Page 1


Berkova Knjiha z rdecimi platnicami.indd 4

22.Nov.2016 12:15


Minoli Salgado MALO PRAHU NA OÄŒEH

Salgado_Malo prahu.indd 1

18.12.2017 21:06:11


Naslov izvirnika: A Little Dust on the Eyes © Copyright by Minoli Salgado, 2015 Under license from Peepal Tree Press, Leeds (www.peepaltreepress.com) © Copyright for Slovenian edition by Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2017 © Copyright for translation by Ana Jasmina Oseban, 2017 Projekt je v okviru programa Ustvarjalna Evropa podprla Evropska unija.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana  821.111-311.2  SALGADO, Minoli          Malo prahu na očeh / Minoli Salgado ; prevedla Ana Jasmina Oseban. - 1. izd. Vnanje Gorice : Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2017. - (Zbirka Eho ; 14)  Prevod dela: A little dust on the eyes  ISBN 978-961-7020-19-9  290748416  www.policadubova.org www.knjigarna-bookshop.eu

Salgado_Malo prahu.indd 2

18.12.2017 21:06:11


Minoli Salgado MALO PRAHU NA OÄŒEH

Prevedla Ana Jasmina Oseban

Salgado_Malo prahu.indd 3

18.12.2017 21:06:11


Za Shauna

Salgado_Malo prahu.indd 4

18.12.2017 21:06:11


zamiži, da bi spregledal z drugim očesom razširi roke, če bi rad bil objet Rumi

Salgado_Malo prahu.indd 5

18.12.2017 21:06:11


Salgado_Malo prahu.indd 6

18.12.2017 21:06:11


Sedem let, preden je Renu Rodrigo objavila študijo Pripis k letom terorja, je moški, na podlagi katerega je bila ta povečini zasnovana, izginil v okoliščinah, ki so pritegnile svetovno pozornost. Vse razpoložljive podrobnosti o življenju in navadah Bradleyja Sirisene so v študiji skrbno katalogizirane: njegovo poreklo – bil je potomec plačancev, ki so v devetem stoletju odpluli s Koromandijske obale in se naselili na skrajnem jugu otoka –; skromna izobrazba, pridobljena v lokalni vaški šoli, ki je bila pogosto dlje časa zaprta, saj so to ob grožnji smrtne kazni zahtevali tamkajšnji uporniki; jezikovni tik, zaradi katerega je med govorjenjem v rednih presledkih sesljaje vdihaval zrak skozi krčevito priprte ustnice, in njegovo trdovratno vztrajanje, da nima rok, da so mu jih ukradli med spanjem, skupaj z  njegovim očetom, ki je izginil neke majske noči, ko je sijala polna luna. Ta domnevna izguba udov je njegovo mamo najprej zaskrbela, pozneje pa jezila. Ostala je brez moža, zdaj pa ji pri služenju denarja ni mogel pomagati niti lastni sin. Odločitev, da ga prepusti v oskrbo svojim staršem, so mnogi dojeli kot razumljivo in neizogibno. Težko pa bi presodili, v kolikšni meri je to vplivalo na sina, ki je zdaj breztežno zvonil z mrtvimi rokami. Sčasoma Rodrigova ni več razločevala med dejstvi, ki so se nanašala na izginotje Sirisene starejšega, in tistimi, ki so se nanašala na invalidnost njegovega sina. V deželi, ki uradno ni priznavala ugrabitev manj pomembnih državljanov, 7

Salgado_Malo prahu.indd 7

18.12.2017 21:06:11


se je žalovanje zateklo v edini dom, ki ga je sprejel: v meje zasebnega. Na vsakem koraku so se odvijali eksorcistični rituali, ognji so goreli do zore. Fant pa takega olajšanja ni bil deležen. Njegovo telo je izrazilo izgubo v neuporabnosti rok. Nikogar več ni mogel objeti. Ni mogel več pisati. Zato je povsem primerno, da študija njegovega življenja ostaja brez razrešitve. Ni dokaza, da bi izginil v katastrofi, ki so jo mednarodni mediji poimenovali ›južnoazijski cunami‹. Rodrigova je lahko z gotovostjo zabeležila samo to, da so ga pogrešali od 26. decembra zjutraj, ko je odšel na obisk k nekemu prijatelju. Tudi ta prijatelj je izginil. Nekaj tednov pozneje, ko so cesto, po kateri so nazadnje videli hoditi mladeniča, očistili vseh razpadajočih ostankov človeških hiš, življenj in služb, je Rodrigova opazila, da se je Bradleyjeva mama sprijaznila z dejstvom, da bo pogrešanega moža in sina poslej našla samo še ob brežinah svojega srca.

8

Salgado_Malo prahu.indd 8

18.12.2017 21:06:11


I BRIGHTHELM

Salgado_Malo prahu.indd 9

18.12.2017 21:06:11


Salgado_Malo prahu.indd 10

18.12.2017 21:06:11


zvezdica Drugo za drugo je zastrla senca. Opazovala je, kako tema kamnitih stopnic vsrkava Hannahino umikajočo se silhu­ eto. Zadnje, kar je videla: bled otroški obrazek nad Han­ nahino ramo in zvezdico dlani, ki maha v slovo. Savi se je zavila v šal, z morja je pihalo. Oddaljeni stebri svetilk na promenadi, ki so brlele skozi pršec, so jo spominjali na blede slapove mladih kokosovih cvetov v zlatih poročnih vazah, katerih voščene popke je v otroštvu tako rada trgala s pecljev. Spet so se pojavili, toplo so žareli proti morju. Zdaj je bila že vajena zdrsov, ki so jo sprva tako vzne­ mirjali. Pričakovala jih je, v tej deželi sprevrnjenih in spre­ vračajočih se stvari, kjer so se hribi vzpenjali in spuščali v gladkih, brezlistnih odmevih, vzvalovani kot zmrznjeno morje, medtem ko se je morje utelešalo v trdem valova­ nju kremena, razlomljenem v ostre skale na obrežju. Bri­ ghthelm se je razprostiral med temi ponavljajočimi se lini­ jami sivega hribovja in valov, včasih kot prostor možnosti, drugič kot minljive sanje. Sprehodila se je po vijugastih ulicah, ki so se širile v vrtove, v svetlobi, ki je vodila v temo, čez pomol, ki jo je neustavljivo vodil nad morje. Ko je ko­ rakala nad plivkajočo vodo, jo je obšlo, koliko sebe pušča za sabo. Vrtiljaki in vlakci so dvigali turiste v oblake, jezik se je kaotično zapletal na ustnicah. Ta kraj je bil zmožen premikati čas in prostor, sem je deževalo z  drugih obal. 11

Salgado_Malo prahu.indd 11

18.12.2017 21:06:11


V njegovem srcu so bile kraljeve sanje Azije – zaobljena in valovita zgradba, ki so ji ljubkovalno rekli Paviljon; prin­ čeva kaprica, stranska predstava, katere turkizni minareti in sončniki palm so zastirali skrotovičene rdeče in zlate zmaje. Savi se je z oprtanim nahrbtnikom sprehajala po uličicah nakupovalne četrti Lanes in se umikala množicam, mo­ škim in ženskam, ki so prihajali iz trgovin, svetlečih se kot letališke revije, ali pa večerjali al fresco v  filmsko slavnih hotelih z razgledom na morje. Ko so hiteli mimo nje, je zaslutila njihove sončne dopuste, zagorelost kože, tako drugačno od njene temne polti, njihovo gladko, naoljeno kožo in svoje suhe roke – nasprotje, ki jo je opominjalo, da je sama. Nenehno je zadevala ob ljudi, hitela je namreč, njen nahrbtnik pa je bil obtežen s knjigami. »Oprostite,« je re­ kla, kadar je kdo trčil obnjo. »Že v redu,« je vsakič znova odgovarjala namesto nič hudega slutečega neznanca in se pri tem poigravala enkrat s  škotskim zavijanjem, drugič z razvlečeno amerikanščino ali z različico nemškega nagla­ sa. »Mi lahko poveste, kako pridem do ... Imate mogoče trenutek?« Seveda je niso nikoli opazili, nikoli ji niso odgovarjali. Samo nadaljevali so svojo pot, kot da je nevidna. Tlakovane ulice so bile preozke za štrleče trgovinske iz­ veske, kakršni so krasili njeno rojstno mesto, izveske, ki so se iztezali in tekmovali drug z drugim. Ustavljala se je pred izložbami, ozaljšanimi z lučkami, sijočimi kot z bleščicami prešita oblačila onstran stekla, stopala je v ozke prehode in s prsti drsela po krilih, medtem ko so ji v mislih vznikale 12

Salgado_Malo prahu.indd 12

18.12.2017 21:06:11


podobe sarijev, šalov, majic in sarongov, frfotajočih z odpr­ tih stojnic kolombske tržnice Pettah. »Koliko stane?« »Štirideset funtov.« Na Pettah bi verjetno stalo manj kot štiri. Umaknila je dlan in se spraševala, koliko ljudi se je v živ­ljenju že dotaknila, kdo so bili ti ljudje in za kakšen dotik je šlo. Včasih se je ob večerih, ko je končala z delom, odpravila ven, prestopajoč oblike, ki so se zganile v speče brezdomce, in smuknila v Grško kavarno. Tam je poslušala smeh štu­ dentov v usnjenih klubskih uniformah, prižgala cigareto in opazovala, kako nabrežje razsvetljuje okostje sijočih žarnic, valovi pa zlagoma drsijo v temo, da je na morje spominjalo samo še tiho sikanje vode. Čas se je meril v  pričakovanju polne lune. Savi je imela navado prečrtavati dneve v rokovniku, vsak dan je bil ka­ kor vžigalica, ki osvetljuje razdaljo, sicer pa je bil rokov­ nik prazen. Pisalo je odložila na mizo, slišala je, kako se je odkotalilo in trknilo ob stojalo svetilke, nato pa pritisnila na stikalo in ugasnila luč. V temi jo je spreletelo, da jo je v pozabo hote potisnila tudi mama, da je bilo zaradi njune prisilne ločitve to dejanje v resnici neizogibno. Njena mama je vedno znala izžgati bolečino. Na letali­ šču se je mama pred izhodom – ta spomin bi utegnil biti potvorjen, saj so ga sestavljali različni dogodki – z odloč­ nostjo, ki so jo imeli v družini, obrnila stran od nje in si, ne da bi se še ozirala, utrla pot skozi množico, stoječo ob vozičku, naloženem z zapetimi kovčki. Ob poja dnevih bom mislila nate – mamine besede, izrečene le nekaj trenutkov 13

Salgado_Malo prahu.indd 13

18.12.2017 21:06:11


pred odhodom, so bile zapečatene v bleščečih zrncih škrla­ tne šminke. Te besede so bile sicer resnične, a dogodki, ki so jih uokvirjali, so pripadali nekemu drugemu času. Spomnila se je potne srage, ki je mami pritekla izpod paz­ duhe, srpaste bledice na notranji strani zapestja, življenj­ ske črte na dlani, ki se je razcepila in iztekala v nejasnost. Sedela je ob mami, jo božala po dlani, z  blazinicami je drsela po maminih prstih in jih prepletala s svojimi. Veliko mesecev – morda celo let – je preteklo od takrat, ko je bila njena mama še dovolj pri močeh, da je lahko vstala in jo stisnila v objem. Sklenjenih dlani je Savi zahrepenela po objemu, nežnem, tako kot jo je znala objeti mama – ne odsekanem in hlastnem, s kakršnim jo je oče vlekel k sebi zadnje mesece maminega življenja. Celo v tistih redkih tre­ nutkih stika, ko ji je mama z brisačo otirala lase in jo pri tem pritiskala ob svoj jamičasti trebuh – svoj vatalapanu podo­ ben trebušček, kot sta mu šaljivo rekli, dišeč po sandalovini in smukcu – ter ji v velikih, mehkih zavojih pozibavala mo­ kro glavo sem in tja, se je je dotikala karseda nežno, dlani so se ji izgubljale v prevračajočih se gubah brisače, ovite okrog Savijine glave, in smejala se je pretiranemu protestnemu vreščanju hčerke, njun smeh se je prelival v enega. S prstom je zdrsnila čez grebenasto hrbtišče mamine leve dlani in po robovih medicinskega lepilnega traku, ti­ pajoč ohlapno kožo nad kostjo. Čez mamino telo je bila napeta bela rjuha. Tu in tam se je zganil samo njen obraz, upadel v prvinske poteze. Zdelo se je, da šibka luč v ma­ minih očeh žari skozi Savi, nekam navzgor, proti oknu nad njo, vsa sila njenega pogleda je bila strnjena v  eno samo žareče vlakno. Spominjala je na kobro, na njen srepo 14

Salgado_Malo prahu.indd 14

18.12.2017 21:06:11


osrediščeni pogled, kadar se leví med srebrnimi iglicami kaktusa, ujeta v počasnem in občutljivem postopku odla­ ganja svoje prejšnje podobe. Kot da bi lahko s tem pospešila srčni utrip, je Savi sti­ snila mamino dlan, enkrat, dvakrat, stiskala jo je vse trdo­ vratneje, da je moralo zaboleti, besna na tišino, ki je obleb­ dela nad posteljo. V tistih počasnih bolnišničnih urah je spoznala izgubo, spoznala jo je veliko prej, preden je odšla v Anglijo. Samoto. Mamina negibnost je kot bolezen gro­ zila vsem, vsak hip bi utegnila izbruhniti v daljšajočih se intervalih med posameznimi vdihi. Morda bi okužila celo Savi, če se ji ne bi mama še po­ slednjič nasmehnila in izgovorila besed, ki so izrazile vse: Ob poja dnevih bom mislila nate, ter jo pri tem ljubeče gledala, priprtih, sproščenih ustnic, kot da bo zdaj zdaj še nekaj rekla. Savi se je sklonila nadnjo, da bi jo poljubila, vendar jo je bolniški strežnik povlekel nazaj in jo odločno odpeljal k oknu. Nekdo jo je prijel za ramo, kot bi ji hotel prepre­ čiti, da se obrne. Slišala je, kako nekdo vleče zaslon okoli postelje, kjer je na drugi strani sedel njen oče. Iz gorečih stavb spodaj se je vil gost dim. Dvigali so se oranžni plameni mestnih izgredov, ognji so se razmazali v oblake žarečih prstnih odtisov. Ob poja dnevih bom mislila nate. Skozi solze je ponavljala mamine molitve v času poje. Vsaka polna luna je prinašala obljubo. Na verandi je slišala glasno štorkljanje ženskih škornjev, najbrž se je iz službe vračala njena stanodajalka. Obrnila se je k oknu in zasukala žaluzije, da se je skozi reže zable­ ščala nočna tema. Ograje so se vlažno lesketale. Svetilka je usmerjala snop rumene svetlobe v oddaljeno satelitsko 15

Salgado_Malo prahu.indd 15

18.12.2017 21:06:11


anteno. Še ves teden bo trajalo, preden se bo luna odebe­ lila, ves teden, preden bi mama prižgala tri paličice kadila. Zdaj je tako potrebovala mamo, morala je nekako sčarati zadnje slovo pred steklenimi drsnimi vrati letališča v izmi­ šljeno predstavo, kako mama odpotuje skupaj z njo, kako postane del širšega jaza, ki se razprostre čez nebo, v  čas svojega odhoda je morala umestiti mamo, morala je videti, kako jo kliče, kako kliče in ji maha v slovo z lesketajočimi se zapestnicami na roki, Savi pa se obrne in odide v svojih novih, težkih, resnih angleških čevljih. Z otoka je odpotovala pri enajstih letih. Tedaj je prete­ klost že postala nujna laž. ~ »Kako si lahko neko stvar narobe zapomni? Kot da bi se nalašč narobe spominjal, se ti ne zdi? Pravi boru karaja! Samo usta odpre, že se zlaže,« se je ogorčeno obregnila Renu in se pognala skozi vrata, odvrgla mokre čevlje in hušknila v shrambo. Dekleti sta bili premočeni zaradi plo­ he, ki ju je ujela med kolesarjenjem iz šole domov. Komaj sta čakali na kozarec vroče sladke Horlicksove pijače, ki jima jo je v razbrazdanih rokah vedno prinesla Josilin. Taka je bila Renu; zadnja se je pognala na noge, na cilj pa vedno prispela prva, da je Savi včasih spreletelo, kot da je Renu dobesedno švignila skoznjo, kadar je zdrvela mimo nje. Dekleti sta na dolgo in široko razpravljali o družinski drami, zloglasnem umoru, o katerem so se pogovarjali pri uri zgodovine, o zgodbi, napol pokopani pod vsakdanjimi čenčami, ki jo je pred kratkim izkopal iz pozabe državni 16

Salgado_Malo prahu.indd 16

18.12.2017 21:06:11


časopis. Gospoda Henryja De Mela, daljnega sorodnika njune družine, so na veliki kokosovi plantaži ustrelili med prepirom o plači in delovnih pogojih. Morilca so aretirali in obesili. Dekleti pa sta dvomili o dejanskem De Melo­ vem sorodstvenem razmerju z morilcem. »Obravnavali so ga kot sina, torej je bil mogoče res nje­ gov sin,« je tuhtala Savi med mešanjem mlečnega napitka, da bi se malce ohladil, in napravila požirek. Je res po­ membno, da je bil moški, ki so ga obtožili umora, obsodili in usmrtili, pravzaprav žrtvin bratranec v drugem kolenu? Je res pomembno, da ga je učitelj – kot večina drugih, tudi Josilin – označeval za njegovega sina, potem ko so časniki privlekli na dan vse te podrobnosti? Gotovo je bila bolj od vrste pomembna stopnja sorodstvenih vezi. »Ampak saj ni bil njegov sin, bil je reven sorodnik, prisklednik v družini. Kako se lahko Stiltskin tako moti? Obnaša se, kot da je vse samo zgodba, ki nima nič opraviti z resničnimi ljudmi in dejstvi. Sicer pa bi moral učiti resno zgodovino, ne teh izmišljotin o bogataših.« Renu je slekla premočeno obleko in jo z vzdihom brcnila od sebe. Stiltskin, ›uprasnjena vžigalica‹, sta zbadljivo imenovali zasebnega učitelja, čigar ime je bilo tako dolgo, da bi si lahko na njem polomil jezik, in čigar telo je bilo zaradi petdesetletnega sklanjanja nad otroške klopi zgrbljeno do polovice nekdanje višine. Nosati ukazovalec, ki je dan za dnem paradiral pred njima, je bil vohljač brez primere. »Sicer pa to sploh ni pomembno. Zadeva je končana in večino stvari je pravilno uganil. Redley je delal za gospoda Henryja in je spadal k družini. Srečo je imel, da je sploh dobil tako službo.« Savi je s tal pobrala obleko in jo podala Josilin, ki jo je zložila v kamniti umivalnik. »Uboj gospoda Henryja 17

Salgado_Malo prahu.indd 17

18.12.2017 21:06:11


torej ni bil samo umor, ampak,« Savi je iskala primerno besedo, »no, kako se že reče, izdajstvo. Redley je bil vendar praktično njegov sin. Stiltskin samo ponavlja, kar govorijo in mislijo drugi. Zgodbo je povedal táko, kakršna je zdaj,« je pomenljivo razvlekla usta. Ozrla se je k Josilin za podporo, a ta se je samo nasmehnila in jo počehljala pod brado. »Preveč razmišljaš, baba.« Josilin je posmrknila in odšla proti vratom. »Moji punčki čisto preveč razmišljata.« »Ni važno, kaj drži in kaj ne. Važno je samo, kaj verja­ mejo ljudje,« je zmagoslavno pribila Savi. Toda Renu, ki so ji besede iz ust uhajale kot zmuzlji­ ve ribe in ki je znala svoja čustva pristno ubesediti samo v tišini svoje sobe in s pisalom v roki, se ni pustila utišati. »Kakšna traparija. Popolna traparija,« je zavpila. »Ti bi verjela še to, da je luna palačinka! Ti si ... ti si res ...« Savi je zaslutila Renujine besede, ki so ji v ušesu zvenele še po dolgih letih, »zgubljena zadeva.« Vedela je, kaj to pomeni. Očeta je slišala govoriti o zgu­ bljenih zadevah, kadar je omenjal kak zapleten sodni pri­ mer, primer, ki je bil tako prepleten s politično mašinerijo, da ga je bilo nemogoče dobiti. Kazalo je, da so zdaj, v Savi­ jinem kletnem stanovanju, te besede zadobile novo težo. Skozi reže žaluzij na njeno spalno srajco in papir, odložen na mizi, padajo prameni svetlobe in sence. Njena diserta­ cija zdaj nosi naslov Pripovedka o Mantikori, izvirni naslov se je namreč izgubil nekje v univerzitetni kartotečni omari. Začelo se je kot zgodba o paricidu v mitologiji in se pre­ obrazilo v  to, kar je njen mentor, doktor Highfield, po­ imenoval kulturna analiza nacionalističnega diskurza v razmerju do etničnega fratricida – s to formulacijo je nakazal, 18

Salgado_Malo prahu.indd 18

18.12.2017 21:06:11


da ne odobrava njene spremembe raziskovalne smeri in da se v to temo ne namerava poglabljati. Spremembe ni načrtovala, pač pa se je študija z  leti začela razvijati po svoje in se preobražati, voljno kakor zgodovina, ki jo je poskušala ujeti v  besede. Pripovedka o Mantikori. To ime ji je bilo všeč. Ostro je bilo, kot Mantikora sama, mitološka ljudožerska pošast iz Indije, pol človek, pol lev, z repom, posejanim s strupenimi bo­ dicami, in s tremi nizi zob. Kadar jo je kdo napadel, ga je zasula z  bodicami, namesto katerih so zrasle nove. Taka je tudi zgodovina Šrilanke, je pomislila, pripovedka o ge­ nerativnem nasilju, ki ščiti levje ljudi, Singalce. Vendar je bila prepričana samo o naslovu. Vsebinsko je bila študija napisana v jeziku s tako specifičnim poudarkom, da ga je le s težavo obvladovala. Teorije pripadnosti, je zapisala, delujejo na predpostavki ustaljene in stabilne izvorne kulture. Pa se je spet pojavilo, to vprašanje izvorov – večna te­ žava, kje začeti. Vsi začetki so motnje, rane, raztrganine v tkivu časa. Če njena mama ne bi umrla v bolniški postelji zasebnega krila za neozdravljivo bolne v središču Kolomba prav tisti dan, ko je sosed zažigal soseda v gorečo baklo, 300, 400, 500 ljudi, številke so plamenele in se kopičile v zoglenele kupe, preden so jih pometli hkrati s polomlje­ nim lesom, tamilskimi trgovinskimi izveski in plenom, drsele so v  zgodovinsko gubo, ki jo je zanjo označevala samo mamina shujšana dlan na rjuhi, bolj beli od belega, očetovo togo žalovanje in vpitje reševalcev, ki so na hodni­ ku spodaj pozivali k  naglici, medtem ko je njena mama strmela skozi okno v  nebo, čez katero so se v  pramenih dima vrtinčile bele zastavice razcefranega papirja; če njena 19

Salgado_Malo prahu.indd 19

18.12.2017 21:06:11


mama ne bi umrla takrat, ob zori črnega julija, če sploh ne bi bila umrla, morda niti ne bi prišlo do tega nenadnega sesutja, tega strmoglavljenja v mrak med trenutki, ki se jih je mogoče spominjati, in tistimi, ki se jih ne da. Mamina smrt je bila nekakšen začetek. Označevala je novo Savijino življenje. Odložila je pisalo, se naslonila na hrbet in zaprla oči. v črnem lepopisu Zjutraj je na predpražniku našla belo pisemsko ovojnico, na kateri sta bila v  črnem lepopisu izpisana njeno ime in naslov. No, je pomislila, vsaj ni neželena pošta ali račun. Toliko bolje, ročno izpisana ovojnica. Ogledala si je znamke in s prstom zdrsnila po njihovem robu. Štiri enake podobe kandyjskih bobnarjev, ki igrajo na tradicionalne šrilanške bobne, in še ena večja znamka, ki jo je žig zamazal do neraz­ poznavnosti. Drobna, lična pisava, s katero je bilo izpisano njeno ime, ji je bila enako tuja kot način nagovora: Gospa Savi Carter. Nihče od prijateljev ji ne bi rekel tako. V preteklosti se je veselila pisem iz stare dežele, vedno se je navdušeno pognala navzdol po šolskem stopnišču v glasnih angleških čevljih, njena stopala so topotala po tleh v ritmu bobnov. Sprva je imela težave z odpiranjem aerogramov, le­ talskih pisem na tankem listu papirja, preganjenem v ovoj­ nico, saj jih je oče zalepil z gumijem. Če bi odtrgala vogalček pisma ali stranski rob, bi v povedi nastala vrzel manjkajočih besed, ki bi jo morala zapolniti sama. Sčasoma je iznašla na­ čin odpiranja – v zgornji vogal ovojnice je naredila majhno zarezo in nato z lasnico razparala papir. 20

Salgado_Malo prahu.indd 20

18.12.2017 21:06:11

Minoli Salgado: Malo prahu na očeh (odlomek)  

Minoli Salgado: Malo prahu na očeh Prevedla Ana Jasmina Oseban Obseg: 304 strani Založba: KUD Police Dubove Leto izdaje: 2017 Zbirka Eho, 14...

Minoli Salgado: Malo prahu na očeh (odlomek)  

Minoli Salgado: Malo prahu na očeh Prevedla Ana Jasmina Oseban Obseg: 304 strani Založba: KUD Police Dubove Leto izdaje: 2017 Zbirka Eho, 14...

Advertisement