Page 1


Berkova Knjiha z rdecimi platnicami.indd 4

22.Nov.2016 12:15


Ignacy Karpowicz OSTI

Karpowicz_osti_TEKST.indd 1

29.8.2017 21:27:58


Naslov izvirnika: ości © Copyright by Ignacy Karpowicz © Copyright by Wydawnictwo Literackie, Kraków, 2013 © Copyright for Slovenian edition by Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2017 © Copyright for translation by Jana Unuk, 2017 Knjižno delo je izšlo v okviru kulturnega projekta, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije. Prevod te knjige je v okviru Prevajalskega programa ©POLAND sofinanciral poljski Inštitut za knjigo. Projekt je v okviru programa Ustvarjalna Evropa podprla Evropska unija.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.162.1-31 KARPOWICZ, Ignacy Osti / Ignacy Karpowicz ; prevedla Jana Unuk. - 1. izd. - Vnanje Gorice : Kulturnoumetniško društvo Police Dubove, 2017. - (Zbirka Eho ; 15) Prevod dela: Ości ISBN 978-961-7020-20-5 291335168 www.policadubova.org www.knjigarna-bookshop.eu

Karpowicz_osti_TEKST.indd 2

30.8.2017 12:38:07


Ignacy Karpowicz OSTI

Prevedla Jana Unuk

Karpowicz_osti_TEKST.indd 3

29.8.2017 21:27:58


Karpowicz_osti_TEKST.indd 4

29.8.2017 21:27:58


POSEBNI VZORCI

Karpowicz_osti_TEKST.indd 5

29.8.2017 21:27:58


Karpowicz_osti_TEKST.indd 6

29.8.2017 21:27:58


1. Maja: starost 36 let; teža 52 kg; višina 160 cm; oči svetlo rjave; spolna usmerjenost: hetero z nagnjenjem k dramatiziranju in eksperimentiranju; svetovnonazorska usmeritev: depresija; narodnost: zakrnela; odnos do žrtev holokavsta: empatičen. Avtobus je počasi stal v  prometnem zamašku in napač­ ni frazeološki zvezi. Klima se je pokvarila in skozi šobe, nameščene nad glavami potnikov, pihala vroč zrak. Maja ni šob nikjer opazila; njihova prisotnost je bila prisotnost deduktivne narave, izvirala je iz branja nalepk na vratih in šipah. (Klimatizirano vozilo. Ne odpirajte oken.) Junijsko sonce je neusmiljeno segrevalo steklene, pla­ stične in kovinske elemente avtobusa. Ljudje so se spre­ minjali v  prenosnike toplote. Maja je sedela med suho šipo in orošenim človekom; sedela je z veliko črno vrečo, zabasano med noge. Prevzemal jo je vse nadležnejši in vse bolj nelagoden občutek nekakšne napake. Po pomoti se je usedla v napačni prostor, v skladišče rabljenih nadomest­ nih delov. Skozi šipo je gledala mlado žensko v dragem avtomobi­ lu. Njegova klimatizacija zagotovo ni bila pokvarjena. Ni prenašala javnega prevoza, ljudje so namreč avtobu­ se koristili naravnost pretirano in nikdar posamično. Šla 7

Karpowicz_osti_TEKST.indd 7

29.8.2017 21:27:58


bi s taksijem, ko ne bi bilo včerajšnjega dejstva (pokvaril se je pralni stroj) in današnjega dejstva (sedem zlotov na računu), oziroma zlitja obeh v eno – resda v nategnjeno, pa kljub vsemu resnico. Zaslišala je kihljaj. Kihal je človek poleg nje. Opazila je, da po kihljaju kapljice sline in sluzi pahljačasto pršijo iz ust in nosa. Ali stožčasto, toda sosed ni kihal v natančnih ge­ ometrijskih telesih. Sploh je izgledal kot na primer Čečen. Maja je zardela, kot vsakič, kadar se je izkazalo, da je rasno neolikana ali vizualno pristranska. Kihajoči Čečen: starost 17 let; teža 77 kg; višina 178 cm; oči temne; spolna usmerjenost: zajebat Ruse; svetovnonazorska usmeritev: rad imam mamo; narodnost: čečenska; odnos do žrtev holokavsta: nedoločen. Reducirana. Racionalizirana. Optimalizirana. Tuhtala je, kako bo to povedala Szymonu. Ljubček, doletela me je ... Racionalizacija? Optimalizacija? Si kaj vesel? Saj sem jaz tudi. Odrezali so me. Do dvanajstih redno zaposlena, se je po tej uri pridru­ žila brezposelnim; seveda so jo obvestili pred tremi meseci, dostavili so ji pisno odpoved, toda nihče je ni posvaril, da se bo počutila tako čudaško. Nihče ji ni omenil vročine, pokvarjenega pralnega stroja in finančnih sredstev, ki iz­ ključujejo dostop do taksija. Dve leti je delala na inštitutu in zagotovo ne bo nikogar pogrešala, čeprav ne more izključiti, da se ji o  nekaterih sodelavcih ne bo sanjalo. Niti podnevi Maja ni ohranjala stoodstotnega tesnjenja, kaj šele ponoči – v njeno glavo bi se bil zmožen prikrasti dobesedno vsak. 8

Karpowicz_osti_TEKST.indd 8

29.8.2017 21:27:58


Medalje na odru nočnih mor je razdelila že v prvih me­ secih. Bron za direktorja inštituta, ki mu je dala vzdevek gospod Rutka alias gospod Ne zdaj. Srebro za neposre­ dno predpostavljeno, gospo Agato, zlato pa za sodelavca Mateusza. Žitna polja, koruzne njive, bale blaga iz enega kosa, vozila, ki prekrivajo mehčajoči se asfalt – te podobe bi se zdele dinamične, presenetljive in polne skrivnosti v  pri­ merjavi z Majinim delom. Razmnoževala je, modificirala, ubijala bakterije, pila kavo in čaj, pospravljala, zapisovala rezultate, prosila za rokavice, ki jih je vedno primanjkova­ lo, sanjala o pipetah in laboratorijskih stekelcih. V menzi je kosilo stalo petnajst zlotov. Pohani zrezek, perutninska jetrca, v petek riba z duhom po plaži, ki jo je zaprla sani­ tarna inšpekcija. Od začetka je v njej klil sum, krhek in ozimen kot žito, da je to za skazico, ne resnico, da to bolj ni, kot je. Muzejski PVC, odpadajoče ploščice, puščajoče pipe, rjave maroge znotraj straniščne školjke, zanikrna plača, laboratorij, ki spominja na nazorno upodobitev laboratorija izpred pet­ najstih, dvajsetih let, tudi ljudje so nekam bolj s fotografije za reportažo kakor iz stvarnosti za življenje. Prve mesece jo je to po svoje zabavalo, vsa ta situacija in odpadajoče ploščice, pa tudi bakterije. Predstavljala si je, da so jo angažirali za jaro kačo z naslovom Kirurgi. Ali s poljubnim drugim naslovom. Zaradi takega odnosa se je bala črnih likov, zlasti Rutke in Agate, tako nekam afektirano, tako bolj na videz, obratno – skozi objektiv hiperrealizma. Na vso moč se je trudila, menila je, da nihče v tej seriji ni zaigral groze ob pogledu na Agato tako umetelno, nihče 9

Karpowicz_osti_TEKST.indd 9

29.8.2017 21:27:58


tudi ni segal Maji niti do kolen v zavračanju Mateuszevega osvajanja, v navzočnosti Rutke pa se je naučila izginiti pod steno kot miška, na kar je bila zelo ponosna, končno to igralsko niso mačkine solze – brez pomoči maskerke pri­ vzeti na kožo barvo sinjkaste stene z rjastim oprhom. Igrala je, da dela, z  veliko predanostjo, imela se je za najimenitnejšo igralko v  vsem tem večserijskem inštitu­ tu; kljub temu ni osvojila niti slave niti denarja. Po letu dni je Majo zagrabila potrtost ali poklicna izgorelost. Razmnoževala, modificirala, ubijala je bakterije, pila kavo in čaj, pospravljala, zapisovala rezultate, prosila za rokavi­ ce, ki jih je vedno primanjkovalo, veliko časa je preživljala tako, da je strmela v vratca mikrovalovke. Delo v inštitutu je bilo pod njeno kvalifikacijo, sprejela ga je, ker je potrebovala zaposlitev, toda zdaj se je izkazalo, da sta dolgčas in rutina neznosna. Iz grenkobe je v  sebi negovala astmo vse dotlej, dokler se ni že naučila znajti brez inhalatorja. In e-cigarete. Inhalirala je izmenoma zdaj enega, zdaj drugo. Doma mož, sin in vretica. Po tritedenskem dopustu se je vrnila v  drugo sezono serije. Mučila je bakterije, bolj vneto jih je pobijala kot razmnoževala. (Zgornje dejstvo je privedlo do neprijetne izmenjave mnenj z Rutko). Nazadnje se je domislila, da bo pisala blog. Izposodila si je junake z inštituta, jih prenesla v  pravljično deželo, natančneje v  Mordor na bis. Rutka je postal Sauron, Agata upravnica Nazgûlov, Mateusz pa Gimli, Glóinov sin. Najprej je pisala doma; tako dobro se je zabavala, da je začela pisati tudi v službi. Gimli, Glóinov sin, je takoj po vsakomesečnem posvetu pritajen čakal na voditeljico Nazgûlov, neznano čigavo 10

Karpowicz_osti_TEKST.indd 10

29.8.2017 21:27:58


hčer, na malem stranskem hodniku, ki se je končeval s slepimi vrati z napisom: Graditelj. Tam sta se srečevala, da sta kovala toksične zarote in pravde, ki sta si jih z jezikoma podajala iz ust do ust kakor na pladnju. Za to ni v trdnjavi Barad Dûr vedel nihče drug kot Kaja-Maja, sijoče bitje iz drugega reda, kraljična belih orkov, uklenjena v Sauronovi trdnjavi z mogočnima in nezlomljivima urokoma: vzročno-posledično verigo in ekonomsko nujnost­jo. Kaja-Maja za skrivne randije sploh ne bi vedela, če ne bi nekoč zatavala v hodnikih Barad Dûra. Potem ko je zaslišala korake in smeh, je stekla za prva in edina vrata, za njimi se je stisnila v kot s starimi krpami in krtačami. Na ta dramaturško uveljavljeni način je, glejte, izvedela, kaj sledi, sledi pa, da je Gimli voditeljici Nazgûlov rožice sadil, ona pa je tudi bila v rožicah. Po vsakomesečnem posvetu si je Kaja-Maja naprtila dolžnost in trud sledenja Gimliju in vod. Nazgûlov, dokler nista dospela do kraja zmenka z udeležbo nerazkritih tretjih oseb pod podobo Kaje-Maje. Kaja-Maja je prisluhnila temu, da je med posvetovanjem Sauron že spet nekaj omenjal reorganizacijo in racionalizacijo trdnjave in v  njej zasužnjenih orkov. Prihajala je – bojda – Četrta doba, skupaj z  njo pa – Načrti. Načrtovali so, da bodo izdelali moderne mučilnice, opremljene z napravami nove generacije, naravnost iz EU in sveže kot jutranja rosa, hkrati pa so načrtovali ukinitev Socialnega prostora, ustanovljenega še na začetku Druge dobe. Govorili so tudi o pokolu v Menzi. Tam zaposlene orke so nameravali poslati na polja, ki obdajajo utrdbo vilincev, presvetlo Delovno pisarno, tako se je namreč imenovala in med orki budila strah in trepet zaradi njihove globoke zakreditiranosti za televizorje in počitnice. 11

Karpowicz_osti_TEKST.indd 11

29.8.2017 21:27:58


Maji je šlo pisanje gladko od rok, pogosto se je smejala, neredko je bila ganjena, vdihavala je inha- in e-, dva oblač­ ka dobrodejnih substanc. Nekega mračnega dne, potem ko je že namučila na tisoče bakterij pa se s sabo takisto, je sklenila razjasniti mračno atmosfero v inštitutu. Kot svetlo sonce, tako svetla je bila njena zamisel – razposlati link na blog svojim sodelavcem. Brez nadaljnjega se bodo v njem našli in se razvedrili. Če je do razvedritev prišlo, potem do globoko introver­ tnih. V menzi se ni srečala s sovražnim govorom, pač pa z besnimi pogledi, besnimi in hkrati oropanimi izraza. Pomladi se ni več dalo ignorirati, ko je stvarnost iz Mordorja prekrila stvarnost inštituta. Uvedli so te nevarne racio- in reo-, njihova žrtev pa je, vsaj v prvi etapi, postal en sam samcat ork – Maja. Odložila je dejavnost na blogu, v loku se je izogibala mikrovalovki, poskušala se je spopri­ jateljiti z vsemi živimi bitji, potem ko je v sebi premagala predsodke do mnogoceličarjev, pa vsemu navkljub odpo­ vedi niso preklicali. Zadnjega dne je v črno vrečo za smeti zmetala bolj ali manj osebne predmete. Med njimi tudi nov novcat zavoj­ ček laboratorijskih rokavic, dva predpasnika, nekaj mask, pipeto in copate, nekaj številk prevelike, zato pa skoraj nerabljene. Usedla se je v avtobus in obtičala. Prvič, v prometnem zamašku. Drugič, v vročini. Tretjič, v sebi. S prstno blazi­ nico se je dotaknila konca nosa. Babica je nekoč vnukinji naložila, da se od visokih temperatur ljudem podaljšajo nosovi. Babici je verjetno šlo za laganje in Ostržka, vendar je demenca storila svoje, podobno kot lahkovernost. (Maja je babici verjela.) 12

Karpowicz_osti_TEKST.indd 12

29.8.2017 21:27:58


Pristavila je palec h korenu nosa, v vdolbino med ustni­ cami in hrustancem. Običajno se je nos končal za nohtom, toda pred prvim sklepom. Danes se je nos končal na sredi srednjega členka! Najraje bi nos, pnoč se kot isengardski stolp, skrila v senco klobuka. Že zdaj, je ocenila, bi potrebovala orjaški mehiški sombrero, če pa bo temperatura narasla, potem me ne bo zakrilo nič več, kvečjemu senca, ki jo meče po­ kol, najbolje bližnji in svež. Srebrenica, datum rojstva: julij 1995; starši: nizozemski bataljon OZN in srbske čete; število potomcev: okrog 8000 umorjenih bosanskih muslimanov; posebni znaki: sled od krogle; spolna usmeritev: potekla; svetovnonazorska usmeritev: potekla; narodnost: potekla; odnos do žrtev holokavsta: potekel; vržena senca: neodstranljiva. Ko je izstopila iz avtobusa, je bila že razbitina človeka, huje – maketa razbitine. Nesrečno, prepoteno bitje z ne­ določnimi perspektivami za preteklost in nezanimivimi za prihodnost ter z zajetno, ne pretirano težko črno vrečo za smeti; nosila jo je pred seboj kakor zunanjo nosečnost, plug&play. Prišlapala je do stanovanja, čutila je, da se ji bliža napad, v  stvarnem svetu, sezula si je sandale, pogoltnila xanax, tableto zalila s preostankom tople mineralne vode, da bi si kupila nekaj časa. Iztegnila se je po tleh, po hladnih plo­ ščicah v kuhinji. Prižgala je e-cigareto in vdihnila nikotin. Potem si je špricnila v usta z inhalatorjem.

13

Karpowicz_osti_TEKST.indd 13

29.8.2017 21:27:58


2. Zadnjih šestnajst let živim v istem malem stanovanju, perem v kuhinjskem pomivalnem koritu, nimam centralne kurjave niti oken z dvojnimi šipami niti talnih oblog niti drugih razkošij, ki jih imajo drugi, ja, in seveda nimam nobene izmed tistih svetopisemskih reči, kot so žena, otroci, dom, zemlja, govedo, ovce itd. [...] Smešno, kajne? Philip Larkin Delal je od osem trideset do šestnajst trideset, od ponede­ ljka do petka, z izjemo državnih in cerkvenih praznikov, dopustov in – teoretično – bolniških odsotnosti. Andrzej ni bil nikdar bolan. Vso pahljačo bolezni so izkoriščali ti­ sti, ki jih je: imel rad, čutil, da jih ima rad, domneval, da jih ima rad, se bal, da jih ima rad, pa celo – je zgroženo ugotavljal – tisti, ki jih zagotovo nima rad. Preostajali so mu nekakšni ogrizki: dan bolniške, ko si je zvil gleženj pri obešanju ogromne reprodukcije Mirójeve Sinjine 2, dva dneva bolniške, ko je umrla babica. (V službi je raje rekel, da ga boli grlo, kot da je izgubil babico.) V slednjem pri­ meru bi njegovo stanje lahko klasificirali kot nesposoben za delo izključno v kontrastu z babico, perfektno zdravo, ker je ležala v trugi in z voščenim obrazom, onkraj iger in sodb smrtnikov, v svojem priljubljenem kostimu; dolžina pogrebnega sprevoda bi bila babici gotovo všeč. Za življe­ nja je bila pogosto malce bombastična in se je posta­vljala – 14

Karpowicz_osti_TEKST.indd 14

29.8.2017 21:27:58


med drugim – z dolžino svojega poročnega pajčolana. Lep življenjski kod, je pomislil iskreno užaloščeni vnuk, ta dolžina. Delal je od do, do od, v elegantni poslovni stolpnici z vratarjem in varovanim parkiriščem. Ni potreboval niti vratarja (izogibal se je romancam na delovnem mestu, v življenju prav tako) niti parkirišča (v službo se je vozil s kolesom; predrag zložljivi model). Trudil se je, da dela ne bi nosil domov. Deloholizmu, h kateremu ni nikdar izkazoval posebnega nagnjenja, se je odpovedal na šti­ rideseti rojstni dan. Sklenil je, da je že prezrel, da bi se šel tekmo imbecilov, ki so jo, ko je bil Andrzej še mlad, politična korektnost pa šibkejša, imenovali tekma pod­ gan. Poleg tega je v tekmi za kariero zasedel peto ali šesto mesto, ki ga je povsem zadovoljevalo, z leti si je v firmi pridobil tako močan položaj, da je – kot eden izmed iz­ brancev, kakor Neo v Matrici – lahko delal osem ur in niti minute dlje. Delal je torej od do, do od, potem pa se je vračal s ko­ lesom, predragim in zložljivim, v  prostorno stanovanje na Bielanah, blizu postaje metroja ter – na žalost – vrtca. Prosti čas je že leta preživljal vedno enako. Prvič, pospravljal je. Oboževal je pospravljanje. Drgnjenje ploščic, voščenje poda, brisanje prahu z zbirke nigerijskih mask, ročno čiščenje prave perzijske preproge, posebej mokro (merica šampona, pet skodelic mlačne vode in žlica belega kisa; kis utrjuje barve) – poimenovanja teh opravil so zvenela, vibrirala v Andrzejevih ušesih kakor po­ ložaji iz Kamasutre, vendar popolneje, saj je bila kakovost užitka odvisna izključno od Andrzeja, brez upoštevanja partnerja. 15

Karpowicz_osti_TEKST.indd 15

29.8.2017 21:27:58


Drugič, kuhal je. Izogibal se je orientalskim kuhinjam, bogastvo in pomešane miriade okusov na enem samem krožniku so se mu dozdevali nekam baročni, kaj to!, anar­ hični in brez prefinjenosti. Rad je imel hrano, sestavljeno iz minimalnega števila sestavin. Moč in čar takih jedi sta se jemala iz zmernosti, zmernost pa je napovedovala ali skrivala pravo strast. »Ali res misliš, da so strastni ljudje zmerni?« je Andrzeja vprašal Krzyś. »Ja. James Jones. Henry James. Jane Austin. Emily Jane Brontë. Virginia Woolf. Adam Zagajewski.« Krzyś se je zasmejal in rekel: »Mislim, da se motiš, ampak s poletom.« Prejšnjo soboto je debitiral z novo slaščico: polovičke jagod, posipane s sveže zmletim poprom, prek tega pa ste­ pena smetana z mascarponejem. Andrzej je napeto opazoval Krzyśa, ki je konzumiral slaščico in hkrati prebiral neki članek v nekem tedniku. »No, kako se ti zdi?« se ni mogel zadržati Andrzej. »Strašno pedrska slaščica. Imaš kaj klobase?« Tretjič, bral je, veliko in pozorno. Bral je knjige, ki so obravnavale organiziranje in projektiranje mestnega prostora, v kontrapunktu z manj pogostim čtivom s področja filozofije smrti. (Adorna je stavil nad Anaksimandra, vsaj v kontekstu neizogibnega.) Bral je tudi beletristiko, tako poljsko kot svetovno, tako aktualno kot klasično. Izogibal se je literaturi dejstev. Dejstvo je v zadnjih letih prišlo čisto na beraško pa­ 16

Karpowicz_osti_TEKST.indd 16

29.8.2017 21:27:58


lico. Dogajalo se je celo, da je dobivalo pomembne literarne nagrade in da so ga – v glavnem v politiki – imenovali »re­ snično«. Resnično dejstvo. Nimaš besed. Četrtič, poslušal je glasbo. Njegova prva stabilna lju­ bezen je bil Lombard, takoj po tem Maanam. V mlado­ sti je pripadal uradnemu fen klubu Lombarda, pozneje Maanama. Urejal je fanzin (z naslovom Cafe Maur). Oboževal je Koro in njene sopotnike, s poudarkom, manj­ šim, na življenjskem partnerju in – večjem – na psički Ramoni, bolonjcu. (Kadar je Ramono kdo tituliral s pud­ ljem, je Andrzej prekinil poznanstvo.) Zdaj se je imel le redko priložnost vračati k  Maanamu, včasih so zavrteli kak komad po radiu, včasih je Kora švignila čez televizijski ekran ali opravljivi portal. A bi lahko živel brez mene reci a bi lahko odšel povej mi sanjava pogosto iste sanje to ni mogoče ni mogoče reci Kora Jackowska Petič, gledal je filme in serije. Rad je imel angažirane serije. Na primer Pod rušo ali Beseda na L ali Punce. Od fil­ mov je imel rad – rad z izneverjeno in skrivno ljubeznijo, tega ni nikomur priznal, niti partnerju ne – Cherbourške dežnike. Kulminacijski prizor, srečanje ljubimcev na ben­ cinski črpalki, po dolgih letih in Alžiriji, ljubimcev, ki sta si ustvarila vsak svoje življenje, ustvarila vsak svojo druži­ no, spravila na svet vsak svoje otroke, je Andrzeja vedno ganil: včasih do solz, ki se jim je izogibal, solze so namreč 17

Karpowicz_osti_TEKST.indd 17

29.8.2017 21:27:58


škodljive za polt in svetovni nazor, včasih pa se je v njem nekaj razpočilo. V  njem se je razpočila, oprostite izrazu, intertekstualnost, ki ga je branila pred poglavitnimi po­ nižanji družabnega življenja v krogu IQ > 125. Razpočila sta se kontekst in distanca, iz razpoke pa je uhajala naiv­ nost. Naivnost, razumljena kot zaupanje med živaljo in živaljo, natančneje – med materjo in otrokom. Naivnost, ki ni motnja intelekta, temveč običajno približanje kože koži, vonja nosu, nosa prsim. Cherburški dežniki so že leta v Andrzeju povzročali veliko opustošenje. Čim bolj je ra­ zumel to škodo, tem manj ga je mikalo, da bi jo odpravil. Bog pomagaj, si je rekel nekoč, očitno moram predajati, zdaj pa izštevanka: grad za gradom, utrdbo po bitki, bitko po zasedi, zasedo po spokoritvi, vse te psihološko-kulturne okope, ki me varujejo pred svetom, svet pa – pred mano. Šestič, plesal je. Plesal je na glasbo, tako na tisto iz zvočnikov kot tudi na tisto, ki se mu je vrtela v glavi, brez izvajalca in naslova, suito za želodec in čreva v  tempu sanjarjenja o  princu na belem konju. Plesal je posamič, četudi občasno s kom ektoplazemske narave, ki mu je pa­ del v  topli objem, ki mu je naslanjal brado na ramo, ga objemal čez pas, mu stopal po nogah, ta soplesalec ni imel niti posebnih znakov niti obraza, na tem pa – niti potez niti grimas. Če bi si zaželel zaplesati s kom konkretnim, s  kom s  konkretnim videzom, mišičevjem, rastjo, barvo glasu, emšojem – bi šel v klub. Sedmič, na pamet se je učil in samemu sebi deklamiral vojaške kuplete, t. i. žerjavke, ter druge drobnarije, zlahka se je učil odlomkov iz Shakespearja ali Fredra,1 vendar ni 1 Aleksander Fredro (1793–1876) – poljski komediograf. (Ta in vse nadaljnje opombe so prevajalkine.) 18

Karpowicz_osti_TEKST.indd 18

29.8.2017 21:27:58


maral memorirati zaključenih zgodb. Kupleti so se mu dozdevali resničnejši, tudi zato, ker so prišli iz mode. (Iz doktorjev in adjutantov / ima Varšava polk poscanih fan­ tov.) Privoščil si je petkov tuš. Petkov tuš se je od ozadja vsakodnevnih tušev ločil po enem: ob petkih je prihajal Krzyś. Odhajal je ob ponedeljkih ali nedeljah. Skupno tu­ širanje je bilo daljna preteklost, skupaj sta bila že pet let in sta soglasno ugotovila, da medsebojno dotikanje – v tesni kabini se drug drugemu nista mogla izogniti – pod cur­ kom tople vode ne sodi med pretirano romantične rituale. Tudi ni pretirano prijetno. »Ne jemlji tega osebno,« je rekel Andrzej. »Po skupnem tuširanju se počutim manj natančno umitega, kot če bi se tuširal sam.« »Ti kradem vodo?« »Prej me dekoncentriraš. Ali pa imam kakšen nerazrešen problem z materjo.« Krzyś se zasmeje. Vici z brado in s Freudom v ozadju ga vedno spravijo v dobro voljo. Ni se še do suhega obrisal, ko je pozvonil mobitel. »Se pravi, da boš pozneje, a ne?« Glas na drugi strani je nekaj pojasnjeval, dokler ni Andrzej prekinil zapletenega izvajanja: »Potem pa pridita oba. Samo ne prej kot čez kakš­no uro. Moram se pripraviti.« Nekaj časa je razmišljal, kaj naj obleče; domačna ma­ lomarnost ali vseeno kaj bolj formalnega? Odločil se je za nove kratke hlače s škotskim karom, strašno moderne in drage. Bos je stal pred ogledalom, v modnih kratkih hla­ 19

Karpowicz_osti_TEKST.indd 19

29.8.2017 21:27:58


čah, in s strahom, z bingljajočo etiketo poleg levega stegna, ki je opevala nespodobno število funtov, in poskušal najti zgornji del garderobe, ki bi šel zraven. Izbral je najbolj zde­ lano in zapacano majico. Z dobljenim učinkom Andrzej ni bil pretirano zadovoljen, toda saj vendar ne boš jokal za rožami, kadar gorijo gozdovi, in to že čez pol ure, če se bo izkazalo, da sta točna. Pripravil je nekaj prigrizkov, nezapletene, hitre jedi. Paradižnik z baziliko, mocarelo in jabolkom, olive, posute z mandljevimi lističi, pršut s koščki melone. Vse to je po­ stavil na nizko mizico na terasi. Kritično je premotril jedi, ki jih je pripravil. Moja babica, je pomislil, bi se kar raz­ jokala; same brkljarije, od tega se ne moreš najesti, s tem ne boš preživel vojne. V prvem vzgibu je hotel vse vreči v smeti in po telefonu naročiti pico, vendar je pogledal na uro. Je, kar je, je ugotovil na pol obupan in na četrt v za­ dregi, izpadel bom kot šablonski gej, gej iz Burde, zgaga iz omare. Prišla sta, o  čudo, točno, cin cin, Krzyś in Maja, cin cin, že odpiram! Maja: starost 36 let; teža: odvisna od razpoloženja; višina: odvisna od potrtosti; oči svetlo rjave; spolna usmeritev: xanax z nagnjenjem k astmi; svetovnonazorska usmeritev: kje je moj mož, ko ga potrebujem?; narodnost: poljščina; odnos do žrtev holokavsta: empatičen, še vedno. Odprl je vrata. Majo je poznal že nekaj let, kljub temu se je počutil negotovega, še nikoli se nista srečala v njegovem stanovanju, nikoli v tako ozkem krogu, tri osebe, sliši se kot obisk treh angelov pri Abrahamu, ki se je končal z božjo 20

Karpowicz_osti_TEKST.indd 20

29.8.2017 21:27:58


grožnjo (Sara ti bo rodila sina), kateri je dal bleščečo poan­ to Andrej Rubljov na ikoni Svete trojice, konec stavka. Spustil je skozi Majo in Krzyśa. Vprašal ju je: »Kaj bosta popila?« »Jaz bi pivo.« Krzyś je pomenljivo pogledal Majo. »Ona bo,« je zabavno stresel z na kratko pobrito glavo z blond čopkom, »rdeče vino. Ali vodko.« »Imaš polnilec za e-cigareto?« je vprašala Maja. »Ne,« ji je odgovoril Andrzej. »Ravno to sem od tebe tudi pričakovala. Primanjkljaj. Dobro organiziran primanjkljaj.« Andrzej se je zasmejal, začutil je večjo sproščenost, za­ četna napetost je rahlo popustila. Predlagal je: »Pojdimo na teraso.« Na terasi se je Maja spustila v dolgo obnavljanje zad­ njih dni, prekinjano s  pršutom s  koščki melone. (Je ve­ getarijanka, tako ima vpisano v potni list, nižje od alinee: pristojni organ; ali pa se ji je spet kaj pobrkljalo.) »No, saj že končujem, takoj vaju bom pustila do besede, pod pogojem, da ne bosta govorila o sebi, ampak o meni. Hecam se. Torej, to je bila katastrofa, ta blog, še čudež, da ni nikogar pobralo; nikogar, se pravi mene, v smislu, da,« je zavzdihnila in se razgledovala za e-cigareto ali inhalator­ jem. »Ni več zame Barad Dûr.« »Kaj?« je vprašal Krzyś. »Tako se je imenovala trdnjava glavnega negativca v Gospodarju prstanov. Mislila sem, da veš. Geji bi morali imeti radi zgodbe o nakitu in se spoznati nanje.« »Zelo supersmešno,« se je iztrgalo Andrzeju. »Ti že veš ...« zavladal je krajši molk, ki ga je prekinilo Majino vprašanje: »Ali sem že kaj obupovala?« 21

Karpowicz_osti_TEKST.indd 21

29.8.2017 21:27:58


»Brez smisla za mero in drobca takta,« ji je odvrnil Krzyś. »Čudno, počutim pa se tako, kot da ne bi še niti mice­ no obupovala.« »In kaj boš zdaj naredila?« je zanimalo Krzyśa ali Andrzeja. »Brezposelna sem. Najbrž se bom skotalila po družbeni lestvici navzdol. Misliš, da ne znam?« »Szymon ve?« je poizvedoval Krzyś ali Andrzej. Maja je po stranskem tiru pomislila: Andrzej je tako nezahteven, da bi ga s praktičnega vidika lahko obravna­ vala kot Krzyśevo značajsko lastnost. »Nič mu ne povejta! Poleg tega bi se moral domisliti! Za to sem mu dala tri mesece. Bila sem zelo potrta. Ze-lo! Zanemarila sem likanje srajc.« »To je tvoje normalno stanje,« je pripomnil Krzyś. »Tako kot Szymonove zmečkane srajce.« »Hudobna sta! Toliko zlobe in prezira v tako skromnem številu dveh oseb z vsakdanjima obrazoma! Prosim, da mi pokažeta izhodno luknjo, da bom lahko po hitrem postop­ ku zapustila ta sovražni brlog!« Pogovor teče gladko, z izbruhi smeha, radodarno zalivan z alkoholom, vsi trije sogovorniki si virtuozno izmenjujejo večje in manjše brodolome iz svojih življenj, šaljivo toč­ kujejo vse te slabosti in poraze, ki bi sestavljale pravi CV. Opazovalec bi lahko prišel do sklepa, da v tem kulturnem krogu uspehi v  poklicnem ali osebnem življenju spadajo v kategorijo: družabni spodrsljaj, da so nekaj sramotnega, kar spravlja v zadrego, kar ni vredno omembe. Opazovalec bi lahko naredil še daljnosežnejši sklep – razgledan, dobro izobražen človek z  elegantnimi manirami mora, če hoče 22

Karpowicz_osti_TEKST.indd 22

29.8.2017 21:27:58


biti družbeno privlačen in človeško resničen, doživljati brodolom za brodolomom, poraze za ponižanji, ponižanja za rojstvi, rojstne dneve vsako leto, vse do ure pogreba. Ne le da sogovorniki vedno znova padajo, uspelo jim je tudi priti kam (prikotalila sem se do tega doktorata, bi rekla Maja, po poševnini) in do česa (bolj si se skotalila, kot prikotalila, bi rekel Krzyś, do tega doktorata). Četrta zjutraj tolče po brezmadežno čistih oknih. Dani se umazano sivo, s skopimi eksplozijami svetlobe, prekriti­ mi s kopreno oblakov, in z vse intenzivnejšim gostolenjem ptic. »Se v moji glavi goni ptičad?« vpraša Maja in si k čelu pristavi poln kozarec vina. »Ptiči se menda ženijo marca,« ji odvrne Andrzej. »Zdaj smo pa junija.« »Moj Bog!« vzklikne Maja. »Tako pozno je že?! Strašno sem se zasedela!« Andrzej s široko, neprevidno kretnjo sklati prazen ko­ zarec. Kozarec se razsipa v drobne okruške. Krzyś zaploska. Pristopi k Andrzeju, ga poljubi in mu reče: »Vedno sem vedel, da si nekje globoko v sebi neroda. Samo bal si se to izpustiti iz sebe ...« »Pomesti moram,« se Andrzej poskuša osvoboditi iz ljubčkovega objema. »Samo tri take kozarce sem imel,« mrko ugotovi. »Predvojne.« »Ups! Moral boš omejiti število znancev,« mu svetuje Maja. »Na dva?« jo ogorčeno vpraša Andrzej. Krzyś se spotakne in razbije še en kozarec. Z obžalova­ njem reče: »Oprosti, nisem načrtoval. Menda na enega.« 23

Karpowicz_osti_TEKST.indd 23

29.8.2017 21:27:58


»Name ne računaj!« Maja v enem požirku do konca izpije vino in trešči kozarec na tla. »Uf! Še pravi čas sem ujela.« Začudeno jo pogledata. »No, kaj je?! Biti edina prijateljica je strašno breme! Premlada sem, da bi nosila takšno butaro!« Zvonec pri vratih. »Kdo je?« »Si naročil čiščenje?« Vsi stečejo na hodnik. Vrata se odprejo. »Szymon!« vzklikne Maja in se vrže moškemu okrog vratu. »Moj ljubi mož, ki si odpotoval na konferenco! Poljubi svojo skrivnostno in nažgano ženo!« Moškega potegnejo noter, in vsi trije žurerji začnejo kot na povelje stokati in tuliti. »Sveta nebesa, kaj ste pa vzeli?« Novodošli to izreče z rahlim studom in kancem zavidanja. »Ne sezuvaj se!« Vsakdo od njih zavpije nekaj podobne­ ga, s čimer samo še povečajo Szymonovo že tako precejšnjo zmedenost. Bližala se je šesta, ko je Szymon nehal vleči drobce ste­ kla iz podplatov.

24

Karpowicz_osti_TEKST.indd 24

29.8.2017 21:27:58


3. Szymon: starost 36 let; teža 77 kg; višina 181 cm; oči globoke; spolna usmeritev: Lev Tolstoj poševnica Susan Sontag; svetovnonazorska usmeritev: izključno po delovnem času; narodnost: svobodnega stanja; odnos do žrtev holokavsta: empatičen. Na kuhinjski mizi se grmadijo kupi. Umazane posode, ki jo je treba pomiti, strokovnih člankov, ki jih je treba prebrati, DVD-jev, ki si jih je treba ogledati, knjig, ki jih je treba vreči stran ali podariti, računov, ki jih je treba pla­ čati, reklamnih letakov, s katerimi ni treba narediti nič. Sredi poševnih in majavih stolpov predmetov si Szymon iztrga zase majhen košček prostora, kot nalašč za preno­ snik. Pregleduje pošto iz univerzitetnega in zasebnega pre­ dala. Ne ljubi se mu nikomur odgovarjati, navsezadnje je sobota, sme zapreti štacuno. Vstane od pisalne mize, nalije vodo v čajnik, pripravi čaj, pokuka v spalnico (Maja spi), vrne se k računalniku. Vpiše se v  fejsbuk. Računa, da je Ninel kaj napisala, kakš­no malenkost, da sedi doma, kakšen drobec poročila, da jo je maček pogrešal tako kot ona mačka; kar koli, kakš­ no sled, odtis na ekranu, da je, da obstaja. Spoznala sta se v  ponedeljek, pred šestimi dnevi na otvoritvi – nota bene prirejeni na zelo visoki ravni – inter­ disciplinarnega festivala, mesto Krakov, wawelski-grajski 25

Karpowicz_osti_TEKST.indd 25

29.8.2017 21:27:58

Profile for KUD Police Dubove

Ignacy Karpowicz: osti (odlomek)  

osti (2013) prikazujejo drugačnost kot del normalnosti in predstavljajo nove modele sobivanja, ki so deloma utopija, deloma pa že del vsakda...

Ignacy Karpowicz: osti (odlomek)  

osti (2013) prikazujejo drugačnost kot del normalnosti in predstavljajo nove modele sobivanja, ki so deloma utopija, deloma pa že del vsakda...

Advertisement