Page 1

ALENKA JENSTERLE-DOLEŽAL POMEN HIŠE Roman o odraščanju

Pomen hiše TEXT II.indd 1

23.Nov.2015 13:01


Zbirka trans2 Alenka Jensterle-Doležal Pomen hiše: Roman o odraščanju © Copyright by Alenka Jensterle-Doležal & Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2015

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6-31 JENSTERLE-Doležal, Alenka Pomen hiše : roman o odraščanju / Alenka Jensterle-Doležal. - 1. izd. - Vnanje Gorice : Kulturnoumetniško društvo Police Dubove ; Ljubljana : Zveza Modro-bela ptica, 2015. - (Zbirka trans-) ISBN 978-961-93732-3-1 (Kulturno-umetniško društvo Police Dubove) www.policadubova.org www.knjigarna-bookshop.eu

Pomen hiše TEXT II.indd 2

23.Nov.2015 13:01


ALENKA JENSTERLE-DOLEŽAL Pomen hiše

trans-

Pomen hiše TEXT II.indd 3

23.Nov.2015 13:01


Vsaka podobnost z resničnimi osebami je samo naključna.

Pomen hiše TEXT II.indd 4

23.Nov.2015 13:01


Vas Za gorami zahaja krvavo sonce. Prihaja večer. Ali se da razbrati prihodnost iz drobnih luknjičastih lupin? Iz školjkastih razbitin? Zadnji dan je temačno in tesnobno. Valovi jezera odrivajo zeleno težo in odkrivajo globine. Zlovestno sikanje prihajajočega viharja razpolavlja obzorje. Leseni pomoli se zadirajo v hladno gmoto in izginjajo pod razviharjeno površino. Pod stopali hladen, droben pesek. Pramenčki identitete ležijo na tleh. Bolijo, zadirajo se v podplate. Prebrati jih, jih dešifrirati. Sestaviti jih v celoto, v pri­ hodnost. V otroštvu sem stala nekje v ozadju, mati mi je rada ponavljala, da se ne smem izpostavljati, da moram v družbi vedno počakati, da me opazijo, molčati in da ne smem delati problemov. Bala sem se velikega sveta, ki se je tako naključno in sovražno, skrivnostno razpiral pred mano. Tudi mama ni nikoli obremenjevala drugih, saj je bila v nezavidljivem položaju, ne, raje je trpela. Sploh je rada trpela in si z naslado nadevala masko mučenice. Žrtvovala se je za naju s sestro in za ves svet. Vcepljala mi je v glavo, da se ženske vedno žrtvujejo. Vedno je bila v ozadju, samo da ne bi motila drugih. Učila je pokore in nepomembnosti. Potlačena in nesamozavestna sem se iz njenega sveta umikala v knjige. Danes se spomini na ta čas kažejo kot sanjsko izmaličeni. Morda so bili že takrat zabrisani ali pa sem jih tako videla, vržena na svet. Tako sanjsko zabrisane sem jih hotela videti. Da se ne bi takoj zavedala vseh krivd, težkih prizorov, naključij. Dolgo niso odkrili moje kratkovidnosti, in ko sem v tre­tjem razredu končno dobila očala (sedela sem v drugi klopi in učiteljica je opazila, da ne vidim na tablo), se je svet z vso ost­rino in rezilom vogalov dobesedno zarezal v oči. Zaso­vra­žila sem ga, tako črno-belega, tako ostro zarezanega z ostrimi linijami začetkov in koncev

5

Pomen hiše TEXT II.indd 5

23.Nov.2015 13:01


predmetov, hiše na vasi so se nekako povečale in grozile, da se bodo z vso težo zrušile name, ko sem hodila po edini asfaltirani cesti proti domu. Danes ni najbolj ugodna doba za intimne trenutke. Včasih se zdi po poročilih, po vseh vojnih slikah, da svet tone v pogubo, da plameni, ognji sikajo preko naših mest, se dvigajo iz oceana. Kakšen smisel ima, da razmišljam o tem, kako je zapuščen in nezaščiten otrok rasel v majhni vasi bogu za hrbtom v zaspani socialistični realnosti, katere atmosfero so napajale krute grožnje umora, morda nepokopani mrtveci iz druge svetovne vojne, agonije vaških posebnežev in kdo ve, kaj vse se je skrivalo v ozadju? Niti ni bila toliko socialistična, ta realnost majhne vasi, kot je bila realnost zakasnelosti, počasnosti, skritega nadzorovanja izpod okenskih polic. V meni je naraščalo prepričanje o neki temeljni ranjenosti brez doma in tudi brez obrobja, brez ostro zarisanega obzorja, pod budnimi očmi vaške srenje, katere topost in primitivnost je bíla v nebo in kjer ni nič ostalo skrito za zavesami, vse se je povedalo in sporočilo naprej. Tega časa ni več, te realnosti ni več, včasih se mi zdi, da tudi mene ni več, da je takrat obstajala neka druga oseba, katere zgodbo sem imela priložnost samo spremljati, jo prebrati v izposojeni knjigi. Ali sem se samo poistovetila z dobro napisanim poglavjem v knjigi? Ali pa sem zgodbo slišala nekje drugje, v neki drugi državi? Toliko krajev sem zamenjala, toliko ljudi spoznala! In vsi so imeli svoje zgodbe, ki so bile dostikrat podobne tej moji! Nad samostanom je zakrožila kanja in simbolično ovekovečila moj prihod v kartuzijo ob jezeru. Kaj bi lagala. Včasih se ponoči zbujam, ker prepotena iščem izhod iz vasi. Včasih, nasprotno, sanjam, da je ne morem najti, da vasi ni več, da je ne morem obiskati, da so se vrata vasi za vedno zaprla pred menoj, da je vas zaprlo ogromno obzidje, in samo na koncu sanj naletim na prve

6

Pomen hiše TEXT II.indd 6

23.Nov.2015 13:01


hiše, ko se čisto nepričakovano izza ovinka v mojo zavest zarežejo prve strehe. In potem sanjam, da sem že skoraj tam, na vasi, pa je ne dosežem. In spet se te pradavne kulise kot žive postavijo predme. Hiše, gostilna, za njo šola, cerkev. Tri lipe.

Prihod Preden smo prišli na vas, smo se stalno selili. Dolgo smo prebivali pri sorodnikih v majhnem mestu zraven železnice, dokler se nismo pri mojih šestih letih končno preselili na vas. Oče in mati sta tam namreč kupila hišo. Preselili smo se spomladi, še vedno me včasih preplavijo vonjave mokrih stvari, predvsem pa vonj odcvetelega španskega bezga tistega časa. Vso pot sem si v sopihajočem tovornjaku predstavljala, kako majhna, urejena in pravljična bo nova hiša, polna skritih kotičkov za igranje. Resničnost pa me je razočarala in osupnila. Preselili smo se v staro predvojno hišo, ki je razpadala in bila potrebna popravila. Stvari se niso odvijale tako, kot bi se morale. Tudi za vse druge ne. Prav v tej vasi je po očetovem odhodu razpadla moja družina. Prihod je bil začetek, zareza v obstajanju, kaj malo stvari se spomnim od prej. Odmaknjena vas, ki sem jo že taisti dan priznala za svojo, je tičala na hribu, dosegljiva je bila samo po eni cesti in po eni bližnjici: poti, ki je peljala skozi gozd z odročne postaje v sosednji vasi. Vas se mi ni zarezala v spomin samo zato, ker je trajala dolgo časa, deset let smo ostali v njej in tudi kasneje se je nismo znebili. Takrat, ko sem odhajala, sem že bila zaznamovana z leti, preživetimi tam … Predvsem z negativnimi izkušnjami, že v zgodnjem otroštvu sem se začela umikati pred množico ljudi.

7

Pomen hiše TEXT II.indd 7

23.Nov.2015 13:01


A po drugi strani sem se naučila razpoznavati jezik in znake nekega prostora in časa prav tam. Od tam so arhetipi in modeli mojega razmišljanja. Vse besede, vsi osnovni pojmi, vse predstave izhajajo od tam. Vse osnovne krivde in skrite frustracije izvirajo od tam. Zaznamovana in obdarjena od vasi. Zavezana vasi in njenemu utripanju, čeprav sem jo že davno opustila in se ji na glas odrekla. Tako kot moja sestra Judita. Vsi drugi prostori so bili samo predprostor za moj prihod na vas. Kot da so me samo pripravili za ta prostor. Naključna in neobvezna mesta in vasi. Pred tem se je vse odvijalo lahkotno in neobremenjeno. Kaj je bilo prej, pred vasjo, sem samo slutila iz maminega pripovedovanja. Že od začetka nisem imela rada čokolade. Skoraj bi utonila v gramozni jami. S sosedovimi otroki sem hodila na pohode v gozd. Bila sem najmanjša. Vedno sem bila zadnja. Posmehovali so se mi, saj sem bila debelušna. Neroden, nespreten otrok. Zahteven. Samo posamezni stavki, samo odtrgani delci. Morda bi jih poimenovala kot radostna leta pred zavedanjem, leta breznamenskosti in igrivosti metulja, brezčasje trenutkov, ki so nenamerno padali v menjave letnih časov in se niso ohranili. Od takrat so ostale samo tri fotografije. Na eni sva s sestro še zelo majhni, drživa se za roko pred staro lokomotivo in imava kamenje na očeh. Smejeva se. Na drugi je z nama mama. Drži naju za roko kot nepreklicno svojo lastnino. Resna, zelo stroga je, kotički ustnic so samo nekoliko povzdignjeni navzgor. Morda se poskuša nasmehniti. Tudi midve drživa vsaka svojo punčko. Jaz debelušna in sramežljivo odmaknjena, sestra suha in odločno pomaknjena v ospredje. Na tretji je oče. Pozneje se je ta fotografija izgubila. Podobno kot je izginil moj oče. Na izsek otroštva pred prihodom skoraj nimam spominov. Nič, niti žalosti, niti hrepenenja. A ta slika vasi je še danes tako živa pred mano!

8

Pomen hiše TEXT II.indd 8

23.Nov.2015 13:01


Posamezne bele hiše z gospodarskimi poslopji in hlevi so bile kot narisane v pokrajino pod gorami, tako vzvišeno zarezane v hrib, nad katerim je dominiral zvonik enostavne kamnite cerkve. Na zidu je bila srednjeveška freska, ogromna slika svetega Krištofa, kako rešuje majhnega dečka Kristusa. Plečat moški je že stoletja s skodranim, rdečeličnim otrokom stopal po vodi in reševal resnico tega sveta. Zraven cerkve je bila šola, na drugi strani ceste pod šolo gostilna. Vas se mi je priskutila, ne najdem besed za to, vendar je prav življenje grotesknih barv in tihih namigov za vedno zaživelo v meni. Za vedno se mi je uprlo življenje na vasi in kar hitro se mi je zahotelo oditi proč, kamorkoli, v tujino. Čez nekaj let sem odšla, vendar nikoli zares iz vasi. Ob gostilni so rasle tri stoletne lipe, ki so sklepale veje v ogromen obok nad gostilniškimi mizami. Ujeta sem. Za vedno izgubljena topografija prostora. Zelo odmaknjena vas, vas daleč stran od civilizacije. Tu je bilo vse možno. Včasih sem imela občutek, kot da je vas prazna, opuščena. Ljudje so bili, prebivali so v teh belih hišah. Vendar nekako počasni, povečani, njihovi obrazi groteskno spremenjeni in nekateri, kot bi imeli za svojim čelom slutnjo umora. Mati je bila na vasi večno nezadovoljna s sabo, z mano, z nama, predvsem pa so ji povzročali skrbi sosedi … Ne vem, kakšna je bila, preden smo se preselili. Ne spominjam se je, morda ni bila tako utrujena in zlohotna. Morda je bila drugačna. Ljubeča. Še danes ne razumem, zakaj sem ji tako očitno, že od malega, šla na živce. Bila je stroga, morala sem jo ubogati. Res je, kot otrok sem bila nerodna, morda za njene pojme lena, ko sem odkrila knjige, sem bežala pred domačimi obveznostmi in opravki v branje, z ogromno torbo knjig sem se skrivala po kotih in brala do onemoglosti. Mama me je iskala in se jezila, naj pustim knjige. Knjižnica je bila v razpadli baraki med farovžem in šolo in že zelo zgodaj sem se sama podajala na pot po knjige. Zgradba knjižnice

9

Pomen hiše TEXT II.indd 9

23.Nov.2015 13:01


je bila blizu, samo pri gostilni sem morala zaviti na levo. V knjigah sem iskala drug svet. Kjer se nisem bala, na primer, pijancev iz vasi. Očeta, ki je tudi prihajal pijan domov. Kjer ni bilo maminih nepričakovanih napadov slabe volje. Mati je bila trdno središče mojega sveta. Nezadovoljna s svojim stanjem: dva otroka na grbi, nikoli prisoten mož, ki je plačo zapil v gostilni in ni poskrbel za osnovno eksistenco družine. Bala sem se njenih izbruhov slabe volje, ki so jo zalili nepričakovano in jo raztrgali na kose. Pozneje sem poskušala razumeti, zakaj je bila tako nepredvidljiva in čustveno neuravnovešena. Poskušala sem jo opredeliti skozi oči psihologije. V tuji vasi je bila priseljenka brez socialne perspektive, s prepirljivimi sosedi. Z bremenom dveh otrok ji kot potencialni samohranilki že na začetku ni bilo lahko. Tedaj sem bila nežna in ranljiva, vse sem sprejemala, ničemur se nisem upirala, vse odrasle osebe sem ubogala, ker sem se jih večinoma bala, bila sem lepo tiho v ozadju, tako kot sem bila kasneje v puberteti samoljubna in narcisoidna in, nasprotno, zelo trmasta, kot da bi kompenzirala nekdanjo pasivnost, odloženost in neljubezen z uporom. Kaj je sploh ljubezen matere do hčerke? Skušala sem prebrati čim več teorije o tem, vendar sem ostala samo na površini, samo preletela sem Junga in Freuda, za globlji študij pri svojem novinarskem delu nikoli nisem imela dovolj časa, vsekakor pa se mi je vtisnilo v spomin, da je ta odnos zelo ambivalenten in kompleksen. Kaj pa naj zapišem o svojem odnosu do Teodore?

Osnovni podatki Samostansko jutro je prekrila rosa. Na vrtovih ropotajo vrtnarji. Glasovi prodirajo skozi svetlobo in senco žive meje. Obeta se lep dan.

10

Pomen hiše TEXT II.indd 10

23.Nov.2015 13:01


Ženska, osemintrideset let. Fakulteta za družbene vede in no­ vinarstvo. V študentskih letih stanovala za Bežigradom. Ločena. Hčerka Teodora pet let. Poklic: svobodna novinarka, ki piše za dnev­ne časopise in tednik Prostor. Nekaj let na stažu v New Yorku. Kraj rojstva – bivša Jugoslavija. Zakaj vprašalnik, zakaj ta intimna vprašanja in topoumni odgovori. Kdo se jih je izmislil? Ponavadi se zmotim v odgovorih, tako nemočna sem pred obrazci. Vprašanja, na katera sem odgovorila že tolikokrat, odgovori, ki pripadajo nekomu drugemu in ne meni. Odgovori, ki me utrujajo in nesmiselno opredeljujejo. Prišla sem na konferenco, dali so me v prenovljeno samostansko celico – menda je bil pred osemnajstim stoletjem ta prostor res samostan. Ostala bom več ko teden, zato sem si morala oskrbeti varstvo za Teodoro. Vedno bolj se izgubljam v prostoru, vedno več časa preživim v celici, vedno manj hodim na konferenco poslušat vedno bolj dolgočasne prispevke. Kartuzijanski menihi so imeli majhne hišice s posteljo, ki jih zid deli na prostor za meditacijo in prostor za delo. Posteljo, ki je strogo razdeljevala prostor, so po prenovitvi, potem ko ni bilo več menihov, spremenili v omaro. Dali so mi priponko z mojim imenom, vendar konferenca z na­ slovom Demokracija središča in obrobja traja samo nekaj ur na dan, ne vse dni, in je zelo neobvezujoča: glavne avtoritete s tega področja niso prišle, zato poslušamo dolgočasne prispevke o že znanih stvareh, v katerih se menjajo teme po naključnem ključu: razvoj demokracije v Združenih državah Amerike v zadnjih sto­­ letjih, razlogi za depresijo ob gledanju televizije pri turških štu­ dentih, gospodarski vzponi v arabskem svetu in opredelitev strank v Iranu … Paziti bom morala, da v članku, ki ga bom napisala o konferenci, ne bom preveč kritična, ne smem prizadeti bolj tradicionalnih bralcev revije, hkrati pa moram zadevo tudi narediti zanimivo. Sizifovsko delo.

11

Pomen hiše TEXT II.indd 11

23.Nov.2015 13:01


Večino časa preživim v celici in obžalujem svoj prihod. Hrepenim po Teodori. Ponoči ne morem spati in prisluškujem tišini. Počasi me napolnjuje praznina. Morda pa je v tem prostoru ostalo kaj svetniške predanosti, meditacije in odrekanja. So me duhovi menihov končno naučili odrekanja, molka in kontemplacije? Vedno sem uhajala pred svojimi podobami v zrcalu. New York je bilo idealno mesto za pobeg. Sicer pa me je zaposlovala tudi Teodora. Predvsem pa sem vedno imela »deadline«, rok za oddajo, ki me je preganjal. Vedno sem morala nekaj na hitro dokončati, del sestavka spremeniti še pred končnim natisom, pregledati končno verzijo, nekdo je prihitel spet z novo senzacijo, ki jo je bilo treba še vključiti v prispevek in morda še popraviti neroden izraz, še preden sem lahko končno oddala tekst v tisk. In potem sem še nekaj dni živela v strahu, da ni dovolj dober in zanimiv. Zapisana pisanju, zapisana naglici, oblikovanju jezika, ritmu velemestnega obstajanja. Zdelo se mi je, da se nikoli ne bom ustavila, da bom tako skrivoma lovila trenutke s Teodoro. Sedaj pa ta samostan. Potisnjena v sobo zrcal, ponoči ne morem spati, zbujam se prepotena. In te sanje. Vse se mi vrača. Tako čudno spremenjeno. Tako čudno usodno. Postelja je v prostoru za delo, mene pa vleče v prostor za meditacijo. Ko se znajdem v prostorih svoje celice, bežne trenutke s sodelujočimi na konferenci v trenutku pozabim. Ko sem prišla na konferenco, je nekaj dni nepretrgoma deževalo, bližnje jezero je bičala ubijajoča nevihta, temo so cefrali sunki dežja, nisem se mogla sprehajati, ujeta v prostore svoje notranjosti. Včasih mi je dovolj razglabljanj o vasi, o ženskah, hoče se mi sonca, odprtega prostora, pozabe, iger s Teodoro, vendar vem, da je to skušnjava, da me samo zavaja tisti hudiček, ki je narisan na sliki svetega Bruna, meniha, ki je v enajstem stoletju ustanovil kartuzijanski red in je v tem samostanu upodobljen na vseh

12

Pomen hiše TEXT II.indd 12

23.Nov.2015 13:01


slikah, nad njegovo glavo v priorjevi sobi je narisan pošasten in smešen hudiček. Ne, ne bo me zavedel, moram ostati v prostoru meditacije. Tako kot sveti Bruno držati v roki knjigo ali pisalo. Knjiga se mi vedno odpira na prvih straneh. Na mizi nasproti se mi tako kot svetemu Brunu reži lobanja. Tako da ne bi pozabila na svojo smrtnost. Na svojo preteklost.

Variacije na Ivana Cankarja Tečem za vozom. Moja mama, stara, debelušna, vendar še vedno energična ženska s pikčasto, rožasto ruto in temno karirasto obleko stoji na vozu, ki ga vlečeta dva konja, voznik, suhljat, čuden možakar v obnošeni, takmašni obleki nad njima poka z bičem in ju nadzoruje ter kroti, stoji in si neprestano popravlja nogavice na nogah. Odkriva poraščene gležnje in z bičem žvižga po zraku, tako da konja galopirata kot nora. Voz obsedeno drdra. Šele čez nekaj časa se mama prihuljeno kot miš usede in čaka, kaj bo. Jaz tečem na življenje in smrt, pa me bo ja pustila na voz, saj je moja mama, ona mora ukazati vozniku, naj ustavi, pogroziti temu neumnemu, brezdušnemu obličju in prasketajočemu, žvižgajočemu bitju, ona se mora postaviti zame. Ne, nič ne naredi, samo opravičuje se vozniku, ni kriva za to, da jaz tako kričim in krilim z rokami in delam nered v jasni situaciji. Kot že tolikokrat poprej ne prosi zame, ne zagovarja mojih dejanj, ne pomaga mi, mrzla in ravnodušna hoče biti stroga mama in odgovoren oče, skoraj nikoli se me ne dotakne. Vedno me zapusti. Vedno me nekje odloži. Postaja mi jasno. Za vse sem kriva jaz. Tudi za to sem kriva, da voznik ni ustavil in me vzel na voz. Da ga mama ni poprosila zame. Ta naš svet zapuščenih otrok. Moja mama ima

13

Pomen hiše TEXT II.indd 13

23.Nov.2015 13:01


gotovo prav. Zakaj pa si nisem izborila mesta na razmajanem vozu že davno prej, preden se je ona odločila in se usedla nanj. Pusta, peščena pokrajina brez dreves pred mano, voz izginja za obzorjem, silhueta hriba se povečuje, temni se in zavedam se, da se voz ne bo nikoli ustavil, in to prav zaradi tega, ker ga ne zaustavi mama. Ne razume mojega strahu in tesnobe pred definitivnim odhodom. In tako blodim po svetu. Menjam mesta, se potikam po ulicah, izginjam v predmestjih, sem povsod in nikjer, nikoli ne na vozu z  mamo. Vem, da tam tudi njej ni dobro, sama je z grotesknim voznikom, ki ji v  svoji primitivnosti in objestnosti lahko še kaj naredi, gotovo pa me ne pogreša. Lahko, da me je včasih pogrešala, vendar tega nikoli ni pokazala. Za povojne generacije je bilo čustveno življenje vedno tabu, nekaj, česar se ni smelo pokazati ali izraziti. Tudi lastni hčerki ne. Nekaj umazanega, neobvladljivega je bilo v  dotikih, nekaj nemogočega se mi lepi v  sanjah. To je definitivna stvar. In s tem se borim. Potujem z vlakom. Z utrujenim pogledom sledim pokrajinam, vse se preliva, ravnino zamenjajo gore, modrina jezera se razblini v megleno gričevje. Letim z letali. Skoraj oglušijo me motorji na ladjah. Najemam si hiše, stanovanja, spoznavam zanimive ljudi, rojevam otroke, toda zvečer, pred spanjem, preden se ugasnejo vse luči in svetilke na ulici, mislim na svojo mamo. Včasih ji zamerim, da se mi je odrekla, včasih jo samo pogrešam in obžalujem, da je ni več, da je mrtva. Od kod mi ta predstava? Zgodovinski anahronizem. Zdi se mi, da se niti v moji vasi niso več vozili z vozom. Samo na njivo. Moja mama se ni nikoli peljala z vozom. Vsaj ne v tej vasi. Niti v očetovi vasi, tam zaradi strmine ni bilo pogojev. Tam so vse nosili v košarah in na ramenih. Tudi moja mati. Tako kot stara mama Rozalija, ki je tudi ni več.

14

Pomen hiše TEXT II.indd 14

23.Nov.2015 13:01


Morda so pri materinih sorodnikih še uporabljali vozove. Ti so živeli čisto v drugi pokrajini. Na ravnini.

Neuresničene želje Nič se ni spremenilo. Sanje, pri katerih se potim in ki me vznemirjajo, so sanje majhne, doraščajoče punčke. Po vseh spremembah prostora in časa, idej, nenavadnih okusih, po eksotičnih vonjih, življenju v različnih državah, ločitvah in počenem zakonu s hladnim pragmatikom sanje ostajajo tematsko nespremenjene. V  vseh sanjah se vračam domov in ne najdem mame. Nikoli nisem sanjala, da iščem pogrešano mamo. Nikoli je ni bilo. V  nobenem prostoru. V  nobeni pokrajini. Sanje so se vračale tudi potem, ko je mama umrla. In izražale so resnično bolečino. Samo takoj po njeni smrti nekaj časa nisem sanjala o njej. Preveč kruto so me prebudili, ko so mi telefonirali pozno zvečer in mi sporočili novico o njeni smrti. Od takrat po deseti uri vedno izklopim telefon. Potem ko je dokončno odšla, sem se začela zavedati, kako jo kljub vsemu pogrešam in kako hudo mi je, da se pred smrtjo nisva srečali. Da med nama ni bilo prave komunikacije, da sva živeli vzporedno, da se nikoli nisva zares srečali, pogovorili in da tega zdaj prav zares ne morem popraviti, spremeniti. Jaz sem pozneje pripadala svetu, ona pa je pripadala samo sebi. Zadnja leta dostikrat sanjam že odrasle sanje, v katerih izgubljam Teodoro. Sanje o materi so se prevesile v sanje o hčerki. A kot da bi bile to iste sanje! Sanjam, da je izginila v neznano. Se spremenila v školjčno lupinico, ki sem jo potem vtaknila v žep. Da se je izgubila iz vrtca ali hiše. Nekoč so jo neznanci zaprli v luknjo pod gradom. Najhuje je bilo, ko je sama odšla iz vrtca. Ko sem prišla ponjo, so

15

Pomen hiše TEXT II.indd 15

23.Nov.2015 13:01


vzgojiteljice v zadregi skomignile z rameni, češ, saj ste rekli, da bo v  petek odšla z  nekom drugim. Kot furija tečem od zgradbe do zgradbe in potem se zbudim. Prebujena jo poljubljam in božam, kot da bi hotela vsaj njej dati vse nežnosti, ki meni niso bile v otroštvu nikoli namenjene. Nikoli ne sanjam o možu ali o najini ločitvi, ki se je vlekla pet let. Če se mi že sanja o moških, potem so te sanje zelo enostavne, brez globljega podteksta. Lahkota in neobveznost bivanja. Vedno sanjam, da sem mlado dekle pred končnim izpitom ali maturo, še brez obveznosti, in na potovanju se mi približa neznan fant in se me mimogrede dotakne. In to je zame višek erotike. Dotik. Nič več. Nobene telesnosti. Včasih se mi približa na plesišču nad reko, naslednjič v  ozki sobi gostilniškega poslopja, spet drugič na železniški postaji. Včasih ima obraz znanega študenta, spet drugič je to plečat, neznan moški srednjih let. Še najbolj so mi v tej vlogi, če sem čisto odkrita, všeč mladi fantje. Čisto prepustljivi in nežni. Ponavadi jih ne poznam, samo enkrat sem sanjala o komaj poročenem, a še mladem pesniku. V zadnjem času se mi mladi in nežni fantje v  sanjah začenjajo posmehovati. Morda si zato, ker je bila ločitev tako naporna, nisem imela časa poiskati moškega, dolgo časa mi bivši mož sploh ni hotel plačati preživnine za hčerko in zaradi vseh problemov so se mi za nekaj časa zagnusili skoraj vsi moški. Morda tudi v sanjah ni več prostora zanje. Ali pa sem jaz že prestara zanje. Poljubi, ki jih dobivam v sanjah, so iz usmiljenja. Zadnji mesec so me presenetile sanje iz čisto drugega testa, za katere ne vem, od kod so se vzele. Ne znam jih povezati z realnim dogajanjem in jih tako razložiti. Podobno kot so se mi začele ponavljati sanje o mrtvi prijateljici, ki sem jo pred leti izgubila v prometni nesreči, so se začele vračati sanje o vasi in prvič se v njih pojavlja tudi mama. O mističnem prostoru, kjer sem bila še cela. Kjer sem bila še jaz. Večino odraslih na vasi sem sicer prezirala,

16

Pomen hiše TEXT II.indd 16

23.Nov.2015 13:01


nisem jih marala, ignorirala sem jih, vendar dejstvo ostane, da sem na vasi prvič in zadnjič pripadala skupnosti, hotela sem pripadati vasi z vsem bitjem in žitjem. Vračam se domov in na beli, makadamski cesti, ki vodi skozi središče vasi proti gostilni in cerkvi, a takrat še ni bila asfaltirana, mi pot zapre mama. Nezadovoljna me opominja, po njenem mnenju sem neprimerno oblečena (pri tem sem oblečena čisto navadno, podobno se je oblačila večina deklet iz osnovne šole, obleka je bila skoraj tedanja uniforma: obledela jopica in črtasto krilo z belimi dokolenkami), in doda, da bi zdaj že lahko vedela, kako se je treba obleči v vasi, sploh pa je pozno, naj se ne potepam sama po vasi. Potem pa mama tako razkoračena in nezadovoljna nekako zbledi. In spet grem naprej. Že se vidijo prve hiše, bele in urejene, nekatere porasle z bršljanom in izgubljene v zelenju, spet druge gole in stroge, celo sive, umazane od blata in gospodarskih strojev … Nemirna sem in zajema me tesnoba. Namesto da bi se bližala trgu z  lipami, gostilno in cerkvijo, se oddaljujem. Ali sem izgubila ključ ali pa nimam več osebne izkaznice, vsekakor sem izgubila dovoljenje za vstop v ta prostor, vsekakor se od vasi oddaljujem, ne približujem, tudi če tega nočem, krožim v labirintu, ne morem doseči vasi, po številnih neuspelih poskusih obkrožim kvadraturo pokopališča, ki je skrito za vasjo pod hribom, hodim po poljih, prodiram skozi meglice, ki prihajajo od reke, potem me pot zavede na obrobje gozda, začne se temniti, znane sence dreves me začnejo strašiti, upogibajo se, daljšajo, spreminjajo v črke, zvenijo v besede, se zaoblijo v podobe. V teh sencah je vse moje življenje. Polno sladke in grenke tujine in oddaljenosti in hlepenja po začetku. Čeprav se sence vasi dotikajo polj, bele, kockaste hiše jih ustvarjajo, samo nekoliko podaljšane bi dosegle gozd in se z njim zlile, jaz sama vasi ne dosežem. V glavi se mi vrti od neštetih misli in idej, ki se preskakujejo in drdrajo in me nemirno preplavljajo.

17

Pomen hiše TEXT II.indd 17

23.Nov.2015 13:01


Hodim skozi noč, hodim ob gozdu, opojno diši po pomladnih cvetovih in po nečem neznanem, po poljih in po hladni temi, po daljnih gorah. Vasi ne dosežem. Slika za sliko, beseda za besedo in vse se zavrti v marginalni ritem časa in nenamernosti, ni prave noči, je svetla mesečina prvih aprilskih dni, v ozadju so gore s  prvim snegom, na nebu mesec in mila nočna svetloba, ki zagrinja dolino, in hrib pred njo raste kot na dlani. Čeprav sem se preselila v novo hišo in čeprav sem kupila novo stanovanje, doma nikoli ne bom dosegla, ni ga v mojem prostoru, čeprav se na hribu kdaj pokaže moja sestra (kot vedno še brez svojih dveh otrok), in slivovo drevo tudi letos ni obrodilo. Naslednjič se spet vračam v že preizkušene sanje z moškim, ki pa niso tako odtujene od prejšnjih, veliko bolj optimistične so. Z moškim ali fantom stojim na robu prepada, pred gostilno, pred jezerom. Poznam ga, nikoli mi ni nič pomenil niti me ni erotično pritegoval. Nikoli nisem z njim začenjala. V tem sanjskem trenutku, nasprotno, čutim silno erotično bližino, obsedena sem, privlači me hudičevsko, mokra sem od želje, in ko se me dotakne, je to konec, ekstaza, vrh. Navadno se potem zbudim in ugotovim, da je to moto mojega ljubezenskega življenja. Biti kraljica brez kralja z vidno kraljevsko željo. Samo nobenih odnosov. Nobenih trajnih zvez. Niti kratkotrajnih obsedenosti ne. Nobenih porok. Nobenih očitanj in krivd v  dolgoletnem zategovanju in zamorjenem bičanju in izpolnjevanju imaginarnih obveznosti. Odgovornost odgovornosti. Za koga. Mišji repki, netopirjeve starosti, golobje strasti. Biti zasledovana, opeharjena in občudovana, toda nič več. Samo za en dan biti z nekom. Samo za eno noč. Samo za pet minut. Ne spati z nikomer. In če že spati, tako mimogrede, nekje za vogalom ali v tujem prostoru, v tuji hiši, hotelski sobi. Samo ne zbuditi se z moškim poleg sebe. Ne umivati si skupaj zob. Samo sanjati o njem.

18

Pomen hiše TEXT II.indd 18

23.Nov.2015 13:01


Da se tudi eksperimentirati. Noben erotični akt ne doseže privlačnosti prepovedanega poljuba z najboljšim prijateljem (s predpostavko, da sta njegova žena in moj bivši mož nekje v bližini). Sladkobne duri izdajstva so vedno napol odprte in obljubljajo največ slasti. Po ločitvi rada izdajam in nikoli nikomur ne pripadam, se nikoli nikomur ne predajam. Ne osebam, ne ideologijam, ne prostorom. Morda imam nomadsko kri. Sem dedno obremenjena. Ali pa je to samo instinktivni upor po neuspelem zakonu. Če nisem pripadala svoji materi, če sem morala zdržati brez očeta, če nisem bila lastnina niti svojega moža, tudi pozneje ne bom pripadala nikomur. Morda ne pripadam niti svojemu otroku, za katerega bi darovala celo svoje življenje. Ločitev je za take osebe, kot sem jaz, pravzaprav olajšanje.

Mesta Obožujem New York. Mesto mest. Jabolko sveta. Sprejemam celo njegovo apokaliptično barvo. Smeti, bedo, Harlem, brez­ domce, tudi to je New York. Vsemu temu se predajam. Lokam, goltam v velikih zalogajih. Obožujem samo množico, anonimnost, gibanje podob, ljudi, stvari. Obožujem barve, oblike prostora, visoke zgradbe, mostove, še posebno Brooklynski most, visoke nebotičnike, ki rastejo iz kvadrature prostora kot skrite želje, obožujem arhitekturo in metafiziko konkretnega mesta. Odkar živim v tem velemestu, se kopam v jeziku drugih. Všeč mi je večjezičnost, večkulturnost, sprejemam druge kulture, drug način izražanja, drug način razmišljanja, jaz sem samo drugi, jaz sem samo druga, tako kot mi je všeč mozaik obrazov, barve dogajanja, svetlobna utripanja, gibanje velemesta. Tu se počutim

19

Pomen hiše TEXT II.indd 19

23.Nov.2015 13:01


dobro. Ure in ure bi se sprehajala, si ogledovala mesto. Hodila po ulicah in avenijah. A kaj ko Teodoro to dolgočasi in utruja. Ona hoče samo igrišča. Na poti v službo se vedno ustavim na 33. ulici in opazujem gručo taksistov, ki v poletni sopari pred enakomerno razvrščenimi avtomobili v dveh vrstah čakajo na potnike. Korejec, dva Por­ toričana in temnopolt Afričan. Nekaj si med seboj burno razlagajo, po sunkovitosti kretenj bi rekla, da celo preklinjajo, razburjajo se zaradi nečesa, temnopolti fant kriči na druga dva, celo suvajo se, ne čisto zares, ignorirajo mimoidoče, ki se jim zaradi sunkovitih kretenj umikajo, in jih samo po nerodnosti zadevajo. Očitno jih nekaj jezi ali se z nečim globoko ne strinjajo. Poteze obraza posta­ jajo tako izrazite, skoraj živalske. Približam se jim na naj­manjšo možno razdaljo, rada bi jih slišala, zelo me zanima, o čem tako strastno diskutirajo, pa mi ne uspe. Razgovor se duši v hrupu vele­ mesta, zmagujejo drugi zvoki. Še vedno so samo popačene slike, babilonske postave v kaosu barv in oblik. Nadaljujem pot v službo. Narediti moram intervju z znanim politikom, ki je dolgo vodil kulturno politiko na ambasadi v Ro­ muniji. Gotovo bo v intervjuju razvil zanimive teme. Pri mojem delu me privlačijo vedno iste teme, teme, ki so drugačne, sporne, obrobne, konfliktne, o katerih se najraje ne govori: disidenti, vojne, žensko vprašanje, emigranti, posilstva, trpljenje Židov, literatura, beda, aporije zgodovine, marginalci … Odtujena v srcu kulture. Kolegi v uredništvu se mi posmehujejo, da me vznemirjajo samo prepovedane, občutljive teme. Da kot konj zavoham, o čem bom pisala dobro, in da se vržem na stvari s Salomonovim občutkom za pravičnost. Res je, nekaj odpadnika je gotovo tudi v meni, da iščem svoje teme. Sem na strani zatiranih, avtsajderjev, norcev, žensk, odrinjenih, nepriznanih, odloženih na smetišču zgodovine … Sem na strani socialnih odrinjencev, emigrantov, kulturnih,

20

Pomen hiše TEXT II.indd 20

23.Nov.2015 13:01


narodnostnih, spolno drugačnih manjšin, tistih, ki imajo drugačno barvo kože, drugačen način mišljenja, drugo spolno usmerjenost, ali pa teh, ki prihajajo iz mojega odrinjenega, nikoli pozabljenega sveta bivšega socializma … In še in še bi lahko naštevala sporne teme, ki me zanimajo. Kajti tudi jaz jim pripadam. Toliko moči in energije, toliko upora in poguma sem morala zbrati, da sem si izborila svoj prostor pod soncem. Upam, da bo to za Teodoro lažje. Vsak dan se nekomu zahvaljujem, da mi je bila dana ta možnost, da vsaj dve leti živim v New Yorku. Sem privilegirana oseba. Zavidam sama sebi. Spremljajo me grafiti, množica se danes vali navzdol, izogibam se telesom. Komaj dosežem zgradbo, mi elegantno odpre vrata livrirani vratar. Še vedno ne verjamem, da to velemesto pripada meni! Čaka me zanimiv intervju. Odločim se, da se bom popoldne vračala po 54. ulici mimo Central Parka. Da me bo malo osvežil pogled na drevesa. O čem se pogovarjajo taksisti sredi belega dne v polomljeni an­ gleščini in z gestami, kot bi jim šlo za življenje? Dostikrat se zalotim, da tako lovim pogovore drugih, jezike in besede mimoidočih. Posebno, kadar sem utrujena. Obsedena od želje slediti konverza­ ciji na avtobusu ali v vlaku ali prisluškovati po­govoru ljudi v vagonu podzemske železnice. Hodila bi za ljudmi in si zapisovala odlomke njihovih govorov, njihovih zgodb. Razpoznavala njihove stavke in besede, ki padajo v kotel velemestnega življenja, se prelivajo, mešajo in brbotajo in ustvarjajo magično zgodbo o velemestnem dogajanju. Sploh me ne zanima več, kaj se bo zgodilo meni, rada bi razpoznala šepetanje velemestnega prostora. In včasih se mi zazdi: če bi mi uspelo dešifrirati celoto teh fragmentov, bi zapisala lastno zgodbo kot simbol teh zgodb. Morda je tudi moja zgodba samo mozaik, ki ga je treba sestaviti iz raztrganih dialogov, iz naključnih mešanic pogovorov, iz posameznih besed.

21

Pomen hiše TEXT II.indd 21

23.Nov.2015 13:01

Alenka Jensterle-Doležal: Pomen hiše (odlomek romana)  

Alenka Jensterle-Doležal Pomen hiše: roman o odraščanju Spremna beseda: Maja Novak Obseg: 216 strani Format: 130x200 mm Vezava: mehka Založb...

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you