Iztok Osojnik: Newyorška trilogija (odlomek romana)

biji, njuna govorica je bila odličen sociolingvistični prikaz napol artikuliranega momljanja iz predmestja, iz katerega so ju rekrutirali. Naj opozorim, da tekst trenutno pišem nepo­ sredno v angleščini, nimam časa, da bi se prevajala, ne vem, zakaj mislim, da je angleščina precej bolj slikovita za pisanje kot moj valižanski dialekt. Verjetno zaradi distance, ki jo lah­ ko zaradi tega zavzamem. Bilo je še temno, ko sem se prepo­ tena zbudila, zvečer sem se zaradi strahu, da me bo zeblo, pokrila z dvema prešitima odejama, preveč utrujena sem bila, da bi ju oblekla v kapne, prevleke sem samo položila na vzmetnico in zlezla mednje, ponoči sem se do kože premoči­ la, časovna razlika je opravila svoje, čeprav sem spala samo dve uri, sem budna kot zombi, prižgala sem luč, zamenjala rjuhe in pižamo, poskušala brati, a misel mi ni tekla, črke so mi plesale pred očmi, pomislila sem, da imam morda zastara­ no obliko borelije. Z vedrega neba mi nenadoma na pamet pade ime Botho Strauss. Pogled se mi megli, bolijo me kole­ na in še posebno desni gleženj. Ko skačem po hribih kot ga­ zela iz Gospodove pesmi, se neverjetno hitro utrudim, če­ prav mi gre plezanje precej bolje od rok kot pred letom dni.

Ne vem, s tem se bom ukvarjala, ko se vrnem domov. Zdaj me čaka New York, velik kot jabolko, živahen kot črviv, pre­ luknjan sir, zelen in zlat, v barvah zapoznele jeseni. In nočno vznemirjen, saj nedaleč proč za računalnikom sedi Paul Au­ ster in piše Newyorško trilogijo. Si moreš misliti, sam Paul Au­ ster, visok več kot tri metre, v lakastih črnih čevljih, s sher­ lockholmsko kapo na glavi in zavojčkom cigaret ob pepelni­ ku na mizi desno od tipkovnice. Bova enga pržgala, stara.

Pred desetimi leti sem ga spoznala na bralnem večeru pod pokroviteljstvom Organizacije združenih narodov v eni od palač v spodnjem delu mesta, naslov sem pozabila, mislim, 13