Filmski i-Zbornik 2015/2016

Glasba

Galerija

Film

FILMSKI i-Zbornik

Sezona 2015-16 1

Izdal: Kulturni dom Nova Gorica Zanj odgovarja: Pavla Jarc Uredila: Mateja Poljšak Furlan Izbor programov Filmsko gledališče: Denis Valič Komedija na platnu: Erik Toth Filmski vrtiljak: Mateja Poljšak Furlan Jezikovni pregled: Darinka Verdonik Oblikovanje: Tadej Hrovat Tisk: Tiskarna Present d.o.o.

Naklada: 1200 Nova Gorica, september 2015

2

Kazalo

Filmsko gledališče ...................................................................................................... 3 Komedija na platnu ................................................................................................. 63 Mednarodni filmski festival za otroke in mladino Film na oko ....................................................................... 73 Filmski vrtiljak ............................................................................................................ 79 Informacije ............................................................................................................... 102

3

Spoštovani ljubitelji sedme umetnosti, po poletnem premoru je ponovno čas, da zaživi naše filmsko platno. Da bo izkušnja čim zanimivejša, smo za vas pripravili pester in raznolik program umetniškega filma, ki smo ga tudi tokrat zaokrožili v več zaključenih celot. Nekatere predstavljamo v pričujočem Filmskem i-Zborniku, knjižici, ki prinaša nabor izbranih filmskih naslovov, ki vam jih bomo med drugim predstavili v letošnji sezoni.

Začenjamo s Komedijo na platnu, novim filmskim sklopom, ki ga je oblikoval Erik Toth. Komedija je namreč zvrst, ki je precej podcenjena in zapostavljena, vendar je po besedah komikov in umetnikov, ki se ukvarjajo s komičnimi vsebinami, zelo kompleksna. Konec koncev je komedija oblika, ki ljudi nasmeje in jih združuje ter s katero lahko vsakomur približamo tudi težke teme. Pripravite torej svoje obrazne in trebušne mišice, ki jih boste zagotovo potrebovali ob ogledu petih filmov, ki jih bomo popestrili tudi s pogovori.

Oktobra kot navadno začenjamo abonma Filmsko gledališče. Tokrat kar v dveh možnih terminih – torkovem in petkovem. Tudi letos je filme za vas izbral filmski kritik in publicist Denis Valič. Rezervirajte si 18 večerov, povabite svoje prijatelje in si privoščite filmsko popotovanje, ki vas brez dvoma ne bo pustilo hladne. Zagotovite si abonmajsko vstopnico po ugodni ceni, saj so posamezne vstopnice za filmske projekcije nekoliko dražje.

4

Poleg Filmskega gledališča pa za ljubitelje filma pripravljamo tudi druge kratke zaokrožene filmske cikle neodvisne filmske produkcije, ki jih bomo sproti oglaševali.

Obisk kina je vselej posebno doživetje za otroke in mladino. Zanje to ni samo estetsko doživetje, ampak predvsem ključ za oblikovanje odnosa do okolice in sočloveka. Otroci in mladi bodo lahko hranili svojo domišljijo s filmi, ki jih bodo našli v Filmskem vrtiljaku ter v okviru projekcij, vključenih v Šolski filmski program. Tega bomo bogatili tudi s filmsko-vzgojnim programom, ki ga pripravljamo v okviru Art kino mreže Slovenije.

Seveda pa je natančen nabor vseh filmov, ki bodo še prišli na filmska platna skozi sezono in niso vključeni v abonmajski program, nemogoče napovedati že v septembru. Zato vabljeni, da sproti spremljate našo spletno stran www. kulturnidom-ng.si, sledite našemu profilu na Facebooku oziroma se naročite na e-novičnik ali mesečni koledar, kjer vse filmske projekcije redno najavljamo.

Mateja Poljšak Furlan

5

FILMSKO GLEDALIŠČE 2015/2016 Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica ob 20.15.

16. in 20. 10. 2015

Ritem norosti

Damien Chazelle (ZDA, 2014)

23. in 27. 10. 2015

Višja sila

Ruben Östlund (Švedska/Danska/Francija/Norveška, 2014)

13. in 17. 11. 2015

Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju Roy Andersson (Švedska/Norveška/Francija/Nemčija, 2014)

20. in 24. 11. 2015

Še vedno Alice

Richard Glatzer in Wash Westmoreland (ZDA, 2014)

11. in 15. 12. 2015

Leviatan

Andrej Zvjagincev (Rusija, 2014)

18. in 22. 12. 2015

Kosec

Zvonimir Jurić (Hrvaška/Slovenija, 2014)

8. in 12. 1. 2016

Phoenix

Christian Petzold (Nemčija, 2014)

15. in 19. 1. 2016

Theeb

Naji Abu Nowar (Združeni arabski emirati/Katar/Jordanija/Velika Britanija, 2014)

22. in 26. 1. 2016

Oblaki nad Sils Mario Olivier Assayas (Francija/Nemčija/Švica, 2014) 6

29. 1. in 2. 2. 2016

Amaterji

Hans Petter Moland (Norveška/Švedska/Danska, 2014)

12. in 16. 2. 2016

Selma

Ava DuVernay (ZDA/Velika Britanija, 2014)

19. in 23. 2. 2016

G. Turner

Mike Leigh (Velika Britanija, 2014)

4. in 8. 3. 2016

Pleme

Miroslav Slabošpicki (Ukrajina, 2014)

11. in 15. 3. 2016

Popoln dan

Fernando León de Aranoa (Španija, 2015)

18. in 22. 3. 2016

Daleč od ljudi

David Oelhoffen (Francija, 2014)

1. in 5. 4. 2016

45 let

Andrew Haigh (Velika Britanija, 2015) 8. in 12. 4. 2016

Šiška Delux

Jan Cvitkovič (Slovenija, 2015) 15. in 19. 4. 2016

Everest

Baltasar Kormákur (ZDA/Velika Britanija, 2015)

7

Slovenski kinoparadoks V Sloveniji smo v zadnjih nekaj letih priča skrajno paradoksni situaciji: komercialne kinodvorane, še posebej ljubljanski Kolosej, tudi zdaj, v času hollywoodskih poletnih zvezdniških spektaklov – filmov, kot so Maščevalci, Jurski svet, Misija nemogoče, Terminator in podobni – samevajo, medtem ko so projekcije t. i. art kinodvoran, kjer vrtijo umetniška in avtorska dela, navdušujoče dobro obiskane. Ne samo ljubljanski Kinodvor, kjer je obisk preko celega leta na resnično osupljivi ravni – tudi na ostalih prizoriščih, še posebej tistih, ki tovrstne projekcije umeščajo v urbani prostor in na prosto, se je število gledalcev, ki se odločijo za ogled tovrstnih del, občutno povečalo v primerjavi s preteklimi obdobji.

V prednosti so seveda tista mesta, kjer je bila ponudba tovrstnih programov kontinuirana, saj jim svojih obiskovalcev ni treba na novo »vzgajati«. In prav v tem lahko vidimo, kako pomembni so programi, kakršno je tudi »naše« Filmsko gledališče, še posebej takrat, ko druge tovrstne ponudbe ni. Primerjavo nam nudi Koper, kjer se je zaradi nepodpore (tako uradne, občinske, kot tudi institucionalne, na ravni sodelovanja podobnih institucij) tistim, ki so poskušali delovati v tej smeri (klub MKSMC), in manka drugih tovrstnih programov interes za film skoraj povsem izgubil. In tako je Kolosejev mini multipleks v središču mesta že več let zaprt, Tuševe dvorane (danes Cineplexxove) pa kričeče samevajo.

Ta slovenski kinoparadoks pa se še nadaljuje.

Po eni strani tako, da je na primer tudi ljubljanski Kolosej – še pred desetimi leti absolutni monopolist na področju distribucije komercialnega filma, ki je samo z ljubljanskim multipleksom ustvarjal skoraj polovico celotnega slovenskega kinematografskega blagajniškega izkupička – nenadoma pričel s prikazovanjem art filmov. Spomnimo se samo preteklih mesecev, ko so imeli na sporedu filme, kot so Divje življenje Cédrica Kahna, Francoska suita Saula Dibba ali Še ena

8

priložnost Susanne Bier – nadvse prepoznavna evropska avtorska dela. Na drugi pa tudi tako, da je v zadnjih dveh, treh letih ponudba avtorskega filma postala tako bogata, da bi z malce pretiravanja lahko celo rekli, da po raznovrstnosti skorajda že konkurira ponudbi komercialnega filma. In prav to nas še v največji meri navdušuje: bogat in raznovrsten program, ki nam omogoča, da dejansko izberemo tiste, za katere menimo, da so najboljši, ter nam med njimi omogoča plesti tematske povezave.

Dva tabora Tako smo letos v izboru, ki vam ga ponujamo, nemudoma prepoznali nekakšen odmev tega slovenskega kinoparadoksa. Že ob bežnem preletu izbranih del je namreč moč opaziti, da imamo med njimi celo falango evropskih avtorjev, ki so se preizkušali v reinterpretaciji posameznega žanra, od srhljivke do pustolovskega filma in vesterna, a so pri tem še vedno izhajali iz strogo avtorskih izhodišč, saj se nikoli ne pustijo povsem ujeti žanrskim konvencijam; na drugi strani pa imamo niz značilnih hollywoodskih produkcij, ki v težnji po avtorskem pristopu sežejo onkraj omejujočih okvirov enega samega žanra in njegovih pravil. Med obojimi in preostankom tistih, ki jih ne moremo razdeliti v ti dve skupini, se oblikujejo še druga povezovanja po formalnih ali tematskih sorodnostih: tako nas bo niz nadvse zanimivih del popeljal skozi nekatere pomembne zgodovinske dogodke, drugi tovrsten niz nam bo ponudil razmišljanja o umetnikih oziroma umetniških praksah, tretji pa o preživitvenih strategijah posameznikov pri spopadu z vsakdanjimi tegobami. A pojdimo po vrsti in si najprej pobliže oglejmo posamezna dela iz dveh glavnih taborov: tabora evropskih cineastov, ki v okvirih posameznih žanrov izvajajo avtorske posege, ter tabora ameriških filmskih obrtnikov višje kaste – doma tako v Hollywoodu kot tudi v njegovi svobodni okolici (tisti, ki kreativno sooblikuje značilnosti ameriškega neodvisnega filma) –, ki s svojo težnjo po ustvarjalni svobodi v rigidno, žanrom podrejeno studijsko produkcijo vnašajo svojsko subverzijo.

Auteurji filmske industrije Žal smo se morali letos zaradi tehničnih razlogov odpovedati enemu naših favoritov med tovrstnimi deli, briljantni, prodorni in sočno duhoviti satiri Alejandra Gonzáleza Iñárrituja z naslovom Birdman ali nepričakovana odlika nevednosti, ki bi ga lahko imeli za manifestno delo tega tabora, saj Iñárritu v njem razmišlja prav o tem – o vlogi avtorjev v kontekstu sodobne industrije zabave, obsedene s kičem in hiperprodukcijo, o nujnosti preseganja v pravila in konvencije ujete produkcije, ne nazadnje pa tudi o človeku znotraj produkcijskih procesov filmske mašinerije. A ker je Iñárritujevo delo dostopno na različnih digitalnih nosilcih in vam ga zato ne bo težko najti, bi vam ga vseeno toplo priporočili v ogled.

Morda za spoznanje manj poglobljeno in ne tako izrazito kompleksno, a zato čustveno toliko bolj silovito, pa je nadaljevanje tovrstnih premislekov, ki nam ga v svojem drugem celovečercu ponudi komaj tridesetletni ameriški režiser Damien Chazelle. Njegov Ritem norosti, ki si je na lanskoletni tekmi za oskarje zagotovil kar tri kipce (za najboljšo stransko vlogo, v kateri resnično briljira veteran J. K. Simmons – spomnimo se ga lahko iz številnih filmskih in televizijskih uspešnic: od na primer zaporniške serije Oz preko neodvisne uspešnice Juno pa vse do velikih hollywoodskih spektaklov, kot je Spider Man –, za montažo in za obdelavo zvoka), je presunljiv razmislek o tem, kako so na drugi strani Atlantika tudi polje ustvarjalnosti okužili z antagonističnim duhom, ki ne slavi igrivosti duha in nepredvidljivosti genija, pač pa zahteva le neskončni dril, ki pripelje do tehnično popolne, a brezdušne stvaritve. Ob njegovem delu bodo poleg ljubiteljev filma, ki jih obdari s prepričljivo in sijajno artikulirano pripovedjo, uživali tudi ljubitelji glasbe, saj je Chazelle ustvaril eno boljših glasbenih del zadnjih let.

V tem taboru resnično izstopa še eno delo: to je izdelek ustvarjalnega dvojca Richard Glatzer – Wash Westmoreland, film Še vedno Alice, ki se na prvi pogled zdi kot v okvire

družinske drame ujeta študija napredovanja bolezni. Toda pozorni gledalec bo v artikuliranju dinamike medosebnih odnosov, predvsem tistih na relaciji otroci – starši, pa tudi partnerskih, prav tako pa na primer tudi v premlevanju vloge jezika, lahko odkril tudi kompleksno, a vedno povsem odprto razmišljanje o identiteti, o tem, kaj nas temeljno opredeljuje in oblikuje specifiko naše osebnosti.

Okvir klasične zgodovinske drame preseže tudi Selma (z oskarjem za izvirno glasbo nagrajeno delo), kronika dogodkov, ki so boj somišljenikov Martina Luthra Kinga preko nenasilnih demonstracij zmagovito pripeljali do zagotovite volilne pravice za temnopolto, afroameriško prebivalstvo ZDA. Ava DuVernay, žal edina režiserka tokratnega izbora, je namreč temeljno posegla v prevladujočo interpretacijo dogodkov in zanemarila nekatera nesporna zgodovinska dejstva, da bi tako še jasneje poudarila tezo svojega dela: da so si afroameričani sami izborili svoje pravice, ne pa da je bila – kakor do sedaj v večini tovrstnih zgodovinskih del – belopolta večina (oziroma njen agent) tista, ki jim je te radodarno dodelila.

Evropski avtorji zagrizejo v žanr Tabor evropskih žanrskih prekucnikov je seveda zajetnejši. Pravzaprav že kar presenetljivo številen, saj med evropskimi avtorji že dolgo ni bilo takega zanimanja za žanr. Opozoriti pa morda velja, da v teh delih skoraj nikoli ne gre za primere čistega, neoporečnega žanrskega dela, ki le premeče in inovativno uporabi običajne elemente posameznega žanra, temveč za svojske reinterpretacije določenih žanrskih konvencij.

Poglejmo na primer k enemu najbolj nenavadnih del v tem pogledu, Phoenixu nam že dobro znanega nemškega cineasta Christiana Petzolda (pred leti smo pri nas lahko videli že njegovo odlično Barbaro ter še prej Jerichow). Čeprav se Petzold v svojem delu skoraj pričakovano, vsekakor pa prav nič presenetljivo zazre v povojna leta, ko je nemška družba morala zaživeti po tragediji

9

druge svetovne vojne, je svoj razmislek o tistem času vpel v formalni okvir psihološke srhljivke. Še več, motiv dvojnice, ki poganja zgodbo, si je sposodil pri samem mojstru tega žanra, Alfredu Hitchcocku, saj z njim variira eno njegovih mojstrovin, Vrtoglavico. Tako pogumnega in domiselnega spoja žanrske forme in premisleka zgodovinsko relevantnih tem že dolgo nismo videli, zato Phoenixa resnično toplo priporočamo. V nič manjši meri in nič manj iskreno pa to priporočilo velja tudi za hrvaško-slovensko koprodukcijo Kosec. Novo delo Zvonimirja Jurića, ki smo ga pred leti spoznali kot soavtorja izjemnih Črncev (z Goranom Devićem), se namreč presenetljivo igrivo in hkrati nadvse inventivno poigrava s konvencijami srhljivke, pri čemer se domiselno nasloni na travme, ki so se zarezale v dušo hrvaške družbe po izkušnji domovinske vojne. K temu dodajmo še očiten vpliv altmanovsko-carverske naveze (prepletenost in nezaključenost zgodb) in tako dobimo eno večjih presenečenj s področja nekdanje skupne države v zadnjih desetih letih.

Primerov nekonvencionalne rabe določenih žanrskih elementov nam letošnji izbor ponuja še nekaj. Na žanr filma katastrofe se je v svoji Višji sili duhovito naslonil Šved Ruben Östlund, saj grožnjo pogubnega snežnega plaza vpelje kot gibalo zgodbe, ki razčleni dinamiko partnerskih in družinskih odnosov. Slepeča snežna belina, na kateri kriče zazijajo madeži peklensko rdeče krvi, pa je očitno šibka točka vseh skandinavskih ustvarjalcev. Vanjo svojo zgodbo o očetu, ki ga bolečina ob smrti sina in pekoči občutek storjene krivice, ki jo je treba popraviti, z roba samomora pripeljeta do tega, da sam postane pošastni morilski stroj (prav tak, kakršen je njegov mogočni kamionplug, s katerim čisti norveške podeželske ceste), namreč umesti tudi Hans Petter Moland. Amaterji so čudovita reinterpretacija podžanra krimi filma, filma o krvnem maščevanju za vsako ceno. V tem kontekstu velja omeniti vsaj še film Theeb, celovečerni igrani prvenec arabskega režiserja Najija Abuja Nowarja, a vsekakor ne zgolj zaradi tega, ker imamo opraviti z

10

resnično redkim primerkom pri nas skoraj povsem neznane arabske kinematografije (gre za koprodukcijo Združenih arabskih emiratov, Katarja in Jordanije). Ne, Theeb nam v prvi vrsti ponuja posrečen spoj elementov pustolovskega filma in zgodovinske drame, ki predstavi tako specifiko nekega kulturnega okolja (beduinske nomadske družbe) kot tudi za zgodovino pomembne dogodke. Kot češnja na smetani pa je avtor v svoje delo vključil še elemente vesterna, kar ga naredi za resnično svojskega.

O umetnosti tega in onega Zadnji sklop filmov pa vznika tako samostojno kot tudi preko prepleta s prvima dvema taboroma. Zdi se namreč, da nam večje število del letošnjega izbora preko svojih zgodb spregovori o umetnostih določenih praks oziroma področij ali pa o umetnikih, ki delujejo na teh. Med temi preprosto moramo na prvo mesto uvrstiti novi film Britanca Mika Leigha, svojsko biografijo slikarja pokrajine svetlobe, Josepha Mallorda Williama Turnerja, ki nosi preprost, a zgovoren naslov – G. Turner.

Leigh se znova izkaže kot nenadkriljiv mojster vodenja igralcev, saj ti pod njegovo taktirko razgrnejo ves bogati repertoar umetnosti igre, hkrati pa tudi kot tisti pripovednik s podobami, ki zna suvereno izrabiti tudi likovno dimenzijo podob. G. Turner pa ni le portret ekscentričnega umetnika, pač pa tudi portret dobe in razmislek o vlogi umetnosti v njej. O umetnosti igre ter hkrati statusu igralca v sodobni filmski produkciji pa v svojem najnovejšem delu razmišlja nam že dobro znani Francoz Olivier Assayaz (pred leti smo z njegovim filmom Nekaj je v zraku začeli sezono). Oblaki nad Sils Mario, v katerih nastopi izjemna Juliette Binoche, pa niso le razmislek o umetnosti igre, temveč tudi presunljiva meditacija o umetnosti staranja v okolju, ki priznava le tisto, kar je mlado.

Opozoriti velja še na eno večjih presenečenj pretekle festivalske sezone, na silovito Pleme, celovečerni igrani prvenec Ukrajinca Miroslava Slabošpickega. Avtor v njem spregovori o umetnosti preživetja in prilagoditve, pri tem pa se nasloni le na govorico podob, saj se je dialogom povsem odrekel. A pazite,

to vsekakor ni primerek nemega filma!

O umetnosti preživetja in medčloveške solidarnosti v svojih novih delih spregovorita še dva evropska avtorja: v filmu Popolni dan (v katerem je zbral pisano in zvezdniško igralsko zasedbo) na igrivo duhovit, a vseeno krvavo resen način to izpelje Španec Fernando León de Aranoa, v filmu Daleč od ljudi pa o preživitvenih strategijah in dialogu med kulturami razmišlja Francoz David Oelhoffen. Tu sta seveda še domači adut, znova živahni Jan Cvitkovič, ki se je s svojim

še povsem svežim delom (svetovno premiero ima na septembrskem montrealskem festivalu), humoresko o umestnosti spopada s tegobami vsakdana, komedijo Šiška Delux, poklonil četrti, v kateri je preživel večino svojega ljubljanskega obdobja, ter »avtorski spektakel« Everest, v katerem izjemni islandski režiser Baltasar Kormákur spregovori o umetnosti enega slovenskih nacionalnih športov – alpinizma.

Denis Valič

11

16. in 20. oktober 2015

Ritem norosti

(Whiplash, ZDA, 2014, barvni, 107 min.)

režija Damien Chazelle scenarij Damien Chazelle fotografija Sharone Meir glasba Justin Hurwitz montaža Tom Cross igrajo Miles Teller (Andrew), J. K. Simmons (Fletcher), Paul Reiser (Jim Neimann), Melissa Benoist (Nicole), Austin Stowell (Ryan), Nate Lang (Carl Tanner), Chris Mulkey (stric Frank), Suanne Spoke (teta Emma), Charlie Ian (Dustin), Jayson Blair (Travis), Sam Campisi (8-letni Andrew) produkcija Bold Films, Blumhouse, Right of Way Films festivali, nagrade (izbor) oskarji 2014: najboljši stranski igralec (J. K. Simmons), najboljša montaža, najboljša obdelava zvoka; zlati globusi 2014: najboljši stranski igralec (J. K. Simmons); nagrade BAFTA 2014: najboljši stranski igralec (J. K. Simmons), najboljša montaža, najboljši zvok; Calgary 2014: najboljši igrani celovečerec; Deauville 2014: nagrada občinstva, posebna velika nagrada; Sundance 2014: nagrada občinstva za najboljšo dramo, velika nagrada žirije za najboljšo dramo ocena občinstva 5 povprečna ocena kritike 5 distribucija Continental film

12

zgodba Devetnajstletni Andrew je obetaven in izjemno ambiciozen bobnar, študent na elitnem glasbenem konservatoriju na Manhattnu, kjer so se izšolali nekateri velikani sodobnega jazza.

Trdno je odločen, da se bo dvignil nad sivino povprečja, v kateri se kljub njihovi nesporni kvaliteti utaplja večina njegovih kolegov.

Andrew ničesar noče prepustiti naključju, in tako vadbi posveča ves svoj prosti čas.

Zaradi njegove brezkompromisne predanosti ideji popolne izvedbe in nepopustljivosti pri piljenju tehnike, nič manj pa tudi zaradi skoraj bolestne ambicioznosti, so njegove vaje pogosto videti kot nekakšno samokaznovanje in samotrpinčenje. Toda kmalu se izkaže, da Andrewa pravi pekel šele čaka. Prebije se namreč v šolsko glasbeno skupino, ki jo kot mentor vodi Terence, uveljavljeni jazzovski glasbenik in uspešen, a tudi hudo kontroverzen pedagog, ki učence terorizira s svojimi skrajno brutalnimi učnimi metodami in zahtevo po absolutni popolnosti tehnične izvedbe izbrane kompozicije. Intenzivnost vadbe pod Terencovim mentorstvom je tolikšna, da z učencev tečeta znoj in kri. Čeprav Andrew na trenutke že prav ječi od bolečine, si ne drzne odnehati, saj bi s tem priznal poraz. A do kod, kako daleč je še pripravljen iti?

komentar »Da je genij en odstotek navdiha in 99 odstotkov prelitega potu, je vedel že Thomas Edison. Charlie Parker ni postal veliki Charlie Parker, dokler mu ni med nekim nastopom bobnar Joe Jones v glavo zabrisal činele in ga skoraj ubil. A kako daleč je predaleč? se sprašuje Ritem norosti in pri tem poskrbi za nepozaben nastop v kategoriji velikih mojstrov. [...] [ta] ni drama o tem, kakšna odrekanja, ponižanja in napori so potrebni na poti do izjemnosti in slave, prej (nemoralizirajoča) parabola o tem, kaj se zgodi, če vsi pristanemo na predpostavko, da se genija ne da vzgojiti drugače kot z odrekanji, muko in psihološko vojno. [Chazellova] Energična, prasketajoča, od glasbe prekipevajoča drama [...] izhaja iz simbiotičnega razmerja med mentorjem in varovancem, obenem pa raziskuje samodestruktivni nagon, ki se skriva v srčiki prenekaterega velikega umetnika. S pomočjo

jazza in sijajne montaže je Ritem norosti točno to, kar obljublja slovenski naslov: tempirana bomba, ki ne ponuja niti sekunde oddiha, jazzovski solo, ki z začrtanih tirnic odjadra v nepredvidljive meandre.« Ana Jurc, MMC RTVSLO »Ko sta Michael Powell in Emeric Pressburger leta 1948 posnela virtuozne Rdeče čeveljčke, se jima ni niti sanjalo, kako vpliven film sta posnela. [...] Martin Scorsese je Rdeče čeveljčke prelevil v Podivjanega bika, Darren Aronofsky v Črnega laboda, Damien Chazelle pa v Ritem norosti, le da je balerina tokrat 19-letni bobnar (Miles Teller), ki hoče postati največji jazz bobnar na svetu, zato bobna in bobna in bobna, trenira in trenira, brez konca in kraja, z meniško vnemo, strastno, fanatično, agonično in mučeniško (ja, bobnanje je njegovo življenje, njegova obsesija ipd.), do znoja, bolečine, solz in krvi pa ga stiska in priganja nič manj fanatični dirigent na nekem newyorškem konzervatoriju (J. K. Simmons), tiranski, brutalen, manipulativen, profan, strupen in vreščeč kot narednik Hartman v Kubrickovem Full Metal Jacketu. Njune konfrontacije so adrenalinski teater krutosti, spektakel discipliniranja in tempiranja, resničnostni šov mazohizma, kaznovanja in poniževanja, ekstremni beli jazz vzdržljivosti. Kar pomeni: če nisi pripravljen ogroziti svojega življenja, ne boš nikoli velik, kaj šele velik umetnik. Če svojega talenta ne zaliješ z bolečino, solzami in krvjo, ne boš nikoli velik umetnik. Če nimaš fanatične miselnosti terorista, ne boš nikoli velik umetnik.« Marcel Štefančič, jr., Mladina »Tako se Ritem norosti (pri zasnovi katerega se je avtor vsaj delno oprl tudi na svojo lastno življenjsko izkušnjo) med razglabljanjem o tistem temeljnem vprašanju umetniškega ustvarjanja, pravzaprav o sami veliki skrivnosti umetnosti – kaj je tisto, kar porodi umetnika: je to ‘božji navdih’, preblisk genialnosti, ali pa mukotrpna repeticija, neskončno ponavljanje istega –, pretvori v nekakšno glasbeno navdahnjeno pedagoško srhljivko, ki ji intenzivnost in silovitost zagotavljata izvrstna glavna igralca, mladi Miles Teller in predvsem veteran med hollywoodskimi karakternimi

13

igralci, J. K. Simmons. Zato je resnično škoda, da okus celote – prefinjeno začinjene z nizom glasbenih intermezzov – malce pokvari avtorjev izrazito enostranski pogled na zastavljeno dilemo, saj nam na zastavljeno vprašanje odgovori povsem enostransko, že skoraj dogmatično: ustvarjalni virtuoz se lahko porodi le in zgolj iz bolečine in trpljenja neskončnega drila.« Denis Valič, RA SLO – Ars (oddaja Gremo v kino)

izjava avtorja »Videl sem že številne glasbene filme, ki poveličujejo glasbo ali prikazujejo veliko radost ob muziciranju, kar je seveda zelo pomembna prvina in je ne želim zanikati.

Nisem pa videl prav veliko filmov, ki bi zares poglobljeno proučevali strahove ob glasbenem poustvarjanju ali jezik, s katerim se glasbeniki lahko med seboj obravnavajo, ter kako te lahko oropa človeškega dostojanstva in spominja na strogo vojaško urjenje. [...] Zato se mi je zdelo zanimivo ustvariti glasbeni film, ki bi spominjal na grozljivko, boj za življenje in smrt.« (Damien Chazelle)

režiser Damien Chazelle, ki se je leta 1985 rodil v mestu Providence, v zvezni državi Rhode Island, se je sprva – kljub v mladosti že večkrat izpričani naklonjenosti filmu – odločil za študij na glasbeni šoli, kjer se je hotel izpopolniti za jazzovskega bobnarja. Tu je naletel na energičnega in skrajno zahtevnega učitelja,

14

po katerem je zasnoval lik kontroverznega pedagoga, ki nastopi v njegovem drugem celovečernem delu, Ritmu norosti. Tudi sicer se je pri zasnovi tega dela močno oprl na lastno izkušnjo s študijem glasbe, pa čeprav se na prvi pogled morda ne zdi tako, saj je sam v nasprotju z Andrewem študij kmalu opustil.

A kot rad opozori, se to še zdaleč ni zgodilo zaradi prestrogega in prezahtevnega učitelja, pač pa preprosto zaradi lastnega spoznanja, da ne premore dovolj glasbenega talenta.

Tako je kasneje na Harvardu poleg programa vizualnih in naravovarstvenih študij vpisal še dodiplomski program iz filmske režije ter ga leta 2007 zaključil. Toda Chazelle se tudi glasbi ni hotel povsem odreči in rezultat tega je bil njegov celovečerni prvenec, muzikal Guy and Madeline on a Park Bench (Gay in Madeline na klopci v parku, 2009). Sledil je scenarij za drugi celovečerec, Ritem norosti, ki pa se ga je moral Chazzelle, kljub odličnim odzivom stroke, zaradi težav pri financiranju produkcije lotiti postopoma: najprej je posnel kratkometražec z istim naslovom, s katerim je leta 2013 na festivalu v Sundance zmagal med kratkimi filmi, že naslednje leto pa se je na festival vrnil s celovečercem in tam znova slavil: Ritem norosti je v kategoriji dramskih del osvojil nagrado občinstva in veliko nagrado žirije. Uspešen je bil tudi na podelitvi oskarjev, saj je prejel kar tri (stranski igralec, montaža, zvok), trenutno pa dela na tretjem celovečercu – seveda ponovno muzikalu (z Ryanom Goslingom in Emmo Stone v glavnih vlogah).

23. in 27. oktober 2015

Višja sila

(Turist/Force majeure, Švedska/Danska/Francija/Norveška, 2014, barvni, 118 min.)

režija Ruben Östlund scenarij Ruben Östlund fotografija Fredrik Wenzel glasba Ola Fløttum montaža Ruben Östlund, Jacob Secher Schulsinger igrajo Johannes Bah Kuhnke (Tomas), Lisa Loven Kongsli (Ebba), Clara Wettergren (Vera), Vincent Wettergren (Harry), Kristofer Hivju (Mats), Fanni Metelius (Fanni) produkcija Beofilm, Coproduction Office, Film i Väst, Motlys, Plattform Produktion, Rhône-Alpes Cinéma, Société Parisienne de Production festivali, nagrade (izbor) Cannes 2014: velika nagrada žirije (v sklopu sekcije Posebni pogled); Motovun 2014: nagrada FIPRESCI; Sevilla 2014: nagrada za najboljši scenarij; Göteborg 2015: nagrada mesta Göteborg; Palm Springs 2015: nagrada za obetavnega režiserja; Sarajevo 2014; Toronto 2014; Viennale 2014; LIFFe 2014 povprečna ocena občinstva 5 povprečna ocena kritike 4,5 distribucija Demiurg

15

zgodba Švedska družina se za teden dni odpravi na luksuzno smučišče v francoskih Alpah. Vse poteka v najlepšem redu, zato sta Tomas, poslovnež, in njegova žena Ebba nadvse zadovoljna, z njima pa tudi njuna otroka, hčerka Vera in sin Harry. Tadva se tako kot mama Ebba veselita predvsem dejstva, da si je zanje končno vzel čas tudi oče, saj je sicer povečini odsoten. Tako se skupaj zabavajo, smučajo, igrajo, jedo in umivajo. Drugi dan teh skoraj idiličnih družinskih počitnic se vsi štirje zberejo na zunanji terasi turističnega kompleksa, kjer so nastanjeni in kjer jim bodo postregli s kosilom. Med čakanjem na hrano sledijo dogajanju na bližnjem strmem pobočju, kjer se delavci pripravljajo na to, da bodo nadzorovano sprožili snežni plaz. Tako kot večina tam prisotnih moških tudi Tomas s telefonom snema vznemirljivo dogajanje.

A takrat se sproži alarm: snežni plaz uide nadzoru in grozi, da bo zgrmel prav na teraso, kjer se še vedno nahaja celotna družina ter množica drugih gostov, večinoma družin.

Tomas, ponosni poglavar družine, prične panično bežati in razmišlja le o tem, kako se rešiti, medtem pa ga osupla Ebba, ki najprej pomisli na otroka in kako ju spraviti na varno, le nemo opazuje, medtem ko jo objame oblak snežnega prahu. Plaz zdrvi mimo, in ko tudi uradno potrdijo konec nevarnosti, se Tomas vrne na teraso, k Ebbi in otrokoma, ki jih je tam prepustil negotovi usodi. Dela se, kot da se nič ni zgodilo, in pričakuje, da bo vse tako kot prej, a mu pogled Ebbe in otrok daje vedeti, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo.

komentar »Izjemna odlika Östlundovega filma pa je v tem, da nikoli ne obsoja. Življenje slika v njegovi tragikomični podobi, brez dokončnih odgovor oziroma rešitev. Starogrški traged Evripid je v svojih igrah velikokrat posegel po zunanji sili, imenovani deus ex machina, da je lahko razpletel svoje igre; pri Östlundu je poseg višje sile oziroma plazu organsko povezan s samim dogajanjem, ima pa popolnoma nasproten učinek. Dogajanje šele zaplete, ali bolje, življenje neke družine razpre v njegovi

16

elementarni resnici. Ni lahko živeti, nekako pravi Östlund, in to se mu zdi hkrati žalostno in izrazito smešno dejstvo. Lahko od filma ali umetnosti pričakujemo še kaj več?« Matej Juh, RA SLO – Ars (oddaja Gremo v kino) »Višja sila vzame grožnjo naravne katastrofe, a jo spretno spreobrne v psihološko dramo o katastrofi druge vrste. Osebnejše. V njej se prav tako poigrava z do zdaj izredno neizkoriščeno tematiko pričakovane vloge moškega kot tudi z destrukcijo zakonskega življenja, ki po nekaj letih zaide v rutino, pa si tega nihče ne želi zares priznati. Vsak starš je verjetno prepričan, da bi ob katastrofi najprej naravno zaščitil svoje otroke, ravnati po nagonu preživetja ni družbeno sprejemljivo. [...] Ruben Östlund nastavlja neprijetno ogledalo vsem, ki slepo verjamemo v viteštvo in družbene norme, sesuje vlogo moškega, ob tem pa naslika zelo slabo reklamo za zakonsko življenje in s pretanjenim občutkom za človeško psiho in napake dokaže, da se sreča ne skriva v udobnem življenju in lepi ženi, ampak imamo lahko na videz vse, pa se nam svet sesuva. Film deluje na vseh ravneh – psihološko zadene v samo bistvo, zlasti če smo že imeli izkušnje z umirajočo zvezo in nepotešenimi pričakovanji.

Vizualno je čudovit, z vsakim kotom ponazarja ujetost protagonistov, zamegljeni in zasneženi smučarski dnevi, ki jih prekinja zvok topov in plazov, ne puščajo nobenega dvoma, da je oddih bolj mučenje kot kaj drugega, čeprav Östlund napetost na nekaterih mestih razreže s še kako dobrodošlimi humornimi vložki.

Struktura z razparceliranjem na dneve deluje kot triler, ki gradi napetost do konca, pri čemer v zgodbo vplete še dva na videz normalna in srečna para, ki postaneta kolateralna škoda napetosti med Tomasom in Ebbo.« Kaja Sajovic, MMC RTV SLO »Östlund se, potem ko postavi temelje svoje male sadistične veseloigre, naravnost užitkarsko poda v raziskavo teme razkroja zakonskega življenja. Plast za plastjo načenja občutljivo tančico fantazme, ki poročeni par ohranja v blaženem prepričanju, da so spolne vloge varno položene na večnih

tirnicah tradicije. [...] Zanima ga, kaj se zgodi, ko v nepredvidljivih situacijah ostanemo brez moralnega kompasa in se družbeni konstrukti, kot so zakonska zveza, moške in ženske spolne vloge, čast, odgovornost in podobno umaknejo pred sebičnejšimi vzgibi, ko se človek kot družbeno bitje umakne pred človekom – živaljo. V Višji sili se radovednost Östlunda, ljubiteljskega sociologa, združi s prvinsko fascinacijo človeka nad samim seboj.

Rezultat je bergmanovsko natančen, mučno humoren prikaz psihološkega stanja moškega, ki se po popolnem ponižanju ubada s smrtjo svojega ega ...« Bojan Bregar, Ekran

izjava avtorja »Na to temo so nastale številne znanstvene študije in te skoraj soglasno ugotavljajo, da se po katastrofi, ugrabitvi letala ali brodolomu, veliko število preživelih loči. Zdi se tudi, da v večini primerov moški ne ravnajo v skladu s pričakovanimi kodeksi viteštva. [...] Kar je najverjetneje poglavitni razlog za razveze.

Zaradi tega sem želel raziskati uveljavljeno predstavo, da mora biti moški zaščitnik svoje žene in družine, družbeni kodeks, ki pravi, da se v nevarnosti ne sme umakniti.« Ruben Östlund, režiser in scenarist

režiser Ruben Östlund se je rodil leta 1974 v švedskem mestu Styrsö. Hitro se je uveljavil kot eden najbolj samosvojih in drznih skandinavskih filmskih ustvarjalcev zadnjega desetletja. Je neusmiljen raziskovalec človeškega vedenja, znan po pikrem humorju in značilni vizualni podobi svojih del, ki ji poseben pečat dajejo dolgi posnetki ter nekonvencionalna raba programov za obdelavo slike v fazi postprodukcije. Svojo kariero je začel v devetdesetih letih z amaterskimi smučarskimi filmi, zadnje desetletje pa pobira nagrade na najpomembnejših svetovnih festivalih.

Dva od njegovih štirih celovečercev sta bila izbrana kot uradna švedska kandidata za oskarja. Za svoj celovečerni prvenec, film Kitarski mongoloid (Gitarrmongot, 2004), je na moskovskem festivalu prejel nagrado FIPRESCI, širše mednarodno priznanje pa mu je prinesel drugi celovečerec, delo Nenamerno (De ofrivilliga, 2008), ki je svojo premiero doživelo na canskem festivalu, v uradnem programu sekcije Posebni pogled. Dve leti kasneje je bil za kratki film Incident pred banko (Händelse vid bank, 2009) nagrajen z berlinskim zlatim medvedom, za svoj tretji celovečerec Igra (Play, 2011), s katerim se je predstavil v canski sekciji Štirinajst dni režiserjev, pa je prejel več mednarodnih nagrad ter najvišje skandinavsko priznanje, nagrado Nordijskega sveta. Višja sila je Östlundov četrti celovečerec.

Ljubljanski Liffe se mu je nedavno posvetil v sekciji Posvečeno.

17

13. in 17. november 2015

Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju

(En duva satt på en gren och funderade på tillvaron, Švedska/Norveška/ Francija/Nemčija, 2014, barvni, 100 min.)

režija Roy Andersson scenarij Roy Andersson fotografija István Borbás, Gergely Pálos glasba Hani Jazzar, Gorm Sundberg montaža Alexandra Strauss igrajo Holger Andersson (Jonathan), Nils Westblom (Sam), Charlotta Larsson (Lotta), Viktor Gyllenberg (kralj Karel XII.), Lotti Törnros (učiteljica flamenka), Jonas Gerholm (osamljeni polkovnik), Ola Stensson (kapitan, brivec) produkcija Roy Andersson Filmproduktion AB, 4 1/2 Film festivali, nagrade (izbor) Benetke 2014: zlati lev; Toronto 2014; Busan 2014; Solun 2014; LIFFe 2014; Rotterdam 2015 ocena občinstva 4 povprečna ocena kritike 5 distribucija Demiurg

18

zgodba Sam in Jonathan sta potujoča prodajalca različnih pretežno neuporabnih, a »nadvse zabavnih pripomočkov«, kot so na primer vampirski zobje, smejalna naprava, groteskna obrazna maska ... Ko sta sama in si lahko privoščita trenutke prijateljske iskrenosti, si pogosto priznata, da se jima njuni največji prodajni hiti le redkokdaj zdijo resnično smešni. A kot svojemu poslu povsem predana profesionalca, neoporečna in neomadeževana trgovca z žarom verujočih ljudi prepričujeta, da jim bo s pripomočki, ki jih ponujata, uspeh zagotovljen, saj naj bi bilo splošno znano, kako so duhoviti ljudje v družbi bolje sprejeti. Ko tako brez jasnega cilja vandrata po deželi, na svoji poti srečata vse polno zanimivih likov: kapitana ladje, ki je opustil življenje na morju in postal brivec; učiteljico flamenka, ki rada otipava svojega mladega učenca; šepajočo natakarico, ki namesto denarja od strank sprejema poljube; celo vojaško brigado iz 18. stoletja, na čelu katere je kar sam kralj Karel XII. Skozi oči dveh trgovcev odkrivamo absurdnost človekovega obstoja v zablodeli in dezorientirani družbi zahodnega sveta.

komentar »Andersson vse podredi tezi, da smo vsi že mrtvi, da je vseeno, kateri dan v tednu je, in da le še čakamo, da se zgodi tisto, kar se mora neizogibno zgoditi: kadri so dolgi, kamera je negibna, barve so izprane, ritem je pogreben, humor je obešenjaški, ljudje – bledični, brezkrvni, zombificirani – pa so le dioramske ‘žive jaslice’, spodvite v serijo skečev, anekdot, gegov in vicev, ki sporočajo, da je življenje le kozmični vic. Trgovska potnika (Holger Andersson & Nils Westblom), ki se vijeta med temi skeči, ljudem ponujata nesmiselne ‘igračke’, ki naj bi jih spravile v dobro voljo in smeh, toda smeh je za žive le to, kar so za mrtve elektrošoki. Nič ni bolj smešnega in komičnega od ljudi, ki se delajo, da so živi. In nič ni bolj absurdnega od ljudi, ki si naročajo kosila, pa čeprav vedo, da jih ne bodo mogli pojesti. A Andersson nas opozori še na nekaj: hkrati tudi nič bolj srhljivega ni.« Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Film Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju švedskega auteurja Royja Anderssona je sklepni del režiserjeve eksistencialne ‘trilogije o človeški biti’, ki se je začela leta 2000 s filmom Pesmi z drugega nadstropja in nadaljevala leta 2007 s filmom Ti, ki živiš. Tisti, ki ste seznanjeni z Anderssonovima prejšnjima celovečercema, veste, kaj lahko od tega filma, ki krši vsa pravila konvencionalne filmske pripovedi, pričakujete, vsi drugi pa se pripravite na eno od najbolj nenavadnih kinematografskih izkušenj svojega življenja. Tako kot njegova predhodnika je tudi film Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju zasnovan kot serija ohlapno povezanih vinjet, v katerih nam avtor z zvrhano mero črnega skandinavskega humorja razkriva različne plati človeškega značaja. [...] Andersson je svojo bizarno nadrealistično trilogijo snemal skoraj 15 let. Ko si boste ogledali film Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju, boste videli, zakaj.

Vsak prizor je namreč mojstrovina v malem.« Klemen Černe, Planet Siol.net »Humor filma, ki si je pred letom dni prisvojil zlatega leva na beneški Mostri, je kar se da poseben, tipično severnjaški, hkrati pa nabit s tenkočutno poezijo. [...] Švedski filmar Roy Andersson se je po daljši pavzi, v kateri se je posvečal predvsem snemanju televizijskih reklam, spet vrnil k veliki ljubezni, filmu. Sedme umetnosti se je spet lotil s pomočjo nadrealističnega in absurdnega pripovedovanja grotesknih zgodb, tokrat z uporabo devetintridesetih kratkih življenjskih skic, ki so vsaka zase prava mojstrovina.

Nekajminutne zgodbice naposled sestavljajo velik skupinski portret življenja, smrti, revščine, brezbrižnosti, ki se jih Andersson vsakič znova loteva na zelo poseben način. Dolgi naslov filma je Anderssonu navdahnil flamski slikar Bruegel; med njegovimi renesančnimi mojstrovinami je tudi sijajna pokrajina z naslovom Lovci v snegu.

Anderssonovo delo zahteva poseben pristop – kot da bi se lotili branja prijetnih črtic, ki se vsakič začnejo na novo, v resnici pa so vse med sabo tesno povezane.« nepodpisan zapis, Primorski dnevnik

19

izjava avtorja »Flamski slikar iz 16. stoletja, Bruegel starejši, je med svojimi renesančnimi mojstrovinami naslikal sijajno pokrajino z naslovom Lovci v snegu. Z vrha hriba nad majhnim flamskim mestom vidimo vaščane, kako drsajo po zamrznjenem jezeru v dolini. V ospredju se trije lovci in njihovi psi vračajo z lova. Z golih drevesnih vej nad njimi štiri ptice radovedno opazujejo naprezanje ljudi spodaj. [...] zdi se, kot da tuhtajo: Le kaj delajo ljudje tam doli?

Zakaj so tako zaposleni? [...] Goloba sestavljajo vsakdanje in neobičajne zgodbe, ki prikazujejo naše življenje v vsej njegovi veličini in trivialnosti, lepoti in tragediji, pretiravanju in žalosti – in sicer s panoramske perspektive, kot bi jih pripovedoval ptič, ki razmišlja o človeškem stanju.« Roy Andersson, režiser in scenarist

režiser Roy Andersson se je rodil leta 1943, in sicer v švedski prestolnici Göteborgu. V mednarodnem prostoru se je uveljavil leta 1970, ko je njegov prvi celovečerec, Švedska ljubezenska zgodba (En kärlekshistoria), osvojil štiri nagrade na Berlinskem filmskem festivalu. Že sredi 70-ih let je pričel Andersson

20

intenzivno ustvarjati tudi na polju televizijskih oglasov ter se kmalu razvil v enega najbolj cenjenih avtorjev na tem področju. S svojimi kratkimi TV-spoti je postal tudi serijski zmagovalec, saj je na oglaševalskem canskem festivalu osvojil kar osem zlatih levov. Hkrati pa mu je tovrstno ustvarjanje zagotovilo izdatna finančna sredstva, ki jih je lahko vlagal v lastno filmsko ustvarjanje. Ta način dela mu omogoča ustvarjanje resnično intenzivnih in premišljeno zasnovanih del, ki pogosto sežejo po najvišjih priznanjih. Leta 2000 je na primer v Cannesu prejel posebno nagrado žirije za Pesmi iz drugega nadstropja (Sånger från andra våningen), prvi del trilogije »o tem, kako je biti človek«. Sedem let kasneje je bil na omenjenem festivalu prikazan drugi del trilogije, film Ti, ki živiš (Du levande). Filma sta utrdila Anderssonov osebni slog, ki ga zaznamujejo statični posnetki, do potankosti premišljeno zasnovane podobe ter preplet absurdnega humorja in človečnosti. Leta 2009 ga je Muzej moderne umetnosti v New Yorku počastil z razstavo, na kateri si je bilo poleg njegovih filmskih del mogoče ogledati tudi nekaj televizijskih oglasov. Anderssonov peti celovečerec Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju je tretji in zadnji del njegove petnajst let nastajajoče trilogije.

20. in 24. november 2015

Še vedno Alice

(Still Alice, ZDA, 2014, barvni, 101 min.)

režija Richard Glatzer, Wash Westmoreland scenarij Richard Glatzer, Wash Westmoreland (po literarni predlogi Lise Genove) fotografija Denis Lenoir glasba Ilan Eshkeri montaža Nicolas Chaudeurge

igrajo Julianne Moore (Alice Howland), Kate Bosworth (Anne HowlandJones), Shane McRea (Charlie Howland-Jones), Hunter Parrish (Tom Howland), Alec Baldwin (John Howland), Kristen Stewart (Lydia Howland), Erin Darke (Jenny) produkcija Lutzus-Brown, Killer Films, BSM Studio, Big Indie Pictures, Shriver Films festivali, nagrade (izbor) oskarji 2015: za najboljšo igralko; zlati globusi 2015: najboljša igralka (drama); BAFTA 2015: najboljša igralka; Palm Springs 2015: nagrada za življenjski dosežek puščavska palma (Julianne Moore); Toronto 2014; Hamptons 2014; Rim 2014; Göteborg 2015; Glasgow 2015 ocena občinstva 4,5 povprečna ocena kritike 4,5 distribucija FIVIA – Vojnik

21

zgodba 50-letna Alice Howland je ugledna profesorica jezikoslovja, ki je skupaj s soprogom Johnom, prav tako renomiranim strokovnjakom na področju nevrologije, vzgojila tri krasne otroke. Najstarejša hčerka Anna je uspešna, srečno poročena mlada dama, ki se tudi sama pripravlja na starševsko vlogo, mlajša Lydia se še vedno išče in se poskuša uveljaviti kot igralka, medtem ko sin Tom sledi očetovemu zgledu in že uspešno gradi kariero v medicini. S tako idilično družinsko sliko in kariero na vrhuncu je Alice nedvomno prototip zelo srečne osebe.

Težave v raju se začnejo, ko nekega dne med rekreativnim tekom Alice naenkrat ne zna več najti poti domov. Stvari se potem vrnejo v normalo, a v naslednjih dneh ji spomin znova začne povzročati preglavice. Zaskrbljena Alice obišče zdravnika, ki posumi na začetke Alzheimerjeve bolezni. Dodatne preiskave potrdijo črni scenarij in naša junakinja in njeni najbližji se morajo naenkrat sprijazniti z bolečo resnico: čeprav je hitrost napredovanja bolezni težko predvideti, je vsem skupaj jasno, da bodo luknje v spominu iz dneva v dan bolj ogrožale njeno sposobnost za poučevanje na univerzi in, kar je še pomembneje, trajno brisale koščke njene intime in družinske preteklosti.

komentar »Še vedno Alice je natančen, umerjen film, ki mu uspe podati sočutje brez pomilovanja ali pokroviteljske drže do svojega subjekta – morda zato, ker čustveni odzivi, jokave izpovedi in druge travme Alicine družine pušča ob strani (zaradi tega sicer vsi stranski liki ostajajo dvodimenzionalni). Moorova je navzoča v čisto vsakem kadru, pa čeprav proti koncu, ko bližnji odločajo o njeni usodi, zamegljena in potisnjena v ozadje. Direktor fotografije Denis Lenoir zamegljen fokus uporablja kot (sicer precej predvidljiv) vsebinski prijem, podobno kot nas preskoki v času vračajo v neko generično preteklost sončnih poletij in družinske idile. V nasprotju z drugimi ‘filmi o boleznih’, ki jim radi očitamo preračunljivo spogledovanje z nagradami, scenarij k sreči Moorovi ne odmerja nobenega velikega, katarzičnega prizora zloma, samo počasen,

22

srce parajoč zdrs v praznino. Veliko je bilo napisanega tudi o tem, kako se Kristen Stewart v zadnjem času uspešno otresa slovesa ‘tiste namuljene nesrečnice’ iz Somraka in razkazuje svoj širok igralski razpon. Osebno se mi zdi, da tako v Alice kot v nedavnih Oblakih nad Sils Mario samo kroži po svojih zdaj že utečenih tirnicah: žvečenje ustnice, šarjenje po laseh in večni slog zapuščene grungerke kažejo na nezmožnost kakršne koli globlje vizualne in psihološke preobrazbe za vlogo: vsakokrat na dan bije njena osebnost, ki popolnoma zasenči lik, ki naj bi ga igrala. Nekaj podobnega se tukaj dogaja tudi z Alecom Baldwinom, ki – morda zaradi svoje medijske podobe – vzbuja rahlo zlovešč, neopredeljeno grozeč vtis tudi v trenutkih, ko naj bi bil zgolj utelešenje vdanega moža.« Ana Jurc, MMC RTV SLO »Še vedno Alice inteligentno na več nivojih obravnava različne problematike – življenje in boj z alzheimerjem, družinske odnose in vrednote ter poklic igralca oziroma umetnika, ki tudi v 21. stoletju še vedno ni razumljen kot ‘zaresen’ poklic, tako kot sta na primer pravnik ali zdravnik. S tem film le še pridobi na umetniški vrednosti. V ekipi ni šibkega člena, ne med igralci (Alec Baldwin, Kristen Stewart …) in ne med tehničnim delom ekipe (režija, montaža …), ter mu tako ne gre ničesar očitati, z izjemo izjemne igre Julianne Moore pa tudi ne prinaša presežkov ali inovacij. Srce parajoča zgodba o bolezni, ki te spremeni v najbolj nemočnega pacienta. Veš, da je nekaj narobe, ne veš pa točno, kaj. Veš, da moraš na stranišče, ne veš pa, kje je. V začetni fazi si Alice posname navodila za samomor, ko se bo bolezen dovolj razširila, toda ko se to zgodi, si ne more zapomniti, kako ga naj stori. Tak je življenjski krog, saj na neki točki otroci postanejo skrbniki svojih staršev. In profesorica lingvistike, specializirana za razvoj govora pri malčkih, na koncu več ne zna govoriti.« Nika Švab, Koridor

izjava avtorja »Največja tragedija Alzheimerjeve bolezni je morda ta, da nas vse pogostejše in obsežnejše luknje v spominu, v sozvočju s temi pa še siromašenje našega jezika, sposobnosti izražanja, na koncu pripelje do vedno večjih težav pri vzpostavljanju lastne identitete. V filmu sva hotela predstaviti Alice, kako se proti temu bori z vsemi razpoložljivimi sredstvi, kako je odločena, da se temu procesu izgube identitete upre, kako pri tem išče druge načine komunikacije in tako poskuša ohraniti podobo o sami sebi, pa čeprav ji jezik sčasoma ni več na voljo.«

serij, ki se mora na delovnem mestu kot homoseksualec soočati z močno homofobijo, je bila prikazana na številnih festivalih in tam pritegnila nemalo pozornosti. Sledilo je srečanje z Washem Westmorelandom, s katerim sta se kmalu poročila, predvsem pa sta pričela skupaj soustvarjati. Tako sta v letih od 2001 do 2013 ustvarila niz štirih neodvisnih filmov, od prvenca Fluffer (2001) do Poslednjega Robina Hooda (The Last of Robin Hood, 2013), ki je pravzaprav svojska zgodba o zadnjem ljubezenskem razmerju Errola Flynna, morda najbolj znanega Robina Hooda. Še vedno Alice je njun peti in do sedaj daleč najuspešnejši skupni filmski projekt.

Richard Glatzer, Wash Westmoreland, režiserja in soscenarista

režiser Richard Glatzer se je rodil leta 1952 v New Yorku, študij angleškega jezika in književnosti pa je opravil na univerzi v Virginiji. Sredi 80ih let je preko zaposlitve na televiziji vstopil tudi v svet filma. Sprva je sicer pod vodstvom Jayja in Lewisa Allena sodeloval pri ustvarjanju nekaterih TV-serij, kot je Ameriški top model, leta 1993 pa je posnel svoj prvi neodvisni celovečerni igrani film, Žalovanje (Grief ). Ta komična drama o scenaristu cenenih TV-

23

11. in 15. december 2015

Leviatan

(Leviafan, Rusija, 2014, barvni, 141 min.)

režija Andrej Zvjagincev scenarij Oleg Negin, Andrej Zvjagincev fotografija Mihail Krišman glasba Philip Glass montaža Anna Mass igrajo Aleksej Serebrijakov (Nikolaj), Elena Ljadova (Lilja), Vladimir Vdovičenkov (Dimitrij), Roman Madjanov (Mer), Ana Ukolova (Anžela), Aleksej Rozin (Paša), Sergej Pokodajev (Romka), Platon Kamenev (Vitja) produkcija Non-Stop Productions festivali, nagrade (izbor) Cannes 2014: zlata palma za najboljši scenarij; zlati globusi 2014: najboljši tujejezični film; München 2014: nagrada za najboljši film; Sevilla 2014: nagrada za najboljšo fotografijo; São Paulo 2014: nagrada za najboljši film; London 2014: nagrada za najboljši film; Palm Springs 2014: nagrada FIPRESCI; Karlovi Vari 2014; Telluride 2014; Toronto 2014; Busan 2014; LIFFe 2014 povprečna ocena občinstva 5 povprečna ocena kritike 5 distribucija FIVIA – Vojnik

24

zgodba Kolja, preprosti mehanik, z mlado ženo in najstniškim sinom iz prejšnjega zakona živi v majhnem mestu ob Barentsovem morju.

Njihova sicer skromna hišica stoji na morda najlepšem delu tamkajšnje obale, zato ga hoče skorumpirani župan Vadim prisiliti k prodaji zemljišča, saj bi si rad na njem postavil luksuzni vikend. Županova aroganca in brezbrižnost pa se tu ne ustavita: ne le, da Kolji za odkup zemljišča ne ponudi primerne cene, pač pa je ta že prav ponižujoče nizka. Obupani Kolja na pomoč pokliče prijatelja Dimitrija, s katerim sta skupaj služila vojni rok, saj je ta medtem postal nadvse uspešen in iskan moskovski odvetnik s številnimi vezami in poznanstvi.

Prav te mu omogočijo, da o Vadimu izbrska nekaj obremenilnih informacij, in tako se v odmaknjeni predel Rusije, kjer domujeta Kolja in Vadim, odpravi trdno prepričan, da bo slednjega pripravil k umiku. Toda tudi Dimitrij ima svoje skrivnosti, Vadim pa ni politični zelenec …

komentar »Leviatan je izvrstna dramatizacija dileme malega človeka, ali naj se poskuša zoperstaviti monstrumu države ali naj raje upogne hrbet.

Smisel državne oblasti naj bi bil v tem, da v zameno za košček svobode ščiti posameznika.

O tem je v svoji knjigi, prav tako naslovljeni Leviatan, že v 17. stoletju pisal angleški filozof Thomas Hobbes. A kaj, ko se resničnost vse prepogosto upre teoriji. Koljin odvetnik, ki verjame v vladavino zakona, v bistvu ni dosti drugačen od tistih, ki ga v filmu sprašujejo, če verjame v boga – vsi verujejo v nekaj, česar še niso videli. Brez dvoma eden najboljših filmov tega leta – sprašujem se le, kako mu je uspelo postati nacionalni kandidat za tujejezičnega oskarja.« Špela Barlič, Pogledi »Andrej Zvjagincev, izjemno nadarjen in že večkrat nagrajen režiser, je naredil pogumen film. V njem je mojstrsko, nemalokrat tudi med vrsticami, grdo ošvrknil vladajočo nomenklaturo, ki Rusijo nezadržno peha v preteklost. In trdo je udaril tudi po pravoslavni

cerkvi, tej trdnjavi konservatizma, ki je v sli po oblasti vedno sodelovala s partijo in KGB in to radoživo počne tudi danes. Pravzaprav se v Rusiji nikoli nič ne spreminja, pravi Stefan Hedlund, profesor iz švedske Uppsale. Kljub velikim spremembam, ki so se zgodile leta 1917 ali leta 1991, se na čelo države namreč vedno povzpne oblast, ki ni odgovorna nikomur, ki se (doma) vedno zateka k represiji (zunaj pa k agresiji) in ne spoštuje zakonov. To v Leviatanu zgovorno pove tudi Zvjagincev. Režim namreč vztrajno deluje po načelu: za prijatelje vse, za sovražnike pa zakon. Zdajšnji gospodar Kremlja, ki državo vodi že poldrugo desetletje, je prav zaradi takšne politike, ki v bistvu temelji na konzerviranem brezzakonju, kot je temu dejala Ana Politkovska, popolnoma podkupljivo in disfunkcionalno posovjetsko Jelcinovo državo spremenil v še bolj korumpirano in še manj delujočo Putinovo Rusijo.« Branko Soban, Delo »Ozrimo se na pot, ki jo je Zvjagincev prehodil od svojega celovečernega prvenca, filma Vrnitev, ki ga je leta 2003 izstrelil v mednarodno areno. Ta intimistični premislek odnosa med očetom in sinom, vpet v širši okvir ruske duhovne tradicije, je resnično vzbujal vtis, da Zvjagincev v odkritem dialogu s Tarkovskim suvereno oblikuje lasten avtorski izraz. A nato so sledila dela, na primer Elena, ki so se vse bolj oddaljevala od idejnih in formalnih premis Tarkovskega ter se približevala tisti tradiciji ruskega filma, ki je bila izrazito družbeno angažirana. Zdaj, ob Leviatanu, v katerem prek sodobne reinterpretacije svetopisemske prilike o Jobu spregovori o skorumpiranosti aktualne ruske oblasti, pa se zdi, da je izginila vsaka sled ne le za Tarkovskim, pač pa tudi za Zvjagincevim lastnim avtorskim izrazom. Leviatan se namreč gleda kot film, ki je bil do potankosti, nadvse premišljeno skonstruiran tako, da bi bil všečen zahodnemu občinstvu. [...] Čeprav je vse to precej očitno, pa ugled, ki ga Zvjagincev uživa tako med zahodnimi kritiki kot tudi pri nas, zaradi tega ne bo prav nič utrpel, saj imamo vendarle opraviti z ustvarjalcem, ki je vpisan v sam kanon avtorskega filma.« Denis Valič, RA SLO – Ars (oddaja Gremo v kino)

25

izjava avtorjev

režiser

»Težaven odnos med človekom in državo je v Rusiji že dolgo osrednja tema. A moj film je umeščen v Rusijo le zato, ker se z nobeno drugo državo ne čutim povezanega. Globoko pa sem prepričan, da se bomo ne glede na družbo, v kateri živimo – naj bo ta najbolj razvita ali najbolj zastarela –, nekega dni vsi soočili z naslednjo alternativo: živeti kot suženj ali kot svoboden človek. In če naivno verjamemo, da ima država nekakšno moč, ki nam lahko prihrani to izbiro, smo v težki zmoti. V življenju vsakega človeka pride čas, ko se sooči s sistemom, s ‘svetom’, in ko mora slediti svojemu čutu za pravico, veri v Boga na Zemlji.«

Andrej Zvjagincev se je rodil leta 1964 v Novosibirsku. Sprva ga je navduševala igra, in tako se je v rojstnem Novosibirsku vpisal na Akademijo za gledališko umetnost, na kateri je diplomiral že z dvajsetimi leti, leta 1984. Kmalu zatem se je preselil v Moskvo in do leta 2000 ustvarjal predvsem kot igralec. Tistega leta pa preko dela na zasebni TV-postaji prične filme tudi sam ustvarjati. Meteorski vzpon doživi leta 2003, ko je njegov celovečerni režijski debi Vrnitev (Vozvraščenje) z Beneškega filmskega festivala odnesel zlatega leva in leva prihodnosti. Film, ki je postal festivalska senzacija leta in režiserju prinesel primerjave s Tarkovskim, je bil kasneje nominiran za zlati globus, nagrajen pa je bil tudi z vodomcem na 14. LIFF-u. Režiserjev drugi celovečerec Izgon (Izgnanie) je na festivalu v Cannesu leta 2007 prejel nagrado za najboljšega igralca, tretji celovečerec Elena pa posebno nagrado žirije v sekciji Posebni pogled leta 2011. Leviatan je njegov četrti celovečerni film.

Andrej Zvjagincev, režiser in soscenarist

26

18. in 22. december 2015

Kosec

(Kosac, Hrvaška/Slovenija, 2014, barvni, 98 min.)

režija Zvonimir Jurić scenarij Zvonimir Jurić, Jelena Paljan fotografija Branko Linta glasba Jura Ferina, Pavao Miholjević montaža Dubravka Turić, Tomislav Pavlić igrajo Mirjana Karanović (Mirjana), Ivo Gregurević (Ivo), Igor Kovač (Josip), Nikola Ristanovski (Krešo), Zlatko Burić Kićo (Rodić), Dado Ćosić (Dado) produkcija Kinorama, Forum Ljubljana festivali, nagrade (izbor) Pulj 2015: najboljša fotografija, najboljša glavna moška vloga (Ivo Gregurević), najboljša stranska moška vloga (Igor Kovač), nagrada oktavijan Hrvaškega društva filmskih kritikov za najboljši film; Solun 2014; Talin 2014; Karlovi Vari 2015; Istanbul 2015; Moskva 2015 ocena občinstva 4,5 povprečna ocena kritike 5 distribucija Forum Ljubljana, Zavod za umetniško in kulturno produkcijo

27

zgodba Ivo je zaposlen v kmetijsko-industrijskem kombinatu. Pred več leti je bil obtožen posilstva, od takrat se ga krajani izogibajo, zato vselej, ko je mogoče, dela v nočni izmeni. Neke noči sreča Mirjano, ki je na samotni cesti ostala brez bencina in ga prosi za pomoč, Josipa, ki dela na črpalki in Mirjano prične opozarjati, da ni najbolje, da se druži z Ivom, ter lokalnega policista Kreša, ki Iva sicer noče vnaprej obsojati, a vendarle mora preveriti, kaj se je tiste noči zgodilo. Njihove usode se prepletejo in počasi se razkrije podoba Ivovega življenja in njegovega domačega kraja, predvsem prebivalcev, ki se nikakor ne morejo otresti posledic nedavne vojne, prav tako kot se Ivo ne more otresti posledic svojega zločina.

komentar »Spomnite se psihotrilerjev, šokerjev in slasherjev, v katerih se žrtev, ki beži pred psihopatom, nehote zateče prav v naročje psihopata. V hrvaškem Koscu, ki ga je koproducirala tudi Slovenija, se zgodi natanko to, le da na bolj zadržan in atmosferski način. Ženski (Mirjana Karanović), ki se ji sredi turobne, sive, depresivne, mračne, mučne slavonske vukojebine – in sredi noči, se razume – pokvari avto, priskoči na pomoč kosec (Ivo Gregurević), za katerega pa se izkaže, da je pred leti brutalno posilil žensko, toda črpalkar (Igor Kovać), ki ji to razkrije in ki se ji ponudi za šoferja, vzbuja toliko zaupanja kot strašna noč, v kateri se stiska ta slavonska ‘amerikana’, ki živi v preteklosti, prežgani z vojnimi ‘junaštvi’, in ki jo je sedanjost zaobšla, pozabila, prikrajšala in frustrirala, tako da izgleda kot opuščeni program, kot lokacija, ki bi jo lahko najeli tudi Kino Lika, Krvava žetev, Grozljivo srečen, Teksaški pokol z motorko in Morilec v meni. Zvonimir Jurić, ki je pred nekaj leti z Goranom Devićem korežiral sijajne Črnce, potrebuje le nekaj likov, da bi nam pokazal, da so hujše stvari od depresije in tesnobe.« Marcel Štefančič, jr., Mladina »Težko bi prehvalil mojstrsko vodenje minimalistične pripovedi in opresivnega vzdušja, ki ga [Jurić] v popolnosti obvladuje.

28

[...]. Sijajno! Resnična redkost je naleteti na film, v katerem čisto nič ne manjka in ni ničesar preveč. Iz neke miniaturne pripovedi, pravzaprav carverjevske kratke zgodbe ali krokija [...] uspe avtorju z resnično popolnim obvladovanjem zvočnih in vizualnih izraznih sredstev ustvariti temačno fresko brezperspektivnega življenja v mestecu na periferiji [...].« Gorazd Trušnovec, Ekran »Kosec [je] nesporno [Jurićevo] daleč najboljše delo! [...] že dolgo [se] nisem tako zelo naslajal nad tem, kako me film zavaja, izziva in intelektualno draži. Kosec je tiste vrste delo, ki od gledalca terja natančno branje tako forme kot vsebine. [...] Nekatere [režiserjeve] domislice in rešitve, pa naj gre za tiste na pripovedni ravni ali tiste, ki zadevajo mizansceno, so naravnost navdušujoče! [...]

Kosec je resnično svojsko delo. S svojo skrajno odprto formo, ki je v sodobni filmski produkciji vse bolj redek fenomen, gledalca preseneti in zmede, saj ga vodi naprej, a ga nikamor ne pripelje, v njem poraja številna vprašanja, odgovorov pa ni in ni ... « Denis Valič, MMC RTV SLO

izjava avtorja »Film ni grozljivka ali triler, niti se ne ukvarja z ornitologijo. Gre za tisto, čemur rečemo drama, in sicer v najširšem pomenu besede. Čeprav to ne pomeni, da bi morali povsem prezreti zlovešče implikacije, ki se skrivajo v naslovu Kosec. [...] v lastnem procesu ustvarjanja filmov [se] še najraje posvečam kreiranju in razvijanju atmosfere, tistega, ‘kar je v zraku’. Ta element je zame izjemnega pomena, zato ga običajno postavim v izhodišče svojih filmskih projektov.

Tokrat sem na primer hotel posneti film o svojem rojstnem mestu. [...] izhajal sem iz tega, da si želim zgodbo prepojiti z melanholijo, da bi iz nje vel pesimizem, ki ga zaznavam med sprehodi po mestu, šele nato pa sem se lotil iskanja oziroma ustvarjanja likov, ki so povezani z njegovo polpreteklo zgodovino. [...] zgledoval [sem se] pri Robertu Altmanu in njegovem filmu Tri ženske – opisal ga je kot

delo, ki ga gledalec lažje začuti, kot pa razume.

Lotil sem se torej svojevrstnega pripovednega eksperimenta.« Zvonimir Jurić, režiser in soscenarist

režiser Zvonimir Jurić se je rodil leta 1971 v Osijeku na Hrvaškem. Velja za enega najbolj samosvojih in prodornih sodobnih hrvaških režiserjev.

Kot eden zadnjih svoje generacije je še služil vojni rok v JLA, a tik pred koncem ga je prekinil, saj se je odpravil na študij filmske režije v ZDA. Tega sicer ne dokonča, saj se prej vrne nazaj v domovino, kjer pa na zagrebški akademiji znova vpiše študij filmske režije in ga tokrat uspešno zaključi. Leta 2009 je skupaj z Goranom Devićem napisal in

zrežiral celovečerec Črnci (Crnci), zgodbo o elitnem hrvaškem vodu, ki je med vojno v devetdesetih letih opravljal ‘umazana’ dela.

Zanj je dobil številne mednarodne nagrade, med drugim tudi vodomca na Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu (LIFFe).

Jurićev kratki film Rumeni mesec (Žuti mjesec, 2009), ena od devetih epizod v omnibusu Zagrebačke priče, je bil premierno prikazan v uradnem programu Berlinala in je med drugim prejel nagrado za najboljši kratkometražec v Sarajevu. Jurić je sicer še pred Črnici posnel celovečerno delo, a ga danes niti ne omenja več, saj ga ima za zgrešenega. Kasneje pa je sodeloval še pri enem hrvaškem omnibusu, Seks, pijača in krvosesi (Seks, piće i krvoproliće).

Kosec je njegovo zadnje in do danes gotovo najbolj kompleksno delo.

29

8. in 12. januar 2016

Phoenix

(Phoenix, Nemčija, 2014, barvni, 98 min.)

režija Christian Petzold scenarij Christian Petzold, Harun Farocki (po literarni predlogi Huberta Monteilheta) fotografija Hans Fromm glasba Stefan Will montaža Bettina Böhler igrajo Nina Hoss (Nelly Lenz), Ronald Zehrfeld (Johannes ‘Johnny’), Nina Kunzendorf (Lene Winter), Michael Maertens (zdravnik), Imogen Kogge (Elisabeth), Kirsten Block, Uwe Preuss (lastnik kluba) produkcija Schramm Film Koerner & Weber, Bayerischer Rundfunk, Westdeutscher Rundfunk, Arte festivali, nagrade (izbor) Lisbona 2014: nagrada João Bénard da Costa – posebna nagrada žirije; San Sebastián 2014: nagrada FIPRESCI; Hongkong 2015: nagrada SIGNIS – posebna omemba; Seattle 2014: nagrada zlata vesoljska igla; nemške filmske nagrade 2015: zlata nagrada za najboljšo stransko igralko; Toronto 2014; Vancouver 2014; Viennale 2014; Rim 2014 povprečna ocena občinstva 5 povprečna ocena kritike 4,5 distribucija Demiurg

30

zgodba Piše se junij 1945. Nelly Lenz je preživela koncentracijsko taborišče, toda iz njega je prišla s hudo iznakaženim obrazom. Zdaj je konec vojne in Nelly sanja le o tem, da bi bilo spet vse kot nekoč. Ko ji s kirurško rekonstrukcijo omogočijo, da dobi nov obraz, prične Nelly upati, da se ji bodo njene sanje vendarle uresničile. Opogumljena se odpravi v Berlin, kjer bi rada poiskala ljubezen svojega življenja, moža Johnnyja. Ko ga končno izsledi, počaka, da bi videla, ali jo bo Johnny prepoznal. A ta v njej vidi le tujo žensko, ki je nenavadno podobna njegovi mrtvi ženi. A ker bi se sam rad dokopal do zajetne zapuščine svoje pokojne žene (Johnny niti pomisli ne, da bi lahko bila Nelly še živa), pristopi k njej in ji predlaga, da bi mu pri tem pomagala. In ker si Nelly želi izvedeti predvsem to, ali jo je Johnny resnično ljubil ali pa je bil prav on tisti, ki jo je izdal nacistom, tako postane svoja lastna dvojnica.

komentar »Christian Petzold v nekaj kratkih in preciznih potezah nariše svojo protagonistko kot tragično žrtev in hkrati kot borko, katere pojava ima strašansko moč – paradoks, ki doseže svoj vrhunec približno devetdeset minut kasneje v osupljivem in nepozabnem zadnjem prizoru. […] Phoenix je čisto preprosto popolno zasnovan in strukturiran film, ki najde ravnotežje med narativnim suspenzom in tematsko kompleksnostjo, ne da bi kadarkoli zdrsnil v kliše ali nejasnost. « Adam Nayman, Cinema Scope »Petzold ne dopusti, da bi zgodba kadar koli zapadla v melodramo, podobno kot v prejšnjih filmih pa ga tudi tokrat intrigira relacija politično – osebno, povezanost obeh in njuna soodvisnost. Njegova junaka ves čas komunicirata na dveh ravneh – skozi skop dialog in skozi bolečino, ki jo nosijo preživeli –, s čimer režiser prepleta mikro in makro raven dogajanja ter na subtilen način gradi suspenz.

Phoenix je tako po eni strani film o soočanju z individualno krivdo, ki privede do zloma intimnega odnosa, tako dokončnega, da ni več

poti nazaj, po drugi strani pa je tudi zgodba o kolektivni krivdi in zanikanju tragedije, ki se ji reče holokavst.« Špela Standeker, Dnevnik »Phoenix, briljantni remiks Pisma neznanke in Vrtoglavice, zgodba o izgubljenih trenutkih, zamujenih priložnostih, neuslišanih emocijah, obsedenosti in tragičnosti tega, kar se ni zgodilo, je popolna metafora povojne ‘vojne’ za nemško identiteto, peklenske postetike, postestetike in protetike preživetja, poskusa obnove (novi stari obraz) nacije, ki je ostala brez obraza, travmatične postholokavstne dobe, ko je krivda žrla spomin, ko se Nemci niso ‘prepoznali’, ko so skušali drug drugega – in preteklost – ‘pozabiti’, ko so bili drug drugemu neznanka in ko so se celo Judje, ki so preživeli, raje delali, da so mrtvi.« Marcel Štefančič, jr., Mladina »Petzold s skopimi, a učinkovitimi sredstvi razvija pripoved in stopnjuje napetost – vse do sijajnega, precizno poantiranega finala, ki z eno potezo razčisti odnose in odpihne ves teater sprenevedanja. Skorajda zmagoslavno, čeprav ne brez grenkobe, kajti senca holokavsta je dolga in moreča. [...] Mojstrsko posneta kombinacija melodrame in srhljivke v postapokaliptičnih razmerah.« Bojan Kavčič, Stop

izjava avtorjev »V filmu Phoenix nisem želel uporabiti zbitega, zatohlega zvoka, temveč odprto okno, skozi katero se slišijo hrup in zvoki mesta, zaradi česar se zavemo, da se po katastrofi življenje nadaljuje. Ker duh preneha biti duh, ko je obkrožen z življenjem. Čeprav je vse okoli nas strašljivo, se sam strah razblini. [...] Tako je nastal film, ki je nekakšna mešanica med Hitchcockovo Vrtoglavico in zgodbo o vrnitvi iz koncentracijskega taborišča.« Christian Petzold, režiser in soscenarist

31

režiser Christian Petzold se je rodil leta 1960 v Hildnu, v tedanji Zahodni Nemčiji. Ker se je hotel izogniti služenju vojaškega roka, se je odločil za civilno služenje, kar ga je pripeljalo v lokalni mladinski center, kjer je problematični mladini prikazoval filme. Po tej izkušnji se najprej loti študija gledališča in nemškega jezika, kasneje pa zaključi še s študijem filmske režije na Nemški akademiji za film in televizijo v Berlinu.

Tekom študija so nanj v največji možni meri vplivali njegovi profesorji in mentorji, na primer Thomas Arslan in še bolj morda Harun Farocki. S svojimi prvimi celovečernimi deli – filmi, kot so na primer Pilotinnen (televizijski film iz leta 1995), Duhovi (Gespenster, 2005) in

32

Yella (2007) – je nakazal izrazito tendenco za realistično estetiko in politične teme. Skratka, za tiste značilnosti, ki so se nato v polnem sijaju izrazile v filmih, kakršen je bil Jerichow (2008), in s katerimi se je Petzold uveljavil kot vodilni predstavnik ohlapno povezane skupine sodobnih nemških režiserjev, znane pod imenom berlinska šola. Leta 2012 je z Nino Hoss in Ronaldom Zehrfeldom posnel film Barbara, ki mu je poleg številnih drugih priznanj prinesel srebrnega medveda za najboljšo režijo na Berlinalu, obenem pa potrdil njegov sloves enega najbolj kritiško cenjenih sodobnih nemških režiserjev. Phoenix je njegovo najnovejše delo.

15. in 19. januar 2016

Theeb

(Theeb, Združeni arabski emirati/Katar/Jordanija/ Velika Britanija, 2014, barvni, 100 min.)

režija Naji Abu Nowar scenarij Bassel Ghandour, Naji Abu Nowar fotografija Wolfgang Thaler montaža Rupert Lloyd glasba Jerry Lane igrajo Jacir Eid Al-Hwietat (Theeb), Hussein Salameh Al-Sweilhiyeen (Hussein), Hassan Mutlag Al-Maraiyeh (tujec), Jack Fox (Edward) produkcija Immortal Entertainment, Bayt Al Shawareb, Noor Pictures festivali, nagrade Benetke 2014: nagrada sekcije Obzorja za najboljšega režiserja; Abu Dhabi 2014: nagrada FIPRESCI za najboljši igrani film, nagrada sekcije Nova obzorja za najboljši film iz arabskega sveta; Kairo 2014: nagrada za najboljšo fotografijo; Miami 2014: nagrada za scenarij povprečna ocena občinstva 4,5 povprečna ocena kritike 4 distribucija FIVIA – Vojnik

33

zgodba Leto 1916, predvečer arabske vstaje. Deček Theeb, čigar ime pomeni volk, živi na puščavskem obrobju Osmanskega cesarstva.

Po očetovi smrti ga vzgaja starejši brat Hussein, ki dečka uči beduinskih vrednot in načina življenja. Nekega dne se v njunem taboru pojavi britanski oficir z arabskim vodnikom na skrivnostni misiji. Hussein prišlekoma ne more odreči pomoči, saj tako veli beduinski običaj.

Zato se odpravi na pot, da bi ju privedel do cilja. V strahu za brata se Theeb skrivaj poda za možmi na nevarno potovanje skozi arabsko puščavo, lovišče osmanskih plačancev, arabskih vstajnikov in beduinskih izobčencev.

komentar »Tisto, kar je dobrega v filmu, je občutek za puščavo. Režiser Naji Abu Nowar in snemalec Wolfgang Thaler ustvarita osupljive puščavske pokrajine v Jordanu, ki jih junaki prečkajo.

Sploh so bili posnetki o ljudeh v puščavi vedno mikavni in strašni hkrati. So najbolj jasna slika človeka kot romarja skozi življenje: majhne točke, obkoljene z navidezno brezkončno pustoto, ki počasi napredujejo z ene strani platna k drugi. Za Evropejca je puščava streznitev, ki jo nudi vztrajno necivilizirani prostor, in to ne obvezno v negativnem smislu. Puščava je prostor brez vsega, kar smo ustvarili, da bi olajšali preživetje. Zato je tudi mesto drugačnega vedenja, v katerem je tradicija gostoljubnosti edino, kar stoji med človečnostjo in pustoto, življenjem in smrtjo.

Hiba tega filma pa je morda to, da nikoli ne razvije širše tematike malih ljudi (ali narodov) glede na milosti in nemilosti velikih sil.

Theeba in Huseina je Anglež brez razmišljanja vpeljal v veliki boj med britanskim in turškim cesarstvom. Film se navidezno dogaja med vstajo Huseina ibn Alija, šerifa Meke, proti Turkom. Husein in Britanci so upali, da se bo vstaji pridružilo na tisoče Arabcev in da bodo arabski vojaki v turški vojski dezertirali, da bi se pridružili. Nič od tega se ni zgodilo. Te sile so daleč nad Theebom in Huseinom, kljub vsemu pa imajo usoden vpliv na njuno življenje. Sta le neopažena šahovska kmeta v igri velikih sil.« Andrej Gustinčič, MMC RTV SLO

34

»Abu Nowar nam tako počasi, plast za plastjo, razkriva beduinsko kulturo, od njihovega gostoljubnega odnosa do vsakogar, ki vstopi v njihov tabor, do posebnega pomena, ki ga ima v tej kulturi zvok, pa naj gre za pesem, ki jih ogreje v mrzlih puščavskih nočeh, ali za korake, ki prihajajo iz puščavske tišine in napovedujejo gosta. Pravzaprav se vsak element njegove pripovedi zdi nadvse premišljeno vpeljan in podrejen prav predstavitvi te, v določenem pogledu skoraj neuničljive beduinske kulture, ki v svojem nomadskem načinu življenja vztraja že celo večnost, a hkrati tudi ranljive, predvsem ko se sooča z vplivi od zunaj. Ta tujka sta v njegovi pripovedi dva: na eni strani britanski vojak, ki je tamkajšnjim upornikom prišel pomagat v boju proti vojakom Otomanskega cesarstva, a ga pri tem ne vodi spoštovanje do beduinske oziroma sploh arabske kulture, temveč le ‘njegovi’ oziroma britanski geostrateški interesi; na drugi strani pa je vlak kot napoved nove dobe oziroma kot ‘železni osel’, ki s svojo ‘cesto’ zareže v puščavsko pokrajino in jim jemlje delo, saj se romarji raje odločajo zanj, kot pa za nevarno prečkanje puščave na kamelah in v spremstvu beduinskih vodičev. Theeb pa je zanimiv še zaradi nečesa drugega. S svojo formalno strukturo namreč jasno razkrije, da se je Abu Nowar šolal na zahodu, v stiku s sodobno filmsko produkcijo, saj je svoj prvenec zasnoval tako kot nekakšen puščavski vestern (predvsem zaključni prizor se zdi nedvoumen citat tega žanra), a prav tako tudi kot klasični pustolovski film, v katerem se junak v njemu nenaklonjenem okolju bori za golo preživetje.

Nad njegovim domiselnim pristopom pa so bili navdušeni tudi na beneškem festivalu, kjer je Theeb doživel svetovno premiero, saj so Abuju Nowarju podelili nagrado za najboljšo režijo med filmi sekcije Obzorja.« Denis Valič, RA SLO – Ars (oddaja Gremo v kino)

izjava avtorja »Če se pred vašim šotorom pojavi tujec in prosi za zatočišče, ste mu po beduinskem zakonu dolžni ponuditi zaščito pred nevarnostjo, dokler ta ne mine. To je znano kot ‘zakon dakheela’ in za gostitelja je sveta dolžnost varovati

svojega ‘dakheela’ ne glede na okoliščine.

Znanih je veliko primerov, v katerih ‘dakheel’ ubije člana gostiteljeve družine, pa tudi to ne odvrne gostitelja od njegove dolžnosti; morilca bo ščitil, dokler ne bo mogoče priti do sprave. Njegov ugled je odvisen od tega, kako ravna v težkih okoliščinah. Bolj ko je situacija nemogoča, večji je njegov ugled, če spoštuje zakon. Ti beduinski običaji so zrasli iz naravnega okolja, puščave. Beduini slovijo po izjemnem gostoljubju, saj se moraš v puščavi, da bi preživel, pogosto zanesti na prijaznost tujcev. Pokrajina je preveč negostoljubna in vode ter hrane je premalo, da bi človek lahko bil sebičen. Iz mešanice te kulture vzajemne pomoči za preživetje in moralnega precepa, ki ga ustvarja ‘zakon dakheela’, je nastal zametek ideje za film. Kaj bi naredili, če bi se znašli v stiski s svojim najhujšim sovražnikom, pa bi za preživetje potrebovali njegovo pomoč? Kako bi se razvijal vajin odnos?«

režiser Naji Abu Nowar se je rodil leta 1981 v britanskem Oxfordu, danes pa živi in dela v Amanu v Jordaniji. Filmsko kariero je nastopil leta 2005, ko je bil sprejet na scenaristično delavnico RAWI Middle East Screenwriters Lab, ustanovljeno ob podpori Inštituta Sundance.

Kratkometražec Boksarjeva smrt (Death of a Boxer, 2009), ki ga je podpisal kot režiser in scenarist, je bil predvajan na filmskem festivalu v Dubaju ter festivalih kratkega filma v Palm Springsu in Miamiju. Celovečerni igrani prvenec Theeb je doživel premiero na beneškem festivalu leta 2014, kjer je Naji Abu Nowar prejel nagrado za najboljšega režiserja v sekciji Obzorja.

Naji Abu Nowar, režiser in soscenarist

35

22. in 26. januar 2016

Oblaki nad Sils Mario

(Sils Maria, Francija/Nemčija/Švica, 2014, barvni, 125 min.)

režija Olivier Assayaz scenarij Olivier Assayaz fotografija Yorick Le Saux montaža Marion Monnier igrajo Juliette Binoche (Maria Enders), Kristen Stewart (Valentine), Chloë Grace Moretz (Jo-Ann Ellis), Lars Eidinger (Klaus Diesterweg), Johnny Flynn (Christopher Giles), Angela Winkler (Rosa Melchior), Hanns Zischler (Henryk Wald), Nora von Waldstätten (igralka), Brady Corbet (Piers Roaldson), Aljoscha Stadelmann (Urs Kobler) produkcija CG Cinéma, Pallas Film, CAB Productions, Vortex Sutra, Arte France Cinéma, ZDF/Arte, Orange Studio, Radio Télévision Suisse, SRG SSR idée suisse festivali, nagrade nagrade Louis Delluc 2014: najboljši film; nagrade César 2015: nagrada za najboljšo stransko igralko; Cannes 2014; La Rochelle 2014; Locarno 2014; Toronto 2014; Bejrut 2014; Vancouver 2014; Busan 2014; São Paulo 2014; Hamptons 2014 povprečna ocena občinstva 4,5 povprečna ocena kritike 4,5 distribucija Continental film

36

zgodba Maria Enders, igralka na vrhuncu mednarodnega uspeha, sprejme vlogo v novi različici predstave, s katero je zaslovela pred dvajsetimi leti. Takrat je Maria igrala vlogo mlade Sigrid, privlačne, a brezobzirne mladenke, ki zapelje svojo šefinjo Heleno in jo nato pripelje do samomora. Zdaj pa se mora vživeti ravno v vlogo te starejše ženske, Helene, zato se s svojo zvesto asistentko Valentine, ki Mario pozna do obisti, jo spoštuje kot igralko in jo ima tudi rada, odpravi na intenzivne vaje v kraj Sils Maria v švicarskih Alpah. Vlogo mlajšega dekleta v predstavi bo sedaj igrala nadobudna hollywoodska starleta, ki je v kratkem času zaslovela predvsem zaradi razvpitosti filmov, v katerih je nastopala. Maria se prek nje znajde na drugi strani ogledala, iz oči v oči z mladenko, v kateri zagleda neprijeten odsev same sebe, seveda v mlajših letih.

komentar »Oblaki nad Sils Mario je zahrbtna reč. Najprej vse kaže, da bo to film, pri katerem se bo treba malo siliti, da bi bili na koncu morda nagrajeni.

Da gre za enega tistih filmov, za katere vemo, da so ‘dobri’, a jih lahko občudujemo bolj na intelektualnem nivoju. Na primer kot pri šali, ob kateri se ne smejemo, ampak samo poznavalsko in odobravajoče rečemo: ‘hm’ ali ‘ha’. Potem pa se prek vrhov švicarskih Alp odkotali megličasta kača in film nas neizprosno zabode v srce, nas ujame nepripravljene, še opazili nismo, kdaj nam je za vse skupaj postalo mar, in naenkrat se počutimo grozno osamljene, kot da bi nas ravnokar pustil fant.

Na površju se morda zdi, da se film Oblaki nad Sils Mario ukvarja z zvezdništvom, sodobnimi mediji, kultom mladosti, neizprosnostjo filmske industrije do igralk po štiridesetem, kulturo narcisizma in tako naprej. In deloma se res. Vsekakor bi lahko Laura Mulvey pripomnila še marsikaj o filmski produkciji zvezdnic, igranju vloge seksualnega spektakla in objekta moške želje. Prav tako o tem, kako se vse skupaj reproducira s siljenjem žensk-gledalk v identifikacijo z vlogo, ki jih podredi moškemu pogledu. [...] A konec koncev je srž Oblakov

nad Sils Mario nekje drugje. Bistveno ni, ali je razmerje Valentine in Marie Enders platonsko ali – vsaj z ene strani – tudi erotično. Prav tako kot ni bistveno, ali je s kariero Endersove res konec, kot tudi ni bistvena hollywoodska marginalizacija žensk po štiridesetem. Film je namreč dovolj polifon za več interpretacij.

Kot pripomni Valentine: ‘Tekst je kot predmet, pomembno je, s katerega zornega kota nanj gledaš.’« Tina Poglajen, Radio Študent »Olivier Assayas, eno izmed ključnih imen francoskega avtorskega filma zadnjih treh desetletij, se po dveh letih vrača na velika platna s tenkočutno kontemplacijo o neizbežnem minevanju časa, identiteti, umetnosti, spreminjanju in naposled o nenehnem vračanju iz tega. [...] Oblaki nad Sils Mario prav gotovo odprejo številna vprašanja in navidezno skoparijo s preprostimi odgovori, a vendar je ravno v tem moč najti eno izmed velikih kvalitet filma. Preprostih odgovorov preprosto ni, Assayas pa brez pretenzij in morda prvič s pretanjenostjo velikih mojstrov razpre pristen vpogled v kompleksno soočenje z vprašanji, ki s staranjem pridejo in se vedno znova vračajo.« Matevž Jerman, RA SLO – Ars (oddaja Gremo v kino) »Naj se sliši še tako oguljeno, ampak Oblaki nad Sils Mario so dejansko izrazito večplasten film, kar je najbolj očitno prav v osrednjem, pretežno dialoškem in komorno ‘zaprtem’ delu pripovedi, kjer Assayas prefinjeno prepleta elemente realnosti, fikcije in fikcije v fikciji.

Igralki virtuozno brišeta meje dramske iluzije in resničnih nesporazumov, navideznih izbruhov jeze in dejanske nestrpnosti, ustvarjalnega zanosa in vsakdanje nečimrnosti, režija pa nevsiljivo skrbi za to, da je gledalec ves čas v dvomih glede prave narave dogajanja.« Bojan Kavčič, Stop

37

Izjava avtorja »Želel sem posneti nekakšen portret igralke pri štiridesetih. Zdelo se mi je bolj zanimivo, če bi ga umestil v gledališko okolje, saj se s tem znebiš materialnih omejitev filmske umetnosti.

Izpostavlja tisto drobno črto med resničnostjo in domišljijo – igralci neprestano nihajo nekje vmes.« Olivier Assayas, režiser in scenarist

režiser Olivier Assayas se je rodil leta 1955 v Parizu.

Je sin znamenitega francoskega scenarista in režiserja Jacquesa Rémyja, v devetdesetih letih pa se je uveljavil kot eden ključnih avtorjev nove generacije francoskih filmskih režiserjev, čigar filmi so hkrati izrazito osebni in polni filmskih referenc. Sodeloval je z znamenito filmsko revijo Cahiers du Cinéma, za katero je pisal in ji celo urednikoval do leta 1986. Kot soscenarist je sodeloval pri filmih režiserja Andréja Téchinéja Rendez-Vous in Le Lieu du Crime, leta 1986 pa posnel prvenec Désordre.

Mednarodno pozornost je vzbudil s filmom Paris s’eveille (1991), za katerega je prejel prestižno nagrado Jeana Vigoja za najboljši

38

film francoskega mladega avtorja. Odtlej je bil prisoten tudi v našem filmskem prostoru s filmi Mrzla voda (L’Eau froide, 1994), Irma Vep (1996), HHH: Portret Hou Hsiao Hsiena (HHH – Un portrait de Hou Hsiao-Hsien,1997), Konec avgusta, začetek septembra (Fin août, début septembre, 1998). Kar trije Assayasovi filmi zapored – Les Destinées sentimentales (2000), Demonlover (2002) in Čista (Clean, 2004) – so se uvrstili v tekmovalni spored filmskega festivala v Cannesu, kjer je bila nato predstavljena še Surova ljubezen (Boarding Gate, 2007), sklepni del nenačrtovane trilogije (skupaj s filmoma Demonlover in Čista), zasnovane na ideji internacionalizacije in nove, globalizirane družbe. Sledili sta družinska drama Poletni čas (L’Heure d’été, 2008) z Juliette Binoche in Carlos (2010), televizijska miniserija o vzponu in padcu zloglasnega »mednarodnega terorista« in medijskega zvezdnika, znanega pod imenom Carlos Šakal. V domačih kinodvoranah smo si nazadnje lahko ogledali Nekaj je v zraku, delno avtobiografski portret protikulture zgodnjih sedemdesetih, ki je Assayasu prinesel nagrado za najboljši scenarij na Beneškem filmskem festivalu.

29. januar in 2. februar 2016

Amaterji

(Kraftidioten, Norveška/Švedska/Danska, 2014, barvni, 116 min.)

režija Hans Petter Moland scenarij Kim Fupz Aakeson fotografija Philip Ogaard glasba Brian Batz, Kaspar Kaae, Kare Vestrheim montaža Jens Christian Fodstad igrajo Stellan Skarsgard (Nils), Kristofer Hivju (Strike), Bruno Ganz (Papa), Birgitte Hjort Sorensen, Pal Sverre Hagen (Greven), Jakob Oftebro (Aron Horowitz), Peter Andersson (Wingman), Tobias Santelmann (Finn), Sergej Trifunović (Nebojša), Anders Baasmo Christiansen (Geir), David Sakurai (Kinamann), Stig Henrik Hoff (policist/ policijski uradnik), Goran Navojec (Stojan) produkcija Paradox, Paradox Film 2, Det Danske Filminstitut, Film i Väst festivali, nagrade Austin 2014: nagrada za najboljšo režijo, nagrada za najboljšega igralca; Fantasia 2014: nagrada za najboljši film mednarodnega programa; Berlin 2014; Tribeca 2014; Seattle 2014; Sidney 2014; Edinburgh 2014; Sarajevo 2014 povprečna ocena občinstva 4 povprečna ocena kritike 4 distribucija Continental film

39

zgodba Norveška pozimi. Delavni, a introvertirani Nils dela kot voznik velikega pluga, s katerim čisti ceste in gorske prelaze negostoljubne zimske pokrajine. Za svoje delo je pravkar osvojil naziv meščana leta, a obenem je izvedel tudi, da je njegov sin umrl zaradi prevelikega odmerka heroina. Sprva je povsem skrušen, saj preprosto ne more razumeti in prične krivdo nalagati celo sam sebi. To ga privede do skrajne situacije, ko prične razmišljati o samomoru. A prav v trenutku, ko ima že puško v ustih in samo še čaka, da bo zbral dovolj poguma in jo sprožil, se v njem prebudi dvom v uradno razlago sinove smrti. Zdaj preprosto ne verjame več tej uradni razlagi, in tako se odpravi osebno poiskat domnevne morilce. Presenetljiv potek dogodkov iz njega naredi neusmiljenega junaka podzemlja, čigar identitete nihče ne pozna. Na svojem pohodu se sreča z miselnostjo švedskih, norveških in srbskih gangsterjev, zasnežena norveška pokrajina pa postane adut, s katerim stvari obrne v svoj prid.

komentar »Norveška vendetta Amaterji izgleda kot Fargo, ki ga je posnel Quentin Tarantino, ali pa kot Ugrabljena, ki sta jo posnela brata Coen. [...]

Dickman [...] se iz uglednega, spoštljivega meščana prelevi v maščevalni stroj, ki začne brutalno obračunavati z dilerji [...]. In bolj grizlijevske ko so smrti, bolj so komične, marsikdo bi celo rekel tarantinovske ali pa coencoenovske. Pa vendar niso nič manj groteskne in obešenjaške od smrti v dramah Henrika Ibsna, recimo od smrti Halvarda Solnessa v Gradbeniku Solnessu ali pa smrti male Hedvig v Divji rački. A tu se Ibsen še ne konča: Nils Dickman – ugledni, pošteni meščan à la dr. Stockman v Sovražniku ljudstva – bi verjetno postal sovražnik ljudstva, če ne bi po malem izgledal kot Peer Gynt, ki si izmišlja strašne zgodbe, v katerih sam nastopa kot junak, kot ultimativni hipster. Navsezadnje, Dickman si priročnik za plug v postelji bere kot pravljico za lahko noč. Namesto nje pravzaprav.

In žena nima nič proti. Tu je dovolj prostora za starce. Socialna država pač najbolje deluje v hladni klimi – kot maščevanje, ki najbolj tekne, če je servirano hladno.« Marcel Štefančič, jr., Mladina

40

»Če rečemo, da gre pri Amaterjih za skandinavski odgovor Tarantinu in bratoma Coen, se ne bi veliko zmotili. Moland očitno rad uporabi nekatere ameriške prijeme, ki pa jim da nezmotljiv severnjaški pečat. [...]

Moland rad preigrava različne vidike na videz preprostega žanra, vnese vanj tragedijo izgube sina edinca, spoprijemanje z izgubo in medsebojne odnose, a vse skupaj začini s komedijo absurda, ki tudi zaradi pokrajine in precej komičnega kopičenja trupel nemalokrat potegne na Fargo. Vse to ob zelo premišljenem stopnjevanju do končnega obračuna, ki je videti, kot bi ga napisali za vestern stare šole.« Kaja Sajovic, MMC RTV SLO »Če nam žanrske opredelitve oz. umestitve v kontekst omenjenega fenomena ne uspe razbrati iz filmografskih podatkov, ki so nam na voljo, pa nam jasen namig o tem ponudi že uvodni niz kadrov. Čeprav v teh ni najti praktično nobenega izmed tistih elementov, ki sodijo med konvencionalne opredelitve žanra (od ikonografskih do vpeljave zločina kot gibala dogajanja), pa nam da Hans Petter Moland z domiselnimi namigi in s spretnim ustvarjanjem značilne atmosfere takoj vedeti, v kakšen žanr vstopamo. Domiselni montažni rezi in prehodi ostrino v led ujete pokrajine prenesejo v bližino likov, v tisti skoraj slepeči belini krajine pa nenadoma kriče izstopi madež krvavo rdeče barve. Amaterji, ta zgodba o sleherniku, ki ga bolečina izgube najbližjega, sina, ter tisti žgoči občutek krivice privedeta do tega, da postane morilski stroj, nas tudi sicer navdušijo predvsem z natančnostjo, ekonomičnostjo in ekspresivnostjo režije.

Prav poseben pečat pa delu – in ne nazadnje tudi samemu žanru – daje tisti značilni preplet črnega humorja in človeške bolečine.

V tem pogledu velja izpostaviti prizor, ko starša (s tokrat genialno izbranim Stellanom Skarsgardom, čigar brezizrazni obraz nenadoma postane podoba viharja čustev) prideta v mrtvašnico, da bi identificirala truplo sina. Molandova režija je premišljena, hladna in zadržana, like, njihove gibe in poglede odmerja in zarisuje s skoraj kirurško natančnostjo. Vidimo starša, kako okamnela in obnemela strmita v sinovo truplo. Kamera

nepremično vztraja, ko prične mrliški oglednik z nerodnimi gibi in ob srhljivo škripajočem mehanizmu počasi dvigati ležišče, na katerega je položen sin. Molandovo vztrajanje seže preko vseh meja pričakovanega, prizor pa dobi dvojni, a nasprotujoči si značaj – je tako srhljivo resen kot tudi groteskno komičen.« Denis Valič, Pogledi »Čeprav ga rahlo reduktivno oglašujejo kot ‘akcijsko komedijo’, je film v resnici veliko bolj subtilna mešanica nasprotujočih si slogov, ki elegantno prehaja od pretresljive družinske tragedije preko neusmiljenega nasilja do ostrega observacijskega in socialnega humorja, vse skupaj pa zaznamuje močan občutek prostora.« David Rooney, The Hollywood Reporter

izjava avtorja

režiser Hans Petter Moland se je rodil v Oslu na Norveškem. K filmu je pristopil kot režiser reklamnih filmov, za katere je prejel ogromno mednarodnih priznanj, med drugim tudi v oglaševalski meki – Cannesu. Leta 1993 posname svoj prvi igrani celovečerni film, delo Zadnji poročnik (The Last Lieutenant), a prodor v mednarodnem prostoru mu prinese šele njegovo naslednje delo, film Nič stopinj kelvina (Zero Kelvin) iz leta 1995. Sledila sta filma Aberdeen (2000) in Lepa dežela (The Beautiful Country, 2004), ki pa nista bila tako opažena kot predhodni. Na mednarodno prizorišče se znova vrne s kratkim filmom Združeni se bomo uprli (United We Stand), ki mu znova prinese niz festivalskih nagrad. Moland je znan tudi po tem, da se mu na vabilo skoraj vedno odzove njegov dobri prijatelj Stellan Skarsgård. Tako so Amaterji že četrti film, v katerem sta ta dva ustvarjalca sodelovala.

»Maščevanje je v filmih pogost motiv, vendar sem ga hotel raziskati, kot ga ljudje še niso. [...] Moj film je težko opredeliti, saj sem se hotel osvoboditi vsakršnih žanrskih omejitev v trdnem prepričanju, da je mogoče tragedijo in komedijo absurda postaviti eno drugi ob bok.« Hans Petter Moland, režiser

41

12. in 16. februar 2016

Selma

(Selma, ZDA/Velika Britanija, 2014, barvni, 128 min.)

režija Ava DuVernay scenarij Paul Webb fotografija Bradford Young montaža Spencer Averick igrajo David Oyelowo (dr. Martin Luther King), Carmen Ejogo (Coretta Scott King), Jim France (Gunnar Jahn), Oprah Winfrey (Annie Lee Cooper), Tom Wilkinson (predsednik Lyndon B. Johnson), André Holland (Andrew Young), Colman Domingo (Ralph Abernathy), Tessa Thompson (Diane Nash), Lorraine Toussaint (Amelia Boyton) produkcija Cloud Eight Films, Celador Films, Harpo Films, Pathé, Plan B Entertainment festivali, nagrade oskarji 2015: za najboljšo izvirno skladbo; zlati globusi 2015: najboljša izvirna glasba; nagrade AFI (Ameriškega filmskega inštituta) 2015: za najboljši film leta; Palm Springs 2015: nagrada občinstva za najboljši film, nagrada za izstopajoči igralski dosežek, nagrada za režiserja, ki mu velja slediti; Santa Barbara 2015: nagrada virtuoso za režijo; Berlin 2015 povprečna ocena občinstva 4 povprečna ocena kritike 4 distribucija FIVIA – Vojnik

42

zgodba Nekaj tednov pred ameriškimi zveznimi volitvami leta 1965 je v pisarno lokalne izpostave Urada za registracijo volivcev v Selmi vstopila Annie Lee Cooper, aktivistka za pravice temnopoltih, in se ponovno poskusila vpisati na seznam volivcev, a belopolti uradnik ji tudi tokrat tega ni omogočil. To je Martina Luthra Kinga, mlajšega, znanega aktivista za pravice temnopoltih, simbol nenasilnega upora, privedlo do tega, da je s svojimi somišljeniki v Selmi pripravil nenasilne demonstracije.

Marca se je tako 600 oseb podalo na pohod iz Selme v mesto Montgomery, a pred vstopom vanj jih je nasilno napadla lokalna policija. To je gibanju za pravice temnopoltih, predvsem za pridobitev volilne pravice teh, dalo silovit zagon, King pa je postal ena najpomembnejših oseb v tedanjem ameriškem političnem prostoru, zato se je celo tedanji predsednik Lyndon B. Johnson vključil v pogajanja z njim. V prvi vrsti je moral brzdati tedanjega direktorja zvezne policije, FBI-ja, razvpitega Edgarja J. Hooverja, ki je hotel Kinga celo likvidirati, hkrati pa se je zavedal, da bo moral temnopoltim prej ali slej priznati pravice, ki jih je uživala belopolta večina. A to je poskušal prestaviti v nedoločeno prihodnost, na kar pa King ni mogel pristati. Zato je s svojimi pristaši pripravil veličasten protestni pohod, ki naj bi se znova zaključil v Montgomeryju, na stopnicah tamkajšnjega zveznega urada ...

komentar »Dogajanje okrog filma Selma je predvsem pred tekmo za oskarje doseglo svoj vrhunec.

Vnele so se namreč razprave o tem, ali so člani Akademije filmu namenoma ‘ukradli’ številne nominacije, ki naj bi mu pripadale, in mu prepustili le dve: tisto za najboljši film in za najboljšo izvirno skladbo. Številni so bili namreč prepričani, da je za tak rezultat kriva demografska podoba članov Akademije, med katerimi je 90 % belopoltih in 70 % moških (in še lahko nadaljujemo: med scenaristi in režiserji ni ne žensk ne Afroameričanov, teh pa prav tako ni med igralci). Selma bi preprosto morala prejeti več nominacij, saj gre za suvereno zrežiran film, ki resnično domiselno stopnjuje napetost in zna nagovoriti čustva

gledalcev. Zato se zdi povsem irelevantno, ali gre za zgodovinsko dosledno delo ali ne, ali je režiserka DuVernayjeva manipulirala z zgodovinskimi dejstvi ali ne. Tudi tega ni mogoče spregledati, da je David Oyelowo – to lahko zatrdimo skoraj povsem brez pomislekov – odigral eno najbolj dovršenih, prepričljivih in markantnih vlog v celotnem filmskem letu. Izvrstno pa je svoje delo opravil tudi debitant Paul Webb. [...] Seveda, tudi za Selmo nikakor ne moremo reči, da je film, ki nima pomanjkljivosti. Ena takih je na primer že samo dejstvo, da gre za tiste vrste biografski film, ki se osredotoči le na en sam dogodek.

Očitamo pa mu lahko tudi to, da pohod v Selmi gotovo ni tisti dogodek, ki nas najprej spomni na aktivista in velikega pacifista Martina L. Kinga ter na njegovo družbeno angažirano delovanje, borbo za pravice temnopoltih. Pa vendar – Selma je velik film, ki nas spomni predvsem na to, v kolikšni meri je naša družba napredovala in koliko bi še morala napredovati.

To pa je tisto, kar je najpomembnejše.« Marko Stojiljković, Monitor.hr »Ne moremo reči, da Hollywood ni popisoval velikih epizod iz črnskega boja za državljanske pravice, toda popisoval je le tiste, v katerih so bili lahko glavni belci (Misisipi v plamenih, Duhovi Misisipija, Cesta slave, Dolga pot domov ipd.), medtem ko se je tistih, v katerih bi bili lahko glavni le črnci (npr. množičnih protestnih pohodov od Selme do Montgomeryja), izognil, tako da je to čudno – in v vseh smislih simptomatično – luknjo zapolnila šele Selma, ki je prišla ravno v času Fergusona (Missouri), policijskih likvidacij črncev in novih črnskih protestnih pohodov.

Ko kukluksklanovci leta 1963 razstrelijo baptistično cerkev (Birmingham, Alabama), v kateri umrejo štiri afroameriške deklice, dr.

Martin Luther King (David Oyelowo) sklene, da je čas, da Afroameričani preidejo v napad – brez nasilja. Ne potrebuješ nasilja, da bi porazil agresivnega, nasilnega, kadrovsko, finančno in institucionalno močnejšega nasprotnika – dovolj je, da ga ‘prisiliš’, da se začne sam nasilno obnašati, in to na odprti sceni, pred TV-kamerami. In tako King dve leti kasneje organizira tri protestne množične

43

pohode od Selme do Montgomeryja, glavnega mesta Alabame. [...] Selma, elegantna epopeja aktivizma, mobilizacije in protesta, jasno pokaže, da je bil Martin Luther King odličen, luciden, psihološko spreten politik, tudi vrhunski igralec in režiser, mojstrski inscenator ‘ljudske spontanosti’, zato niti ne preseneča, da so ga tri leta kasneje likvidirali. Bil je žrtev ‘domačega’ terorja – tako kot tiste alabamske deklice. Toda Amerika ni imela tedaj koga napasti. Lahko bi napadla le samo sebe. Martin Luther King je odnesel nekaj smeti, ne pa tudi vseh.« Marcel Štefančič, jr., Mladina

izjava avtorja »Mislim, da bi se lahko mladi – no, pa tudi tisti, ki niso več tako mladi – iz filma naučili vsaj nekaj: namreč to, da nikoli ne smejo odnehati, da se nikoli ne smejo prepustiti obupu, resignaciji, prav tako pa tudi to, da jih v njihovem delovanju ne sme voditi mržnja; zavedati se morajo, da boj za odrešitev ameriške duše traja še danes. Na to sem poskušala opozoriti preko rekonstrukcije dogodkov na tistem mostu, na katerem so stali resnični ljudje, na katerem so resnična človeška bitja krvavela, jokala, se držala za roke in družno marširala, se smejala in se skupaj podala v boj za prihodnost. Vse to je vpisano v DNK tistega mostu.« Ava DuVernay, režiserka

44

režiser Ava DuVernay se je rodila leta 1972 v Los Angelesu. V otroštvu in mladih letih je počitnice preživljala v mestu Heyneville, ki se nahaja v Alabami, na poti med Selmo in Montgomeryjem, zaradi česar je o dogodkih, ki jih je zajela v svojem z oskarjem nagrajenem filmu (sicer le za izvirno glasbo), Selmi, razmišljala že kot otrok. Leta 1995 je diplomirala na kalifornijski univerzi, in sicer iz angleškega jezika in literature ter afroameriških študij. Po študiju se je sprva podala v novinarske vode in se za nekaj časa zaposlila na postaji CBS, za katero je pokrivala dogajanje okrog procesa proti O. J. Simpsonu, a je novinarstvo kmalu zapustila in se posvetila snemanju reklamnih filmov. Takrat se v njej prebudi želja po ustvarjanju zahtevnejših filmskih del, in tako se, sicer vedno omejena s proračunom, loti snemanja dokumentarnih filmov. Njen dokumentarni prvenec sega v leto 2008, ko je posnela film This is the Life (To je življenje), že leta 2011 pa je posnela tudi svoje prvo igrano delo, dramo I Will Follow (Sledila bom), mikroproračunsko meditacijo o smrti bližnjih. Že istega leta je pričela z delom na svojem naslednjem igranem filmu, drami Middle of Nowhere (Sredi ničesar), ga zaključila leta 2012 in z njim na festivalu Sundance osvojila svojo prvo veliko nagrado – nagrado za najboljšega režiserja! Sledil je dokumentarni portret teniške igralke Venus Williams, Selma pa je njeno tretje in do sedaj najambicioznejše delo.

19. in 23. februar 2016

G. Turner

(Mr. Turner, Velika Britanija, 2014, barvni, 150 min.)

režija Mike Leigh scenarij Mike Leigh fotografija Dick Pope glasba Gary Yershon montaža Jon Gregory igrajo Timothy Spall (J. M. W. Turner), Paul Jesson (William Turner), Dorothy Atkinson (Hannah Danby), Marion Bailey (Sophia Booth), Karl Johnson (g. Booth), Ruth Sheen (Sarah Danby), Sandy Foster (Evelina), Amy Dawson (Georgiana), Lesley Manville (Mary Somerville), Martin Savage (Benjamin Robert Haydon), Richard Bremmer (George Jones), Niall Buggy (John Carew) produkcija Film4, Focus Features International, France 3 Cinéma, Lipsync Productions, Thin Man Films, Untitled 13, Xofa Productions festivali, nagrade (izbor) Cannes 2014: zlata palma za najboljšega igralca, nagrada vulkan za tehnično ustvarjalnost (direktor fotografije Disk Pope); evropske filmske nagrade 2014: najboljši igralec (Timothy Spall); Sevilla 2014: nagrada asecan – posebna omemba (Mike Leigh), najboljši igralec, najboljši režiser; Sarajevo 2014; Telluride 2014; Toronto 2014; Rio de Janeiro 2014; Vancouver 2014; London 2014; Ghent 2014 ocena občinstva 5 povprečna ocena kritike 5 distribucija Continental film

45

zgodba Film prikazuje zadnjih petindvajset let v življenju britanskega slikarja Josepha Mallorda Williama Turnerja (1775–1851). Ekscentrični umetnik, ki se je nekoč dal privezati na jambor, da bi lahko bolje naslikal snežni vihar, je v javnosti in kraljevih krogih vzbujal tako posmeh kot občudovanje. Veliko je potoval, obiskoval bordele, se družil z aristokracijo in bil priljubljen, čeprav nekoliko anarhičen član Kraljeve akademije umetnosti. V filmu spremljamo Turnerja, ki se po smrti ljubljenega očeta zaplete v skrivno razmerje z živahno gospo Booth, vdovo in lastnico hiše ob morju.

Pri tem ga vztrajno nadleguje jezna bivša ljubica, mati njegovih dveh nezakonskih hčera, in zvesto ljubi stoična gospodinjska pomočnica Hannah.

komentar »G. Turner je kot biografski film o angleškem romantičnem krajinskem slikarju, J. M. W. Turnerju, v primerjavi s prejšnjimi režiserjevimi filmi morda neizogibno konvencionalnejši.

Kljub temu je Leighov značilni avtorski pečat več kot očiten v povsem naturalistično zasnovanem filmskem portretu. Znameniti slikar nastopi v vsej svoji mesenosti s pripadajočimi hibami in idiosinkratičnimi potezami, ki ga naredijo boleče človeškega. Gotovo je izvrstno delo opravil tudi igralec Timothy Spall. Čeprav je sicer stalen režiserjev sodelavec, so mu doslej večinoma dodelili vloge vpadljivih stranskih likov. Tokrat pa je dobil priložnost, da res zasije.

Med intenzivnimi pripravami na film naj bi iz lika pogosto celo težko povsem izstopil. Tako natančno portretiranje človeškega značaja ima pred večino biografskih filmov o slikarjih in drugih umetnikih izrazito prednost. Film je izredno občutljiv na najmanjše psihološke, fizične, vedenjske, glasovne in druge podrobnosti. To pomeni, da se portret izogne glorifikaciji slikarja kot avtorja, genialnega umetnika ali celo na pol mitološke osebnosti.

William Turner je menda bil kot zgodovinska osebnost sicer ekscentričen, vendar prav tako precej povprečen človek. [...] V celotni pripovedi se slikarjev psihološki portret najbolje razkriva prav skozi prizmo ljudi, ki ga obdajajo. Preplet

46

vseh teh odnosov ga hkrati vzpostavlja kot čudaškega, krutega, a vendarle tudi ljubečega in na skrivaj celo poetičnega človeka. Prav tako postane jasno, da je njegova osredotočenost na slikanje mogoča le z delovanjem ljudi, ki ga obkrožajo. G. Turner lastne napake priznava implicitno, hkrati pa se ves čas boji, da bi jih moral priznati na glas. Na ta način film prefinjeno dramatizira vsakodnevno človeško krutost in neizrečeno stremljenje po tem, da bi jo vendarle presegli.« Tina Poglajen, Radio študent »Gospa nima pojma o slikarstvu in umetnosti, ima pa denar, s katerim Turnerjeva platna kupuje. Turner, ‘slikar svetlobe’, mora svoje umetnine prodajati takim, kot je ona. Takim, ki imajo denar. In takih ni prav dosti. Če hoče torej preživeti (in slikati, ustvarjati, potovati, raziskovati, skicirati, iskati objekte in motive, krajine, mline na veter, bordele in obale itd.), mora svojo umetnost prodajati tistim, ki je ne razumejo. Zdi se, kot da je denar edini, ki razume umetnost. In G. Turner kaže prav to: kako nerazumljena je umetnost. Galerija izgleda kot kombinacija tržnice in delavnice, a tudi Turner umetnost razume kot delo. In tu je morda ključ njegove genialnosti. [...] Ja, veliko je moral delati, da bi izgledal originalno in genialno. In ja, umetnost ni brezmadežno spočeta. Silnejša ko postaja industrijska revolucija, abstraktnejša postajajo Turnerjeva platna, tako da se zdi, kot da skuša umetnost kar direktno preleviti v ultimativno abstrakcijo – denar.« Marcel Štefančič, jr., Mladina

izjava avtorja »Bil je velikan med umetniki, popolnoma brezkompromisen in osredotočen na svoje poslanstvo, izjemno plodovit, z revolucionarnim pristopom, mojstrski v svojem izraznem sredstvu, jasnovidne vizije. Vendar je bil Turner kot oseba ekscentričen, anarhičen, ranljiv, nepopoln, samosvoj in občasno neotesan. Znal je biti sebičen in neiskren, stiskaški, vendar radodaren, v njem sta se skrivali velika strast in pesniškost.« Mike Leigh, režiser in scenarist

režiser Mike Leigh se je rodil leta 1943 v Salfordu. Je britanski dramatik, scenarist in režiser, ki slovi po svojem izjemnem daru za delo z igralci.

Njegova dela zaznamuje tudi družbena kritičnost in nagnjenost k portretiranju vsakodnevnih težav slehernikov, zaradi česar Leigha pogosto primerjajo s še enim velikanom britanske kinematografije, Kenom Loachem. Za razliko od Loacha je Leigh znan po tem, da filme začne snemati brez scenarija oziroma vsaj brez natančno izpisanih dialogov in izdelanih filmskih likov, saj vznik teh temeljnih sestavin narativnega kina prepušča procesu sodelovanja z igralci in improvizaciji.

Posledično njegove na videz klasično režirane filme prežema občutek zračnosti, spontanosti in nepredvidljivosti, kakršen sicer zaznamuje dokumentarce. Leigh je kot filmski ustvarjalec zaslovel že zgodaj, preko svojih televizijskih del, ki jih je pričel snemati v poznih 60-ih letih in z njimi vrhunec dosegel v 70-ih letih – TV-igre, ki se jih je prijela slogovna oznaka ‘realizem kuhinjske odtočne cevi’ (kitchen

sink realism) –, prvo igrano celovečerno delo pa prav tako posname ob vstopu v 70-a leta: Bleak Moments (1971). Vendar pa je tovrstno, kinematografsko ustvarjanje pri njem resnično zaživelo šele kasneje, v poznih 80-ih letih, ko so se pričela vrstiti sama izjemna dela, denimo filma Velika pričakovanja (High Hopes, 1988) in Življenje je sladko (1990). V mednarodnem prostoru se kot eden ključnih sodobnih ustvarjalcev avtorskega filma uveljavi v 90-ih, ko s filmi, kot sta Goli (1993) ter Resnice in laži (1996) v Cannesu serijsko osvaja zlate palme.

Za svoja dela je Leigh tako prejel že praktično vse največje filmske nagrade, od zlate palme do zlatega leva, večkrat pa je bil nominiran tudi za oskarja. Večino njegovih filmov smo lahko gledali tudi na domačih platnih, med njimi: Še eno leto (Another Year, 2010), Kar brez skrbi (Happy-Go-Lucky, 2008), Vera Drake (2004), Vse ali nič (All or Nothing, 2002), Narobe svet (Topsy-Turvy, 1999), Karieristki (Career Girls, 1997), Skrivnosti in laži (Secrets & Lies, 1996), Goli (Naked, 1993), Življenje je sladko (Life Is Sweet, 1990).

47

4. in 8. marec 2016

Pleme

(Plemja, Ukrajina, 2014, barvni, 132 min.)

režija Miroslav Slabošpicki scenarij Miroslav Slabošpicki fotografija Valentin Vasjanovič montaža Valentin Vasjanovič igrajo Grigori Fesenko (Sergej), Jana Novikova (Ana), Rosa Babi, Aleksander Dsiadevič, Jaroslav Biletski, Ivan Tiško, Aleksander Osadči, Aleksander Sidelnikov, Aleksander Panivan produkcija Garmata Film Production festivali, nagrade (izbor) Cannes 2014: velika nagrada sekcije Teden kritike, nagrada za vizionarje (podeljuje France 4), nagrada fundacije Gan (podpora distribuciji); nagrade Britanskega filmskega inštituta (BFI) 2015: nagrada trofeja Sutherland; Cork 2014: nagrada duh festivala; evropske filmske nagrade 2014: odkritje leta; Ghent 2014: nagrada žirije mladih; Yerevan 2014: nagrada granatno jabolko za najboljši film, nagrada FIPRESCI; Motovun 2014: nagrada propeler za najboljši film; Solun 2014: nagrada za najboljšega režiserja povprečna ocena občinstva 4,5 povprečna ocena kritike 5 distribucija FIVIA – Vojnik Opozorilo: film vsebuje brutalne prizore nasilja in seksualnosti.

48

zgodba Gluhonemega Sergeja vpišejo v internat s prilagojenim programom za gluhoneme. V novi šoli se sreča s Plemenom, mrežo, ki se ukvarja s kriminalom in prostitucijo. Sergej sodeluje pri nekaj organiziranih ropih in tako uspešno napreduje po hierarhiji kriminalne organizacije. Nato spozna Ano, eno od šefovih priležnic, in kmalu nevedé prekrši vsa nenapisana pravila Plemena.

komentar »[…] film, kakršnega še ni bilo. […] Pleme je povsem brez govorjenega dialoga, a to mu ne prepreči, da ne bi drzno in provokativno glasno povedal svojega. […] Film, ki izmenično vzbuja navdušenje, grozo in žalost, se nazadnje prelevi v zgodbo o strtem srcu, ki brez olepševanja pripelje do smrtonosnega finala. Ne preostane nam drugega, kot da gledamo.« Eric Kohn, Indiewire »Pleme je v formalnem pogledu neoporečno: fotografija Valentina Vasjanoviča je serija dolgih, nezmontiranih, pazljivo koreografiranih kadrov, ki valovijo v ritmu vsakdana naših protagonistov.

Posamezni prizori so vrsta zrežiranih, simetričnih tableauxov, iz katerih veje hlad nepristranskega opazovalca – zdijo se prej etično-moralna kot pa zgolj tehnična komponenta filma. [...] Gotovo je nekaj osvobajajočega in naprednega v tem, kako Pleme pristopa k tematiziranju gluhih: še zdaleč niso samo žrtve ali posamezniki, definirani zgolj skozi svojo hibo. Slabošpicki ubere smer, diametralno nasprotno idealizaciji; v njegovem svetu so gluhi lahko nasilni, zlobni, spolno aktivni in iznajdljivi, ljubezen pa vse prej kot naivno, nesebično čustvo. Eksplicitnih prizorov nasilja (če bi sešteli minutažo) je manj kot v večini hollywoodskih spektaklov, a presunejo s svojim naturalizmom. To pa zato, kot je v nekem intervjuju pojasnil režiser, ker naj bi filmsko nasilje gledalca ne privlačilo, pač pa ga mora odbijati. Očitek, da je film za odtenek preveč samovšečen in spoliran v svoji

virtuoznosti, bi težko izpodbijali, a tudi s svojo hladno nevpletenostjo gledalca potegne na svojo raven: ostanemo brez besed.« Ana Jurc, MMC RTV SLO »Tu moram poudariti, da zgodbi ni težko slediti, četudi se igralci pogovarjajo v znakovnem jeziku in se je režiser odločil, da ga ne prevede. Ravno to, da vidimo, da govorijo, ne moremo pa razumeti, kaj točno so povedali, nam morda prvič v življenju ponudi priložnost, da se res vživimo v kožo gluhonemih. Oziroma da se vživimo bolj, kot smo se kdaj koli lahko. Po minuti ali dveh začetnega šoka sem se na nov položaj, v katerega me je režiser postavil, nekako čisto sama od sebe privadila in instinktivno začela bolj pozorno spremljati sliko. S tem pa lahko še bolj uživala v res izjemni fotografiji. Kadri so postavljeni tako, da grde, obnove potrebne zidove in neurejeno okolico spremenijo v nekaj zanimivega, celo lepega na tisti zdaj tako priljubljen ‘shabby chic’ način. Za zelo fotogeničnega se izkaže tudi znakovni jezik, saj igralci med sporazumevanjem uporabljajo celo telo. Pa tudi sicer se v kadrih premikajo tako, kot bi bil vsak njihov gib del popolnoma premišljene koreografije, ki pa v nobenem trenutku ne začne delovati preveč umetno ali prisiljeno.« Lina Eržen, MMC RTV SLO »Delo plasti pomene ter spretno kombinira nežnost in grobost, skrajno intimnost in brutalno neposrednost, impulze nasilja in ljubezni, nagonsko silovitost temeljnih človeških občutij in prefinjeno, a hkrati univerzalno razumljivo dinamiko medčloveških, družbenih in ekonomskih odnosov. Pleme je, skratka, umetnina, ki v prgišču popolnih filmov lanskega leta še posebej izstopa zaradi svoje domišljene inovativnosti oz. uspešnega eksperimenta, ki ga vpelje v igrani film.« Gorazd Trušnovec, RA SLO – Ars (oddaja Gremo v kino)

49

izjava avtorjev

režiser

»Nikoli mi ni prišlo na misel, da bi film posnel z igralci, ki nimajo prizadetega sluha. Telesna govorica je pri slušno prizadetih naravna in zelo individualna. Ljudje pri govoru uporabljajo samo obrazne mišice, slušno prizadeti pa komunicirajo s celotnim telesom.

Igralce za film sem iskal skorajda celo leto, večinoma s pomočjo družabnih omrežij. Za glavne vloge smo preučili vloge okoli tristotih kandidatov. Vendar nismo posneli niti enega samega poklicnega igralca. Vsi nastopajoči so otroci z ulice. Mislim, da so doživeli edinstveno življenjsko izkušnjo. Sam sem jo zagotovo.«

Miroslav Slabošpicki se je rodil leta 1974 v Kijevu, v Ukrajini, in diplomiral iz filmske režije na tamkajšnjem Državnem inštitutu za uprizoritvene umetnosti. Njegova kratka filma Diagnoz in Gluhota sta bila nominirana za berlinskega zlatega medveda, kratkometražec Jaderni vidhody pa mu je prinesel srebrnega leoparda na filmskem festivalu v Locarnu in nominacijo za nagrado Evropske filmske akademije. Pleme je režiserjev prvi celovečerec.

Miroslav Slabošpicki, režiser in scenarist

50

11. in 15. marec 2016

Popolni dan

(A Perfect Day, Španija, 2015, barvni, 105 min.)

režija Fernando León de Aranoa scenarij Fernando León de Aranoa (po literarni predlogi Paule Farias) fotografija Alex Catalán glasba Arnau Bataller montaža Nacho Ruiz Capillas igrajo Benicio del Toro (Mambru), Tim Robbins (B), Olga Kurilenko (Katja), Mélanie Thierry (Sophie), Fedja Štukan (Damir), Eldar Residović (Nikola), Sergi Lopez (Goyo) produkcija Mediapro, Reposado Producciones, Televisión Española festivali, nagrade (izbor) Cannes 2015; Melbourne 2015; Sarajevo 2015 povprečna ocena občinstva 4 povprečna ocena kritike 4,5 distribucija Karantanija Cinemas

51

zgodba Leta 1995, nekje na Balkanu. Skupina humanitarnih delavcev skuša iz vodnjaka sredi vojnega območja odstraniti truplo. Če bo kontaminiralo vodnjak, bodo tamkajšnji prebivalci ostali brez pitne vode. Toda preprosta naloga se kmalu sprevrže v nemogočo misijo.

Tisti, ki rešujejo humanitarno krizo, so vendar samo ljudje. Sophie je novinka in bi rada pomagala. Mambrú je videl preveč in si želi domov. Katja si je nekoč želela Mambrúja.

Damir si želi, da bi bilo vojne konec. B pa ne ve, kaj pravzaprav hoče. Humor, drama, čustva, rutina, nevarnost in upanje. Vse to je del popolnega dne.

komentar »To je M.A.S.H. v Bosni – s humanitarnimi delavci. Španski režiser Fernando León de Aranoa (Ponedeljki v soncu) ne ubere tako skrunilne linije kot Altmanova zimzelena klasika, toda v svojem angleško govorečem prvencu z ognjevitim komičnim dvojcem Benicia del Tora in Tima Robbinsa se prav osvežujoče loti nekaterih tabujev. Popoln dan ni popoln [...]. Vendar človečnost filma, ki lebdi med sočutjem in ironično distanco, vodi scenarij po začrtanih tirnicah in ponudi zgodbo, ki je kljub klišejem o pisani bratovščini vsaj tako avtentična kot mnoge druge, bolj spoštljive upodobitve vojne v Bosni. [...] Popoln dan bi se lahko brez težav odvijal tudi v srednji Afriki, na Novi Gvineji ali Haitiju: govori o nesporazumih, birokraciji in odnosih, ki radi spodkopljejo domnevno enostavna dobra dejanja. [...] Sizifovska struktura zgodbe, v kateri spodleti vsak poskus, da bi spravili ‘debeluha’ iz vodnjaka, postane popoln okvir parabole o vztrajnem in prav nič sijajnem junaštvu – saj gre tu pravzaprav za komično pripoved o upanju in neuspehu ter iskanju načina, kako zakrpati razpoke v jezu, ki ga bo zdaj zdaj preplavilo.« Lee Marshall, Screen Daily »Ko se zgodba razvname, vas bo film hote ali nehote potegnil za seboj, predvsem po zaslugi režiserjevega talenta za odrezave komične

52

dialoge – kar je še posebej impresivno, saj gre za avtorjev prvi angleško govoreči film – in same narave zgodbe, ki vaša pričakovanja o tem, kam naj bi vodile najbolj etične izbire, vsakič znova postavi na laž.« Robbie Collin, The Telegraph »Najbolj čustveno presunljivo predstavo v odlični zasedbi odigra del Toro. Niti blatna in od vojne razdejana podoba ne more skaliti igralčevega magnetizma.« Justin Chang, Variety

izjava avtorjev »Po zaslugi svojih filmov sem imel pogosto priložnost snemati humanitarne delavce v vojnih conah. Prvič februarja 1995, med vojno v Bosni. Nazaj smo prinesli na desetine posnetkov in le peščico besed, s katerimi smo se navadili opisovati vojno: zmeda, nesmisel, babilonski stolp, labirint, nezmožnost. Pred nekaj leti sem snemal dokumentarni film z Zdravniki brez meja v severni Ugandi. V nekem približku bara, ki smo ga našli 15 kilometrov od sudanske meje, sem med pitjem toplega piva Nile Special prvič slišal za roman Dejarse llover Paule Farias, o katerem je ravno pripovedoval varnostni vodja naše misije. Paula je zdravnica in koordinatorica Zdravnikov brez meja, pa tudi pisateljica. Ljudem pomaga na oba načina.

Prevzela me je preprostost njene zgodbe in njena globina. Govori namreč o krutosti vojne, toda to počne s smislom za humor. Na straneh njenega romana in v svojih lastnih spominih na tisti neprepustni gorski labirint Balkana, ki sem ga prečkal pred dvajsetimi leti, sem našel zamisel za ta film.« Fernando León de Aranoa, režiser in scenarist

režiser Fernando León de Aranoa se je rodil v Madridu leta 1968. Po uspešni scenaristični karieri je leta 1996 posnel svoj režijski prvenec Familia, ki mu je prinesel Goyevo nagrado za najboljšega mladega režiserja. Sledijo filmi Barrio (1998), čudoviti Ponedeljki v soncu (Los lunes al sol, 2002), Princesas (2005) in Amador (2010), ki skupno požanjejo kar dvanajst Goyevih nagrad, med njimi pet za najboljšo režijo in scenarij, po eno nagrado za najboljši film in najboljšega režiserja na festivalu v

San Sebastianu, tri nagrade mednarodnega združenja filmskih kritikov FIPRESCI ter številne druge lovorike. Režiserjevi filmi pogosto doživljajo premiere na Berlinalu in festivalu Sundance. Aranoa je tudi avtor dokumentarcev Izbeglice (1995) o bosanskih beguncih, Caminantes (2001), Buenas noches, Ouma (segment omnibusa Invisibles, 2007, Goyeva nagrada za najboljši dokumentarni film), pa slikar, ilustrator in pisatelj. Leta 2004 je ustanovil produkcijsko hišo Reposado. Popoln dan je njegov šesti igrani celovečerec.

53

18. in 22. marec 2016

Daleč od ljudi

(Loin des hommes, Francija, 2014, barvni, 110 min.)

režija David Oelhoffen scenarij David Oelhoffen (po literarni predlogi Alberta Camusa) fotografija Guillaume Deffontaines glasba Nick Cave, Warren Ellis montaža Juliette Welfling igrajo Viggo Mortensen (Daru), Reda Kateb (Mohamed), Djemel Barek (Simane), Vincent Martin (Balducci), Nicolas Giraud (poročnik Le Tallec), Hatim Sadiki (Abdelkader), Yann Goven (René), Antoine Régent (Claude) produkcija One World Films, Pathé, Perceval Pictures, Kaléo Films, Jouror Développement festivali, nagrade (izbor) Benetke 2014: nagrada skrinja filma mladih za najboljši film, nagrada interfilm, nagrada SIGNIS; Sarlat 2014: nagrada za glavno moško vlogo; Rim 2014: nagrada za najboljši evropski filmski projekt leta; Stockholm 2015: nagrada ekumenske žirije; München 2015: nagrada Fritz-Gerlich; Toronto 2014; Arras 2014; Les Arcs 2014; Beograd 2015; Tribeca 2015 povprečna ocena občinstva 4,5 povprečna ocena kritike 4,5 distribucija FIVIA – Vojnik

54

zgodba Leta 1954, tik pred izbruhom alžirske vojne za neodvisnost. Daru, v Alžiriji rojeni potomec španskih priseljencev, je učitelj, ki poučuje skupino lokalnih otrok v odročni gorski vasici.

Nekega dne se pred njegovo šolo pojavi žandar z arabskim ujetnikom Muhamedom. Daruju prinaša ukaz, da mora kmeta pospremiti pred kolonialno sodišče, kjer naj bi mu sodili za umor.

Daru sprva okleva, saj meni, da to ni njegova stvar, še posebej potem, ko mu Muhamed prizna, da je dejansko zakrivil očitani umor. A ko se ponoči pred šolo pojavijo Muhamedovi sovaščani in ga želijo na mestu likvidirati, maščevati kri za kri, si Daru premisli. In tako se v času, ko se v dolini širi upor in ozračje polni sovraštvo, ta na videz zelo različna moža podata na nevarno pot čez atlaško gorovje …

komentar »Na tem mestu velja omeniti, da morda Oelhoffnov film močneje kot njegova literarna predloga ustreza naslovu Camusove zgodbe, ki se v francoščini glasi l’hote, kar pomeni ‘gost’, lahko pa tudi ‘gostitelj’. Če je v vlogi slednjega po nujnosti dogodkov najprej Daru, pa se njuni vlogi med potovanjem ves čas menjavata ali pa sta hkrati oba v obeh. Tisto, kar je še zlasti vredno pozornosti, pa je dejstvo, s kako malo sredstvi in z zgolj dvema likoma uspe režiserju učinkovito sugerirati in povedati več, kot to zmorejo marsikatere vojne epopeje: v majhnih, intimnih zgodbah, kjer je edina prava scenografija narava, je mogoče zrcaliti univerzalna vprašanja, kakršna v zgodovini vedno nakopičijo prelomni dogodki, ne da bi za to potrebovali množico oseb in še večjo množico besed. Še največ ‘besed’ ima v tem filmu pravzaprav glasba Nika Cava in Warrena Ellisa, a spet ne na način, da bi bila vzpostavljena kot ena od protagonistk, ampak je organsko stopljena s podobo. Daleč od ljudi je film, ki pokaže, kako lahko razdalja med dvema posameznikoma postane zavezujoča bližina in kako lahko primarni občutek za prav in ne prav vedno najde pot do srca drugega, pa če je ta še tako drugačen od nas.« Ženja Leiler, Delo

»Daleč od ljudi nas v 50-a leta prejšnjega stoletja vrača zaradi svoje predloge: gre za adaptacijo kratke zgodbe Gost, Camusove alegorije napetih francosko-alžirskih odnosov v letih po drugi svetovni vojni. Scenarist in režiser Oelhoffen si je v odnosu do skopega besedila dovolil precej vsebinskih svoboščin (navsezadnje je spremenil konec), a ohranil njeno eksistencialistično jedro: usoda obeh protagonistov je iztočnica za vprašanja o osebni svobodi, odgovornosti za lastne odločitve in posameznikovem mestu v svetu. [...] Če je bil v predlogi kdaj poudarek na nepremostljivih razhajanjih med različnima kulturama, so ta v prenosu na filmsko platno, ki peripetiji dodaja element potovanja in dogodivščine, popolnoma izgubljena: mirni učitelj se v stiski seveda izkaže za žilavega junaka, ki bi bil lahko potegnjen naravnost z Divjega zahoda, Mohamed pa je preprost, a plemenit ‘divjak’, ki bi raje sprejel nezasluženo smrtno kazen, kot pa sprožil verigo krvnega maščevanja, ki bi se lahko vlekla še cele generacije. Na skupni poti bosta možaka seveda ugotovila, da sta si med seboj veliko bolj podobna kot različna, kar bo še dodatno utrdilo njuno robato, redkobesedno bromanco. [...] Direktor fotografije Guillaume Deffontaines (Ljubezen je popolni zločin, Mali Quinquin) v tem severnoafriškem vesternu opravi veliko delo: bolje kot vsak dialog zajame veličino prazne afriške pokrajine in majhnost človeških usod v primerjavi z njo; obenem uporablja predvsem igre (naravne) svetlobe in sence. Drugi vrhunski element je seveda izvirna glasbena podlaga, delo stalnih sodelavcev Nicka Cava in Warrena Ellisa, ki se (filmsko) očitno specializirata na ambient neonoir vesterna (The Proposition, Jesse James in strahopetec Robert Ford).« Ana Jurc, MMC RTV SLO

izjava avtorjev »Trčenje dveh pravnih sistemov je v središču zgodbe in razmerij med liki. Priča smo dvema kulturama in dvema sistemoma moralnih vrednot, ki so ju zgodovinske okoliščine prisilile k sobivanju. [...] Prve podobe, ki so mi prihajale na misel, navdahnjene z dogodki in pokrajino v zgodbi, so podobe iz vesternov: razsežna in

55

sovražna pokrajina, nevarno in napeto ozračje ter možje, ki nihajo med dostojanstvom in brutalnostjo, razpeti med hrepenenjem po življenju in hrepenenjem po smrti. Imamo tudi osrednje like vesterna: belega človeka, ki prinaša civilizacijo, utelešenje reda in miru, ter njegovo nasprotje, ‘divjo’ plemensko figuro. [...] A moj film ne temelji na ameriškem mitu o osvajanju Zahoda. [...] Sodi v tisto družino vesternov, ki so mit napadali ali rušili, raje kot da bi ga krepili ...« David Oelhoffen, režiser in scenarist

56

režiser Francoski režiser David Oelhoffen se je rodil leta 1968. Takoj po študiju se je zaposlil v eni francoskih produkcijskih hiš, sredi 90-ih let pa je še sam pričel snemati kratkometražna filmska dela, s katerimi so ga vabili na številne festivale. Leta 2006 posname svoj celovečerni prvenec z naslovom Nos retrouvailles (Naša srečanja), ki ga naslednje leto povabijo v Cannes, in sicer kot uradnega tekmovalca sekcije Teden kritike. Daleč od ljudi je njegov drugi celovečerec.

1. in 5. april 2016

45 let

(45 Years, Velika Britanija, 2015, barvni, 93 min.)

režija Andrew Haigh scenarij Andrew Haigh (po literarni predlogi Davida Constantina) fotografija Lol Crawley montaža Johnathan Alberts igrajo Charlotte Rampling (Kate Marcer), Tom Courtenay (Geoff Marcer), Geraldine James (Lena), Dolly Wells (Charlotte), David Sibley (George) produkcija The Bureau festivali, nagrade Berlin 2015: srebrni medved za najboljšo žensko vlogo, srebrni medved za najboljšo moško vlogo; Edinburgh 2015: nagrada za najboljšo moško vlogo v britanskem filmu, nagrada Michael Powell za najboljši britanski film leta; Istanbul 2015; Cabourg 2015; Šanghaj 2015; Karlovi Vari 2015; Sarajevo 2015 povprečna ocena občinstva 5 povprečna ocena kritike 4,5 distribucija FIVIA – Vojnik

57

zgodba Kate in Geoff sta ravno sredi priprav na 45. obletnico poroke, ko ju preseneti novica, da so v ledeniku v švicarskih Alpah po petih desetletjih odkrili popolnoma ohranjeno truplo Geoffovega prvega dekleta – Katye.

Medtem ko se zabava nezadržno približuje, se par spopada s prej neznanimi čustvi. Geoff je iz dneva v dan bolj zatopljen v spomine na brezskrbno življenje z nekdanjo ljubeznijo, Kate pa postaja vse bolj zaskrbljena. Globlje ko se par vrača v preteklost, bolj negotova je prihodnost.

komentar »Pri ogledu filma 45 let že kmalu po uvodnih prizorih postane jasno, da gre za film, ki je nabit s preteklostjo – tako na vsebinski kot metabesedilni ravni. V melanholični pripovedi o zakonu, ki traja že več kot štiri desetletja in mu kljub navidezno mirnemu življenju niso tuje uničujoče skrivnosti, sta zaigrala angleška filmska igralca Charlotte Rampling in Tom Courtenay. Poleg nekdanjih dogodkov v življenju njunih likov, ki so v filmu odločilni, je torej pomembna tudi sama zasedba vlog. Oba igralca sta namreč zvezdniški ikoni evropskega filma. [...] Njuna postaranost je pravzaprav edina stvar, ki ju ločuje od množične revijalne popolnosti, ki seže vse od videza do življenjskega sloga. Njun portret je prav tako idealiziran kot neoprijemljiva podoba neuresničene ljubezni pred petdesetimi leti.

Razlika je le ta, da je tu idealizacija prikrita. 45 let bi tako le stežka označili za naturalistično pripoved o dolgoletnem partnerstvu ali za avtentični portret resničnega razmerja. Veliko bolj resnični so prav odtenki nastopa obeh glavnih igralcev, ki neodvisno od zapleta, ki ga narekuje scenarij, razkroj zaupanja in naklonjenosti upodobita minimalistično in hkrati osupljivo.« Tina Poglajen, RA SLO – Ars (oddaja Gremo v kino) »Bodi čisto pri miru, sem si mislila med gledanjem filma 45 let Andrewa Haigha. Nikar se ne gani. Ne iz strahu, da se bo film, ki je tako

58

natančno kalibriran, pretehtan in odmerjen, v nekem trenutku zalomil, pač pa zato, ker se mi je zdelo, da se lahko ob najmanjšem premiku zlomim jaz. S filmom 45 let je Haigh Charlotte Rampling podaril najboljšo vlogo njenega življenja, berlinskemu festivalu njegov prvi absolutni uspeh, meni pa prvi sijajen film v letu 2015. In vse to je napravil s filmom, ki je tako preprost, tako eleganten in vendar tako goreče empatičen, da vas njegov čar v celoti zadene šele ure kasneje. Morda šele naslednjega jutra, ko z avtobusom prečkate poledeneli Berlin in se vam začnejo ob misli na njegov neznaten, a neznanski zaključni prizor v kotičkih očes nabirati solze. [...] Ko Geoff omeni, da sta zabavo ob 40-letnici poroke odpovedala zaradi njegovega bypassa, je to le droben, nepomemben trenutek. A ko sem to slišala, sem si mislila ‘oh, seveda’. Če je Haigh neskončno sočuten kirurg, ki posega naravnost v naše drobovje in lušči plasti časa in spomina, dokler se pod njegovim skalpelom ne razkrije vse živo tkivo, potem je 45 let lahko le eno: operacija na odprtem srcu.« Jessica Kiang, The Playlist

izjava avtorja »Kar me je zares zanimalo, je bila študija odnosa, dolgotrajne zveze z vsemi težavami, ki tlijo pod površjem. Skozi način, na katerega komuniciramo z drugo osebo, izražamo svoje želje in poželenja, bodisi spolna ali romantična, in to močno vpliva na potek naših življenj.

Poželenje se spreminja, v toku časa prevzema različne pomene. Zdi se mi fascinanten del človekove narave in zelo strastna tema. [...] 45 let je film o tem, kaj se zgodi, ko vse te stvari privrejo na plan. O ljudeh, ki se trudita razumeti, kaj pomeni njuna ljubezen, pa tega nihče od njiju ne ve. Gre za globok in kritičen pogled na njuni življenji, za občutek eksistencialne izgube, za nerazumevanje lastnih želja, za negotova čustva in občutke krivde.« Andrew Haigh, režiser in scenarist

režiser Andrew Haigh se je rodil leta 1973 v mestu Harrogate v Angliji. Sprva je delal kot asistent montaže pri nekaterih hollywoodskih spektaklih, kot sta bila na primer filma Ridleyja Scotta Gladiator (2000) in Sestreljeni črni jastreb (Black Hawk Down, 2001). Nato pa se je leta 2009 lotil režije svojega lastnega celovečernega prvenca, filma Greek Pete (Grk Pete), ki je bil premierno prikazan na Londonskem festivalu lezbičnega in gejevskega filma. Haigh je tudi v naslednjem filmu, tistem, ki mu je prinesel odločilen preboj, to je celovečercu Weekend (Konec tedna, 2011), nadaljeval s homoseksualno tematiko. Delo je poželo izjemen uspeh, saj je Haigh z njim osvojil

preko dvajset nagrad, med njimi nagrado občinstva Emerging Visions na festivalu South by Southwest (SXSW) v teksaškem Austinu, nagrado MovieZone v Rotterdamu, dve nagradi British Independent Film Awards, nagrado londonskih filmskih kritikov za najbolj perspektivnega novega režiserja in nagrado časopisa Evening Standard za najboljši scenarij. Film se je uvrstil na številne lestvice najboljših tistega leta, med drugim na lestvico časopisa The New York Times. Andrew Haigh trenutno dela kot izvršni producent, scenarist in režiser pri HBO-jevi televizijski seriji Looking.

45 let je njegov tretji celovečerni film.

59

8. in 12. april 2016

Šiška Delux

(Šiška Delux, Slovenija/Češka/Makedonija, 2015, barvni, 108 min.)

režija Jan Cvitkovič scenarij Jan Cvitkovič fotografija Jure Černec glasba Aleksander Pešut - Schatzi montaža Dafne Jemeršič, Miloš Kalusek igrajo Žiga Födransberg (Fedr), Marko Miladinović (Mile), David Furlan (Zekir), Jana Prepeluh (Jana), Marjuta Slamič (Lili), Aleksander Rusić (Sale), Marijana Brecelj (mama Olga), Petre Arsovski (Goce) produkcija Perfo Production, Evolution Films, Kino oko festivali, nagrade Montreal 2015 (začetek septembra – svetovna premiera), Portorož 2015 (otvoritev Festivala slovenskega filma – domača premiera) povprečna ocena občinstva /* povprečna ocena kritike /* distribucija FIVIA – Vojnik * Film še ni imel javne projekcije.

60

zgodba

režiser

Zgodba govori o treh prijateljih iz otroštva, Fedru, Miletu in Zekirju, ki se zavedajo, da niso več mladi, ne znajo pa popolnoma odrasti. Lotili so se že marsičesa, a nikoli jim ni nič uspelo, ker se ničesar ne lotijo zares. Ko enemu izmed njih umre teta in po njej podeduje majhen poslovni prostor, se odločijo, da bodo poskusili s picerijo. Sprva se zdi tudi ta projekt obsojen na neuspeh, ker jim ob vseh nerazrešenih težavah, ki jih ima vsak od njih, ne gre zlahka od rok. In kot da teh ne bi bilo že tako dovolj, se nekega dne na vratih komaj odprtega lokala pojavi lokalni mafijec, ki zahteva plačilo »takse«. Toda v pravem trenutku se pojavi skrivnostna Milena, ki neobetavnim gostincem priskoči na pomoč.

Jan Cvitkovič se je rodil leta 1966 v Tolminu.

Tam in v Idriji je preživel tudi otroštvo in mladost, nato pa je odšel na študij v Ljubljano, kjer se je sprva vpisal na študij matematike in fizike, a je kmalu spoznal svojo zmoto, zato se je po enem letu podal na enoletno potovanje, med katerim ga je pot zanesla na Bližnji vzhod in v severovzhodno Afriko. Po vrnitvi se je vpisal na študij arheologije, ki se ga je lotil resnično temeljito in ga tako zaključil šele leta 1999. Medtem je sredi 90-ih let s prijavo na Grossmannov razpis za scenaristiko odkril svojo pisateljsko žilico in afiniteto do filmske pripovedi. Njegov scenarij za kratki film Rop stoletja je namreč osvojil prvo nagrado, film (ki ga je sicer zrežirala Urška Kos) pa je kasneje imel tudi zelo uspešno festivalsko pot. Sledilo je sodelovanje z Janezom Burgerjem, Janovim starim prijateljem: skupaj sta napisala scenarij za Janezov celovečerni prvenec V leru (1999), Jan pa je v njem dobil tudi glavno vlogo. S tem se je pričel njegov siloviti vzpon na področju filma, saj je že čez dve leti tudi sam posnel celovečerni prvenec, družinsko dramo Kruh in mleko (2001), s katero je na festivalu v Benetkah prejel prestižnega leva prihodnosti, nagrado za najboljši prvenec festivala. Skozi svojo kariero je prejel še številna druga priznanja in nagrade tako za režijo kot za scenarije (od nagrade Prešernovega sklada do zlate ptice). Prvencu je sledil kratki film Srce je kos mesa (2003), s katerim je bil prav tako festivalsko nadvse uspešen, še večji uspeh pa je dosegel z drugim celovečercem, Odgrobadogroba (2005), saj je z njim osvojil prestižno nagrado Altadis v San Sebastianu, priznanje za najboljšega mladega filmskega ustvarjalca. Sledila je vrsta del, predvsem kratkih filmov, kot so Vem (2007), To je zemlja, brat moj (2009), Sto psov (2012) in Bil sem otrok (2013), leta 2011 pa je posnel svoje tretje celovečerno delo, meditativni Arheo, svojo filmsko poemo. Šiška Delux je njegovo najnovejše delo, ki ima že zdaj, pred prvo javno projekcijo, zagotovljen nastop na številnih mednarodnih festivalih, od Montreala do Gijona in Trsta.

komentar* »Šiška Deluxe je grenko-sladka komedija o treh prijateljih, ki dramatične situacije prepleta s komičnimi in gledalca ne pusti ravnodušnega.

Namenjena je srednji in mlajši generaciji, režiser Jan Cvitkovič pa se z njo vrača k začetkom pripovedovanja zgodb, klasičnemu ‘storytellingu’. Skozi film spremljamo vzpone in padce glavnih protagonistov v osebnem življenju, pa tudi pri uresničevanju poslovne ideje. Toda tudi večni mladeniči enkrat odrastejo in prav to je pot, ki jo prehodijo glavni junaki filma Šiška Deluxe, v katerem se komično prepleta z dramatičnim v lahkotnem drncu, ki srečnega konca v nobenem trenutku ne postavi pod vprašaj.« povzeto po napovedniku filma * Film še ni bil javno predvajan.

izjava avtorja »Seveda smo se zabavali, a ob enem izmed prizorov sem celo jokal – od smeha seveda. In sicer takrat, ko eden fantov pomotoma vzame ketamin, drogo za konje, in se potem prične ... nenavadno vesti.« Jan Cvitkovič, izjava med snemanjem

61

15. in 19. april 2016

Everest

(Everest, ZDA/Velika Britanija/Islandija, 2015, barvni, 111 min.)

režija Baltasar Kormákur scenarij William Nicholson, Simon Beaufoy fotografija Salvatore Totino glasba Dario Marianelli montaža Mick Audsley igrajo Jake Gyllenhaal (Scott Fischer), Keira Knughtley (Jan Hall), Robin Wright (Peach Weathers), Josh Brolin (Beck Weathers), Sam Worthington (Guy Cotter), Emily Watson (Helen Wilton) produkcija Chromakey-Hire.Com, Cross Creek Pictures, Free State Pictures, RVK Studios, Universal Pictures, Walden Media, Working Title Films festivali, nagrade Benetke 2015 – svetovna premiera povprečna ocena občinstva / (film še ni imel širše distribucije) povprečna ocena kritike 4 distribucija Karantanija Cinemas

62

zgodba Osupljiva pustolovščina je posneta po resničnih dogodkih tragičnih odprav, ki so skušale leta 1996 osvojiti najvišji vrh sveta. Ob začetkih množičnih komercialnih odprav na Mount Everest vodnika Rob in Scott pripravljata vsak svojo skupino turistov za naskok na vrh. Ker se bojita, da nekateri klienti ne bodo zmogli naporne poti, kljub nesoglasjem združita moči, na dan vzpona pa se vreme hitro poslabša.

Alpinistična avantura se v trenutku spremeni v kruto bitko na življenje in smrt, v kateri je lahko vsak nepreviden korak usoden in vsak vdih redkega zraka poguben. Tako se je obsedenost udeležencev po osvojitvi najvišjega vrha na svetu v primežu smrtnega strahu preobrazila v nepredstavljiv boj za golo preživetje.

komentar »Režiser Baltasar Kormákur je v islandskem filmu nekako to, kar so za glasbo Björk in Sigur Rós ali pa gejzirji in islandski konji za turizem.

Kormákur se sicer stalno giblje na tankem robu med dobesedno hollywoodsko komercialo, na primer v uspešnem kriminalnem trilerju Tihotapci z Markom Wahlbergom, in neodvisno produkcijo, ki jo, spet dobesedno, ustvarja na domačih tleh. V Globini se vrača nazaj h grobi, temno-sivi atmosferi svojih zgodnjih in nasploh islandskih filmov, kot je na primer v letu 2000 na Liffu predvajani Reykyavik št. 101 ali pa pri nas nevidena Jar City in The Sea. Filmski žanr katastrofe, v katerem se bo Kormákur gibal tudi s svojim naslednjim hollywoodsko podprtim projektom, alpinistično tragedijo z naslovom Everest, idealno sede v današnje apokaliptično ali že postapokaliptično obdobje. V obdobjih zmedenosti in depresije film katastrofe dviguje samozavest, ker podobno kot grozljivke uteleša in sooča človeka z ekstremnimi situacijami oz. iz nemogočega ustvari mogoče.«*

»Everest ni le film o katastrofi, je tudi testament o silni želji po nadvladi naravnih elementov, ki včasih meji na norost. Je zgodba o predanosti, kljubovanju usodi ter brezmejni moči človeške volje, ki ne bo nikogar pustila hladnega, četudi zmrazi vse do kosti. [...] Zaradi uničujočega aprilskega potresa v Nepalu ima film tudi dobrodelno noto. Poleg pozivov k darovanju sredstev se bodo zvrstile tudi dobrodelne projekcije, namenjene pomoči.« iz promocijskega materiala

izjava avtorja »V pripravah na pisanje scenarija sem prebral vse mogoče knjige o alpinizmu, prav tako pa sem se pogovarjal tudi s številnimi alpinisti. Želel sem namreč ugotoviti, kaj se dogaja v njih, ko opravljajo tako zahteven vzpon in ko prevzemajo odgovornost za življenja drugih.

Podali smo se tudi v Nepal in s helikopterjem sem preletel goro – želel sem jo videti, jo doumeti.« Baltasar Kormákur, režiser

zanimivost Mount Everest s svojimi 8.848 metri že od nekdaj predstavlja ultimativno preizkušnjo za alpiniste z vsega sveta. Vrh gore, ki je v Nepalu znana kot »čelo neba«, v Tibetu pa kot »mati vesolja«, sta 29. maja leta 1953 kot prva na svetu osvojila novozelandski alpinist Edmund Hillary in šerpa Tenzing Norgay. Kot prvima Slovencema je to 13. maja 1979 uspelo Andreju Štremflju in Nejcu Zaplotniku. V zadnjih 62 letih je vrh osvojilo preko 4.000 posameznikov, pri tem pa je Everest postal zadnje počivališče za okoli 250 alpinistov.

Anja Banko, Radio študent * Ker film še ni bil javno predvajan, kritik ni, zato smo se odločili za izsek iz zapisa o avtorjevem predhodnem filmu Globina, saj je avtorica režiserja posrečeno umestila v kontekst islandske kinematografije, samo delo pa v kontekst Kormákurjevega opusa.

63

režiser Baltasar Kormákur se je rodil leta 1966 v Reykjaviku. Leta 1990 je dokončal študij igre na islandski akademiji lepih umetnosti in že takoj zatem je pričel nastopati v domačem narodnem gledališču. Tu je deloval vse do leta 1997 in v zadnjih letih tudi režiral. V svet filma je vstopil leta 2000, ko je s svojim celovečernim prvencem Reykyavik št. 101 (101 Reykjavik) osupnil mnoge in si zanj prislužil številne festivalske nagrade, od zlatega leoparda na festivalu v Locarnu do zlate arene v Pulju. Na festivalu v Torontu je bil proglašen tudi za odkritje leta, Variety pa ga je uvrstil med 10 režiserjev, na katere velja biti pozoren. Takoj zatem je Kormákur ustanovil lastno produkcijsko hišo in pričel pod njenim

64

okriljem intenzivno ustvarjati. Sledili so filmi, kot so Morje (Hafið, 2002), Myrin in številni drugi, ki so bili festivalsko prav tako nadvse uspešni. Kormákur je zatem pričel snemati tudi v Združenih državah, in sicer tako neodvisne filme, kakršen je na primer Vdih (Inhale, 2010), kot tudi hollywoodske zvezdniške spektakle, kakršni so bili Tihotapci (Contraband, 2012).

Kljub temu tudi svoje mračne avtorske poetike ni nikoli zapustil, pač pa jo vseskozi alternira s tovrstnimi komercialnejšimi deli, kar dokazujeta na primer filma Globina (The Deep, 2012) in njegov zadnji zvezdniški spektakel, alpinistični film katastrofe Everest, ki bo svojo svetovno premiero doživel na letošnjem beneškem festivalu.

KOMEDIJA NA PLATNU

65

KOMEDIJA NA PLATNU Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica ob torkih ob 19.00.

15. 9. 2015

Ted 2

Seth MacFarlane (ZDA, 2015) 22. 9. 2015

Takšna pač je

Peter Bogdanovich (ZDA, 2014) 29. 9. 2015

Pregled slovenskega kratkega komičnega filma 6. 10. 2015

Kaj počnemo v mraku

Jemaine Clement, Taika Waititi (Nova Zelandija/ZDA, 2014) 13. 10. 2015

Cena slave

Xavier Beauvois (Francija/Belgija/Švica, 2014)

Letošnjo filmsko jesen smo v Kulturnem domu Nova Gorica nekoliko drugače obarvali: komično. Skupaj z Erikom Tothom smo oblikovali cikel, za katerega upamo, da vam bo prinesel sprostitev, veliko smeha in dobre volje.

Temu je Komedija na platnu tudi namenjena.

Začenjamo sredi septembra z odrezavo nesramnim plišastim medvedom Tedom, ki se vrača na velika platna, nato pa nadaljujemo s prikupno prismojeno romantično komedijo Takšna pač je Petra Bogdanovicha. Zgodba o nadobudni mladi igralki, njeni psihoterapevtki, zmedenem režiserju in nepričakovanih zapletih vas bo nasmejala do solz! Tretji filmski večer je namenjen spoznavanju slovenskih kratkih komičnih filmov. Na ogled bodo izdelki različnih produkcij in avtorjev, od študentskih

66

do neodvisnih kratkih filmov, ki pa jih druži tisto najpomembnejše – vsi imajo odličen smisel za humor! Pronicljiv, iskren in neolepšan pogled na vsakdanjost neživih, ki razkriva tegobe, tesnobe, sanje in upe štirih wellingtonskih vampirjev, prinaša četrti filmski večer, ko bo na ogled Kaj počnemo v mraku, ena najbolj smešnih in posrečenih horror komedij zadnjih let in eden od tistih filmov, ki jih moraš in hočeš videti večkrat, še posebej pa v družbi. Filmski ciklus bomo zaključili s Ceno slave. Beauvois je po resničnem dogodku posnel tragikomedijo z norim zapletom, mešanico socialne drame, kriminalke in burleske, s katero se pokloni velikemu Chaplinu in malemu potepuhu.

Pet večerov, pet komedij: sproščen uvod v novo filmsko sezono!

15. september 2015

Ted 2

(Ted 2, ZDA, 2015, 115 min.)

režija Seth MacFarlane scenarij Seth MacFarlane, Alec Sulkin in Wellesley Wild glasba Walter Murphy montaža Jeff Freeman igrajo Liam Neeson, Mark Wahlberg, Amanda Seyfried, Morgan Freeman, Seth MacFarlane, Patrick Warburton, Jessica Barth, Lexi Atkins, Nana Visitor distribucija Karantanija Cinemas

zgodba

režiser

Nenavadno prijateljstvo med Johnom in njegovim plišastim medvedkom Tedom, ki je zaradi Johnove iskrene otroške želje magično oživel, se nadaljuje. Ted se je skozi odraščanje navzel malodane vseh slabih človeških lastnosti, saj neskončno rad pije, kadi travo, preklinja in se druži s prostitutkami. Tudi tokrat ne bo manjkalo medvedjih potegavščin, saj bosta prijatelja bolj ali manj uspešno osvajala nove mejnike (ne)odraslosti in se podala v hudo napet boj na sodišču, kjer bo Ted moral dokazati, da je čisto prava oseba. Šele takrat si bosta namreč s soprogo Tami-Lynn lahko ustvarila družino.

Seth MacFarlane, rojen 1973 v Kentu v ameriški zvezni državi Connecticut, je najbolj znan kot avtor TV-serije Family Guy, za katero je dobil številne emmyje. Poleg tega kot soavtor, izvršni producent in glasovni igralec sodeluje pri serijah American Dad! in The Cleveland Show. Mojster animiranih serij in politično nekorektnega humorja je leta 2012 osvojil svet s svojim prvim igranim filmom, komedijo Ted.

67

22. september 2015

Takšna pač je

(She’s Funny That Way, ZDA, 2014, 93 min.)

režija Peter Bogdanovich scenarij Louise Stratten, Peter Bogdanovich fotografija Yaron Orbach montaža Nick Moore, Pax Wassermann produkcija Holly Wiersma, Logan Levy, Louise Stratten, George Drakoulias izvršna produkcija Wes Anderson, Noah Baumbach igrajo Imogen Poots, Owen Wilson, Kathryn Hahn, Will Forte, Rhys Ifans, Jennifer Aniston, Austin Pendleton, Cybill Shepherd, Richard Lewis festivali, nagrade Benetke, Tokio, Palm Springs distribucija Blitz Film & Video Distribution

68

zgodba

režiser

Šarmantni broadwayski režiser Arnold Albertson si med pripravami na svojo najnovejšo gledališko igro privošči noč s simpatično brooklynsko prostitutko Isabello Patterson - Izzy. Preden se poslovita, ji Albert, nepoboljšljivi romantik, impulzivno podari velikansko vsoto denarja, s katerim bi lahko pustila poklic in uresničila svoje sanje. Stvari pa se zapletejo, ko se Izzy naslednjega dne pojavi na avdiciji za vlogo v njegovi predstavi.

Sledi nora komedija zmešnjav, ki spremeni življenja vseh vpletenih – vključno z Arnoldovo ženo Delto, glavnim igralcem Sethom, pisateljem Joshuo in celo Isabellino nevrotično psihiatrinjo Jane.

Peter Bogdanovich (1939) sodi med vodilne osebnosti renesanse, ki jo je hollywoodski film doživljal v 70-ih letih. Kariero je začel kot igralec in gledališki režiser ter kot filmski kritik, pisec in kurator. Igre se je učil pri Stelli Adler, filmske obrti pa kot asistent Rogerja Cormana.

S filmi Zadnja kino predstava (The Last Picture Show, 1971), Kaj te očka pušča samo? (What’s Up, Doc?, 1972) in Papirnati mesec (Paper Moon, 1973) je ponudil reinvencije žanrov iz zlatega obdobja Hollywooda. Med njegove pomembnejše filme sodita še komediji Dan, ko so se vsi smejali (They All Laughed, 1981, z Audrey Hepburn) in Noises Off (1992). Takšna pač je je režiserjev prvi film po kostumski drami Špica (The Cat’s Meow, 2001), ki jo je s Kirsten Dunst posnel pred štirinajstimi leti.

komentar »Zgodba, v kateri se prepletajo romantične nezgode, srečne prostitutke, obsedeni starci in privilegirani tipi iz zabavne industrije, res deluje kot primerek vsem znane klasične hollywoodske komedije, kar pa seveda sploh ni nič slabega. Bogdanovich je poleg tega dovolj pameten, da vzdržuje hiter tempo, zaradi česar ni časa, da bi se osredotočili na bolj absurdne vidike filma. Namesto tega je poudarek na lahkotnih šalah, duhovitih izjavah, dobri igri in sproščenem smislu za zabavo.« Mark Adams, Screen Daily »[…] Takšna pač je Petra Bogdanovicha ni samo komedija zmešnjav. Lahko bi dodali, da je prav imenitna, zabavna in duhovita komedija zmešnjav, toda takšna je tudi zato, ker je obenem pastiš lubitschevske in še bolj screwball ali »prismojene « komedije iz hollywoodske zlate dobe.« Zdenko Vrdlovec, Dnevnik

69

29. september 2015

Pregled slovenskega kratkega komičnega filma Po projekciji sledi pogovor, ki ga bo vodil Erik Toth.

Betmen (Hieronim Vilar, 2011, 6,5’) Glavni junak si v kočljivi situaciji, ki se pripeti v supermarketu, nadene masko in skuša uresničiti svoje poslanstvo.

Felix: v vrtincu slave (Matevž Jerman, Matej Bandelj, 2009, 20’) Rockumentarni mockumentarec o vzponu in padcu Felixa, moža, ki je z igranjem na plastično kitaro obnorel internetno občestvo.

Dotexe (Aleksandar Pejić, Juš Premrov, 2010, 5’) Znanstvenofantastična črtica o prepadu med človekom in tehnologijo.

Lasje (Barbara Zemljič, 2008, 28’) Najstnica Mina si nujno želi dolgih las, saj naj bi jo njena simpatija Nejc potem ljubil.

Oče Janez jo želi obvarovati nepridipravov, mama Majda pa sanjari o strastni romanci.

Lasje so črna komedija o tem, kaj se zgodi, če protagonisti živijo v sanjah namesto v realnosti.

Fak Ju (Fabris Šulin, 2014, 18’) Po zabavni noči se dekle in fant, skorajšnja neznanca, odpravita na celodnevni potep po Ljubljani, ki se konča ... s presenečenjem.

Messi se je poškodoval (Nikolaj Vodošek, 2012, 21’) Jože in Milena se soočata z zakonskimi težavami. Milena je prepričana, da je debela, Jože pa navija za NK Barcelono. Njun zakon lahko reši le »aerobika«.

Fužine nejbrhud – Športni upi (Diego Menendes, 2010, 20’) Fužine, delavsko naselje, ki se je začelo graditi v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, ni na prvi pogled nič posebnega, toda v njem se skriva nekaj strašnega, bizarnega. Da bi to razumeli, morate gledati z očmi Diega Menendesa.

70

6. oktober 2015

Kaj počnemo v mraku

(What We Do in the Shadows, Nova Zelandija/ZDA, 2014, 86 min.)

režija Jemaine Clement, Taika Waititi scenarij Jemaine Clement, Taika Waititi fotografija Richard Bluck, D.J. Stipsen montaža Tom Eagles, Yana Gorskaya, Jonathan Woodford-Robinson glasba Plan 9 produkcija Emanuel Michael, Taika Waititi, Chelsea Winstanley igrajo Jemaine Clement, Taika Waititi, Jonathan Brugh, Ben Fransham, Cori Gonzalez-Macuer, Stuart Rutherford, Jackie van Beek festivali, nagrade posebna omemba žirije in nagrada občinstva za najboljši celovečerni film – Sitges, nagrada People’s Choice Award v sekciji Midnight Madness – Toronto, nagrada občinstva – Neuchâtel, nagrada občinstva – San Sebastián Horror & Fantasy Film Festival, nagrada celluloid za najboljši film – Screams Sheffield Horror Film Festival, nagrada občinstva – Night Visions Film Festival – Helsinki, nagrada občinstva – Varšava, Sundance, Berlinale distribucija Continental film

71

zgodba

režiserja

V hiši, ki stoji sredi novozelandske prestolnice Wellington, živijo štirje posebni prijatelji, ki se skušajo prilagoditi sodobnemu načinu življenja, kot najbolje znajo. Spopadajo se s plačevanjem najemnine in položnic, prepirajo se o urnikih za čiščenje ipd. Čeprav je življenje s sostanovalci navadno le kratkoročna rešitev, pogled v rojstne listine teh sostanovalcev močno relativizira časovno komponento oziroma časovno percepcijo kratkoročnosti.

Zakaj? Zato ker so protagonisti naše zgodbe vampirji. Najmlajši med njimi je Deacon, ki šteje rosnih 183 let, njegov malce starejši prijatelj Viago je zbral že 379 pomladi, a kljub temu še vedno ni niti blizu Vladislavu in njegovimi 862 leti. Starosta skupine je Petyr, ki se je po svetu začel sprehajati več kot osem tisoč let nazaj. In ko ta ugrizne mladega hipsterja Nicka, sostanovalci dobijo novega sotrpina, ki mu morajo predstaviti vse težave, ki jih prinašajo okovi večnega življenja.

Taika Waititi, rojen leta 1975 v Wellingtonu, je novozelandski komik, igralec, scenarist in režiser. Kaj počnemo v mraku je njegov tretji režijski celovečerec in prvi, ki ga je posnel v sodelovanju z dolgoletnim partnerjem iz komičnega dueta The Humourbeasts, Jemainom Clementom.

komentar »Novozelandska vampiriada Kaj počnemo v mraku – parodično dopolnilo Jarmuschevih Večnih ljubimcev, bolj Noč neumnih mrtvecev kot Film, da te kap – je zabavnejša in lucidnejša od sodobnih komedij. Da vampirski klišeji dobivajo odbite, presenetljive spine, je še najmanj, kar lahko rečem – film je poln presenečenj, ki bodo postala novi klišeji.« ZA+ Marcel Štefančič, jr., Mladina

72

Jemaine Clement, rojen leta 1974, je prav tako novozelandski igralec, komik in multiinštrumentalist, bržkone najbolj znan kot polovica komičnega dvojca Flight of the Conchords (skupaj z Bretom McKenziejem) iz istoimenske radijske oddaje na BBC in kasneje TV-serije na ameriški HBO. Po dolgoletnih izkušnjah pred kamero se je za film Kaj počnemo v mraku prvič preizkusil v vlogi režiserja.

13. oktober 2015

Cena slave

(La rançon de la gloire, Francija/Belgija/Švica, 2014, 114 min.)

režija Xavier Beauvois scenarij Xavier Beauvois, Étienne Comar fotografija Caroline Champetier montaža Marie-Julie Maille glasba Michel Legrand igrajo Benoît Poelvoorde, Roschdy Zem, Séli Gmach, Chiara Mastroianni, Nadine Labaki, Peter Coyote, Xavier Maly, Arthur Beauvois, Dolores Chaplin, Eugène Chaplin, Xavier Beauvois produkcija Pascal Caucheteux festivali, nagrade Benetke, Rio de Janeiro, Busan, Göteborg, Miami distribucija Continental film

73

zgodba

režiser

Pozna 70-a leta v švicarskem mestecu Corsiersur-Vevey ob Ženevskem jezeru. Belgijski priseljenec in revni tatič Eddy je pravkar odslužil zaporno kazen, in ker je brez prebite pare, ga vzame pod streho prijatelj Osman. V zameno bo varoval Osmanovo hčerko, medtem ko je njegova žena v bolnišnici, prijatelj pa na delu.

Bliža se božič in Eddy postaja zaradi stiske in hude revščine, ki jo deli s svojimi gostitelji, vse bolj zagrenjen. Nato na televiziji zasledi novico o smrti Charlieja Chaplina in igralčevi bajno bogati zapuščini. Porodi se mu nora zamisel: kaj ko bi z Osmanom ukradla Chaplinovo krsto in od družine zahtevala odkupnino?

Xavier Beauvois (rojen v Franciji leta 1967) je francoski igralec, filmski režiser in scenarist.

Filmsko kariero je nastopil kot asistent režije pri filmih Les Innocents Andréja Téchinéja in Mon cas Manoela de Oliveire. Leta 1991 je posnel igrani celovečerni prvenec Nord (1991), kroniko disfunkcionalne družine v severni Franciji, v kateri Beauvois odigra tudi glavno vlogo. Za film je prejel cezarja Francoske filmske akademije za najboljši prvenec in najbolj obetavnega igralca. Režiserjev drugi celovečerni film N’oublie pas que tu vas mourir se je uvrstil v uradno selekcijo festivala v Cannesu leta 1995, kjer je prejel veliko nagrado žirije, kasneje pa še prestižno nagrado francoskih filmskih kritikov Jean Vigo za najboljši francoski film. Leta 2000 je sledil Selon Matthieu z Benoitom Magimelom in Nathalie Baye v glavnih vlogah. Policijska drama Mali poročnik (Le Petit Lieutenant) mu je leta 2005 prinesla tri nominacije za cezarja – za najboljši film, režijo in izvirni scenarij. Veliko nagrado žirije v Cannesu leta 2010 prejme še njegov celovečerec Božji možje (Des hommes et des dieux, 2010), subtilna študija religije in vzgibov verujočih, posneta po resničnem dogodku ugrabitve in usmrtitve francoskih menihov v Alžiriji leta 1996.

komentar »Čeprav je resnična zgodba o dveh imigrantskih obrobnežih, ki sta v Švici v poznih sedemdesetih sklenila izkopati Chaplinovo krsto in zahtevati odkupnino, razmeroma neznana, jo uspe Beauvois spremeniti v nekaj velikega, drznega in hkrati precej ganljivega s pomočjo mojstrskega obvladovanja filmskih sredstev iz svoje zakladnice. [...] V preračunanem tveganju, ki bo bržkone razveselilo ljubitelje režiserjevih prejšnjih filmov, čudovite čiste kompozicije Beauvoisove redne direktorice fotografije, Caroline Champetier, in veličastna, bombastična glasba Michela Legranda (prepletena z napevi iz Chaplinovih filmov) vdahnejo tej intimni zgodbi pridih klasične grandioznosti. Njuno delo povzdigne trpek historični realizem na raven univerzalnosti in spremeni ničeva protagonista – neke vrste potomca Chaplinovega slovitega lika potepuha – v filmska junaka ali, v tem primeru, pač antijunaka.« Boyd van Hoeij, The Hollywood Reporter

74

75

MEDNARODNI FILMSKI FESTIVAL ZA OTROKE IN MLADE FILM NA OKO 3. oktober 2015 Vračanje domov

Henrik Martin Dahlsbakken (Norveška, 2015 )

5. oktober 2015 Mali mož Radek Beran (Češka, 2015, sinh.) 6+

7. oktober 2015 Ex_machina Alex Garland (Velika Britanija/ZDA, 2015) 15+

Zaključeno za šole: 5. in 6. oktober 2015 Deček in svet Alê Abreu (Brazilija, 2013, brez dialogov) 7+

7. oktober 2015 Medena koža Jung, Laurent Boileau (Belgija/Francija/Južna Koreja/Švica, 2012, podnapisi) 11+

Mednarodni filmski festival za otroke in mlade Film na oko bo prvič potekal med 3. in 7. oktobrom 2015, in sicer kar v dvanajstih kinih Art kino mreže po vsej Sloveniji: v Ljubljani (v Slovenski kinoteki), Celju, Izoli, Sežani, Novi Gorici, Škofji Loki, Domžalah, Slovenj Gradcu, Slovenski Bistrici, Krškem, Velenju in na Ptuju.

Gre za prvi filmski festival v Sloveniji, namenjen otrokom in mladim med 6. in 18. letom starosti, v okviru katerega bomo predstavili izbor kakovostne sodobne evropske in svetovne filmske produkcije za to izbrano občinstvo.

pogovori z učenci ter pogovori s filmskimi ustvarjalci. Tako bo za šole obisk lokalnega kina na festivalu izrazita in hkrati prijetna izkušnja.

Posebno pozornost bomo namenili starostni skupini mladostnikov starejšim od štirinajst let – to je namreč skupina, ki je trenutno za tovrstne vsebine najbolj prikrajšana. Zanje je oblikovan poseben sklop Nočna obzorja, ki bo ponujal filme z mladostniško tematiko, pri čemer bomo presegali tabuizirane, prikrite ter zamolčane plati odraščanja. V Novi Gorici bo v tem okviru na sporedu film Ex_Machina.

Festival, ki se bo sinhrono po vseh kinih začel s filmom Vračanje domov, bo v nadaljevanju v Novi Gorici ponudil družinski program Spet skupaj, v okviru katerega bomo predvajali češki animirani film Mali mož, in Program za šole, ki bo temeljil na vzgojnih spremljevalnih vsebinah. Šolski program, kamor so vključene projekcije filmov Deček in svet ter Medena koža, bomo pospremili z izrazitejšimi filmskovzgojnimi vsebinami, kot so pedagoško vodeni

Vizija festivala je uveljaviti se kot prvi slovenski filmski festival za otroke in mlade, ki jih bo povezal s kinematografsko izkušnjo kakovostnih filmskih projekcij, delil in širil znanje filmskih pedagogov za izvajanje pedagoškega usmerjanja otrok in mladih v kritično branje filmskih vsebin, in predvsem utrdil ter razvijal podporo lokalnim kinematografom z lokalnim okoljem.

76

Otvoritev festivala 3. oktober 2015, ob 18.00

Vračanje domov

(Å vende tilbake, Norveška, 2015, podnapisi, 75 min.)

režija Henrik Martin Dahlsbakken scenarij Henrik Martin Dahlsbakken glasba Magnus Murel fotografija Oskar Dahlsbakken igrajo Åsmund Høeg, Fredrik Grøndahl, Ingar Helge Gimle, Lia Boysen, Isabel Christine Andreasen distribucija FIVIA – Vojnik * Film še ni imel javne projekcije.

zgodba Potem ko je bil skoraj leto dni na misiji v Avganistanu, se vojak in oče Einar vrača k družini na Norveško. V času njegove odsotnosti, je moral njegov starejši sin Oscar prevzeti očetovsko vlogo in skrbeti za mlajšega brata Fredrika, bolno mater in njihov dom.

Očetove vrnitve se veselijo, a se ne izteče, kot so si predstavljali. Odtujeni oče se že naslednje jutro odpravi na lov a se ne vrne zvečer, kot je obljubil. Po noči čakanja, se fanta odločita, da ga gresta iskati v gore. Iskalna akcija postane preizkušnja odraslosti in bratskih vezi, s katere bodo udeleženci prišli za vedno spremenjeni.

S celovečernim prvencem odpiramo Mednarodnega filmskega festivala za otroke in mlade Film na oko. Delo mladega norveškega režiserja Henrika M. Dahlsbakkna s svojo osebnoizpovedno noto predstavlja enega od drznejših filmov, ki jih ponujamo mladostnikom v sekciji Nočna obzorja.

Pretresljiv film, ki ga je Henrik režiral pri 27ih letih, je to jesen umeščen na mnoge festivale za mladino. Film se bo sočasno predvajal v 12 festivalskih krajih.

77

Spet skupaj 5. oktober 2015, ob 18.00

Mali mož

(Maly pan, Češka, 2015, sinh., 84 min.) 6+

režija Radek Beran scenarij Lumír Tucek fotografija Filip Sanders oblikovalec František Antonín Skála zvok Risto Sokolovski glasba Milan Cais lutke René Krupanský, Tomáš Procházka igrajo Saša Rašilov, Valérie Zawadská, Zuzana Bydžovská, Klára Sedláčková, Tatiana Vilhelmová, Vladimír Javorský, Miroslav Táborský, Tomáš Procházka, Pavel Liška distribucija Fivia – Vojnik * Film še ni imel javne projekcije.

zgodba V majhni hišici, skriti v votlini pod hribom, je nekoč živel mali mož. Neke noči je imel nenavadne sanje: sanjal je namreč o neki drugi hiši, nad vrati katere je pisalo: »Tu boš našel, kar si zamudil.« Mali mož je bil zmeden: kaj neki je zamudil? Kaj bo našel? In kje? Ko se je naslednje jutro prebudil, se je nenadoma zavedel, da v življenju zagotovo zamuja nekaj izjemno pomembnega, zato se je odločil, da se bo podal na pot v neznano in poiskal ta manjkajoči košček svojega življenja.

78

Nočna obzorja 7. oktober 2015, ob 18.00

Ex_machina

(Ex machina, Velika Britanija/ZDA, 2015, podnapisi, 108 min.) 15+

režija Alex Garland scenarij Alex Garland glasba Geoff Barrow, Ben Salisbury igrajo Alicia Vikander, Domhnall Gleeson, Oscar Isaac, Chelsea Li, Evie Wray, Sonoya Mizuno, Corey Johnson, Deborah Rosan distribucija Karantanija Cinemas zgodba

komentar

Caleb, 24-letni programer, zmaga na internem službenem tekmovanju in osvoji glavno nagrado, ki mu prinese enotedensko druženje z genialnim direktorjem podjetja. Domnevno je cilj obiska zgolj spoznavanje tega genija, ki je ustvaril milijardni imperij, sedaj pa se je umaknil z oči javnosti in se nastanil v svojem domu, ki se nahaja na odročni gorski lokaciji.

Ob prihodu Caleb ugotovi, da je direktorjev dom pravzaprav raziskovalna ustanova, v kateri se odvija največji znanstveni dogodek v zgodovini – stvaritev prve umetne inteligence na svetu, ujete v telesu lepe robotke Ave. Tudi sam bo imel svojo vlogo v tem izjemnem eksperimentu, saj ga Nathan povabi k izvedbi na videz preprostega Turingovega testa.

Njegova naloga bo, da v komunikaciji z Avo ugotovi, ali ima slednja zavest in je sposobna resničnega razmišljanja. Povsem prevzet nad dogajanjem ne sluti, da se je znašel v osrčju nevarne psihološke bitke, ki bo lahko nosila posledice za celotno človeštvo.

Izkoriščevalska, samouničevalna narava in surovost človeka do svojih kreacij (posledica nezavednega strahu pred njimi), samobitna potreba umetnega življenja do svobode in neodvisnosti, dileme o “človeškosti” primarnih gonov in seksualnih želja ljudi, kritična distanca do vseprisotne tehnologije, njene strašljive zmožnosti (pazite, veliki brat Google vas opazuje) in človekove ujetosti v lastne družbeno-tehnične konstrukte (oz. njegove osamljenosti sredi njih), vse to smo torej že (kje) videli. Garland jim s svojevrstno vizijo vendarle dodaja sveže, drugačne in zanimivo aktualne pomenske odtenke, ki v stilizirani odmaknjenosti prizorišča (posneto v minimalističnem hotelu Juvet Landscape v čudoviti norveški dolini Valldalen) pričarajo atmosferično kontemplacijo o življenju in prihodnosti človeka v krasnem novem svetu.

Filmoljub

79

5. in 6. oktober 2015, ob 9.00

Deček in svet

Alê Abreu (Brazilija, 2013, brez dialogov, 80 min.) 7+ Projekcijama sledijo vzgojno-izobraževalne vsebine.

Zaključeno za šole – 1. triada Igrivi in brezskrbni deček odrašča na idiličnem brazilskem podeželju, kjer se je čas ustavil.

Pravo nasprotje je mesto, kaotični metropolis, v katerega se mora s trebuhom za kruhom odpraviti njegov oče, za njim pa tudi deček.

V mestu opazuje družbeni ustroj sveta, ki ga zaznamujejo medijske manipulacije, kontejnerji oblačil, mehanične živali in množica odpadkov. Življenje teče povsem drugače kot v belem, podeželskem svetu, čigar idilo poudarjajo žive barve na belem ozadju in zvok flavte.

Film je poklon naravi in kritika sodobne družbe – potrošništva, medijev in industrializacije – s perspektive dečka, ki v svetu išče svoje mesto.

Domišljijska podoba modernega sveta bo prevzela mlado in odraslo občinstvo.

7. oktober 2015, ob 9.00

Medena koža

Jung, Laurent Boileau (Belgija/Francija/Južna Koreja/Švica, 2012, podnapisi, 75 min.) 11+ Projekciji sledijo vzgojno-izobraževalne vsebine.

Zaključeno za šole – 2. triada V filmu Medena koža spremljamo odraslega Junga, ki se iz Belgije prvič vrne v deželo svojih prednikov in v animiranih vinjetah obuja ključne trenutke svojega odraščanja: od življenja v sirotišnici in prvega srečanja z novo družino do težavnega vključevanja v novo okolje in viharnih najstniških let, ko se je vse bolj zatekal v risanje.

Film, posnet po avtobiografskem grafičnem romanu priznanega belgijskega striparja Junga, s prepletom animacije ter odlomkov iz družinskega in zgodovinskega arhiva razkriva življenjsko pot korejskega posvojenca, za

80

vedno razpetega med dve kulturi. Poetična, ganljiva in nežno humorna zgodba o večnem iskanju identitete si je prislužila nagrado občinstva na festivalu v Annecyju.

81

FILMSKI VRTILJAK Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica ob petkih ob 18.00.

18. 9. 2015

Minioni

Pierre Coffin, Kyle Balda (ZDA, 2015) 6+

25. 9. 2015 Medved Bamsi in mesto tatov Christian Ryltenius (Švedska, 2014) 4+

9. 10. 2015

7. palček

Boris Aljinovic, Harald Siepermann (Nemčija, 2014) 6+

23. 10. 2015

Spuži na suhem

Paul Tibbitt (ZDA, 2015) 5+

30. 10. 2015

Mali volkodlak Dolf Joram Lürsen (Nizozemska, 2011) 7+

6. 11. 2015

Hotel Transilvanija 2 Genndy Tartakovsky (ZDA, 2015) 6+

13. 11. 2015

Zmajček Kokos

Nina Wels, Hubert Weiland (Nemčija, 2014) 4+

20. 11. 2015

Veličastnih 6 Don Hall, Chris Williams (ZDA, 2014) 7+

4. 12. 2015

Vrvež v moji glavi

Pete Docter, Ronaldo Del Carmen (ZDA, 2015) 8+

82

18. 12. 2015

Mun: Varuh lune

Alexandre Heboyan, Benoît Philippon (Francija, 2015) 6+

15. 1. 2016

Zvončica in legenda o Nikolizveri Steve Loter (ZDA, 2014) 6+

22. 1. 2016

Mumin na Azurni obali Xavier Picard (Finska/Francija, 2014) 5+

29. 1. 2016

Misija Arktika Grethe Bøe-Waal (Norveška, 2014) 8+

5. 2. 2016

Moja sestra suhica Sanna Lenken (Švedska/Nemčija, 2015) 9+

12. 2. 2016

Snoopy in Charlie Brown: Film o Arašidkih Steve Martino (ZDA, 2015) 5+

11. 3. 2016

Hokus pokus Albert Torill Kove (Norveška, 2013) 4+

18. 3. 2016

Legenda o Sarili Nancy Florence Savard (Kanada, 2013) 4+

1. 4. 2016

Fantomski deček Jean-Loup Felicioli, Alain Gagnol (Belgija/Francija, 2015) 9+

8. 4. 2016

Nevidni fant Gabriele Salvatores (Italija/Francija, 2014) 9+

83

Novo šolsko leto je čas, ko se ponovno začne vrteti naš Filmski vrtiljak. Tudi tokrat smo bili pri oblikovanju programa postavljeni pred dilemo: kaj izbrati? Nabor filmskih naslovov je precejšen, predvsem je letos veliko ponudbe mladinskega filma. Zato smo v program vključili različne filmske zvrsti in žanre, tako da mladim gledalcem omogočimo čim pestrejšo izkušnjo in predstavimo različne filmske poetike. Na teh straneh zato med drugim najdete izbor filmov, ki jih priporoča tudi stroka. Gre za vrhunske mojstrovine sedme umetnosti (mnoge izmed njih so ovenčane z najuglednejšimi filmskimi nagradami), izbrane posebej z mislijo na otroke oziroma najstnike, njihova pričakovanja, zanimanja in interese v določenem obdobju življenja.

Tudi letos sta bila zato pomembna dejavnika pri izbiri spoštovanje do filma kot umetnosti in zavedanje, da je dober film lahko odlično sredstvo vzgoje ter eno najpriročnejših in najprijetnejših didaktičnih sredstev za medpredmetno povezovanje. Gre za filme, ki bodo mladim približali sedmo umetnost, razširili obzorja, razvijali kritično, pa tudi kreativno mišljenje, premisleke in hranili njihovo domišljijo. Ne nazadnje obisk kinematografa ni le estetsko doživetje, temveč z raziskovanjem in razmišljanjem ključ do oblikovanja odnosa do okolice, sočloveka in končno družbe.

Pridite in se prepričajte! Predvsem pa redno sledite našim najavam, saj je kar nekaj novih filmskih naslovov, ki na filmska platna šele prihajajo in jih bomo v naš program uvrstili naknadno.

84

18. september 2015

Minioni

(Minions, ZDA, 2015, sinh., 91 min.) 6+

režija Pierre Coffin, Kyle Balda scenarij Brian Lynch igrajo Chris Renaud, Pierre Coffin, Sandra Bullock, Jon Hamm, Michael Keaton, Jennifer Saunders, Steve Coogan, Hiroyuki Sanada glasovi Pia Zemljič, Vlado Vlaškalič, Kristijan Ostanek, Tanja Đurić Ribič, Uroš Buh, Mojca Funkel, Vesna Slapar, Martin Jelovšek, Igor Štamulak, Sebastijan Starič, Jernej Kuntner distribucija Karantanija Cinemas

zgodba Že davno pred nastankom ljudi so Minioni iskali največjega zlobneža na Zemlji, da bi mu služili.

Vendar so s svojimi simpatičnimi nerodnostmi vedno poskrbeli za gospodarjev propad, najsi je šlo za Tiranozavra, egipčanske faraone, Napoleona ali grofa Drakulo. Večina Minionov je naposled obupala, postanejo potrti in nazadnje padejo v globoko depresijo. Toda

ne odločni Kevin. S prijateljema, najstniškim upornikom Stuartom in prestrašenim malim Bobom, se poda na potovanje v ZDA na srečanje največjih barab, da bi svojim bratom našel novega zlobnega šefa. Tam spoznajo ambiciozno zlobnico Scarlett Overkill, ki jih sprejme za pomočnike, toda kot je že v njihovi navadi, tudi tokrat ne gre vse po načrtih.

85

25. september 2015

Medved Bamsi in mesto tatov (Bamse och tjuvstaden, Švedska, 2014, sinh., 66 min.) 4+

režija Christian Ryltenius avtor lika Rune Andréasson scenarij Johan Kindblom, Tomas Tivemark montaža Frida Franker, Per Legelius producent Jon Nohrstedt festivali, nagrade BUFF – mednarodni filmski festival 2014, Mednarodni filmski festival v Busanu (Južna Koreja) 2014, Filmski festival v Göteborgu 2015 distribucija FIVIA – Vojnik zgodba

komentar

Bamsi je najmočnejši medved na svetu – vendar le, ko zaužije babičin čarobni Gromski med. To svojo moč vedno uporabi za pomoč drugim, in ker je do vseh tudi prijazen, sčasoma vsi hudobneži v mestu postanejo poštenjaki in njegovi prijatelji. A to ne velja za lisjaka Bernarda, ki hoče Bamsiju onemogočiti uporabo nadnaravne moči in speljati stare prijatelje nazaj na kriva pota. Z zvijačo jih prepriča, da spet postanejo hudobni in mu pomagajo ugrabiti Bamsijevo babico. Brez babičinega medu Bamsi ne bo več najmočnejši medved in lisjak Bernard si bo lahko nadel krono Mesta tatov! Vendar se Bamsi ne preda tako zlahka. Skupaj s prijateljema, zajcem Skokcem in želvakom Glavco, se poda skozi čarobni gozd v Mesto tatov, da bi babico rešil iz rok nepridipravov.

»Medved Bamsi in mesto tatov je zgodba o odprtosti, razumevanju, potrpežljivosti in odpuščanju. Srečamo vse naše stare znance, dobre in slabe. Glavna razlika je v tem, da so ‘slabi’ v tem času postali ‘dobri’. [...] Film Medved Bamsi in mesto tatov bo pri starejši publiki zbudil malo nostalgije, mlajšim pa ponudil pravo pustolovščino.«

86

David Sundgren, david.colin.se »Medved Bamsi in mesto tatov je prava poslastica za oči, odločitev za ročne ilustracije pa se je izkazala za pravilno.« Erik Larsson, Filmfenix

9. oktober 2015

7. palček

(Der 7bte Zwerg, Nemčija, 2014, sinh., 87 min.) 6+

režija Boris Aljinovic, Harald Siepermann scenarij Harald Siepermann, Douglas Welbat in Daniel Welbat glasba Stephan Gade, Daniel Welbat igrajo Nina Hagen, Otto Waalkes, Boris Aljinovic, Norbert Heisterkamp, Mirco Nontschew, Gustav-Peter Wöhler, Martin Schneider, Ralf Schmitz glasovi Igor Potočnik, Denis Vučak, Lija Pečnikar, Janez Čadež, Vlado Vlaškalič, Vojko Sfiligoj, Martin Jelovšek, Aljaž Bezjak, Uroš Buh, Miha Rodman, Matevž Mueller, Jernej Kuntner, Alenka Tetičkovič, Dijana Lečnik Platin, Kristijan Ostanek, Helena Berden, Katja Žvikart, Uroš Lesjak, Ana Trnavčević, Simon Reher Zgonjanin distribucija Karantanija Cinemas

zgodba Pravljični junaki z vseh vetrov se zberejo na gradu Fantabula rasa, kjer Trnuljčica praznuje 18. rojstni dan. Na žalost zala princesa zaradi nerodnosti palčkov tik pred iztekom uroka prejme usodni vbod, kar celotno kraljestvo pogrezne v 100-letni spanec. Ker urok ne deluje na palčke, se pogumni nerodneži odpravijo iskat izgubljenega Jaka, katerega poljub bo premagal zlobno prekletstvo. Toda hudobna čarovnica s svojimi triki poskrbi, da palčki doživijo eno največjih pustolovščin pravljičnega sveta.

87

23. oktober 2015

Spuži na suhem

(The SpongeBob Movie: Sponge Out of Water, ZDA, 2015, sinh., 92 min.) 5+

režija Paul Tibbitt scenarij Glenn Berger in Jonathan Aibel po zgodbi Stephena Hillenburga in Paula Tibbitta igrajo Antonio Banderas, Clancy Brown, Tom Kenny, Thomas F. Wilson, Slash, Rodger Bumpass, Nicolette Noble glasovi Aleksander Volasko, Gaj Trček, Daniel Bavec, Primož Ranik, Nino Ošlak, Jakob Kapus, Sara Lednik, Eva Mihelič, Jernej Kuntner, Matevž Mueller, Aljoša Kovačič, Uroš Buh, Rok Kuntner, Filip Leskovar distribucija Karantanija Cinemas

zgodba Večni optimist Spuži uživa življenje v Bikinski Bistrici s svojimi prijatelji: zvesto morsko zvezdo Patrikom, zajedljivim Markom Kalamarom, znanstveno navdihnjeno veverico Sanči Biks in rakom gospodom Rakarjem. Njihova najljubša jed in temelj tamkajšnje prehrane je legendarni slastni Rakarjev kruhek. Prodajajo ga le v eni restavraciji na svetu, v Rakarjevem raju, kjer strogo varujejo njegovo skrivno recepturo.

Ko ta nekega dne izgine, sprva vsi sumijo, da jo je ukradel Rakarjev zapriseženi tekmec Plankton. Spuži tega ne verjame, temveč ve, da je Plankton edini, ki mu lahko pomaga rešiti skrivnost. Večna nasprotnika združita moči in se odpravita na lov za pravim tatom, medtem ko Bikinska Bistrica zaradi pomanjkanja Rakarjevih kruhkov potone v zmešnjavo. Spuži

88

in Plankton na popotovanju skozi prostor in čas spoznavata popolnoma nove kraje; opazovalno palubo na medgalaktični vesoljski ladji z govorečim delfinom, sladko notranjost Spužijevih možganov in nazadnje še najbolj noro in nepredstavljivo dimenzijo – naš svet.

zanimivost Spuži Kvadratnik (izvirno SpongeBob SquarePants) je priljubljena ameriška risana serija, ki jo je leta 1999 ustvaril morski biolog in animator Stephen Hillenburg. Od takrat je nastalo 9 sezon s 189 epizodami, dva televizijska filma in en celovečerni animirani film iz leta 2004.

30. oktober 2015

Mali volkodlak Dolf

(Dolfje Weerwolfje, Nizozemska, 2011, podnapisi, 95 min.) 7+

režija Joram Lürsen scenarij Tamara Bos po romanu Paula van Loona fotografija Lex Brand glasba Patrick Lemmens montaža Peter Alderliesten igrajo Ole Kroes, Maas Bronkhuyzen, Remko Vrijdag, Kim van Kooten, Joop Keesmaat producent Klaas de Jong festivali, nagrade Golden and Platin Film (najboljši film), Giffoni 2012 (najboljši film), Schlingel Chemnitz 2012 (najboljši film po mnenju mednarodne otroške žirije), Kinobalon na LIFF-u 2012 distribucija FIVIA – Vojnik zgodba Na svoj sedmi rojstni dan fantič Dolfi doživi pravi šok: prvič se spremeni v puhastega belega volkodlaka. Čez dan je še naprej ljubezniv, celo nekoliko sramežljiv deček, ponoči pa postane zmožen najbolj neverjetnih reči: kot mali volkodlak po vseh štirih teka skozi park ter po sosedskih zelenicah lovi kokoši in race.

Počasi se mu svita, zakaj se je vedno počutil tako drugačnega od staršev in brata Timija.

On je vendar čisto pravi volkodlak! Toda nežni Dolfi ne želi biti drugačen od drugih. Želi biti čisto tak kot vsi. Boji se, da ga starši ne bodo sprejemali, če bodo izvedeli za njegovo moč.

Ampak težko je skrivati nekaj, kar se dogaja prav vsak mesec ob polni luni …

komentar »Mali volkodlak Dolfi je topel in prisrčen film, v katerem bodo uživali tako mladi kot stari – s širokim nasmeškom na ustih.« Monica Meijer, Cinemagazine

89

6. november 2015

Hotel Transilvanija 2

(Hotel Transylvania 2, ZDA, 2015, sinh., 90 min.) 6+

režija Genndy Tartakovsky scenarij Adam Sandler in Robert Smigel glasba Mark Mothersbaugh igrajo Adam Sandler, Andy Samberg, Selena Gomez, Kevin James, Fran Drescher, Steve Buscemi, Molly Shannon, David Spade, Keegan-Michael Key, Mel Brooks distribucija Continental Film

zgodba V najbolj priljubljenem zatočišču za pošasti se vse obrača na bolje – hotel Transilvanija je svoja vrata odprl tudi človeškim gostom. Toda za zaprtimi krstami Drakulo na vso moč skrbi, da njegov ljubki pol človeški pol vampirski vnuček Denis ne kaže nobenih znakov vampirstva. Ko se Denisova starša Manca in Toni odpravita na obisk k Tonijevim človeškim

90

sorodnikom, dedek zbere ekipo prijateljev, da bi vnučka natrenirali v pošast. Toda v hotelu se nenapovedano pojavi tudi Drakulov nergavi in zelo staromodni oče Vlad. Ko odkrije nov hotelski režim in dejstvo, da njegov pravnuk ni čiste vampirske krvi, zadeve postanejo zelo pošastne.

13. november 2015

Zmajček Kokos

(Der kleine Drache Kokosnuss, Nemčija, 2014, sinh., 88 min.) 4+

režija Nina Wels, Hubert Weiland scenarij Mark Slater in Gabriele Walther po slikanicah Inga Siegnerja produkcija Gabriele Walther glasba Danny Chang, Stefan Maria Schneider igrajo Max von der Groeben, Dustin Semmelrogge, Carolin Kebekus, Claudia Michelsen glasovi Tina Ogrin, Aleksander Golja, Mirko Medved, Peter Urbanc, Maja Kunšič distribucija Blitz Film & Video Distribution

zgodba Ko zmajčku Kokosu spodleti na testu letenja, za kazen ne sme oditi z vrstniki na šolski izlet, temveč mora stražiti nasade dragocene ognjene trave, ki njegovi vrsti daje dar bruhanja ognja. A ker je neroden, poleg tega pa se na vsak način želi dokazati, mu tudi to ne gre preveč dobro od rok. Travo mu ukradejo izpred nosu. Mali zmajček se s prijatelji odpravi na pot. S pomočjo svoje sposobnosti »bruhanja ognja« se mora dokazati kot še nikoli doslej, njegovi zvesti prijatelji pa mu bodo tudi tokrat stali ob strani, ko se bo moral soočiti z največjimi nevarnostmi, ki pretijo vse naokoli.

91

20. november 2015

Veličastnih 6

(Big Hero 6, ZDA, 2014, sinh., 102 min.) 7+

režija Don Hill, Chris Williams scenarij Jordan Roberts, Daniel Gerson, Robert L. Baird, Paul Briggs in Joseph Mateo vizualna podoba Scott Watanabe glasba Henry Jackman montaža Tim Mertens producent Ray Conli igrajo Ryan Potter, Scott Adsit, Jamie Chong, T.J. Miller, Daniel Henney, Damon Wayans Jr. glasovi Denis Vučak, Rok Kunaver, Primož Ranik, Primož Ranik, Igor Potočnik, Uroš Buh, Tatjana Đurić Ribič, Zala Đurić Ribič, Dani Bavec, Uroš Smolej, Lija Pečnikar nagrade oskar za najboljši animirani film 2014 distribucija 2i Film zgodba

komentar

Zgodba je postavljena v prihodnost na Japonsko v mestu, ki je mešanica San Francisca in Tokia, kjer živi 13-letni genij Hiro, ki ga pretrese smrt starejšega brata. Ker po naključju odkrije, da bi bila lahko tragedija povezana z bratovimi izumi, poskuša Hiro zbrati dokaze o skrivnostnem zlobnežu, pri tem pa mu na pomoč priskoči bratov nerodni robot. Čeprav ga počasni napihnjenec večkrat spravi v težave, se med robotom in dečkom vzpostavi iskrena naklonjenost, toda če želita razvozlati skrivnost in rešiti svet, morata najprej postati prava superjunaka.

»Čudovita, zabavna, čustvena, dinamična, adrenalinska, gledljiva in zanimiva risanka, sicer pa zgodba o nenavadnem prijateljstvu dečka in robota, ki gledalca odnese visoko na oblake.

Animacija je enkratna, akcijskih sekvenc se ne bi branil noben Marvelov film, proti koncu se prikrade celo nekaj Interstellarja, emocije, ki jih zmoreta deček in robot pa so tako zelo močne, da gledalec pozabi, da gleda animiranko.«

92

Iztok Gartner

4. december 2015

Vrvež v moji glavi

(Inside Out, ZDA, 2015, sinh., 102 min.) 8+

režija Pete Docter, Ronaldo Del Carmen scenarij Pete Docter, Meg LeFauve in Josh Cooley glasba Michael Giacchino igrajo Amy Poehler, Diane Lane, Bill Hader, Mindy Kaling, Lewis Black, Phyllis Smith, Kyle MacLachlan, Carlos Alazraqui, Lori Alan glasovi Lija Pečnikar, Primož Pirnat, Alenka Tetičković, Jernej Kuntner, Jožef Ropoša, Vesna Slapar, Pika Kovač, Tanja Đurić Ribič, Danijel Bavec distribucija 2i Film

zgodba

komentar

Mlada Riley si po selitvi družine skuša na novo organizirati življenje, pri zahtevni nalogi pa ji v njenem možganskem nadzornem centru ves čas svetujejo Sreča, Reva, Bes, Ogaba in Cmera.

Naporno usklajevanje njihovih različnih karakterjev se povsem poruši, ko se Cmera in Sreča izgubita v deželi domišljije in sanj, kar povzroči zabavne spremembe v Rileyjinem obnašanju.

»Če hočete videti, kako emocije predelajo spomin in kako ga najbolj zaznamujejo prav reči, ki se sploh še niso zgodile, in če hočete videti animacijo, ki otrok in otroške publike absolutno in v nobenem smislu ne podcenjuje, potem si poglejte Vrvež v moji glavi…« Marcel Štefančič, jr., Mladina

93

18. december 2015

Mun: Varuh lune

(Mune, le gardien de la lune, Francija, 2015, sinh., 86 min.) 6+

režija Alexandre Heboyan, Benoît Philippon scenarij Jérôme Fansten, Benoît Philippon glasba Bruno Coulais igrajo Omar Sy, Izïa Higelin, Michael Gregorio, Shafik Ahmad, Benoît Allemane, Shannon Archie, Féodor Atkine, Joshua J. Ballard, Damien Boisseau, Emmanuel Curtil, Sophie de Furst, Trevor Devall, Michael Dobson, Paul Dobson, Paolo Domingo glasovi Klemen Bunderla, Nuška Drašček, Aleksander Golja in drugi distribucija Blitz Film & Video Distribution

zgodba V pravljičnem svetu mali in šegavi favn Mun proti svoji volji postane varuh Lune. Njegova naloga je prignati noč in čuvati svet sanj.

A pri tem sproži vrsto katastrof in varuhu teme omogoči priložnost, da ukrade Sonce.

S pomočjo Sončevega ponosnega varuha Sohoneja in krhke Glim se mali Mun poda na izjemen podvig, ki bo iz njega izklesal legendarnega varuha.

94

15. januar 2016

Zvončica in legenda o Nikolizveri

(Tinkerbell: Legend of the Neverbeast, ZDA, 2014, sinh., 76 min.) 6+

režija Steve Loter scenarij Tom Rogers, Robert Schooley, Mark McCorkle in Kate Kondell glasba Joel McNeely igrajo Ginnifer Goodwin, Mae Whitman, Rosario Dawson, Lucy Liu, Raven-Symoné, Megan Hilty, Pamela Adlon, Danai Gurira, Chloe Bennet, Thomas Lennon, Jeff Corwin, Olivia Holt festivali Tallinn 2013, Annecy International Animated Film Festival 2014 distribucija 2i Film

zgodba Prebivalce Vilinjega dola preseneti skrivnosten zeleni komet, ki ga spremlja legenda o prebujenju nevarne gozdne pošasti. Vilinji dol namreč nenadoma pretrese skrivnostno, srh vzbujajoče rjovenje. Vile čuvajke, prepričane, da se uresničuje starodavna prerokba, se podajo v lov za neznano pošastjo, preden jim uniči domovanje. Toda vila Favna ugotovi, da strašljivo bitje, ki sicer povzroča veliko hrupa, v resnici potrebuje pomoč. Tako s pomočjo Zvončice pred pogubo reši dobrodušnega velikana, v katerem se skrivata dobro srce in želja po prijateljstvu z drobnimi gozdnimi vilami.

95

22. januar 2016

Mumin na Azurni obali

(Muumit Rivieralla, Finska/Francija, 2014, sinh., 80 min.) 5+

režija Xavier Picard scenarij Leslie Stewart, Annina Enckell, Hanna Hemilä, Xavier Picard, Beata Harju (po stripih Tova Janssona in Larsa Janssona) glasovi Gašper Jarni, Maja Kunšič, Andrej Murenc, Maša Derganc, Iztok Luzar, Borut Veselko, Vesna Pernarčič montaža Thomas Belair producentka Hanna Hemilä produkcija Handle Productions Oy, Pictak Cie distribucija FIVIA – Vojnik

zgodba

komentar

Mumini, Smrkljica in Mala Mi se odpravijo na morje. Muminmami bi povsem zadostovalo jadranje v mesečini, toda Smrkljico daje radovednost, zato zajadrajo proti Azurni obali.

Kako je drugačna od severnega Mumindola!

Na drevesih rastejo pomaranče, v imenitnih trgovinah je zadnja moda, v hotelu pa je njihova kraljevska soba tako velika, da se Muminmama odloči za življenje na postelji.

Smrkljici in Muminočku novo okolje povsem ustreza. Spoznavata ekscentrične tipe, ki se smukajo po hotelu, Muminmami in Muminu pa se toži po domu in življenju, ki nosi prava bogastva. Bodo ostali skupaj in znova živeli kot poprej?

»Mumin na Azurni obali združuje drobne ljubezenske zaplete in male norosti, ki se rodijo sredi navidezno nedolžne zgodbe. Edinstven, eleganten svet, ki ga velja odkriti.«

96

Olivier Bachelard, Abus de Ciné

29. januar 2016

Misija Arktika

(Operasjon Arktis, Norveška, 2014, podnapisi, 87 min.) 8+

režija Grethe Bøe-Waal scenarij Grethe Bøe-Waal po knjigi Leifa Hamreja igrajo Kaisa Gurine Antonsen, Ida Leonora Valestrand Eiki, Leonard Valestrand Eiki, Line Verndal, Nicolai Cleve Broch, Kristofer Hivju fotografija Gaute Gunnari montaža Anders Refn, Benjamin Sjur Blom producenti John M. Jacobsen, Sveinung Golimo, Marcus Brodersen festivali, nagrade nagrada občinstva za najboljši film na otroškem mednarodnem filmskem festivalu TIFF (Kanada) 2015, nagrada otroške žirije na mednarodnem otroškem filmskem festivalu FIFEM Montreal 2015, Filmski festival Cinequest – San Jose 2015, Mednarodni filmski festival za otroke in mladino Zlin (Češka) 2015, Mednarodni otroški filmski festival Kristiansand (Norveška) 2015, Otroški filmski festival Stockholm 2015, Filmski festival Sundance 2015 distribucija Demiurg zgodba Trinajstletna Julia in osemletna dvojčka Ida in Sindre so otroci iz vojaške družine, ki se morajo preseliti v novo mesto. Prilagajanje na novo okolje je težko, in ko se Sindre zaplete v pretep na šolskem dvorišču, dvojčka zbežita do bližnjega vojaškega oporišča, Julia pa jima sledi. V želji, da bi ponovno videli očeta, ki je na misiji, se splazijo v helikopter, ki naj bi letel v njegovo bazo. Ko helikopter pristane in se otroci skrivoma izkrcajo, pa se zavejo, da je nekaj narobe. Prepozno! Helikopter vzleti brez njih, sami ostanejo na neposeljenem arktičnem otoku! V ostri polarni zimi, z majhno zalogo hrane, v koči, obkoljeni z divjimi živalmi, morajo v svet poslati sporočilo, kje

so, sicer ne bodo preživeli. Boj za preživetje in vrnitev domov postaja vsak dan težavnejši, vendar se otroci hitro učijo, kako se spopasti z izzivi.

komentar »Misija Arktika ima zelo vznemirljiv koncept.

Pustolovščina o preživetju v ekstremnem okolju norveške zime je odlično izhodišče za zabaven in mikaven otroški film. Rezultat je dober, z odlično kuliso in dramatičnimi prizori, ki nas učijo, kaj potrebujemo za preživetje – telesno in notranjo moč. Triler, ki bo gotovo pritegnil mlado publiko.« barnevakten.no

97

5. februar 2016

Moja sestra suhica

(Min lilla syster, Švedska/Nemčija, 2015, podnapisi, 95 min.) 9+

režija Sanna Lenken scenarij Sanna Lenken igrajo Rebecka Josephson, Amy Deasismont, Annika Hallin, Henrik Norlén, Maxim Mehmet, Ellen Lindbom, Åsa Janson, Hugo Wijk, Karin de Frumerie fotografija Moritz Schultheiß montaža Hanna Lejonqvist producentka Annika Rogell festivali, nagrade kristalni medved za najboljši film, Berlinale – Generation 2015, nagrada občinstva za najboljši nordijski film – Göteborg 2015, nagrada občinstva in nagrada FIPRESCI na festivalu evropske kinematografije v Lecceju (Italija) 2015, glavna nagrada mlade žirije za najboljši mladinski film – Zlin 2015, 3. nagrada Golden Space Needle za najboljšo igralko na mednarodnem filmskem festivalu v Seattlu 2015, nagrada za najboljšo igralko – Urban (Iran) 2015 distribucija Demiurg zgodba

komentar

Dvanajstletna Stela je na pragu vznemirljivega obdobja pubertete. Zaljubljena je v štirikrat starejšega trenerja drsanja. Neprestano se primerja s starejšo sestro Katjo, uspešno drsalko in dijakinjo, ki je izraz popolnosti na vseh področjih. Starša jo obožujeta in Stela želi slediti njenim stopinjam, da bi pridobila malo njune pozornosti tudi zase. Vendar raztresena starša ne opazita tega, kar vidi Stela: Katja se ne počuti dobro, preveč trenira in premalo jé. Steli se svet obrne na glavo, ko odkrije, da se starejša sestra sooča z motnjo hranjenja. Bolezen pripelje družino na rob propada in Stela mora sprejeti pomembne odločitve.

»Moja sestra suhica, filmska drama o motnjah prehranjevanja, kot jo občuti najmlajša članica disfunkcionalne družine, osvetljuje to težko tematiko s humorjem in šarmom [...] Ker zgodbo pripoveduje Stela s svojega stališča, dobimo svež način pripovedovanja, drugačen od običajne naracije o motnjah prehranjevanja, vključno z moralnim vprašanjem mlajše sestre: komu dolguje večjo vdanost? In ali je prelomiti dano obljubo sprejemljivo, če na drugi strani grozi (samo)poškodba?«

98

Alissa Simon, Variety

12. februar 2016

Snoopy in Charlie Brown: Film o Arašidkih (The Peanuts Movie, ZDA, 2015, sinh., 86 min.) 5+

režija Steve Martino scenarij Charles M. Schulz, Craig in Bryan Schulz producenta Craig in Bryan Schulz glasba Christophe Beck igrajo Bill Melendez, Noah Schnapp, Hadley Belle Miller, AJ Teece, Noah Johnston, Venus Schultheis, Alexander Garfin distribucija Blitz Film & Video Distribution

zgodba

zanimivost

Charlie in njegova sestra Sally Brown, simpatični beli pes Snoopy, Lucy in Linus van Pelt (najbolj poznan po svoji modri dekici), ptičica Woodstock (ki najraje spi na Snoopyjevem nosu), Franklin ter Peppermint Patty korakajo novim dogodivščinam naproti.

Snoopya čaka soočenje z osovraženim Red Baronom, medtem ko bo osemletni Charlie Brown poskušal osvojiti naklonjenost majhne rdečelase deklice, ki se je pred kratkim preselila v soseščino.

Snoopy in Charlie Brown – film o Arašidkih (The Peanuts Movie) je peti celovečerni risani film, ki temelji na brezčasnih risanih junakih stripov Arašidki Charlesa M. Schulza. Z animirano filmsko adaptacijo bodo počastili 65. obletnici izida stripa (1950), ki je bil preveden v 21 jezikov in je s simpatičnimi risanimi liki zaznamoval otroštvo številnih generacij.

Njegovo priljubljenost dokazuje osupljivih 355 milijonov bralcev iz 75 držav po celem svetu.

99

11. marec 2016

Hokus pokus Albert

(Hokus pokus Albert Åberg, Norveška, 2013, sinh., 72 min.) 4+

režija Torill Kove scenarij Tora Berg, Hans Åke Gabrielsson, po knjigi Gunille Bergström animacija Magnhild Winsnes, Stig Saxegaard, Sandra Pilny-Lockertsen, Annette Saugestad Helland, Endre Skandfer glasba Niklas Fransson, Georg Riedel, Ulf Turesson montaža Anders Sørensen producentki Kristin Ulseth, Rebecka Hamberger festivali, nagrade Filmski festival Giffoni 2014, Cinemagic 2014, Cinekid 2014, Mednarodni otroški filmski festival v Chicagu 2014, Mednarodni otroški filmski festival Kinodiseea 2014, Mednarodni otroški in mladinski filmski festival v Ouluju 2014, Otroški filmski festival v Londonu 2014, Mednarodni festival mladega občinstva Ale Kino! v Poznanu 2014, Mednarodni otroški filmski festival v New Yorku 2015, Mednarodni filmski festival za otroke in najstnike CAT 2015 distribucija FIVIA – Vojnik zgodba

komentar

Albert živi z očetom v predmestju in od vsega si najbolj želi imeti psa. Vendar njegov oče nad tem ni navdušen, pes se mu zdi prevelika odgovornost, zato sina odpravi z besedami: »Premajhen si!« Albert se s tem ne strinja, velik je že – navsezadnje bo zdaj star že sedem let in bo šel v šolo! Očeta skuša prepričati na vse mogoče načine, pri čemer se pogosto zateka po pomoč in ideje k namišljenemu prijatelju. Upanje se mu povrne, ko naleti na pravega čarodeja. Morda bi mu lahko on izpolnil željo? Toda ne gre tako enostavno. Albert spozna, da se nam sanje včasih uresničijo na najbolj nepredstavljiv način.

»V času, ko sta film in televizija nasičena z računalniško animiranimi izdelki, je osvežujoče videti vse odtenke in detajle, ki jih ponuja ročno animirani film. Skozi pikčaste obrise na obrazu izraža krasen nabor čustev v enostavni, vendar zato nič kaj platonski zgodbi o prvošolcu Albertu, ki si želi imeti psa. Hokus pokus Albert je topla, prijetna kratka zgodba, ki se na pravi način približa temam, pomembnim v zgodnjem otroštvu.«

100

Terje Eidsvåg, Adressa

18. marec 2016

Legenda o Sarili

(La légende de Sarila, Kanada, 2013, sinh., 80 min.) 4+

režija Nancy Florence Savard scenarij Roger Harvey, Paul Risacher producent Paul Risacher glasba Olivier Auriol montaža Arthur Tarnowski, Robert Yates animacija Philip Melancon igrajo Christopher Plummer, Rachelle Lefevre, Dustin Milligan, Tim Rozon, Geneviève Bujold distribucija FIVIA – Vojnik

zgodba Daleč na severu, jeseni 1910, lahkota grozi rodu inuitskih nomadov. Situacija se slabša, saj se lovci iz dneva v dan vračajo praznih rok. Celo njihov priletni šaman Krulik ne najde rešitve.

Modra starka Saja se spomni na legendo o Sarili, obljubljeni deželi, skriti nekje med ledeniki. Toda vanjo po legendi lahko vstopi le oseba čistega srca. Šamanov zahrbtni vran Kuatak za negotovo nalogo izbere Putulika, poglavarjevega sina, lepo Apik, ki je obljubljena Putuliku in Markusija, ki ima šamanske moči, a to vesta le Krulik in Saja. Krulik se zave, da je

Markusi grožnja njegovi moči, in naredi vse, da bi se ga znebil. Na pomoč pokliče celo zle duhove. Z njihovo pomočjo skuša preprečiti, da bi izbranci uspešno opravili svojo nalogo.

Markusi po mnogih preizkušnjah le sprejme svojo moč in popelje prijatelja v Sarilo. Tam pa dobi novo nalogo. Staremu šamanu mora preprečiti, da bi s črno magijo pogubil njihov rod.

101

1. april 2016

Fantomski deček

(Phantom Boy, Belgija/Francija, 2015, podnapisi, 85 min.) 9+

režija Jean-Loup Felicioli, Alain Gagnol scenarij Alain Gagnol producent Jacques-Rémy Girerd igrajo Jean-Pierre Marielle, Edouard Baer distribucija Društvo za oživljanje zgodbe 2 koluta

zgodba Enajstletni Leo živi s sestro Titi in staršema v New Yorku. Ima nenavadno sposobnost, da lahko njegov duh zapusti telo in leti skozi stene, kar mu pride še kako prav v bolnišnici, kamor hodi na kemoterapijo. Tam spozna policista Alexa, ki je začasno obtičal na invalidskem vozičku, saj mu jo je zagodel zlikovec s popačenim obrazom in klobukom.

Zlikovec pripravlja napad na mesto in bo točno ob polnoči sprožil nevaren računalniški virus.

Nepridiprava želi ustaviti tudi včasih nekoliko preveč pogumna novinarka Mary, ki jo bosta morala fanta v temni noči rešiti kar na daljavo.

102

8. april 2016

Nevidni fant

(Il ragazzo invisibile, Italija/Francija, 2014, podnapisi, 100 min.) 9+

režija Gabriele Salvatores scenarij Alessandro Fabbri, Ludovica Rampoldi, Stefano Sardo igrajo Ludovico Girardello, Noa Zatta, Valeria Golino, Fabrizio Bentivoglio, Christo Jivkov, Ksenia Rappoport fotografija Italo Petriccione montaža Massimo Fiocchi producentki Laura Branchini, Lara Luccetta festivali, nagrade nagrada mladega občinstva Evropske filmske akademije za najboljši film 2015, nagrada Davida di Donatella 2015 za najboljše digitalne učinke distribucija FIVIA – Vojnik zgodba

komentar

Michele ima 13 let in živi v tihem obmorskem mestu. Ne bi mogli reči, da je priljubljen med sošolci, pa tudi briljanten učenec ali dober športnik ni. Vendar pa mu v resnici ni mar za to.

Michele bi bil zadovoljen že, če bi mu uspelo pritegniti pozornost Stelle, ki jo med poukom kar naprej gleda, pri čemer ima občutek, da ga ona sploh ne opazi. Nekega dne monotonijo vsakdanjega življenja razbije neverjetno odkritje: Michele se pogleda v ogledalo in ugotovi, da je neviden. To je začetek najneverjetnejše dogodivščine v njegovem življenju.

»Salvatoresov film je uspešen poskus oživitve žanra, ki je pogosto zanemarjen in podcenjen – film za mlade, ki zna zabavati in očarati tako najmlajše kot tudi njihove starše.« Federico Gironi, comingsoon.it »Nevidni fant je žanrski film z ambicijami avtorskega filma; Salvatores spregovori o najstniškem nelagodju in postavi v ospredje probleme, ki so značilni za obdobje odraščanja. [...] Trst predstavlja idealno kuliso z odličnimi panoramami pristanišča in starega dela mesta, intenzivno fotografijo v barvi rje in posnetki obale, po kateri brije burja.« Gordiano Lupi, Cinema Italiano Database

103

VPIS ABONMAJA FILMSKO GLEDALIŠČE ZA SEZONO 2015/2016: •

Potrditev abonmajev in rezervacija sedežev – dosedanji abonenti

Kdaj: od 23. septembra do 2. oktobra 2015 Kje: na blagajni Kulturnega doma Nova Gorica Kako: osebno, telefonsko (05 335 40 16) ali na blagajna@kulturnidom-ng.si Vplačila: od 23. septembra do 14. oktobra 2015 Po preteku navedenega datuma bomo vaše sedeže ponudili novim abonentom.

•

Vpis za nove abonente

Kdaj: petkov abonma od 5. oktobra, torkov od 23. septembra do 14. oktobra 2015 Kje: na blagajni Kulturnega doma Nova Gorica Kako: osebno, telefonsko (05 335 40 16) ali na blagajna@kulturnidom-ng.si Vplačila: od 23. septembra do 14. oktobra 2015

Cena abonmaja: 72 € Cena za upokojence, študente in dijake: 55 € Cena vstopnice za posamezno filmsko predstavo: 5 € Cena vstopnice za dijake in študente: 4 € Upokojenci, dijaki, študenti in brezposelni ob vpisu predložite osebni dokument in dokazilo o statusu.

Organizator si pridržuje pravico, da zaradi nepredvidenih okoliščin spremeni datume oziroma programe posameznih prireditev, o čemer boste pravočasno obveščeni.

Ponudbo bomo med letom še dopolnjevali, zato vas vabimo k rednemu obisku naše spletne strani www.kulturnidom-ng.si, kjer bomo objavljali novosti in vse dodatne informacije o posameznih filmskih programih. Napovedi vseh naših dogodkov redno objavljamo tudi v sredstvih javnega obveščanja.

104

DOBRO JE VEDETI • Abonmajska vstopnica JE PRENOSLJIVA med obiskovalci Z ISTIM STATUSOM. Če

želite prenesti abonma na drugo osebo, ki nima enakega statusa kot vi, na blagajni uredite doplačilo pred ogledom predstave.

• Če si projekcije ne morete ogledati takrat, ko je na sporedu vaš abonma in bi si jo

radi ogledali v drugem terminu, MORATE TO SPOROČITI na blagajno Kulturnega

doma Nova Gorica vsaj dva dni prej. V drugem terminu vam ne moremo zagotoviti

istega sedeža.

• Prosimo, da ne zamujate prireditev. V primeru zamude ste dolžni upoštevati

navodilo vratarjev. Če boste prireditev zamudili, vam ne moremo zagotoviti, da

boste sedeli na svojem sedežu.

• Rezervirane vstopnice dvignete v treh delovnih dneh od rezervacije.

• Pred začetkom prireditve ugasnite prenosne telefone in druge naprave, ki

oddajajo zvočne signale.

• Vratar ima pravico, da od obiskovalca ob vstopu v dvorano zahteva osebni

dokument in dokazilo o statusu.

• Stojišč NI. • Upoštevajoč zakonske določbe s področja zagotavljanja varnosti, mora imeti vsak

obiskovalec prireditve svojo vstopnico.

Program umetniškega filma nastaja v sodelovanju z distributerji, avtorji filmov, drugimi partnerji in posamezniki.

Kulturni dom Nova Gorica je član:

Filmski program je podprla:

105

Kulturni dom Nova Gorica Bevkov trg 4 SI 5000 Nova Gorica Informacije T: +386 (0)5 335 40 15 E: mestnagalerija@kulturnidom-ng.si W: www.kulturnidom-ng.si Blagajna T: +386 (0)5 335 40 16 E: blagajna@kulturnidom-ng.si Urnik: od ponedeljka do petka od 10.00 do 12.00 in od 15.00 do 17.00 oziroma uro pred predstavo.

106

107

108