Zakaj ne bi mogla nastopiti nova renesansa? Bil bi že skrajni čas.
je privedel do tega, da so bile razlike med posamezniki že znotraj razvitih držav dramatične. Nekako smo vsi vedeli, da je cesar gol, in na to celo bolj ali manj glasno opozarjali, a zaradi hitrosti in inercije se ni spremenilo nič. Nakar je, kot v prežvečenem hollywoodskem B-filmu katastrofe, svet nenadoma obstal. V trenutku tega pisanja je tako ali drugače imobiliziranih štiri in pol milijarde ljudi. Malo za predstavo – med pandemijo španske gripe leta 1918 je imel svet manj kot dve milijardi prebivalcev, ob pričetku druge svetovne vojne približno 2,3 milijarde. V to, koliko je v resnici smiselna popolna zaustavitev sveta zaradi pandemije COVIDA (in koliko škode bo zares naredila), upoštevaje dejansko zbolevnost, umrljivost in druge parametre, se ne bom spuščal, saj bo to jasno pokazal šele čas. Dejstvo je, da svet tako rekoč stoji. Nenadna in dramatična sprememba nas je iztrgala iz hitrosti vsakdana, kot bi padli z drvečega vlaka. Sprva je to pri večini povzročilo strah, ki sčasoma mineva in prepušča oder negotovosti. Slednja je seveda še kako utemeljena, saj v tem trenutku nihče nima nikakršne predstave o tem, kakšna bo videti
bližnja in srednjeročna prihodnost nas in naših potomcev. Sveta namreč sploh ni bilo težko ustaviti – kdo bi si mislil! – težko ga bo ponovno zagnati. Smo pred gromozanskim izzivom, katerega reševanje bo težavno, ker so nastale izjemne okoliščine nekaj povsem novega. Nastopil je čas za optimizem. Zgodovinske izkušnje nas učijo, da se je svet po krizah spreminjal na bolje. Ljudje smo neverjetno trpežna, prilagodljiva in iznajdljiva bitja, okoliščine znamo obrniti sebi v prid. Že se kažejo številni zametki v obliki lepih gest, dejanj dobrote, ne nazadnje tudi prvovrstnega izvirnega humorja, kot mu že dolgo nismo bili priča. Jasno je, da bo svet po pandemiji drugačen. Moj optimizem pravi, da boljši! Globalizem v ekonomskem smislu je stvar preteklosti, večina ga ne bo pogrešala. Vrednote se spreminjajo in se bodo še spreminjale, ljudje pričenjamo spet uživati v drobnih malenkostih, ki nam popestrijo življenje. Nesebičnost in dobrota sta ponovno postali cenjeni lastnosti. Ugotovili smo, da je bila dosedanja ureditev sveta zgrešena. Varnost bo ponovno imela prednost pred zaslužkom. Ključne storitve morajo ostati
javne in jih moramo še okrepiti, njihova komercializacija nas ogroža. Znanost ima spet tisto pomembno mesto, ki ga je večino človeške zgodovine že upravičeno zasedala. Ob ugotovitvi, kako lepo je dihati zares svež zrak, ekologija nenadoma ni več samo oguljena beseda. Težko bo kdor koli utemeljeno dejal, da za podnebne spremembe nismo bili krivi sami. Uživamo v duhovni rasti, človeška kreativnost dobiva nove razsežnosti. Ponovno odkrivamo pomembnost storitvenih poklicev. Brez kmetijstva in živinoreje ne moremo. Lokalna trgovina in njeni zaposleni so naša povezava s preživetjem. Domača kuhinja je zakon! Nemogoče si je zamisliti, da gasilec ali reševalec ne bi bila na voljo, če ju potrebujemo. Vsak posameznik, ki dela, je heroj, vsakogar potrebujemo. Ni nam treba v trgovino prav po vsako malenkost posebej in še posebej ne v nedeljo. Prosti čas porabljamo za rekreacijo. Razvoj se bo moral osredotočiti na izdelke in inovacije, ki bodo služile tako posamezniku kot človeštvu. Soočili se bomo sami s sabo in prevetrili tiste prave, temeljne človeške vrednote. Zakaj ne bi mogla nastopiti nova renesansa? Bil bi že skrajni čas.