Eva D. Bahovec: Deleuzova samota (odlomek spremne besede)

Eva D. Bahovec

DELEUZOVA SAMOTA Nove zahteve, ki so se izoblikovale v študentskem gibanju leta 1968 na raznih koncih Evrope, so v Parizu privedle do ustanovitve nove univerze, na kateri je vse življenje predaval Gilles Deleuze. To je bila Univerza Pariz VIII – Vincennes, kjer je za študij filozofije najprej poskrbel Deleuzov filozofski prijatelj Michel Foucault, ki pa je, še preden je zares začel poučevati na vincennski univerzi, dobil mesto na najuglednejši francoski univerzitetni instituciji, na pariškem Collège de France. Prav tu je lahko Foucault postal upornik v srcu sistema, kjer je ravnal v skladu s svojim geslom Kjer je oblast, tam je odpor in na svojih seminarjih slušateljem polagal v roke zemljevide o tem, kje je treba udariti in kako izumljati nove taktike za spopad.

Deleuze, ki je v nasprotju s Foucaultom za vedno ostal na uni­verzitetnem robu vincennskega gozda, pa je pou­čeval tako tradicionalno filozofsko disciplino, kot je njena zgodovina, in predaval mešani publiki filozofov in nefilozofov, psihopatov in džankijev, reformatorjev in teroristov, moških in žensk.1

1 V času branja Deleuzovega Nietzscheja sem se pogovarjala, dopisovala ali kako drugače sodelovala z Izidorjem Baršijem, Gregorjem Bido, Pio Brezavšček, Robinom Dolarjem, Jernejem Kalužo, Vorancem Kumarjem, Matijo Janom, Aljo Lobnik, Leo Madarasi, Alešem Mendiževcem, Polonco Mesec, Gašperjem Mlakarjem, Majo Pan, Rastkom Pečarjem, Gašperjem Štrukljem, Mariso Žele, skupino za branje Anti-Ojdipa idr.; drugimi; vsem bi se želela najlepše zahvaliti za nenehno inspiracijo, še posebej pa se zahvaljujem Jelki Kernev Štrajn, Kaji Dolar in Anžetu Okornu.

117

Niertzsche Text.indd 117

06/10/14 16:13

Poučevati filozofijo, to je bil Deleuzov poklic, tu se je počutil doma, tako je lahko ustvarjal svoje »glavne koncepte« (Deleuze, 1997, črka p).

Deleuzov čas, ki ga je Alain Badiou poimenoval »francoski filozofski moment«, je po svoji veličini primerljiv le še z antično Grčijo in nemško klasično filozofijo (Badiou, 2012, lxi). Ta moment se je oblikoval ob formuli s Freudom in proti Freudu: na eni strani Lévi-Strauss in Lacan, na nasprotni strani pa Anti-Ojdip, v času razcveta strukturalizma velika knjiga, ki jo je Deleuze napisal z Guattarijem in ki je postala novo izhodišče za sprevračanje osnovnih načinov mišljenja in prevladujočih oblik življenja.

V nadaljevanju, pravzaprav vzporedno s tem, pri Deleuzu že tudi pred tem, pa je vse bolj stopal v ospredje »francoski Nietzsche«.

To je najprej povezano z Deleuzovo monografijo Nietzsche in filozofija iz leta 1962, ki je Deleuza potegnila iz obdobja »odsotnosti dela« (Deleuze, 1990, 15). Deleuze, ki je začel svojo pot poučevanja kot asistent na pariški Sorboni, je v tem času napisal monografijo o Humu z naslovom Empirizem in subjektivnost (1953). Temu je sledilo obdobje osemletnega filozofskega molka in popivanja; to so obdobja, pripoveduje Deleuze v Abecedariju, ko čakaš na »zadnji kozarec« (Deleuze, 1997, črka b). Ko se to nekako zaključi, izide monografija o Nietzscheju, po kateri nastopi obdobje detek­ti­ vskega raziskovanja Nietzschejevega življenja in dela, v drugi knjigi Nietzsche iz leta 1965 pa tudi Nietzschejevih glavnih oseb (Deleuze, 1965, 43). To je leto po Deleuzovi 118

Niertzsche Text.indd 118

06/10/14 16:13

»nefilozofski« knjigi Proust in znaki (1964) in leto pred novo filozofsko mo­nografijo o Henriju Bergsonu z naslovom Berg­sonizem (1966). Dve leti zatem izide njegov opus magnum, Razlika in ponavljanje (1968a), in knjiga Spinoza ali problem ekspresije (1968b). Na­ sle­dnje leto pa je leto Logike smisla (1969), s katero je postal Deleuze splošno znan in ki je zbudila nemalo navdušenja.2 Deleuze je skupaj s Foucaultom urejal novo fran­ cosko izdajo Nietzscheja. Foucault je v svojem delu Nietzscheja postavil ob bok »vpeljevalcem diskurzivnosti«,3 kakršna sta bila Freud in Marx.

Deleuze pa je z Nietzschejem posegel v uradni tok zgodovine filozofije in postavil diagnozo glavnih »podob misli«. Novo podobo misli, povezano z Nietzschejevim imenom, je zoperstavil Kantovi dogmatični podobi in heglovstvu (Deleuze, 2011a, 134 in 196; Antonioli, 1999, 44). Toda Deleuze pozneje odpravi tudi novo podobo misli, ker podoba še vedno predpostavlja stvar, ki naj bi jo reprezentirala, naloga filozofije pa je kreacija brez vsakršne reprezentacije.

Deleuzova lastna misel je misel brez podobe (Deleuze, 2011b, 241; Sasso in Villani, 2003, 192). Nadomestil jo je novi koncept »ravnine imanence« ali »misli, ki

2 Eno najbolj navdušenih in navdušujočih recenzij Razlike in ponavljanja in Logike smisla je napisal Michel Foucault (2008b).

– Med Deleuzovimi monografijami o filozofih sta poleg navedenih še knjigi o Foucaultu (1986) in o Leibnizu (1988).

3 »Vpeljevalci diskurzivnosti« niso avtorji v običajnem pomenu, ampak so avtorske funkcije in urejevalni principi besedil, h katerim se vračamo, s katerimi premeščamo poudarke, odpiramo nove perspektive itn. (Foucault, 2008a). Foucaultovo programsko besedilo o Nietzscheju je Nietzsche, genealogija, zgodovina (2008c).

119

Niertzsche Text.indd 119

06/10/14 16:13

se rodi iz misli« (Sasso in Villani, 2003, 190), ki je še bolj neposredno povezan z vprašanjem o orientaciji v mišljenju: »Ravnina imanence ni mišljeni koncept in tudi ne nekaj mišljenega, ampak je podoba misli podoba, ki si jo nadene o tem, kaj pomeni misliti, uporabiti mišljenje, orientirati se v mišljenju« (Deleuze in Guattari, 1999, 41; modificiran prevod).

Tako Deleuze sledi svoji bežiščnici, ki vodi ven iz zgodovine filozofije. To je njegov veliki pobeg.

Vsa zgodovina filozofije, poudari Deleuze po dveh desetletjih predavanj na vincennski univerzi, ni nič drugega kot Ojdipov kompleks filozofije (Deleuze, 1990, 14). To pomeni, da se je moramo rešiti.

Toda odločilnega pomena je, kako bomo to storili.

Namesto da bi iskali drug začetek ali se vračali k pravemu izviru, moramo izoblikovati drugačno okolje in tako filozofijo najprej rešiti zgodovine, ki »ni zmožna restituirati ›nepredvidljive kreacije konceptov‹« (Bouaniche, 2012, 146). Okolje pomeni nekaj radikalno drugačnega od zgodovine, povezano je z realnimi pogoji dogodkov in usmerjeno proti omejevanju filozofije na »abstrakcije zgodovine« (ibid.).

Glavna oseba, ki zarisuje bežiščnico iz filozofije, njenih ojdipskih dram in zgodovinskih abstrakcij, nosi neko osebno ime. Imenuje se Friedrich Nietzsche.

120

Niertzsche Text.indd 120

06/10/14 16:13

Aforizem življenja

Aristotel se je rodil, živel in umrl. Tako je svojčas Heidegger začel svoje predavanje o Aristotelu.

Predavanja o Deleuzu tako ne bi bilo mogoče začeti.

Predpostavka takega začetka bi bila, da je življenje filozofa v primerjavi z delom drugotnega pomena ali celo povsem irelevantno. Deleuzovo izhodišče pa je ravno nasprotno. Portret filozofa vključuje anekdoto iz njegovega življenja, ki je sestavni del njegove filozofije in njegove miselne orientacije (Deleuze, 1998, 127).

Seveda je pomembno, kako življenje definiramo.

Male privatne zadeve, detajli iz osebnega življenja, častna ali nečastna življenja, vse to ni prav nič zanimivo, pripoveduje Deleuze v Abecedariju (De­ leuze, 1997, črka e). Ko dobi vprašanje o otroštvu, ne govori o sebi, ampak namesto tega za­riše okolje, ki lahko omogoči kreacijo koncepta otroštva. To ni ne osebno otroštvo, ki ni prav nič pomembno, ne abstraktni in iz geografije mišljenja izločeni koncept otroštva. Konceptov ne ustvarjamo niti z individualizacijo niti z univerzalizacijo; ustvarjamo jih v singularnem, ki mu je mogoče slediti od primera do primera. Na primer, nadaljuje Deleuze, Freud in njegov Mali Hans, ki je kot otrok razvil hudo fobijo in se na vso moč bal konjev. Freud je fobijo pojasnil z Ojdipovim in kastracijskim kompleksom, Deleuze pa vztraja, da ravno fobije ne smemo zvesti na ojdipski mit, je omejiti na odnos do očeta in trikotno sorodstveno strukturo ter zamejiti na reprezentacijo.

121

Niertzsche Text.indd 121

06/10/14 16:13

Osebno, privatno, individualno, vse to nas, prav tako kot ojdipske drame, odvrača od filozofije, tako kot je že v antiki vsakdanje življenje filozofe od­vračalo od njihovih naukov. Posebnost filozofije je zahteva po življenju v skladu s filozofijo, pogoj za to pa je, da ne bi »živeli kot navadni ljudje«. Za vsako filozofsko šolo in za vsako filozofsko ime to pomeni nekaj drugega, toda v vseh primerih je nekaj, kar moramo ustvariti, tako kot ustvarjamo glavne koncepte. Nikoli pa ni »neko filozofsko življenje« povezano z osebo ali individuom, jazom ali seb­stvom, kakor tudi ne s kako drugo poenotujočo sintezo zavesti (Deleuze 2002d, 180). Anekdota življenja je anekdota nekega v tem pogledu povsem nedoločenega filozofskega življenja.

Toda kljub temu je poimenovana, tako kot filozofske koncepte, kot so Platonova ideja, Descartesov cogito, Kantov pogoj, podpisujejo lastna imena (Deleuze in Guattari, 1999, 13 in 76). Anekdota ni osebna, je pa vezana na ime. Ni podatek iz življenja, datum rojstva ali smrti, je pa vezana na pogoje in okoliščine mišljenja: Descartesov kamin, pred katerim meditira, Kantova aleja filozofa, na katero se poda vsak dan ob istem času, Spinozovo navdušenje nad spopadi pajkov in njegov prebodeni plašč. Iz Spinozovega življenja najbolj poznamo ekskomunikacijo, toda »aforizem« njegovega življenja je nekaj drugega. Spinoza je po tem, ko so ga poskušali umoriti, ohranil plašč, ki ga je sunek noža razparal. To je bilo jasno znamenje, »da ljudem razmišljanje ni vedno ljubo« (Deleuze, 2012, 11). Plašč je opomin, ki ga je treba vedno nositi 122

Niertzsche Text.indd 122

06/10/14 16:13

s seboj, da ne pozabiš, v kakšnem okolju ni mogoče ustvarjati in »delati filozofijo«.

Deleuze svojo podobo misli izriše z dvema ime­ noma, ki sta imeni dveh življenj: Nietzschejevega v knjigi Nietzsche (1965) in Spinozovega v poznejši knjigi Spinoza: Praktična filozofija (1981). »To ni slab pristop,« beremo v predgovoru k monografiji o Spinozi, »bolj prek človeka kot prek njegovega dela« (Deleuze 2012, 7). Filozof sicer lažje preživi v svobodomiselnih okoljih, vendar se v prav nobeno okolje ne more popolnoma vključiti. Zato je tako pomembna njegova samota: »Filozof lahko prebiva v različnih državah, obiskuje različna okolja, toda vse to kot puščavnik, senca, popotnik, najemnik opremljenih penzionov« (ibid., 10). Iz tolerance, ki jo namenijo njemu samemu, sklepa o nevarnosti, ki preti vsem.

Spinozovega življenja ne vpelje najprej anekdota, ampak Deleuzov Nietzsche, ki »je dobro opazil, kaj je skrivnost življenja filozofa, saj ga je živel sam« (Deleuze, 2012, 9). Spinoza in še bolj Nietzsche sta nasploh glavni opori deleuzovske misli (Zaoui, 1995, 66). Ko pišemo o Nietzscheju in še posebej ko Deleuze piše o njem, moramo začeti z življenjem. Nietzsche je bil tisti, ki je skupaj s sprevrnitvijo podobe misli sprevrnil kategorijo »življenja in dela«. Heidegger poskuša anekdoto o življenju od­praviti tako, da življenje izključi, ga s formulo »rodil, živel, umrl« omeji na minimum in izloči iz filozofije. Deleuze pa sprevrne njegove realne pogoje, tako da iz življenja naredi glavno filozofsko okolje, ki anekdoto vključi 123

Niertzsche Text.indd 123

06/10/14 16:13

v aforizem in življenje neposredno v mišljenje.

Anekdota življenja ni ne zunaj ne nasproti aforizmu mišljenja. Nietzsche je izumil metodo, pozneje zapiše Deleuze v Logiki smisla, ki ni ne biografija ne bibliografija, ampak iskanje »skrivne točke, kjer postaneta anekdota iz življenja in aforizem v mišljenju eno« (Deleuze, 1998, 126). Anekdota iz življenja je sestavni del filozofskega okolja, kjer »ne manjka dimenzij, ur in krajev, polarnih in puščavskih območij, ki nikoli ne postanejo zmerna, tu je cela eksotična geografija, ki zaznamuje nek način mišljenja, a tudi nek življenjski stil« (ibid., 127).

Podoba, ravnina, okolje – to so nujno potrebni pogoji mišljenja, ki niso del filozofije ali pritiklina koncepta.

Toda čeprav so predfilozofski, ne tvorijo zunanjosti filozofije, ampak so nekaj imanentnega in nekje vmes med kontingentnim pogojem in bistveno okoliščino.

Singularnost preprosto ni ločljiva od svojega okolja.

Nietzsche občuduje Spinozo, čeprav se nasploh »ne meni kaj prida za to, kar se je zgodilo po Platonu« in v vsem nujnem nadaljevanju dolge dekadence, ki je sledilo (Deleuze, 1998, 128). Tako kot Nietzsche pred njim se tudi Deleuze v nadaljevanju opre na predsokratike. Na eno stran postavi Diogena in njegov »sod, v katerem se baše na vso moč,« na drugo Hrizipa, ki »vselej udarja s palico« (ibid.). Nekje vmes je Empedokles in njegov vulkan, v katerega se je vrgel sam in ki zato kar kliče po povezavi z Deleuzovim dejanjem, ko je povsem izčrpan od dolgotrajne bolezni skočil skozi okno v osmem nadstropju dvajsetega pariškega okrožja.

124

Niertzsche Text.indd 124

06/10/14 16:13