»nefilozofski« knjigi Proust in znaki (1964) in leto pred novo filozofsko monografijo o Henriju Bergsonu z naslovom Bergsonizem (1966). Dve leti zatem izide njegov opus magnum, Razlika in ponavljanje (1968a), in knjiga Spinoza ali problem ekspresije (1968b). Na slednje leto pa je leto Logike smisla (1969), s katero je postal Deleuze splošno znan in ki je zbudila nemalo navdušenja.2 Deleuze je skupaj s Foucaultom urejal novo fran cosko izdajo Nietzscheja. Foucault je v svojem delu Nietzscheja postavil ob bok »vpeljevalcem diskurzivnosti«,3 kakršna sta bila Freud in Marx. Deleuze pa je z Nietzschejem posegel v uradni tok zgodovine filozofije in postavil diagnozo glavnih »podob misli«. Novo podobo misli, povezano z Nietzschejevim imenom, je zoperstavil Kantovi dogmatični podobi in heglovstvu (Deleuze, 2011a, 134 in 196; Antonioli, 1999, 44). Toda Deleuze pozneje odpravi tudi novo podobo misli, ker podoba še vedno predpostavlja stvar, ki naj bi jo reprezentirala, naloga filozofije pa je kreacija brez vsakršne reprezentacije. Deleuzova lastna misel je misel brez podobe (Deleuze, 2011b, 241; Sasso in Villani, 2003, 192). Nadomestil jo je novi koncept »ravnine imanence« ali »misli, ki
2 Eno najbolj navdušenih in navdušujočih recenzij Razlike in ponavljanja in Logike smisla je napisal Michel Foucault (2008b). – Med Deleuzovimi monografijami o filozofih sta poleg navedenih še knjigi o Foucaultu (1986) in o Leibnizu (1988). 3 »Vpeljevalci diskurzivnosti« niso avtorji v običajnem pomenu, ampak so avtorske funkcije in urejevalni principi besedil, h katerim se vračamo, s katerimi premeščamo poudarke, odpiramo nove perspektive itn. (Foucault, 2008a). Foucaultovo programsko besedilo o Nietzscheju je Nietzsche, genealogija, zgodovina (2008c). 119
Niertzsche Text.indd 119
06/10/14 16:13