Maji je šlo pisanje gladko od rok, pogosto se je smejala, neredko je bila ganjena, vdihavala je inha- in e-, dva oblač ka dobrodejnih substanc. Nekega mračnega dne, potem ko je že namučila na tisoče bakterij pa se s sabo takisto, je sklenila razjasniti mračno atmosfero v inštitutu. Kot svetlo sonce, tako svetla je bila njena zamisel – razposlati link na blog svojim sodelavcem. Brez nadaljnjega se bodo v njem našli in se razvedrili. Če je do razvedritev prišlo, potem do globoko introver tnih. V menzi se ni srečala s sovražnim govorom, pač pa z besnimi pogledi, besnimi in hkrati oropanimi izraza. Pomladi se ni več dalo ignorirati, ko je stvarnost iz Mordorja prekrila stvarnost inštituta. Uvedli so te nevarne racio- in reo-, njihova žrtev pa je, vsaj v prvi etapi, postal en sam samcat ork – Maja. Odložila je dejavnost na blogu, v loku se je izogibala mikrovalovki, poskušala se je spopri jateljiti z vsemi živimi bitji, potem ko je v sebi premagala predsodke do mnogoceličarjev, pa vsemu navkljub odpo vedi niso preklicali. Zadnjega dne je v črno vrečo za smeti zmetala bolj ali manj osebne predmete. Med njimi tudi nov novcat zavoj ček laboratorijskih rokavic, dva predpasnika, nekaj mask, pipeto in copate, nekaj številk prevelike, zato pa skoraj nerabljene. Usedla se je v avtobus in obtičala. Prvič, v prometnem zamašku. Drugič, v vročini. Tretjič, v sebi. S prstno blazi nico se je dotaknila konca nosa. Babica je nekoč vnukinji naložila, da se od visokih temperatur ljudem podaljšajo nosovi. Babici je verjetno šlo za laganje in Ostržka, vendar je demenca storila svoje, podobno kot lahkovernost. (Maja je babici verjela.) 12
Karpowicz_osti_TEKST.indd 12
29.8.2017 21:27:58