Aleksander Peršolja: Pesmi

ALEKSANDER PERŠOLJA

PRAH V KORAKU

I. Vsak torek je dan odrešitve prejšnjih dni.

Je tudi dan, ko si odkupuje navlake, prešteva mimohode glav, rok, trupov, nog.

Vedno izpusti oči, kajti usta preveč iščejo vonj strahu, kamor zaidejo neopazne strasti, ki hlastajo vedno v jutra.

Obstati želi kot dan večne danosti, neomejene igre biti urok ustavljalec nasprotij zdrsov in novih odkritij, zazrt v vsakem gibu časa, ki je svetloba ali tema, zlo ali dobrota previdnosti.

Je dan, ki uspešno opravlja poslanstvo posmeha, namenjeno vsem stranem neba.

© Aleksander Peršolja

1

II. Začuden sem uzrl roko, suhljato, morda zgoščeno z neštetimi premiki, gibi zdavnaj odmrlih žil, kapilar, ki so se kot znojni žarki spuščali k tlom.

Roko, ki je hotela položiti prste v usta, na ramena, v telo.

Pohotno je hotela ustaviti reko, zazidati zrak, prelisičiti svetlobo in temi odvzeti dušo.

Razgnati glasove, vsiljivce črk, pojesti besede, ki so čakale smisel lebdenja med skrajnosti zemlje, vetra in sanjami.

Koraki so pohiteli v nasprotja in dan je nadaljeval svojo pot.

© Aleksander Peršolja

2

III. Tam nekje zopet pojejo, ustvarjajo svojeglave melodije, kot bi čutili v podzavesti orgijske plese bogov.

Ti bogovi so skriti v ogrinjalih boginj in čakajo tuleča, skoraj slišna dotikanja skrbno sklenjenih korakov vedno v isto smer, v isto stopinjo.

Ponavljajo se drobci zvedavosti, ko melodija prerašča glasove in koraki zastajajo v praznini, ki požira slutnje.

Prisiljena tema le s težavo odpira oči in usta bodo ostala odprta do naslednjih odmevov temnih pevcev, vtisnjenih v svoje prostore, ki jih ni.

© Aleksander Peršolja

3

IV. V vsaki ravnini ostri skala črto, speljano mimo navidezne poti, kot bi hotela umesiti značaje tistih, ki prihajajo z nesmislom iskanja odhajajočih dvojnikov v isti stopinji, istih gibov sledi.

Podobe pogledov so prazne kot črta, ki z nabrušeno mržnjo tali prihode noči, kretnje preostanka ravnine, speljane v skupni zid.

Grmade teles so nasmeh naslednji ravnini z zidom, ki ponavlja zgodbo prejšnje črte.

© Aleksander Peršolja

4

V. Noge mi bingljajo z veje drevesa, obdanega z mnogimi drevesi.

Ne poznam telesa teh nog, je to moje telo ali telo tisočih pešcev, strmečih v vejo, zraslo v okretno maščevalko nasprotij, zemlje in neba.

Tudi ne bom vedel o bistvu nog na kateremkoli telesu, ki skrbno ohranja togost.

Je na njem glava z obrazom, očmi, usti, smehljajem?

Je na njem želja poleteti nad drevesi in spustiti vrisk v krošnje?

Skočiti bom moral v gnečo na tleh in iskati smisel bingljajočih nog na veji drevesa.

© Aleksander Peršolja

5

VI. Nenadoma je obmolknila tišina, ki se je malo prej togotno poigravala z vsakdanom.

Prav namrščeno se je vtikala v prostore nekdaj namenjene samim sebi.

Pokazala se je kot tujka, bledega obraza, skoraj oslepelih oči, in njene obupne kretnje so sčasoma postajale iskalke nečesa, kar je že davno zgubilo svoj pomen in čas.

Nasprotja blodnjavi so se neslišno odtujevali posamezni molčeči trenutki, ki so iskali naslednjo, neslišno tišino.

© Aleksander Peršolja

6

VII. Sonce se je obrnilo na glavo in kazalo nov obraz, neviden sebi.

Obrnilo se je tako, da so mravljišča dihala z drugačnim načinom pojasnjevanja dolgočasnih labirintov.

Vse je postavljeno v narobe bivanja, kjer tudi ljubezen zgublja smisel večnega oplajanja.

Začuda, nikjer se niso zgodili kriki.

Mrčast, skoraj črn mimohod je stopical nehote v skrajna nasprotja.

© Aleksander Peršolja

7

VIII. Na otoku videnja so se poigravali bliski, morda so bili odsevi preteklosti, in sence so nastajale v vseh horizontih prostora, ki ni zaznal ali čutil oblike.

Iskali so morda temo, preslikavali trenutnost oddaljenosti posamezne svetlobe in časa, in hipnost biti.

Vse se je dogajalo v skoraj zavednosti dolgih črt, ki so se ponovno postavile v prežast molk.

© Aleksander Peršolja

8

IX. Ganljive sence se potikajo v skoraj puščavi.

Hiše ne odkrivajo svojega bistva doma, ko je še kdaj pa kdaj zagorela sveča in obrazi ulic so skrivnostno pošiljale upanje nekam v namišljena morja.

Tu pa tam se obrnejo razvaline k obrazom, zasenčeni z grozo, ukleti v nemoč videnja resničnosti čedalje večjega odhajanja v skrivnost duše, ki zgublja kopreno in postaja samo obris požgane poti korakov.

© Aleksander Peršolja

9

X. Čudno.

Vrisk je prebadal gozd, preletel krošnje, obstal nad gorami in ob mraku padel pred noge.

Bil sem sam.

Nisem videl padca, samo začutil sem posebno draž, ko se ti usta razpotegnejo v neskončnost in čakaš smeh.

Bil sem sam.

Nisem videl padca, samo začutil sem željo dvigniti roke in s krikom utišati odmeve, ki so se še vedno stiskali v porah poti, kot bi čakali začetek igre.

Namišljene igre.

Bil sem sam.

Ciklus iz zbirke Bilke v krogu (Ljubljana: KUD Apokalipsa, 2014), 25–36.

© Aleksander Peršolja

10