Fr anc Lev stek
Koga naj pošljem?
KOG A OGA NAJ POŠLJEM? Spomini na »pr leš ki rraj« aj« »prleš leški Letos je 70 let, odkar sem prvič slišal za Radence. Ko sem bil pred vojno dijak v Marjanišču v Veržeju, so nam vzgojitelji pripravili lep izlet v Radence in na Kapelo. Takrat sem prvič v življenju slišal za te kraje. Nikoli si nisem mislil, da bom s temi kraji tako tesno povezan. 40 let je, odkar sem prišel na Kapelo za župnika. Od vsega začetka sem videl, da je nujno potrebno ustanoviti novo župnijo v Radencih. Prvi korak k tej uresničitvi je bil, da je zdravilišče Radenska, po uvidevnosti takratnega direktorja g. Boga Verdeva, dovolilo, da smo lahko maševali v zdraviliški kapeli v parku. Že takrat sem spoznal željo, potrebo in pripravljenost Radenčanov in okoliških vasi, da potrebujejo svojo župnijo. Te njihove odprtosti, preprostosti in dobre volje nisem mogel pozabiti tudi v letih, ko sem bil na Rakovniku ravnatelj in v vodstvu inšpektorije. Vsa ta leta sem bil povezan z mnogimi tamkajšnjimi krajani. Istočasno se je vodstvo inšpektorije dogovarjalo z mariborsko škofijo o ustanovitvi nove župnije v Radencih. Res je, da takoj ob ustanovitvi župnije nisem mogel priti za župnika. Priznati pa moram, da me je srce vsa ta leta vleklo v Radence. Hotel sem pozabiti na Radence, zato sem šel eno leto za župnika v Želimlje. Pa se srce ni umirilo. Vleklo me je »nazaj v prleški raj«. Pustil sem župnijo Želimlje in 15