Iztok Osojnik: Newyorška trilogija (odlomek romana)

IZTOK OSOJNIK NEWYORÅ KA TRILOGIJA

Zbirka transCopyright © by Iztok Osojnik, 2019 Copyright © for this edition by Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2019 All rights reserved.

Avtor se za branje rokopisa zahvaljuje Alenki Jovanovski in Vidu Sagadinu.

Knjižno delo je izšlo v okviru kulturnega projekta, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6-31 OSOJNIK, Iztok, 1951Newyorška trilogija / Iztok Osojnik. - 1. izd. - Vnanje Gorice : Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2019. - (Zbirka trans- ; 3) ISBN 978-961-7020-44-1 COBISS.SI-ID 302484480

www.policadubova.org www.knjigarna-bookshop.eu

IZTOK OSOJNIK

NEWYORÅ KA TRILOGIJA

trans-

Biti na tvojem mestu nenaden preobrat! prvikrat zavidam ženski prvikrat bi bil rad ženska ženska v vesolju v življenju in se odprl otroški prihodnosti jaz ki sem zaslepljen Blaise Cendrars, F.I.A.T.

Prvi popravki Madež! Pred nami je njena prva kava v New Yorku. Ne morem verjeti. Ona. Paul Auster sedi manj kot kilometer proč za mizo v prijetnem sedemsobnem stanovanju z dve­ ma balkonoma in vrtom na terasi s čudovitim razgledom na Manhattan čez Vzhodno reko. Piše Newyorško trilogijo, ki bo objavljena čez dve leti in pol. Za razliko od mene je zanjo že dobil predplačilo. Gre proti koncu, stavki mu kar sami od sebe tečejo izpod prstov, morilec se zdi že tako re­ koč razkrinkan, samo vprašanje časa je, kdaj mu bo končno uspelo pobegniti čez mejo v Kanado. Seveda sploh ne gre za morilca, ampak za avtorja in vprašanje, kako napisati roman, ki si za žanr izbere detektivko. O tem več pozneje. Naj, še preden nadaljujem, opozorim na lektorjevo jasno opozorilo, da mi ni treba vedno pristati na njegove predloge in poprav­ ke. A nadaljujmo z zapletom. Tisti, ki se znajde v težavah, je privatni detektiv, ki sploh ni privatni detektiv, ampak ženska, ki pod psevdonimom piše še kar uspešne kriminalke, tokrat pa jo je najel volčji človek, da pazi na njegovega očeta, men­ talnega bolnika, ki so ga ravnokar izpustili iz norišnice, vrnil se je v New York, da sina, ki se je komaj osvobodil muk te­ žavnega odraščanja, spet pokoplje v grob lingvistike. Če prej ne bo shirala v ozkem prehodu nasproti zgradbe, v kateri naj bi stanoval volčji človek. Ni dvoma, simpatije avtorja so na strani preganjanca, splet okoliščin je pripeljal do tega, da se je znašel v neprijetni situaciji. Srknem, kava sicer ni takšna, kakršne sem vajena, vendar ni slabša, okus je podoben, spo­ minja na posušene kavne tropine, podobna je kavi, ki sem jo pila ob cesti na ognjenik Mombacho v Nikaragvi.

7

Obradek Morda bi bilo bolje, če bi z odlomkom, ki sem ga naslovi­ la Obradek, počakala in ga uvrstila v zadnjo tretjino knjige.

Pomislila sem, da bi morala razrahljati zgoščeno tinkturo be­ sedila, ga narediti dostopnejšega. Seveda obstaja razlika med razrahljati ali razvodeniti. Razmeroma slaven pesnik nekje zapiše: Ločujem se ta hip od telesa te druge ladje. Lepo od nje­ ga. Torej nisem jaz tista, ki poraja stavke ali odloča o tem, kaj in kako se bo zapisalo, temveč nekaj, kar vedno znova spod­ leti in se ne neha nezapisovati. Temu je treba slediti. Zdaj je tukaj in zahteva svoj prostor. Jutri ga že ne bo več, tok pripo­ vedi se bo obrnil drugam ali pa sploh nikamor in bo zamrl.

Gre za enkratno zadevo, ki se ne more ponoviti, če jo zgreši­ mo, se zanjo nikoli več ne bo ponudila priložnost. Stvari se takoj zakomplicirajo. Ne samo da ne gre drugače, zaradi logi­ ke same pripovedi se takoj na začetku knjige od avtorice pri­ čakujejo komplikacije. Ne vem, kakšno vlogo naj bi pri tem odigral doživljaj, ko se človeku tostran terorja oblastnega diktata v prepadih njegove duševnosti razodene živi bog, kot se to pričakuje od vsakega teksta, ki vre iz neznanih temin te starodavne utvare in kaj da nase. Gre za obet, da bomo pri­ ča razvozlavanju, reševanju neke pomembne zadeve, razvoju dogodkov, poteku zgodbe ali vsaj praznine na njeni nekdanji sledi. Vsakič, ko jaz kaj zapišem, je istočasno na delu še neka druga avtorica (ali avtor), ki v istem trenutku zapisuje isto.

Pisanje teče v podvojenem zapisovanju, jaz to verjetno poč­ nem z rahlim zamikom, druga avtorica je morda korak pred mano. Vendar to ne pomeni, da prepisujem za njo. Poodmev njenega zapisa se ne pojavi naknadno, ampak že v samem aktu pisanja najinega istega teksta. Tu ni zareze, ki bi loče­ 8

vala najino pisanje, ni zevi, ki bi ga razdelila v ločeni enoti.

Pisanje teče strnjeno, malce razvlečeno, ampak strnjeno. Je podvojenost istega. Kot pešec, ki rahlo šepa na eno nogo, pa je podrsavanje z nogo še vedno stvar iste hoje po pločniku.

To je težko razumeti, saj se upira logiki. Kljub temu da črko za črko istočasno do pikice natančno pišem isti roman z is­ tim naslovom kot Paul Auster, in to v istem času, jaz pri tem rahlo zaostajam, ker se iz zanesljivega vira že ve, da bo prej kot čez leto dni izšel njegov novi roman z naslovom 4 3 2 1, napisan v istem času, ko ga pišem tudi sama. Ne popustiti glede svojega neuspeha. Ne uspevati bolje. Moj roman, tukaj prvič označen za pisateljski roman, bo namreč izšel leto dni za njegovim. Še vedno nisem prepričana, kako naj ga naslo­ vim, z naslovom njegovega že pred leti izdanega romana ali z naslovom njegovega zadnjega romana. Drugače pa se ni­ kamor ne mudi, ker imam za odločitev za naslov še več kot dovolj časa. Enako velja tudi zanj. Ni nujno, da je trenutni delovni naslov 4 3 2 1 tudi naslov, pod katerim bo objavljen.

Ne glede na to, da se je, kot se je izkazalo pozneje, obdržal kot končni naslov. Z odštevanjem pred izstrelitvijo. Nisem prepričana, da ne gre za nekaj občega, dogodek tehničnega razvoja in somrak človeka v tehnosferi. Pesnik nadaljuje: Ta ubogi parnik me razneži, tako ponižen in tako preprost. Kot rečeno, menim, da se tu samo z razumevanjem ne bo daleč prišlo. Kaže se nekaj večjega od naju obeh. Je res neizogibno, da je sodobni človek zreduciran zgolj na enkraten, uporaben artikel? Potrošni material. Danes si, jutri te ni več. Ko se iz­ trošiš, izvršiš zahtevano delo, te odvržejo na kup človeških smeti. Ampak to kaže samo propagirano plat globoke pogo­ jenosti. Izbrisani subjekt brez koristi je v kakšnem drugem primeru samodejavna substanca, snov, niz nakopičenih, go­ 9

lih črk – kako bi to razumeli –, ki se ne ponavljajo, ampak se iste vedno nove zapisujejo v dveh romanih kot v enojajčnem romanu dvojčku. To malce spominja na starodavni filozof­ ski argument o enem kot mnoštvu. Ali celo na neko precej razširjeno versko dogmo. Pred kratkim sem prebrala, da je kitajski genetik Xu Nanping enojajčnima dvojčicama, ki sta bili oplojeni v epruveti, odrezal tisti del genoma, ki bi ju lah­ ko ogrozil ob morebitni okužbi z aidsom. Vendar ne obema povsem enakega dela. Dvojčicama je ime Lulu in Nana, če se prav spomnim, se je pa res težko spomniti reči, ki se šele bodo zgodile, in to več kot leto dni po tistem, ko sva to pr­ vič zapisala. Tako kot se dvojčici nikoli ne rodita istočasno, ampak druga za drugo, je tudi Paul Auster vedno korak pred mano, zasebna detektivka v romanu, kot boste kmalu prebra­ li, pa korak za morilcem, vendar vztrajno na njegovi sledi kot traper, ki zasleduje kožuhasto žival. Pričakovano naj bi konec v tem primeru sovpadel s trenutkom, ko detektivka zločinca zgrabi za ovratnik. Bomo videli. Po drugi strani pa je očitno, da je tisti, čigar misel in beseda sta že poodmeva nečesa, kar je korak pred tem in hkrati korak zadaj, tudi sam korak pred in za nečim, kar bo šele naknadno sprožilo odmev, četudi ga pred zapisom in besedo ni bilo. Kot stvarstva, preden je bilo izrečeno, da naj bo, še ni bilo. To so čudeži izrekanja. Da se že vnaprej zgodi nekaj, kar se zgodi šele pozneje. Čudež branja.

Pravim, da gre za lakoto besed, ki jo je treba vzeti dejavno in celovito, skupaj z zakonskimi partnerji, ljubicami, njihovimi mamami, sorodniki, urbanim okoljem, značilnimi življenj­ skimi razmerami in srečnim naključjem, ki vesolje žene na način, kot ga poznamo. Z ogljikom in kisikom vred. Ali pa ne. Gre torej za isti roman, ki ga pišeta dva, avtor in avtorica, ne glede na rahel razmik v različnih uresničevalnih fazah tako 10

navznoter kot navzven. Pomembno je razumeti, da vzpored­ nost ne poteka samo na vodoravni osi, ampak v večji meri na navpični osi sozvočja, na koordinatah tako zavestnega kot nezavednega dela. Ko Paul Auster piše prvo poglavje romana z naslovom 4 3 2 1, jaz pišem drugo poglavje istega romana z drugačnim naslovom. Jasno, precej slabše zastavljeno in izvedeno, neprimerljivo z originalom, ki je prav ta, ki ga, če ga, prebira spoštovana bralka (ali celo več bralk istočasno), in verjetno je prav ona zasebna detektivka, ki se bo kmalu pojavila v nadaljevanju, česar sicer ni v pisateljičinem načrtu, ker ga nima, saj piše tisto, kar piše že nekdo drug, hkrati no­ beden od obeh in hkrati nekdo obema skupni, povsem tretji, morda šepetalka. Kot edina realna se kaže samo možnost, da ji sledimo. Sicer pa nam kaj drugega, z izjemo tega, da že na tem mestu odložimo knjigo, niti ne preostane.

Paberkovanje o pripovedni umetnosti Končno sem tukaj. Trajalo je leto dni in pol, da sem se prebila nazaj, malce utrujena in precej razpizdena zaradi na­ čina, kako so nas Neameričane tretirali na letališču. Mi na hodniku na levo stop, ameriški državljani in nosilci zelene karte pa po desni naravnost na mejni prehod. In šele tam stop. Najprej Amerika. Zanimivo je opazovati letališke paz­ nike, ki potnike kot govedo zganjajo v čakalne vrste pred po­ licijsko kontrolo. Vključno z obmejnimi policaji, ki maltreti­ rajo nič slabega hoteče ali sluteče tujce, ki so pripotovali v najbolj militantno državo na svetu. Čeprav vlada v Ameriki huda rasna segregacija – naj se nihče ne posipa s pepelom, da ni tako – so vsi, ki delajo na letališču, temnopolti, da ne re­ čem nekorektno črni. Afroameričani. Zelo debeli in zelo 11

črni. Nič slabega nisem mislila s tem, a zdelo se je cinično, da ljudi preganjajo tisti, ki pripadajo istemu socialnemu dnu in so sami preganjani ter obravnavani kot najnižja rasa. Špani, biriči in kapoti. S še posebnim veseljem maltretirajo tujce, renčijo, bevskajo, ponižujoče in rezko ukazujejo, se zadirajo in ljudi po nepotrebnem zadržujejo na hodniku, verjetno zato, da jim takoj pri prihodu pokažejo, kako stojijo stvari na tem koncu sveta, ne glede na neverjetno gnečo meni nič, tebi nič zaprejo čakalno vrsto, češ da obmejni organi potrebujejo malce odmora, predvsem pa ne dovolijo, da bi jih priganjali, čeprav jih seveda nihče ne priganja. No, po uri in pol sem se končno prebila čez tozadevne zastoje in ovire, še vesela, da me niso bolj zafrkavali. Pred leti, ko sem pristala na letališču v Atlanti, je trajalo tri ure, da sem končno opravila z vsemi formalnostmi, samo zato, ker sem na vprašanje, kako sem, odgovorila, da sem po štirinajstih urah potovanja utrujena in zaspana. Takoj so me poslali na posebno preverjanje. Dva polpismena idiota sta se za pisarniškim pultom mučila z raz­ krinkavanjem mednarodnih teroristov in drugih potencial­ nih sovražnikov ljudstva po medmrežju in z izpolnjevanjem gore birokratskih formularjev. Ne vem, zakaj policaji mislijo, da ne znaš angleško, če si tujec. Večina uradnikov jezik tako ali tako govori precej slabše od marsikaterega tujca. To prav gotovo velja za tista dva, ki sta me obravnavala. Ko sta me enozložno in dvoglasno zasliševala, sta se z mano pogovarja­ la, kot bi bila retardirana. Zaman sem jima odgovarjala v te­ koči angleščini, jima nadvse nazorno in potrpežljivo poma­ gala črkovati ime, državo in druge podatke, nazadnje sta dvi­ gnila roke od neuspešnega zapisovanja mojega imena in pri­ imka ter me spustila za tipkovnico. Angleško sta govorila, kot bi ravnokar pripotovala iz kazenskega taborišča v Besara­ 12

biji, njuna govorica je bila odličen sociolingvistični prikaz napol artikuliranega momljanja iz predmestja, iz katerega so ju rekrutirali. Naj opozorim, da tekst trenutno pišem nepo­ sredno v angleščini, nimam časa, da bi se prevajala, ne vem, zakaj mislim, da je angleščina precej bolj slikovita za pisanje kot moj valižanski dialekt. Verjetno zaradi distance, ki jo lah­ ko zaradi tega zavzamem. Bilo je še temno, ko sem se prepo­ tena zbudila, zvečer sem se zaradi strahu, da me bo zeblo, pokrila z dvema prešitima odejama, preveč utrujena sem bila, da bi ju oblekla v kapne, prevleke sem samo položila na vzmetnico in zlezla mednje, ponoči sem se do kože premoči­ la, časovna razlika je opravila svoje, čeprav sem spala samo dve uri, sem budna kot zombi, prižgala sem luč, zamenjala rjuhe in pižamo, poskušala brati, a misel mi ni tekla, črke so mi plesale pred očmi, pomislila sem, da imam morda zastara­ no obliko borelije. Z vedrega neba mi nenadoma na pamet pade ime Botho Strauss. Pogled se mi megli, bolijo me kole­ na in še posebno desni gleženj. Ko skačem po hribih kot ga­ zela iz Gospodove pesmi, se neverjetno hitro utrudim, če­ prav mi gre plezanje precej bolje od rok kot pred letom dni.

Ne vem, s tem se bom ukvarjala, ko se vrnem domov. Zdaj me čaka New York, velik kot jabolko, živahen kot črviv, pre­ luknjan sir, zelen in zlat, v barvah zapoznele jeseni. In nočno vznemirjen, saj nedaleč proč za računalnikom sedi Paul Au­ ster in piše Newyorško trilogijo. Si moreš misliti, sam Paul Au­ ster, visok več kot tri metre, v lakastih črnih čevljih, s sher­ lockholmsko kapo na glavi in zavojčkom cigaret ob pepelni­ ku na mizi desno od tipkovnice. Bova enga pržgala, stara.

Pred desetimi leti sem ga spoznala na bralnem večeru pod pokroviteljstvom Organizacije združenih narodov v eni od palač v spodnjem delu mesta, naslov sem pozabila, mislim, 13

da je šlo za akademijo newyorških pesnikov, razkošna opeč­ nata stavba s parkom na južnem Manhattnu, v notranjosti vsa obložena z zloščenim temnim lesom, nekdo je imel veli­ ko denarja, da si je lahko na tako prestižni lokaciji postavil bogato opečnato rezidenco. Vsak njen detajl je govoril isto: denar, denar, denar. Na tone denarja, cele gore, bogastvo, ve­ liko kot Hagija Sofija ali še večje, ne vem, na te reči se ne spoznam. Anonimno, donator, ki je podaril svoj skromni do­ mek ameriškim piscem, je želel, da se njegovo ime ne pojavi v javnosti, tisti, ki so upravljali njegovo dediščino, so to spo­ štovali, drugim pa se sanjalo ni, kdo bi lahko bil. Morgan Free­man že ni bil. Jamčim. Morda J. P. Morgan iz družine gusarja Morgana, ki se je menda proti koncu življenja s ple­ miškim nazivom sir in z naropanimi zakladi vred zatekel ne­ kam v Istro, zaklad zakopal pod obzidjem v Dvigradu in v vasi Mrgani zaplodil potomstvo, iz katerega izvira skrivnos­ tni mecen, ki se je s trebuhom za kruhom in po sledeh pred­ nika na prelomu stoletja odpravil v Ameriko. In to nas tudi ni zanimalo. Radovedni smo se vzpenjali po velikem stopnišču, vstopili v podolgovato dvorano, v kateri so na nas že čakali razporejeni stoli okoli dolge ovalne mize iz masivnega lesa.

Brali smo štirje, še danes ne vem, kako sem se znašla v tako imenitni druščini, imen drugih dveh nastopajočih se ne spom­nim, nekje imam njuni vizitki. Prvi je bil neki Bill Mur­ ray, povprečen lokalni avtor z newyorške scene družbeno uveljavljenih pesnikov, drugi menda svetlolasi pesnik iz Rot­ terdama Erik Menkveld, ki mi je podaril zbirko pesmi z na­ slovom Schapen nu!. Nekaj mesecev pozneje smo še z neka­ terimi svetovnimi pesniki na medmrežju vzpostavili prvi mednarodni pesniški portal www.poetryinternational.com.

Uspelo nam je tudi razglasiti 21. marec za mednarodni dan 14

poezije. Tako smo se na predlog maroškega pesnika Moham­ meda Bennisa dogovorili na sestanku v palači Združenih na­ rodov. In midva s Paulom Austerjem. Bilo je svečano, dolgo­ časno in formalno. Odžebrali smo odlomke iz svojih psalter­ jev, nato je sledil sprejem v sosednji modri dvorani J. P. Mor­ gana. Bogato obložene mize, pijača, imenitna družba po­ membnih newyorških kulturnikov, ki verjetno kot književni­ ki vsi skupaj niso bili nič prida. So pa bili zelo pomembni za tamkašnje uveljavljanje in objavljanje pri pomembnih založ­ bah. Sprla sem se z maziljenim, brezimnim, nadvse vplivnim Billom Murrayem, ker me je gnjavil z v New Yorku zelo zna­ nim pesnikom iz moje domovine Vlaške, verjetno ga pozna­ te, potomec znanega vampirskega grofa, ki ga nisem preveč cenila, ker je svoj ugled bolj kot na svoji literaturi zasnoval na prilizovanju, spretni konverzaciji, homoseksualnosti in pre­ tvarjanju, da je po rodu Jud. Nekaj časa so mu verjeli, potem pa so ga prijazno opozorili, da se natančno ve, kdo je Jud in kdo ni, zato naj o tem raje molči. Mu bodo odrezali jajca. Bil je pravi mojster socialnega omreževanja, znal se je prilizniti, se navduševati nad čudovito ničvredno poezijo lokalnih ve­ ljakov in obetavnih mladih povzpetnikov, naučil se je vseh prostozidarskih prijemov in znakov, dajal je videz duhovne­ ga mojstra, ki vas prijazno ogovarja z oblakov nedostopnih angelskih in duhovnih višin. Pretental je največje umetnike, tudi dobre ali celo odlične pesnike, lahko bi poimensko na­ štela več takih, ki so mi to sami ogorčeno priznali. Sicer samo za obdobje nekaj let, a bilo je dovolj, da se je z njihovo po­ močjo in mimo njih zrinil v elitnejšo družbo. Ko so ga preči­ tali, se je že povzpel med sebi enake. Spominjam se latvijske­ ga pesnika Jānisa Elsbergsa, med drugim tudi člana komisije za Nobelovo nagrado za književnost, ki mi je nekoč nazorno 15

pokazal, kako se ta velemojster prilizovanja in povzpetništva rokuje z ljudmi. V roko ti položi mrtvi ribi podobno ohlapno desnico, izjavi, kako občuduje tvojo poezijo, ampak v istem trenutku s pogledom že fiksira naslednjega, še pomembnej­ šega promotorja ali založnika za tvojim hrbtom. Ah, vaša po­ ezija je izredna. Le od kod ta dar, draga pesnica? Draga pesni­ ca je bila urednica najpomembnejše angleške literarne revije, a tudi ona se je morala umakniti s poti neverjetni priložnosti, da se je imel omenjeni nadrealist v tistem trenutku čast sre­ čati z urednikom najvidnejše ameriške založbe. Šteli smo leto 1893, parnike so ravnokar opremili z novo pogonsko na­ pravo, ki so ji rekli ladijski vijak, tistega dne so se ljudje nestrp­no, vendar brez prerivanja vkrcali na parnik – spomin na Titanik je bil še živ –, ta pa je potnike z osupljivo hitrostjo popeljal med otoki, dan je bil sicer vetroven, ampak sončen, ljudje so med plovbo občudovali penasto brazdo za krmo, ki jo je omenjeni vijak vrezal v rahlo vzvalovljeno gladino Atlantika v ustju reke Hudson & Co. Mučno zajebavanje Ravnokar sem popisala tri strani teksta, ampak računal­ nik jih je tik pred začetkom novega poglavja izbrisal. Prekle­ to. Nič osebnega, zgolj posel, amigo. Storitev dobiš v paketu s poceni robo. Poceni roba je seveda moj prenosnik. Ni pr­ vič, da se je to zgodilo. Me je pa spravilo ob živce, ker vsak stavek, ki ga izgubim, pomeni katastrofo. Beseda izgubljena ne vrne se nobena. Pravi delfski orakelj. Da bi si nos najra­ je v robec obrisala. Saj bi treščila po računalniku s čevljem, ampak s tem imam slabe izkušnje, ker sem morala po takih odzivih že večkrat nabaviti nov računalnik. Tehnika oživlja­ 16

nja aparatov z udarcem na neko določeno mesto na ohišju mi je ostala ljuba še iz časov, ko mi je med poslušanjem radia Luksemburg crknil radijski sprejemnik vesna. Ampak v pri­ meru računalnikov se ni obnesla, ker sem s premočnim udar­ cem zripsala in uničila trdi disk. V vmesnem obdobju, pre­ den sem začela pisati neposredno na računalnik, sem izvirni tekst najprej na roko napisala v zvezek in ga pozneje pretip­ kala. In ko je računalnik zmrznil, sem ga z dobro merjeno brco treščila v zgornji vogal, vendar ni oživel. Napaka. Toda najhujše se mi je pripetilo nekoč, ko sem pretipkala že sko­ raj ves na navaden pisalni stroj napisani roman, več kot tisoč strani, potem pa mrk. Sicer pa je imel temu ustrezen naslov Temna snov. Takrat še nisem razumela, kako občutljivi so raz­ ni procesorji in shranjevalniki podatkov, zato sem svoj PC v divjem besu tako udarila, da je padel s pisalne mize. Zaman sem iskala pomoč pri serviserju, trdi disk je bil uničen, na njem zapisanih tekstov ni bilo več mogoče rešiti. Vse je bilo treba pretipkati znova. Vendar to ni najhujši problem. Tistih nekaj strani, ki so izpuhtele tokrat, je vedno mogoče na novo napisati. Težava je v prekinitvi toka pripovedi, v lomu spon­ tane naracije. Naj bo še tako premišljena, ko pripoved enkrat steče, jo vedno ubere v nepredvidene kanjone, ki jih ni mo­ goče vnaprej začrtati niti obnoviti za nazaj. Scenarij si lahko nekam vtakneš. Ko začneš ustvarjati, jo tekst po svoje ucvre po razvejanih in nezavednih poteh, da mu komaj slediš. Tega ni mogoče ohraniti. Lahko sicer še enkrat poskusim po spo­ minu napisati, kar sem natipkala, a to ni več isto, nepričako­ vani izbris je povzročil več kot samo izgubo treh strani teks­ ta. V deročih brzicah besed in stavkov sem, ne da bi opazila, prepotovala kontinent. Prestavilo me je v drugo vesolje. Ne rečem, da na novo popisano vesolje ne bo zanimivo ali da bo 17

kaj slabše od prejšnjega, vendar ne bo odtehtalo izgube že napisanega, razvnetega in zavijajočega v smer, ki mi ni bila neljuba. Ravno sem namreč začela pripovedovati, kako ime­ nitno sem se aklimatizirala, se udomačila, se spoprijateljila s stanovanjem, ga priredila sebi, naravnala mizno ploščo na svojo višino in podobne reči. Postala sem prava mojstrica kuhanja jutranje kave, obvladala sem zahtevno uravnavanje vroče in mrzle vode pod prho v kopalnici, ugotovila sem ustrezno debelino prešitih odej, s katerimi se pokrijem po­ noči, da me niti ne zebe niti mi ni vroče. Razmišljala sem o ljudeh, ki so v tej postelji spali pred mano. Z nekaterimi od njih sem v preteklih časih tudi sama večkrat spala v isti postelji, za druge pa sem si želela, da bi z njimi spala v isti postelji. O tretjih pa raje ne razmišljam, a ko mi budna glava v gluhi noči počiva na blazini, imam občutek, da ležim ob njih, čutim njihovo sapo, toplo kožo, ude, ki se ovijajo okoli mene, telesne organe, ki si jih objemamo.

Okolica postaja domača. Odkrila sem špecerijo z meša­ nim blagom, več restavracij, šolo za osnovnošolčke, kitajsko restavracijo, iz katere sem si včeraj prvič prinesla domov ve­ čerjo. Se vidi, da obroke pripravljajo za Američane. Za po­ pečene svitke uporabljajo za palec debelo testo, obroki so enormni, pripravljeni za mesnate ljudi nižjih slojev, ki pre­ vladujejo v našem delu predmestja. Mesto ali predmestje?

Vsekakor mesto, a tudi predmestje mesta velikana na drugi strani Vzhodne reke. Hrana je verjetno prepojena s hidroge­ niranim oljem, hormoni, konzervansi in antibiotiki. Čeprav manj kot pred leti. Verjetno so jih načrtno zredili, da ne bi mogli bežati pred policijo, pa tudi zato, da jih policaji lažje za­ denejo, ko streljajo vanje. Sicer pa so tudi policaji debeli kot 18

mroži. Našla sem najbližjo postajo podzemne železnice in si nabavila mesečno vozovnico. Ni mi uspelo izpogajati cene za starejše občane, ker bi morala za to mesec dni prej vložiti prošnjo, a sem kljub temu cenovno še vedno na boljšem, kot če bi vozovnice kupovala sproti. Podobno kot pred leti v Ber­ linu. Resnično koristna zadeva, z mesečno vozovnico se mi je velemesto kot školjka odprlo kakor na vse konce in kraje razgrnjeni živi zemljevid, po katerem lahko križarim, ne da bi premišljevala, kam in od kod grem ter ali se bom sploh lahko brez težav še pravočasno vrnila. Včeraj sem veliko prehodila, noge me bolijo, levi gleženj se je očitno odločil stavkati, tudi koleno je začelo nekaj škripati. Ampak za zdaj me samo topo bolita, še ne klecata. Prav zaradi tega sem s sabo vzela visoke pohodne čevlje, ki trdneje oklenejo gležnje in stopala. Sem pa takoj dobila nekaj žuljev. Ni lepšega za ploske noge kot neskončno stopanje po zglajenem asfaltu. Velja tudi za moja stopala, sploščena kot bonbon. Bom že preživela, ne bo pr­ vič, da me mučijo take težave. Spomni se Berlina, si rečem, tam po nekaj tednih hoje nisi mogla niti stati več, kaj šele ho­ diti. V izgubljenem delu teksta sem bralko opozorila, da se tu začenja pripoved hkrati razvejati v več smeri, česar nisem mogla vnaprej predvideti. Tekst spominja na konjenika, ki med dirom stoji na konjskih hrbtih četverovprege v trenut­ ku, ko se konji začnejo oddaljevati drug od drugega. Ne glede na to je treba zategniti vajeti in zadržati jasen in razumljiv tok besed, saj se bova brez nadzora izgubili tako jaz kot bralka kakor ti kot piska, pa tudi tekst ne bo več sledil sebi oziroma sploh ne bo več sledil, kar je pohvalno, ampak bo pred sabo skakal kot zajec, ki ga lovi grm, da bi obtičal v njem. Jaz pa vsa zasopla za njim. Kdo ve, kako to v tem istem trenutku uspeva Paulu Austerju. To pozdravljam, to se tudi spodobi, 19

treba se je izgubiti, če ne prej, vsaj približno do tretje strani, drugače ne bo nič z onim latinskim stavkom nihil novi sub sole, ki tu nima kaj početi. Čar tega je, da zajcu večkrat kot ne uspe pobegniti krvoločnemu psu, ki je videti kot ljubka kosmata igrača na vrvici v Central Parku, v divjini pa s svojim brezizraznim pogledom lačne zveri ni ravno bitje, ki bi si ga rastlinojedi dolgouhec želel srečati iz oči v oči. Sledilo je pol strani teksta, v katerem sem se razpisala o Jacku Kerouacu, državnem prvaku v tipkanju, ki je, zato da mu ne bi bilo tre­ ba nenehno vstavljati novih kosov papirja v valj, posamezne liste zlepil v rolo, jo pritrdil na rotor pisalnega stroja in jo kot podivjani manijak popisoval brez prekinitev, ki bi ga lahko zadrževale na cesti navdiha ter mu tok pripovedi speljale v nezaželeno smer. Tudi sama sem hvaležna, da mi ni treba prekinjati ustvarjalnega zagona in vstavljati vedno novih li­ stov v režo računalniškega stroja. In tudi sama pišem v div­ jem drncu. In glej ga hudiča, prav v tistem trenutku mi crkne računalnik. Tega ni storil prvič, nenadoma je vse zmrznilo, in kar je bilo najhujše, vsega, kar sem napisala do takrat, bese­ dilni urejevalnik ni shranil kljub temu, da imam shranjevanje samodejno nastavljeno na štiri minute. V nadaljevanju teksta se bo pokazalo, v čem je bila težava, a šele tik pred koncem romana, kriv ni bil računalnik, ampak jaz, ki nikoli ne pre­ berem navodil za upravljanje na primer kosilnice v priloženi brošuri. Tudi tokrat se ni nič shranilo, sem pa to storila sama, za vsak primer. Če primerjam tu napisano z izgubljenim, ni mogoče spregledati, da sem v ponovljeni verziji tekst po spo­ minu precej skrajšala, žal pa sem pri tem izgubila spontano živahnost in duhovitost, predvsem pa tisto fraktalno razveja­ nost, ko jo tekst kot vojska mravelj hkrati ubira na vse strani in potem z vseh po svoje ubranih poti spet skrene v preplet 20

novih smeri, da bi se mi zmešalo, če ne bi pravočasno po­ pustila toku, smehljajoč se, saj je bolje sprijazniti se z dejstvi kot pa žalovati za ništrcem. Predvsem pa v takih primerih ni spodobno preklinjati, česar se sama nisem držala, klela sem kot hudič, čeprav po resnici povedano sploh ne vem, kako kolne hudič. Verjetno bi se lahko od mene učil. Besno sem zakričala v gluho samoto svojega azila. Pisateljico ali pisko, ne morem se še odločiti, katero besedo naj bi uporabljala, to sili, da brzda, nikakor pa ne prekinja plazu stavkov in ka­ skade na pogled nesmiselnih besed. Nasprotno. To ustvarja določeno napetost in čar. Enako velja tudi za obred priprave kave in obvezne postavitve skodelice ob računalnik. Gre za nujnost shlajenega napitka v kavni skodelici na dosegu roke, vse to namreč neritmično poganja moj pisateljski zagon in zamaknjenost. Prava piska si, bi rekla Nina, pozabiš na čas, potopiš se v magmatske globine uma in teksta in tam kot lju­ bosumni Hefajst kuješ nevidno neresničnost, ne da bi bila pozorna na utečena pričakovanja ali modne trende, ki jih ne­ strpno pričakujejo uredniki in založniki. Ali tvoja nesojena vetrova nevesta. Od samega začetka prisluškujem nezavedni misli v ozadju, sem odvrnila, tokrat tesno zoženi v razmišlja­ nje o mitskih izvorih fašizma. Od kod pa to? Se bo že pokaza­ lo. Vem, v pradavnosti tistim režimom niso rekli niti fašizem niti režim, o tem pričajo mnoge razprave, zato nikakor ni pri­ merno, da izraz posplošim. Vendar je jezik v osnovi vezan na družbeni sistem, v našem konkretnem primeru utemeljen na nasilju in zlorabljeni oblastnosti. Rekla bi, da se z eksponent­ no hitrostjo bližamo usodnim časom propada neoliberaliz­ ma. Žal to ne pomeni samo katastrofalnega kolapsa abstrakt­ nega ekonomskega sistema, ampak groteskni prihod pošasti Leviatana, ki si z obema rokama tlači milijone razmesarjenih 21

človeških teles v apokaliptični gobec. Nikakor nisem pripad­ nica teorije zarote, a to se že dogaja. Pomislite na vse klanje in množično uničevanje civilistov v tretjem svetu. Ampak zdaj se pošast pomika v srce najnaprednejših držav. Še zdaleč ni konca zgodovine. Vem, nič novega pod soncem. Odkar se pomni, od začetka zahodne civilizacije, ki je botrovala razvo­ ju sodobne planetarne scene, so na delu uničevalne oblastne sile. Zato moram nujno izkoristiti priložnost, ki mi jo ponuja mesto, v katerem trenutno živim, z eno najboljših knjižnic na svetu, in se poglobiti v študij starodavnih izvorov fašizma.

Za vraga, od kod zdaj fašizem Žal je bil to samo preblisk, ki ga nisem uresničila. Nisem se lotila brskanja po virih in temeljitega študija mitskih izvo­ rov oblastnega nihilizma. To še ne pomeni, da o tem ne raz­ mišljam poglobljeno. Fašizem kot metafora? Družbeni re­ žim, ki temelji na terorju in suvereni nadoblasti peščice nasil­ nežev nad večino s konsenzom te iste večine. Temu se reče demokracija. Sistem ni samo zunanji, ampak notranji, posa­ meznika pogojuje od znotraj, v njem ali v njej se je vzpostavil kot njen ali njegov lastni najnotranjejši razcep in teror. Ureja ga nekakšen temeljni način, ki obvladuje vse delovanje in do­ jemanje človeškega sveta. Ali to vključuje tudi živali in rastli­ ne kot solidarne dejavnike, ki ravnajo na podoben način? Iz­ hajajoč iz razmišljanja o metabolizmu, bi temu pritrdila. Živa bitja jemljemo iz okolja, ker potrebujemo gradivo in energi­ jo. Res nekatera bitja med seboj sodelujejo, vendar večinoma med nami prevladuje spopad za obstoj in napredek. Ampak kje v tem procesu v zemeljski davnini v naravno delovanje poseže ekscesna kultura oziroma militaristična ekonomija?

22

Dom in zakon, lastnina in oblastni družbeni red na račun drugega ali drugih zaradi oblastne volje do moči. Ženska samo sebe družbeno nezavedno od znotraj terorizira v komplotu z zunanjim terorjem, sama – v sozvočju z zuna­ njimi prisilami – si ne da dihati, se nadzoruje in cenzurira, živi v smrtnem strahu, da jo bo doletela kazen, ne da bi bila za karkoli kriva ali prav zaradi tega, ker ni kriva. Splošni in stalni občutek krivde in strahu. Da je predebela in ima vse vrste hudih bolezni. Ali da jo okolica izključuje, ker ne sledi modnim trendom, se ne podreja tihemu redu, se pravi ne za­ pravlja denarja za nič, kot to od nje zahteva potrošniški teror.

Prav to je v terorističnih režimih razlog za likvidacijo. Ženska je grešnica že po rojstvu, dolžna je plačevati za pretekle dol­ gove nekih nasilno, z orožjem inštaliranih, vsiljenih tujih de­ dov, nekih tujih bančnikov. Tej vsiljeni družbeni pogodbi se reče krst. Biti grešnik, ker sta grešila nek tip z imenom Adam in neka ženska z imenom Eva. Kaj pomeni zapeljiva kača, ki je pri tem odigrala vlogo trigerja? Kar ni bilo težko, ker je bil že od samega stvarjenja dalje v paradižu na delu neki manko, ki je kljub prepovedi izpostavljal to nestabilno stanje stalni nevarnosti, da se poruši. In se tudi je. Biti neviden, ne izsto­ pati. Verjemi in ne sprašuj. Sledi množici, potlači radovedno nelagodje, pusti ljudem, ki so za to postavljeni, da se ukvarja­ jo s splošnimi uredbami. Kajti dovolj je, da te opazijo, za to mora že biti kak razlog, drugače te ne bi, in te odpeljejo. Ne gre samo za posamezne primere, ampak za cele družbene skupine, brezpravno oropane osnovnih državljanskih pravic in svoboščin, pravice do življenja in pravice do državljanstva, cinično preganjanih pod parolo Arbeit macht frei. Filozofi bi temu rekli ironija, vendar gre za skrajni cinizem. Kdor ne dela, naj ne je. Kdor ne služi, naj ne obstaja. Pomislite na ti­ 23

ste, ki ilegalno prečijo mejo v to državo, da bi lahko delali praktično za nič. Ker delajo, ne da bi imeli za to uradno do­ voljenje, so zločinci. Arbeit macht frei. Sploh pri temperatu­ rah, ki so vladale na primer v Kolimi ali pozimi v Treblinki.

Tako nizke so bile, da bi bilo lažje gol splezati na vrh Evere­ sta, kot pa tam preživeti ogrnjen v beden koc. Poezija v eks­ terminacijskih taboriščih. Alternativa na vratih smrti. Govo­ rica, ki kaj da nase, ni slepa za pretekle in sodobne vire oblast­ nega nasilja in družbenih krivic. Kdo je bil prvi, ki je zlorabil neenakost družbenih slojev? Je bil to Nimrod, poliglotski ti­ ran, ki je dal zgraditi babilonski stolp? Eden od njih pač, oblastnik, vsekakor bradat dedec, če sodimo na podlagi reli­ efnih upodobitev, z orožjem v rokah, zanesljivo koničastim in nabrušenim, da je človeku lažje predrl prsni koš ali odrobil glavo, sam ali pa s pomočjo tistih, ki so mu služili v imenu nadnaravne vesoljske utvare, na katero se je skliceval pri ustrahovanju, skliceval pa se je tudi na jurisdikcijo in oblast, ki si ju je prilastil pod imenom te pretveze. S konsenzom be­ dakov, ki so se mu podredili in potem pokorno servisirali njegovo oblast. Seveda je moral dokazati, da je je vreden. Po­ gosto je zadostovalo, da je dvomljivcu zasadil sekiro v gobec, v zapletenejših primerih, če jih že ni mogel pretentati s praz­ nim blebetanjem o nebeških silah, jih je premamil s prepro­ stimi triki, ki naj bi dokazali, da deluje v imenu skritih sil.

Preprostejši je bil trik, učinkovitejši je bil. O tem nekaj vemo.

Treba se je zavedati, da so pisni viri, ki so ohranili beležke iz tistih časov, pogojeni s takratnimi svetovnimi nazori in du­ hovnimi okviri dokumentiranja. Interpretacija je bila že ta­ krat velika stvar, zmožnost, kako kaj povedati, je posegala po sredstvih, ki so bila pri roki, če pa jih ni bilo, je ustvarila svo­ je. Ni jih mogoče obravnavati ločeno od takratnih konteksto­v, 24

ki so večinoma izgubljeni. Zato pogosto streljamo kozle, še večkrat pa mimo njih, ko poskušamo razumeti s trsi na gline­ ne ploščice zapisane uradne zaznamke o takratnih spletkah.

Marduk, samozvani novi bog, ki je uzurpiral oblast boginje Ištar, je moral, preden se je spopadel z njo, svoji tolpi dokaza­ ti, da ima enako kot njegova starejša tekmica tako moč uni­ čenja kot stvarjenja. Zanimivo je, da je to izvedel z besedo, z ukazom, s političnim dekretom, bi rekli danes. Ko so od njega zahtevali, da naj se tozadevno dokaže, so predenj polo­ žili črno žensko oblačilo – črna barva je bila že od nekdaj povezana s smrtjo in je tudi v tem primeru nakazovala, kak­ šne namene je imel novi bog z Ištar v prihajajoči bitki – ter zahtevali, naj stori, da izgine. Ni naključje, da je šlo za žensko oblačilo, za nadomestek odsotne ženske. Možato se je razko­ račil bradati tiran pred simbolnim predmetom in sik­nil: Izgi­ ni! In glej, obleka je izginila. Tako je zapisano. Cesarjeva nova oblačila. Verjetno so izginili tudi vsi, ki so dvomili o za­ povedanem dokazu, o moči ubijalskega udarca njegove boj­ ne sekire in o kruti ubijalski sili njegovih mišic. Predvsem pa o sposobnosti ubijanja brez zadržkov. Jebeš moralne zapove­ di starega sveta. Ali pa sodobnega. Ni pomembno. Zadosto­ vala je ena sama beseda, da niso več videli tistega, kar so do­ bro videli, o čemer si niti razmišljati niso več upali. Marduk Stalin. Marduk Trump. Tolmač sanj. Smrtno nevarni klovn.

Ampak kljub strahu in trepetu ukaz o uničenju še ni bil do­ volj, da bi vrle bojevnike povsem prepričal o Mardukovih celovitih sposobnostih. Ni bil edini, ki je znal ubijati. Uničiti kaj ni kakšna posebna veščina ali presežna moč. Udariš po nečem ali po nekom s kamnom, pa je. To zna vsak otrok. Zdi se, da mu je bilo težje dokazati, da poseduje tudi moč ustvar­ janja, uresničevanja. Ali bo sposoben voditi ljudi tudi po re­ 25

voluciji, ki bo uničila stari svet? Ni namreč preprosto ustvari­ ti novega življenja ali novega sveta, sploh pa ne brez ženske, to je bilo nekaj, kar je Ištar biološko obvladala, saj je bila bo­ ginja, ki rojeva, zemlja, ki leto za letom vedno znova obrodi, spomladanska poplava, ki znova napoji zemljo z rodovitnimi naplavinami. Ženske smo pač takšne, da pripustimo moške­ ga k sebi in prinesemo na svet novo življenje. Vsi vemo, kako se to počne. Resda je treba prej kaj posejati, ampak potem gre vse kot namazano. Z izjemo stoletnih poplav, kar so ime­ li čez deževni bogovi na severu. Uničiti Ištar, pobiti jo naj ne bi bilo težko. Udarec s sekiro po glavi, pa bo zadeva opravlje­ na. Vendar ne, ni tako preprosto, Ištar je Perzefona, po vsaki zimi/smrti se znova vrne na zemljo, lahko jo ubiješ tisočkrat, pa bo zemlja spet zacvetela, iz ženske bo zrasel nov rod juna­ kov, ki se bodo za oblast spopadli z ostarelim bogom, ne gle­ de na to, da gre za trenutno mladega Marduka. Ampak kaj je sto let življenja. Nič. Pomlad narodov, upor obešencev. Bo­ doče prisklednike je torej zanimalo, kako je skorajšnji nasilni oblastnik usposobljen glede teh zadev, ali bo tudi pod njego­ vim gospostvom zemlja še rojevala, bo svet preživel in vstal po povodnji, bo novi oblastnik zmogel ustvariti kaj za pod zob in kakšno streho nad glavo iz teme, ki bo na svetu zavla­ dala po klanju nepokornih in po eliminaciji boginje Ištar. Bo boginjo lahko za vedno izbrisal z obličja zemlje in si jo pod­ redil ali pa se bo ob letu osorej spet zmagovalno vrnila na zemljo, da poravna račune? Dileme mladega patriarhata, bi lahko rekla temu. Kako uskladiti realno in označevalec, nara­ vo (poljedelstvo) in politiko? O tem bi lahko kaj modrega povedal ruski genetik in agrobiolog Trofim Denisovič Lisen­ ko, ki je deklamiral branje marksističnih klasikov žitnim po­ sevkom, da bi lažje preživeli krute zime. Potrpi danes za po­ 26

smrtno slavo in večno življenje med flavtami in tančicami iz tila! Ampak za Marduka, ki je dobro razumel, kako oblast de­ luje, to ni bil problem, ki ga ne bi oholo odpravil z enim sa­ mim zamahom. Dobro je vedel, za kakšno vesoljsko inštanco gre, ko politiko preobrazijo v teologijo. Ni boga, ki bi kazno­ val zlo in ubijanje. Človek lahko počne, kar se mu zljubi, samo da je dovolj zastrašujoč. Z nasmeškom na obrazu člo­ veka, ki ve, kaj dela, vsaj do neke mere, se je teatralično po­ praskal po čeladi in izrekel slavne besede, ki označujejo roj­ stvo našega sveta: Bodi! Fiat! Pri tem ni bil mišljen avto itali­ janske izdelave, ampak glagol v velelniški obliki, izrečen v la­ tinščini, v jeziku Hieronimovega prevoda Biblije iz grščine, imenovanega Itala, to pa prav tako ni tovarna italijanskih av­ tomobilov, ki je propadla leta 1934, ampak Itala versio, evrop­ ska varianta Vetus Latine, starega prevoda Biblije iz grščine v latinščino. In obleka se je pojavila. Sodružniki so se oddah­ nili. Kralj ni bil gol. Rodil se je zakon, ki je nadomestil zapo­ ved in potlačil naravne zakonitosti. Nova doba je pomenila nekakšen komplot med kmetijsko in tekstilno industrijo v povojih na eni strani in vojaško oblastjo na drugi. Temu se reče ekonomija, skrb za oblast in upravljanje posesti v veli­ kosti kakšnega imperija. Dom in zakon, oikos in nomos. Fan­ tje, bodoči oblastniki, so bili zadovoljni, meli so si roke, si vnaprej razdelili prestižne položaje in naropano premoženje, se postavili v bojni red in stolkli Ištarino vojsko v prah. Imeli so neko novo orožje, ki jim je zajamčilo premoč. Na svoji strani so imeli znanost in tehnologijo. Boljšo organizacijo vojnih odredov, skrbno premišljeno taktiko, zlobni naklep, brezobzirno krutost. Prilastili so si stvarjenje sveta. Prvi od mnogih. V medrečju so zavladali Asirci, svetu so prinesli novo civilizacijo nasilja in brezobzirne oblastne moči, ute­ 27

meljene na ustrahovanju, lažeh, teologiji, uzakonjanju, kruti davčni politiki, spletkarjenju in umorih njegovega veličan­ stva. Individualnih in kolektivnih, kakor je to napisano v knjigi na koncu tistih knjig, ki se začnejo z ravnokar zapisa­ nim velelnikom, in se ji reče Razodetje svetega Janeza s Pat­ mosa. Je danes kaj drugače? Pomislimo na zloglasno davčno reformo, ki jo je predvčerajšnjim sprejel ameriški senat. Roj­ stvo fašizma, če uporabimo posplošeno metaforo, se torej začne v mračnih globinah preteklosti, do nas pa je reka časa prinesla samo globoko vsajene neuničljive nevidne ostanke izročila, ohranjenega v starodavnih bajkah in zgodbah, mitih in sprevrženih pripovedih, ki so jih takrat enkrat začeli zapi­ sovati, da se ne bi kaj po svoje razlagalo in pozabilo. Čeprav imamo na razpolago bogat pisni arhiv, glinastih dokumentov še ne znamo razumeti v pravi luči. Sicer pa, kaj pomeni prava luč? Čeprav, da smo si na jasnem, opisani dogodek še ne po­ meni rojstva fašizma, ampak zgolj neko njegovo zgodnejšo etapo. Nekaj podobnega se dva tisoč let pozneje zgodi z Bri­ žinskimi spomeniki. Da ne bi kakšen Protoslovenec trdil, da ni vedel, kaj je privzel kot novo vero (oblast) in čemu se je zavezal in podredil (kateremu novemu dedu bo odplačeval dolg), so tiste zaprisege prevedli v kljukasto protoslovenšči­ no. O tem nam veliko pove že to, da se beseda testament iz Biblije še danes prevaja z zavezo in ne z izročilom. Torej ne z izrazom za nekaj, kar ti je nekdo zapustil, recimo srečno sporočilo o milosti in ljubezni, ampak za zahtevo, ki jo mora posameznik ali grupa izpolniti zaradi tradicionalnih obvez nekih, niti ne nujno svojih prednikov. To vlogo danes opra­ vlja dolg, kredit. Biblijo so pa preimenovali v pismo, recimo mu kreditno pismo, niti ne v mnoga pisma, ampak eno samo, tisto, ki grozi in zapoveduje, ne pa obvešča o veseli, osvobaja­ 28

joči dediščini. Da ne bi kdo pozabil, kaj je bilo takrat podpi­ sanega. Družbena pogodba. Označevalec in realno. Zanimi­ vo, mar ne? In tu sem se zdaj znašla v sodobni prestolnici pogubne civilizacije, tako rekoč pred vhodom v precej visok zigurat, veliko višji od babilonskega stolpa, le da se mu zdaj reče drugače. Da ne bi pozabili, so imena sodobnih Asurba­ nipalov in Nimrodov z velikimi črkami napisali nad vhod Rockefellerjevih, Morganovih, Trumpovih, Rossovih ali drugih stolpov in nebotičnikov v lasti njim podobnih boga­ tinskih špekulantov. Tu sem, stojim pred sedežem Nebukad­ nezarja sodobnosti, ki se je polastil, ne da bi sploh razumel, za kaj gre, oblastnega sedla na nasilnem Nimrodovem krila­ tem levu in bo zdaj pod parolo Najprej jaz začel zganjati pla­ netarne pizdarije. Ščurek: ptič ali žuželka Za trenutek si odpočijmo od premega govora in si po­ skušajmo zamisliti realno jedro bajke o babilonskem stolpu.

Seveda, šlo je za širjenje kraljestva, od obvladovanja manjših grup, ki so govorile soroden jezik, kot to velja za tiste slovan­ ske prednike, ki so govorili isto slovo, so novonastale meje zajele tudi ljudstva, govoreča drugačne, tuje jezike, podob­ ne nerazumljivemu brbljanju ali ščebetanju ptic. Porajali so se imperiji. Spomnimo se gradnje velikanske stolpnice Burj Khalifa v Dubaju. Zgodb o gradnji manhattanskih nebotič­ nikov ali mostov. Delavci z vseh vetrov, ki malicajo na jekleni traverzi visoko nad mestnimi ulicami, kot to prikazuje slavna fotografija. Ali tistih, več o tem bom povedala pozneje, ki so gradili Brooklynski most in jim je bilo treba dnevna navodila izrisati v različnih barvah, da so razumeli, kaj morajo poče­ 29

ti. Možje, novodobni sužnji, ki so monolite gradili za nekaj centov na dan, so prišli od vsepovsod. Vsak od njih je govo­ ril svojo latovščino. Da ne bi zganjali kravala, so jih vpregli v velika dela, jih dodobra izkoristili in disciplinirali. Najbrž tisti prvi stolp v Babilonu kljub pretirano slavilnim opisom ni bil kaj prida visok, gre za relativne ocene, ki so pogojene s predstavami iz časov, v katerih so ga postavili. V primerja­ vi z majhnimi glinenimi hišami je bil stolp videti ogromno zemeljsko čudo, umetna gora Mehru, nedostopni razgledni vrh. Če bi ga imeli priložnost videti v naravni velikosti danes, bi se čudili, kaj za vraga je bilo treba zganjati tak cirkus okoli njega. Komaj opazen kupček zemlje, okoli katerega se vije kotanjasta steza za nosače zemlje in opek v košarah. Tel Ba­ bilon. Keopsova piramida, to je že nekaj drugega. Ali gotske katedrale, kot sta, recimo, tisti v Reimsu ali Strasbourgu. Za­ misli si te ogromne stavbe visoko sredi neuglednih pritličnih koč. Sprva tudi o statiki verjetno niso imeli kakšnih poseb­ nih znanj. Tovorili in zbijali so gradbeni material, dokler se ni vse skupaj razlezlo in podrlo pod lastno težo. Ampak bilo je nekaj velikega, prvič videnega, delo človeških rok, ali bolje, delo človeških sužnjev, kot poje Brecht v enem svojih epskih songov. Spoznali so, da se bolje kot stolčena zemlja obne­ sejo opeke, sprva sušene na soncu, pozneje žgane v ognju.

Gradbinci, ki niso imeli daleč do kakšnih pečin, so se odlo­ čili za skale, kamnite klade, prej za granit kot peščenec, ki je bil boljši za dolbenje, ne pa tudi za temelje in nosilne stebre velikih svetišč ali piramid. Material, ki zdrži več kot eno člo­ veško življenje. Dokazovati, da obvladaš stvarjenje sveta, je zahtevalo vedno nove gradbene podvige, ki niso bili vselej povezani z vsakdanjo uporabnostjo kot na primer namakal­ ni sistemi. Ampak tu se moram ustaviti, saj začenjam pisati 30