Iztok Osojnik Maraton puhlosti in nesmislov
Iztok Osojnik Maraton puhlosti in nesmislov Copyright © by Iztok Osojnik, 2020 Copyright © for afterword by Kristina Pranjić, 2020 Copyright © for Slovenian edition by Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2020 All rights reserved./Vse pravice pridržane. Na zadnji strani platnic je uporabljena slika Paula Kleeja Angelus Novus. Knjižno delo je izšlo v okviru kulturnega projekta izdaje knjig, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6-1 OSOJNIK, Iztok, 1951Maraton puhlosti in nesmislov / Iztok Osojnik ; spremno besedo napisala Kristina Pranjić. - 1. izd. - Vnanje Gorice : Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2020. - (Zbirka Kam ; 2) ISBN 978-961-7020-57-1 COBISS.SI-ID 26696451 www.policadubova.org www.knjigarna-bookshop.eu
Spremno besedo napisala Kristina Pranjić
Književnost se konec koncev ne more zavezati nobenemu angažiranemu stremljenju pri izgrajevanju kakšne imaginarne skupnosti družbene pravičnosti in enakosti, ne da bi pri tem ne izgubila lastne „biti“ … Najprej je treba pokazati, zakaj je kraj, iz katerega jezik v svojih dveh modusih – kot običajni jezik, ki se kot informacija nanaša na stvari, in kot literarni jezik negacije in odsotnosti stvari – prazen; [njegova] funkcija in naloga [namreč je], da je več kot komunikacijsko sredstvo in da se dvigne nad goli organ sporočanja v skupnosti. Ko ne obstajata prvi vzrok in razlog ustvarjalnega nastajanja iz čistega uma kot negativnost jezika, leži vse na singularnosti in kontingenci jezika onkraj meja zavesti. Pisati pomeni odpirati prostor svobode brez temelja, brez končnega smotra, brez poslednje točke srečanja v neskončnosti zahteve samega nastajanja Žarko Paič, Neiskazivost: O mišljenju kao pisanju
5
6
precej dolga najbolj neodštekana odštekana pesem Gospod Kletka se je spremenila v ptico In odletela In moje srce je noro Ker laja na smrt In se za vetrom smeji Mojim delirijem Alejandra Pizarnik
in to naj bi bila najbolj odštekana pesem vsekakor je odštekana oziroma sploh ni odštekana takoj, ko si odštekan to postane normalnost toda idiot vnese svež izraz v mrtve tokave pesniškega uma je um povezan s pesništvom na primer maeterlinck ali cankar ali sta povezana z umom z umom povezana vremenska pojava svinčenih oblakov nad flandrijo v času najhujšega pomanjkanja v tisti zimi, ki jo je breughel naslikal na zemljevid belih in črnih drsalcev, zoologemov, hortikulture čreslovine in islandskih hrtov gor vse do schwarzwaldov in foerres islands al forest hill, sem pozabu 7
saj se že v začetku, ki ni začetek, in koncu šanti, šanti, šanti v cvetnem prahu orhidej in encijana, pozibava modri klobuk na glavi irine kolontaj klara zatkin jo kliče iz ene pesmi prej irina, počakaj na naslednji avion klara zatkin ampak metuljev efekt bi vse pokvaril in nikoli ne bi prišel sem, kjer sem in kjer me ni odvisno od razumevanja jaza in njegovih tokovnic ali gaussove krivulje in razvodja v dolini neretve če se teh reči lotim geografsko a se jih ne bom ampak naj bo v primeru, da bomo imeli hudo pomlad in me bo cvetje utopilo v numerologiji eni jo res obvladajo, enega takega dobro poznam čeprav ne tudi njegovih prstov pianista na tipkah pisalnega stroja ime mu je namreč velimir hlebnikov niti slok niti vitek pravzaprav precej slabo hranjen, shujšan na oknu hotela v bakuju spodaj je kaspijsko jezero, precej obsežno število 317, izreden podvig, saj veš, ti si že pisala o o tej prilastitvi na srečo gre za preveč osebne zadeve da bi o tem lahko napisal razumljivo pesem upoštevaje, da naj bi bil nekdo drug 8
na primer velimir hlebnikov še svež iz pečice in sem položila roko na hlebec in pavle ga je raztrgal in zagrizel vanj in radio poroča hči vanesse redgrave se je ubila na smučanju on je popil dve pivi in je hitro nekaj zapisal v beležnico stal je v kraju ružemberok pod onim hribom in nekaj razmišljal oblila ga je pekoča vročica strasti okej, okej prelistal je tvoj dnevnik in marsikaj izvedel on je vsak dan ponoči po delu sprehodil psa on se je vzdržal alkohola, vsaj do takrat pametno, sem pomislil pojavi se dilema ali naj se uporabi eno besedo najodštekanejša ali dve kot, recimo, najbolj odštekana čeprav je bilo takoj jasno taka pesem vendar ne more biti oda ker ne omenja pindarja niti črnega granita ne niti venca lovorja na neki glavi in kavafis, saj ga poznate in prebivalci aleksandrije in trakija, v kateri se je takrat nahajal alkestis in evripid, otočan in ajshil, evforionov sin, atenec in sofokles, oslepel na starost, glas človeka in bronaste noge ojdipa šepavega in hadrijan, ponosno na premcu ladje 9
tamle je itaki, na katerem lavando žanjejo s pesmijo itaki, tam je vse belo in črno, vonji marelic obiralci se h kosilu kličejo z žvižgi itaki, zvoki strun in pivkanje galebov itaki, itaki, bel marmor itaki, zbor uprizarja odisejevo vrnitev itaki, zjutraj ribiški čolni se vračajo v pristanišče vonj ribjih konzerv, ulica tobaka palindromi, anafore, anamorfoza in brooklyn, sonce melanholije in na drugem koncu rojstni kraj sigmunda freuda příbor, severni okraj (več o tem v nadaljevanju) vilice in dve žlički, ena manjša, kolači in pivo nič ne mislim, sem mislil napisal bi besedilo za oni legendarni komad toda že na začetku se je sfižilo odštekane pesmi se na licu mesta takoj sfižijo sploh ko naj bi bile najbolj odštekane najbrž je krivo vreme, takega dežja ne pomnimo od včeraj ponoči ko je padalo zlato listje rabarbare in druge nepričakovane vrtnine in so si čevlje namazali z glutenom pač ni imelo smisla iskati pomoči pri frizerju včeraj so ga neznanci odpeljali na špico na prule si lahko mislite, neznanci, špica in prule neznanci na špici na prulah šokantno, ne rečem, šokantno, no ja toda pozabi, nič ne bo iz tega, beseda se ne konča na ost kot na primer kost, morost ali podnost ali vnanjskost ali abbé prévost ali blaznost in še enkrat morost 10
ali polnočnost (ali delirij), zdaj, ob tej uri čeprav prej, že prej odmev, eho, mev, ho zemlja na obzorju, ne dobra ne slaba prej, še prej kot da gre za komedijo eho in psiha in še prej, še prej lepša od klasične filologinje, ki ji spredaj manjkata dva zoba žiga jezernik je tudi igral hokej v nhl in william carlos williams je tudi igral hokej v nhl ne da bi kaj dosti razmišljala, imela je pobarvane nohte take stvari človek opazi mislim, da bi te ljubil patterson je zrasel iz tal kot korenje pearl jam, bend užgal je eno garažno rokersko, razpalil ti si se izmikala, da bi prijela svojega korejskega brokerja za roko in si raje zdrsnila in si poškodovala koleno v gozdu telohov in klopotač, telohov srebrnih kot polžja slina kot sibirski mraz in klopotač prilezle so na plan sikale so in ropotale z lonci in si rekla, da se reče rožljale takrat je slabo štekal kam pes taco moli ampak takrat sem se premetaval in si poskušal zamisliti da sem pingvin potem se je jaz spremenil 11
in iskra v očeh, kot na vermeerovem portretu dekleta z bisernim uhanom en mesec se nista videla, vse do simpozija, šmarnica in čemaž in spomladanski podlesek teorija strun, uf, to je bilo repetitivno izpeljano neskončni steber in isadora duncan in še ena isadora duncan in še ena tesanje stebra neskončnosti constantin brâncuși iz hobiţe, pljunil je v roke precej velik kos bukovine iz bukovine pod njegovim dletom (stvar pesniške svobode) cedrovec in jadrovina iz juke in rumene forzicije in pljuča, množinski samostalnik, in česnov strok, v srce in potovanje z ladjo iz portugalske v južno afriko eden je odšel in drugi prišel v pristanišču pianisti vadijo most ne reki kwai nekdo v publiki pravi začeti bi morali cherchez la femme, ampak namesto ženske bi moralo pisati madež, packarija, zmazek išči zmazek izpad glagola ne zaradi potresa sundski otoki, batavia mangrove svetloba niti baker niti cink krvav sončni zahod solze so jalove z njimi ne ujameš ptiča niti 12
poljuba toliko o vejicah ampak ti nisi noben heinrich von kleist nekaj učenjaškega, učenjaki razgrajajo v televizorju, ker morajo zjutraj vzeti po en predalnik na dan proti visokem krvnem pritisku mularija se reži, oni takoj preverijo, vse preverijo na medmrežju in takoj dojamejo, da smo na kraju, na katerem naj bi se nahajali enosmerna ulica ograje in vesolja ni mogoče premakniti in ti, ti nisi sestra heinricha von kleista ne boš prebrala mojega slavnega spisa če te srbi se popraskaj danes bom prevozil tristo kilometrov in bom bogatejši še za sedemsto stavkov o sørenu kierkegaardu od teh bo tisoč dvanajst njegovih ker moram omejiti na petnajst minut toda takrat v new yorku, bronstein je pisal eklogo z naslovom nisem šolohov eksistencializma brezdomec pred rockefellerjevo stolpnico ampak tega takrat nisem vedela ker sem se ravno peljala na letališče la guardia tisti konec mesta je precej bolj umazan toda ura je šele deset oziroma devet šestinštirideset, če sem natančna in potem dalje na jug jugovzhod srebrni trak reke, drseči zvok kvarteta črno-zeleni afganistanec je odnesel streho 13
s kosmiči vred, reče tatjana nima se smisla prepirati s tatjano, ker na koncu so to kosmiči in ne pikapolonice če te srbi se popraskaj in takoj za tem, 7 dni vojvodine, vsak 317 dan kolo zgodovine naredi pink v erevanu, bakuju ali ošu, najbrž se napiše oš taškent je moja ropotuljica, tam delajo chevrolete pesem spečena ta dan zadnji dan tvojega življenja do danes potrepljal sem jo po licu, pavle se ne bi obotavljal, ampak bi zagrizel v hlebec odlomil bi velik krajec in od njega odgriznil mali krajec narediš odmor verzi skačejo drug čez drugega udari žalost, težek večer žalosti toda kaj češ odčepili smo aladinovo svetilko, ampak se ni svetila prehodil sem pariz od montmartra do sene nisem dobila žuljev, v sankt peterburgu sem žulje dobila v treh urah na srečo sem se lahko spotoma polulala v teatru sur ali kakorkoli se že imenuje une tache du sang cherchez une tache du sang kdo bi si mislil, da je v labirintu tistih uličic stanovala gospa de staëlova ampak ona je bila stilistka, tako kot karpowicz belorusija v mojem srcu, je zapisala, ne da bi kaj nameravala ampak jacques lacan jo je popravil in zdaj je v les deux magots vse na svojem mestu 14
simone de beauvoir dva monokla, mostiček kositra na nosu stanovala sva pri zobozdravniku na rue bonaparte ležala v družinskem hamaku na terasi pod zvezdami od daleč je slišati hrup prometa s circuito exterior gorele so zvezde mérida veter pihlja, in zvezde ni videla kače, na katero je stopila padla je in si poškodovala koleno ampak jaz sem bila v tistem času na podzemni v bronxu nervozno sem se prestopala z noge na nogo v strahu, da se je ustrezna postaja že odpeljala mimo jaz pa sanjam kot lope de vega v pristanišču vonja ribjih konzerv februar je in prekleto mraz nenadoma zelo melanholična pogosto nenadoma zelo melanholična četrtki so melanholični, ampak kaj češ četrtki so melanholični, če ne bi bil herodot bi bila zdaj skupaj si misliš, od desetih zjutraj pod magnolijami in razcvetelim sadnim drevjem cvetoče slive so bele in modre na umazani reki dva osmerca režeta odsev neba hiša williama morrisa, zgrajena iz takosov in biskvita secesija in grob uga foscola nekdo je premaknil pokrov na sarkofagu mrtev je in brez srca srce so odnesli italijani na umazani reki dva osmerca režeta odsev neba 15
za žalost spomina mi je v žepu ostala ogrlica s preluknjanim japonskim kovancem in kamenčkom z luknjo iz batavie sundski otoki in mangrove čudna svetloba niti baker niti cink ampak v tem tempu nihilizma bo čez sedemdeset let svet precej praznejši kot v tem trenutku kolikor jazov lahko prenese demenca enega moškega spoznala sem slavnega antipsihiatra franca bassaglia pozdravljen franco bassaglia kr neki sem sanjala sicer pa si sam kriv ker si me izzval k pisanju odštekane pesmi (ne-dejavnost je moj poklic) najodštekanejše pesmi, si rekel, ki to vsekakor ni ker nobena pesem, ki je napisana kot najbolj odštekana pesem ne more biti najodštekanejša dobro, ob pol dveh potem pa v primostek (nek zaselek tam) na popoldne kierkegaarda moja zaloga kierkegaardov se krči v bronxu, v času ko sem se kot orfej iz podzemne povzpela na avtobusno postajo na avtobus za la guardio, tretji peron ampak ni bil peron ampak terminal tvoj črni nasmeh je belejši od nasmehov vseh belk tega dne pravim 16
cherchez une tache du sang d’une vierge ho, ho, obladi, oblada une vierge ho, ho zemlja na obzorju začelo se je s teorijo strun in izračunavanjem integrala poševnega prereza torusa dekleta, superračunalnike na plan spomin na alana turinga, zelena mana pozimi in spomin na ljubico vatroslava lisinskega brez imena mislm, kr nek brez veze nevidnost te zadeve dogajajo se vedno znova in pisk vlaka v temini noči new delhija in prestreljeni trenutek čakajoč na zeleno luč na semaforju in bezeg, razcvetel, tesnoben prestop črte cherchez la tache datum najdeš v fusnoti toda, če si slab pesnik, tako kot jaz, potem se moraš pretentati in moraš zakričati, ali odpreti usta naj ven priletijo poblesavljeni vrabci kot iz ust kipa bude v nari na granitnem podstavku je precej gromozanski in razmišljal sem kaj vse sem že pozabil toliko tega sem počel, potem pa pozabil pozabil, da sem pozabil težko je komunicirati s tistimi, ki se vse spomnijo in traktat za mednarodno 17
konferenco napišejo v brezhibni angleščini torej stal sem ob narasli lahinji in se spomnil, da sem marsikaj pozabil sicer je to ostalo nekje zapisano ampak jaz se tega trenutno ne nameravam spominjati ker imam neko drugo reč v načrtu namreč odpreti usta in ven prileteti toliko vrabcev da zatemnijo obraz bude, ki se ne smehlja to ni smehljajoči se buda iz nanzendžija ampak iron face buda iz nare razmišljal sem in začel dojemati, da se bližam stanju popolnega izbrisa misli iz glave popolne nevidnosti kar je bil ideal sørena kierkegaarda in podobnih tipov, ki so se ukvarjali z izbrisovanjem sebstva ali jastva ah, ta metafizika v času tehnosfere omrtviči dolgčas moja glava se jo je otresla kot tepk pohiti, biti moraš hudičevo hiter medved ali škorci jih bodo požrli nisi bil dovolj hiter, nisi (daj, objavi to pesem, dokler je je še kaj ostalo)
18