika jasna: namesto politike zanikanja, strahu in bogatenja peščice je nujno potreben projekt solidarnosti, ki presega nacionalne, ekonomske in politične meje – kajti le tako lahko ohranimo svet, ki ne bo prepuščen divjemu boju za preživetje na račun manjšin. Eva von Redecker v tem smislu piše, da moramo za ekološko in solidarno prihodnost razviti nove oblike sobivanja: »eine Welt, in der wir pflegen, statt zu beherrschen, teilen, statt zu verwerten, regenerieren, statt zu erschöpfen, und retten, statt zu zerstören. Alles, was wir brauchen, ist da«.
Literatura in viri (omenjeni v besedilu): Eva von Redecker (2020). Revolution für das Leben. | George Lakoff (2004). Don’t Think of an Elephant! | Mark Z. Jacobson (2023). No Miracles Needed. kaernten.ORF.at
Ela Ajda Grilc
Tam in tu
Pojdi, pojdi nazaj ... ne zapusti me ... vrni se ...
Ti, ti, ti, ti, vedno samo ti. Samo nase misliš. Ne name. Ne na nas. Ne na tiste, ki jih ni več.
Tu si doma. Naša domovina. Ne izgubijo. Borili smo se za njo. Še vedno se borimo. Nikoli se ne bomo nehali boriti. Za tilnik so nas imeli in še vedno nas imajo. Ampak mi ne gremo. Mi ostanemo. Saj smo ostali mi – in vi? In ti? Ne boš vstal? Se ne boš naprej boril, branil, žrtvoval za nas, zame, zate, za njih. Njih, ki so v vetru, ki šumijo v gozdovih, ki gledajo z okna vlaka. Za njih ne boš več tu? Boš izginil? Kam? Aaaaa, tja! Tja, kjer so vsi. Ko nočejo več biti pri nas. Pri nas v domovini. Na domačih tleh. Saj ne mislim hudo. Tam je lepo. Za čas. Za trenutek. Za vdih. Ampak za vedno? To ni dovoljeno. Saj smo sami tukaj. Sami ne moremo več držati naše table, naše knjige, naše spomenike. Vi morate držati. Vi ste zdaj na vrsti. VIVIVIVIVIVI
MIMIMIMIMI
Kaj, mi? MI SMO TU! Mi držimo tebe, nas in njih. Poskušamo se izviti iz prijema na tilniku. Poskušam, poskušaš, poskuša, poskušamo, poskušate, poskušajo. Ne nehamo, nikoli ne bomo, kot ste vi, kot so pred vami. Kot so že ta prvi. Borimo, branimo in žrtvujemo se. Samo na druge načine. Na drugih krajih. Ja, tudi tam. Radi smo tam. Radi se od tam borimo. Borimo se za nas, vas in njih. Njih, ki ne morejo več. Ki prijema na tilniku niso mogli več zadržati. Ki niso imeli več zraka. Niso dobili več zraka. Ki so jim ukradli zrak. Ni več zraka. Vdihnite ven in noter, ven in noter. Dobro, vedno tako naprej. Ven in noter. To mi delamo, da preživimo. Ven in noter. Veste, ni lahko biti. Biti, kot smo mi. Mi vas nočemo zapustiti. Ampak, kaj naj bi tukaj? Tukaj je lepo, seveda je lepo, tako lepo, da ti vzame zrak. Radi imamo zrak, svež zrak. Veste, kje je svež zrak? Jaaaaaaaaaaa – tam. Tam je. Tam, kjer smo mi zdaj. Kjer hočemo biti ravno zdaj. Tam ste bili tudi vi. Se ne spomnite? Plezali ste na drevesa, pluvali na spomenike, zažigali zastave.
Ali se tega ne spomnite?
Mogoče moraš biti tam, da preživiš tu.
Pridem, pridem ... ne zapustim te ... vrnem se ...
WIR STIFTEN AN. ZUM KULTURKAMPF. LITERARISCH.
Das politische Literaturprojekt Anstiftungsrat
holt revolutionäre Sprachkunst auf die Bühne.
Jeder Aktivismus braucht seine Sprache, doch jedes Wort ist wertlos ohne Taten. In der Realität existieren die Welt der Sprachkunst und die Welt des politischen Aktivismus leider aber viel zu oft ohne jegliche Berührungspunkte nebeneinander.
Literatur und Poesie finden fast ausschließlich in hochschwelligen, abgehobenen, bürgerlichen Räumen statt und obwohl Kunstschaffende in der Sprachkunst, genauso wie in allen anderen Kunstsparten, meist selbst unter prekären Bedingungen arbeiten müssen, fehlt der revolutionäre Anspruch, mit der eigenen Kunst aktiv am politischen Diskurs teilzunehmen. Auf der anderen Seite verliert sich die aktivistische Szene oft in einer rein rationalen, technisierten Sprache. Poesie hat keinen Platz und das Potential von Sprachkunst manifestiert sich höchstens in dem einen oder anderen Sticker.
Deshalb haben wir, eine kleine Gruppe von Aktivist*innen und Künstler*innen in Wien, Anfang 2024 beschlossen, den Anstiftungsrat zu gründen.
Das Konzept ist denkbar einfach: Wir schreiben regelmäßig im Rahmen eines Open Calls ein Thema aus. In der Vergangenheit waren das zum Beispiel Dinge wie Volk. Körper. Kult oder Klasse verpflichtet – Klasse vernichtet.
Autor*innen senden uns ihre künstlerisch-politischen Texte zu, wobei jegliche Textform mit künstlerischem Anspruch erlaubt ist.
Die ausgewählten Texte werden von den Autor*innen dann bei einer Lesung präsentiert. Unsere Lesungen finden bei freiem Eintritt in niederschwelligen Räumen, wie zum Beispiel Kaffeehäusern, statt, um möglichst viele Menschen auch außerhalb der Literaturszene zu erreichen.
Bei unseren drei bisherigen Lesungen konnten wir so bereits viele Menschen aus unterschiedlichsten Kontexten erreichen. Die Autor*innen kommen oft aus der aktivistischen Szene, wobei die Sprachkunst ebenso ein wichtiger Teil ihrer politischen Arbeit ist. So schaffen wir mit dem Anstiftungsrat Räume, in denen Sprachkunst und Aktivismus sich ergänzen und das ist erst der Anfang.
Solange unsere Poesie lebt, leben unsere Träume. Solange unsere Sprache lebt, lebt unsere Revolution.
Wir stiften an. Zum Kulturkampf. Literarisch.
KDO ALI KAJ JE SPLOH TEŽAVA?
Sem težava jaz, ker me je strah prave ljubezni?
Ali so težava drugi, ker mi pustijo občutiti ta strah?
Sem težava jaz, ker v vsakem človeku vidim nekaj dobrega?
Ali so težava drugi, ker mi pokažejo, da ima vsak tudi slabo v sebi?
Sem težava jaz, ker prehitro vključim ljudi v svoje srce?
Ali so težava drugi, ker hitro spet odidejo?
Sem težava jaz, ker se želim znova zaljubiti?
Ali so težava drugi, ker mi pokažejo, da to ni vedno lahko?
Vprašam se, kako bo, če nekega dne ne bo več težav.
Če se bom lahko zaljubila brez skrbi, da se prehitro.
Če se bom lahko zaljubila brez skrbi, da bo spet odšel.
Če se bom zaljubila z vedenjem, da bo ostal vedno na moji strani.
Če se bom lahko tako močno zaljubila, da bo vsak videl, kako dobro mi gre.
Če se bom lahko zaljubila v osebo, ki me spoštuje takšno, kot sem.
Če se bom lahko tako močno zaljubila, da ne bo več težav.
VZETI SLOVO
Kdaj pravzaprav vzameš slovo?
Po mučnem dnevu v šoli?
Po lepem družinskem dnevu, ko se vsi spet vrnejo v svoja stanovanja in hiše?
Po celodnevnem igranju s svojim nečakom?
Po družabnem praznovanju svojega rojstnega dneva?
Ali na pogrebu, kjer tvoj dragi leži v krsti in se naenkrat spomniš vseh lepih spominov, ki si jih doživela z osebo?
Kdo ve, kdaj se boš zadnjič mučila v šoli?
Kdo ve, kdaj boš zadnjič imela lep družinski dan, kjer bodo vsi navzoči?
Kdo ve, kdaj se boš zadnjič igrala s svojim nečakom?
Kdo ve, kdaj boš zadnjič praznovala svoj rojstni dan?
Kdo ve, kdaj boš zadnjič vzela slovo od svojih dragih?
DOBRO JE TAKO
Nekega dne bom šla mimo tebe, te zagledala in ne bom čutila nič.
Ne bom več imela iskre v očeh, kot sem jo imela tedaj, ko sva se ure dolgo pogovarjala.
Ne bom več slišala, kako sva se smejala vsaki malenkosti.
Ne bom več vohala tvojega vonja, ki me je vedno spominjal nate.
Ne bom več čutila tvoje roke, kako so me toplo objele.
Na licih ne bom več čutila tvojega srca, kot sem ga tedaj, ko sem ležala na tvojih prsih.
Ne bom več čutila tvojih ustnic, tvojih mehkih ustnic na svojih.
Vseeno mi bo, da si me tako užalil. Vseeno mi bo, da nisem bila edina zate.
Vseeno mi bo, če te vidim ali slišim. Vseeno mi bo.
In to je dobro tako.
POEZIJA
POESIE
Jan Šeberle
GLASBENIKU
Vanja S. SOSAD
včasəh triba je zanitət, drjobart drujeha hvaditə, sosad, potrkej mə na durə, mi smo na napačnə špurə, či več nuj, da bə po pule hazle, niti tistah
k bə v sosednə šišə mrliča zapazle, bo že v Novicah stavo, da se je sovejnščino za zadne durə sprauvo kaj pa jes vim, po meste dim nabiram, rime rimam.
BEZ DISANJA
kum mi priča u jeziku u kome nikad nije hteo i puno puta radije šuteći kosi travu, nego da bi sa mnom domaće riječi izrekao s kojimi so ga pjevali u san i zapovijedali rad. da li te je bilo sram, da si pogrutao jezik i konačno ga prebavio?
da si miris majčine kuhinje preveo in obezvrijedio?
da li su ti sjećanja zbog toga dočarala mucanje?
nećeš čitat mojih riječi ili pitat me o vjeri.
puknut će mi leđa dok mi se ne preda, ovaj krst i prokletstvo, i sjećanje na buntovnost koji vam se rađa svaki dan iz svih rupa
Mladost upanja polna, žalosti polni pogledi osamljen ribar s čolna.
A roke polne dela, niti ena počivati ni smela.
Redno inštrument obnovil, stroj, ga zaigral, nikoli nehal.
Te imenovali mojster, vajo nis’ objokoval, zvoke v hiši vsak slišal.
Izbrisali skoraj smeh, pogledi žalosti, dnevno te poslikali.
Ne pozabite, zaploskajte temu popotniku, staremu glasbeniku.
Sedaj zaigraj svoj siveli s‘jaj.
POZABLJA
Spomin mi le ostaja: prekleti, rojeni smo s pogubo, ruševinami in gnilobo.
Spomin večini le ostaja.
Pojem ti to pesem kot darilo, kletev?
Ni mi mar, dajem ta dar; pojem ti to pesem.
Spomin ji več ne ostaja, pozabila majhni pozdrav, majhno stvar in kratko ime; spomin mi le ostaja.
Redakcija/ Redaktion:
Mira Gabriel, Ana Grilc, Dominik Krištof, Brina Kušej, Elsa Logar, Hanna Novak, Meta Vouk
Izgled/Layout: Nadja Bučovnik
Lektorat:
Franziska Brunner
Aljaž Pestotnik
Izdajatelj/Herausgeber*in:
SMO – slovenska mladinska organizacija
Tisk/Druck:
SloMedia
Slovenski medijski center Slowenisches Medienzentrum GmbH
Fromillerstraße 29 A-9O2O Klagenfurt/Celovec
3. izdaja/ 3. Ausgabe
Marec/März 2O25
gefördert aus Mitteln für Interkulturelle Förderung (Volksgruppenförderung) 2O23 und 2O24
Že se pripravlja naslednjo izdajo. Posebna številka Štrudla se bo ukvarjala s temo Člen 7. Prispevaj s svojim člankom, fotografijo, pesmijo, zgodbo, risbo, vicom …
Pošlji svoj prispevek na strudl.revija@gmail.com do 6. aprila. Veselimo se vaših prispevkov!
Die nächste Ausgabe ist bereits in Vorbereitung. Diese Schwerpunktausgabe des Štrudls wird sich mit dem Thema Artikel 7/Člen 7 befassen. Beteilige dich gerne mit einem Artikel, einem Foto, einem Gedicht, einer Geschichte, einer Zeichnung, einer Skizze ...
Sende uns deinen Beitrag bis zum 6. April an strudl.revija@gmail.com. Wir freuen uns auf eure Beiträge!
BUDGET
Elsa Logar