Gilles Deleuze: Nietzsche (odlomek)

Gilles Deleuze NIETZSCHE

Niertzsche Text.indd 1

06/10/14 08:42

Naslov izvirnika: Nietzsche © Copyright by Presses Universitaires de France, 2010 © Copyright for Slovenian edition by Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2014 © Copyright for translation by Jelka Kernev Štrajn, 2014 © Copyright for afterword by Eva D. Bahovec, 2014

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 1Nietzsche F.

DELEUZE, Gilles Nietzsche / Gilles Deleuze ; prevedla Jelka Kernev Štrajn ; spremna beseda Eva D. Bahovec. - 1. izd. - Vnanje Gorice : Kulturno-umetniško društvo Police Dubove ; Ljubljana : Zveza Modro-bela ptica, 2014. (Zbirka Uvid ; 3) Prevod dela: Nietzsche

ISBN 978-961-93732-0-0 (Kulturno-umetniško društvo Police Dubove) 275649024

www.policadubova.org www.knjigarna-bookshop.eu

Niertzsche Text.indd 2

06/10/14 08:42

GILLES DELEUZE NIETZSCHE

Prevedla Jelka Kernev Ĺ trajn Spremna beseda Eva D. Bahovec

Niertzsche Text.indd 3

06/10/14 08:42

Niertzsche Text.indd 4

06/10/14 08:42

Življenje Prva knjiga Zaratustre se začne s pripovedjo o treh metamorfozah: »Kako duh postane kamela, kako ka­mela postane lev in kako naposled lev pos­ ta­ne otrok.« Kamela je žival, ki nosi: nosi tovor uveljavljenih vrednot, bremena vzgoje in oblikovanja, morale in kulture. Nosi jih v puščavo in se tam prelevi v leva: lev podira kipe, tepta tovor, je vodilni kritik vseh uveljavljenih vrednot. Na koncu levu pripade, da postane otrok, ki pomeni igro in nov začetek, ustvarjalca novih vrednot in novih načel vrednotenja.

Te tri metamorfoze po Nietzscheju označujejo med drugim posamezne momente njegovega dela, a tudi stadije njegovega življenja in zdravja. Vse razmejitve so nedvomno relativne: lev je navzoč v kameli, otrok v levu; v otroku pa je tragičen izid.

Friedrich Wilhelm Nietzsche se je rodil leta 1844 v župnišču v Röcknu v pokrajini Turingija, priključeni Prusiji. Tako po materini kot po očetovi strani so bili v družini luteranski pastorji. Oče, tudi pastor, rahločuten in kultiviran, je umrl leta 1849 (možgansko vnetje, encefalitis ali apopleksija). Nietzscheja so skupaj z njegovo mlajšo sestro Elisabeth vzgajali v ženskem okolju. Bil je čudežni otrok; ohranjene so njegove prve razprave in glasbene kompozicije.

Obi­skoval je gimnazijo v Pforti, nato pa študiral 5

Niertzsche Text.indd 5

06/10/14 08:42

v Bonnu in Leipzigu. Namesto teologije je raje izbral filologijo. Toda že tedaj ga je preganjala tudi filozofija s podobo Schopenhauerja, samotnega, »zasebnega misleca«. Na podlagi filoloških del (o Teognisu, Simonidu, Diogenu Laertskem) je bil leta 1869 imenovan za profesorja filologije v Baslu.

Zbližal se je z Wagnerjem, s katerim se je seznanil že v Leipzigu, pozneje pa je tudi Wagner prebival v Švi­ci, in sicer v Tribschenu blizu Luzerna. Nietzsche pravi, da so bili ti dnevi med najlepšimi v njegovem življenju. Wagner je imel tedaj skoraj šestdeset let, njegova žena Cosima pa komaj trideset. Cosima, Lisztova hči, je zavoljo Wagnerja zapustila glasbenika Hansa von Büllowa. Njeni prijatelji so jo včasih ime­ no­vali Ariadna, Büllowa so povezovali s Tezejem, Wag­nerja pa z Dionizom.

Nietzsche tu naleti na afektivno shemo, ki jo je že posvojil in si jo pozneje bolj in bolj prilagajal. Toda ti lepi dnevi niso brez motenj: včasih ima nelagoden občutek, da ga Wagner izrablja in si od njega izposoja pojmovanje tragičnega; včasih pa je pod očarljivim vtisom, da bo s pomočjo Cosime Wagnerja pripeljal do resnic, ki jih ta sam ne bi nikdar odkril.

Zaradi profesure dobi švicarsko državljanstvo.

Med vojno v sedemdesetih letih služi kot bolničar.

Tedaj izgubi svoja poslednja »bremena«: določen nacionalizem, določeno simpatijo do Bismarcka in Prusije. Ne more več prenašati istovetenja kulture in države, prav tako tudi ne prepričanja, da je zmaga orožja znamenje kulture. Njegov prezir do Nemčije se pokaže že, ko ne more več živeti med Nemci. Vendar 6

Niertzsche Text.indd 6

06/10/14 08:42

opustitev starih verovanj pri Nietzscheju ne vodi v krizo (to, kar ustvari krizo ali prelom, je prej navdih ali razodetje neke nove ideje). Opustitev sploh ni njegov problem. Nobenega razloga nimamo, da bi posumili v trditve iz Ecce homo, po katerih je bil zanj, kar zadeva religijo, kljub družinski dediščini ateizem nekaj naravnega, instinktivnega. Toda Nietzsche se pogreza v samoto. Leta 1871 napiše Rojstvo tragedije, kjer si pravi Nietzsche utira pot skozi Wagnerjeve in Schopenhauerjeve maske: knjiga je slabo sprejeta med filologi. Nietzsche se izkaže kot času neprimeren in odkriva neskladje med seboj kot zasebnim mislecem in javnim profesorjem. V četrtem delu Času neprimernih premišljevanj s podnaslovom Wagner v Bayreuthu (1875) eksplicira zadržke glede Wagnerja. Slavnostna otvoritev v Bayreuthu, sej­ marsko vzdušje, na katerega tam naleti, uradno spremstvo, govori, navzočnost starega cesarja, vse to ga odbija. Prijateljem se zdi, da pri Nietzscheju opažajo spremembe in se temu čudijo. Nietzscheja pa čedalje bolj zanimajo naravoslovne znanosti, fizika, biologija, medicina. Tudi zdravje ga zapusti; živi z glavoboli in želodčnimi bolečinami, očesnimi motnjami in težavami pri govorjenju. Odpove se poučevanju. »Bolezen me je počasi osvobodila: prihranila mi je vsakršen prelom s preteklostjo, vsakršno nasilno in spotakljivo ukrepanje … Dala mi je pravico do korenite spremembe mojih navad.« In ker je bil Wagner neke vrste kompenzacija za Nietzscheja profesorja, je wagnerjanstvo padlo skupaj s profesuro.

7

Niertzsche Text.indd 7

06/10/14 08:42

Zahvaljujoč Overbecku, najzvestejšemu in naj­in­ teligentnejšemu med njegovimi prijatelji, ga leta 1878 v Baslu upokojijo. Tedaj se začne popotno življenje: senca, najema skromno opremljena bivališča, išče ugodno podnebje in potuje od postanka do postanka po Švici, Italiji, jugu Francije. Včasih sam, včasih s prijatelji (Malwida von Meysenburg, stara wagnerjanka; Peter Gast, njegov nekdanji učenec, glasbenik, s katerim kani nadomestiti Wagnerja; Paul Rée, s katerim ga zbliža nagnjenje do naravoslovnih ved in seciranja morale). Včasih se vrne v Naumburg.

V Sorentu zadnjikrat vidi Wagnerja, ki je bil tedaj že povsem pod vplivom vere in nacionalizma. Leta 1878 – torej v dobi leva – z delom Človeško, prečloveško vpelje svojo veliko kritiko vrednot. Prijatelji ga slabo razumejo, Wagner ga napade. Predvsem pa je čedalje bolj bolan. »Ni mogoče brati! Ni mogoče pisati, razen zelo poredkoma! Nikogar obiskovati! Ni mogoče poslušati glasbe!« Leta 1880 takole opiše svoje stanje: »Neprestano trpljenje, vsak dan ure dolgo občutje, ki spominja na morsko bolezen, delna paraliza, ki mi otežuje govorjenje, in za spremembo silni napadi slabosti (zadnjikrat sem bruhal tri dni in tri noči, bil sem na smrt žejen …). Če bi vam le mogel opisati trdovratnost vsega tega, neprestan mučen pritisk v glavi, v očeh in ta vsesplošen vtis paraliziranosti od glave do peta.« V kakšnem smislu je bolezen – ali celo norost – navzoča v Nietzschejevem delu? Nikoli ni izvir navdiha. Nietzsche si nikdar ni zamišljal filozofije kot nečesa, kar bi lahko izviralo iz trpljenja, slabosti ali 8

Niertzsche Text.indd 8

06/10/14 08:42

tesnobe – četudi si filozof, po Nietzscheju tip filozofa, lahko naloži presežek trpljenja. Toda nič več si ne zamišlja bolezni kot dogodka, ki bi od zunaj prizadel telo-objekt, možgane-objekt. V bolezni vidi prej nekakšno gledišče, s katerega motri zdravje; v zdravju pa nekakšno gledišče, s katerega motri bolezen. »Kot bolnik opazovati bolj zdrave koncepte, bolj zdrave vrednote in potem, nasprotno, z vrha bogatega, prekipevajočega in vase prepričanega življenja potopiti poglede v skrivno delo dekadentnega instinkta, to je praksa, h kateri sem se najpogosteje zatekal …« Bolezen ni niti gibalo za misleči subjekt niti objekt mišljenja: prej vzpostavlja skrivno intersubjektivnost v osrčju istega individuuma.

Bolezen kot ovrednotenje zdravja, trenutki zdravja kot ovrednotenje bolezni: takšna je »sprevrnitev«, »premestitev perspektiv«, kjer Nietzsche vidi bistvo svoje metode in poklicanosti za transmutacijo vrednot.1 In vendar, četudi je videti drugače, med obema glediščema, obema načinoma vrednotenja ni recipročnosti. Od zdravja k bolezni, od bolezni k zdravju, četudi zgolj idejno, je sama ta gibljivost pravzaprav višje kot zdravje, ta premestitev, ta lahkotnost v premeščanju je znak »velikega zdravja«.

To je razlog, da lahko Nietzsche vseskozi (se pravi leta 1888) zatrjuje: sem nasprotje bolnega, v osnovi se dobro držim. Izognili se bomo opozarjanju na to, da se je vse skupaj slabo končalo. Kajti ko je Nietzsche duševno zbolel in mu je pošla gibljivost, veščina premeščanja, je bil on sam tisti, ki je bil ob gibljivost 1 Ecce homo, Zakaj sem tako moder, 1.

9

Niertzsche Text.indd 9

06/10/14 08:42

in ni več mogel s svojim zdravjem iz bolezni narediti perspektive na zdravje.

Pri Nietzscheju je vse maska. Njegovo zdravje je prva maska za njegov genij; njegovo trpljenje je druga maska za njegov genij in hkrati za njegovo zdravje.

Nietzsche ne verjame v enotnost nekega jaza in je ne odobrava: pretanjeni odnosi moči in vrednotenja med različnimi »jazi«, ki se skrivajo, a hkrati izražajo sile neke druge narave, sile življenja, sile misli – takšna je Nietzschejeva koncepcija, njegov način življenja. Wagnerja, Schopenhauerja in celo Paula Réeja je doživljal kot svoje lastne maske. Po letu 1890 je nekaterim izmed njegovih prijateljev (Overbeck, Gast) prišlo na misel, da je duševna bolezen njegova poslednja maska. Zapisal je: »In včasih je norost sama maska, ki skriva usodno in preveč gotovo vednost.« Pravzaprav ni maska, a samo zato, ker nakazuje trenutek, ko se maske nehajo sporazumevati in vzajemno nadomeščati, ko se pomešajo v smrtni okorelosti. Med vrhunci Nietzschejeve filozofije najdemo strani, kjer avtor spregovori o nujnosti maskiranja, o vrlini in pozitivnosti mask, o njihovi ultimativnosti. Nietzschejeva lepota je bila v rokah, ušesih in očeh (veseli se svojih ušes, majhna ušesa namreč vidi kot skrivnost labirinta, ki vodi k Dionizu).

Toda na tej prvi maski je druga, predstavljajo jo ogromni brki. »Daj mi, rotim te, daj mi … Kaj torej?

Drugačno masko, neko drugo masko.«

10

Niertzsche Text.indd 10

06/10/14 08:42

Po izidu dela Človeško, prečloveško (1878) Nietzsche nadaljuje s svojim projektom totalne kritike: Popotnik in njegova senca (1879), Jutranja zarja (1880).

Pripravlja Veselo znanost. Toda nekaj novega vznikne, nekakšna vznesenost, nekakšno preobilje: kot da bi bil Nietzsche prignan do točke, kjer vrednotenje spremeni smer in bolezen presojamo z višine nekega nenavadnega zdravja. Njegovo trpljenje se nadaljuje, vendar ga pogosto obvladuje »navdušenje«, ki zadeva samo telo. Nietzsche tedaj izkuša svoja najvišja stanja, povezana z občutjem ogroženosti. Avgusta 1881 v Sils-Marii, ko se sprehaja vzdolž jezera Silvaplana, doživi pretresljivo razodetje večnega Vračanja. Potem navdih za Zaratustro. Med 1883 in 1885 napiše štiri knjige o Zaratustri, kopiči beležke za delo, ki naj bi jim sledilo. Kritiko povzdigne na raven, ki je ta poprej ni poznala; iz nje naredi orožje »transmutacije« vrednot, Ne v službi višje afirmacije (Onstran dobrega in zlega, 1886, H genealogiji morale, 1887). To je tretja metamorfoza ali postajati-otrok.

Vendar ga obhaja tesnoba in do živega mu sežejo vsa­ kovrstna nasprotovanja. Leto 1882 je leto avanture z Lou von Salomé. Ta mlada Rusinja, ki je živela s Pau­ lom Réejem, se je Nietzscheju zazdela idealna učenka in vredna ljubezni. Zato jo je v skladu z afektivno shemo, ki jo je nekoč že imel priložnost uporabiti, s posredovanjem prijatelja nemudoma prosil za roko.

Nietzsche je sanjaril o tem, da je on sam Dioniz in da bo dobil Ariadno s Tezejevo privolitvijo. Tezej je »višji človek«, podoba očeta – to, kar je za Nietzscheja nekoč že bil Wagner. Toda Nietzsche si ni upal preveč 11

Niertzsche Text.indd 11

06/10/14 08:42

očitno potegovati za Cosimo-Ariadno. V Paulu Réeju in pred tem tudi v drugih prijateljih Nietzsche naleti na Tezeje, na mlajše, manj impresivne očete.2 Dioniz je višji od višjega človeka, tako kot Nietzsche od Wagnerja. Še bolj pa kot Nietzsche od Paula Réeja.

To je usodno, razumljivo je, da je takšna fantazma zapisana propadu. Ariadna ima še vedno raje Tezeja.

Malwida von Meysenburg kot gardedama, Lou von Salomé, Paul Rée in Nietzsche oblikujejo nenavaden štirikotnik. Njihovo skupno življenje sestoji iz sporov in sprav. Toda posesivna in ljubosumna Nietzschejeva sestra Elisabeth je storila vse, da bi ga razdrla. In ga tudi je; Nietzscheju pa ni uspelo niti oddaljiti se od svoje sestre niti omiliti svojih strogih sodb o njej (»ljudje, kot je moja sestra, so neogibno nespravljivi nasprotniki mojega načina mišljenja in moje filozofije, ki temelji na večni naravi stvari […] duš, kot je tvoja, moja uboga sestra, ne maram, več kot sit sem tvojega nespodobnega moralizatorskega besedičenja …«).

Lou von Salomé Nietzscheja ni ljubila tako, kot se ljubi v ljubezni, je pa pozneje o njem napisala izjemno lepo knjigo.3 Nietzsche se čuti čedalje bolj osamljenega. Izve za Wagnerjevo smrt, kar v njem oživi podobo AriadneCosime. Leta 1855 se Elisabeth poroči s Foers­ terjem, wagnerjancem in antisemitom, pruskim na­cio­nalistom. Pozneje odpotujeta v Paragvaj, da

2 Že leta 1876 je Nietzsche prek svojega prijatelja Huga von Sengerja prosil za roko neko mlado žensko. Pozneje se je z njo poročil Senger.

3 Lou Andreas-Salomé, Friedrich Nietzsche in seinen Werken, 1894 (v fr. Friedrich Nietzsche à travers ses œuvres, prev. J. BenoistMéchin (Pariz: Grasset, 1992).

12

Niertzsche Text.indd 12

06/10/14 08:42

bi tam ustanovila kolonijo čistih arijcev. Nietzsche ne prisostvuje poroki in slabo prenaša svojega na­ pornega svaka. Nekemu drugemu rasistu pa sporoči: »Lepo prosim, da mi prenehate pošiljati vaše publikacije; bojim se, da mi bo pošlo potrpljenje.« – Pri Nietzscheju se čedalje pogosteje izmenjujeta evforija in depresija. Enkrat se mu vse zdi odlično: njegov krojač, hrana, ki jo zaužije, kako ga ljudje sprejemajo, fascinacija, ki jo, kot si misli, zbuja na tržnici. Spet drugič ga preplavlja obup: odsotnost bralcev, občutek bližine smrti, občutek izdajstva.

Nastopi veliko leto 1888: Somrak bogov, Primer Wagner, Antikrist, Ecce homo. Vse se dogaja tako, kakor da bi se Nietzschejeve ustvarjalne zmožnosti stopnjevale, dobile poslednji elan, ki napoveduje dokončni polom. V teh velikih mojstrovinah se spremeni celo ton: novo nasilje, nov humor kot komično nadčloveškega. Nietzsche oblikuje svetovno, kozmično, provokativno podobo sebe (»nekega dne bo spomin na nekaj izjemnega povezan z mojim imenom […] šele z menoj se začenja velika politika na Zemlji«), obenem pa se osredinja na trenutek, na skrb za neposreden uspeh. Od konca leta 1888 piše nenavadna pisma Strindbergu: »V Rimu sem sklical skupščino princev, rad bi dal ustreliti mladega cesarja.

Na svidenje za zdaj! Kajti vnovič se bova videla.

Pod enim samim pogojem: Ločiva se … NietzscheCezar.« Tretjega januarja v Turinu kriza. Spet piše pisma, podpisuje se Dioniz ali Križani ali oboje hkrati. Cosimi Wagner: »Ariadna, ljubim te. Dioniz.« Overbeck odhiti v Turin, kjer najde zmedenega in 13

Niertzsche Text.indd 13

06/10/14 08:42

razdraženega Nietzscheja. S težavo ga odpelje v Ba­ sel, kjer se Nietzsche mirno pusti hospitalizirati.

Diagnosticirajo »progresivno paralizo«. Na materino željo ga prepeljejo v Jeno. Zdravniki v Jeni sumijo na sifilitično infekcijo, ki naj bi nastala že leta 1866.

(Ali gre za neko Nietzschejevo izjavo? Kot mlad moški je svojemu prijatelju Deussenu pripovedoval o nenavadni prigodi, kjer ga je rešil neki klavir.

Besedilo iz Zaratustre, »med puščavskimi dekleti«, je treba razumeti s tega zornega kota.) Včasih je miren, včasih v krizi, zdi se, da je pozabil na vse svoje delo, še vedno pa muzicira. Mati ga vzame k sebi; Elisabeth se je vrnila iz Paragvaja konec leta 1890. Bolezen počasi napreduje vse do apatije in agonije. Umre v Weimarju leta 1900.4 Diagnoza splošne paralize ni povsem gotova, je pa verjetna. Pomembnejše vprašanje je: ali simptomi iz let 1875, 1881 in 1888 tvorijo enako klinično sliko? Ali gre za isto bolezen? Po vsej verjetnosti da.

Malo važno je, ali gre za slaboumnost ali za psihozo.

Videli smo, v kakšnem smislu je bila bolezen, celo norost, navzoča v Nietzschejevem delu. Kriza splošne paralize zaznamuje moment, ko bolezen izstopi iz dela, ga prekine in onemogoči njegovo nadaljevanje. Zadnja Nietzschejeva pisma pričajo o tem skrajnem trenutku; vendar še vedno pripadajo opusu, so njegov del. Dokler je bil Nietzsche vešč premeščanja perspektiv, od zdravja na bolezen in obratno, je užival, ne glede na to, kako bolan je bil,

4 O Nietzschejevi bolezni glej lepo knjigo E. F. Podacha, Nietzsches Zusammenbruch, 1930 (v fr. L’effondrement de Nietzsche, prev.

J. R. Kuckenburg (Pariz: Gallimard, 1931), N. R. F.).

14

Niertzsche Text.indd 14

06/10/14 08:42

»véliko zdravje«, ki je omogočalo njegovo delo. Ko pa je ta veščina umanjkala, so se maske pod vplivom organskega procesa ali česa drugega spojile znotraj maske šaljivca in burkeža, bolezen sama se je spojila s koncem dela (Nietzsche je o norosti govoril kot o »ko­mični rešitvi«, kot o nekakšni poslednji burki).

Elisabeth je svoji materi pomagala negovati Nietzscheja. Njegovo bolezen si je razlagala pobožno. Overbecka je zasula z ostrimi očitki, ta pa ji je odgovarjal zelo dostojanstveno. Imela je velike zasluge: vse je naredila, da je razširila bratovo misel; v Weimarju je organizirala Nietzsche-Archiv.5 Toda vse te zasluge izniči njeno največje izdajstvo: Nietzscheja je skušala postaviti v službo nacionalsocializma.

Poslednja poteza Nietzschejeve zle usode: škodljiva sorodnica, ki je del spremstva slehernega »prekletega misleca«.

5 Po letu 1950 so rokopise premestili v staro zgradbo Goethejevega in Schillerjevega arhiva v Weimarju.

15

Niertzsche Text.indd 15

06/10/14 08:42

Filozofija

6

Nietzsche vpelje v filozofijo dva načina izražanja, aforizem in pesem. Prav v teh oblikah se kaže novo pojmovanje filozofije, nova podoba misleca in misli.

Interpretacijo in vrednotenje postavi na mesto ide­ ala spoznavanja in odkrivanja resnice. Prva utr­ juje »smisel« nekega fenomena, vselej delen in fragmentaren smisel, druga določa hierarhično »vrednost« smislov in zbere fragmente v celoto, ne da bi oslabila ali odpravila njihovo pluralnost. Prav aforizem je umetnost interpretiranja in hkrati tudi to, kar je treba interpretirati; pesem je umetnost vrednotenja in hkrati tudi stvar, ki jo je treba vrednotiti.

Interpret je fiziolog ali zdravnik, ki opazuje fenomene kot simptome in govori z aforizmi. Tisti, ki vrednoti, je umetnik, upošteva in ustvarja »perspektive« in govori skozi pesem. Filozof prihodnosti je umetnik in zdravnik – z eno besedo, zakonodajalec.

Ta podoba filozofa je tudi najstarejša in najbolj davna. Je podoba predsokratskega misleca, »fiziologa« in umetnika, razlagalca in tistega, ki vrednoti svet.

Kako razumeti to tesno povezanost med prihodnjim in izvornim? Filozof prihodnosti je obenem tudi raziskovalec starih svetov, vrhov in votlin, ustvarja pa samo tako, da se skuša na vsak način spomniti nečesa, kar je bilo po bistvu pozabljeno. To nekaj je po Nietzscheju enotnost mišljenja in življenja.

6 Nadaljnje opombe so samo uvod v navedene tekste, ki bodo sledili.

16

Niertzsche Text.indd 16

06/10/14 08:42

Kompleksna enotnost: korak za mišljenje, korak za življenje. Oblike življenja navdihujejo načine mišljenja, načini mišljenja ustvarjajo oblike življenja. Življenje aktivira mišljenje in mišljenje po svoje afirmira življenje. O tej predsokratski enotnosti sploh nimamo več pojma. Imamo samo primere, kjer miš­ ljenje brzda in pohablja življenje, ga izmodruje, živ­ ljenje pa se maščuje tako, da mišljenje spravlja v norost in se z njim izgublja. Kar nam ostane, je zgolj izbira med povprečnimi življenji in norimi misleci. Življenja, preresna za misleca; misli, preveč nore za živečega: Kant in Hölderlin. Toda lepo enotnost je treba vnovič najti, in to takšno, da norost ne bo več norost – enotnost, ki iz življenjske anekdote naredi aforizem, iz ovrednotenja mišljenja pa novo perspektivo življenja.

Ta skrivnost predsokratikov je bila na neki način izgubljena že od vsega začetka. Filozofijo moramo misliti kot neko silo. Toda zakon sil je, da se lahko pojavijo samo pod masko predobstoječih sil. Življenje mora najprej posnemati materijo. Filozofska sila si je v trenutku, ko se je rodila v Grčiji, morala nadeti masko, zato da je preživela. Filozof si je moral izposoditi videz predhodnih sil in si nadeti masko svečenika. Mladi grški filozof nekoliko spominja na starega vzhodnjaškega svečenika. O tem se še danes motimo: Zoroaster in Heraklit, hindujci in eleati, Egipčani in Empedokles, Pitagora in Kitajci – vse mogoče zmešnjave. Govorimo o vrlini idealnega filozofa, o njegovem asketizmu, njegovi ljubezni do modrosti. Ne moremo uvideti posebne osamljenosti 17

Niertzsche Text.indd 17

06/10/14 08:42

in posebne čutnosti ne ravno modrih smotrov neke nevarne eksistence, ki se skrivajo pod to masko. Ker se je skrivnost filozofije izgubila že od začetka, jo je treba kar naprej odkrivati v prihodnosti.

Usojeno je torej bilo, da se je filozofija skozi zgodovino razvijala tako, da se je izrodila, se obračala zoper sebe in se pustila ujeti svoji maski. Namesto enotnosti aktivnega življenja in afirmativne misli vidimo, kako si mišljenje zadaja nalogo življenje soditi in mu postavljati nasproti vrednote, ki naj bi bile višje, ga meriti glede nanje, ga omejevati in obsojati. Ko mišljenje tako postaja negativno, je mo­ goče hkrati opazovati, kako življenje izgublja vred­ nost, opušča svoje aktivnosti, se omejuje na svo­je najslabotnejše, bolezenske oblike, edine združljive s tako imenovanimi višjimi vrednotami. Zmagoslavje »reakcije« nad aktivnim življenjem in negacije nad afirmativnim mišljenjem. Za filozofijo so posledice težke. Kajti vrlini filozofa zakonodajalca sta bili kritika vseh vzpostavljenih vrednot, se pravi vrednot, ki so nad življenjem, in kritika načela, od katerega so odvisne, ter ustvarjanje novih vrednot, vrednot življenja, ki zahtevajo neko drugo načelo. Kladivo in transmutacija. Ko se izrojeva filozofija, se hkrati z njo izrodi tudi filozof zakonodajalec, ki odstopi mesto podrejenemu filozofu. Namesto kritike vzpostavljenih vrednot, namesto ustvarjalca novih vrednot in novih vrednotenj, nastopi ohranjevalec vzpostavljenih vrednot. Filozof preneha biti fiziolog ali zdravnik, zato da bi postal metafizik; preneha biti pesnik, zato da bi postal »javni profesor«. Pravi, da je 18

Niertzsche Text.indd 18

06/10/14 08:42

zavezan zahtevam resnice in razuma; toda pod temi zahtevami razuma je mogoče pogosto prepoznati sile, ki niso ravno razumne: države, religije, vrednote trenutka. Filozofija ni nič več kot popisovanje vseh razlogov za ubogljivost, ki si jih človek sam postavlja. Filozof opozarja na ljubezen do resnice, toda ta resnica nikomur ne stori žalega (»videti je kot dobrodušna pojava, ki ljubi svoje udobje, ki vsem utrjenim silam nenehno zagotavlja, da ne bo nik­ dar nikomur povzročila niti najmanjše zadrege, saj gre konec koncev samo za čisto znanost«).7 Filozof vrednoti življenje v skladu s svojo zmožnostjo pre­ našati obremenitve, nositi bremena. Ta bremena, te obremenitve, natanko to so višje vrednote. Takšen je duh teže, ki v isti puščavi združuje nosača in to, kar je nošeno, reaktivno in razvrednoteno življenje, negativno mišljenje in mišljenje, ki razvrednoti. Tako ostane samo še iluzija kritike in fantom ustvarjanja.

Kajti ni večjega nasprotja ustvarjalcu, kot je nosač.

Ustvarjati namreč pomeni olajšati življenje, ga razbremeniti, izumljati nove možnosti življenja.

Ustvarjalec je zakonodajalec plesalec.

Degeneracija filozofije se obelodani s Sokratom. Če metafiziko definiramo kot razločitev dveh svetov, kot nasprotje med bistvom in pojavom, med resničnim in lažnim, intelegibilnim in čutnim, potem je treba reči, da Sokrat izumi metafiziko: iz življenja naredi nekaj, kar je treba soditi, meriti, omejiti, iz mišljenja pa merilo, mejo, ki nastopa v imenu višjih vrednot –

7 Glej Času neprimerna premišljevanja, Schopenhauer vzgojitelj, 3.

19

Niertzsche Text.indd 19

06/10/14 08:42

Božjega, Resničnega, Lepega, Dobrega … S Sokratom se pojavi tip filozofa, ki je prostovoljno in subtilno podrejen. Toda nadaljujmo in preskočimo nekaj stoletij. Kdo lahko verjame, da je Kant prenovil kritiko in vnovič odkril idejo filozofa zakonodajalca?

Kant razkriva lažne zahteve po spoznanju, vendar ne prevprašuje ideala spoznavanja; razkriva lažno moralo, vendar ne prevprašuje zahtev moralnosti niti narave in izvora njenih vrednot. Očita nam, da smo zamešali področja, interese; toda področja ostajajo nedotaknjena, interesi uma pa sveti (resnično spo­ znanje, resnična morala, resnična religija).

Dialektika sama podaljšuje to čarovnijo. Dialektika je umetnost, ki nas spodbuja, da zberemo skupaj odtujene lastnosti. Vse se vrne k duhu kot motorju in proizvodu dialektike; ali pa k samozavedanju; ali celo k človeku kot generičnemu bitju. Toda če naše lastnosti same po sebi izražajo osiromašeno življenje in pohabljajoče mišljenje, kaj nam potem pomaga, da jih zberemo ali da postanemo njihov resnični subjekt? Ali smo opravili z religijo, ko smo ponotranjili duhovnika, ko smo ga, tako kot v reformaciji, prestavili v vernika? Ali smo ubili Boga, ko smo postavili človeka na njegovo mesto in ohranili bistveno, se pravi mesto? Edina sprememba je v tem: namesto da bi ga obremenilo nekaj od zunaj, si človek sam nalaga bremena na hrbet. Filozof prihodnosti, filozof zdravnik bo tu postavil diagnozo nadaljevanja iste bolezni z drugačnimi simptomi: vrednote se lahko spreminjajo, človek se postavi na mesto Boga, napredek, sreča, korist nadomestijo resnično, 20

Niertzsche Text.indd 20

06/10/14 08:42