Page 1

Ivana Myšková BELE ŽIVALI SO ZELO POGOSTO GLUHE


Naslov izvirnika: Bílá zvířata jsou velmi často hluchá Copyright © by Ivana Myšková, 2017 Copyright © by HOST – vydavatelství, s. r. o., 2017 Copyright © for Slovenian edition by Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2019 Copyright © for translation by Tatjana Jamnik, 2019 All rights reserved. Sofinancira program Evropske unije Ustvarjalna Evropa. Prevod knjige je podprlo Ministrstvo za kulturo Češke republike.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.162.3-32 MYŠKOVÁ, Ivana, 1981Bele živali so zelo pogosto gluhe / Ivana Myšková ; prevedla Tatjana Jamnik. - 1. izd. - Vnanje Gorice : Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2019. (Zbirka Eho ; 20) Prevod dela: Bílá zvířata jsou velmi často hluchá ISBN 978-961-7020-40-3 COBISS.SI-ID 301281280 www.policadubova.org www.knjigarna-bookshop.eu


Ivana Myšková

BELE ŽIVALI SO ZELO POGOSTO GLUHE Prevedla Tatjana Jamnik


Vráťu, mojemu soustvarjalcu in premagovalcu vseh mojih besov

»Sovica in srnica, kako se vama lahko oddolžimo?« »Ni se nama treba dolževat, medve sva živalci, medve imava vse in nič ne rabiva!« – Klárka Beránková, 4 leta


Zavesa Ženske morda ne marajo skrajnosti v zunanjem življenju – toda notranje znajo sleherno situacijo izčrpati do dna, če jim je le kaj do tega.1 – Witold Gombrowicz, Bakakaj Ne sprehajaj se gola, si je sama pri sebi rekla Soňa in se nasmehnila, ko se je spomnila Jana, kako se ves zaskrbljen ozira v črne pravokotnike oken in ji galantno nastavlja ju­ tranjo haljo. Le kdo bi gledal sem, ga je vsakič vprašala, in zakaj bi gledal ravno mene? Nikoli ne veš, se je odzval Jan, še vedno obrnjen proti oknom. Janu se zdi, kot da je v  izložbi. Čez zimo, ko na je­ senu pred okni ni nobenega listja, je zaradi tega živčna in pazi, da v spalnico steče samo v njegovi jutranji halji ali pa po temi. Morava kupiti zavese, rolete ali žaluzije, reče po takem ritualu. Vsekakor, se je zmeraj, kadar je to rekel, zasmejala Soňa. Pozimi je namreč to govoril precej pogosto in to bo govoril, vse dokler se drevo pred okni znova ne olista. Potem se bo v  sobi mirno ljubil z  njo. Kot da bi rolete imela. Tako zelo Jan zaupa pernatemu listju. Oddaljenosti ne verjame. Soňa oddaljenosti ver­ jame bolj kot listju. Čez dvorišče je do nasprotnih oken okoli sedemdeset metrov. Le kdo bi tako naprezal oči? Pa tudi oken je na njuni strani dosti. Le zakaj bi kdo gledal ravno sem? 1 Witold Gombrowicz, Bakakaj, prev. Jana Unuk (Ljubljana: LUD Šerpa, 2008), 84.

7


Soňa je imela občutek, da je privlačna, samo kadar se je uzrla v Janovih ljubečih očeh ali kadar se ji je zahotelo pisati. Kadar je vse beganje zastalo in so se misli porajale gotove, celovite in so se vrstile druga za drugo in je bilo vse tako razločno in jasno. Ja, kadar je končno priklicala razbežane misli k sebi, je imela občutek, da je privlačna. Včasih, kadar je Jan še spal ali pa je iz stanovanja že odšel, je pristopila k oknu gola in radovedno gledala z njega, kdo bo prepoznal njene nove čare. Morda je tudi zato odlašala z  nakupom zaves, rolet ali žaluzij, morda ji je bilo všeč, da živi v izložbi, morda jo je vznemirjalo, da sta z Janom postavljena na ogled tujim očem (v občudovanje in v mr­ žnjo), in ji pravzaprav ni bilo mar za intimnost. Mogoče so pa to pravi razlogi, pomisli Soňa, in ne to, da se ne moreva odločiti, s  čim bi zatemnila okna. Bržkone ima rada trenutke, ko je Jan ljubosumen na oči neznanca, ki ne obstaja, ki je izmišljen, trenutke, ko z lastno jutranjo haljo varuje njeno čast in krepostnost. Očitno ji imponira, kadar s to gesto daje jasno vedeti, da si jo malce prilašča in da je noče z nikomer na nikakršen način deliti. V njem namreč vidi tisti atavizem, nekaj, kar so njeni moški pred njim vsi po vrsti postopoma izgubili, nekakšno neustraš­ nost ali viteštvo – luskinico ali pa samo poblisk tega. Ne zdi se mi verjetno, pomisli Soňa, da bi tam čez kdo opazoval, kdaj se bom pojavila gola. Gre za hipec, preden pridem iz kopalnice v spalnico, in na ta hipec naj bi tam čez kdo čakal iz dneva v  dan? Soňa si poskuša zamisliti koga takega. Koga, ki preži na hip, ko bo gola šla iz ko­ palnice v  spalnico. Smeje se tej predstavi. Tako potrpež­ ljiv človek je njeno nasprotje. Ona ni sposobna upreti oči v eno točko, ne zmore opazovati statične scenerije več kot 8


par minut. Potrebuje gibanje in šuštenje, akcijo in pomp, da bi imela kaj gledati. Kadar uperi pogled v pokrajino, v  vodo ali v  zvezde, ne zna misliti na to, kaj opazujejo oči. Začne misliti nase in na to, da ne opazuje pokrajine. Na pokrajino misli, kadar je nima pred očmi. Mora se ji naseliti v glavi, vanjo mora polagoma leči kot k počitku. Kadar Soňa gleda, hkrati vklopi kamero, hkrati snema. In kadar snema, se osredotoči na kar najbolj natančen odtis informacije, je mehanizem, ne doživlja. Jan pa ne napravi nobenega posnetka. Njemu ni treba obujati realnosti za nazaj, ni mu je treba naknadno oživljati. Kadar sedi na hri­ bu in zre v pokrajino, zre v pokrajino, kadar zakloni glavo in gleda v zvezde, gleda v zvezde. Ne slepomiši s tem, kar vidi, ne odteguje si tega zdaj, da bi mu ostalo za kasneje. Morda si jo iz okna nasproti večer za večerom, noč za nočjo ogleduje moški, podoben Janu. Nasmehne se tej predstavi. Janu bom najela stanovanje z okni na nasprot­ ni strani in se skrivala pred njim, da me ne bi videl gole. Pokazala se mu bom samo dodobra zahomotana. Morda bom kupila zavese in jih odgrnila samo enkrat na dan za par neopreznih trenutkov, brezbrižno, vsakič ob drugem času, potem pa bom spet neprodušno zatemnila, ničesar ne dovolila. In morda bom tukaj celo stanovala s tem ne­ znanim moškim, v čigar stanovanju Jan prav zdaj živi – le kam drugam bi tudi šel? In zdaj bo mojemu telesu jutranjo haljo nastavljal on, zdaj bo on varoval mojo krepostnost pred Janom. Tudi to bi konec koncev šlo, se sama pri sebi smehlja Soňa. Tudi to bi šlo. Jan pakira nahrbtnik in odhaja. Za teden dni. Ne za okna na nasprotni strani. Dlje. V drugo državo. Odhaja že vse dopoldne, je ribezov biskvit, zazrt v okna. Morala 9


bi kupiti te zavese, pravi, pred tem potovanjem. Listje le­ tos prej odpada. Soňa sočustvujoče zavzdihne in pospremi Jana k vratom. Obsuje ga s poljubi in si želi, da bi bil čez minuto že nazaj ali pa da bi ji čez pet minut mahal z na­ sprotnega okna. Toda ne eno ne drugo se ne zgodi, in zdaj ji ne preostane nič drugega, kot da se polagoma privaja na njegovo odsotnost. Soňa se spomni, kako je prej protesti­ rala proti temu, kako je protestirala proti vsakršnim nava­ dam, kako se je puntala. Zdaj se punta samo še majčkeno in molče, postala je bolj praktična in stvarna. Kvečjemu se strese ob predstavi, kako jima je prej zadostovala ena ozka postelja in kako sta si v vsakem naslednjem stanovanju na­ šla vedno širšo posteljo, tako da zdaj že skoraj ne dosežeta drug drugega. V objemu malodane ne zaspita več. V obje­ mu jima ne uspe več zaspati, kajti ni jima treba varčevati s prostorom. Razdružila ju je želja po udobnem spanju. Ali morava živeti na majhnih površinah, da bi se do­ tikala? tarna Soňa. Sva natanko na polovici poti v pekel. V spomin si prikliče pare, ki poležavajo na svojih ločenih posteljah v svojih ločenih spalnicah. Soňa neodobravajoče zmaje z glavo, vendar niti ne pisne, ne dvigne roke v raz­ burjeni kretnji. Zastrmi se skozi okno. Toda ne pomisli na moškega, ki ga tam nekje čuti Jan, ne pomisli na dvori­ šče, posuto z delavnicami in ropotijo, ne posluša rezkega kričanja srak. Misli na to, in to si predstavlja kot prizor v gledališču, kako razvnet moški podre žensko na posteljo, poklekne nanjo, ji raztrga obleko (še najraje rdečo, satena­ sto, z globokim izrezom), si nekaj sekund ogleduje njene razgaljene prsi, potem pa jo pokrije z vogalom tkanine in z besedami »To poznam« naveličano zleze z nje. Koliko­ krat je Jan videl to telo in kolikokrat bi lahko rekel »To 10


poznam« in odšel? Tega ni nikoli rekel, lahko pa bi to po­ mislil, vidi ga tako pogosto, da mu ga morebiti ne bi bilo več treba videti. Soňa vstane s stola in strese jutranjo haljo s sebe. Hitro se preobleč pa delat, drugače bom nedeljo presanjarila v tej čudni čemernosti. Če predolgo ostane v  jutranji halji, si krajša dan, jutranja halja jo drži v polspancu, vsiljuje ji ja­ love misli, brez katerih bi čisto lepo shajala. V jutranji halji se ne da dobiti nobenega dela. Če bi se dalo, bi že dolgo vsi delali v jutranjih haljah. Pa že več ljudi dela brez jutranje halje, več ljudi dela golih. In danes lahko tudi jaz delam gola, si je rekla Soňa. Če Jana ni tu. In se je vzradostila. In tudi pred okni se lah­ ko sprehajam – gola. In poskusila se je zibajoče sprehoditi pred okni – gola. In tudi z okna se lahko nagnem – gola. In odmaknila je cvetlična lončka in odprla okno in se de­ jansko nagnila ven – gola. In tudi tistemu nekomu tam čez, če Jana, zaradi katerega tega ne morem, ni tu, lahko pomaham – gola, in od daleč pošljem poljub – gola. In vzradoščena, nasmejana je pomahala tja nekam nasproti – gola, in ne da bi pogledala, komu, je tistemu nekomu nasproti po zraku poslala poljub – gola. Ko pa je zapirala okno, je opazila nekakšno senco, tam čez, v oknu, in ko je izostrila pogled, je uzrla moškega, še mladega, kar čednega moškega, ki ga vendar ne bi smelo biti tam, pa je tam kljub temu bil. Videla ga je, materiali­ zirani privid in legendo, Janovo strašilo, videla ga je, kako kleči na okenski polici, ker ravno pomiva to svoje zagle­ dano okno, kleči poleg vedra s toplo vodo in detergentom in gleda zelo presenečeno, skorajda prestrašeno, z nastežaj odprtimi usti: Tega ne poznam. 11


Soňi je začelo razbijati srce in sunkovito je zaloputni­ la okno, da je šipa malodane padla ven. Kljub temu zvo­ ku in kljub bučanju v glavi je od zunaj zaslišala nekaj kot krik. Rekla si je, da mogoče kaj kliče nazaj, ampak temu vendar ne sme posvečati nobene pozornosti, in oknu je pokazala hrbet. Še pretresena, pa vendarle mirnejša, je od­ šla v spalnico. Oblekla si je hlačke in modrček, odločena, da ne izpusti niti enega kosa pripravljene obleke, vključno z barvnimi nogavicami, ki jih nosi samo za doma. Sprane in zguljene hlače ter razvlečeno zelenkasto majico je povle­ kla z naslona stola, kamor jih je odložila včeraj. Tja ne bo več pogledala, se je odločila. Never more. Pa tudi če bi jo na kolenih prosil. Odprla je pravšnjo knjigo na pravšnji strani. Toda kot da bi še vedno gola stala ob oknu, se ji vrača eno in isto. Začudeni obraz pomivalca oken. Morebiti me pa ta člo­ vek drugače ne opazuje, morebiti je pa samo moral pomiti okno … Kako sem si sploh lahko mislila kaj takega? Da me opazuje? Da preži name? Ima zadovoljno lastno življe­ nje in nima potrebe ljudem z oken kratiti zasebnosti. In ko se je uzrla v šipi knjižne omare, je imela občutek, da je strašansko neprivlačna. Celo v  primerjavi s  knjigami. Še posebej v primerjavi s temi knjigami. Soňa se je morala situaciji nasmejati. Kako je ni bilo nič sram, kako brezsramno, ja, to je prava beseda, kako brezsramno se je postavila na ogled tujim očem, kako se je razkazovala, in to je treba uživaško zlogovati, da bi prišla do izraza ta izjemnost, raz-ka-zo-va-la pred oknom in kako je on malodane padel s tistega okna. Izključeno je, da bi gledal kaj drugega. Gledal je njo, da je malodane padel z okna. Morda ta pogled ni bil ravno občudujoč, morda 12


je bil samo radoveden, pa kaj. Mora si priznati, da jo to veseli. Ponavadi si ne prizadeva biti v središču pozornosti. Zmeraj kadar si za to prizadeva, se ji maščuje, da je verjela vase. Ampak včasih je pa prijetno, če pritegne pozornost, ne da bi si za to prizadevala. Včasih je to prijetno, pa naj se še tako prepričuje o nasprotnem. Čeprav – neprijetnih primerov je več. Seveda. Mora si priznati: kadar si je sama sebi všeč in se počuti privlačno, bi si želela, in to se ji zdi logično, da se onile moški spotakne, ko se ozre za njo, onile pa zaleti v steber, drugi pade s kolesa (lahko tudi z zi­ darskega odra, zakaj pa ne), naslednji karambolira, klepar pade s strehe, tlakovalec pa se udari s kladivom po prstih. Zelo močno. Kot da bi veljala enačba privlačna je enako pogubna. Tako sprevržene predstave ima. Da samo greš pa že pehaš v nesrečo. Ni treba, da je ta hoja smrtonosna, ne, ne terja tega, ampak vsekakor mora kaj povzročiti. Ker če ničesar ne povzroči, je, kot da je ne bi bilo. In takšne hoje obstajajo. In takšni odnosi. Kar se ji zdi sploh najodvrat­ nejše. Ljudje, ki živijo skupaj, ne da bi si karkoli povzroča­ li. Pa ni treba, da bi bil to ravno padec s strehe. Spomnila se je na svojega znanca, na desni roki mu manjkata konici prstov – sredinec nima enega členka, ka­ zalec dveh. Na tem ne bi bilo nič posebnega. Ampak kako jih je izgubil! Soňa se, kadar si to zamisli, zmeraj razneži. To je tako fantastično lepo … Včasih se s tem dobesedno opaja. Namreč: izdeloval je darilo za svojo ženo. Hitel je, da bi pravočasno dokončal – nemara podstavek za pod lo­ nec ali kuhinjsko desko, samo hipec ni bil zbran, najbrž je mislil na njeno skorajšnje veselje, pa si je pooblal tri člen­ ke. To je že samo po sebi lepo in bo do smrti osmišljalo te skrajšane prste. Nemara si lahko očita, da je delo prelagal 13


na zadnji trenutek, toda trud, ki ga je vanj vložil, je bil iskren in pristen. Že samo po sebi je to pomenljivo. Če pa k temu prištejemo še dan, ko se je to zgodilo, je očaranost brezmejna. Zgodilo se je na predbožični dan pred božično večerjo (tik preden naj bi vsi posedli za božično mizo)! To je bilo potem darilo za ženo – zanjo si je pooblal dva prsta! Komaj se je Soňa raznežila, se je oblekla v domače cu­ nje in si sklenila pripraviti delo za naslednji dan, da ji v na­ glici ne bi bilo treba »oblati prstov« – saj ne, da bi imela kaj proti temu, vendar ni šlo za darilo Janu, pač pa za navadno službo. Toda brž ko se je usedla in prižgala računalnik, se ji je glava obrnila proti oknu – bilo je kot nedokončan pogovor. Okno nasproti je ostalo odprto nastežaj, vendar v njem ni zapazila nobenega premikanja. Skril se je, ve, da ga bo majčkeno čakala. Šele zdaj je – bolj s perifernim vidom – opazila prevrnjeno vedro na okenski polici. Milnica je še vedno curljala čez rob na zid in nič ni kazalo, da bi kdo nameraval kaj ukreniti glede tega. Res čudni načini za iz­ livanje umazane vode z okna. In moški se ji je takoj malo priskutil. Toda hkrati jo je začel privlačiti z novo močjo. Jan nikoli ne bi pustil takega razdejanja za sabo. Pa tudi nikoli ne bi pomival oken, se je namrdnila Soňa. Morebiti pa je tisti tam samo raztresen … Tekel je k telefonu ali od­ pret, prekucnil vedro in se še ni vrnil. Morebiti. Opazovala je nasprotno okno in uživala, da to lahko počne nekazno­ vano. Ampak kaj če jo bo zagledal, ko se vrne, kako neki mu bo to razložila? Pa mu je sploh dolžna karkoli razlagati? Kaj če bi tudi jaz začela pomivati okna in bi tudi on po­ mival okna in bi lahko vzklikala drug proti drugemu kot 14


pomivalca oken? Vzklikala čez dvorišče – od okna do okna kot vaški opravljivki z ganka na gank. Teh že skoraj ni več – vaških opravljivk. Ali pa so, samo da brez gankov. Vaške opravljivke obstajajo. Te ne izumirajo. Soňa se je z nasme­ škom zazrla v nasprotno hišo. Lahko bi imeli ganke. Lepše bi bilo. Čeprav po drugi strani te vaške opravljivke … Se pravi, da je bolje, da ni gankov, da pa so drevesa. Recimo ta jesen pred najinimi okni, zaradi katerega nama ni treba kupovati zaves, ali tisto drevo tam čez. Le katero drevo je to? Soňa je zapičila pogled v liste nasprotnega drevesa, pernati so, ampak jesen to ni pa tudi akacijo bi prepoznala. Katero drevo je to? je Soňa spraševala neko nevidno go­ vorečo enciklopedijo. Rada bi odprla kakšno vidno, toda mar more porabiti popoldne za iskanje enega butastega drevesa? Jan bi popoldne porabil za iskanje enega buta­ stega drevesa, zanj bi bila to pustolovska odprava po spo­ znanje in si tistega časa niti slučajno ne bi očital. Gledala je to drevo in že sklenila drevo pustiti pri miru, vedro pa tudi, okno prav tako in moškega v vsakem primeru, ko je zagledala nekaj, kar jo je utrdilo v prepričanju, da tega ne more. Na eni skrajni veji, približno sredi velike krošnje, čeravno s svojega položaja ni mogla videti celega drevesa in niti ne točno uganiti njegove višine, je uzrla nekaj rde­ čega. Intuitivno je preverila vedro – še vedno je ležalo na okenski polici, le da voda ni več tekla iz njega. Zdaj ni bilo nobenega dvoma več, da je to cunja za pomivanje oken. Tista, s katero je pred par minutami moški pomival svoja okna. Še enkrat je pogledala prevrnjeno vedro. Zavrtelo se ji je v glavi. To se ji je zdelo tako fantastično, da to ni mo­ gla biti resničnost, hkrati pa je to morala biti resničnost. Ker kaj je bolj fantastično? Že ničkolikokrat si je želela, 15


da bi bilo to, kar se lahko zgodi in kar se ne more zgoditi, jasno določeno, da bi med enim in drugim potekala jasna meja. Ampak kot da je nihče ne bi hotel uslišati, pa čeprav je to tako perfektna ideja. Ves čas gre za dogovorno mejo, vsak jo premika ali zmanjšuje, pri tem ni nobenega reda! Obenem pa jasno čutimo, kaj se ne more zgoditi, kaj se lahko zgodi, kaj bi se lahko zgodilo in kaj prav nikoli. Kaj je videla takrat, ko je opazovala moškega, kako previdno stopa, se pomika po zidcu muzeja od enega okna do dru­ gega? S črno krinko, z nabasano polivinilno vrečo? Je bil to rop? Sredi belega dne? Pred toliko pričami to ni mogel biti rop. Prej umetniško dejanje ali stava. Morda pa tudi film. To ni mogel biti rop. Ali pa ja? In tole? Se je to zgodilo ali si samo domišlja? Obrnila se je od okna. Kaj bi vendar slišala še skozi zaprto okno, si je rekla Soňa. Kakšno kričanje – njegovo ali pa od drugih, ob tem času je vendar precej ljudi doma. Ni mogel kar tako, ne da bi opazila … Kaj bi slišala. Zagnala je računalnik. Toda še vedno ni zbrana. Spra­ vlja jo ob živce, da nič ne sliši. Čisto nič. Zdaj je to dru­ gačna, zato pa toliko hujša tišina. Kako bo izvedela? Da se je to zgodilo – da se to ni zgodilo? Šla bo tja in vprašala. Pa ve, kako je temu moškemu ime? In kaj bo vprašala? Pa saj ni nič videla. Samo prevrnjeno vedro in cunjo na drevesu. Trenutek, ko bi se to lahko zgodilo, je zamudila. Oprostite, a je v tej hiši mogoče kak moški padel z okna? Skrbi me zanj … Zakaj vas pa skrbi zanj? Ste sorodnica? Ne, danes sem ga prvič videla. Potem vam pa ne moremo dati nobenih informacij, bo rekel hišnik ali zdravnik ali policaj. Izgovorili bodo ta stavek (mogoče vsi naenkrat) in 16


me poslali ven ne glede na to, ali imam morebiti informa­ cije jaz … Kaj pa oni vejo? Jaz vem več. Kot storilec. Odprla je mapo z napol dokončanimi datotekami. Toda ni se mogla spomniti, s čim pravzaprav je v petek končala in s čim je hotela danes začeti. Morala se je spet zasukati proti oknu. Ni pričakovala nobene spremembe. Hotela je samo preložiti obveznosti na kasneje. Zato jo je preseneti­ lo, ko se je sprememba pojavila. Čez okno je bil zdaj razpet rdeče-bel trak in za njim je blisnil moški v uniformi. Mo­ ški v policijski uniformi. Kaj to pomeni? Soňa si je morala z roko pokriti usta, da ne bi kriknila. Spotila se je. Kot da bi vsa zadrževana vlaga naenkrat udarila iz por. Težko je dihala. Pokrivala si je usta in težko je dihala. Se pravi, da je vse res. Zgodilo se je! O tem ne more več dvomiti. Ne sme več. Res je. Če bi ravno pomivala okna, bi od razbur­ jenja padla dol. Le kako se je počutil, moj bog? Kako se je počutil? Ko je padal. Kaj si je mislil? Je sploh utegnil kaj misliti, je utegnil kaj pomisliti? Kaj je naredil, ko se je približeval tlom? Kaj je naredil? Se sploh še da kaj narediti? Kako čudni trenutki. Kako strašno čudni trenutki … Pa jih nekateri kar sami izzovejo. Vržejo se v prazno in se po­ tem rešijo. On pa ne. On ne! Ali imajo tam, na dvorišču, na drugi strani, prav takšno betonsko ploščad kot mi? Mi imamo pred okni betonsko ploščad. Imajo tam mogoče gredico z vrtnicami? Ali nasajene grme? Ali pa samo travo? Gosto raščeno, bujno, svežo, mehko travo. Upam, da ja. Kako to zveni na travi, kako to zveni na betonu? Zmešalo se ji bo. Gotovo se ji bo zmešalo. Rada bi kričala, kričala od nemoči, pa si pokriva usta, da bi vse zadušila. Krivec je! Krivec!!! Mora se javiti. Mora to priznati. Mogoče je to videti kot nezgoda, kot nesreča, ki se od časa do časa 17


pripeti. Mogoče niti ne bodo nič preiskovali, primer se jim zdi jasen. Ko ga bo pregledal patolog, bo ugotovil, da je smrt nastopila zaradi padca iz četrtega nadstropja in nikakor ne zaradi krogle, izstreljene z nasprotnega okna. Nihče ne bo pomislil na umor. Poškodba ne kaže nanj. Toda Soňa dobro ve, da je bil umor. Soňa to zelo dobro ve. Pa saj si je želela, da bi zaradi nje moški padali s streh, s koles in recimo naravnost v kanale. Pa saj si je to želela! Tako zelo je hotela dobiti potrditev za svoje čare in zdaj se ji je ta želja izpolnila. Uzrla je vso njeno temno globino. In strmoglavila vanjo. Kadar Janu kaj pade, kadar kaj izpusti, kadar kaj ušpiči, zavije z  očmi in reče: Ojoj. Kaj pa lahko rečemo, kadar koga čisto po pomoti, nekako neumestno ubijemo? Soňa bi najraje rekla: Ojoj, si nadela skesan izraz in čez par mi­ nut na to pozabila, ker se vendar dogajajo hujše reči. Am­ pak hujše reči se ne dogajajo več. V tem trenutku. Ni več mogoče, da bi se zgodila hujša reč. Zato Soňa ne more reči ojoj, zato na to ne more pozabiti. Nedolžni ojoj ji je enkrat za vselej odvzet. Še zadnjič pogleda v  nasprotno okno in ostrmi. Ob oknu zdaj stoji ženska, ženska v  turbanu. Prava ženska, pomisli Soňa, kajti samo prave ženske si znajo zavezati tur­ ban. Tega Soňa nikoli ni obvladala, brisačo zmeraj samo nekako čudno zavije, da se ji tako ali tako takoj razveže. Turban je podoba duše, si je rekla Soňa, podobno kot miza. Ženska v turbanu zamišljeno gladi okensko polico, gleda svoje roke. Poleg nje prekucnjeno vedro. Opazi ga in ga postavi. Zatem se malo nagne skozi okno, si hitro po­ krije usta z obema rokama in steče v notranjost stanovanja. Rdeče-beli trak je ostal nedotaknjen. Se pravi, da na be­ 18


ton, pomisli Soňa. Na beton, ne na trato, jekne z glasom, ki ga ne prepozna. Njegova ženska ga je zdaj videla prvič od trenutka, ko je prišla iz kopalnice. On je šel pomivat okna in ona si je šla umit lase, zaradi močnega toka vode ni nič slišala. Zaprla je vodo, ovila prho okoli pipe in si skrbno zavezala turban. Niti si še ni razmazala vse kreme, na čelu in na bradi sta ji ostali beli lisi, kar zasliši zvonec pri vratih. Zdaj? Danes? Zakaj? Ženska ne hiti. Mogoče niti niso hoteli pozvoniti na naš zvonec, mogoče so se zmotili. Ali pa samo hočejo v hišo, da bi nam v nabiralnike zbasali letake. Zakaj naj bi odprla? Ženska si z nežnimi urnimi prsti zbrano vtira kre­ mo v kožo. Ni ji treba hiteti. Nedelja je. Toda zvonjenje se ponovi. Ženska se zmrdne. Ne, hočem imet mir. Zvonec zdaj drdra čedalje vsiljiveje in ženska od utrujenosti zapre oči in si z mehkim tapljanjem masira obraz, ne, nihče je ne bo prisilil, da bi pohitela, nihče je ne bo prisilil, da bi končala ta pomirjujoči postopek. Nihče! Ves teden hiti, od trenutka, ko odpre oči pa do takrat, ko jih zapre. Ne bo hitela, če ima prost dan. Enostavno ne. Nihče je ne bo prisilil k temu. Zvonec zdaj drdra neprekinjeno. »Usrani mulci!« se olajša in prav vseeno ji je, koliko bi bili ti mulci lahko stari. Odtrga se od zrcala, opusti ma­ siranje in z  mastno roko zgrabi za kljuko. »A ne moreš odpret, če sem jaz v kopalnici?« besno zavpije. Nobenega odziva. No, prav. Napoti se k vratom. Malodane že prime za kljuko, ker mulci gotovo zvonijo spodaj, in torej za­ dostuje zatuliti v domofon, ko se spomni, da je nenaliče­ na. Totalno, popolnoma nenaličena. Ne bom jim naredila tega veselja. To pa že ne. Vrne se v  kopalnico. Vsaj črte pod očmi. Hitro si potegne pod njimi. Zdaj lahko odpre 19


in zatuli: »Pustite te zvonce pri miru, mulci usrani. Pa da mi takoj zginete, če ne, vam bom že pokazala hudiča!« In odločno odpre vrata, češ da bo samo stekla dol, potem pa se v šoku umakne nazaj v stanovanje in si položi roko na srce kot kaka stara preplašena baba. In moška v uniformah, dva sta, ji rečeta: »Vaš mož je padel z okna. Dobili smo prijavo.« Ona prestrašeno jekne in hkrati odkimava z glavo. »Pa saj je doma. Z nobenega okna ni padel.« Soňa vse to vidi in si zakriva oči. Uboga ženska. Kdo jo bo potolažil? Zmeraj se je bala višin. Nočem biti v če­ trtem nadstropju, je pravila. Kupiva tistega v drugem. Če človek pade iz drugega, se to da preživet. Jaz nočem višje. Ne skrbi, jo je miril mož. Če gre za okna, jih bom jaz po­ mival. In tega se ženska spomni, ko ji to policista potrpež­ ljivo ponavljata. Vaš mož je padel z okna, padel je z okna, padel je z okna … Večkrat jima ni bilo treba reči, bilo je jasno. To je vendar četrto nadstropje. Preden je to dojela, sta pred okno napela rdeče-beli trak. Stresla je z glavo in se namenila tja, h kraju nesreče. Eden od njiju ji je zastavil pot, vendar mu je drugi pomignil, naj stopi stran – ne bo skočila. Samo prepričati se hoče. Tisti hip je Soňa zagleda­ la žensko v turbanu, kako gladi okensko polico. Moram k njej, je zbodlo v Soňi. Mora tja. Vsaj opravičila se ji bo. Rekla bo: »Oprostite, da sem vam ubila moža.« Ugriznila se bo v ustnico, pobe­ sila oči in skomignila z rameni: »Včasih se mi to zgodi.« In predlagala višino odškodnine. Ampak kaj če se bo ženska zmrdnila? Kaj če se bo zmrdnila z zavestjo premoči tiste, ki si zna turban zavezati tako, da se ne razveže, niti kadar se nagne z okna in zagleda svojega moža mrtvega? Kaj če 20


bo Soňo zaničljivo premerila od glave do pete in od pete do glave in se odzvala: »Kaj mi boste vi dajali? Taka revica! Taka revica ne bi bila zmožna ubiti mojega moža …« In Soňa se bo samo ponižno odmaknila od vrat in se zjokala na stopnicah, ker je ta ženska izrekla njene dvome. Zaradi nje moški ne padajo z oken. Le kako je lahko temu verjela? Ne sodi med ženske, o katerih se sanja. Je ženska, s katero se živi. Morda se je enostavno ustrašil. Morda je očaranost za­ mešala s strahom in občudovanje s studom. Mar mu je ta zadnji izraz otrpnil na obrazu? Bi ga mogoče lahko videla? Preden ga naložijo v pogrebni avto … Se prepričala. Kakor se je ona prepričala, da je mrtev. Moram tja, je špiknilo v Soňi. Moram ga še enkrat videti, si reče Soňa in se samo­ dejno preoblači s  pogledom, uprtim v  žensko v  turbanu na nasprotnem oknu. Še počeše se. Ne zastavi si vpraša­ nja, zakaj, ampak se počeše. Morala bi že iti, pa se še kar mudi pred zrcalom. Odloči se, da si bo popravila črno črto pod očmi in si usta namazala z rdečo šminko. Pa saj grem k ženski, pomisli. K ženski, ki me bo zaničljivo premerila: »Ne, vi ga ne bi bili sposobni ubiti.« Soňa gre v spalnico in se preobleče v svojo najizzivalnejšo majico. Potem si sleče kavbojke in se stlači v oprijeto krilo do kolen. Te kombi­ nacije skoraj ne nosi. Jan tega ne mara preveč. Iz škatle potegne visoke črne škornje iz bleščečega usnja. Te kom­ binacije pa sploh ne nosi. Ampak ona je vendar morilka. Te misli si ne pusti vzeti. Ali ne more biti nikoli nevarna? Zakaj naj bi bila samo neškodljiva? To je hudičevo resna zadeva … In zelo žalostno je, da se bo Jan temu smejal. Ko mu bo povedala, se bo začel smejati in jo bo uščipnil v  lice: 21


»Pejd no pejd. Kaj si pa izmišljuješ? A ti je bilo dolgčas brez mene?« In to bo še hujše, kot če bi jo v lice uščipnila tista ženska. Ta še lahko ima kakšne dvome, ki jih za no­ beno ceno ne bo pokazala. Ampak Jan? Ta nima nobenih dvomov. Ta je enostavno prepričan, da ona česa takega ne bi bila zmožna! Od okna jo preganja zato, da ne bi kdo kaj naredil njej, ne zato, da ne bi komu kaj naredila ona. To bo gledal, ko bo našel prazno stanovanje, edinole s sporo­ čilom, da sedi v priporu in da se vrne šele čez nekaj let, naj si vse uredi po svoje, predvsem pa naj si kupi zaveso, ker je z jesena odpadlo že malodane vse listje. In prav gotovo mu ne bo napisala, naj si to zaveso kupi predvsem zaradi ženske tam, na drugi strani, zaradi ženske za oknom, ki jo je Soňa spremenila v vdovo in ki bi se Soňi zato lahko maščevala na Janu. Soňa noče misliti na to, pa mora. Bi rada videla mrtve­ ga Jana, izraz, ki mu je otrpnil na obrazu? Soňa se začne tresti. Ni slutila, da se bo tako končalo. Ona bo šla v arest, Jana pa bo ta ženska umorila na enak način, kot je Soňa tistega moškega. Vse to pa samo zato, ker sta cincala in nista kupila zavese.

22


Klic šišk Prijazen nasmeh na njegovem obrazu se mu ta trenutek ni prav nič prilegal, kot bi se v njem nekaj zlomilo, česar Parfjon nikakor ni mogel sestaviti, naj se je še tako trudil.2 – Fjodor Mihajlovič Dostojevski, Idiot V mrakobi delavnice je Richard s  prsti mel razčeperjen bedeguar. To je bila pravzaprav samo kroglica nerazvitih lističev. Na grmu je bedeguar ognjeno žarel. Pod svetilko je vztrepetal v celi paleti barv. Richard je iz niza skrbno po­ ravnanega orodja brez pomišljanja izbral skalpel. Bedeguar je položil na delovno mizo in konico skalpela zasadil tja, kjer je slutil sredino. Dlje ni prišel. Bedeguar je bil preveč olesenel. Richard je uporabil žagico. Eno ličinko je seveda prerezal. Z žagico jo je pometel v vedro za odpadke. Druge ličinke so se stiskale v svojih celicah, vrtele so se in sukale, zaznale so svetlobo. Richard je zgrabil fotoaparat, naredil par makroposnetkov, potem pa ugasnil luč in prebujene ličinke, kot že tolikokrat poprej, pustil na mizi. Potihem je za sabo zaprl vrata, zaklenil in ključ spravil v zadnji žep kavbojk. Po stopnicah je znal stopati tako tiho, da je mimo Eme, zleknjene pred plazemskim zaslonom, smuknil neopazno. Komaj je čakal, da fotografije pošlje Velleiusu in v predmet sporočila napiše zsmsjevski: Naloga opravljena! Rad je imel opravljene naloge. 2 Fjodor Mihajlovič Dostojevski, Idiot, prev. Drago Bajt (Ljubljana: Modrijan, 2013), 219.

23


Sicer pa ni občutil nič posebnega. Nad čim se je Velle­ ius tako navduševal? »Pred prvim rezom ves gorim,« mu je pripovedoval. »V katerem stadiju jih bom ujel? Koliko jih bo tam? Je z njimi morda tudi kak komenzal? Povem vam, Richard, da mi zmeraj kar kri utripa v sencih. Pri hrastovih šiškah se še nekako obvladam, razrezal sem jih že toliko, da ka­ kega bistvenega presenečenja ne morem pričakovati, pri šipkovih šiškah, torej pri be-de-gua-rjih,« je uživaško izgovarjal, »pa se ne poznam. To je, kot da bi naredili prečni rez skozi hišo in si mogli podrobno ogledati vse njene špranjice, skupaj z  njenimi stanovalci. Kot da bi prodrli v  osrčje novoodkritega planetoida! Nate,« je ta­ krat rekel Velleius in Richardu s  tresočo roko obredno podajal bedeguar, velik kot breskev, »poskusite, pa boste razumeli.« Richard je dar sprejel stvarno kot reklamni predmet s tiskovne konference in obljubil, da bo poskusil. Ponava­ di je reklamne vzorce zmetal v predal in jih čez čas vrgel stran, Velleiusovemu navdušenju, za razliko od navdušenja raznoraznih piarovcev, pa je na svoje začudenje mehkužno podlegel. Bil ga je nenavadno vesel. Redkokdaj je videl tako prevzetega človeka. Za nameček pa še prevzetega nad tako bizarnimi tvorbami na rastlinah. Če je govoril o čem drugem, je kar zbledel. Če je govoril o šiškah, je kar sijal. Tudi Richard si je želel sijati. Velleiusa je obiskal predvsem zaradi njegove arhitektu­ re. Pogovor se je odvijal v čudni okrasti bulasti stavbi, pri­ lepljeni k strehi običajne železobetonske pisarniške kocke. Richard je stavbi familiarno pravil »novotvorba«, Velleius je to popravil v nežno »bulico«. 24


»Razumite to recimo kot zaklinjanje. Ampak ne misliva takoj samo na raka.« Ko je Velleius gladko prešel na svojega konjička – šiško­ tvorne žuželke –, je Richard v Velleiusovih stavbah prepo­ znal zgolj domiselne kopije teh žuželčjih bivališč. Tudi Richardovo bivališče je bilo kopija. Kopija hiš, fo­ tografiranih v lifestyle revijah, za katere je od časa do časa pisal prispevke. To je bilo varno. Ni se mogel zmotiti, osra­ motiti, osmešiti. Še drevesa za vrt si je dal posaditi že od­ rasla, da mu ne bi bilo treba gledati njihovega odraščanja in da se v mladju ne bi mogle skrivati potepuške živali niti ljudje. Po srečanju z Velleiusom je dal tja posaditi še hrast. »Kmalu se boste naučili na podlagi neznatnih luknjic določiti, katero bitje se je iz šiške pregrizlo ven, katero pa noter.« Richarda je fascinirala Velleiusova fascinacija. Z  vese­ ljem je gledal Velleiusovo trepetanje in poskakovanje, z ve­ seljem mu je podajal predmete, ki jih je Velleius razmetaval okoli sebe, in z veseljem ga je opozarjal na pasti prostora, ki jih je Velleius v  stanju zamaknjenosti kaj zlahka spre­ gledal. Do šišk pa je ostajal ravnodušen. Upal je, da se bo to spremenilo, brž ko bo s šiškaricami stopil v tesnejši stik in doumel, kako pravzaprav ustvarijo šiško. Potreboval je kakega konjička. Bil je že v štiridesetih, pa ni imel še no­ benega. Šah je bil preveč statičen in atletika preveč dina­ mična. Ni se maral potiti in ni maral posedati. Zbiratelj ni bil že po značaju, gojitelj in rejec tudi ne, od vsega mu je zadoščal po en kos. Za branje si nikoli ni vzel časa. Bral je izključno raziskave. »Profesionalcem manjka strast,« se je Velleius zazrl v Ri­ charda s svojevrstno poniglavostjo, »amater si stvari domiš­ 25

Profile for KUD Police Dubove

Ivana Myšková: Bele živali so zelo pogosto gluhe (odlomek)  

Knjiga češke pisateljice vsebuje enajst kratkih zgodb, ki jih odlikujejo absurdna fabula, ekscentrični liki in prefinjen humor. Naslov Bele...

Ivana Myšková: Bele živali so zelo pogosto gluhe (odlomek)  

Knjiga češke pisateljice vsebuje enajst kratkih zgodb, ki jih odlikujejo absurdna fabula, ekscentrični liki in prefinjen humor. Naslov Bele...

Advertisement