Page 1


J. G. Ballard KRISTALNI SVET


Naslov izvirnika: The Crystal World Copyright © by J. G. Ballard, 1966 Copyright © for Slovenian edition by Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2019 Copyright © for translation by Ana Jasmina Oseban, 2019 All rights reserved. Knjižno delo je izšlo v okviru kulturnega projekta, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije. Sofinancira program Evropske unije Ustvarjalna Evropa.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.111-312.9 BALLARD, James Graham, 1930-2009 Kristalni svet / J. G. Ballard ; prevedla Ana Jasmina Oseban. - 1. izd. - Vnanje Gorice : Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2019. - (Zbirka Solaris ; 7) Prevod dela: The crystal world ISBN 978-961-7020-43-4 COBISS.SI-ID 302484224

www.policadubova.org www.knjigarna-bookshop.eu


J. G. Ballard J. G. Ballard

KRISTALNI SUÅ A SVET Prevedel Iztok Osojnik

Prevedla Ana Jasmina Oseban

ZBIRKA

SOLARIS


Podnevi so se po okamnelem gozdu spreletavale fantazijske ptice, na bregovih kristaliziranih rek pa so se kot heraldični močeradi lesketali draguljasti krokodili. Ponoči je med drevesi bežal ža­ reči mož, z rokami kot zlata kolesa in z glavo kot pošastno krono …


I ENAKONOÄŒJE


Temna reka Ko se je dr. Sanders prvič ozrl čez odprto ustje ma­tarskega zaliva, je bila prav tema reke tisto, kar je nanj naredilo naj­ močnejši vtis. Po številnih zamudah se je majhen potniški parnik končno približeval pomolom, in čeprav je bila ura de­ set, je bila gladina še zmeraj siva in lena, lisasta od mračnih tinktur rastlinja, ki je padalo z nabrežja. Občasno, kadar je bilo nebo zastrto, je voda malone po­ črnela, kot gnijoča barva. V popolnem nasprotju z njo so se mali hoteli in vsepovsod razkropljena skladišča Port Matar­ reja pošastno bleščali nad temnimi valovi, kot da jih ne bi osvetljevala sončna svetloba, temveč nekakšna notranja luč, podobni so bili paviljonom opuščene nekropole, zgrajene ob vrsti pomolov na obrobju džungle. Dr. Sanders je že med dolgim čakanjem ob ograji potni­ ške palube opazil ta vseprežemajoči jutranji mrak, ki so ga prekinjali nenadni vpadi svetlobe. Parnik je dve uri ždel sredi ustja zaliva in vsake toliko brez posebnega navdušenja zatro­ bil proti obali. Če peščice potnikov ne bi navdajalo nekak­ šno nelagodje, ki ga je vzbujal mrak nad reko, bi bržkone že zdavnaj izgubili potrpljenje. Ob pomolih ni bilo videti dru­ gih plovil razen neke francoske vojaške desantne ladje. Dr. Sanders je opazoval obalo, malone prepričan, da parnik na­ merno zadržujejo pred izkrcanjem, čeprav ni bilo jasno, za­ kaj. Parnik je namreč z redno linijo iz Librevilla prevažal pa­ kete s tedensko pošto, žganjem in avtomobilskimi deli, in ta­ kole bi ga smel zadržati kvečjemu izbruh kuge. 9


S političnega vidika si ta del republike Kamerun še vedno ni opomogel od spodletelega državnega udara pred desetimi leti, ko je peščica upornikov zasegla rudnike smaragdov in di­ amantov v Mont Royalu, slabih sto kilometrov proti toku reke Matarre. Kljub navzočnosti desantne ladje – francoska voja­ ška misija je nadzorovala urjenje lokalnih enot – je bilo vide­ ti, da življenje v zaspanem pristanišču ob rečnem ustju teče po običajnih tirnicah. Gruča otrok je opazovala džip, s katerega so ravno nekaj raztovarjali. Ljudje so se sprehajali po pomolih in pod arkadami osrednje ulice, po temni gladini je proti lokalni tržnici v zahodnem delu pristanišča drselo nekaj čolnov s pre­ veso, otovorjenih z vrči surovega palmovega olja. A občutek tesnobe je kar vztrajal. Dr. Sandersa je šib­ ka svetloba zmedla; s pogledom je premeril kopno in sledil toku reke, ki se je v smeri urnega kazalca zložno vila proti ju­ gozahodu. Vsake toliko je vrzel med gozdnimi krošnjami na­ kazovala potek ceste, sicer pa se je džungla kot olivno zele­ na odeja plosko raztezala proti hribom v notranjosti. Pravza­ prav bi morala biti gozdna streha že rumenkasto posvetljena od sonca, vendar je Sanders videl, kako se daleč v notranjosti celine v koprenasto ozračje mračno in negibno, kot mogoč­ ne ciprese, dvigajo temno zelene senčnice, ki jih je le tu in tam oplazil slaboten žarek. Nekdo je s prsti nestrpno bobnal po palubni ograji, da se je tresla po vsej dolžini, pol ducata potnikov na Sandersovi levi in desni pa je podrsavalo z nogami in si nekaj mrmralo ter upiralo poglede v krmarnico, kjer je kapitan odsotno str­ mel v pomole in se očitno ni niti najmanj vznemirjal zaradi zamude. Dr. Sanders se je obrnil k patru Balthusu, ki je stal nekaj korakov stran, na njegovi levi. »Ta svetloba – ste opazili? Se 10


bliža sončni mrk? Kot da se sonce ne bi moglo odločiti, ali naj posije.« Duhovnik je mirno kadil, po vsakem potegu je z dolgimi prsti malenkost odmaknil cigareto od ust. Podobno kot San­ ders tudi on ni opazoval pristanišča, temveč gozdna pobočja v notranjosti celine. V medli svetlobi je bil njegov koščeni uče­ njaški obraz videti utrujen in mršav. Vse tri dni plovbe iz Libre­ villa se je držal zase, dajale so ga neke skrbi, za mizo je sprego­ voril šele takrat, ko je izvedel, da dr. Sanders prihaja iz bolniš­ nice za gobavce v Fort Isabellu. Sandersu je povedal, da se po mesecu dni dopusta vrača v domačo župnijo v Mont Royalu, vendar je ta razlaga zvenela kar malo preveč elokventno, sploh zato, ker jo je večkrat dobesedno ponovil, nekam samodejno, v nasprotju s svojim sicer zadržanim, jecljavim govorom. Toda Sanders se je dobro zavedal, kako hitro zna lastne dvoumne motive za odhod v Port Matarre pripisati komu drugemu. Kljub temu je najprej podvomil o tem, da je pater Balthus sploh duhovnik. Vase zazrti pogled in blede nevrastenične dlani so vse preveč namigovale na goljufa, morda izključene­ ga novica, ki še zmeraj upa na odrešenje v izposojeni sutani. Toda pater Balthus je bil pravi pravcati duhovnik, karkoli že je ta izraz pomenil in obsegal. Prvi častnik, stevard in nekaj potnikov – vsi so ga prepoznali, se razveselili njegove vrnitve in po vsem sodeč jemali njegovo zadržano vedenje kot nekaj čisto običajnega. »Sončni mrk?« Pater Balthus je frcnil ogorek v  temno vodo. Parnik je zdaj rezal v lastno brazdo in trakovi pene so tonili v globino kot bleščeče niti sline. »Ne bi rekel, doktor. Verjetno vsa zadeva ne bi trajala dlje kot osem minut?« V nenadnih pobliskih svetlobe na gladini, ki so še po­ udarjali njegove izklesane ličnice in čeljusti, se je patrov 11


profil za hip zazdel ostrejši. Zavedajoč se Sandersovega kri­ tičnega pogleda, je pater Balthus po premisleku spravljiveje dodal: »Svetloba je v Port Matarreju zmeraj taka, zelo tež­ ka in zamračena – saj poznate Böcklinovo sliko Otok mrtvih, kjer ciprese stražijo klif, v katerega se zajedajo zidovi, med­ tem ko se nad morjem pripravlja nevihta? V Kunstmuseumu visi, v mojem rodnem Baslu –« Motorji parnika so živahno zabrneli in ga preglasili. »Naprej gremo. Končno.« »Hvala bogu. Prej bi mi morali to reči, Balthus.« Dr. Sanders je iz žepa izvlekel etui s cigaretami, a duhov­ nik si je medtem z rokohitrsko spretnostjo že sam pričaral novo cigareto v priprto dlan. Z njo je pomignil proti pomolu, na katerem je parnik čakala številčna delegacija policistov in carinikov. »Kakšna neumnost je pa zdaj to?« Dr. Sanders je motril obalo. Ne glede na to, kakšne oseb­ ne težave so mučile Balthusa, Sandersu tako pomanjkanje krščanske ljubezni ni bilo všeč. Napol sam pri sebi je suho odvrnil: »Mogoče morajo preveriti dokumente.« »Moji so neproblematični, doktor.« Pater Balthus je vzvišeno ošvrknil Sandersa. »Prepričan sem, da so tudi vaši povsem v redu.« Potniki so začeli odhajati v  podpalubje po prtljago. Dr. Sanders se je nasmehnil Balthusu, se opravičil in se tudi sam po stopnicah spustil v kabino. Odgnal je patra iz misli – čez slabe pol ure bosta že izginila v gozd, vsak v svojo smer in k svojim opravkom – segel v žep, kamor je bil spravil potni list, in se opomnil, da ga nikakor ne sme pozabiti v kabini. Morda ga bo kdaj nepričakovano zamikalo potovati inkogni­ to, z vsemi prednostmi tovrstnega potovanja vred. Dr. Sanders je med čakanjem na stopnicah proti kabinam pogledoval mimo dimnika proti krmnemu krovu, kjer so se 12


drenjali potniki iz medpalubja ter zlagali na kup svoje cule in cenene kovčke. Sredi krova je delno ovit v ponjavo ležal velik motorni čoln z rdeče-rumenim trupom, ki ga je nekdo očit­ no poslal v Port Matarre. Na široki klopi za krmarnico je, z eno roko oprt na po­ ševni vetrobran iz stekla in kroma, sedel droben, suhljat mo­ žic štiridesetih let, oblečen v belo tropsko obleko, zaradi ka­ tere je bila temna brada, ki mu je obraščala obraz, videti še tem­nejša. Črne lase je imel počesane nizko na koščeno čelo, majhne oči so vzbujale vtis nenehne napetosti in pozornosti. S tem moškim, ki se je imenoval Ventress – kar je tudi vse, kar je Sandersu uspelo izvleči iz njega – je doktor delil kabi­ no. Med potovanjem iz Librevilla je taval po parniku kot ne­ miren tiger in se pričkal s potniki iz medpalubja in s posadko, kadar je samo posedal v kabini in strmel skozi ladijsko okno v krožec jasnega neba, pa mu je razpoloženje nihalo med iro­ ničnim humorjem in čemerno zdolgočasenostjo. Dr. Sanders ga je enkrat ali dvakrat poskušal zaplesti v pogo­ vor, vendar ga je Ventress večino časa ignoriral, še manj pa je že­ lel govoriti o razlogih, ki so ga gnali v Port Matarre. Sanders se je medtem že privadil dejstvu, da se ga vsi izogibajo. Tik preden so izpluli, je med potniki prišlo do razprtije – kar je bilo v večjo zadrego njim samim kot doktorju – o tem, kdo bo delil kabino z dr. Sandersom. Sloves ga je namreč prehitel (in kar svet razu­ me kot sloves, ni na osebni ravni nič drugega kot zloglasnost, je premišljeval Sanders, seveda pa ni bilo dvoma, da včasih drži tudi nasprotno), in živa duša ni hotela deliti kabine s pomočni­ kom direktorja bolnišnice za gobavce v Fort Isabellu. Tedaj je k njemu pristopil Ventress. Potrkal je na Sander­ sova vrata, s kovčkom v roki pokimal zdravniku in kar narav­ nost vprašal: 13


»Je nalezljivo?« Sanders si je ogledal moškega v beli obleki in s črno brado na domala okostnjaških licih – prešinilo ga je, da se na svetu vsekakor najdejo tudi primerki, ki se iz takega ali drugačnega razloga hočejo s čim okužiti – ter odvrnil: »Bolezen, po ka­ teri sprašujete, je nalezljiva, ja, ampak šele po nekaj letih iz­ postavljenosti in neposrednega stika z bolniki. Inkubacijska doba lahko traja dvajset do trideset let.« »Tako kot smrt. V  redu.« Ventressov obraz je prešinil nasmešek in vstopil je v kabino. Iztegnil je koščeno dlan in se čvrsto rokoval s Sandersom, krepki prsti so se odzvali na doktorjev stisk. »Naši prestrašeni sopotniki ne dojemajo, gospod doktor, da smrt nanje preži tudi onstran vaše kolo­ nije, le da še večja.« Ko je dr. Sanders pozneje opazoval Ventressa, kako slo­ ni ob motornem čolnu na krmnem krovu, je premišljeval o tej skrivnostni predstavitvi. Nad ustjem je še zmeraj vise­ la omah­ljiva svetloba, videti je bilo, kot da se je na belo Ven­ tressovo obleko usmeril ves njen skrivni, intenzivni žar, ena­ ko kot je duhovniška oprava patra Balthusa odbijala vse tem­ nejše tone. Potniki iz medpalubja so se gnetli okrog motor­ nega čolna, a se je zdelo, da Ventressa sploh ne zanimajo, tako kot ga očitno ni zanimal bližajoči se pomol s čakajočo dele­ gacijo carinikov in policistov. Oči je upiral nekam nad samot­ no ograjo na desnem boku parnika, nad rečno ustje in v dalj­ ni gozd, ki se je izgubljal v meglicah. Njegove že tako majhne oči so bile priprte, kakor da namerno ožijo vidno polje pred sabo, da bi se skladalo z njegovo miselno sliko pokrajine. Med plovbo Sanders Ventressa ni pogosto videval, in ko je v kabini nekega večera v temi pomotoma pobrskal po 14


napačnem kovčku, je zatipal ročaj težkokalibrske avtomatske pištole, povite s trakom čezramnika. Navzočnost tega orožja je pri priči odgovorila na določena vprašanja, ki jih je poraja­ la Ventressova drobna, krhka pojava. »Doktor –« je poklical Ventress in mu pomahnil z roko, kot bi ga želel opozoriti, da se je zasanjal. »Bi še kako pijačo, Sanders, preden zaprejo bar?« Dr. Sanders je poskušal najti izgovor, a mu je Ventress že napol obrnil hrbet in spremenil temo. »Poglejte v sonce, doktor, saj obstaja. Po teh gozdovih ne morete hoditi sklonjene glave.« »Tega ne bom niti poskušal. Se vi ne nameravate izkrca­ ti?« »Seveda se. Tu se nikamor ne mudi, doktor. Ta pokrajina je brezčasna.« Sanders je odšel v  kabino. Pri vratih so čakali trije kosi prtljage – Ventressov dragoceni kovček iz zloščene krokodi­ lje kože in dve Sandersovi zdelani torbi. Slekel je suknjič, si v umivalniku zdrgnil dlani in jih na hitro obrisal, upajoč, da ga bodo zaradi jedkega vonja po milu nadzorniki malce pri­ jazneje obravnavali. Se je pa hkrati dobro zavedal, da je po petnajstih letih Afrike, od tega desetih v bolnišnici v Fort Isabellu, izgublje­ no vsakršno upanje, da bi še lahko spremenil svoj videz, po­ dobo, kakršno kaže svetu. Službeno zamazana bombažna obleka, malce preozko krojena za njegova široka pleča, mo­ dra črtasta srajca in črna kravata, robata glava s sivimi, ne po­ sebej negovanimi lasmi in tridnevna brada – vse to je več kot očitno izdajalo zdravnika gobavcev, enako nedvoumno ka­ kor brazgotina na stisnjenih ustnicah in kritični pogled. Odprl je potni list in primerjal fotografijo izpred osmih let s podobo v ogledalu. Na prvi pogled si moška nista bila 15


podobna – prvi je imel odločen, resen izraz, ki je kazal na trdno moralno zavezo gobavcem in je dajal nezmotljivi vtis direktorja bolnišnice; videti je bil kot mlajši brat tega dru­ gega, zadržanega, nekam čudaškega podeželskega zdravni­ ka. Sandersu je pogled zdrsnil po zguljenem suknjiču in zgaranih dlaneh, in spreletelo ga je, kako zavajajoč je v res­ nici ta vtis in koliko bolje on sam razume motive svojega ravnanja – če že ne današnjih, pa vsaj motive sebe v mlajših letih – ter resnične razloge, ki so ga pripeljali v Fort Isabel­ le. Rojstni datum v potnem listu ga je opozoril, da je že do­ segel štirideseto leto, in poskusil si je zamisliti, kakšen bo videti čez deset let, čeprav se je zdelo, da so prikrita zname­ nja, ki so se mu vrezovala v obraz v preteklih letih, nekam opešala. Ventress je matarske gozdove označil za brezčas­ no pokrajino, in morda so Sandersa deloma privlačili tudi zato, ker bi se tu lahko osvobodil večnih vprašanj o motivih in identiteti, tako trdno zvezanih z njegovim dojemanjem časa in preteklosti. Parnik je bil zdaj samo še dobrih šest metrov oddaljen od pomola in dr. Sanders je skozi ladijsko okno že videl noge sprejemne delegacije v kaki uniformah. Iz žepa je izvlekel ob­ rabljeno ovojnico in iz nje potegnil pismo, zapisano s svet­ lomodrim črnilom, ki se je skoraj prežrlo skozi tanki papir. Ovojnica in pismo sta bila ožigosana s cenzurnim žigom, ti­ sti deli, kjer je Sanders domneval, da je bil zapisan naslov, pa so bili izrezani. Ko je parnik trčil ob pomol, je dr. Sanders na krovu še zad­njič prebral pismo.

16


Četrtek, 5. januarja Dragi Edward, končno smo prispeli. V Afriki resnično ni lepšega gozda, kot je tale, dom draguljev. Komaj najdem besede, da bi opisala, kako dan za dnem vedno znova ostrmiva nad razgledi na pobočja, ki se delno še skrivajo v meglicah, pa se že lesketajo kot Hagija Sofi­ ja, vsaka krošnja je kot z dragulji ozaljšana polkupola. Resnično, Max pravi, da sem postala že prav pretirano bizantinska – celo v ambulanti nosim lase spuščene do pasu in melanholično gle­ dam, čeprav mi v resnici prvič po dolgih letih spet prepeva srce! Oba si želiva, da bi bil z nama. Ambulanta je majhna, imava kakih dvajset pacientov. Na srečo se prebivalci teh gozdnatih po­ bočij skozi življenje premikajo z nekakšno sanjaško potrpežlji­ vostjo in naše sodelovanje dojemajo bolj v družabnem kot pa te­ rapevtskem smislu. Po temnih gozdovih se sprehajajo okronani s svetlobo. Max ti želi vse dobro, jaz pa tudi. Pogosto misliva nate. Svetloba diamantov in safirjev prežema vse. Z ljubeznijo, Suzanne Ko so po palubi nad njegovo glavo zaklenkale kovin­ ske pete sprejemne delegacije, je dr. Sanders še enkrat pre­ bral zad­njo vrstico pisma. Če mu tega ne bi neuradno zatr­ dili na prefekturi v Librevillu, ne bi mogel verjeti, da je Su­ zanne Clair z možem prišla ravno v Port Matarre, tako dru­ gačna je bila mračna svetloba nad reko in džunglo od tega, kakor je Suzanne opisovala gozd v okolici ambulante. Nihče mu ni mogel povedati, kje natanko sta, in tudi tega ne, zakaj 17


je pismo, poslano iz province, prestregla cenzura. Ker San­ ders nikakor ni odnehal z vprašanji, so mu slednjič namigni­ li, da je cenzuri podvržena korespondenca ljudi, osumljenih kriminalnih dejanj; toda če je pomislil na Suzanne in Maxa Clai­r, je bila ta domneva preprosto absurdna. V mislih je zagledal drobnega, inteligentnega mikrobio­ loga in njegovo ženo, visokoraslo temnolasko z visokim če­ lom in mirnimi očmi, ter se spomnil njunega nenadnega od­ hoda iz Fort Isabella pred tremi meseci. Sandersova afera s Suzanne je trajala dve leti, tako dolgo pa se je vlekla le zato, ker sam ni imel moči, da bi jo končal. Odnosu se ni bil zmo­ žen v celoti predati, zato se je ta prelevil v žarišče vseh njego­ vih dvomov v Fort Isabellu. Nekaj časa je sumničil, da njego­ vi motivi za delo v bolnišnici gobavcev navsezadnje le niso izključno človekoljubne narave in da ga gobavost sama ozi­ roma to, kar mu nezavedno predstavlja, privlači bolj, kot si to priznava. Suzannino mračno lepoto je dojemal kot temno plat svoje psihe, njuna afera pa je bila neke vrste poskus spri­ jaznjenja s samim sabo in svojimi ambivalentnimi motivi. Hkrati se je Sanders zavedal, da je za odhod zakoncev Clair iz bolnišnice možna tudi veliko srhljivejša razlaga. Ko je prispelo Suzannino pismo s čudaškimi in ekstatičnimi vi­ zijami gozda – pri makuloanestetični lepri je prizadeto tudi živčno tkivo – se je odločil, da ju mora na vsak način najti. Da Suzanne ne bi spregledala, kaj načrtuje, se je odrekel nadalj­ njemu drezanju v razloge za cenzuro pisma, si vzel mesec dni dopusta in odpotoval v Port Matarre. Po Suzanninih opisih gozdnih pobočij je sklepal, da mora biti ambulanta blizu Mont Royala, bržkone v bližini katerega od rudarskih naselij, ki so bila v lasti Francozov, s pretirano zagnanimi varnostniki. Toda po drenjanju na pomolu – pol 18


ducata vojakov se je zadrževalo okoli poveljniškega vozila – je zaslutil, da mora biti v ozadju še kaj drugega. Ravno je zlagal Suzannino pismo in gladil papir, tanek kot cvetni listič, ko so se sunkovito odprla vrata in ga udarila v komolec. Ventress se je opravičil, vstopil in prikimal. »Se opravičujem, doktor. Moj kovček.« Dodal je še: »Carina je tu.« Dr. Sanders je potisnil ovojnico v žep, nejevoljen, da ga je Ventress spet zasačil med branjem pisma. Videti je bilo, da Ventress ni ničesar opazil. Z eno roko je držal ročaj kovčka in prisluškoval zvokom, ki so prodirali s palube. Gotovo je tuh­ tal, kaj naj naredi s pištolo. Nihče ni pričakoval, da bodo tako temeljito pregledovali prtljago. Sanders se je odločil pustiti Ventressa samega, da bi lah­ ko skrivaj potisnil orožje skozi okensko lino, in poprijel svo­ ja kovčka. »No, pa na svidenje, doktor.« Ventress se je smehljal, nje­ gov bradati obraz je bil videti še bolj okostnjaški kot sicer. Odprl mu je vrata. »Res zanimivo snidenje, v pravo veselje mi je bilo deliti kabino z vami.« Dr. Sanders je prikimal. »In mogoče tudi malce v izziv, gospod Ventress? Upam, da vam bodo vse zmage enako na­ klonjene.« »Tako je, doktor!« Ventress je salutiral in pomahal San­ dersu, ki je že stopal po hodniku. »Vam pa z veseljem prepu­ stim, da se smejite zadnji – starka s koso, kaj?« Ne da bi se še obračal, se je dr. Sanders povzpel po stop­ nicah do jedilnice, pri čemer je na hrbtu vseskozi čutil Ven­ tressov pogled s  praga kabine. Nekaj potnikov je posedalo po stolih za točilnim pultom, med njimi tudi pater Balthus, medtem ko se je med prvim častnikom, dvema carinikoma 19


in policijskim narednikom odvijala daljša razprava. Prouče­ vali so seznam potnikov in sumničavo opazovali vsakega po vrsti, kakor da nekoga iščejo. Ko je dr. Sanders odložil kovčka na tla, je ujel frazo »za novinarje prepovedano«, nato mu je eden od carinikov po­ mignil, naj se približa. »Dr. Sanders?« je vprašal in poudarjeno izgovoril ime, kot da malce upa, da gre za psevdonim. »Z librevilske uni­ verze …?« Stišal je glas. »Oddelek za fiziko …? Dokumen­ te, prosim.« Dr. Sanders je izvlekel potni list. Nekaj metrov stran ga je z leve ostro motril pater Balthus. »Pišem se Sanders, iz le­ prozorija v Fort Isabellu.« Carinika sta se opravičila za pomoto, se spogledala, spu­ stila Sandersa naprej in mu s kredo označila kovčka, ne da bi se sploh zamujala s pregledovanjem vsebine. Nekaj trenut­ kov pozneje se je že spuščal po mostiču. Na pomolu je okoli poveljniškega vozila postavala peščica domačinov v vojaških uniformah. Zadnji sedež je bil prazen, bržkone pripravljen za fizika z librevilske univerze, ki so ga iskali. Ko je izročal kovčka nosaču, ki je imel na čepici s ščitkom natisnjen napis Hotel d’Europe, je opazil, da prtljago drugih potnikov za Port Matarre pregledujejo veliko bolj natančno kot njegovo. Na skrajnem robu pomola se je gnetla skupina tridesetih ali štiridesetih potnikov iz medpalubja, policija in cariniki so jih pregledovali kot po tekočem traku. Večina do­ mačinov je imela s sabo spalne vreče, ki so jih policisti vsako posebej razvili in pazljivo pretipali. V nasprotju s tem vrvežem je bilo mesto kot mrtvo. Ar­ kade na obeh straneh glavne ulice so bile prazne, okna Ho­ tela d’Europe so brezvoljno ždela v  temnem ozračju, ozke 20

Profile for KUD Police Dubove

J. G. Ballard: Kristalni svet (odlomek romana)  

Ballardovsko distopično popotovanje skozi lesketav in osupljiv svet, ki kristalizira pod koraki in dotiki, katerega lepota je smrtonosna in...

J. G. Ballard: Kristalni svet (odlomek romana)  

Ballardovsko distopično popotovanje skozi lesketav in osupljiv svet, ki kristalizira pod koraki in dotiki, katerega lepota je smrtonosna in...

Advertisement