biji, njuna govorica je bila odličen sociolingvistični prikaz napol artikuliranega momljanja iz predmestja, iz katerega so ju rekrutirali. Naj opozorim, da tekst trenutno pišem nepo sredno v angleščini, nimam časa, da bi se prevajala, ne vem, zakaj mislim, da je angleščina precej bolj slikovita za pisanje kot moj valižanski dialekt. Verjetno zaradi distance, ki jo lah ko zaradi tega zavzamem. Bilo je še temno, ko sem se prepo tena zbudila, zvečer sem se zaradi strahu, da me bo zeblo, pokrila z dvema prešitima odejama, preveč utrujena sem bila, da bi ju oblekla v kapne, prevleke sem samo položila na vzmetnico in zlezla mednje, ponoči sem se do kože premoči la, časovna razlika je opravila svoje, čeprav sem spala samo dve uri, sem budna kot zombi, prižgala sem luč, zamenjala rjuhe in pižamo, poskušala brati, a misel mi ni tekla, črke so mi plesale pred očmi, pomislila sem, da imam morda zastara no obliko borelije. Z vedrega neba mi nenadoma na pamet pade ime Botho Strauss. Pogled se mi megli, bolijo me kole na in še posebno desni gleženj. Ko skačem po hribih kot ga zela iz Gospodove pesmi, se neverjetno hitro utrudim, če prav mi gre plezanje precej bolje od rok kot pred letom dni. Ne vem, s tem se bom ukvarjala, ko se vrnem domov. Zdaj me čaka New York, velik kot jabolko, živahen kot črviv, pre luknjan sir, zelen in zlat, v barvah zapoznele jeseni. In nočno vznemirjen, saj nedaleč proč za računalnikom sedi Paul Au ster in piše Newyorško trilogijo. Si moreš misliti, sam Paul Au ster, visok več kot tri metre, v lakastih črnih čevljih, s sher lockholmsko kapo na glavi in zavojčkom cigaret ob pepelni ku na mizi desno od tipkovnice. Bova enga pržgala, stara. Pred desetimi leti sem ga spoznala na bralnem večeru pod pokroviteljstvom Organizacije združenih narodov v eni od palač v spodnjem delu mesta, naslov sem pozabila, mislim, 13