Radoslav Parušev: Od znotraj (odlomek romana)

Berkova Knjiha z rdecimi platnicami.indd 4

22.Nov.2016 12:15

Radoslav ParuĹĄev OD ZNOTRAJ

Parusev_Od znotraj_TEXT.indd 1

6.11.2018 0:37:31

Naslov izvirnika: ǛǿǯȇǿǽDz © Copyright by Radoslav Parušev, 2014 © Copyright for Slovenian edition by Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2018 © Copyright for translation by Eva Šprager, 2018

Knjižno delo je izšlo v okviru kulturnega projekta, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.2-31 PARUŠEV, Radoslav Od znotraj / Radoslav Parušev ; prevedla Eva Šprager. - 1. izd.

- Vnanje Gorice : Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2018. (Zbirka Eho ; 19) ISBN 978-961-7020-33-5 297199872 www.policadubova.org www.knjigarna-bookshop.eu

Parusev_Od znotraj_TEXT.indd 2

6.11.2018 0:37:31

Radoslav Parušev OD ZNOTRAJ Prevedla Eva Šprager

Parusev_Od znotraj_TEXT.indd 3

6.11.2018 0:37:31

Parusev_Od znotraj_TEXT.indd 4

6.11.2018 0:37:31

PRVI DEL Iz srca oblaka se skupaj z milijardami drugih odkrhne ena majcena snežinka in v spirali poleti navzdol skozi kilometre in kilometre večernega poznonovembrskega neba.

Kamera prosto pada za njo.

Megla nad megapolisom se raztrga, da gre skoznjo najprej snežinka, nato kamera, na koncu pa še pogled opazovalca. Vidimo ogromen pravokoten trg z mokrimi rumenimi tlakovci, ki ga v večernem somraku osvetljuje nekaj močnih reflektorjev. Milijarde sester naše snežinke padajo na tlakovce in se z ostalimi zlivajo v plundro, mi pa še zmeraj spremljamo to, ki so ji bogovi namenili drugačno usodo – naša snežinka prileti dva metra nad zemljo, se koketno zablešči v finalnem lupingu in pristane na rumeni Davidovi zvezdi, grobo prišiti na reverju površnika mračnega mladega moškega s sivim polcilindrom in nekaj dni neobrito svetlo brado.

Moški je zadnji desno v prvi vrsti kvadrata dvestodvajsetih ljudi, vsi pravilno razvrščeni in z rumenimi zvezdami na reverjih. Vse zebe in vsi čakajo – vsaj zdi se tako –, da jih natovorijo na esesovske tovornjake, ki stojijo na trgu, grozeče renčanje v prostem teku delujočih motorjev iz štiridesetih let 20. stoletja pa ozvočuje temo nad Sofijo.

Brrrm! Brrrm, brrrrmmm!

5

Parusev_Od znotraj_TEXT.indd 5

6.11.2018 0:37:31

Dvesto dvajset Židov, ki jih kamera ujame v trenutku deportacije, je na poti iz Sofije v koncentracijsko taborišče v vasi Somovit, Plovdivska regija, od tam pa proti taborišču v Treblinki, Poljska, Tretji rajh, točno tako.

Vsi Židje v kvadratu pričakujejo svojo grenko usodo v mračnem molčanju, ki ga le tu in tam pretrga neznosno tuljenje, jok-tuljenje-zavijanje, premešano z vreščanjem osemnajstmesečne punčke, ki zveni, kot da bi jo z razbeljenim železom žigosali po čelu in stopalcih hkrati. »Stop!« »A ga imamo, šef?« »Ne, bedak! Nimamo ga! Ne moremo ga imeti ob tem dretju! Prosim, da nekdo utiša tega pamža, če ne, mu bom osebno prišel zavit prekleti vrat!« »Če jo pa zebe!« »Kdo se je tam oglasil? A vi? Je otrok vaš? Če ga zebe, ga pa pogrejte, mater mu!« »Kar ti ga pridi pogret, če si tak frajer! Že dve uri zmrzujemo tukaj! Jebem ti organizacijo, model, v dvajsetih minutah naj bi končali! Pa saj je petek zvečer!« »Okej … okej! V redu zdaj … Pomirimo se vsi skupaj!

Gremo se pogret, se malo odpočit. Pojdimo v kontejnerje, da se okrepčamo, kolegi, dvajset minut pavze!« Človeški kvadrat se hitro razpusti, večina Židov pohiti v tople kontejnerje na skodelico čaja in požirek poceni viskija. Nekateri ostanejo zunaj na cigareti, izvlečejo mobilne telefone, da bi obvestili družine o ponovni zamudi. Sneži še močneje, zapiha severovzhodni veter, ki pa ne more pregnati občutka, da so večino Židov izbrali na kastingu, ker so bili dovolj svetli, dovolj evropeizirani, kar izdaja pretirano vnemo kasting direktorja, saj so bili bolgarski Židje v glavnem 6

Parusev_Od znotraj_TEXT.indd 6

6.11.2018 0:37:31

izmed sefardskih, se pravi malo bolj črni, ampak nič hudega, saj nihče ni obljubil, da bo točno tako, kot je bilo v resnici.

Televizija bo na koncu za svoj denar hotela videti ogromno produkcijo, blond ljudje v kadru pa vedno pripomorejo, da stvari zgledajo še bolj ogromne in visokoproračunske.

Tudi mladi moški iz prve vrste prižge cigareto in se gre neuspešno pogajat z izvršnim producentom nadaljevanke za nekaj malega dodatnega plačila za statiste zaradi dodat­ nih ur, ki jih zabijajo tu – in to v petek zvečer. »Daj vsaj še po pet levov na človeka. Če ti srce da – po deset. Ljudem se bo sicer zelo trapasto zdelo, saj se strinjaš?« Izvršni producent, lepo, toda ne ravno priljudno, približno šestindvajsetletno dekle, kljub mrazu obuto v plat­ nene olstarke in oblečeno v precej strgane kavbojke, skozi luknje na njih se mu mestoma po golih stegnih ježijo svetle dlačice, s svetlimi, že par tednov neumitimi lasmi in s prav toliko starimi podočnjaki, se energično prestopa z noge na nogo, pije ledeno mrzlo pivo iz steklenice, vleče džojnt, govori po dveh telefonih hkrati in se obenem še jezi na našega mladeniča: »Od kod naj vzamem teh pet levov na človeka, a misliš, da jih serjem? Povej, a misliš, da denar serjem? Ni denarja! Ko smo te vprašali, če boš za dvajset levov našel Žide, ki bodo pol večera viseli na mrazu, si rekel, ja, za dvajset levov bodo viseli tukaj celo življenje. Kar sam se zmeni z njimi. In lepo prosim, če nimaš kaj nujnega – trenutno govorim po telefonu.« Mladenič se zadenjsko umakne med sence in brez zlobe gleda izvršno producentko. Očitno nikoli ne moremo zares sovražiti žensk, ki si jih želimo, pomisli.

7

Parusev_Od znotraj_TEXT.indd 7

6.11.2018 0:37:31

Istočasno štiristo metrov severno v neki restavraciji, ki so jo odprli v bivšem carjevem dvorcu, kjer je bil pred tem sedež turške uprave, za mizo sedita moška, ki sta v življenju pogoltnila že veliko dreka – metaforično, seveda, sicer sta se prehranjevala z boljšo ali slabšo, normalno človeško hrano, odvisno od obdobja, v katerem sta trenutno bila; zdaj, na primer, je bilo obdobje kar precej dobro, eden izmed njiju, imenujmo ga Véliki producent, nosi v usta dišeči karpačo na posteljici iz sezonske rukole, slanine in bukovega ostrigarja, prelit z dresingom iz češnjevega paradižnika, majarona in karameliziranega baby korenja. Njegov sosed za mizo, Delegirani producent s TV 8, nabada na vilice domači maskarpone s ponve sezonske paelje z baby avokadi in zlatastim svežim olivnim oljem, v katerem je bil namočen koriander. Se pravi, v realnem, nemetaforičnem življenju ne jesta ravno dreka. »Saj se zavedaš, da mi jebeš mater s temi petsto jurji, ki jih zahtevaš, a ne,« mršči obrvi in si z elegantnim prtičkom briše usta Véliki producent. »Take it or leave it, človek,« se na vse grlo zasmeje Delegirani producent s TV 8, »ti hočeš snemati film o Levskem, ne jaz. Jaz nočem ničesar posneti. TV 8 ti bo zagotovila denar, če ti bom jaz v imenu televizije odobril projekt. Meni je shema jasna – česa točno pa ti ne razumeš?« Véliki producent je eden glavnih junakov v tej knjigi, moški, ki jih na videz šteje nekaj čez petdeset (v resnici jih ima šele petinštirideset, toda redno snifa kokain in se brutalno napija več kot trikrat tedensko, pa še mastno rdeče meso rad jé, razen tega se je z duhovnega vidika vse življenje prehranjeval z drekom, zaradi česar se njegova senzibilnost za fine vibracije, iz katerih je bog ustvaril to sicer čudovito vsemirje, 8

Parusev_Od znotraj_TEXT.indd 8

6.11.2018 0:37:31

nagiba k ničli), dolgonog, visok, nekoliko sključen, s sivimi, naželirano skuštranimi in rahlo tupiranimi lasmi kot pri maksimalno osemnajstletnem severnoameriškem najst­ niškem pop zvezdniku, ponavadi oblečen v elegantno črno moško obleko z nevpadljivo belo ali temnomodro srajco (zdaj nosi črno srajco pod črnim suknjičem, toda ne zgleda slabo, nasprotno; v Bolgariji se več kot osemdeset odstotkov moških rodi in odraste v hišah brez stranišč, potem pa se naučijo lepo oblačiti – in Véliki producent je eden izmed njih), ki z nepopisno samozadovoljnim pogledom v kombinaciji z narkomanskim bleskom v očeh in demonstriranjem intelekta (majceno pod povprečjem), splošne kulture (precej pod povprečjem) in vzgoje (pod vsakršno kritiko) ter z vijolično-rjavimi drogeraškimi polkrogi pod očmi pušča izredno neprijeten vtis. Nekaterim bi bil tak človek mogoče všeč, toda večina ljudi, ki jih poznam, ga ne mara. Kar pa večine ljudi, ki jih poznam, ne ustavlja, da mu ne bi lezli v rit povsod, kjer ga srečajo, saj ima Véliki producent veliko denarja in ga, kadar je dobre volje, nekaj blagovoli razdeliti tudi med druge, navadne smrtnike.

Sicer pa je Levski, o katerem je tekla beseda v zgornjih vrsticah, lep, modrook narodni junak države, v kateri poteka dogajanje, ideolog neuspešnega narodnoosvobodilnega gibanja proti Turkom, ustanovitelj tajne mreže komitejev, neke vrste tajnih združb, ki je nameraval zrušiti turško oblast, pri čemer je bila mreža komitejev zaradi par hitrih izdaj v celoti likvidirana le nekaj tednov zatem, ko so Turki izvedeli zanjo. O Levskem se ne sme ne govoriti ne misliti slabo, še zlasti zato, ker so ga leta 1873 rojaki izdali, Turki pa ujeli, mu sodili in ga obesili v mestu Sofiji. Samo iz enega razloga je v državi, ki jo je tako goreče želel osvoboditi 9

Parusev_Od znotraj_TEXT.indd 9

6.11.2018 0:37:31

suženjstva, o Levskem dovoljeno pisati nespodobne stvari po zidovih – in tisoče njegovih rojakov to počne nekaznovano vsak dan, toda o tem kasneje.

Levski je bil res pravi patriot, junak in nacionalni genij Bolgarije, toda kasnejša uporaba njegovega lika s strani njegovih povprečnih potomcev ga je komaj sto let po njegovem žalostnem koncu zreducirala na necenzuriran napis na zidovih večine grših zgradb po Bolgariji. In ravno kot tak – od povprečnosti opljuvana ikona – bo Levski v tej knjigi še nekajkrat omenjen. Medtem ko berete te vrstice, je v centru Sofije, na mestu, kjer so Levskega obesili, nek bolgarski državljan romskega porekla s spomenika Levskemu ukradel še enega (predzadnjega) bronastega grifona, drug bolgarski državljan bolgarskega porekla, policaj, pa je to opazoval in ni ukrepal, ker je bil verjetno zaseden s čim pomembnejšim.

Nekaj let po smrti Vasila Levskega se je Ruski imperij uspešno spopadel s Turki in prebivalstvu omenjene države podaril svobodo, kar je široko odprlo okno v zahodno civilizacijo, toda to prebivalstvo se je nazadnje spremenilo v trop ljudi, ki kot pobesneli iščejo, kje naj parkirajo, si kot pobesneli odvažajo nepravilno parkirane avtomobile, v preostalem času pa se kot pobesneli bodisi snemajo v televizijskih nadaljevankah bodisi jih gledajo. »Ampak a ti ne razumeš, da meni ostane samo en milijon, a ne znaš računati?! Ves moj proračun je milijon in pol in če dam pol milijona tebi, bom moral posneti cel film samo za milijon. In to o Levskem, ki je nacionalna ikona, jebemti. Si ti sploh Bolgar? Daj povej mi, resno te vprašam, kakšen Bolgar sploh si?« »Normalen Bolgar, realist. In ne poskušaj me nategovati ti tukaj spodaj, ker jih jaz vozim scat na precej višjem 10

Parusev_Od znotraj_TEXT.indd 10

6.11.2018 0:37:31

nivoju! Človek, saj sem videl tvoj proračun! Sto petdeset tisoč za kostume? Come on! Give me a break!« Delegiranega producenta s TV 8 bomo čisto nakratko opisali takole: v vsakem pogledu je veliko bolj podoben Vélikemu producentu (samo kakšnih deset let mlajši) kot Vasilu Lev­ skemu. »Na kaj namiguješ?« »Namigujem, da ti ga bom zatlačil v usta – a misliš, da sem po župi priplaval in da mi ni jasno, da si boš te cunje izposodil direktno pri uvoznikih in proizvajalcih, kot to zmeraj počneš?!« »A si ti normalen, ali kaj?! To je historična nadaljevanka, pizda! Kakšna izposoja pri proizvajalcih, če pa se dogaja v 19. stoletju? Katera firma pa po tvojem mnenju danes šiva in prodaja take obleke?« »Ajde, v redu! Ne peni se tako, naj ti bo! Kostume ti bomo potrdili. Delno. Tudi s petinsedemdesetimi tisočaki ti jih bo uspelo zrihtati. Hočem štiristo tisoč provizije zase in to je moja zadnja ponudba. In nikar tako grdo ne glej! Štiristo tisoč – ali pa kušni Levskega v rit za slovo.« »Glej, problem je … moj problem je, da …« »Tvoj problem je, da več ko boš dal meni, manj bo ostalo za tvoj žep, ne misli si, da ne razumem, kakšen je tvoj problem! No, kar poglejva tukaj – oho, koliko si napisal za scenariste, stotaka na dan? Si pa upaš! Če mi prav ti, ki si v tem biznisu že petnajst let, sveto prisežeš, da ne moreš najti scenaristov za po trideset levov na dan, bom naredil dve stvari hkrati: najprej bom zavrtel eno telefonsko številko in jutri zjutraj boš imel na razpolago četo ambicioznih, lačnih scenaristov, ki bojo pripravljeni delati ne za trideset, ampak za dvajset levov, drugo, kar bom naredil, pa je, da bom samo 11

Parusev_Od znotraj_TEXT.indd 11

6.11.2018 0:37:31

potrdil svoje prepričanje, da si v resnici še bolj pokvarjen lažnivec in tat, kot se o tebi govori povsod naokoli.« »Načeloma imaš prav, ampak gre za princip: lačnih scenaristov je kot listja in trave, toda biti morajo tudi pismeni in sploh – zares dobri. Konec koncev je to Levski!« »Levski, CSKA,1 totalno mi dol visi, da veš! Človek vedno lahko naredi nekaj še bolj poceni, pa bo to stvar še zmeraj prodal. Ljudje so neverjetno zabiti, nikoli ne pozabi tega!« Istočasno štiri metre pod tlemi restavracije in sto petintrideset let pred opisanim kosilom Levski poskuša narediti samomor, in sicer tako, da se zaleti v zid zaporniške celice na južni strani in si razbije glavo. Hoče se ubiti, ker točno ve, kaj je znotraj v človeku, ve, kaj je notri v njem samem, in si ne zaupa, da Turkom med zaslišanjem, ki ga čaka naslednji dan, ne bi izdal ostanka svoje tajne organizacije.

Udarec v glavo je močan, toda ne dovolj, da bi ga ubil – nezavesten in s krvavo glavo pade na tla celice.

Zdaj pa nazaj k tebi, Ivan-Aleksander.

Ivan-Aleksander je ime mlademu neobritemu moškemu iz prve vrste, ki smo ga omenili na začetku knjige, kasting agentu, ki odgovarja za množične prizore s svetlookimi lažnimi Židi. Zaradi pomanjkanja statistov z evropskimi potezami se je, da bi jih nabral potrebno število, prijavil tudi sam.

Njemu za sodelovanje seveda ne bodo plačali. Njemu plačajo po dvajset levov na glavo, se pravi dvajset krat dvesto dvajset – skupaj štiri tisoč štiristo levov, od česar bo sam pospravil dva tisočaka. Zato ker, da, točno tako, bodo lažni Židje dobili 1 Sofijska športna kluba, znana predvsem po nogometu. (Ta in vse nadaljnje opombe so prevajalkine.)

12

Parusev_Od znotraj_TEXT.indd 12

6.11.2018 0:37:31

samo deset od dvajsetih levov, ki jih plača produkcija, torej bo on imel po deset levov pribitka na človeka. Produkcija zaradi tega ne dela problemov. Nikogar ne moti – vsem je jasno, da v industriji, imenovani Nove bolgarske nadaljevanke, tisti, ki ne živi od napitnine, živi od pribitka. Obstaja tudi tretja varianta, poleg napitnine ali pribitka – čakati, da ti plačajo za delo in talent, ki si ju vložil. V tem primeru umreš mlad in lačen. Statisti seveda ne bi težili za dodatnih pet levov, če se snemanje prizora, kako jih esesovci v ledeni noči natovarjajo na kamione za koncentracijsko taborišče, ne bi zavleklo na cel večer – kljub vsemu tudi v industriji z nadaljevankami vsaj navidezno obstajajo etični standardi jebanja ljudi v glavo.

Ja … vse bi bilo v redu, si je mislil Ivan-Aleksander, petek je, in lahko bi se končal idealno, če ne bi bilo tega zoprnega zavlačevanja večernega snemanja, ki se je prevesilo v nočno.

Zdaj bo moral dati vsakemu statistu po pet levov od svojega pribitka – ne gre drugače, takšna tveganja prinaša ta poklic …

Ja, vse bi bilo prekrasno, če nocoj režiser ne bi občutil izjem­ nega pomanjkanja navdiha, ki je snemanje upočasnilo do skoraj popolne blokade. In eto, zdaj bom dobil jurja manj, si je mislil. Jurja, ne pet ali deset levov, ampak tisoč! S tem da ne moreš iti do režiserja in mu reči, da je nesposobnež, zaradi katerega si izgubil tisočaka, ker potem naslednjič za kasting ne bodo najeli tebe, ampak nekoga, ki je pripravljen za manj denarja pripeljati Marsovce, ne le Žide.

Pravzaprav v trenutku, v katerem srečamo našega junaka Ivana-Aleksandra, le-ta – podobno kot skoraj vsi ostali prebivalci tega planeta – boleha za zablodo, da je v življenju najhujše to, kar se nam dogaja v tem trenutku. To pa, se razume, ne drži. Najhujše je to, kar ta trenutek spi in nas potuhnjeno čaka v prihodnosti, veliko bolj neprijetno in 13

Parusev_Od znotraj_TEXT.indd 13

6.11.2018 0:37:31

hudobno je od tega, kar se nam dogaja zdaj, najbolj grozno pa je, da ne vemo, kaj je in kdaj ga lahko pričakujemo …

Kot na primer zdaj, poglejte policijski avto, ne tovornjake iz štiridesetih, ampak čisto novi, moderni policijski avto, ki brezšumno parkira na zasneženih tlakovcih med dvema esesovskima voziloma, iz njega izstopijo trije uniformiranci, vprašajo, kdo je tukaj odgovoren za produkcijo, pokažejo jim, izmenjajo par besed s plavolaso izvršno producentko, ki ji je, mimogrede, ime Evdokija in med pogovorom s policaji živčno mečka ogorek marihuane pod podplatom olstarke, potem pa pokaže nanj, dva uniformiranca stopita do njega, ste vi Ivan-Aleksander Nedelev, ja, jaz sem, zakaj, ej, zdaj boš videl, zakaj, takoj lezi na tla, lezi na trebuh, toda preden najde čas, da ugotovi, ali se nahaja v realnem svetu ali v nekem novem filmu, in preden mu uspe izpolniti ukaz in leči na tla, mu policaj, ki se mu je približal od zadaj in očitno ne deluje sinhronizirano z drugima dvema, z močnim udarcem s pendrekom spodnese noge, nakar Ivan-Aleksander pade na tla, sledijo brce in celo cev pištole v zobe, glasno vpitje »Bodi pri miru, če ne, te prefukam, pankrt umazani!«, vklenejo mu roke na hrbtu, mu potegnejo črno vrečo čez glavo in ga vržejo na zadnji sedež avtomobila, pri čemer pazijo, da s temenom ne bi udaril ob vrata, zato pa mu dobro udarijo čelo ob streho, in s polnim plinom oddrvijo s prizorišča. »Konec pavze, kolegi, prosim, nazaj v kvadrat, hvala! Če bomo pohiteli, bomo končali v petnajstih minutah.« Nekaj lažnih Židov, otopelih za vse, gleda za policijskim avtomobilom, ki se oddaljuje po rumenih tlakovcih.

Ostali, prav tako otopeli za vse, ne gledajo – molče se postavijo v kvadrat.

14

Parusev_Od znotraj_TEXT.indd 14

6.11.2018 0:37:31

Ura je pol treh ponoči naslednjega dne, sobota, Ivan-Aleksander pa je že več kot dve uri zaprt v neki celici na neki policijski postaji. Ta celica zgleda točno tako, kot si jo predstavljate – obupno, zato ne bomo trošili papirja za njen opis. Veste, pravzaprav je zares lepih stvari, ki tudi dobro zgledajo (z izjemo, seveda, žive narave, morij, oceanov in nekaterih gorovij), na svetu zelo malo, le kake tri, štiri odstotke. Ostale stvari so ogabne v različnih stopnjah.

In če vam v nadaljevanju knjige za kako stvar ne omenimo izrecno, da jo je Bog ali človek naredil lepo, boste vedeli, da je, milo rečeno, ogabna.

Ivan-Aleksander je bil v celici upravičeno miren – prepričan je bil, da je prišlo do napake, saj se ne spomni, da bi v svojem zavestnem življenju kdaj storil kakršnokoli kaznivo dejanje, z nekom so ga zamenjali, prebutali so ga, to je normalno, tukaj to tako gre, policijo imamo zato, da tepe šibkejše. Vsak trenutek bo vstopil kak zmeden kifeljc, se mu opravičil in ga izpustil. Saj ni tako hudo, če te malo pretepejo (seveda, če ti ne poškodujejo kakega notranjega organa) in te potem izpustijo, si je mislil. In organi so bili na svojem mestu, v ledvicah ga je malo zbadalo, toda to je normalno in še dobro jo je odnesel, glede na to, da je dobil dve, tri brce s policijskimi škornji v hrbet, tako da ni treba delati cirkusa okoli tega. Čutil je tudi, da je zgornji desni sekalec počen, kar pa je idealen razlog, da se spozna s skrivnostnim doktorjem Al Zaukaurijem, zobozdravnikom iz Iraka, ki živi v nadstropju nad njim. Seveda, ko pride domov.

Ivana-Aleksandra je ta koščeni, plešasti, vedno vljudni in vedno nekako zagonetni arabski striček, ki je imel zobozdravstveno ordinacijo v četrtem nadstropju, točno nad njegovim stanovanjem na ulici Vikonta der Meera 15a, ves 15

Parusev_Od znotraj_TEXT.indd 15

6.11.2018 0:37:31

čas – že kar nekam nezdravo – privlačil. Skoraj nikoli skoraj nihče ni obiskoval te ordinacije, od zgoraj se ni slišalo zvokov trpinčenja, na stopnišču bloka je razen Arabca, njegove pod feredžo skrite žene in nekaj njunih veselih, kričečih otrok z zelenimi smrklji redko opazil še koga drugega, ki bi se vzpenjal v zgornje nadstropje.

Ivan-Aleksander je včasih fantaziral, da je doktor Al Zau­kauri v resnici skrivnostni perzijski princ v pregnanstvu ali pa zadnji perzijski šejk ali kateri izmed skritih šiitskih imamov, ki simulira stomatološko eksistenco le začasno, dokler ne bodo zatrti kakšni krvavi nemiri in bo nastopil čas, da se pojavi med svojimi šiiti kot strela z jasnega.

Ivan-Aleksander je fantaziral, toda ni bil daleč od resnice. Pravo ime doktorja Al Zaukaurija je bilo Osama bin Laden, znani terorist (zdaj z obrito brado), domnevni vodja Al Kaide, ki je bil domnevno ubit kot pes med napadom Američanov na njegov dom v Pakistanu maja 2011, o čemer so posneli celovečerni film, ki je prejel številne nominacije za oskarja, in ko so ga začeli vrteti po sofijskih kinih, je doktor Al Zaukauri peljal svoje otroke in žene v kino (žene so pravzaprav tri, ne ena, toda zaradi za njihovo kulturo tipične noše se bistveno ne razlikujejo med seboj in je možno, da se ti, če na tesnem stopnišču nisi dovolj pozoren, zdijo kot ena sama, kot je domneval Ivan‑ -Aleksander), da si ogledajo film in prestrašeni vidijo, kaj se lahko zgodi, če ne bodo ubogali očeta. Po filmu je Osama bin Laden v trgovskem centru The Mall otrokom kupil hamburgerje pri McDonaldsu in Burger Kingu, dvema ženama kokakolo – s feredžo na glavi je težko jesti, lahko pa sta pili kokakolo po slamici, vtaknjeni med pregibe rute.

Tretja ni hotela kokakole, zaželela si je limonade, ki pa je 16

Parusev_Od znotraj_TEXT.indd 16

6.11.2018 0:37:31

v The Mallu niso prodajali, zato je ostala žejna kot palma v puščavi. »Ampak, ati,« je rekel eden izmed starejših otrok, približno dvanajstletni fant, »med filmom ne postane jasno, zakaj so največjega zlobneža na svetu ustrelili kot psa, zakaj ga niso ujeli, ga peljali pred sodišče in ga zaslišali o vsem, kar je naredil? Da ne bi česa preveč povedal? Da ne bi razkril različnih zvez in okoliščin, ki tadobrim niso všeč?« »Ne vem, otrok moj,« je rekel doktor Al Zaukauri, v njegovem pogledu pa samo blagost, milina. Nato se je prijazno obrnil k drugemu otroku: »Ahmed, če ne boš pojedel vsega pomfrita, ga daj sestri. Ni lepo metati hrane stran!« Osama bin Laden je za svoje bivališče in skrivališče seveda izbral Bolgarijo, ker je v tej državi najmanjša mož­nost na celem svetu, da bi te pri čemerkoli zalotili, saj pravosodni sistem, kot bomo videli v nadaljevanju, deluje le pri tistih, ki ne morejo plačati. In Osama bin Laden je imel dovolj denarja. Njegova organizacija je neprestano prejemala donacije naftnih šejkov iz puščave, ki jim je bilo v interesu voditi džihad proti zahodni civilizaciji, ker so na vsak način hoteli ohraniti svojo zgodnjesrednjeveško civilizacijo, saj jim tako, kadar peljejo družino v trgovski center, za svoje žene v feredžah ni treba kupovati sendvičev, ampak samo kokakolo.

Zdaj pa poskusimo izvedeti, zakaj so organi pregona zadržali našega Ivana-Aleksandra in, seveda, koliko denarja bodo zahtevali, da ga izpustijo in da odide, kot da se nič ni zgodilo. Nekaj minut pred tretjo uro zjutraj je v njegovo celico vstopil policaj, mu rekel, naj vstane, in ga odpeljal v drugo ogabno sobico dvajset metrov naprej po hodniku, 17

Parusev_Od znotraj_TEXT.indd 17

6.11.2018 0:37:31

kjer ga je že čakal kriminalist Ilian Pejčev. Temu človeku je bilo zares tako ime, kar kaže na popolno brezvestnost njegovih staršev. Pomislite – niti Mozarta niti Dostojevskega starši niso krstili Ilian. Niti Vasila Levskega. Kriminalist Ilian Pejčev je bil star okoli 35 let, s kratko naželirano, na prečo počesano frizuro, oblečen v vijolično, v kavbojke zatlačeno srajco iz svilenega satena, ponaredek Lacosta, s srebrno verigo na desnem zapestju in še eno okoli vratu in, kot ste že pravilno ugotovili, ni imel pojma, kdo je sodeloval v drugi balkanski vojni ali da na Balkanskem polotoku obstajata dve samostojni srbski državi – Republika Srbija in Republika Srbska, niti ni znal srbskega jezika, je pa odrasel ob pesmih Lepe Brene in Miroslava Ilića, s katerimi ga je obilno pital njegov oče, stari Ceko Pejčev, še vedno aktivni polkovnik sistema Ministrstva za notranje zadeve. »Tako. Sedi! Ivan-Aleksander, a ne? Sedi, sedi, kar mirno.« Ivan-Aleksander se je namestil na stol, tapeciran z zelenim umetnim usnjem. Sedel je pazljivo in nekoliko plaho, nikakor mirno, kot mu je bilo ukazano. »Pa zdaj … kaj naj nardimo s tabo?« »Hmm, kar morate,« je servilno odgovoril Ivan-Aleksander. Pejčev mu ni dajal vtisa človeka, ki bi ga pretepal, ampak človeka, s katerim se bo moral dogovoriti za denar.

Kot prometni policaj, samo bolj hard. »Vtaknil te bomo v čuzo za pet let, eto, to mormo nardit s tabo …« »Oprostite, s kom se pa pogovarjam?« »Ime mi je Pejčev. In nisem tvoj prjatu. Kriminalist Pejčev. Tukej sem, da te seznanim z obtožbo. In obtožujejo te zlo, zlo hudga zločina.« 18

Parusev_Od znotraj_TEXT.indd 18

6.11.2018 0:37:31

»Gospod Pejčev, imam občutek, da je verjetno v tem primeru prišlo do neke napake …« »Probej z bolj preprostmi stavki!« »Amm, zagotovo ne gre zame … Ničesar nisem naredil! Še socialne in zdravstvene prispevke si plačujem pravočasno …« »Prispevke. Ja. Temu pravmo … Temu pravmo najbolj normalna reakcija kriminalnega kontingenta v taki situ­ aciji. Nikol nobeden nč ne nardi, a ne? Ti tud misliš, da nis.

Ampak, kot pravjo Šopi2 – saj bi, pa ne morem … Nikol ne boste nehal s tem, a? Kaj prčakuješ, da bom naredu, ko me informiraš, da nimaš nč z vsem skupej? Da bom zaploskov pa reku, res je, model, prov maš, nis kriv, oprost, lahk greš, pa ti še pet levov za taksi dal? ›Kar se Janezek nauči, to Janez zna‹, poznaš, a ne? … No, pa poglejmo zdej klele. Ivan-Aleksander Nedelčev, star dvaintrideset let, a ne?« »Ne, hvalabogu, ne! Star sem devetindvajset, konec leta bom praznoval trideset. In nisem Nedelčev, pišem se Nedelev …« »Tih bod! Počak, da pogledam. Ti si Nedelčev – sin Krasija Nedelčeva, tistga s televizijam in radii, fuzbalskega šefa, a ne?« »Ne, kje pa, gospod kriminalist! Kje pa! Preprosto sovpadanje imen. Že prej se mi je zgodilo, da so me zamenjali s tem mafijskim sinčkom, ki se vsako leto poroči z drugo trenutno najbolj moderno turbofolk pevko. Jaz sem sin prevajalca iz španščine, znanega edino po tem, da je avtor najboljših prevodov Maria Vargasa Llose.« »Kerga?« 2 Bolgarska etnična skupina v današnji zahodni Bolgariji, vzhodni Srbiji in severovzhodni Makedoniji s posebnim dialektom.

19

Parusev_Od znotraj_TEXT.indd 19

6.11.2018 0:37:31

»Vargasa Llose. Dobitnika Nobelove nagrade. Iz Peruja.

Niste slišali zanj? Niste. Kaj pa za Márqueza?« »Dobitnik Nobelove?« »Ja, Vargas Llosa, ne moj oče. Moj oče je samo prevajalec. Tudi Márqueza. Prevaja tudi njega. Márquez? Gabriel García? Saj ni važno. Mama pa je učiteljica zgodovine v šoli v Musagenici.3 Iz neznanih razlogov je bila moja mama velika ljubiteljica dinastije Šišmanovcev in mi je dala takšno ime,4 kaj morem.« »Dinastija, pravš?« »Ja. Zakaj je pa sinu Krasija Nedelčeva tudi ime Ivan‑­Aleksander, pa nimam pojma. Domnevam, da mu v res­ nici ni tako ime, ampak si ga je izbral sam, da se sliši bolj udarno v medijih, nekako bolj carsko.« Policaj Pejčev ni odgovoril na ta literarnozgodovinski vložek, samo gledal je s privzdignjenimi obrvmi in skeptičnim nasmeškom tipa »ti boš mene scat vozil«. Kriminalisti njegove sorte včasih – seveda če kdo izmed njihovih nadrejenih to dovoli – prekinejo svojo kariero v sistemu in odprejo avtomobilski salon ali hotel na morju, potem ko letujejo v Italiji in jim ob koncu kosila natakar ponudi sladico z obveznim »Dolce?«, pa odgovorijo »Ja, in Gabbana, hahaha!« in se naglas smejejo in se tolčejo po stegnih in bi občutili iskreno srečo, če bi imeli senzorje za take občutke.

Ampak ne prehitevajmo, tudi to se bo zgodilo, vse je vprašanje reinkarnacije. »To je seveda le moja teorija,« je skrajno neprepričljivo dodal Ivan-Aleksander. »Kaj?« 3 Mestna četrt v Sofiji.

4 Ivan Aleksander je bil bolgarski car iz 14. stoletja.

20

Parusev_Od znotraj_TEXT.indd 20

6.11.2018 0:37:31