Page 1

Uporna ljudska ženska1 Iz zgodovine je ženska večkrat izključena. Najprej na ravni pripovedi, ki se – potem ko so minili romantični izlivi – konstituira kot uprizoritev političnega dogajanja. Pozitivizem izvede resnično potlačitev ženske teme in, širše, vsakdanjika. Strogi Seignobos,2 veliki mojster zgodovinskih študijev na Pariški univerzi [današnji Sorboni], postavi Evo pred vrata, medtem ko se zidovi Sorbone prekrijejo s freskami, na katerih lebdijo presojne ženske alegorije »Sveta Genovefa bdi nad Parizom«, »Arheolog kontemplira Grčijo«, on zapet do ovratnika na suknji, ona megličasta v tančicah … »Poklic zgodovinarja« je poklic moških, ki pišejo zgodovino v moškem spolu. Polja, ki se jih lotevajo, so polja moške akcije in oblasti celo tedaj, ko si priključujejo nova ozemlja. Ekonomska zgodovina prezre neproduktivno žensko. Socialna privilegira razrede in pušča vnemar spole. Kulturna ali »mentalna« govori o Človeku nasploh, ki več nima spola kakor človeštvo. Tudi slavne – pobožne ali spotakljive – ženske napajajo kronike »male« zgodovine, komaj dobre za Historiae.3 Tako je tudi zato – drugi zasuk ključa – ker so materiali, ki jih uporabljajo ti zgodovinarji (diplomatski ali administrativni arhivi, parlamentarni dokumenti, življenjepisi ali periodične publikacije …), produkt moških, ki imajo monopol tako nad pisnim kakor nad javno stvarjo (chose publique).4 Velikokrat so opažali, da je zgodovino ljudskih razredov težko delati na podlagi

1  »La femme populaire rebelle«, v: Christiane Dufrancatel et al., L’Histoire sans qualités (Pariz: Galilée, 1979), str. 125–156. Članek je preveden v angleščino, nemščino, španščino, portugalščino, brazilščino. 2  Charles Seignobos (1854–1942), zgodovinar, strokovnjak za tretjo republiko in član Lige za človekove pravice. Veljal je (skupaj s Charlesom-Victorjem Langloisom) za voditelja »metodične šole v francoskem zgodovinopisju«, njegovo področje je bila politična zgodovina sodobne Evrope, opiral pa se je na pozitivistične pridobitve in na postrankejevski historizem. Med letoma 1897 in 1938 je objavil več knjig o zgodovinski metodi in o zgodovini civilizacij. (Op. prev.) 3  Kot simptomatično dejstvo bomo zapisali, da se prva številka nove revije L’Histoire začenja s člankom Georgesa Dubyja »La femme médiévale« (Srednjeveška ženska, 1978). 4  Besedna igra z etimološkim izvorom besede republika: lat. res publica dobesedno pomeni ’javna stvar’. (Op. prev.)

196

Perrot Zenske.indd 196

3/18/2016 11:21:43 AM


arhivov, ki izhajajo iz pogleda gospodarjev – prefektov, sodnikov, duhovnikov, policistov … Ženska izključitev pa je še močnejša. Žensko pisanje, po količini pičlo, je ozko specificirano: njegov največji del so kuharske knjige, vzgojni priročniki, razvedrilne ali moralne povesti. Žensko ne glede na to, ali je delavna ali brezdelna, bolna, manifestantka, opazuje in opisuje moški. Kot militantka se mora krepko truditi, da jo slišijo njeni moški tovariši, ki imajo za normalno, da so njeni glasniki. Pomanjkanje neposrednih virov, zvezano s to stalno in nediskretno mediacijo, tvori strah vzbujajoč zaslon. Zazidane ženske, kako naj pridemo do vas? Sicer pa je ta izključitev zgolj prevod, podvojitev neke druge izključitve žensk iz javnega življenja in prostora v Zahodni Evropi 19. stoletja. Politika – vodenje države in upravljanje z njo – se pri priči vzpostavi kot izključno moško področje. Buržoazija, falokratska po rojstvu, tukaj uveljavi svoje pojmovanje vlog, to dosledno ločitev spolov, ki se izteče v velikanski jarek, v to »puščavo ljubezni«, ki jo je opisal Mauriac: »Zgolj to, spol, nas ločuje bolj kakor dva planeta.«5 Tako molk o zgodovini žensk prihaja tudi od njihove dejanske obnemelosti v političnih sferah, ki so že dolgo privilegirane kot edini kraji oblasti. 19. stoletje je potisnilo delitev nalog in spolno segregacijo prostorov do skrajnosti. Njegov racionalizem je skušal dosledno opredeliti mesto slehernika. Mesto žensk: v celoti jih obkrožata Materinstvo in Gospodinjstvo. Ženska udeležba v mezdnem delu je začasna, ritmizirana s potrebami družine, ki zapovedujejo, plačajo ji dopolnilno mezdo, priklenjena je na naloge, ki jim pravijo nekvalificirane, podrejene in tehnološko specifične. »Za moškega les in kovine. Za žensko družina in tkanine,« pravi neko delavsko besedilo (1867). Seznam »del za ženske« je kodificiran in omejen. Ikonografija, slikarstvo do naveličanosti reproducirata to pomirjujočo podobo ženske, ki kot večna Penelopa sedi pri oknu ali pod lučjo ter brez konca in kraja šiva. Čipkarica ali krparica sta ženska arhetipa. Ali imajo ženske, namenjene svetu ponavljanja in neznatnega, kakšno zgodovino? 5  François Mauriac, Le Désert de l’amour (1925), v: Œuvres romanesques et théâtrales complètes, I (Pariz: Gallimard, 1978), str. 769.

197

Perrot Zenske.indd 197

3/18/2016 11:21:43 AM


Ali ne sodijo bolj v etnologijo, ki je tako zelo zmožna opisovati dejstva in gibe navadnega življenja? Pa še res je, da je etnologija prispevek, nujni postopek. Toda tveganje je veliko tudi, če še enkrat zapremo ženske v negibnost običajev in šeg, ki strukturirajo vsakdan v usojenosti vlog in nezamenljivosti prostorov. Folklora, pomirljivo videnje ruralnega sveta brez konfliktov, je v nekaterih ozirih zanikanje zgodovine, določen način, da napetosti in boje pretvorimo v mirne obrede. Vendar je pomembno najti prav ženske v akciji, ki v svojih praksah inovirajo, animirane ženske, ne take, ki so kakor avtomati, ampak take, ki same ustvarjajo gibanje zgodovine. Ženske, speče vodovje

To je težka naloga, saj miti in podobe prekrivajo to zgodovino z gosto stkanim mrtvaškim prtom, ki ga tkejo želje in strahovi moških.6 V 19. stoletju je ženska v osrčju preobilne, ponavljajoče se, obsesivne, močno fantazmatične diskusije, ki si razsežnosti sposoja od štirih naravnih elementov. Enkrat je ženska ogenj, ki uničuje družinske rutine, požira, troši moške energije, ženska romantičnih vročic in strasti, ki jo pozneje psihoanaliza, varuhinja družinskega miru, uvršča med nevrotičarke: hudičeva hči, nora ženska, histeričarka, dedinja čarovnic iz davnine. Ta ženska, rdečelasa junakinja feljtonskih romanov, ki ji vroča kri razsvetljuje lase in kožo in s katero prihaja nesreča, je ljudsko utelešenje tiste ženske iz plamena, ki pušča za seboj zgolj pepel in dim. Druga, nasprotna podoba: ženska voda, vir svežine za vojščaka, navdiha za pesnika, senčna in spokojna reka, primerna za kopanje, opešano valovanje, soudeleženo pri južinah na travi; a spet speča voda, gladka kakor ogledalo, stoječa kakor lepo podrejeno jezero; mila, pasivna, zaljubljena, tiha, nagonska in potrpežljiva, skrivnostna, nekoliko izdajalska ženska, sen impresionističnih slikarjev … Naposled še ženska zemlja, hranilka in plodna, zleknjena planjava, ki se pusti gnesti in pretepati, penetrirati in osemeniti,

6  Gl. Romantisme, št. 13–14 (1976): Mythes et représentations de la Femme au XIXe siècle, in razmišljanje C. Clément in H. Cixous, La Jeune Née (Pariz: UGE, 1975).

198

Perrot Zenske.indd 198

3/18/2016 11:21:43 AM


na katero se fiksirajo in se vanjo zakoreninjajo veliki nomadski lovci in plenilci; ženska, ki stabilizira, civilizira, je opora ustvarjalnim močem, temelj morale; ženska trebuh, ki jo njena izjemna dolgoživost spreminja v pokopavalko, ženska agonij, pogrebnih obredov, varuhinja grobov in velikih pokopališč pod luno, črna ženska dneva mrtvih … Te podobe polnijo naše sanje, napajajo naš imaginarij, votkajo literaturo in poezijo. Lahko ljubimo njihovo lepoto, toda zavračamo njihovo pretenzijo, da bi govorile tudi zgodovino žensk, zakrito pod potezami večne dramaturgije – nekje, zmeraj zbor žensk – in skrepenele simbolike v delovanju vlog in alegorij. Otresti se jih je treba, ker ukalupljajo zgodovino v dihotomično videnje moškega in ženskega: moški ustvarjalec/ženska ohranjevalka, moški upornik/ženska podrejena itn. Denimo, pogled na ženske kot prenašalke oblasti, ki naj bi bile v 19. stoletju v veliki meri odgovorne za ustanovitev »policije za družino« (Jacques Donzelot),7 žandarke družbe, se mi zdi zelo sporen. Mogoče je vsaj obrniti argument: če so bile ženske za oblast taka tarča, je bilo tako na eni strani zaradi njihove zares temeljne pomembnosti v družini in potemtakem v družbi; tako pa je bilo tudi zaradi njihove nepresojnosti za kulturo od zgoraj, inercije ali odpora, s katerim so nasprotovale strategijam gospodovanja ljudstvu. Bolj kakor moški – ki so jih zagrabili tovarna in imperativi produkcije ter so zajeti v mreže modernosti, ki so jih izdelale disciplinske institucije (šola, vojska) – in ki so jih te najprej zadevale – fascinirani od »napredka«: pisanja in demokracije, čudes znanosti in tehnike, moškosti športa in vojne – so bile ženske vezivo družbe, kri mest, upornice zoper naraščanje industrijskega reda. Gospodinja in njene moči

Gospodinja, drugačna od (ruralne) »kmetice« in »hišne gospodarice«, je v mestu 19. stoletja večinska in relativno nova ženska. Njena pomembnost je zvezana s temeljno pomembnostjo družine, stare realnosti, v katero so vložena različna poslanstva, med njimi upravljanje z vsakdanjim življenjem. Njena novost je ta, da

7  Jacques Donzelot, La police des familles (Pariz: Minuit, 1977).

199

Perrot Zenske.indd 199

3/18/2016 11:21:43 AM


je poklicana zgolj za »gospodinjska dela« v najširšem pomenu besede. V družbi, ki ji pravijo tradicionalna, je družina podjetje in vsi njeni člani po svojih zmožnostih skupaj prispevajo k njeni blaginji. Čeprav je v njej obstajala zelo jasna ločitev vlog in nalog, se je ohranjala tudi določena fluidnost opravil. Gospodinjska dela ne pripadajo izključno ženskam, moški lahko pri njih pomagajo; njihov delež je, denimo, pripravljanje nekaterih živil. Tekstilna industrija na domu naj bi stopnjevala to fluidnost: pričevanja in podobe nam kažejo izmenjavo vlog, moškega, ki kuha ali pometa, ženska pa končuje svoj (tekstilni) kos. Enotnost kraja, ki v istem prostoru združuje dom in delo, produkcijo in porabo, je ugodna za to sicer omejeno izmenjevanje. Poleg tega je poglavar gospodinjstva moški. Izraz ménager [’gospodar, gospodinjec’, npr. gospodarnik po Pleteršnikovem slovarju] se je pojavil v 16. stoletju in pomeni poglavarja tega podjetja, ki je gospodinjstvo. Gospodinja je podedovala nekaj njegovih funkcij. Novost njenega položaja v 19. stoletju je v stopnjevanju delitve dela in v ločitvi krajev produkcije in porabe. Moški je v tovarni, ženska pa doma, kjer se ukvarja z njegovim gospodinjstvom. Taka je tipska shema, čeprav se v podrobnostih zapleta in postaja nejasna. Besednjak se glede tega ne moti: ménagère [gospodinja] na koncu 18. stoletja dokončno zasenči ménager [gospodarnika], ki pride iz rabe v 19. stoletju. Parmentier8 leta 1789 nagovarja »dobre gospodinje« in jim svetuje »najboljši način za izdelavo kruha«. Hkrati se ženska znajde na obrobju mezdništva. Njeno delo ni plačano (menijo, da je plačano z delom očeta družine). Ženska do denarja pride le z dopolnilnim delom, ki se ga vselej trudi namestiti v časovne premore, ki ji jih pušča družina: trgovske dejavnosti – prodaja na stojnici ali po kmečko s košaro, ki se obdrži navzlic vsem uredbam, ki čedalje bolj zahtevajo pooblastilo in dovoljenje – a še bolj ure gospodinjstva, pranja. S šiviljskim delom, z varovanjem otrok, z nakupovanji in dostavami na dom; prinašalka kruha, znana silhueta, je malone vselej poročena ženska. Ženske razvijejo skrajno domiselnost, da v mnogoterih

8  Antoine Augustin Parmentier (1737–1813) je bil vojaški lekarnar, agronom, nutricionist in higienik; bojeval se je zoper periodične lakote in bil zagovornik krompirja, ponudil je številne recepte, ki nosijo njegovo ime. (Op. prev.)

200

Perrot Zenske.indd 200

3/18/2016 11:21:43 AM


prekupčevanjih v mestih, kjer poznajo vse kotičke, najdejo dopolnilne vire, ki jih uporabljajo, da skrpajo družinski proračun ali da družini priskrbijo drobna veselja ali da dajo na stran za hude dni, ki jih periodično prinašajo mrtve sezone. Med krizo ali vojno postane ta obrobni prispevek bistven. Tedaj se ženske aktivirajo v vseh smereh. Nikoli ne delajo toliko kakor tedaj, ko je mož brez dela. Pri obeh spolih obstaja različno doživetje krize ali vojne. Drugačen ekonomski čas. Kljub vsemu je gospodinja odvisna od mezde svojega moškega. Zaradi tega trpi in se zagrenjeno pritožuje, čeprav je lahko tepena. V 18. stoletju ženske, ki se gredo pritožit k policijskemu komisarju – Arlette Farge je našla njihove vloge v Registrih Châteleta – tožijo, da jim možje ne dajejo potrebnega za preživljanje otrok. In ko sredi krize leta 1831 pariška mestna uprava za ženske in otroke zapre pomožna gradbišča in jih pridrži za moške, matere z otroki v sprevodih hodijo po ulicah: od česa bodo živele? Zahtevajo izplačilo plač in upravljanje z njimi in, kakor se zdi, to dosežejo. Proti sredini 19. stoletja večina delavcev izroča svojo plačo ženam. Le Play v svojih družinskih monografijah vztraja pri razširjenosti te prakse v Franciji, ki jo glede tega postavlja nasproti Veliki Britaniji.9 Ta, ki ji rudarji iz Mont­ceauja pred letom 1914 rečejo »šefica«, pusti možu majhno vsoto za pijačo. Vse to se ne dogaja brez konfliktov, katerih izbruhi občasno razvnemajo predmestja, če mož v točilnici tiči dlje, kakor je potrebno. Krčmarji v Saint-Quentinu so okrog leta 1860 pred krčmami dali zgraditi lope za ženske, ki jokaje čakajo na plačilno soboto.10 V Parizu »se gospodinje postavijo k oknom, gredo dol do praga in včasih jih vidimo, kako se nestrpne s stisnjenim srcem odpravijo v delavnico možem naproti. Darežljivost mož, takoj ko začutijo nekaj soldov v žepu, še predobro poznajo! (…) In na ulici renčijo glasovi; v hišah letijo zmerljivke, umazane in to-

9  Le Play, »Les travaux des femmes«, Les ouvriers européens, 2. serija, I. zv. (1879), str. 270 sq. Družinske monografije, ki jih vsebujeta Les Ouvriers européens in Les Ouvriers des Deux-Mondes, so navzlic svoji konservativni ideologiji med redkimi opisnimi viri o gospodinjskem delu in močeh gospodinje v Franciji 19. stoletja. 10  Jules Simon, L’Ouvrière (1861).

201

Perrot Zenske.indd 201

3/18/2016 11:21:43 AM


gotne, roke se dvigajo«.11 Plačilni dan, dogodek v ljudskem življenju, dan veselja, ko gospodinja poplača dolgove in pogosti svoje ljudi, dan jeze nad krivičnimi šefi in samovoljnimi odtegljaji, ki glodajo mezdo, ko se velikokrat odločijo za stavke – oskrbljeni lahko zdržijo – je tudi dan soočanja med spoloma, ko se gospodinja upre svoji nemogoči nalogi: brez »ficka« zavreti lonec. Upravljanje s plačo je nedvomno težavna osvojitev žensk, rezultat boja, polnega zased, v katerem so jim lastniki, ki skrbijo za »dobro« uporabo mezde, včasih ponudili roko v velikodušno pomoč. Kakor tista industrijska družba v Soisonnaisu, ki jo opisuje Le Play okrog leta 1850: »Potem ko je dve leti izvajala dobrohotno zavetništvo nad prebivalstvom, ki ga zaposluje, se je odločila za običaj, da ženskam vsak teden izplača mezdo, ki so jo zaslužili njihovi možje.«12 Take so pasti družinske mezde: ženska je v njih vselej potisnjena v kot. Vsekakor se je ženska iz ljudstva izkazala za bolj bojevito, bolj premeteno od buržujke, ki ji mož izplačuje doklado za vzdrževanje hiše, velikokrat pa si v zakonski skupnosti pridrži vodenje proračuna. Skratka, gospodinja je osvojila »pravico do plače«. Še danes je delavkam veliko do tistega, kar so imenovali »proračunski matriarhat«.13 Vsiljuje jim obremenitve, skrbi, se pravi prikrajšanja: ker si družinska mati prizadeva sestaviti oba konca, skopari – to je klasično – pri svojem deležu. Za očeta – delavca »s silo« – pridrži vino, skoraj izključno moško pijačo, najboljše kose mesa, za otroke mleko in sladkor. Ženska je v 19. stoletju ne glede na to, ali je samska ali poročena, kronično podhranjena. In v povprečju je njena oblačilna poraba manjša od moževe, pa pravijo, da je frivolna! Upravljati bedo pomeni predvsem žrtvovati se. Kljub vsemu pa je to tudi podlaga oblasti gospodinj, temelj njihovih pogosto hrupnih posegov v družbo.

11  Henry Leyret, En Plain faubourg (Mœurs ouvrières) (1895), str. 50. 12  Le Play, »Bordier du Laonnais«, Les ouvriers européens, VI, str. 110. 13  Andrée Michel, Acitivité professionnelle de la femme et vie cojugale (Pariz: CNRS, 1974), str. 84.

202

Perrot Zenske.indd 202

3/18/2016 11:21:43 AM


Gospodinja, žerjavica predmestja Če doma ni kruha, se vmeša ženska. Ker je bliže stvarem, bolj silovita, bolj sovražna, zagotovo prinaša v svojih jezah vse drugačno strast kakor njen mož: »Ah! Če bi bila moški, bi že videli. Ženske so žerjavica.« Henry Leyret, En plein faubourg (1875)

Gospodinje ne ustvarjajo proračuna v pravem pomenu. Čemu se ukvarjati z računi v nenehnem primanjkljaju? Plačni ritmi – teden, dva tedna – to je njihovo obzorje. Pozorne na vse spremembe nadzorujejo cene in sprejmejo le sezonske podražitve, zvezane z neizbežnostmi narave. Ko gre za pretirano draginjo, se uprejo. Preživetvene nemire, veliko obliko ljudskih nemirov še v 19. stoletju, skoraj vselej sprožijo in navdihujejo ženske. Nezadostnost komunikacijskih sredstev, zaradi katere je vsaka regija preveč izključno odvisna od lastnih virov, ustvarja ozka grla, togost, ki povzroča višanje cen. Če pride do kake vremenske ujme – deževja, prehude suše, zgodnje ali pozne zmrzali – je že tu redkost pridelka, ki jo pri priči izrabijo trgovci, bogati kmetje, mlinarji, tudi tisti mlinarji, ki so dovolj močni, da lahko čakajo, ki špekulirajo, skladiščijo žito ali kruh, redkeje krompir, kot borzne vrednosti. Tedaj posežejo vmes ženske. Njihova čuječnost se dogaja na tržnicah, pomembnem kraju za ženske. Tam nenehno nadzorujejo kakovosti in količine, red­ nost oskrbe in raven cen. Brž ko se pokažejo znamenja pomanjkanja – prehitro pošlo blago, zametek vrst – so že na preži. Brž ko zaslutijo podražitev, že mrmrajo. Govorice se napihnejo na ulicah, na dvoriščih, v četrtih, med sosedami. Na naslednji tržni dan cene podivjajo. Tedaj ženske zahtevajo od trgovcev z žitom, naj jim dostavijo žito po običajni ceni; če nočejo, se ga polastijo, določijo ceno in ga prodajajo same. Če trgovec skrije vreče, se tega grabežljivca lotijo, prevrnejo stojnice, ga s kriki, celo z udarci podijo do dvorišča sokrivih pekov. Ob svitu se zberejo pri mestnih vratih, prežijo na prihod ciz in se polastijo vreč, ki jih nato delijo pri vodnjaku, kjer se zbirajo ženske. Ko se tržnice iz203

Perrot Zenske.indd 203

3/18/2016 11:21:43 AM


praznijo, oprezujejo za gibanjem žita: če zakroži govorica, da se kak prevoznik premika proti kakemu kraju, gredo od doma na ceste ali h kanalom. Kako zelo so se tedaj pripravljene spuntati, si sporočati besedo, ki požene v tek skupnost žensk! S seboj pogosto vodijo otroke in jim odrejajo določeno vlogo: prežati, prenašati sporočila, biti plat zvona. Družinske matere, gospodinje, ki so najbolj obremenjene z otroki, doječe, včasih noseče, poganjajo te čete, toda v njih lahko vidimo tudi stare ženske, varuhinje tržnice, mlade samske ženske, v podporo priletnim staršem ali same, dninarice, krpačke, perice z mršavo mezdo, za katere drag kruh pomeni bedo. Med hudimi nemiri leta 1817 je bilo več deset žensk obsojenih na ječo, prisilna dela in celo na smrt, čeprav so bila sodišča iz zadrege popustljiva do družinskih mater.14 Ženske v te nemire posežejo kolektivno. Nikoli niso oborožene, bojujejo se s telesi, z odkritimi obrazi, z rokami naprej in poskušajo raztrgati oblačila, kar je za te šivilje največje razdejanje, lotijo se insignij avtoritete – našitkov pri žandarjih – več jim je do tega, da jih osmešijo, kakor pa, da jih ranijo. Njihova »oglašanja« dvignejo lačne množice. Kadar mečejo predmete, so to pridelki s trga ali v skrajnem primeru kamni, s katerimi si napolnijo predpasnike. Ponavadi ne uničujejo in ne plenijo, raje imajo prodajo z določenimi cenami. Ko se branijo pred obtožbo, da kradejo, se sklicujejo na »pravično ceno«, ki jo uveljavljajo same spričo nedejavnosti oblasti.15 Zoper grabežljivce in inertne oblasti utelešajo pravico ljudstva do vsakdanjega kruha. Tak je klasični scenarij, ki je – z različicami, premestitvami, katerih pot bi nedvomno veliko povedala o razvoju vloge žensk v okrilju ljudstva – skupen preživetvenim nemirom, katerih oslabljeno valovanje tvori ritem stoletja: 1816–1817, 1828, 1831, 1839–1840 (predvsem na Zahodu), 1847–1848, 1868, 1897: zadnji nemiri, pri katerih je visoka cena kruha v osrčju ljudskega protesta. Povečanje produkcije, razvoj komunikacijskih sredstev 14  Proučevanje vloge žensk v preživetvenih nemirih ni bilo nikoli opravljeno sistematično. Tukaj se opiram na delni pregled arhivov, ki zadevajo nemire iz let 1816–1817, Archives nationales, F 11 722–736, in različni dosjeji BB 18. 15  Tu se pridružujem opažanjem E. P. Thompsona, »The moral economy of the English crowd in the eighteenth century«, Past & Present, št. 50 (1971), str. 71–136.

204

Perrot Zenske.indd 204

3/18/2016 11:21:43 AM


in še posebej železniških prog, olajšave pri uvozu so prinesle konec starih pomanjkanj. Z njimi je izginil privilegirani teren za neposredni poseg žensk: boj za kruh. Veliki moderni konflikt je stavka, ki je bolj moška kakor ženska, ker je zvezana z mezdništvom, v katerem je ženska igrala zgolj drugotno vlogo. Zoper gospoda Lakomnika

Ženske, ki so varuhinje živeža, so tudi varuhinje zavetja. V gosto naseljenih mestih 19. stoletja, ki nikakor niso opremljena za sprejemanje valov priseljencev, problem bivališča ni bil nikoli rešen. Samski, novi prišleki se zgrinjajo v skupne sobe ali v najemniške sobe, ki so jih včasih najemali za noč. Poročeni se drenjajo v majhnih enosobnih ali dvosobnih stanovanjih v starih hišah, pozneje pa godrnjaje v osovraženih mestnih središčih. Bivališče ni stanovanje, temveč kraj dnevnega zbiranja družine, spremenljivo zatočišče, odhodi so namreč pogosti. Ljudski razredi se še ne bojujejo za stanovanje, ampak za najemnino, ki je vselej previsoka za te podeželane, navajene, da jih ogenj in kraj ne staneta nič. In čas plačila je eden izmed momentov konflikta z lastniki, hišniki, njihovimi zastopniki in policijo. V teh soočanjih s Podrepnikom in Lakomnikom igrajo gospodinje osrednjo vlogo, ki jo sestavljajo zvijače in pobeg. Ko zakonca ne moreta plačati, one organizirajo te skrivne preselitve, imenovane »z lesenim zvonom«, ker nič ne ropotajo (v Lillu pravijo »s svetim Petrom«). Procesije ciz, na katerih je nakopičena prtljaga družine, občasno poživljajo ulice velemest. Ženski poseg pa lahko dobi ostrejše oblike v času revolucije. Tako ljudstvo v Parizu leta 1848 zahteva odlog najemnin. Selitve so postale manj številne, manj skrivne in v revnih četrtih od La Villette do Charonne in do Mouff pogosto izbruhnejo incidenti. Večinoma si nadenejo obliko mačje godbe, kjer ženske v zavezništvu z marginalci – denimo s cunjarji – nastopajo v prednji straži. Med kriki »pobotnice ali smrt«, med tolčenjem po ponvah in kotlih se zbrani hrupneži postavijo pod »gazdova« okna in zahtevajo potrdila brez plačila. Zdi se, da se moški in delavci obotavljajo vpričo te nezakonitosti: ženske jih obravnavajo kot 205

Perrot Zenske.indd 205

3/18/2016 11:21:43 AM


»figarje«, kar je najhujša zmerljivka, in svojemu srcu privoščijo veselje, da zmerjajo Lakomnika in njegovega Podrepnika, ki ju še bolj sovražijo, ker ju morajo prenašati vsak dan. »Če nočete, vam bomo zažgali hišo, nato jo bomo oplenili in razdejali. Vam pa bomo dali jesti seno in vas obesili.« »Lastniki so vsi bedniki in barabe. Barabe so tudi vratarji. Pobiti jih je treba in požgati Gospodarje.« Zaradi takih dejanj je nato več gospodinj šlo v zapor. Na koncu 19. stoletja so anarhistični tovariši postali speci­ alisti za akcije te vrste. Na klic gospodinj v težavah izvajajo tajne selitve Klošarji,16 Pridaniči17 ali Cepci.18 Sramežljivi osnutki tistih urbanih bojev, katerih teren sta četrt in poraba. Prostor mesta pripada ženskam in tistim, sicer še zelo številnim, ki jih delavnica in tovarna ne zapirata dvanajst ur na dan in ki poznajo ulico še drugače kakor prek vloma. Ženske zoper stroje19

Tudi v boju zoper uvajanje strojev, ki so uničevali tradicionalni svet dela in uvajali nove discipline, so ženske prispevale vso svojo energijo. Enkrat so gibalo maščevalnih množic, ki v prvi polovici stoletja napadajo »angleške stroje« s tem večjo vnemo, ker se včasih preživetveni nemiri in ludizem (angleški izraz za razbijanje strojev) mešajo v enih in istih kriznih razmerah. V Vienne leta 1819, ko prispe »Velika strižnica«, ki naj bi nadomestila ročne

16  Chevaliers de la Cloche (od tod klošarji), dobesedno: vitezi zvona. Les Chevaliers de la cloche je belgijska filmska burleska režiserja Renéja Le Hénaffa iz leta 1937; obstaja tudi poznejši istoimenski strip. (Op. prev.) 17  Pieds Nickelés – argojski (argo, iz fr. argót, je posebna govorica subkulturnih skupin) izraz avoir les pieds nickelés pomeni ’ne hoteti nič početi, biti len, pridanič’ in označuje tiste, ki nimajo nagnjenja do dela oz. imajo noge iz niklja, torej predragocene za hojo ali delo. Besedna zveza izvira iz naslova gledališke igre Tristana Bernarda (Les Pieds Nickelés, 1895), v Franciji pa je bila popularizirana z vzdevkom ne ravno zglednih junakov, malih lopovov iz serije stripovskih zvežčičev Louisa Fortona, prvič izdanih leta 1908 v reviji L’Épatant. (Op. prev.) 18  Pieds Plats – ljudje iz ljudstva (»platfusarji«, »ploskonožci«), cepec (goujat) v argoju buržujev 19. stoletja. (Op. prev.) 19  Za več podrobnosti gl. M. Perrot, »Les ouvriers et les machines en France dans la première moitié du XIXe siècle«, Recherches, št. 32–33 (1978): Le soldat du travail, ki ga tukaj uporabljam.

206

Perrot Zenske.indd 206

3/18/2016 11:21:44 AM


strižce volne, gospodinje dajo znamenje za uničenje s kričanjem: »Dol s strižnico!« Hči Clauda Tonnegieuxa, mesarja, je metala kamne v dragonce in spodbujala delavce s kriki: »Polomimo, zdrobimo, brez strahu!« Marguerite Dupont, predica iz Saint-Frémyja, je podpolkovnika obkladala z »razbojnikom«. Garandova žena je vpila: »Polomiti je treba strižnico!« Neki dragonec je rekel ljudstvu na ulici: »Dajmo, prijatelji, vsi smo Francozi, umaknite se,« ženskam pa: »Dajmo, gospe, umaknite se, to ni vaše mesto. Morale bi biti pri svojih otrocih.« Odgovorile so: »Ja, to je naše mesto,« in se godrnjaje umaknile. V Saint-Étiennu leta 1831 pomagajo delavcem manufakture orožja uničiti novi stroj za avtomatično vrtanje puškinih cevi in kraljevi prokurator toži: »In kar je mučno reči, je to, da je bilo med najbolj zagrizenimi zoper nacionalno gardo opaziti ženske, ki so imele predpasnike polne kamenja in so ga zdaj metale same, zdaj podajale za metanje.« Ker niso zadovoljne z vlogo pomočnic, se same vzdignejo zoper napade na domačo produkcijo, na katero so bile še posebej navezane. Precej pred stroji, v Colbertovem času, so se ženske iz Alençona, Bourgesa, Issouduna dvignile zoper monopol kraljevih manufaktur in grožnjo nemogočega zapiranja. Te ženske, zaposlene s svojim gospodinjstvom, niso hotele ostati v manufakturi po času priučevanja. Hotele so doma izdelovati dragocene čipke, vir svežega denarja, potrebnega za plačilo davka. Najhujši nemiri so nastali v Alençonu leta 1665, ko je nekdo po imenu Leprevost sklenil, da jih bo prisilil k delu v manufakturi. »Ravnal je z vso nesramnostjo povzpetnika, izjavil, da zna premagati odpor in da bi bila tamkajšnja dekleta še presrečna, če bi prišla v tovarno zaslužit dva solda na dan. Več kakor tisoč žensk je šlo pokonci, zasledovale so ga in bi ga ubile, če ne bi hitro poiskal zatočišča v intendantovi hiši.«20 Morali so se pogajati in se pobotati s temi »dobrimi ženami«. V Rouenu leta 1788 njihove vnukinje bojkotirajo Barnevillov stroj, ki so ga postavili v samostan Saint-Maclou pod zavetništvom župnika in sester in ki, kakor pravijo, prinaša delovni dan, ki ni združljiv s skrbjo za družino. Leta 1791, ko so hoteli 20  Po E. Levasseur, Histoire des classes ouvrières en France avant la Révolution, I (1895), str. 203 sq.

207

Perrot Zenske.indd 207

3/18/2016 11:21:44 AM


v Troyesu uvesti jenny, »so se tkalke temu uprle: postavili so jih torej na podeželju«. V Parizu so se med revolucijo ženske teple, da bi dobile delo na domu, bile so tako nemirne, da so jim včasih popustili. »Predvsem med ženskami so take, ki so strašne, in tako kakor jaz veste, da je več primerov upora, ki so jih izvršile ženske,«21 piše neki administrator, travmatiziran od spomina na 5. in 6. oktober 1789, na dni, ko so gospodinje in ženske iz Halle odšle v Versailles iskat »Peka, Pekovko in vajenčka.« Neki drug pa: »Bolje je pustiti ženske v osami in jih zaposliti doma, kakor da se zbirajo na delovnem mestu, kajti osebe tega stanu so kakor rastline, ki fermentirajo, ko so nakopičene.«22 Hudi nemiri izbruhnejo maja 1846 v Elbeufu (požgejo tovarno in tovarnarjevo hišo), ko poskuša neki industrijec uvesti angleški stroj za prebiranje volne kot nadomestilo za ženske, ki so to delo opravljale doma in kajpada pričakovale, da ga bodo obdržale. Leta 1848 ženske zahtevajo opustitev konkurenčnega dela v verskih skupnostih. V lyonski regiji, kjer se množijo svilni internati, ki pod vodstvom specializiranih verskih kongregacij nabirajo mlade kmetice, je upor še posebej silovit. V Lyonu in predvsem v Saint-Étiennu stopijo ženske na čelo hrupnih sprevodov, ki naskočijo samostanske delavnice in samostane. S kriki »Dol z duhovniki! Dol s samostani!« zažgejo mehanične snovalnice in statve. Ženske v strojih ne slutijo zgolj tekmecev svojih moških, ampak tudi svoje tekmece, neposredne sovražnike ročnih del na domu, ki jim omogočajo, da dopolnijo proračun in ob tem ohranijo nekaj nadzora nad svojim urnikom. V strojih zaznavajo pot, ki vodi v ukinjanje dela na domu. Gospodinje tovarne nikakor ne cenijo. Poznajo njene sužnosti. In položaj delavke bo na začetku 20. stoletja prevrednoten le kot nasprotni sunek zoper zlorabe sweating system (delo na domu, vključeno v industrijo konfekcije), povečini zvezanega z ritmi, ki jih je vsilil šivalni stroj. To pa je še ena zgodba, zgodba o subvertiranih sanjah. Šivalni stroj, sprva predmet želje žensk, ki v njem vidijo sredstvo za uskladi21  A. Tuetey, L’Assistance publique à Paris pendant la Révolution, II (1895), str. 401. 22  Ibid., II, besedilo iz julija 1790, str. 594.

208

Perrot Zenske.indd 208

3/18/2016 11:21:44 AM


tev nalog in morebiti še pridobitev časa – zaradi singerice je precej utripalo srce – je tako postal orodje njihove sužnosti: tovarna na domu. V tem primeru je pa že boljša tista druga tovarna. Ženske, te pobudnice uporov, so poleg tega navzoče v večini ljudskih nemirov v prvem delu stoletja: gozdarske vstaje, v katerih ženske branijo pravico do lesa, za reveže enako pomembnega kakor kruh, davčne vstaje, urbani nemiri vseh vrst, od drobnih prask z žandarmerijo na konjih ali s policijo do velikih uporov, ki zaznamujejo stoletje. Res je, da se oblika njihove udeležbe spreminja: iz pobudnic postanejo pomočnice. Ko se revolucija militarizira, postane moška in izrine ženske k cunjam in za štedilnik. Med pariško komuno, denimo, jih tolerirajo le kot bolničarke ali kantinjerke. Če hočejo nositi orožje, se morajo preobleči v moške. Na čelu manifestacij ali sprevodov skrepenijo v simbol. Republika se sicer uteleša v Marianne [francoska alegorija nacije in republike], vendar je to eden zadnjih načinov za preobrazbo ženske v predmet.23 Narava udeležbe žensk je po podobi, v sorazmerju z njenim dejanskim mestom v državi. Povsod, kjer je »ljudstvo«, je ženska krepko navzoča. Michelet24 je to dobro čutil. Narobe pa v razredih le težko najdejo svoj status, ker so razredi strukturirani okrog elementov, ki jim niso domači: produkcija, mezda, tovarna. V mestu, sestavljenem iz četrti, so presenetljivo navzoče. Gospodinja v prostoru mesta

Tesnost urbanega bivališča to, kar je mogoče tam početi, skrči na malo reči. »Gospodinjska dela« niso »čiščenje«, ampak nakupovanje, pripravljanje obrokov – kuhanje je sredstvo za okoriščanje s cenenimi in žilavimi surovinami – ukvarjanje s perilom, bdenje nad otroki. To zarisuje čas žensk – razkosan, vendar raznolik in relativno avtonomen čas, nasprotje industrijskega časa – in njihov prostor: ne »notranji«, ki zanje še ne obstaja, ampak

23  M. Agulhon, »Un usage de la femme au XIXe siècle: l'allégorie de la République«, v: Mythes et Représentations de la Femme, op. cit., in njegova zdaj izšla knjiga: Marianne au combat (Pariz: Flammarion, 1979). 24  Jules Michelet (1798–1874), francoski zgodovinar. Gl. op. 2 v pogl. Splošni uvod. (Op. prev.)

209

Perrot Zenske.indd 209

3/18/2016 11:21:44 AM


zunanjost. Ko moški odidejo na gradbišče, v delavnico, ulica pripada njim. Odmeva od njihovih korakov in njihovega govorjenja. Kar nas najprej osupne, je presenetljiva fluidnost žensk iz ljudstva v teh še malo razdeljenih mestih. »Spodobna ženska«, ki jo opisuje Balzac, očarani in nostalgični gledalec razdelitev, ki jih buržoazna primernost uveljavlja v mestu, je toga v vedenju, usmerjena v svojem itinerariju.25 Telo si pokriva v skladu z doslednim kodom, ki jo stiska: steznik, tančica, oklep od stopal do glave. In dolg je seznam krajev, kjer se »poštena« ženska ne more prikazati, ne da bi postala padla ženska. Sumničenje jo preganja v njenih premikih; soseščina, vohun njenega slovesa, celo služabniki oprezajo za njo; sužnja je vse do svojega bivališča, ki jo zapre v salon. Svobodo skuša znova osvojiti v senci in v kodu sofisticiranih signalov – pisma v anagramih, nošena sporočila, padli robci, prižgane svetilke – ki jih imenujejo ženska zvijačnost. Prav ona je največja jetnica med ženskami. Ženska iz ljudstva ima več neodvisnosti v kretnjah. Njeno telo ostaja prosto, brez steznika; njena prostorna krila so primerna za goljufanje: nekoč so se ženske delale noseče, da so prenašale sol pred nosom carinikov, kakor pozneje počnejo pri mitnicah, na mejah. Arhetip ženske-skrivališča: prababica, ki na prvih straneh romana Günterja Grassa Pločevinasti boben [Die Blechtrommel, 1961; slov. 1968] skriva pod obleko ubežnika, ki ga išče policija. Gospodinja hodi brez klobuka (dame iz Halle: zabrusijo preveč čemernim odjemalkam: »misliš, da si kaj več zaradi klobuka,« insignije buržoazije), ravnodušna do mode in njenih zapovedi, ki tiranizirajo ženske iz »brezdelnega razreda«,26 se komaj meni za snažnost, ki jo izredno zapletajo težave z dostopom do vode. Njena kretnja je tako hitra kakor odrezava. Ta ženska je žerjavica, njenih reakcij se oblasti bojijo. Za to večno paberkovalko je mesto gozd, v katerem razvije neutrudno dejavnost, zmerom išče priložnost za hrano ali za kurivo (otroci preživijo veliko časa pri pobiranju konjskih fig).

25  Balzac, »Autre étude de la femme«, Scènes de la vie privée, II (1842). 26  T. Veblen, Théorie de la classe de loisir (1899): odlična opažanja o vlogi »ostentativnega« trošenja soproge iz buržoazije in skratka o njeni vlogi »okrasne ženske«.

210

Perrot Zenske.indd 210

3/18/2016 11:21:44 AM


Stika, nabira, preprodaja, kraljica malih obrti in pariške drobne trgovine, ki se sicer skozi stoletje postopoma pomožati. Branjevke na obrobju Halle s košarami, zelenjadarice, prodajalke cvetja … krožijo po mestu, na slehernem koncu ulice ali pločnika razpostavijo svojo »toaleto« iz sočivja, sadja, cvetja, iz ničesar. V kriznih časih si ženske priskrbijo nekaj virov s prodajanjem vsega tja do svojih starih oblek in ped za pedjo branijo svojo pravico do pouličnega prodajanja zoper čedalje bolj drakonske uredbe policijskih prefektov, ki nadlegujejo ta nenadzirana zbiranja. Ženske se prikradejo, se vtihotapijo povsod, bolj na gosto okrog tržnic in vodnjakov, rade imajo rečne bregove, obljudene in ljudske, kakor velevajo njihovi nakupi in precej spremenljiva geografija. Zanje ni nič sveto; ne obotavljajo se, denimo, hoditi s košarami skozi cerkve med jutranjo mašo. Tako da uredba župnije pri Svetem Evstahiju (Saint-Eustache), čisto v osrčju Halle, okrog leta 1835 ukaže cerkvenim čuvajem, »naj zatrejo tiste, ki povzročajo hrup v cerkvi; onemogočijo, da bi vanjo vstopali z zavoji ali živili; naj ne trpijo v njej oseb, ki nosijo navijalke, te morajo potihoma opozoriti, naj za nekaj minut gredo ven in se vrnejo bolj dostojne«.27 Potihoma, tako zelo so se bali izbruha njihovega glasu! Ženske tečejo, o, kako tečejo. Vendar tudi čakajo z že obveznimi postajami, katerih seznam se v teku stoletja podaljša hkrati s preobremenjenostjo z materinskimi dolžnostmi – s šolo, večkrat na dan, ko postane nemoralno in nevarno puščati otroke, da se sami potikajo okrog – in z zapletenostjo urbane opreme. Nato se pohajkovanja gospodinj polagoma prenehajo spreminjati in preidejo v bolj toge itinerarije, ki jih usmerjajo prodajalne, kolektivne ureditve, urniki šole in tovarne, vsi usklajeni z »dobro uro«, z uro postaje. Vsemu temu se gospodinje še dolgo upirajo. Ženske na perišču

Pomudimo se za trenutek na tem prizorišču ženske sociabilnosti, ki igra v življenju četrti tako pomembno vlogo. Dvoumen kraj z veliko incidenti med samimi ženskami, katerih nasilnost si dostikrat da duška v spotiko tistih, ki ženskam odrekajo pravico 27  La Bédollière, Les Industriels: Métiers et Professions en France (1842), str. 3.

211

Perrot Zenske.indd 211

3/18/2016 11:21:44 AM


do jeze, krikov, pretepa; prav tako kraj konflikta med ženskami in oblastjo, ki jo vznemirjajo ti izbruhi in še bolj izgubljeni čas žensk. Ko v času drugega cesarstva postavijo perišča z oddelki, da bi onemogočili lasanje in klepetanje, gospodinje protestirajo in jih bojkotirajo. Oblasti se morajo temu odpovedati. Perišče je namreč zanje veliko več kakor funkcionalni kraj, kjer perejo perilo: je srečevalno središče, kjer se izmenjujejo novice iz četrti, dobri naslovi, recepti in zdravila, vsakršni namigi. Perišča, talilnice ljudskega empirizma, so tudi odprta družba za pomoč: če je kaka ženska »v godlji«, jo sprejmejo, iščejo pomoč zanjo. Ženska, ki jo njen moški zapusti, uživa na perišču, kjer je moška navzočnost omejena na navzočnost dečkov, ki jih zbadajo s posebno simpatijo. Zapuščen otrok je lahko prepričan, da bo tam našel kako mater, kakor pripoveduje popularni Cardozov28 roman Kraljica perišča (La Reine du lavoir, 1893). Perišča so kraji praktičnega feminizma. Ženske prihajajo tja večkrat na teden, povprečno dvakrat ali trikrat, pogosto večkrat na dan na poti v šolo ali iz nje. Praznik peric – vsako leto na tretji četrtek v postu, na polovici posta – pritegne vse prebivalstvo četrti k volitvam kraljice. Je to zmaga perice nad prodajalko rib, vladarico karnevala? Sredi stoletja tretji postni četrtek prekosi pustni torek na lestvici urbanih radosti.29 Na perišču se naposled snujejo izvirne organizacijske oblike. Poklicne perice so med najbolj viharnimi mezdnimi delavkami, takoj pripravljene za koalicijo in stavko, tako v Parizu kakor v provinci, globoko so vmešane v vročice mesta. Leta 1848 so pariške perice oblikovale družbo, pognale v tek zadruge in, zlasti v Bondyju, sprejele v svoje vrste ženske – pogosto prostitutke – izpuščene iz Saint-Lazara,30 kakor tudi vojake, ki so ušli iz

28  Jules Cardoze, pisatelj feljtonov in ljudskih romanov iz zadnje tretjine 19. stoletja, ki so bili zvečine objavljeni in postali popularni po sredi 20. stoletja. Med njimi: Roméo et Juliette (1897), Jenny l’ouvrière (1890), Le Sonneur de SaintMerry (1890), La Reine du lavoir (1893). (Op. prev.) 29  Alain Faure, Paris Carême-Prenant: Du Carnaval à Paris au XIXe siècle (Pariz: Hachette, 1978), str. 133 sq. 30  Ograda Saint-Lazare v Parizu je bila sprva leprozorij (ograjeni prostor za gobavce), ki je bil po revoluciji spremenjen v ječo Saint-Lazare; gre prav za to precej zloglasno ječo. (Op. prev.)

212

Perrot Zenske.indd 212

3/18/2016 11:21:44 AM


vojaškega zapora Saint-Germain-en-Laye, ki so v prid revolucije skušali živeti drugače. Pasionantna in kratka izkušnja. Veliko takega, kar je izzvalo sovražnost oblasti. Ali Napoleon III. , ki je nekoč ušel iz ječe v vozu za perilo, ve, kako nevarni so ti kraji? Njegova vladavina se je začela z velikim uničevanjem čolnov-perišč, ki so posegali v rečni promet, in z gradnjo kopenskih perišč, čedalje bolj oddaljenih od središča prestolnice, enako kakor je haussmannizacija31 pregnala ljudsko odjemalstvo proti periferiji. Številčnejša, bolj reglementirana perišča postanejo vzvodi higienske kampanje, v kateri je snažnost prikazana kot sestra morale: »Snažnost ni le pogoj za zdravje, koristi tudi človeškemu dostojanstvu, moralnosti, ozdravlja, olepša najrevnejšo luknjo, najbolj bedno mansardo in v najbolj prikrajšanih družinah zahteva občutek za red, ljubezen do rednosti in energičen boj zoper razkrajajočo dejavnost bede.«32 Trélat,33 slavni avtor Lucidne norosti (La folie lucide), je eden izmed poročevalcev. Umivati, se umivati, čedalje bolj. A tudi pridobiti čas, tisti čas, s katerim gospodinje varčujejo, ki pa ga »lahko drugje bolj plodno uporabijo«, piše Barberet,34 ki izračuna število preživetih ur in njihov denarni ekvivalent: v Parizu trideset do petintrideset milijonov frankov na leto. Perišče je sicer zasnutek refleksije o času in vrednosti gospodinjskega dela, a je tudi kanal za njegovo mehanizacijo. Po letu 1880 nastane prava pralniška industrija z velikimi modernimi pralnicami na paro, kjer je delo zgoščeno, razdeljeno, urejeno, hierarhizirano, osebje pa skrčeno in maskulinizirano. Moški nadzorujejo stroje, ženske pa obdržijo podrejena ročna opravila. Nedvomno je telesni trud zmanjšan, a kakor vedno se to plača s povečanim nadzorom. Perišče posta-

31  Po Georgesu Eugènu Haussmannu (1809–1891), prefektu departmaja Seine v letih 1853–1870, ki je vodil gradnjo pariških odtokov in urbanistično predelavo prestolnice. (Op. prev.) 32  J. Barberet, Monographies professionnelles, I (1886), str. 280. 33  Ulysse Trélat (1795–1879), zdravnik in politik; zdravnik za umobolne, alienist, je postal po doktoratu 1821. (Op. prev.) 34  Jean Barberet (1837–1920), časnikar, komunard, socialistični politik in sindikalist v 19. stoletju, tudi pisec temeljnih razprav o socializmu in udeleženec pariške komune, utemeljitelj zadrug in sindikalizma. (Op. prev.)

213

Perrot Zenske.indd 213

3/18/2016 11:21:44 AM


ne manj dostopno, manj žensko, manj svobodno, manj zabavno. Gospodinje bombardirajo s predpisi, kritizirajo njihove prakse: pospraviti je treba krtačo in peračo, prati znanstveno. Kar je bilo kdaj pa kdaj užitek, izgovor za srečevanje, postane obremenjujoča dolžnost, kodificirana nuja. Perišče zagotovo ni več to, kar je bilo! Gospodinja, varuhinja predmestja

Gospodinja je duša četrti in s tem vozlišče izvirne ljudske kulture, ki se postavlja nasproti poenotujočemu modernizmu. Pogosto so ženske spreminjali v plastične agense novih mod. Še danes jih komercialna propaganda naskakuje in jim poskuša ugajati, da bi jih bolje usmerjala. Nekdaj krošnjarjeva in prodajalniška zapeljevanja niso imela moči, ki jo ima ovijanje medijev. Prav narobe, ženska iz urbanega ljudstva se kaže kot votek izročil priseljencev in, kolikor je kulturna avtonomija jamstvo za neodvisnost, tudi kvas protioblasti. V Parizu 19. stoletja se prišleki razvrščajo po četrtih, katerih enota je hiša z dvoriščem, preživelec vaške kmetije. Ženske vladajo nad temi preobljudenimi dvorišči, kjer na praznične dni v zraku plava vonj po regionalnih kuhinjah. Družinski obedi so priložnost za »pogovor o deželi«. Rokodelska tovarišija je te gostilničarke, ki jemljejo pod streho »popotnike«, jih poučijo o možnostih za delo, ki jih rabijo za tajnice, zakladnice, povzdignila v dostojanstvo »mater« – res je, edine ženske, ki so sprejete na letno korporativno gostijo. Medtem ko nastaja buržoazna, moška »velika kuhinja«, sladkana in mastna, ki si prizadeva, da bi s svojim bogastvom uveljavila prelom s kmečkim, ženske cmarijo provincialne recepte. »Šefi« se norčujejo iz konservativnosti kuharic. Spopad med kuhinjami je hkrati kulturen in spolen. Ženske, gospodarice lonca, so tudi gospodarice besede. Šušljanja, govorice, novice se izmenjujejo na stopniščih, dvoriščih, pri vodnjaku, na perišču, na vseh trgovskih krajih, posejanih vzdolž ulic, preden so bili zaprti v prodajalne. Okrog leta 1840 se mlekarice vsako jutro namestijo pod voznimi vrati. »Medtem ko dol k vinskemu trgovcu prihaja množica moških stalnih od214

Perrot Zenske.indd 214

3/18/2016 11:21:44 AM


jemalcev, premamljenih od kozarca belega vina, kapljice žganja ali časnika, se ženska populacija gnete okrog mlekarice. Tam je vzpostavljeno skladišče dnevnih novic in obrekovanj iz četrti. Damico iz prvega je pretepel mož; limonadar je propadel; hčerki najemnika iz petega dvori študent; vrataričina mačka je mrtva zaradi pokvarjenega želodca; peku so dokazali, da je prodajal s ponarejenimi utežmi; ključavničar se je vrnil domov pijan …«35 La Bédollière tukaj skicira dvojnost prostora: na eni strani v krčmi – moški, vino, politika (časnik); na drugi strani na ulici – ženske, mleko, vesti. Toda ta beseda žensk za nepomembnostjo vzdržuje omrežje horizontalnih komunikacij, ki ga uho oblasti ne doseže. Medtem ko so moški, prvi opismenjeni, ujeti v mreže napisanega, ki prihaja k njim predvsem od zgoraj in jih polagoma oblikuje in normalizira, ženske s svojim mrmranjem vzdržujejo neodvisnost ljudstva. Ženska beseda ohranja veliko izrazne svobode; upira se ludvik­ filipovskim vljudnostim in sramežljivostim. Spolnosti se ne boji nič bolj kakor kvantanja. Pripovedi iz pralnic plašijo človekoljube. Ta svobodna beseda, ki se zadržuje v predmestjih, ki se uravnava na tržnicah, zelena in krepka, v mestu eksplodira v dneh karnevala, praznika norčevanja in psovanja.36 Alhoy in Lurine, ki okrog leta 1846 opisujeta skupno dvorano za ženske v Dépot de Paris,37 se čudita: »Vse te ciganke (govorita v prenesenem pomenu) pojejo s hripavimi glasovi, preklinjajo z očarljivimi glasovi, plešejo s coklami, govorijo o ljubezni in pri tem zganjajo blasfemijo, poezijo prevajajo v argo, parodirajo pravosodje, se norčujejo iz poboljševalne policije [police correctionnelle], se veselo igrajo zasliševanje, železne ovratnice, giljotine na melodijo kake nove romance. V primerjavi z dvoranami za ženske bi si dvorana za moške zaslužila potrdilo o primernem življenju in navadah.«38 Beseda žensk zaradi nespoštovanja, ironije, spontanosti nosi subverzijo. Vzdržujejo to rezerviranost, to distanco, ki omogoča ponižnim, da ohranijo identiteto. Da si rešijo memorijo. Prek 35  La Bédollière, op. cit., str. 27. 36  A. Fauré, op. cit.: o govorici prodajalk rib. 37  Zloglasni zapor Le dépôt du Palais de justice de Paris, ki še deluje in je namenjen pripornikom, razmere v njem veljajo za nevzdržne. (Op. prev.) 38  M. Alhoy in L. Lurine, Les Prisons de Paris (1846), str. 5.

215

Perrot Zenske.indd 215

3/18/2016 11:21:44 AM


žensk – ugašajočih žensk – se tudi prenaša, in to pogosto z matere na hčer, dolga veriga družinskih zgodb ali zgodb o vasi. Medtem ko šola, moderne oblike organizacije, sam sindikalizem konstruirajo uradne, očiščene in usmerjene zgodbe, ženske varujejo sled tega, kar bi radi potlačili. Michelet je, da bi napisal ljudsko zgodovino francoske revolucije, spraševal ženske. Predvsem prek njih se je v osrčju Cévennesa ohranjalo dejanje camisardov.39 Spomin na suženjstvo, opuščeno šele leta 1885, traja v brazilskem ljudstvu prek starih prababic. In nabiralci oralne zgodovine iz izkušnje vedo, kako različen odnos do preteklosti gojijo moški in ženske: nemi moški, ki so pozabili skoraj vse, kar nima zveze z življenjem in delom; govoreče ženske, ki morajo le dopustiti, da se v njih na površje dvignejo spomini, če jih le sprašujemo same: moški so se preveč navadili ženskam vsiljevati molk, poniževati to, kar pripovedujejo, na stopnjo blebetanja, da bi se ženske drznile govoriti v njihovi navzočnosti. Odpor imaginarija

Utišati ženske. Jih civilizirati. Jih naučiti brati. Toda ženski imaginarij se izmika, se upira koloniziranju po poti znanosti in razuma. Bralke popularnih romanov, ženske, so prinesle uspeh Eugènu Sueju40 in vsem tistim pogrošnim avtorjem, katerih razuzdanost in vztrajno nedisciplino obžalujeta Alfred Nettement in Charles Nissard.41 Dati ženskam dobro branje postane tema

39  Camisardi so bili francoski protestanti (hugenoti) v regiji Cévennes, ki so izvedli vstajo zoper preganjanja, ki so sledila preklicu nantskega edikta. Od 1685 do 1700 so protestantski mali ljudje prešli od resignacije v upor, in ker so vse njihove pastorje usmrtili ali pregnali, so se znašli brez voditeljev. Mesto pastorjev so zasedli »navdihnjenci«, neizobraženi preroki, ki so včasih odkrito klicali k nasilnemu uporu. Cévenska vojna je izbruhnila leta 1702, spopadi so se zaostrili 1704 in boji trajali do 1710, dokončni mir je bil sklenjen 1715. (Op. prev.) 40  Marie-Joseph Sue, imenovan Eugène Sue (1804–1857), pisatelj, znan zlasti po dveh izmed svojih feljtonskih romanov s socialnim značajem: Les Mystères de Paris (Pariške skrivnosti, 1842–1843) in Le Juif errant (Večni Žid, 1844–1845). Bil je tudi republikanski poslanec, svobodomislec in socialist. Ko je Louis-Napoléon Bonaparte (bodoči Napoleon III.) izvedel državni udar, je leta 1851 ušel v izgnanstvo v Savojsko državo. (Op. prev.) 41  A. Nettement, Étude critique sur le feuilleton-roman (1847), zlasti II. zv., str. 442, pismo »notranji ženski«.

216

Perrot Zenske.indd 216

3/18/2016 11:21:44 AM


cesarskega režima. Ustanovitev Petit Journal leta 1863, olajšave, ki so mu dodeljene (izvzetost iz predhodne kontrole), da bi mu ob podpori Messageries Hachette in železnice omogočile, da izide pred vsemi drugimi, so uspešen poskus, da bi kolonizirali imaginarij ljudstva. Gre za to, da s čarom rednega in spodobnega feljtona nadomestijo naključne brošure kolporterja, podvrženega tveganjem potovanja peš. Bleščeči uspeh Petit Journal (milijon izvodov okrog leta 1900) v veliki meri temelji na privlačnosti feljtonov za »zveste bralke«. Če pa pogledamo pobliže, ni mogel uspeti, ne da bi se prilagodil njihovim nagnjenjem. Zagotovo je feljton moralen le zaradi konca, ki izključi neprimerne poroke, pošlje v smrt vse uzurpatorje, vrne otroke zakonitim staršem in razkrinka ponarejevalce. Njegove peripetije, polne hrupa in besnila, odsevajo posebno nasilnost.42 Spregovoriti moramo še o kulturi telesa. Preden so ženske iz ljudstva postale spoštljive, boječe in vselej kulpabilizirane pomočnice zdravnikov, so bile, prav narobe, njihove glavne tekmice in nadaljevalke ljudske medicine, katere vrline bi danes radi znova ovrednotili. Uporabljale so vse vire večstoletne farmakopeje, poznale sto postopkov za lajšanje malih vsakdanjih nevšečnosti, ki so učeno medicino pogosto puščale nemočno. Če bi pogledali od blizu, bi ta »zdravila dobre žene« nedvomno razodela dejansko vednost o trpljenju ljudstva, ki se je hotelo izogniti stroškom, a tudi ohraniti svojo telesno avtonomijo in se odtegniti zdravstvenemu pogledu, temu pogledu, ki avskultira, premerja, razvršča, eliminira in vas za konec pošlje v prekleto bolnišnico.43 42  Po raziskavah Évelyne Diébolt in njeni doktorski tezi o feljtonih v Petit Journal. 43  Veliko zapisov o tej temi pri Le Playju. Žena pariškega tesarja »misli, da je izkušena v nekaterih praksah običajne medicine in sama zdravi bolehnosti, do katerih pride v družini. Ker zaupa higieničnim idejam kakega ljudskega praktika, na veliko uporablja pomirjevalno vodo in kafrine preparate (...). Večino teh hi­­ gienskih praks, zelo običajnih v drugih deželah, navadno najdemo pri ženah pariških delavcev, ki si v družini rade dodeljujejo zdravniške funkcije in tako privzamejo določeno število tradicionalnih receptov«, Ouvriers des Deux Mondes, I, str. 31.

217

Perrot Zenske.indd 217

3/18/2016 11:21:44 AM


Utišati ženske Ta kultura pokriva ljudstvo kakor izolirni in hkrati varovalni oklep. Ker je neusklajena z diskurzom napredka, ni nevarna le zato, ker je zmerom zmožna nuditi odpor, ampak še bolj, ker v odpadništvu vzdržuje »divje« ljudstvo, odtegnjeno nameram oblasti. Od tod čedalje bolj očitna razdraženost v zvezi z »na­ zadnjaštvom« gospodinj in hotenje, da bi jih vzgojili. Ločitev spolov v mestu, zmanjšanje mešanosti sta ena izmed poti reda, ki sumniči dvomljive promiskuitete. Dorothy Thompson je pokazala, kako so na koncu 18. stoletja angleške ženske skupaj z moškimi, svojimi tovariši, sedele v pivnicah, inns ali ale houses, pile in pele z njimi ter se udeleževale političnih razpravljanj. Glas žensk izbruhne v radikalnih nemirih na začetku stoletja. Nato vidimo, da jih opazijo, jih gledajo, jih posedejo, jim dovolijo spregovoriti: tako na prvih chartističnih zborovanjih. Naposled, okrog leta 1850, postanejo pubs povsem moški kraji, kamor ženske ne smejo, hkrati pa so izključene iz trade unions [sindikatov], ki imajo tam svoje sestanke.44 Z drugačnimi oblikami se je isti umik zarisal v Franciji. Vesela svoboda veseljačenj in pregradnih rajanj (bal de barrières) z razbrzdanimi plesi – »tam moški in ženske plešejo brez čevljev in se neprenehoma vrtijo, da se jih čez eno uro, ker so dvignili toliko prahu, naposled ne vidi več,« piše Sébastien Mercier o rajanju na Vaugiradu45 – se umakne bolj izumetničenim vedenjem, v katera se vpisuje zgodovina plesa. Dosledna nemešanost buržoaznega kroga vsili svoj model ljudskim združbam. V Spodnji Provansi, denimo, Chambrées, stare oblike plebejskih srečanj, postopoma izženejo ženske, ker te ne volijo. Splošne volitve so poudarile težnjo k ločitvi spolov, kolikor se je politična vzgoja ljudstva s pravico do glasovanja dolgo časa naslavljala na moškega in zgolj nanj.46 Sindikalizem pa deluje po parlamentarnem

44  Dorothy Thompson, »The missing presence: The withdrawal of women from working class organisations in the early nineteenth century«, neobjavljeno, deloma povzeto v: J. Mitchell in A. Oakley (ur.), The Rights and Wrongs of Women (London: Penguin, 1976). 45  Tableaux de Paris (1783); o veselicah gl. študijo Jacquesa Rancièra »Le bon temps ou la barrière des plaisirs«, Révoltes logiques, št. 7 (1978). 46  Maurice Agulhon, »Histoire et ethnologie: les Chambrées en Basse

218

Perrot Zenske.indd 218

3/18/2016 11:21:44 AM


zgledu. V Roubaixu, v Lillu okrog leta 1880 statuti sindikalnih zbornic določajo, da mora sleherna ženska, ki hoče govoriti, predložiti pisno zahtevo prek enega izmed članov družine! Celo v najbolj feminiziranih sindikatih, kakršen je tobačni, v katerih so izvrstne govornice, je zelo redko videti, da bi kaka ženska sedela na tribuni. Še en zgled, vzet iz Mémoires de Léonard (Léonardovi spomini) Martina Nadauda, bo razložil, kako je moška in urbana modernost utišala ženske vse do vasi. Ko se na začetku zime zidarji iz Creuse vrnejo na deželo vsi obžarjeni s pariškim prestižem, pogled na njihove mošnje, polne svežega denarja, spravi v jok matere, njihova darila očarajo dekleta, njihove pripovedi fascinirajo tiste, ki so ostali: vedeti hočejo več. Zaradi njihovega mladega in možatega govorjenja, v katerem se zrcalijo ognji prestolnice, pa obnemijo stare ženske, varuhinje memorije – denimo Fouéssoune, vaška babica in zdravilka – katerih pravljice so zazibale družbe po večerji. Polagoma se žalostne in molče umaknejo v senco. Ženske prakse in sindikalizem

Delavsko gibanje sicer hvali gospodinjo, jo pa ima raje pri ognjišču in ne zaupa njenim neumestnim posegom. To dobro vidimo v nemirih zaradi draginje leta 1911. Ko se poleti 1911 začnejo dražiti mlečni izdelki in nekateri živilski produkti, se zganejo gospodinje na severu Francije, kakor so se nekoč zaradi kruha. Incidenti se začnejo na tržnicah v regiji Maubeuge, se razširijo na ves rudarski in tekstilni Sever in se množijo pomalem povsod od Saint-Quentina do Creusota ter se končajo v industrijskih pristaniščih zahoda. Zemljevid nemirov je v splošnem industrijski: motorji gibanja so žene delavcev. Manifestirajo, pojoč Interna­ cionalo masla za petnajst soldov,47 in se organizirajo v »Lige go-

Provence«, Revue historique, št. 498 (1971). 47  Poleti leta 1911 so se v Franciji živila močno podražila, maslo za 30 %, cikorija za 40  %, sladkor za 28  % itn. Prišlo je do uporov, zlasti v severnem Pas-de-Calaisu, kjer so ženske z rdečimi trakovi na telesih hodile v sprevodih in prepevale L’Internationale du beurre à quinze sous. V izvirniku: Demain au marché des grandes villes / Toutes femmes, nous nous réunirons / Pour protester avec furie / Sur le prix du beurre en cette saison / Nous avons assez de souffrance

219

Perrot Zenske.indd 219

3/18/2016 11:21:45 AM


spodinj« da bi od mestnih oblasti dosegle omejitev cen produktov. Za njimi pomalem povsod izbruhnejo stavke, delavci – njihovi možje – gredo po njihovih stopinjah; pride do nasilnih spopadov in mrtvih. Kljub temu se vpričo njih sindikalizem razdeli. Nekateri vidijo v množični in »spontani« akciji žensk »veličastno gibanje«, sam zgled za konkretno, ljudsko, demokratično akcijo, tako da strese »mlahave« in ob višanju cen v usodo vdane delavce. Toda večina se boji nasilja tega »čudnega gibanja«, bežnosti plamenov jeze, kratkotrajnosti lig in sanja, da jih bo spremenila v »moško«, zavestno in organizirano gibanje: »sindikalizem mora povzdigniti ljudstvo do možnosti moškega upora«. Na različnih krajih skušajo militanti spremeniti lige v »sindikate gospodinj«, poučiti ženske o zaslugah stalne organizacije, vzeti gibanje v roke in ga vzgojiti, usmeriti. Naslednje leto so na kongresu CGT v Le Havru priporočali »vzgojo gospodinje za boljšo uporabo njenega proračuna in pridobitev pojmov živilske higiene«.48 Ta epizoda ilustrira enega izmed številnih nesporazumov, ki so ob zori tega stoletja ločevali sindikalizem in gibanje žensk. Sindikalizem zavrača izrazne oblike žensk, češ da so divje, neodgovorne, da bolj malo ustrezajo dostojanstvu delavcev. V Montceau-les-Minesu ženske med veliko stavko v sprevodu odidejo v Châlons in zahtevajo sprejem pri podprefektu. Ko se ta prikaže na balkonu, ne da bi mu bilo mar, da bi jih sprejel, se obrnejo in mu vse naenkrat s popolnoma usklajenim gibom, ki zahteva dogovor, pokažejo spodnjice. Preobrat, posmeh: klasični orožji

/ Sans augmenter le beurre et le lait / Ca demain toutes les femmes de France / Nous le ferons vendre avec rabais. / (Refrain:) En avant, camarades / Les amis tous debout / Sans peur, ni tapage / Nous voulons le beurre à quinze sous (bis). Dobesedni prevod: Jutri se bomo na tržnicah velikih mest / zbrale vse ženske / da bi s protestom izrazile svoj bes / glede cen masla v tej sezoni / Dovolj nam je trpljenja / že brez podražitve masla in mleka / Vse ženske Francije bomo naredile / da bo jutri maslo naprodaj s popustom / (Refren:) Naprej, tovarišice / pokonci, prijateljice / Brez strahu in pretepov / Hočemo maslo za petnajst soldov (ponoviti dvakrat). (Op. prev.) 48  O teh nemirih gl. Émile Watelet, Les Récents troubles du Nord de la France au point de vue historique et économique (1912), zlasti pa J.-M. Flonneau, Crise de vie chère: Réactions populaires et réactions syndicales, neobjavljena maîtrise, Pariz, 1966, povzeto v: »Crise de vie chère et mouvement syndical, 1910–1914«, Mouvement social, št. 72 (1970).

220

Perrot Zenske.indd 220

3/18/2016 11:21:45 AM


žensk. Ta značilnost, ki jo je prineslo lokalno izročilo, je pretresla sindikalno častitljivost, ki jo je izbrisala iz svojih pripovedi. Še drug zgled: v Vizille med dolgo stavko svilnih tkalk (sto dni leta 1905) ženske v najbolj sproščenem veselju več noči zapovrstjo organizirajo nočne mačje godbe; oborožene s ponvami in kuhinjskim orodjem zasramujejo lastnike, župana in pomočnike, kakor so nekoč v družbi vaške mladine zasmehovale sivolasce, ki se poročajo z mladenkami. Vse do dne, ko mestni socialisti, ki se hkrati bojijo spopadov s silami reda in osmešenja, od njih zahtevajo, naj se vzdržijo in se zatečejo k drugim, dostojnejšim oblikam akcije. Stavka ne sme biti praznik. Združeni ideal moškosti in častitljivosti je potlačil podeželsko kmečkost, ljudske barvitosti in ženske izrazne oblike, ki jih pogosto nadaljujejo. Med sindikalizmom in ženskami je več kakor organizacijski problem: konflikt v zvezi z načini poseganja in izražanja, ki prekriva kulturne in eksistenčne razlike. V tem trenutku zgodovine so moški bolj politični, ženske pa bolj »folklorne« v globokem pomenu izraza, in v imenu tega jih modernost potlači, zavrne. Ženske niso ne pasivne ne podložne. Beda, zatiranje, dominacija, najsi so še tako realne, niso dovolj za to, da bi povedali njihovo zgodovino. Navzoče so tu in drugje. So različne. Uveljavljajo se z drugimi besedami, z drugimi dejanji. V mestu, v sami tovarni imajo druge vsakdanje prakse, konkretne oblike odpora – do hierarhije, do discipline – ki onemogočajo racionalnost oblasti in so neposredno cepljene na njihovo lastno uporabo prostora in časa. Utirajo pot, ki jo je treba znova najti. Drugačno zgodovino. Drugo zgodovino.

221

Perrot Zenske.indd 221

3/18/2016 11:21:45 AM

Michelle Perrot: Ženske ali molčanja zgodovine (odlomek)  

Michelle Perrot: Ženske ali molčanja zgodovine Prevedla Taja Kramberger Spremna beseda: Taja Kramberger in Drago B. Rotar Strokovni pregled:...

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you