Virginia Woolf: Leta (odlomek spremne besede)

Jana Unuk

Eksperiment na meji odkritja resnice »Na srečo se pri šestinštiridesetih letih enako kot zmeraj

počutim eksperimentatorko, ki je na meji odkritja resnice,« je Virginia Woolf zapisala v Dnevnik 21. aprila 1928.

Avantura z eksperimentalno prozo se je za pisateljico začela z njenim tretjim romanom Jakobova soba (Jacob's Room, 1922), v katerem je prvič, po vajah v tradicionalnejši obliki in prikazu viktorijanske družbe in družine ter socialnega miljeja sploh v Izletu na odprto morje (The Voyage Out, 1915) in Noči in dnevu (Night and Day, 1919), izoblikovala romaneskno obliko, radikalno drugačno tako od svojih prejšnjih romanov kot od tradicionalnega romana sploh: »nobenega gradbenega odra; komaj kje vidna kakšna opeka; vse somrak razen srca, strasti, razpoloženja, vse tako svetlo žareče kot ogenj v megli«. Po letih preizkušanja in mojstrenja je z Valovi (The Waves, 1931), dosegla vrh svojega eksperimentalnega romana, zgoščeno lirično obliko, ki se bolj kot z zunanjim svetom ukvarja s čustvenimi stanji in notranjo resnico, seveda na mnogopomenski, globoko simbolni način.

Z Valovi je pisateljica torej dosegla mejo, čez katero se v isto smer ni dalo nadaljevati. Doslej je zanjo veljalo, da za razliko od, na primer, biografije, ki izhaja iz dejstev, čeprav pri njej pogosto svobodno predelanih, »romani izražajo tisto, kar je splošno, poetično« (Dnevnik, 18. avgusta 1931).

484

Viginija WTEXT.indd 484

26.Aug.2014 12:02

Odgovor se ji je, kot po navadi, ponudil sam in je bil deloma povezan s knjigo feminističnih esejev Lastna soba (1929). 20. januarja 1931 je v Dnevnik zapisala: »Pravkar sem si – medtem ko sem se kopala – zamislila celotno novo knjigo – nadaljevanje Lastne sobe – o spolnem življenju žensk: mogoče se bo imenovala Poklici za ženske – moj Bog, kako vznemirljivo!« in tri dni kasneje, 23. januarja, dodala pojasnilo o zamišljeni obliki: »Didaktični nazorni slog v kontrastu z dramatičnim ...« Prvi impulz za novo knjigo je izhajal iz predavanja, ki ga je pisateljica imela naslednjega dne na srečanju Nacionalnega društva za zaposlovanje žensk (National Society for Women's Service) in v katerem je govorila o tem, kako je sama morala ubiti ponotranjeni viktorijanski ženski ideal »hišnega angela«,* da je sploh lahko začela poklicno ustvarjati. V naslednjih mesecih se vrstijo dnevniški zapisi, ki razkrivajo, da gre za roman, ki – po vrhuncu Valov – ne prinaša zaobrnitve v manj ambiciozno, zgolj realistično pripovedništvo, ampak za logični razvojni lok in za besedilo z bogato simbolno plastjo: »Iz tega bo roman-esej z naslovom Pargiterjevi – ki bo vseboval vse: spolnost, izobrazbo, življenje itd.; in bo kot gams z močnimi, gibčnimi skoki prišel od leta 1880 do tukaj in zdaj« (2. novembra 1932). To ne bo »roman vizije, ampak roman dejstev« (19. decembra 1932). »Želim prikazati nič manj kot celotno sodobno družbo: tako dejstva kakor videnje.

In jih povezati med sabo. Valovi, ki potekajo istočasno z Nočjo * Izraz, ki izvira iz pripovedne pesmi The Angel in the House Coventryja Patmora (1854), je sinonim za viktorijanski ideal nesebične, žrtvujoče se žene in matere.

485

Viginija WTEXT.indd 485

26.Aug.2014 12:02

in dnevom. Ali je to mogoče? In bilo naj bi na milijone idej, toda nobenega pridiganja – zgodovina, politika, feminizem, umetnost, literatura – skratka, seštevek vsega, kar vem, čutim, čemur se smejim, kar preziram, maram, občudujem, sovražim in tako dalje« (25. aprila 1933).

Knjiga je, ko je nastajala, zamenjala kopico delovnih naslovov: Pargiterjevi, Tu in zdaj, Glasba, Zora, Sinovi in hčere / Hčere in sinovi, Navadni ljudje, Karavana, Hiše drugih ljudi in morda še kakšnega, dokler se ni pisateljica septembra 1935 odločila za naslov Leta. Vsakemu fiktivnemu prizoru naj bi sledil esejistični razlagalni del; toda izkazalo se je, da je tako zastavljena tematika preširoka, in načrtovani roman je razpadel na fiktivni del, roman Leta, in esejistični del, iz katerega je nastal znameniti pamflet proti patriarhalni družbi, neenakosti žensk, militarizmu in vojni Tri gvineje (1938). Pisateljica je na obe deli tudi, ko sta bili že dokončani, gledala kot na celoto.

Leta so v svoji dokončni obliki družinska saga rodbine Pargiterjevih v naglo spreminjajočem se svetu med letoma 1880 in 1936 in izjemen zapis o minevanju časa, pozabljanju in spominjanju. So netipična saga, saj se iz mraka minulega časa in pozabe v neenakih presledkih, kot osvetljena od žarometa, luščijo samo posamična leta iz življenja družine.

Knjiga naj bi imela dvanajst poglavij; toda še po tem, ko je izločila esejistične pasuse, je pri korekturah zaradi prevelikega obsega knjige, ki ni obetal prodajnega uspeha, izrezala še dva velika kosa besedila, drugo, jesensko polovico leta 1914, ki je mdr. prikazovala vojno vzdušje med prvo svetovno vojno, vojake v uniformah na londonskih ulicah, in celo leto 1921. Tako je iz strukture, ki je s številom 486

Viginija WTEXT.indd 486

26.Aug.2014 12:02

poglavij, enakim številu mesecev v letu, ur dneva in ur noči, namigovala na pri pisateljici pogosto dvojnost časa, na poleg linearnega prisotni ciklični čas, ki vlada naravi in človeškemu življenju, nastala disonantna zgradba, ki je bila morda bolj uglašena s pisateljičinim odporom do potencialno militaristične poenotenosti, kakršnega izraža v Treh gvinejah. Razmiki med posameznimi poglavji, katerih naslove nadomeščajo letnice, merjeni v letih, ne tvorijo nobenega prepoznavnega vzorca: 11, 16, 1, 2, 1, 2, 1, 3, 1, približno 18.

Kljub bistvenim predelavam je knjiga ohranila prvotno smer in zamisel. Čeprav se je pisateljica odpovedala esejističnim vložkom, je tudi subjektivnejši fiktivni del ostal oprt na dejstvih. Za pisanje romana jih je zbirala z resnim raziskovalnim delom, preštudirala je ogromno virov, od lastnih dnevniških zapiskov iz obravnavanih obdobij do različnih spominskih in zgodovinskih del, časopisov itd., tako da je kasneje zatrdila, da je mogoče vsako dejstvo in vsako izjavo iz Let poiskati v virih in jo tako potrditi kot zgodovinsko zanesljivo in verodostojno. Zgodovinski in politični dogodki, ki obeležujejo družbeno resničnost sveta Pargiterjevih, so v romanu v veliki meri predstavljeni kot novice v časopisih, tako na primer posvetitev dograjene kölnske katedrale leta 1880, Parnellova smrt leta 1891, smrt Edvarda VII. leta 1910, dokumentiranje prodora nacizma v zadnjem poglavju, Sedanjosti. Čeprav roman tako ohranja stik s zunanjo resničnostjo, nam posreduje tudi vso intenzivnost človeških čustev, strasti in odpora, veselja in bolečine.

487

Viginija WTEXT.indd 487

26.Aug.2014 12:02

V končani knjigi je obdržala tudi feministično tematiko in osrednjo vlogo žensk, temo, ki je bila tako zelo spregledana v literaturi pisateljičine viktorijanske mladosti, da je na nekem mestu v svojem prvem romanu spregovorila o »skrivnostnih, tihih, nepredstavljenih življenjih« mladih žensk svojega časa. Zato – ob pisateljičinem značilnem menjavanju perspektiv, tako rekoč preskakovanju iz ene duševnosti v drugo, iz enega toka zavesti v drugega – pogosteje sledimo dogajanju skozi oči sester iz Pargiterjeve družine, čeprav včasih tudi skozi oči njihovih bratov.

Recimo: Eleanor, ki v letu-poglavju 1880 šteje dvaindvajset let, je tipična viktorijanska ženska, požrtvovalna in žrtvujoča se za družino, skrbi za mlajše brate in sestre med materino boleznijo in po njeni smrti, v prostem času se ukvarja s karitativno in socialno dejavnostjo, gradi najemniške hiše za reveže, neguje umirajoče ... Skrb za druge požira njeno lastno življenje. Takšni požrtvovalni in žrtvujoči se ženski sta bili v resničnem življenju pisateljičina mati Julia Prinsep Duckworth Stephen in njena polsestra Stella Duckworth. Toda Eleanorino življenje se radikalno spremeni v njenih petdesetih letih, po očetovi smrti, ko proda hišo, odpravi zadnjo služabnico, zvesto Crosbyjevo, v pokoj in začne izpolnjevati svoje drzne sanje, spoznavati ljudi in potovati v daljne dežele. Eleanor živi v sedanjem trenutku; ne obžaluje preteklosti, ne govori o izgubljenih letih, vendar tudi ne mistificira preteklega življenja; uživa v spremenjenih življenjskih okoliščinah in v modernosti.

Virginia Woolf je v Leta vključila številne teme, ki so jo zadevale tudi v njenem lastnem življenju. V začetnem poglavju je takšna tema materina smrt. V Letih materino 488

Viginija WTEXT.indd 488

26.Aug.2014 12:02