Morda bi se na prvi pogled podnaslov dela Roman o odraščanju zazdel zavajajoč. Bolj kot s klasično romaneskno strukturo se bralec namreč srečuje s fragmentarnimi odlomki introspektivne kratke proze, s ciklično ponavljajočim se samoizpraševanjem, z izpovednimi utrinki, z drobci slovenskega in ženskega vsakdana, za katerega spričo njegove univerzalnosti pravzaprav sploh ni pomembno, ali vsebuje avtobiografske elemente ali ne, skratka, z intimnimi zapisi, o katerih se na trenutke zazdi, da v večnem krogu lovijo svoj lastni rep in nikoli ne pripeljejo do take ali drugačne epifanije ali olajšanja, do nekega nepreklicnega, odrešujočega in dokončnega spoznanja. Pa vendar: ali ni prav to tisto, kar opredeljuje odraščanje kot proces, ki ni omejen samo na neko sorazmerno kratko, z biološkimi mejniki določeno dobo, temveč je trdo garanje, ki mu ne uidemo do svojega zadnjega diha?
KUD Police Dubove, 2015
ISBN 978-961-93732-3-1
policadubova.org