Božjega, Resničnega, Lepega, Dobrega … S Sokratom se pojavi tip filozofa, ki je prostovoljno in subtilno podrejen. Toda nadaljujmo in preskočimo nekaj stoletij. Kdo lahko verjame, da je Kant prenovil kritiko in vnovič odkril idejo filozofa zakonodajalca? Kant razkriva lažne zahteve po spoznanju, vendar ne prevprašuje ideala spoznavanja; razkriva lažno moralo, vendar ne prevprašuje zahtev moralnosti niti narave in izvora njenih vrednot. Očita nam, da smo zamešali področja, interese; toda področja ostajajo nedotaknjena, interesi uma pa sveti (resnično spo znanje, resnična morala, resnična religija). Dialektika sama podaljšuje to čarovnijo. Dialektika je umetnost, ki nas spodbuja, da zberemo skupaj odtujene lastnosti. Vse se vrne k duhu kot motorju in proizvodu dialektike; ali pa k samozavedanju; ali celo k človeku kot generičnemu bitju. Toda če naše lastnosti same po sebi izražajo osiromašeno življenje in pohabljajoče mišljenje, kaj nam potem pomaga, da jih zberemo ali da postanemo njihov resnični subjekt? Ali smo opravili z religijo, ko smo ponotranjili duhovnika, ko smo ga, tako kot v reformaciji, prestavili v vernika? Ali smo ubili Boga, ko smo postavili človeka na njegovo mesto in ohranili bistveno, se pravi mesto? Edina sprememba je v tem: namesto da bi ga obremenilo nekaj od zunaj, si človek sam nalaga bremena na hrbet. Filozof prihodnosti, filozof zdravnik bo tu postavil diagnozo nadaljevanja iste bolezni z drugačnimi simptomi: vrednote se lahko spreminjajo, človek se postavi na mesto Boga, napredek, sreča, korist nadomestijo resnično, 20
Niertzsche Text.indd 20
06/10/14 08:42