Zbornik Radenci cerkev

VERA – UPANJE – LJUBEZEN

OB TRIDESETLETNICI ŽUPNIJE SSV V. CIRILA IN MET OD A METOD ODA V RADENCIH OB D VAJSETLETNICI POS VETIT VE DV POSVETIT VETITVE NO VE CERKVE NOVE

Župnija Radenci, julij 2007

Pisana beseda ostane

PIS AN A PISAN ANA BESED A OS TANE OST BESEDA Spoštovani bralci,

župnija sv. Cirila in Metoda v Radencih ob svojem letošnjem farnem žegnanju praznuje dva pomembna jubileja – tridesetletnico ustanovitve župnije in dvajsetletnico posvetitve nove cerkve. Imeni naših zavetnikov, učenih bratov in apostolov, ki sta nas, slovanske narode, prva naučila pisati in brati in sta mogoče pred več kot tisoč leti ravno tod mimo potovala k knezu Koclju v Panonijo, nas zavezujeta, da ob tej veliki priložnosti pišemo tudi sami.

Z Zbornikom, ki je pred vami, smo skušali povezati preteklost in sedanjost z obširnejšim povzetkom Župnijske kronike prvega radenskega župnika in graditelja nove cerkve, gospoda Franca Levsteka; in s pričevanji faranov, ki so pri tem velikem delu vsak po svoje sodelovali. Naše nekdanje dušne pastirje, gospode Franca Levsteka, Cirila Slapšaka in Petra Ivančiča, ki smo jih radi sprejeli in se od njih težko poslovili, smo zaprosili za spominski zapis o času, ki so si ga delili z nami. Naš novi župnik, gospod Janko Ivančič pa je seveda spregovoril o sedanjosti in prihodnosti. O tem pripoveduje tudi zadnji razdelek Utrip občestva, ki kaže pisano podobo življenja v naši župniji.

Da je Zbornik takšen, kot je, se je trudilo veliko ljudi in zahvaljujemo se prav vsem, zlasti pa še cerkvenim dostojanstvenikom in doktorjem znanosti: gospodom nadškofu dr. Francu Krambergerju, škofu dr.

3

Marjanu Turnšku, škofu dr. Jožefu Smeju, dr. Jožetu Bajzeku, profesorju na Salezijanski univerzi v Rimu in našemu rojaku, ki vsako poletje pomaga pri bogoslužju domačemu duhovniku in prav tako domačinu, zgodovinarju dr. Ivanu Rihtariču. Nič manjša zahvala pa ne gre gospodu Blažu Slapšaku, arhitektu, ki je za novo cerkev naredil načrt.

Z božjo pomočjo nam je uspelo izdati berilo, v katerem bo vsak, tako vsaj upamo, našel kaj zanimivega in s katerim bosta, tako bi si želeli, zadovoljna tudi naša zavetnika, sveta brata Ciril in Metod.

Uredniški odbor

4

dr. Fr anc Kramberger

OB D VOJNEM DV JUBILEJU 30-letnica župnije in 20-letnica posvetitve župnijske cerkve sv. Cirila in Metoda v Radencih nista veliki obletnici za cerkveno ustanovo, saj so vse okoliške župnijske cerkve že obhajale večstoletne jubileje, a za Radence sta obe obletnici izredno pomembni. V treh desetletjih je župnija zaživela v polnosti, v vseh dimenzijah. Izoblikovalo se je župnijsko občestvo, ki ga sestavljajo župnijske skupine ali mala občestva, še več: župnija je postala velika družina, povezana z drugimi v dekaniji in preko nove murskosoboške škofije z vesoljno Cerkvijo. Da, v župniji se uresničuje Kristusova Cerkev po lastnem dušnem pastirju, po oznanjevanju Kristusovega evangelija, po krščanski dobrodelnosti, a najbolj po zakramentih, posebno po sveti evharistiji.

O prvih kristjanih je zapisano. Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah.

Vsi so se družili med seboj in imeli vse skupno. Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali jed z veselim in preprostim srcem. Množica teh, ki so sprejeli vero, je bila kakor eno srce in ena duša.Vsem je bilo vse skupno. Nihče med njimi ni trpel pomanjkanja (prim. Apd 2,42 – 47; 3,32 .- 34). To je prva Cerkev, prva župnija, stanovitna v nauku apostolov, zbrana v bratski skupnosti, pri lomljenju kruha ali sveti evharistiji, v molitvah, v skrbi drug za drugega, bili so enega duha in srca.

5

Dr. Franc Kranberger

V teh besedah gledam ves pomen, vso vsebino ali teologijo župnije.

Kot vernik gledam v duhu svojo rojstno župnijo. O njej moram reči: moja župnija ni tako moja, kakor je moja suknja, ki jo lahko oblečem ali slečem, podarim ali zavržem, zamenjam ali kupim novo. Za župnijo ni mogoče barantati. Župnija je tako moja, kakor je moja – mati. Ni samo moja, je tudi mati mojih bratov in sester. Župnija je vedno naša. Župnija mi je dana, ne morem si je izbrati, češ v tej župniji se bom rodil. Zato jo spoštujem, jo ljubim in cenim, je ne morem pozabiti ali prezreti. Župnija je moja domovina. Vsem nam je skupna. V njej smo se rodili, vzgajali, izobraževali, prejeli omiko in bili deležni verskega in kulturnega življenja. V župniji smo vsi župljani eno. Po župniji smo sprejeti v dolgo verigo prednikov. Njihove krvi smo. Njihovo dediščino uživamo, njihovo delo nadaljujemo. Smo nova generacija v zgodovini župnije. V sebi nosimo bogastvo in uboštvo prejšnjih rodov. Župnija ni najprej župnijska cerkev, ki jo gledamo od blizu in daleč, se nanjo oziramo, poslušamo njene zvonove, se v njej udeležujemo nedeljskega srečanja, v njej obhajamo in doživljamo praznike in slovesnosti. Župnija so ljudje.

Vsi smo župnija, mi, ki nas povezuje Sveti Duh v eno družino. Bili smo krščeni pri istem krstnem kamnu. Ob nedeljah in praznikih smo zbrani ob istem oltarju, uživamo isti kruh in pijemo iz istega keliha.

V župniji smo odgovorni drug za drugega, starši za otroke, odrasli za mladino, sosedje za sosede, sicer je župnija notranje razklana, razdrobljena. Zato tudi ni vseeno, kako kdo živi. Življenje slehernega je dober ali slab glas župnije; kakšni smo mi, takšna je naša župnija. Vsi župnijo ustvarjamo, uresničujemo. Župnija je kakor mozaik, sestavljen iz različnih delčkov ali kamenčkov, a vsi dajo eno podobo. Tako je v župniji. Smo različni po značaju, izobrazbi, 6

poslanstvu, po poklicu, po življenjskih nalogah (dušni pastir, člani Župnijskega sveta, ključarji, pevci, ministranti, člani Župnijske karitas …), a vsi smo ena podoba – župnija. Župnija je kakor živo bitje, ki raste in se razvija skozi stoletja, zmaguje ali premaguje zgodovinske nevihte in idejne viharje; iz roda v rod doživlja pomlad, mladost in novost. Če obstaja že tristo, petsto, osemsto ali več let, je župnija še vedno mlada. Kristus je njena mladost. Čeprav ima svoje pokopališče, vedno živi. Kristus je njeno življenje. Čeprav se nekateri oddaljujejo od župnije, ali so ob robu, morda so samo sezonski člani ob božiču ali veliki noči, je v njej veliko zvestobe. Kristus je tista zvestoba. On izpolnjuje svojo obljubo: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28, 20).

Ob dvojnem jubileju, ki ga župnija Radenci obhaja, prav vsem iskreno čestitam. Vsem župljanom želim, da bi z vsakokratnim dušnim pastirjem ob obilnem Božjem blagoslovu uresničevali namen in poslanstvo župnije. To delo naj spremlja Božja Mati s svojo materinsko priprošnjo, pa tudi župnijska zavetnika sv. Ciril in Metod ter blaženi škof A.M. Slomšek.

V Mariboru, na praznik Srca Jezusovega, 15.06.2007 nadškof metropolit

7

dr. Marjan Turnšek 8

OB D VOJNEM DV PRAZNO VANJU PRAZNOV ŽUPNIJE RADENCI Iskrene čestitke ob tridesetletnici ustanovitve župnije Radenci in dvajsetletnici posvetitve njenega novega svetišča izrekam vsem članom tega živega organizma Kristusove Cerkve: vernikom laikom in sedanjemu ter vsem dosedanjim dušnim pastirjem iz Družbe don Boskovih salezijancev!

Obhajanje obletnice je primeren trenutek za hvaležen spomin najprej na mariborskega pokojnega škofa msgr. dr.

Maksimilijana Držečnika, ki je ustanovil župnijo Radenci, ko je skupaj s sodelavci prepoznal potrebo tukajšnjih ljudi in tudi občasnih letoviških obiskovalcev po rednem katoliškem duhovnem središču. Zahvaliti se želim tudi sedanjemu mariborskemu nadškofu metropolitu msgr. dr. Francu Krambergerju, saj je pod njegovim vodstvom do lanskega leta, ko je bila ustanovljena murskosoboška škofija, ta župnija živela svoje bogato življenje bratske in sestrske skupnosti ter zakramentalnega življenja, in ki je pred dvajsetimi leti posvetil to župnijsko cerkev, tako da lahko ob prvem tridesetletnem jubileju župnije obhajamo še dvajsetletnico tega dogodka. Ob njiju pa je še veliko ljudi, takšnih in drugačnih dobrotnikov, ki so vredni zahvale ob teh dveh jubilejih ter so v tej knjigi imenovani na drugih mestih. Naj vse zaobjame naša

molitev in iskrena hvaležnost, ki jo naj bogato poplača Oče luči, od katerega prihaja vsak dober dar in vsako popolno darilo!

Dr. Marjan Turnšek

Sodobna arhitektura nove cerkve v prijazno urejenem okolju vedno znova pritegne pogled mimoidočih in spregovori s svojo umetniško govorico o obstoju živega organizma župnije, ki je del Katoliške cerkve, Kristusovega skrivnostnega telesa na zemlji.

Nova zgradba cerkve je govorila in naj govori o ljudeh, ki so dejavni kristjani, ki želijo biti Kristusovi pričevalci, ki želijo nadaljevati njegovo delo in poslanstvo tudi v Radencih in okolici. Kristus želi biti po župljanih, v mladih in starejših živo prisoten, ker želi po nas kristjanih danes ljubiti vse ljudi, jih nagovarjati, vabiti in jim tako poklanjati odrešenje, ki ga je zaslužil s svojo daritvijo na križu za nas. Če po čem svet vedno hrepeni, pa naj se tega zaveda ali ne, potem hrepeni prav po tem odrešenju in miru, ki ga svet ne more dati. In živo občestvo župnije Radenci že trideset let vrši to poslanstvo tukaj ob Muri, na njenem desnem bregu, in to vsem domačinom pa tudi vsem gostom, ki prihajajo v ta zdraviliško turistični kraj.

Mnogo moči in življenjske energije je bilo treba zbrati in jo vgraditi v rast občestva in tudi v graditev nove cerkvene zgradbe v času, ki takim gradnjam ni bil naklonjen. To je izraz izredno močne vere in življenjske moči vernikov in dušnih pastirjev. Kaj naj kot škof želim ob dvojnem jubileju še vedno mladi župniji bolj kot tega, da bi se ta sila vere in življenja nikoli ne izčrpala, da vam je nikoli ne bi zmanjkalo. Naj se ne naseli in razširi med vami danes tako splošna nezainteresiranost in omaganost, ki jo s seboj prinaša potrošniški način življenja. Naj vas praznovanje obeh obletnic poživi v prvotni gorečnosti, katere dokaz je tako občestvo župnije kot cerkev. Kot je človek duša in telo, tako je tudi župnija duhovno, molitveno in zakramentalno življenje, a tudi vse materialne 9

stvari, od stavb do drugih pripomočkov, ki omogočajo dejavno življenje župnijske skupnosti. Ob obeh lepih jubilejih »duše« in »telesa« župnije želim, da bi ji nikoli ne upadel elan Duha, da bi lahko bila sredi dežele neštetih zdravilnih vrelcev sama kot skupnost Cerkve najzdravilnejši vrelec najprej svojim vernikom in nato vsakemu, ki bo prišel mimo in iskal resnično celostne ozdravitve ali okrepitve. Kristjani smo prepričani, da lahko to v polnosti nudi tudi sodobnemu človeku le iz ljubezni učlovečeni Božji Sin Jezus Kristus, ki je prav po župniji človeku tudi telesno dosegljiv. Še posebej omogočajte piti iz tega vrelca mladim, zakoncem in družinam, saj so prav ti verjetno najbolj nevarno izpostavljeni v sodobnem načinu življenja, ki kljub neslutenim možnostim sredstev komunikacije bolj osamlja in odtujuje ljudi med seboj kot kdajkoli prej. Zato naj občestvo župnije Radenci raste v umnosti in modrosti pred Bogom in pred ljudmi in naj se vse to zrcali tudi v primerni skrbi za svetišče in vse potrebne pripadajoče objekte, da bo po besedah drugega vatikanskega koncila »znamenje in orodje« (C 1) edinosti ljudi med seboj in z Bogom. Kot »znamenje« mora biti vidno in privlačno za oko in uho, to pomeni po načinu življenja vernikov in po umetelno urejenem svetišču, kot »orodje« pa dejavna skupnost skrivnostnega Kristusovega telesa, ki po zakramentih preraja svoje otroke v nove ljudi, ki so sposobni novih odnosov in tako vzpostavljajo novo kulturo. A ta novost ni in ne sme biti modna novost, ampak novost Jezusa Kristusa, ki je v svoji novosti prvi izmed vstalih od mrtvih.

Ob dvojnem jubileju želim še vedno mladi župniji, da bi ob mogočni priprošnji svetih bratov Cirila in Metoda ostajala zvesta zamisli svojih ustanoviteljev in bila pri življenju svojega poslanstva deležna obilja Božjega blagoslova!

V Murski Soboti na praznik Marije Pomočnice kristjanov 2007

msgr. Marjan Turnšek murskosoboški škof

10

dr. Jožef Smej

IME RADENSKE ŽUPNIJE IN ŽUPNIJSKE CERKVE … da bi ljudstvo ohranilo spomin nanju (1Mkb 14, 23).

Od leta 1965 naprej so se župnijski upravitelji na Kapeli borili za poučevanje verouka v Radencih.

Ti župnijski upravitelji so bili Vinko Sraka SDB (1912–1966), Franc Levstek SDB (1926–) in Ignac Lebar SDB (1912–1980).

Najprej so verouk poučevali v kapeli v radenskem parku. Prišla je prepoved, češ da kapela ni primerna za poučevanje. Nato so verouk poučevali v vaški kapelici. Tudi tam jim je bilo prepovedano, baje zaradi motenja sosedov. Na pritisk turistov je Zdravilišče v Radencih dovolilo maševanje v kapeli v parku, in sicer zjutraj do osme ure. Nato so se kapelski dušni pastirji potegovali za gradnjo cerkve v Radencih.

Merodajni organi so odgovorili takole: zdraviliščni gostje imajo na razpolago kapelo v parku, domačini pa da imajo v bližini cerkev, in sicer v krajih Kapela, Gornja Radgona in Tišina. Ker so bile vse prošnje za cerkev v Radencih zaman, je škof, dr. Maksimilijan Držečnik, ustanovil župnijo s sedežem v Radencih; odlok z dne 25. januarja 1977, št. 30/74.

V novo župnijo so bili vključeni kraji: Radenci (1623 prebivalcev), Boračeva 11

(351 prebivalcev), Rihtarovci (99 prebivalcev), Turjanci (53 prebivalcev), Šratovci (141 prebivalcev). Župnija z 2267 prebivalci (verniki) pa ima po ustavi pravico do bogoslužnega prostora.

Dr. Jožef Smej

Škof Držečnik je novi župniji v Radencih za zavetnika dal sv. brata Cirila in Metoda. Zakaj? Dokument z naslovom Conversio Bagoariorum et Carantanorum (Spreobrnjenje Bavarcev in Karantancev), ki je nastal v času med leti 745 in 870, omenja, da je bilo takrat v Spodnji Panoniji preko 50 cerkva. Salzburški nadškof Liupramm je v Blatenskem Kostelu, v Pribinovem mestu, 24. januarja 850, posvetil cerkev v čast svete Božje porodnice Marije (in honorem sanctae Dei Genitricis Mariae). V omenjenem dokumentu med drugimi beremo tudi tole: »Nadduhovnik Rihpald je tam z vsemi pooblastili opravljal Božjo službo, kakor mu je dovolil njegov nadškof, dokler si ni neki Grk, po imenu Metodij, na novo izmislil slovanske črke in z njimi po filozofsko izpodrinil latinski jezik … Ljudstvom vzhodne Panonije vladajo salzburški škofje ... To je veljalo vse dotlej, dokler se ni pojavil novi nauk filozofa Metodija.« Tu se nam postavlja veliko vprašanje: Ali od cerkva, ki jih je salzburški nadškof Liupramm posvetil v Pribinovi Panoniji, ni ostala nobena sled? Po drugi svetovni vojni, leta 1946, je arheolog prof. Aladar Radnoty opazil, da se na ravnini okrog mesta Zalavára dviga več hribov. Začel je izkopavati na najbližjem hribčku, imenovanem »Réceskut« (Račji studenec) in odkril tri apside ter ostanke stebrovja, ki je delilo posamezne ladje: triladijska cerkev s tremi lepo zaokroženimi apsidami. Dolga je bila 21,5 m.

To torej ni mogla biti podeželska cerkvica, ampak tista, ki jo je nadškof Liupramm posvetil leta 850. Temelji te cerkve so ohranjeni. Ob njej je napis v madžarskem in

12

nemškem jeziku, ki nam pove, da je Pribina dal pozidati to cerkev okoli leta 840. V tej cerkvi sta sveta brata Ciril in Metod vodila Božjo službo v starocerkvenoslovanskem jeziku, ki so ga Panonski Slovani dobro razumeli. Pri knezu Koclju sta sveta brata namreč ostala nekaj mesecev, in sicer konec leta 866 in v začetnih mesecih leta 867.

Oktobra leta 1969 sva s škofom Držečnikom obiskala ostanke omenjene cerkve. Škof je bil vidno ganjen. Z velikim spoštovanjem je vzel kamenček te cerkve, ki sta jo s svojo navzočnostjo posvetila sveta brata. Če se spominjam je celo poljubil kamenček, ga zavil v robec in ga v nedeljo, 23. avgusta 1970, vzidal v temeljni kamen cerkve sv. Cirila in Metoda v Mariboru. Ko sva se oktobra 1969 vračala iz Zalavára, je sonce že zahajalo. Škof je zapel Slomškovo pesem: Glejte, že sonce zahaja ... Slomšek je bil v duhu zelo povezan s svetima bratoma Cirilom in Metodom. Ustanovil je Bratovščino sv. Cirila in Metoda za zedinjenje vzhodnih kristjanov s katoliško Cerkvijo.

Iz Svetega pisma vemo, kako veliko je pomenilo dati komu ime. Ime je bistvena sestavina osebnosti tistega, ki ga nosi. Kdor nima imena, ne obstaja. V knjigi Pridigar (Kohelet) beremo: »Kar biva, je že davno dobilo svoje ime,« (6,10).

Torej, vse kar biva, ima ime. Ob rojstvu Janeza Krstnika je tako rekoč nastal prepir, kako naj se otrok imenuje. Hoteli so mu dati ime Zaharija, tako je bilo namreč ime njegovemu očetu. Mati pa je vztrajala pri imenu Janez. To je potrdil tudi Zaharija, ko je na deščico zapisal JANEZ. Skoraj lahko rečemo, da je tudi glede imena nove radenske cerkve nastal prepir. Krajani Radencev in vasi Boračeva, Rihtarovci, Turjanci in Šratovci so povečini hoteli, da naj bi bila nova radenska cerkev »Marijina«. Na mariborsko škofijo so glede tega nenehno prihajale prošnje: Nova radenska cerkev naj dobi ime po Mariji, Božji Materi. Škof Držečnik pa je vztrajal pri imenu SV. CIRIL IN METOD. Oba sta bila velika častilca Bogorodice (prekm. Bogá Rodícza, M. Küzmič, 1783, 86). Ime župnije in cerkve Sv. Cirila in Metoda je vplivalo tudi na oblastnike, da so izdali dovoljenje za pozidavo cerkve. Sveta brata sta namreč položila temelje kulturi Slovanov, tedanji oblastniki pa niso prenesli, da bi jim kdo očital, da so nekulturni.

Iz tega vidimo, kako modro je ravnal škof Držečnik, ko je vztrajal pri imenu radenske cerkve, se pravi pri imenu Sv. Ciril in Metod. Po zakoniku cerkvenega prava mora vsaka posvečena ali blagoslovljena cerkev imeti svojega zavetnika, ki se po njeni posvetitvi ali blagoslovitvi ne more več spremeniti (prim. kan. 1168 ZCP iz leta 1917 in kan. 1218 ZCP iz leta 1983: Vsaka cerkev naj ima svoj naslov, ki ga po opravljenem obredu posvetitve ni mogoče spremeniti).

Okoli leta 1958 sem bil v Trdkovi skupaj z župnikom Janezem Eljašem iz Kuzme. Tam, ob vaškem zvoniku (iz leta 1925) je potoček. V njem sva si v 13

poletni vročini umivala noge. Malo za šalo in malo zares sem rekel župniku Eljašu: »V tem potočku sta si sveta brata Ciril in Metod umivala noge, ko sta potovala v Rim.« Eljaš je vzel to zares in je ob vaškem zvoniku leta 1959 pozidal kapelo v čast sv. Cirilu in Metodu. Kot upokojeni tamkajšnji župnik je Eljaš v Radencih veliko svetoval župnijskemu upravitelju, kako naj dobi dovoljenje za cerkev v Radencih. Potoček okrog kapele v Trdkovi razveseljuje kapelo Sv. Cirila in Metoda. Boračevski potok pa bo, ko bo Gospod Bog namočil njegovo suho strugo z vodo, še dolgo razveseljeval župnijo in cerkev Sv. Cirila in Metoda v Radencih. Kot beremo v Svetem pismu: »Reka s potoki razveseljuje Božje mesto, ki je presveti šotor Najvišjega,« (Ps 46,5). »... da bi ljudstvo ohranilo spomin nanju«, tako se glasi svetopisemsko geslo k pričujočemu prispevku. Gre namreč za dva judovska odposlanca, Numenija in Antipatra. Dva Božja poslanca pa sta bila sveta brata Ciril in Metod.

Spomin nanju bo oznanjala cerkev v Radencih. mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej

14

Fr anc Lev stek

Koga naj pošljem?

KOG A OGA NAJ POŠLJEM? Spomini na »pr leš ki rraj« aj« »prleš leški Letos je 70 let, odkar sem prvič slišal za Radence. Ko sem bil pred vojno dijak v Marjanišču v Veržeju, so nam vzgojitelji pripravili lep izlet v Radence in na Kapelo.

Takrat sem prvič v življenju slišal za te kraje.

Nikoli si nisem mislil, da bom s temi kraji tako tesno povezan.

40 let je, odkar sem prišel na Kapelo za župnika. Od vsega začetka sem videl, da je nujno potrebno ustanoviti novo župnijo v Radencih. Prvi korak k tej uresničitvi je bil, da je zdravilišče Radenska, po uvidevnosti takratnega direktorja g. Boga Verdeva, dovolilo, da smo lahko maševali v zdraviliški kapeli v parku. Že takrat sem spoznal željo, potrebo in pripravljenost Radenčanov in okoliških vasi, da potrebujejo svojo župnijo.

Te njihove odprtosti, preprostosti in dobre volje nisem mogel pozabiti tudi v letih, ko sem bil na Rakovniku ravnatelj in v vodstvu inšpektorije. Vsa ta leta sem bil povezan z mnogimi tamkajšnjimi krajani. Istočasno se je vodstvo inšpektorije dogovarjalo z mariborsko škofijo o ustanovitvi nove župnije v Radencih.

Res je, da takoj ob ustanovitvi župnije nisem mogel priti za župnika. Priznati pa moram, da me je srce vsa ta leta vleklo v Radence. Hotel sem pozabiti na Radence, zato sem šel eno leto za župnika v Želimlje.

Pa se srce ni umirilo. Vleklo me je »nazaj v prleški raj«. Pustil sem župnijo Želimlje in 15

druge funkcije v vodstvu inšpektorije in prišel v Radence. Ni čudno, da sem pri prvem nastopu pri maši v kapeli 2. sept. 1979 rekel: »Ukradli ste mi srce.« Takrat sem doživel izredno prisrčen sprejem. Videl sem, da sem zaželen in dobrodošel.

Ta prisrčen sprejem, sodelovanje, vsestranska pomoč novih faranov mi je dajala moč, da sem se »zagrizel« v dušnopastirsko delo. S tem je bila tesno povezana skrb, kje in kako postaviti novo cerkev.

gospod Franc Levstek – prvi radenski župnik

Težav ni manjkalo. O tem je nekaj napisanega v tem Zborniku, povzeto iz župnijske kronike, ki sem jo sestavil po svojem odhodu iz Radencev. Ker me je podpiralo veliko dobrih radenskih faranov, je pastoralno delo, priprava in gradnja cerkve kar lepo potekala.

Pri tem ne smem pozabiti na katehistinjo Kristino, prvega kaplana g. Lojzeta Zupana in kaplana g. Franca Brečka in Vinka Štruclja. Da nismo telesno onemogli, je skrbela pridna gospodinja Ančka Kristan, ki je umrla isto leto, kot je bila cerkev posvečena.

Krona desetletnega truda, prizadevanja in skrbi je bilo odprtje in posvetitev nove cerkve.

Zato sem upravičeno pred začetkom posvetitve rekel škofoma in zbranemu številnemu ljudstvu iz celega Pomurja: »Kar smo dolgo čakali, smo končno dočakali.« Lepo je nakazal smisel nove cerkve v začetku slovesnosti ing. arh. Blaž Slapšak z besedami: »Po prizadevanju vašega župnika in faranov ter mnogih strokovnjakov in izvajalcev je zrasla cerkev, ki naj bo šotor Najvišjega.

Središčni prostor cerkve je oltar, upodobljen kot izvir žive vode. Tu bodo ljudje našli mir in tolažbo. Ob vrelcih žive vode si bodo pogasili duhovno žejo.« Ko človek gleda 20 let nazaj, ugotavlja, kako prav je imel projektant g. Blaž.

Kot je na dan posvečenja povedal projektant, bo potrebno še marsikaj urediti in olepšati. V letih po posvečenju je salezijanski sobrat

16

Kapela poleti 1970 – kaplan Ignac Lebar, župnik Franc Levstek, kaplan Tone Maučec

Franc Levstek – novomašni pridigar Ciril Slapšak – novomašnik 4. julij 1971 – Šentrupert na Dolenjskem

s pomočjo našega mojstra g. Viktorja Zmazka naredil relief Marije Pomočnice kristjanov – zdravje bolnikov, ki krasi steno ob oltarju. V naslednjih letih so bile postavljene orgle, za katere je naredil dispozijo profesor in skladatelj g. Primož Ramovš iz Ljubljane. Naj omenim, da je tudi on ves čas gradnje mesečno pošiljal svoj prispevek.

Sama cerkev ni dovolj. Tri leta po njenem posvečenju smo se odločili za misijon. To je duhovna prenova župnije. Zelo uspešno so ga vodili salezijanski duhovniki: Tone Ciglar, Ciril Slapšak in Janez Potočnik.

V goste smo povabili alpinista Toma Česna, zdravnika-psihiatra dr. Jožeta Magdiča in akademika dr. Antona Trstenjaka. Tudi mladini je bila namenjena posebna pozornost.

V vseh teh letih sem telesno oslabel. Zlasti sladkorna bolezen me je zelo prizadela. Moral sem župnijo prepustiti mlajšim močem. Želel sem, da pride za novega župnika g. Ciril Slapšak, ki se je v času misijona vernikom priljubil, brat projektanta Blaža. Predstojniki so upoštevali mojo željo.

17

Stuttgart-Rohr – zbiranje denarja za radensko cerkev. Ob slovesnosti je gospod Levstek na začetku moral odpreti sod s pivom, ki ga drži dobrotnik in prijatelj Franček Matjašec

Mislil sem ostati v Radencih v pokoju. Prišle pa so neke nevšečnosti in neljubo razočaranje. In tako sem se lažje odločil, da grem drugam.

Po 15 letih, odkar sem odšel iz Radencev, vidim, da je bilo tudi to v božjih načrtih. Prevzel sem župnijo na Trsteniku. Trstenik je manjša župnija in ni tako zahtevna kot Radenci. Tu je tudi več duhovnikov, ki so župniku v pomoč.

Tukaj sem bil 9 let župnik in ravnatelj salezijanskega doma za starejše in bolne sobrate. Moram pa priznati, da se nisem tako povezal s tukajšnjimi farani, kot sem bil povezan z radenskimi.

Dom za ostarele in bolne je bil v slabem stanju. Treba bi ga bilo obnoviti in povečati. Prav v tistem času so nas bili salezijanci v Švici, na prigovarjanje salezijanca g. Štefana Pintariča, mojega prijatelja, pripravljeni finančno podpreti.

S takratnim inšpektorjem g. Stanislavom Hočevarjem sva želela, da bi bil tak dom v Radencih. Prenovili in povečali naj bi župnišče. Tamkajšnji župnik ni bil s tem zadovoljen. Zato smo dom povečali in posodobili na Trsteniku. In tukaj uživam pokoj, ki ni v mirovanju. Veliko pomagam sosednjim župnijam. Če sem prost, me zvabijo hribi in planine.

Zelo rad se spominjam svojih nekdanjih faranov. Kadar je priložnost, jih tudi rad obiščem.

Franc Levstek

18

Ciril Slapšak

MO JIH PET LET MED MOJIH DOBRIMI LJUDMI NA IZVIR U ŽIVE V ODE IZVIRU VODE Zadnji pogled na cerkev Marije Pomočnice na Rakovniku je bil boleč. Tam sem kot kaplan in župnik preživel celih dvanajst let. Koliko spominov na študentska in duhovniška leta me je vezalo na to svetišče in ta kraj. Enkrat pa vse mine. Vsi smo romarji na poti v večnost. Kombi je oddrdral, srce se je umirilo.

Kmalu so misli poromale na drugi konec naše domovine – v Radence, kjer so izviri žive zdravilne vode, mene pa pošiljajo tja, da bi ljudem nudil piti še iz vrelca »žive vode«, ki zagotavlja večno življenje. Da jo ljudje potrebujejo, to sem spoznal, ko sem bil nekaj mescev prej na misijonu. Takrat sem tudi spoznal, da so tamkajšnji ljudje širokega srca in veselega značaja. V tem smislu mi je bilo lažje, ker sem jih vsaj malo spoznal in oni mene.

Nismo si bili več tujci.

Dotedanji župnik in graditelj nove župnije in cerkve Sv. Cirila in Metoda me je, z vso svojo širino, lepo sprejel. Po napornem delu si je zaslužil nekaj oddiha. Ostal je med nami in naju z gospodom kaplanom Dragom Gačnikom lepo uvajal v »skrivnosti« župnije.

Pr vi dan Prvi Prvi začetek je bil v zakristiji. Eden od ministrantov me vpraša: »Gospod župnik, a naj vujžgem?« »Kaj bi pa vujžgal?« sem vprašal. »Sveče vendar!« je odgovoril. »Sveče bi prižgal?« se mi je naposled posvetilo. »Ja! To je po prleško.« se je zasmejal in morda je tisti hip pomislil: »Kakšnega butastega župnika smo dobili, da ne razume prleški.« Človek se celo življenje uči. Prleško govorico sem osvojil kolikor toliko samo pasivno. Osmešil bi se. Spomnim se, kako so se ob neki priliki dekleta jezila, ker ni bilo od nikoder nekih »Čehov«. Vsaj tako sem jih jaz razumel. »A zdaj bomo dobili na grbo še neke Čehe!« sem bil v skrbeh. Prišli so pa vrli domači fantje. Bolje, da manj razumeš kot preveč.

Zač eli smo s polno paro Začeli Moram priznati, da je bilo prijetno sodelovali z mladimi. Bili so pripravljeni sodelovati tako pri fizičnem 19

Župnik Ciril Slapšak je za Radenčane »izumil« Dan prijateljstva

kakor tudi kulturnem oziroma duhovnem delu. V spominu imam razne akademije in nepozabna mesečna dekanijska mladinska srečanja. Znano je bilo, da zna radenska mladina pripraviti duhovni program, ki je bil vreden udeležbe.

In udeležba je bila vedno zelo dobra. Veliko so sodelovali pri jaslicah, da ne rečem pri urejanju mladinskih prostorov v zaklonišču pod cerkvijo. Za to je bil zagret tako g. kaplan Drago kakor tudi mladi. Prijetno je bilo delati s človekom, ki se na vse razume: od kovaštva do elektrike, od računalništva do glasbe. Ni čudno, da je prevzel tudi vodenje pevskega zbora in bil eden od »navijačev« za nove orgle, ki smo jih načrtovali. Že načrti zanje so bili simpatični, ko pa so jih montirali delavci orglarske delavnice mojstra Antona Jenka iz Ljubljane, pa so res prišle do izraza ne samo zaradi lepega glasu, ampak tudi zaradi dopolnitve lepote samega svetišča. Kaj vse se da izvabiti iz »kraljice glasbil« nam je dokazal sedaj že pokojni glasbeni virtuoz, profesor Primož Ramovš. Na slovesnost so prišli tudi prijatelji iz Stuttgarta, ki so ves čas, tudi po zaslugi g. Franca Matjašeca, rojaka iz Boračeve, finančno podpirali ne samo gradnjo svetišča, ampak tudi nabavo orgel. V cerkvi so radi nastopali razni umetniki, ki so se na raznih glasbenih simpozijih zadrževali v Zdravilišču Radenska. Predhodno so program odobrili na škofijskemu ordinariatu v Mariboru.

Vsak aj dobr ega Vsakaa smola je tudi za nek nekaj dobrega Že tisto prvo leto jeseni, ko je bilo zelo deževno vreme, se je v vinogradu na Kapeli utrgal plaz in odnesel precejšen del vinograda. Kaj sedaj? Trte smo posekali, z buldožerjem preorali, naredili drenažo in zasadili nove trse. Sicer vsa stvar ni bila tako zelo poceni, a kaj bi rekli domačini, ki živijo z vinogradi in mnogi sredi vinogradov, če bi vinograd prodali? Denar je pozabljen, dobra farovška kapljica pa tudi ni kar tako. Tako smo vsaj lahko rekli: »To smo pridelali v obnovljenem vinogradu!« Še sreča, da se ljudje dobro razumejo na obdelavo vinogradov, kajti če bi zanj skrbel jaz, bi bila pijača bolj ko ne kisla.

20

Med prijatelji

Iz zaklonišča smo delali mladins ki cent er mladinski center To je bil čas, ko so se v naši inšpektorialni skupnosti začeli oblikovati Salezijanski mladinski centri. Iskali smo rešitve, na kakšen način pridobiti in zadržati mlade ljudi v okviru župnijske skupnosti. V Radencih je bilo zaklonišče prazno in zakaj ga ne bi uporabili v ta namen. Zabrneli so stroji, delali smo obloge, vrtali v debeli betonski zid za vrata, hodili z maloobmejnimi dovoljeni v Gradec po ploščice in je šlo. Uboga stara stoenka, ki pa tega ni priznala! Tudi prikolica je zdihovala pod bremenom, in še bolj cariniki, kaj to vlačimo. Še sreča, da prikolica ni bila kaznovana, ker ni imela atesta. Vse je šlo po sreči in veliko se je naredilo. Važno pri tem je bilo, da so sodelovali tudi mladi ljudje in tako začutili, da se ta prostor dela za njih.

Seveda mladi niso bili nikoli sami. Z njimi je bil g. Drago Gačnik, pozneje se jim je pridružil še g. Jaka Trček, ki je bil na vzgojni praksi, in ko nas je zapustil po treh letih kaplanovanja gospod Drago, je z delom nadaljeval gospod Peter Ivančič, ki je mlade vključeval tudi v razne športne dejavnosti.

In kje se je zgubil gospod Franc Levstek? Po enem letu počivanja si je nabral toliko moči, da je začutil, kako bi lahko še kje »migal«. Odšel je za župnika

Z Radenčani na Triglav

21

na Trstenik. Prijetno je bilo z njim. Ogromno ljudi je poznal, dobro se je spoznal na finance v nasprotju z menoj, ki imam deformiran tovrstni čut.

Pa nam je prišel delati družbo upokojeni gospod Lojze Hribšek, slovenski duhovnik iz ZDA. Prava dobričina. Veliko uglajenosti in čuta pozornosti je prinesel s seboj. Kot duhovnik je rad pomagal v dušnem pastirstvu. Ni mu bilo nerodno stopiti za štedilnik in kaj premešati. Bil je namreč med nami ravno v času, ko smo bili »sirote« brez gospodinje. Največkrat smo se znašli za mizo pri gospe Tončki Pučko iz Boračeve. Žal je moral gospod kmalu oditi nazaj, ker so ga vezale še nekatere obveznosti. V gospodinjstvu pa se nas je usmilila gospa Anica Orgolič, ki je potem gospodinjila krepko čez desetletje.

Spomini na SStuttgar tuttgar tuttgartt Kar veliko jih je. Takoj po prvem letu, ko so bili med nami v Radencih gostje iz Stuttgarta so mi rekli: »Gospod župnik, menda ni drugega od gospodov, ki bi govoril nemško. Zato se boste kar z nami peljali.« Nekako je bilo nenapisano pravilo, da eden od duhovnikov iz Radencev nadomešča tamkajšnjega župnika v času njegovega dopusta. Šel sem s tolažbo: tam grehov ravno nimajo (spovedovanja), če bo kdo umrl, ne bo prišel nazaj, čeprav bom na pogrebu »ustrelil« kakšnega kozla, pridiga bo kratka in jo bodo prav zato hvalili, če bodo klicali župnika, jim bom odgovarjal, da ga mesec dni ne bo doma. Tega sem se držal in ostal živ. Še več.

Tam sem se spoznal s tolikimi dobrimi ljudmi. Včasih so bili tako pozorni, da mi je bilo že nerodno. Doživljal sem jih v pravem nasprotju s pregovorno nemško hladnostjo. In po trinajstih letih (vsako leto po mesec dni) tega mnenja nisem spremenil. Deležen sem bil njihove gostoljubnosti, župnija pa darežljivosti. Pri gospodu Francu Matjašecu pa sem se počutil kot doma. Bog mu povrni. Ni mi žal za ta čas, čeprav sem si kdaj želel tudi kakšno drugo obliko počitnic.

Vsakdo mor ti pri jat el ja moraa ime imeti prijat jatel elja Na pobudo gospoda Jaka Trčka – v njegovem Dolnjem Logatcu je to bilo že utečeno – smo se tudi v Radencih odločili za župnijski praznik, ki naj bi zaobsegel tako druženje ob Gospodovi mizi kakor tudi na dvorišču. Treba je

Tako so gradili nove orgle

22

V pogovoru s sobrati duhovniki prvi z desne kaplan Drago Gačnik

priznati, da se je v tistem času kar lepo število župljanov približalo in zbližalo.

Koliko je bilo načrtovanja – iskanje donatorjev za tombolo, postavljanje odra in šotorov, skrb za glasbo, za kulturne točke … Sodelovali so gasilci, šola, posamezniki. Veliko dela. Ni šlo za nek velik izkupiček, šlo je za to, da se srečamo, zbližamo, poklepetamo in se poveselimo. Naše vodilo je bila pesem: Vsakdo mora imeti prijatelja, pa če je le kamen, kamen z višavja, pa če je le trava z zelenega tla, pa če je živalca, živalca z mravljišča, pa če je samo človek to.

Vsakdo mora imeti prijatelja, saj moraš nekomu zaupat skrivnosti, saj moraš nekomu povedati vse.

Prijatelj postal boš, delil vse bridkosti, prijatelj, ki vedno pomagal bo.

Vsakdo mora imeti prijatelja, svoje mu dal boš tihe molitve, svoje mu dal boš srce na oltar, postal boš bolj vreden Njegove daritve. če ljubil ga boš, saj božji si dar.

Pri vsaki taki obsežni zadevi morajo biti tudi ljudje, ki so sposobni vse to organizirati. In taki so bili. Kar celo vrsto jih imam pred očmi. Lepo je bilo delati z njimi.

Ob tej priložnosti se spominjam tudi žalostnega dogodka, ko se je od tuzemskega bivanja poslovil eden največjih dobrotnikov naše župnije, dolgoletni sodelavec pri gradnji cerkve in član Župnijskega pastoralnega sveta, gospod Jakob Klemenčič oz. Jaka, kot so ga klicali. Spominjam se, kako sem bil, ko je bil že zelo bolan, dvakrat pri njem in mu podelil vse zakramente. Bil sem navzoč, ko so ga, že močno bolnega, s helikopterjem prepeljali v Klinični center v Ljubljano – bilo je to moje zadnje srečanje z njim. Toliko ljudi kot ob njegovem pogrebu, razen na praznik vseh svetih, kapelsko pokopališče še ni videlo. Vsi so ga imeli radi, vse je jokalo za njim. Lahko si tudi samo šofer, pa te ima vse rado, če si pošten in iskren človek ter dober kristjan. Naj počiva v miru dobrotnik naše župnije.

23

Da slovo ne bi bilo pretežko

Brez pogleda v prihodnost ne gre Ko smo se finančno nekoliko opomogli, smo začeli razmišljati, da bi bilo dobro najprej dokončati zvonik. V tej smeri smo začeli iskati najboljše variante, ki jih je predložil moj brat Blaž Slapšak, arhitekt in načrtovalec radenske cerkve. Zbirali smo denarna sredstva in dokumentacijo. Na pol poti so me preusmerili drugam. Nadaljeval je gospod Peter Ivančič.

Razmišljali smo tudi o večjem mladinskem centru, ki naj bi ga izgradili na prostoru, kjer sta stala stara hiša in hlev. Še prej naj bi se lotili veroučnih učilnic, saj tiste, ki smo jih uporabljali, niso bile najbolj posrečena varianta, in sicer zaradi slabe protihrupne in toplotne izolacije. Že tedaj smo snovali, da bi skupaj z ureditvijo salezijanske hiše (župnišča) zgradili nove veroučne in dodatne bivalne prostore. To so bili časi, ko se je šele razmišljalo o Veržeju, o dejavnostih na Rakovniku, ko še nihče ni slutil, da bomo kdaj v Celju. Hkrati pa smo upali na več duhovnih poklicev. Včasih si kar težko priznamo, da se staramo. Zato moramo gledati v bodočnost realno.

Sklepne misli Težko je strniti pet let življenja in dogodkov na nekaj listov papirja. Ko sem prihajal v Radence, so me nekateri dražili: »Ko si prišel na ljudski misijon, si pravzaprav prišel na oglede. Zazdeli smo se ti v redu in si rekel vašemu inšpektorju: ‘V Radence me pošlji!’ In te je poslal!« Priznam, da sem se prijetno počutil med dobrimi in iskrenimi ljudmi.

Hvaležen sem vsem, ki so mi kdaj stali ob strani, me povabili na klepet ali sem med njimi preživel prijetne trenutke. Še vedno mi zveni pesem Vsakdo mora imeti prijatelja! Jaz ga imam!

Imam jih veliko!

Ciril Slapšak 24

Pet er Ivančič

SPOMINI N A RADENCE NA Radenci! Ta čudoviti košček zemlje med umirjeno valovitimi kapelskimi goricami in deročo Muro. In ko je dobri Bog oblikoval to pokrajino, je tudi vanjo dihnil svojega Duha.

Kjer pa je Božji Duh, tam je življenje, upanje in odrešenje.

Vrelci, ki prav tod privrejo na dan, so tisti, zaradi katerih tudi simbolično govorijo o tistem drugem in neusahljivem vrelcu, ki ga je s svojim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem odprl Odrešenik Jezus Kristus. Zato je pred tridesetimi leti tu nastala nova skupnost, župnija Radenci in deset let pozneje dobila tudi svoje svetišče. Kraj treh src tako tudi na zunaj pričuje, da je tu kraj bivanja velikega Srca Božje dobrote in usmiljenja. Čeprav je poslanstvo nas, Jezusovih učencev, “hoditi iz kraja v kraj”, pa nam vsak kraj vtke v mozaik našega življenja toliko raznobarvnih in raznoobličnih kamenčkov. In tako, naj smo blizu ali daleč, ostajamo vedno povezani. Ne v nostalgičnem spominjanju na tiste “lepe, stare čase”, to bi bilo prazno in nesmiselno, pač pa nas povezuje Nekdo, ki mu je ime Jezus Kristus. Zaradi Njega je bilo tudi meni dano spoznati ta kraj in vas.

Kako sem si predstavljal Radence? Ne vem.

Pravzaprav si jih sploh nisem predstavljal. Radenci so bili zame nekje “tam zgoraj” (zgornji konec Slovenije). Vedel sem samo, da tam privre na dan mineralna voda, da je tam salezijanska župnija in nova cerkev. In to je bilo tudi vse, kar sem vedel, čeprav sem že bil kakšenkrat tam. Ko sem prišel prvikrat “neuradno”, kot že “uradno” imenovan za kaplana, bilo je to proti koncu julija 1994, se spominjam, da je bil lep, sončen dan. In tako si tudi sedaj Radencev drugače ne morem predstavljati, kot s soncem ožarjenih.

Ko je moj domači župnik v Brežicah, g. Milan Kšela, izvedel, da grem za kaplana v Radence, je bil zelo vesel. On, kot zavedni Prlek iz “Lotmerka”, mi je takoj “svetoval”, naj opravim “tečaj” iz prleščine. Ker so bili v tistih dneh, v začetku avgusta, v Brežicah njegovi nečaki, so me učili prvih prleških besed. Tako so me “nafčili”, kaj je to “čeh”, kaj pomeni “šteti”, pa “štukati se”, kaj je to “pučel” ... To je bilo heca! Na koncu mi je g. Milan dal tudi listino o “sposobnosti za radenskega kaplona”.

25

Sv. maša na Pohorju 14.5.2005

Tako sem kot narečno usposobljen kaplan prišel v Radence. Prve dni, tako si sedaj predstavljam, sem verjetno hodil okrog in opazoval, kam neki sem to “priša”. Tudi vi ste se verjetno tu in tam vprašali: “Ka je to za kaplana?”

Videč mojo morebitno narečno neznanje, ste mi težje narečne besede sproti prevajali. Nastanil sem se v sobi, ki je v sklopu cerkvenega objekta in kjer je stanoval tudi moj predhodnik, kaplan Drago Gačnik. Župnik Ciril Slapšak in asistent Jaka Trček pa sta bivala v župnišču. Pa čeprav sem bil sam in je bila okrog cerkve popolna tema (takrat cerkev in Gubčeva ulica še nista bili razsvetljeni), ne pomnim, da bi me bilo kdaj posebej strah. No ja, razen tu in tam, sploh pa enkrat, nekaj let pozneje, ko se je sredi noči oglasil alarm. Sredi trdnega spanja se je v moji sobi oglasila ta “bučna aparatura” in me vrgla pokonci.

Nisem vedel, kaj naj storim. Jaz sem se kar sam spravil v iskanje morebitnega vlomilca. Sredi popolne teme. Potem pa je k sreči zazvonil telefon iz alarmnega centra in že so bili tu možje varnosti. Medtem ko sem se jaz po njihovem nasvetu ponovno zaprl v svojo sobo, so oni okrog in okrog od zunanje strani vse natančno pregledali. “Kriminalka” se je končala s srečnim koncem: okvara alarmnega aparata.

Začelo se je novo veroučno leto, moje prvo v Radencih. Bili smo trije: župnik Ciril, asistent Jaka in jaz. Vem, da smo v začetku leta izdali zgibanko z vse mogočimi dejavnostmi, od pevskih, športnih, likovnih do dejavnosti učenja tujih jezikov. Zanimanje, sploh na začetku, je bilo zelo veliko. Se spomnim, kako smo začeli z “la lingua italiana”. Bilo je “divertente”, bi rekli Italijani oziroma zabavno po naše, pa tudi koristno. Ob koncu šolskega leta, ob koncu aprila in v začetku maja 1995, smo namreč z dvema avtobusoma potovali za teden dni v Italijo, z nami je šla tudi nogometna skupina mladih iz Brežic. Šli smo v don Boskove kraje. Bivali smo v salezijanskem zavodu v Astiju, ki je 50 km oddaljen od Torina. Spominjam se, kako smo prispeli na cilj in še zdaj vidim od poti utrujene obraze in kako smo se taki podali v velike prostore za prenočišče.

Najprej je bilo nekoliko tarnanja, ampak kmalu potem je bil na vrsti “šmorn” (za skoraj sto ljudi), ki nas je nahranil in potolažil in že smo bili malo bolj optimistično razpoloženi. V naslednjih dneh smo obiskali don Boskov rojstni 26

kraj, imeli športna srečanja, si ogledali razne znamenitosti, bili v znamenitem zabaviščnem parku v Gardalandu. Vmes smo skupaj prepevali, molili, se pogovarjali, imeli sv. maše. Teden dni druženja nas je kljub utrujenosti medsebojno zelo povezal. Zaradi tega je ob slovesu pritekla tudi kakšna solzica.

Te oblike druženja so bile kar neka stalnica. V naslednjih leti smo tako obiskali Lyon in Taize v Franciji, bili v Rimu, Barceloni, raznih drugih italijanskih mestih, bili smo tudi v Medjugorju. Tod so potovale bolj mlade generacije, pa tudi s starejšimi smo naredili precej romarskih kilometrov, predvsem doma, pa tudi izven meja.

Vmes je prišlo v Radencih še do ene spremembe. Leta 1996 je bil g.

Ciril imenovan za župnika v Sevnici, meni pa je bilo “predloženo”, da postanem župnik v Radencih. Vem, da sem z veliko težavo sprejel to dejstvo, kajti zavedal sem se, da je “lepše” biti kaplan. Prijaznost ljudi in pripravljenost pomagati pa so mi tako počasi utirali pot v obdobje mojega prvega župnikovanja (“vajeniška doba”). Kot duhovni pomočnik pa je tega leta v Radence prišel tudi g. Franc Stritar, moj gimnazijski profesor geografije v Želimljem in izkušen v župnijskem delu. Rad je pomagal pri verouku in drugih župnijskih opravilih. Časa za nostalgično spominjanje na lepe kaplanske čase ni bilo. Gospod Ciril mi je ob odhodu dal že vse načrte za dokončanje gradnje zvonika. Začelo se je. Ponudbe graditelja, pa zbiranje financ, gradnja, zvonovi. Lep je bil tisti praznik, ko je škof g. Franc Kramberger blagoslovil zvonik in zvonove, in ko so le-te postavili na svoja mesta. Kako čudovito se je v tisti večer v idilo Radencev razlegal njih glas. Prvikrat so iz zvonika radenskega svetišča zadoneli štirje zvonovi! Spomnim se, kako sem se zvečer, ko se je končalo praznovanje, z veseljem in čutečim srcem zazrl proti dokončani nadgradnji.

Septembra 1997 je iz Zabukovja nad Sevnico v Radence prišel g. Ignac Kustec. S svojim značajem je pričeval o notranjem miru in veselju, ki ga je mogoče pridobiti predvsem preko sv. spovedi in sv. maše. Leta njegovega

Praznovanje osemdesetletnice gospoda Ignaca Kusteca

27

apostolata v Radencih je prekinila prometna nesreča, ki se je zgodila le kakšen kilometer od cerkve. V neizbrisnem spominu mi je ostal tisti petek, 29. april 2005. Obetal se je sončen in prijeten dan. Gospod Ignac se je z avtomobilom odpravil v svoj domači kraj, kamor je nesel knjige za šmarnično branje. Z otroki pa smo se v okviru “aprilskega oratorija” odpravili na celodnevni pohod ob Muri.

Koliko lepega programa so pripravili animatorji: skriti zakladi, igre, sv. maša v naravi. Ob veselem in sproščenem kramljanju je po poti pritekel eden izmed animatorjev in mi povedal, da je imel g. Nace v Rihtarovcih prometno nesrečo.

Kot blisk z neba! Hitro sem oddal svoj nahrbtnik in začel teči proti mestu nesreče.

Prispel sem do glavne ceste in že opazil dolgo kolono avtomobilov. Mimogrede sem ujel pogovor dveh župljank: “Gospod Nace so mrtvi!” Čez nekaj trenutkov so se tako v istem mesecu že tretjič oglasili zvonovi kot znanilci (namreč v istem mesecu, 2. aprila, je umrl papež Janez Pavel II, 19. aprila je bil izvoljen za papeža Benedikt XVI. in tega dne, 29. aprila, se je smrtno ponesrečil g. Ignac). Kako težko mi je bilo tistega popoldneva vrniti se med razigrane in nasmejane oratorijske otroke in jim povedati o smrti g. Ignaca. Bili smo ob reki Muri, stali smo v krogu in jaz v sredi. Vem, da sem le s težavo spregovoril in da sem jim povedal nekako v tem smislu, da bomo glavni skriti zaklad (ki je bil prihranjen za konec njihovega pohoda in smo se ga vsi tako veselili) iskali ob Jezusu v cerkvi.

Ker sem že pri oratorijih, naj povem, da se nam je skupaj s starši in animatorji v teh letih porodila ideja o oratorijih, ki vnesejo pestrost “prijetnega in koristnega” v vsako daljše počitniško obdobje otrok. Tako smo imeli jesenski oratorij, pa božično-novoletnega, aprilskega in pa seveda ta glavnega ob koncu šolskega in veroučnega leta. Udeležba je bila vsaj v začetku kar lepa. Večkrat smo v okviru teh oratorijev posvetili en dan tudi izletu. Izleti pa so postali v zadnjem času aktualni tudi za pastoralo družin. To je bilo povezano z iskanjem načina za vključitev staršev v katehezo njihovih otrok. Včasih smo zato redno uro verouka oblikovali tako, da so pri njej sodelovali tako veroučenci kot njihovi starši. V glavnem je šlo za to, da smo skupaj molili in se pogovarjali o stvareh, ki se tičejo naše vere, Cerkve, družine in podobno. Problem je bil seveda časovna uskladitev (zaposlenost staršev, dejavnosti otrok) in pa seveda “navezanost” na

Uršlja gora, 25.8.2005

28

Med upokojenci

Trstenik, 19.8.2004

tiste nekdanje “ure verouka”, kjer se otroci nekaj “naučijo”. Bili so poizkusi, upam, da ne brez uspeha (o, kdo od nas pa sploh ve, kaj je to “uspeh” na Božji njivi?). Lepo je bilo tudi, da nadaljujem, na enodnevnih izletih veroučnih družin. Že samo potovanje z avtobusom, kramljanje, petje, igre, kosilo, pa skupna sv. maša. Tako sproščeno je bilo ozračje. Mislim, da je bila to posebna izkušnja vere in Cerkve in pa doživljanje Boga, ki se razodeva na tako preprost in vsakdanji način. To je bila ura verouka za vse, za starše, otroke in za kateheta.

Videti pa je bilo, da se naši pogovori vedno vrtijo okrog naših otrok, okrog njihovih uspehov in neuspehov, okrog vzgojnih metod in podobno. Kaj pa zakonci? Prav zato je bila še kako pomembna ustanovitev zakonske skupine. Že prva srečanja so pokazala, kako se sedaj težišče razmišljanj, pogovora in molitve prenaša iz zgolj odnosa staršev do otrok tudi in predvsem na odnos med zakoncema. Se spomnim, da še tudi tako pomembna nogometna tekma “pade” na drugo mesto, ker je pač “tisti večer” zakonska skupina.

Nedelja, 30. marca leta 2003, je za radensko župnijo zelo pomemben dan: župnija in družine se posvetijo Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Gre za dejanje, na katerega se je celotna župnija pripravljala dlje časa, in ki je gotovo na poseben način zaznamovala njeno duhovno podobo. “Presveto Srce Jezusovo, Brezmadežno Srce Marijino, naša župnija/družina se vama z ljubeznijo izroča in popolnoma daruje ...” molitev, ki še dolgo odmeva iz src mnogih vernikov v župnijski cerkvi in po družinah.

Prvi veliki sad te posvetitve pa je leto misijona v župniji, kateremu je bilo posvečeno celotno pastoralno leto 2003–2004. Časovno daljša oblika misijona je imela namen, da bi zares ponovno zaslišali Jezusov klic: “Pridi in hodi za menoj!” Vsak mesec enkrat so bili pri jutranjih nedeljskih sv. mašah gostje duhovniki, redovniki oziroma redovnice, ki so nam spregovorili najprej o svoji poti, nato pa vsak na svoj način povabili na pot za Jezusom tudi nas. Ob teh priložnostih smo tudi vedno obnovili posvetitev naše župnije in naših družin Jezusovemu in Marijinemu Srcu.

29

Prvo obhajilo

Programsko je imelo vsako pastoralno in veroučno leto svoje tako imenovano “vodilo”. Šlo je za smernice, ki so bile navadno naznanjene ob župnijskem prazniku in potem skozi pastoralno leto predmet pogovora, molitve in načrtovanja. Življenje in dejavnost v župniji pa je vsa leta “budno” spremljalo župnijsko glasilo, imenovano “Župnijski izviri”. Najprej je bil to “listič” z župnikovo mislijo ali razlago letnega vodila in pomembnejšimi oznanili, zadnja leta pa so se razpisali tudi župljani in glasilo je tako postajalo tako vsebinsko kot oblikovno vedno bolj pisano in bogato.

In takoje prišlo leto 2006. Konec septembra sem po dvanajstih letih zapustil ta čudoviti kraj. Odšel sem v zavesti, da je župnija Radenci tista vrtnica, o kateri govori Mali princ, ki sem jo spremljal, jo gojil in za katero sem bil odgovoren. Odšel pa sem tudi v zavesti, da je župnija prešla v dobre in skrbne roke mojega brata Janka.

Ob teh utrinkih, ki so vgrajeni v moje spomine na Radence, se zato s hvaležnostjo oziram na vsakega. Hvaležen sem vsem svojim duhovnim sobratom, živim in rajnim, kot tudi vsem ostalim, živim in tudi že rajnim, s katerimi sem delil ta leta življenja. Še posebej se s hvaležnim srcem spominjam vseh sodelavcev, članov Župnijskih pastoralnih svetov, staršev, voditeljev in animatorjev, otrok in mladih, bolnikov in kakor koli preizkušanih, vseh, ki so v teh letih z delom, molitvijo, nasveti in zgledom pomagali dograjevati župnijsko skupnost v Radencih.

Draga župnija Radenci, čestitam ti za tvoj dvojni jubilej in kličem nadte obilje Božjega blagoslova, varstva Marije Pomočnice in priprošnje tvojih zavetnikov, sv. bratov Cirila in Metoda. Tvoj nekdanji župnik Peter.

30

Janko Ivančič

Pridit e k meni vvsi, si, ki se tr udit e Pridite trudit udite in st e obt eženi in jaz vvas as bom ste obte po živil« poživil« (Mt 111 1,28) Ob dvojnem prazniku župnije Radenci, 30-letnici ustanovitve in 20-letnici posvetitve cerkve sv. Cirila in Metoda, se najprej zahvaljujem Bogu za vse delo milosti, ki jo je skozi zgodovino obilno delil na vse prebivalce teh krajev. Bog sam si se je po zavzetosti, velikodušnosti in pridnosti mnogih, najprej domačih ljudi ter dobrotnikov iz vse Slovenije in širnega sveta, postavil to svetišče. On je dajal vsemu delu navdihe, moč za delo ter blagoslov in uspeh, kajti »če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo njeni zidarji« (Ps 126,1). To svetišče je »mogočna gora, ki se dviga nad griči in k njej hitijo vsi narodi … Številna ljudstva hodijo tja in govorijo: ‘Pridite, pojdimo na goro v božje svetišče’« (prim. Iz 2,2-5). To doživljam dan za dnem, ko številni ljudje prihajajo v to svetišče, na to sveto goro, na kraj, kjer Bog sam prebiva sredi svojega ljudstva v župniji Radenci. Na tem svetem kraju Bog sam že 20 let poučuje svoje ljudstvo s svojo besedo, na tem svetem kraju že 20 let izvira studenec žive vode, ki po zakramentih poraja Božje otroke, jih hrani, posvečuje in očiščuje. Ta »gora«, to svetišče je v radost, veselje in ponos vseh prebivalcev.

Na tem svetem kraju se uresničujejo Jezusove besede: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi in jaz vas bom poživil.« (Mt 11,28) Jezus je tukaj za vse, brez razlike … Vsakega posebej sprejema s posebno ljubeznijo in dobroto, ga posluša ter mu daje potrebne milosti in darove. Vrata njegove hiše so odprta za verne in neverne, takšnih in drugačnih prepričanj, »pravične« in grešne, mlade in stare, zdrave in bolne, vesele in žalostne, bogate in revne, 31

Sveto obhajilo 2007

mogočne in preproste v očeh tega sveta. Vsakdo, ki se v ponižnosti in preprostosti srca v tem svetišču približa Bogu, najde tukaj notranji mir, tolažbo, veselje in upanje … Vsakdo se iz te »visoke gore«, kjer se srečujemo z živim Bogom, okrepljen in opogumljen podaja v nižine vsakdanjega življenja, v svet skrbi, vsakdanjega dela in odgovornosti.

Mladi župniji Radenci in vsem njenim prebivalcem želim, da bi še z večjo vnemo zajemali iz tega »vrelca življenja« in se še z večjo vnemo dan za dnem, nedeljo za nedeljo vzpenjali na to sveto goro, v to bivališče Boga med ljudmi.

Janko Ivančič

32

Mihael Pet ek

ZA BLA GOS TANJE BLAGOS GOST VSEH IN V SAKEG A VS AKEGA Cerkev Sv. Cirila in Metoda v Radencih je pomemben kulturni spomenik v naši občini. Ne samo zaradi namena, kateremu služi, ampak tudi zaradi sodobnih arhitekturnih oblik je zanimiva tudi za mnoge mimoidoče in turiste.

V lokalni skupnosti se zavedamo, da cerkev ne služi samo ljudem za njihovo duhovno življenje. Odprta je vsem ljudem, ne glede na njihovo versko prepričanje. V njej so tudi različne prireditve in druženja, za kar ima cerkvena oblast veliko razumevanja. Več društev začasno deluje v spodnjih prostorih cerkve, ker občina prostorov za njihovo dejavnost zaenkrat še nima. Zato smo v lokalni skupnosti toliko bolj hvaležni župniji, da nam vse to omogoča.

Od posvetitve cerkve je minilo že 20 let, zato bo cerkev potrebno tudi pričeti obnavljati.. Občina je in bo imela za to razumevanje in bo v okviru finančnih možnosti za ta dela prispevala tudi del sredstev. Podpirala bo obnovo cerkve, hkrati pa tudi aktivnosti, ki se v prostorih cerkve dogajajo. Farani in občani si to tudi zaslužijo. Živimo v času in svetu stalnih sprememb in smo dnevno podvrženi različnim preizkušnjam. Zato je toliko bolj pomembna skrb za duhovnost ljudi, socialo in pravičnost. Za vse to in še kaj, je cerkev v Radencih vedno skrbela in se zavedala svojega poslanstva. Sicer pa za vse to ni dolžna skrbeti samo cerkev, ampak mi vsi, ki tukaj živimo, posebej pa še lokalna skupnost. Štejejo samo dobra dela. Teh naj bo vedno več.

Dolžan sem povedati, da z gospodom župnikom in župnijo dobro sodelujem. Z njim se večkrat srečujeva in iščeva rešitve, ki so v prid vernikom in občanom. Skupaj si prizadevamo, da bi pognali kolo napredka naprej za blagostanje vseh in vsakega posameznika. Čestitam vam za oba jubileja skupaj z Občinskim svetom z željo, da bi dobro sodelovali tudi v bodoče, kar je porok za razvoj župnije in občine.

Mihael PETEK ŽUPAN OBČINE RADENCI 33

V letu gospodovem...

34

V le tu letu Gos podo vem… podov Gospodo Kronik je sv Kronikaa župni župnije sv.. Cirila in Me Mettoda v Radencih – od 14. 2. 119 977 do 331 1. 8. 11992 992 Pr vih pe tnajst le vega rradens adens kega Prvih petnajst lett pr prv adensk župnik adit el ja no ve cer kv e aditel elja nov cerkv kve župnikaa in gr gradit gos poda F v st ek gospoda Frr anca Le Lev stek ekaa – povzetki in citati Zapis gospoda Levsteka nima na sebi patine stoletij, ki dela besedo župnijska kronika tako zanimivo in privlačno, saj je župnija sv. Cirila in Metoda še mlada, stara komaj trideset let, nova cerkev pa še deset let manj. Pa vendar ji privlačnosti in zanimivosti ne manjka. Tako stvarni podatki kot župnikove lastne misli, opombe, doživetja jo delajo zanimivo in nazorno, znova približajo tisti čas vsem, ki so ga doživeli, oživijo za tiste, ki ga niso – od težkih začetkov do boljših novih časov – kot da je bil ravno gospod Levstek tisti, ki je svoje občestvo popeljal iz »katakomb« - napol skrivnega zbiranja v kapelici sredi parka na svetlobo – v novo in lepo cerkev. Iz vsega prebranega odseva velikanski napor duhovnika, ki mu je s trdno voljo in božjo pomočjo uspelo zgraditi svetišče – je pot in zgled, ki kaže vso težo pa tudi vso lepoto duhovniškega poklica v času, ki cerkvi ni bil ravno prijazen.

Kronike zaradi precejšnjega obsega seveda ne moremo objaviti v celoti, pripravili smo jo s pomočjo povzetkov in citatov, v upanju, da podoba tistega pomembnega časa ne bo preveč okrnjena. Vsekakor pa s

svojo vsebino predstavlja osrednji in najpomembnejši del našega zbornika in je obenem tudi zahvala duhovniku, ki jo je napisal in tako na svoj način ohranil podobo tistih ne tako davnih časov.

Sprejem prvega župnika Franca Levsteka – 2. 9. 1979

Zač e tki bogoslužja v Radencih – najpr e j župni ja, nat o cer ke v Zače najpre župnija, nato cerk Že v šestdesetih letih, beremo na začetku, je kapelski župnik Vinko Sraka uvidel potrebo po bogoslužnem prostoru v Radencih, zdraviliška kapela je bila namreč zaprta in otroke je moral učiti verouk v vaški kapelici ob cesti, pa tudi to mu je oblast čez nekaj mesecev prepovedala. Svojih zamisli ni utegnil uresničiti, ker ga je na žalost leta 1966 pri Hrastju Moti povozil vlak.

Naslednji kapelski župnik je postal Franc Levstek, pisec te kronike. Kot se spominja, je takoj zaprosil občinske oblasti v Gornji Radgoni, da bi lahko uporabljali zdraviliško kapelo za verouk, ker so radenski otroci morali hoditi na Kapelo ali v Gornjo Radgono. Vendar odgovora ni bilo. Zadeva pa se je premaknila, ko je Radence obiskal predsednik Tito. Menda se je sprehodil skozi park in našel kapelo zaprto. »Zašto je zatvoreno? Neka se otvori!«, je rekel. In gospod Levstek je takoj izkoristil nakazano možnost in skušal skleniti pogodbo za najem kapelice s takratnim direktorjem Zdravilišča Bogom Verdevom. Dobili so jo v najem za dve uri na dan, in sicer zjutraj ter brez poučevanja verouka.

Zunanjost je prenovilo Zdravilišče, notranjost je uredila župnija Kapela. Pozno jeseni 1967 je bila pripravljena za bogoslužje in blagoslovil jo je mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik. S strani Zdravilišča ni bilo pripomb, saj je bilo bogoslužje v kapeli koristno tudi za turizem in s tiho privolitvijo so jutranjo mašo prenesli na večerne ure. Prav tako na tiho so se otroci začeli zbirati k šmarnicam in je bilo v kapeli vedno več obredov.

Po odhodu gospoda Levsteka – odšel je na Rakovnik, so bili njegovi nasledniki – župnik Ignac Lebar ter kaplana Tone Maučec in Gusti Horvat vedno bolj prepričani, da bo treba v Radencih ustanoviti novo župnijo in zgraditi cerkev.

Prošnja, ki jo je gospod Lebar leta 1971 poslal na občino v Gornji Radgoni, je 35

Bogoslužje v zdraviliški kapeli

bila zavrnjena, čeprav je bilo zanimivo, da je urbanist, ing. Kocuvan že takrat v urbanističnem planu za Radence – sever skiciral tako imenovani kulturni objekt – in pozneje povedal, da je mislil na cerkev.

Pot pa je bila še dolga. Župnijski upravitelj na Kapeli, Ignac Lebar, je spoznal, da cerkve ne bo brez župnije, zato je predlagal škofijskemu ordinariatu v Mariboru, da ustanovi novo župnijo Radenci, pod katero bi spadali še Boračeva, Rihtarovci, Turjanci in tudi Šratovci, ki so tedaj spadali v radgonsko župnijo.

Farane so tudi vprašali, kdo naj bi bil patron nove župnije, vendar se jih je opredelilo le malo, večina je menila, naj bi bila Marija Pomočnica. Škof Držečnik pa je glede na skromen odziv določil za patrona sv. Cirila in Metoda – bil je namreč velik častilec slovanskih bratov, v Pomurju pa tudi še ni bilo nobene cerkve, ki bi jima bila posvečena.

14. 2. 1977 – na dan, ko vesoljna cerkev praznuje njun god, je bila pravno ustanovljena župnija sv. Cirila in Metoda v Radencih, kapelski župnik Ignac Lebar pa je postal njen soupravitelj. Po prvem zadovoljstvu pa so se začeli kopičiti različni problemi: prostorski, kadrovski, administrativni – tako na primer je bila prva župnijska pisarna v bivši čevljarski delavnici ob Ljutomerski cesti.

Nezadovoljstvo pomurskega pastoralnega področja s takšnim stanjem je prvi izrazil ljutomerski kaplan Karel Bedernjak, področni referent, ki je o tem pisal na salezijanski inšpektorat v Ljubljano – v Radencih bi bil potreben stalni duhovnik, ki bi bival tam, je opozarjal. Župnijo so najprej ponudili Štefanu Ferenčaku, ki je službo zavrnil, zanjo pa je ponudil gospod Franc Levstek, ki je razmere že poznal. 2. septembra 1979 je po dvomesečnem bivanju v Rimu in Palestini kot župnik prvič maševal v nabito polni kapeli v parku, presenečen 36

nad ljubeznivim sprejemom. Že v prvi pridigi je vernike spomnil na gradnjo nove cerkve, vendar pa je še bolj pomembna, tako je zatrdil, »duhovna cerkev farnega občestva«. Že takoj na začetku pa je bilo treba reševati marsikaj – stanovanje, prostor za gospodinjo in pereče vprašanje verouka – saj je nanj čakalo kar 11 skupin otrok. Učilnico so jim najprej uredili pri Grešakovih, župniku je prišla pomagat katehetinja Kristina Bajzek, dobrodošla pa je bila tudi pomoč upokojenega župnika Janeza Eljaša. V kapelah so bile ob nedeljah že štiri maše, h katerim je prihajalo 500 do 600 ljudi. A vse, kar se je dogajalo v tem prvem letu, se spominja gospod Levstek, je bilo nekako lepše, globlje doživeto, posebno prazniki. Med pomembnejše dogodke šteje tudi obisk gospoda Vanseverena, člana vrhovnega salezijanskega sveta, ki je navdušen nad vsem, kar je videl, mladi župniji obljubil pomoč.

Le 980 – Lett o 11980 up st e, pr vi kkor or aki do gr adn je no ve cer kv e nakup staavbe za župnišč župnišče, prvi oraki gradn adnje nov cerkv kve nak V tem letu je župnija dobila tudi gospodinjo – Ančko Kristan, Previdnost pa je preko dobre gospe in sotrudnice Marice Novak poskrbela tudi za to, da je nova župnija, res spet po številnih zapletih, dobila tudi župnišče – salezijanska skupnost je odkupila hišo, v katero se je v mesecu maju župnik preselil skupaj z gospodinjo Ančko, pa tudi sicer je pomagala z denarjem, za kar sta skrbela inšpektorja gospoda Štefan Žerdin in Rudi Borštnik, pri gradnji pa Tone Košir.

Ta hiša, poudarja župnik, je bila silno pomembna za nadaljnje pastoralno delo župnije in na poseben način salezijancem tudi namenjena. Marica Novak je namreč pripovedovala: »Ko so začeli postavljati temelje hiše, je zidarski mojster iz Gornje Radgone želel, da se v temelje hiše zazida kakšen spominski predmet.

Zakonca Štukelj se za to nista brigala. Marica sama je vzela rožni venec in Marijin kipec in dala mojstru, da je oboje vzidal v temelje. Takrat nihče ni niti slutil, da bo ta hiša nekoč salezijanska hiša.«

Birma – župnik pozdravlja škofa dr. Vekoslava Grmiča, kapitularnega vikarja – 24. 5. 1980

37

Birmo so tega leta praznovali izredno slovesno – z duhovno obnovo ter srečanji z dekanom Francem Puncerjem in dr. Slavkom Grmičem. Ob tej priložnosti so blagoslovili tudi novo župnišče.

Veselje pa je zameglil tudi žalostni dogodek. »Sredi poletja, 6. avgusta nas je presenetila smrt kapelskega župnika Ignaca Lebarja. Na duhovnih vajah v Želimljem ga je zadela kap. Pokopan je pri Kapeli. Na žalost še do danes nima urejenega spomenika. Vsaj to bi si zaslužil, ker je bil zelo plemenit in dober«.

Ob koncu tega leta pa sta se pripetila dva dogodka odločilnega pomena. Škofija je dobila novega škofa – dr. Franca Krambergerja. Drugi dogodek pa je odločilno vplival na nadaljnje pridobivanje dovoljenj za novo cerkev – razširjeni sestanek KS v šoli, ki sta ga organizirala predsednik KS Tone Žnidarič in tajnik Vili Jud, udeležil pa se ga je tudi župnik, saj je bila najvažnejša in v bistvu edina točka dnevnega reda gradnja nove cerkve v Radencih. »Po nekaj dneh smo dobili dopis KS o izidu sestanka. V tem dopisu je bilo rečeno, da KS, socialistična zveza in krajani nimajo nič proti temu, da se v Radencih zida cerkev. To je bil dokument, ki je omogočil nadaljnje pridobivanje dokumentacije. Do tega dogodka se je vsa zadeva gradnje vlekla osem let in ni bilo nobenega upanja. Za bodoče je veliko več upanja, da bo zadeva stekla. Nič čudnega, da je na novega leta dan 1981 župnik rekel svojim faranom: »V preteklem letu smo kar vidno občutili božji blagoslov, ki je bil z našo župnijo. Zato res lahko gledamo z zaupanjem v bodočnost naše župnije.«

Le 98 1– Letto 1198 981 ov v znamen ju nabir k , do vol jen j, prošen j, dobro tnik dov oljen jenj, prošenj, dobrotnik tniko znamenju nabirk Lahko bi rekli, da je bil to začetek »herojskih« podvigov, ki jih je začel opravljati radenski župnik s pomočjo faranov ter številnih dobrotnikov iz Slovenije in tujine – posebno gledano iz vidika današnjega časa.

Po božičnih praznikih je župnik začel z rednim obiskovanjem družin.

Najprej je hotel obiskati vse družine v Šratovcih. Kljub temu, da so bili v začetku nezaupljivi do nove župnije, je bil sprejem pri vseh zelo prisrčen. Prav ti obiski

Prvi obisk novega škofa dr. Franca Krambergerja ob prazniku sv. Cirila in Metoda

38

Na domu kaplana Lojzeta Zupana (pri cerkvi na Virku) – prva z desne stoji dobrotnica Marica Novak

so zelo povezali župnika z vaščani Šratovec. V vasi je bil še posebno zavzet za novo župnijo mizarski mojster Jože Irgolič. Pri obnovi kapele in ureditvi učilnice je veliko pomagal. Za učilnico je naredil klopi. V kapeli je postavil novo spovednico.

Obisk in blagoslov družin je župnik nadaljeval v vaseh Boračeva, Rihtarovci in Turjanci. Ob obisku družin so mnogi dali lepe darove za novo cerkev.

Ne smemo pa misliti, da je šlo v župniji zgolj za zbiranje denarja, dogajalo se je mnogo koristnega in zanimivega: prvič so organizirali predzakonski tečaj, prenovili viničarjjo v vinogradu, dobili posebno diplomo na srečanju Mavričarjev, nastopili na reviji mladinskih pevskih zborov Pomurja na Kapeli, romali v Novo Štifto, Ptujsko goro, k Mariji v Puščavo, ob farnem žegnanju doživeli prvi obisk škofa dr. Franca Krambergerja in končno dobili tudi stalnega kaplana – Lojzeta Zupana. »Konec avgusta je župnija dobila stalnega kaplana v osebi Lojzeta Zupana, doma iz Šentruperta na Dolenjskem. Kot otroka sem ga učil verouk in pripravil na prvo sv. obhajilo, ko sem bil kaplan v Šentrupertu. Ko sta isto leto umrla oče in mama, so otroke sprejeli dobri ljudje. Dve sestri sta bili nekaj let pri mojima bratoma v Ribnici. Leta 1979 je bil posvečen v duhovnika. Dve leti je deloval kot vzgojitelj v slovenskem Mohorjevem domu v Celovcu.

S prihodom novega kaplana sem se lažje posvetil pripravi na gradnjo cerkve in pozneje gradnji sami.«

1982 – zaple ti z lok aci jo zapleti lokaci acijo To delo pa, kot beremo, se je vsaj v začetku vedno zdelo zapleteno in skoraj nerešljivo, končno pa se je le vse dobro končalo. Najprej so se pojavile težave z lokacijo na vrtu Marice Novak: sama je sicer svoj delež cerkvi podarila, a treba se je bilo pogajati z dediči po pokojnem Francu Novaku. Pojavljati so se začela tudi različna nasprotovanja, saj tedaj marsikomu ni ustrezalo, da bi v 39

Trgatev je uspela

Radencih stala nova cerkev – zlasti ne komunistični partiji, piše v kroniki.

Kljub vsemu je arhitekt Blaž Slapšak, tudi župnikov dober prijatelj, začel pripravljati idejni načrt. Vse je bilo podprto z molitvijo: po peti obletnici ustanovitve nove župnije so začeli vsak prvi petek v mesecu moliti pred izpostavljenim Najsvetejšim za novo cerkev. In lokacijsko dovoljenje je prišlo prav za veliko noč. Arhitekt, ki mu je lokacija zelo ugajala, je naredil prvo skico, vendar je bil prvotni načrt preobširen in treba ga je bilo zmanjšati. »Lokacija cerkve je arhitektu Blažu silno ugajala. Ob lepem Boračevskem potočku, zasajenem s hrasti, akacijami in drugim grmičjem je bila lokacija enkratna.

Da nam je Občina prav na tem vrtu dala lokacijo, je gotovo vplivalo to, da je bilo na koncu vrta javno smetišče. V jamo ob potoku na koncu vrta so vaščani odlagali vse mogoče stvari od starih hladilnikov, peči, loncev do odpadnega gradbenega materiala. Na občini so dobro vedeli, če se bo tu gradila cerkev, bo tudi divje smetišče odstranjeno. Pozneje sem mnogim romarjem, ki so si prišli ogledovat novo cerkev rekel, da je iz ‘smetišča’ nastalo ‘svetišče’.« Za farno žegnanje pa so v kapeli že lahko postavili na ogled maketo nove cerkve. V tem letu sta se zgodili še dve pomembni stvari, ustanovil se je prijateljski krog Stuttgart – Rohr, pevski zbor pa je po gospodu Jurčaku prevzel Rudi Lilek.

Le 983 – Letto 11983 sv e t o le sve lett o Jubilejno leto, kot piše gospod Levstek, mora vse farane navdati z velikim zaupanjem v bodočnost. Pa so se v tem letu vrstili tako uspehi kot nasprotovanja in podtikanja. V svetem letu so si prizadevali predvsem za poglobitev verskega življenja: cerkveni pevski zbor je pod vodstvom Rudija Lileka pripravil koncert božičnih in Marijinih pesmi, duhovniki in kateheti so se bolj zavzeli za verouk, pa tudi za redna srečanja s starši.

40

»V mesecu maju so bili deležni posebnega obiska – v Radence je prišel na zdravljenje nadškof in pronuncij Cechini. Pri nas se je zelo dobro počutil in je vsak dan maševal v kapeli. Bil je navdušen nad šmarnično pobožnostjo otrok in rad se je srečeval z bolniki. Ob odhodu je v spominsko knjigo zapisal: ‘ Zelo dobro sem se počutil v župniji Radenci. S seboj odnašam najboljše vtise o župnijskem življenju in sodelovanju vernikov. Iz vsega svojega srca blagoslavljam župnika, kaplana, pevce in vse, ki pomagajo v župniji in vso župnijsko skupnost.

Naj dobri Bog in Marija Pomočnica da vsakemu polnost božjih milosti, župniji pa novo cerkev, ki je tako zelo potrebna in zaželjena. Še poseben blagoslov ministrantom in vsem fantom ter dekletom v župniji’.« Žalosten dogodek pa se je pripetil ob regulaciji boračevskega potoka, pri katerem je župnija izgubila 11 arov zemlje, saj so jim postavili pogoj, da dobijo gradbeno dovoljenje le, če pristanejo na regulacijo. Podpisala je tudi soseda in dobrotnica Marica Novak, pozneje pa se je zelo žalostila zaradi lepih dreves, ki so bila uničena. Kmalu po tistem, 26. julija 1983 je umrla – prav na dan njene smrti pa je bilo dokončno rešeno lastništvo zemlje, na katerem bo stala cerkev.

Nadškof in pronuncij Cechini z domačim župnikom med bolniki

Farno žegnanje je bilo tisto leto nekaj posebnega, beremo dalje: »Povabili smo vse štiri salezijanske zlatomašnike: Martina Jurčaka, Andreja Majcena, Jožeta Kostanjevca in Jožeta Pušnika. Kostanjevec se ni mogel udeležiti te slovesnosti. Namesto njega smo povabili upokojenega ljutomerskega župnika Ludvika Duha, ki bo imel zlato mašo naslednje leto.« Sicer pa se je dogajalo še marsikaj. Župnik je sestavil prošnjo za pomoč Evropski škofovski konferenci, podpisala sta jo pronuncij Cechini in mariboski škof dr. Kramberger. Župljani so se v velikem številu odzvali k prostovoljnemu delu pri regulaciji boračevskega potoka. V svetem letu so vernikom priporočili, naj obnovijo križe in druga znamenja, zlasti je bil obnove potreben »debeli« križ ob Ljutomerski cesti. Farani so se skupaj s Turističnim društvom zavzeli za obnovo, poslikavo je priskrbel Ciril Jerič.

Dr. Krambergerja so prosili, naj vsem trem pomurskim dekanijam priporoči nabirko za novo cerkev: »Letos, 27. junija je župnija dobila lokacijsko 41

Radenski farani na Triglavu

dovoljenje za zidavo nove cerkve. Uredilo se je tudi lastništvo zemlljišča, kjer bo stala nova cerkev. Sedaj župnija, ki je izdala ves denar za nakup zemlje, nujno potrebuje sredstva za izdelavo načrtov za novo cerkev. Proračun za načrt znaša okrog 180 starih milijonov. Razumljivo, da župnija sama tega ne zmore.

Zelo lepo prosim vse župnije Pomurja, to je župnije ljutomerske, lendavske in soboške dekanije, da župniji Radenci priskočijo na pomoč z eno zbirko. Naši predniki, predvsem še v Prekmurju in Pomurju, se imajo za utrditev svete vere zahvaliti sv. bratoma Cirilu in Metodu. V vsem Pomurju je prav Radencih edina župnijska cerkev, ki je posvečena tema blagovestnikoma.« Gospod Levstek pa se je tudi sam odpravil na nabirko v približno polovico pomurskih župnij.

Zlato mašo so skupaj obhajali misijonar Andrej Majcen, dokležovski župnik Martin Jurčak in Ludvik Duh – upokojeni župnik iz Ljutomera

42

V tem letu je umrla Cecilija Bajzek, mati številne družine, tudi salezijanskega duhovnika Jožeta in katehetinje Kristine. Za novo cerkev je veliko žrtvovala, zato so mnogi namesto venca darovali za novo cerkev.

Pred Božičem je bil izvoljen novi župnijski pastoralni svet. Izbranih je bilo nekaj novih članov, med njimi Viktor Zmazek, izjemno dejaven na vseh področjih dela v župniji, pri gradnji nove cerkve pa kar desna roka in vsestranska pomoč vse do smrti.

Le 98 4– Lett o 1198 984 zač e t ek gr adn je no ve cer kv e – prihaja pomoč, pa tudi tte eža ve zače gradn adnje nov cerkv kve žav

Obisk dobrotnikov iz župnije Svete Družine Stuttgart-Rohr v velikem tednu – spredaj stojita župnik Lemmen in dobrotnik Franc Matjašec, med njima prva župnijska gospodinja Ančka Kristan. Za njimi duhovniki Franc Levstek, Štefan Žerdin in Lojze Zupan

V tem letu, naznanja kronika, so začela prihajati tudi darila iz tujine, takoj po novem letu pa sporočilo župnika iz bratske župnije Stuttgart – Rohr: »Spročamo vam, da smo za gradnjo vaše cerkve v septembru priredili ‘čajanko’ na prostem. Bilo je to prvič, da smo imeli tako prireditev. Kljub deževnem vremenu smo s tem prvim poizkusom zadovoljni. Tako smo vam mogli nakazati na vaš hranilni račun 1.1000 DEM. Poleg tega so se župnik in župnijski svet odpovedali božičnemu obdarovanju, ki je bilo doslej v navadi, v dobro gradnje vaše cerkve. Ta znesek je prav tako prišel na račun za vašo cerkev.

Ob zaključku tekočega leta vam je Caritas iz Würtenberga kot božično darilo naklonil 1.000 DEM. Smatrajte vse to kot dokaz in znamenje naše povezanosti z vami. Tudi v novem letu ne bomo pozabili vaših skrbi in vaše zadeve. Tudi v bodoče vam bomo skušali pomagati.

Omeniti je treba tudi to, da imate v g. Francu Matjašecu dobrega zastopnika in organozatorja te zadeve pri nas. Njegovo izredno prizadevnost je treba vsekakor pohvaliti.

43

Člani ŽPS in župnik s škofom dr. Krambergerjem

Za novo leto želimo Vam in vašim faranom božjega varstva in blagoslova pri Vašem delu in vsestranski uspeh.« Župnik je še dalje marljivo »nabiral« po Sloveniji, za pastoralno delo pa je bolj poprijel kaplan Lojze Zupan s katehetinjo Kristino. Z denarno pomočjo so se odzivali različni dobrotniki iz vse Slovenije in tujine, sobratje so dajali koristne nasvete o rokovanju z devizami.

Težave so se spet pojavile, ko je arhitekt zaradi talne vode moral dvigniti cerkev za dva metra. To je povzročilo velike dodatne stroške, navoziti je bilo treba ogromno zemlje, niso pa bili zadovoljni tudi z izvajalcem gradbenih del, podjetjem Konstruktor, ki so ga izbrali po natečaju. Pa vendar… 21. maja so začeli graditi, kmalu zatem, 27. maja, je bila birma in v pozdravnem govoru je gospod Levstek rekel škofu: »Vi prihajate med nas v zgodovinsko pomenljivem trenutku za našo župnijo, ko začenjamo gradnjo nove cerkve… Že do sedaj je bilo ogromno težav. In vse dosedanje težave so bile z božjo pomočjo premagane…

Z veseljem Vas vabimo, da pridete 1. julija blagoslovit temeljni kamen. Še naprej nam stojte ob strani, kakor ste že dosedaj…« Ogromno denarja je zahtevalo obvezno zaklonišče, za katerega Zdravilišče kljub soglasju delavskega sveta ni hotelo prispevati ničesar. »Začelo se je ‘prosjačenje’ na vse strani. Kjer sem imel kakšnega prijatelja ali znanca,

Pevski zbor na pikniku v stari zidanici

44

sem mu pisal. Prosil sem tudi, naj mi farani povedo naslove svojih sorodnikov in znancev v inozemstvu. Prosil sem tudi, če bi kdo mogel dati kakšno posojilo.

Posojila ni bilo. Ves čas gradnje pa je denar posojala salezijanska inšpektorija sv. Cirila in Metoda v Ljubljani. To je tudi zabeleženo. Pri tem pa gre zahvala predvsem takratnemu inšpektorju Tonetu Koširju.

Ing. Dani Mauko je iz makete cerkve narisal skico cerkve. To je bila glava vseh pisem, ki sem jih pošiljal naokoli.« Izkazali pa so se naši izseljenci iz Amerike in Kanade, posebno izredna dobrotnica, gospa Gizela Hozian iz mesta Wilmet Chicago. V enem od svojih mnogih pisem piše takole: »Že bi Vam morala preje poslati pridjani ček. Ne! Nisem pozabila. Le čakala sem, da Vam lahko sporočim o našem prihodu v Slovenijo. Zelo težko je te dni kaj planirati. Ko je pa toliko nesreč povsod. Radiation in Terorizem nas vse straši. Veliko skupin je odpovedalo potovanje v Evropo. Isto tako Slomškov krožek iz Clevelanda, Ohio V Chicagi smo se pa šele sedaj odločili, da kljub vsemu kričanju gremo.

Smo majhna skupina. Obiskali bomo Medjugorje, Brezje, Rakovnik in druga mesta. Na poti v Prekmurje se bomo morda za trenutek tudi pri Vas ustavili in si pogledali Vaše veliko delo. Časa bomo imeli zelo malo. Od tukaj gremo dne 17. julija v Ljubljano. Vrniti se pa moramo že dne 31. julija. V Prekmurju imamo samo pet ali šest dni, če bo vse šlo po sreči. Slomška smo zbrali za našega voditelja, zato upamo, da bo vse srečno.

Priporočamo se v molitev ter Vas in vse Vaše in naše znance prisrčno pozdravljamo z Bog živi!« Gospod Jože Simčič, SDB iz Clevelanda, je objavljal članke v časniku Ameriška domovina, v posebno pomoč je bila sosednja salezijanska inšpektorija na Dunaju, ki je pošiljala devize na bančni račun v avstrijsko Radgono, kar je bilo takrat prepovedano. V zvezi z devizami je bilo treba poznati kar številne »zvijače«, saj jih je bilo treba dobiti čimveč, tudi od preprodajalcev, če ni šlo drugače.

1. julija se je ob treh popoldne k blagoslovitvi temeljnega kamna nabralo nekaj tisoč ljudi. Temeljni kamen je blagoslovil mariborski škof dr. Franc Kramberger: »Obreda blagoslovitve temeljnega kamna in mašnega bogoslužja

Farani se pripravljajo na blagoslovitev temeljnega kamna

45

Inženir Dani Mauko pripravlja napis KRISTUS VOGELNI KAMEN

Duhovniki odhajajo k temeljnemu kamnu: inšpektor Tone Košir, župnik Franc Levstek in dr. Franc Kramberger

so se udeležili predvsem duhovniki iz ljutomerske dekanije in večje število salezijancev iz Ljubljane in drugod. Pri vzidavanju temeljne listine v temeljni kamen so poleg škofa sodelovali še domači župnik in projektant cerkve ing. arh. Blaž Slapšak.

Veselemu dogodku so dajali posebno domačnost, prisrčnost in toplino lepo ubrano petje domačega cerkvenega pevskega zbora pod vodstvom organista Rudija Lileka, spodbudne besede škofa ter sporočilo listine, ki jo je pred blagoslovitvijo temeljnega kamna prebral domači župnik. ‘Vsi smo na njivi – kulture, jezika in vere – ki sta ga nekoč orala sveta brata Ciril in Metod’, se je v nagovoru škof spominjal oznanjevalnega dela slovanskih apostolov. Da bi na tem blagoslovljenemu ‘zrnu’ zrasla hiše molitve, znamenje edinosti.

Skupaj z listino je bil vzidan v temeljni kamen iz groba sv. Cirila v Rimu.

Nekaj dni pozneje smo položili v isti temelj tudi dva kamna iz cerkve, bazilike sv. Adrijana pri Zalavarju ob Blatnem jezeru iz leta 850. Ta dva kamna je osebno prinesel pomožni škof dr. Jože Smej. V cerkvi sv. Adrijana sta se sv. Ciril in Metod zaustavila, ko sta potovala v Rim. Ko sem bil en mesec v sv. deželi, tik, preden sem prišel v Radence, sem tam nabral kamenčke iz vseh znamenitih krajev sv. dežele, tudi iz Sinaja. Že takrat sem mislil na novo cerkev. In te kamenčke sem tudi naslednje dni položil v temelje.

46

Še posebno smo bili veseli, da je bil na tej slovesnosti navzoč naš veliki dobrotnik Jože Simčič iz Clevelanda. Kot salezijanec je bival v župniji sv. Vida v Clevelandu in bil povezan z mnogimi izseljenskim Slovenci. Pri njih je zbiral darove za našo cerkev. Ob tej priliki je prinesel lep dar za cerkev – skupaj 22.000 $.« To leto, pa tudi naslednje so se začeli številni obiski v tujino, povezani s prinašanjem darov za cerkev: Stuttgart – Rohr, Dunaj, Jennersdorf, München.

Doma je opozoril na težave novinar Družine, prof. Jože Zadravec, SDB s člankom Radenci v zagati: »Ganljivo je, kar povedo ljudje, ki spremljajo gradnjo radenskega svetišča. Omarjeva Tinka, višja ekonomistka, spremlja to dogajanje od vsega začetka: ‘Občudujem vzdržljivost župnika Levsteka, ki se je pred več leti podal na romarsko pot – od vrat do vrat, od urada do urada, da bi priberačil vsa potrebna dovoljenja. O tem priča gora spisov v župnijskem arhivu. Kar mislim si, kaj bodo zanamci rekli o vsem tem. Koliko korakov je moral narediti, koliko noči prebedeti, da bi končno uresničil zamisel o prepotrebnem bogoslužnem prostoru.’ Naključje je hotelo, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano prav v tednu pred praznikom Marije Pomočnice. Načrti so že izdelani čakali tega ugodnega trenutka. Po zahtevi občinskih organov smo se vdali – zgradili smo tudi zaklonišče, čeprav ga nobena delovna organizacija ni na tem področju naredila. Sprejeli smo – v dodatno finančno obremenitev. Ko bo sila, se bodo

Škof se pripravlja na vzidavanje listine

Slavja se je udeležil tudi gospod Jože Simčič, dobrotnik iz Clevelanda – prvi z leve

47

Po slavju so farani pripravili pogostitev za vse

Cerkev je začela rasti

sem zatekli mnogi občani. Bilo bi pošteno, da bi tudi širša družbena skupnost, nakazala svojo konkretno pomoč – in to sedaj, ko se objekt gradi.« Mariborski škof dr. Franc Kramberger pa je ponovno poslal vsem župnijam priporočilo za nabirke. Denar je pritekal, pojavljali pa so se tudi izjemni dobrotniki, kot je bil podjetnik gospod Kellenberg iz Wartenburga, ki je za novo cerkev daroval vso steklo. Na žalost pa je umrl, preden je bila cerkev posvečena.

Delo pri gradnji cerkve pa se je spet zavleklo zaradi gradnje dodatne dvorane, do česar je prišlo po skoraj zabavnem naključju. »Kako je prišlo do zamisli gradnje dvorane? Zaradi talne vode je bilo treba celotno cerkev dvigniti za ca 2 metra. Ko je bila blagoslovitev temeljnega kamna, so člani ŽPS prosili arhitekta Blaža, naj pod cerkvijo naredi načrt za grobnico, kjer bi bil pokopan njihov župnik, ki gradi cerkev.

Ko sem zvedel, kaj nameravajo člani ŽPS, sem rekel Blažu, da naj res naredi načrt, pa ne za grobnico, ampak za dvorano. In tako je tudi bilo.«

48

1985 – 1100-le tnica smr ti sv 00-letnica smrti sv.. Me Mettoda; župnik se odpr A in K anado odpraavi v ZD ZDA Kanado Novoletni nagovor gospoda Levsteka naznanja »prioritete«: » Začenjamo novo leto 1985. To leto je Metodovo leto, ker bomo letos obhajali 1100. obletnico njegove smrti. Zato naj bi bilo letošnje leto spodbuda, da bomo v nas samih in tudi v naših družinah utrjevali vero, ki sta jo našim prednikom posredovala sv.

Ciril in Metod.

Naša župnija ima v tem letu veliko nalogo, da zgradi cerkev na čast sv.

Cirilu in Metodu. Medtem, ko bomo gradili vidno svetišče, mora v nas rasti trdna zgradba nevidnega svetišča vere. Čim večja bo v tem letu naša vera, upanje in medsebojna ljubezen, tem lažje bo rasla in se urejevala naša cerkev.

Gotovo moramo biti Bogu hvaležni, da smo v preteklem letu začeli z gradnjo nove cerkve. Izredno lepa slovesnost je bila blagoslovitev temeljnega kamna. Ne sme nas ta slovesnost uspavati, ker je to šele začetek gradnje… Mi, ki sedaj gradimo cerkev, smo lahko ponosni, da bomo zgradili cerkev za bodoče rodove, za bodoča stoletja.«

Gospod Franc Levstek in Mirko Žerjav pri gospodu Alojzu Hribšku v Fairfieldu

V nadaljevanju se zahvaljuje faranom in vsem drugim dobrotnikom, ki so prispevali, da je prišlo tako daleč, zlasti poudarja veliko pomoč in tesno sodelovanje z župnijo Stuttgart Rohr. Brez zapletov pa tudi to leto ni šlo. Starejši se spominjamo, kako smo »uvažali« potrebne stvari iz Avstrije na obmejne prepustnice in če je bilo kaj večjega, si že moral imeti celo skupino ljudi, ki je šla s tabo. Na obmejne prepustnice so farani uvažali tudi baker za cerkev, pa tudi tokrat so nastale težave – malo smešne, malo žalostne: »Začeli smo z organizacijo uvoza bakra na obmejne prepustnice. Verniki so se izredno lepo odzvali, tudi tisti, ki ne hodijo redno k maši. Po nekaj srečnih prehodih in uvozih se je zataknilo. Na meji so ugotovili, da gre za cerkev. Začeli so ljudi zasliševati in jim prepovedovati. Pogumni so jim ostro odgovarjali, da uvažajo zase, ker je 49

Obisk pri družini Ščap v Fairfieldu

cerkev prav tako njihova ali še bolj kot pa župnikova. Začeli so jim groziti. Ko je carinik naredil dolg zasliševalni zapisnik, mu je učiteljica Marica Purnomo začela ugovarjati, kje ima zakonsko podlago. Carinik je zahteval, da podpiše zapisnik.

Vzela ga je in vpričo njega raztrgala. Vsega skupaj je do tedaj že 105 vernikov uvozilo baker. Prepovedali so nadaljnji uvoz. V ozadju je bila komunistična partija.« Poleg številnih zapletov je postajalo vedno bolj naporno tudi pridobivanje denarja, zato je radenski župnik začel razmišljati o naših izseljencih v Ameriki, ki bi lahko priskočili na pomoč. In kot mož dejanja se je s sobratom župnikom in »čarovnikom« Mirkom Žerjavom na pobudo Alojza Hribška, župnika v Fairfieldu, odpravil na pot. V New Yorku ju je pričakal gospod Hribšek in pri slovenskih družinah sta doživela izjemen sprejem – zanju sta zlasti lepo skrbela zakonca Višinski, gospa je namreč izhajala iz kapelske župnije. Obiskala sta številne družine in številna srečanja, čarovnik Mirko pa je uprizarjal svoje predstave. Večina slovenskih družin je bila iz Prekmurja. Potovanje se je nadaljevalo v Cleveland k sobratu Jožetu Simčiču, kjer sta ostala dva tedna. Čas je prav tako minil v obiskovanju in zbiranju denarja za novo cerkev. Pomagali so tako družine kakor tamkajšnji duhovniki, le z nekim skopuškim sobratom ni šlo, kljub vsemu prigovarjanju ni hotel »stisniti« ničesar: »Nekaj posebnega je bil obisk pri bivšem salezijancu, bivšem župniku v Hamiltonu, živečemu v Clevelandu. Jože Simčič se je po telefonu komaj dogovoril za obisk. Upal je, da bo kaj ‘padlo’, ker je bilo znano, da ima veliko prihrankov. Jože Simčič in Mirko Žerjav, njegov rojak iz Blok, sta mu zelo ‘pihala’ na dušo, naj bi kaj dal. Da bi se malo omehčal, sem mu pripovedoval, s kakšno težavo sem leta 1948 šel iz Ljubljane na Bloke na pogreb njegove mame. Nič ni zaleglo. Govoril je, da se ne splača zidati cerkve, ker bodo že čez leto dni prišli Rusi prav preko Radenec in vse uničili kot prerokuje Nostrodamus. Govoril je o zaklonišču, ki ga bo moral zidati zadaj za hišo. Ko se nismo dali ugnati, je obljubil, da bo pozneje sam prinesel svoj dar k sv. Vidu. Toda to se ni zgodilo.« Na vrsto je prišel Chicago – seveda sta obiskala dobrotnico Angelo Hozian, pa Franca Tivadarja iz kapelske župnije ter zakonca Kelenc. Ljubeznivo so ju sprejeli v slovenskih Brezjah v Lemontu, kjer je pokopan dr. Gregorij 50

Rožman. Tu sta obiskala ugledno družino Mirka Hozjana iz Prekmurja. Sledil je Hamilton s salezijansko skupnostjo, kjer so ju lepo sprejeli in sta ostala kar mesec dni: »V času mojega bivanja v Hamiltonu je bila tam birma in lepa slovesnost prvega sv. obhajila. Župnik Franc Slobodnik je svojim vernikom razdelil kuverte, da so v kuvertah prinašali darove za našo novo cerkev.

Občudoval sem v tej slovenski župniji zelo živo versko življenje, veliko sodelovanje s strani župljanov ter razgibano društveno življenje. K živemu farnemu življenju veliko pripomorejo razne bratovščine. Izdajajo tudi tedenski župnijski list ‘Vestnik’. V njem je tudi sproti obveščal o najinem prihodu in bivanju v njihovi župniji.« S članicami ženske lige v Torontu – med prvimi so začele zbirati za novo cerkev

Mirko Žerjav in Franc Levstek z družino Višinski pred odhodom iz Amerike – med njima župnik, gospod Slobodnik iz Hamiltona

Iz Hamiltona je pot vodila v Kanado, v Toronto in druga mesta, kjer živijo Slovenci, v Misisiagui tudi župnikov sorodnik Jože Bartol. Z njim sta obiskala pristave, na katerih se poleti odvija versko in kulturno življenje naših rojakov.

Vsi obiski so bili lepi, pa tudi uspešni – župnik je na svojem potovanju nabral 25.000 $. Največ so prispevali sobratje v Hamiltonu.

Doma je šla gradnja proti drugemu delu – notranji ureditvi. Iskati je bilo treba mojstre in se pogajati z njimi, kar je bilo včasih zelo mučno, drugi so 51

Farani so se po župnikovi vrnitvi spomnili 35-letnice njegovega posvečenja

se spet lepo izkazali. Pri tem župnik posebej pohvali domače: mizarja Jožeta Irgoliča, prevoznika Jakoba Klemenčiča ter njegova svaka Branka Kolbla in Mirka Jelena. Zatikalo se je tudi pri nadzornem inženirju, tako da je tudi nadzor večkrat moral opraviti arhitekt Slapšak, pa tudi sicer se gradbeno podjetje ni izkazalo najbolje.

1986 – veliki dogodek tik pr ed vr ati pred vrati Naznanil ga je župnik v oznanilih ob novem letu: »Naša župnija ima tudi v novem letu veliko nalogo, da nadaljuje z gradnjo svetišča. Čim bolj se bomo trudili za vero in ljubezen do evharističnega Jezusa, tem lažje bo šlo pri nadaljnji gradnji naše nove cerkve.

Ko se oziroma nazaj, moramo biti Bogu in dobrotnikom hvaležni, da smo z našo cerkvijo prišli tako daleč, kot je. Če pomislimo na vse mogoče težave, sicer mnoge širši javnosti neznane, da ne omenjam ekonomske krize, inflacije, podražitve, smo res lahko Bogu hvaležni za vse, kar se je naredilo. Upajmo, da so najhujše težave že za nami, čeprav jih tudi v bodoče ne bo manjkalo.

Danes drugega ne morem kot vsem dobrotnikom izreči prisrčen Bog plačaj! So posamezniki in družine v naši župniji, ki veliko žrtvujejo od svoje skromne plače ali pokojnine. Še posebna zahvala gre dobrotniku iz Wartenberga, ki je daroval vsa okna v strehi v vrednosti 300 starih milijonov. Mnogi dobrotniki se zanimajo, kdaj bo posvetitev nove cerkve. Sporočili smo jim, da ne v tem letu, pač pa upamo za 10. obletnico ustanovitve naše župnije, to je leta 1987.« Živčne napetosti in stresi pa so župniku načeli tudi zdravje, dobil je čir na dvanajsterniku in moral na zdravljenje v Rogaško Slatino. Po vrnitvi pa spet stari problemi: težave z obrtniki, neprijazna administracija…, a z božjo pomočjo se je vendarle vse reševalo, podpora dobrotnikov pa tudi ni usahnila – kot na primer znanega glasbenega ustvarjalca Primoža Ramovša, ki je svoj dar pošiljal 52

redno vsak mesec! Jože Zadravec je ponovno vabil na pomoč s člankom v Družini – Bodo tja našli pot? – daljši pogovor z župnikom in farani, ki sicer res govori o problemih, pa tudi o zaupanju, saj kjer je Bog graditelj, ne more iti narobe.

In res ni šlo. Župnik Lojze Hribšek je dalje zbiral v Ameriki, iz Belgije je poslal pomoč don Karel Kozina, rojak, duhovnik vzhodnega obreda. Fedor Hanžekovič je brezplačno naredil izkop za elektriko in vodo. Sobrat Ciril Jerič je s pomočjo Viktorja Zmazka naredil relief sv. Cirila in Metoda iz vlitega betona.

V vasi Boračeva so v celoti obnovili vaško kapelo.

V tistem poletju so opravili še dvodnevno romanje z izletom. Ob koncu poletja pa so zvedeli, da odhaja priljubljeni kaplan Lojze Zupan za župnika v Goriče pri Golniku, v Radencih pa ga je nadomestil novomašnik Franc Brečko.

Dobili pa so tudi mednarodni obisk: »V tistem tednu, 27. 8. so nas obiskali salezijanski profesorji in profesorice HMP iz cele Evrope, ki so imeli tiste dni simpozij v Mariboru. Pripravili smo jim »prleško« malico. Med temi je bilo nekaj dobrotnikov naše nove cerkve. Postregli smo jim na hodniku ob novi cerkvi. Ko smo ljudem priporočili, če bi kaj prinesli, so se odzvali proti vsakemu pričakovanju. Nanesli so vsemogoče jedače in pijače. Razumljivo, da so odhajali zelo zadovoljni.«

Prvo obhajilo

Uspešno se je končala akcija pobiranja denarja za nove zvonove, ko so dobili posebno dovoljenje in so lahko prvič pobirali po domovih. Najbolj uspešen pri tem je bil Viktor Zmazek, ki je poznal vse in so ga vsi imeli radi. Za mali zvon pa so prispevali prijatelji iz župnije Stuttgart – Rohr.

53

Jasličarji pred kapelico

Drugič je prispel na zdravljenje v Radence nadškof Cechini. Obiskala sta ga škofa dr. Franc Kramberger in dr. Jožef Smej. Župnik je vse tri povabil na posvetitev, saj je bil datum že določen: 5. julij 1987, ko župnija praznuje farno žegnanje.

Le 98 7– Letto 1198 987 posv e tit ev no ve cer kv e sv posve tite nov cerkv kve sv.. Cirila in Me Mettoda V začetku tega, tako pomembnega leta so v oznanilih lahko prebrali: »Naša župnija mora z velikim zaupanjem in veseljem stopati v novo leto. V tem letu bomo obhajali 10. obletnico naše župnije. Smo še vedno v Evharističnem letu. Pred nami je birmansko leto. Vse to vabi k duhovni poglobitvi. Če bomo duhovno pripravljeni, bomo doživeli višek leta, ko bo na Ciril-Metodovo nedeljo 5. julija posvečena naša nova cerkev. Če pomislimo, koliko se je naredilo v zadnjih dveh letih in pol, gremo lahko z velikim zaupanjem v zadnje mesece dokončevanja cerkve. Zadnje čase so nas razveselili s svojim darom nekateri naši farani, ki so do sedaj samo čakali in opazovali in jih je najbrž ganila požrtvovalnost drugih…«

Zvonove je iz Žalca pripeljal član ŽPS Jakob Klemenčič 30. 3. 1987

54

Tretjega maja se je ob blagoslovitvi zvonov zbralo več tisoč ljudi

Zvonove je blagoslovil pomožni škof dr. Jožef Smej – maziljenje

Posvetitve nove cerkve pa ni dočakala marljiva župnijska gospodinja Ančka Kristan, ki je umrla sredi hude zime v mesecu januarju. Pokopali so jo na Kapeli, na pogreb pa niso mogli priti številni duhovniki, ki so jo dobro poznali pa tudi ne sorodniki s Koroške, predvsem zaradi visokega snega, ki je povzročal hude ovire.

V nedeljo, 3. maja ob treh popoldne pa so že lahko blagoslovili nove zvonove. Ob tej priložnosti se je zbralo izredno veliko ljudi, zvonove pa je blagoslovil dr. Jožef Smej, pomožni škof. Ob tej priložnosti in tudi poznejših so prodajali majhne glinast zvončke z napisom Cerkev svetega Cirila in Metoda.

Pred blagoslovitvijo pa je gospod Mirko Žerjav vodil uspešno duhovno pripravo.

Prišlo je tudi do dolgo pričakovanega obiska občinskih mož. Beseda je tekla o cesti mimo cerkve, o mrliških vežicah in zaklonišču. Strinjali so se, da je zaklonišče namenjeno vsem, pomoči pa niso obljubili.

Pred posvetitvijo pa se je dogajalo še marsikaj: v Radencih je nastopil slovenski oktet Zvon iz župnije Fairfield gospoda Alojza Hribška. Birma je potekala že v novi cerkvi. Duhovna priprava na birmo je potekala obenem s pripravo na posvetitev. Vse, kar je bilo potrebno za posvečenje, je skrbno pripravil gospod Stane Okorn: »Zelo lepo je bilo pripravljeno v soboto zvečer 55

Skupaj sta zapela radenski in kapelski pevski zbor

Zadnje somaševanje v kapeli – gospod Stane Okorn, SDB pripravlja župnijo na birmo in posvečenje

pred posvečenjem ‘bedenje’. Najprej je bila maša, nato bogoslužno bedenje ob branju sv. pisma, petju in pričevanjih. Arh. Blaž je navzočim razložil, zakaj si je zamislil tako cerkev, kot jo imamo. Najbolj ganljivo je bilo, ko so sredi cerkve okoli velike mize sedeli zastopniki vseh stanov, v rokah imeli rožni venec iz dolge vrvi in vsak je zmolil desetko rožnega venca. Ob tem pa povedal razlago tiste desetke. Na koncu je dr. Ivan Kos, zdravnik, doživeto recitiral pesnitev o oltarju. Čeprav je bilo v hrvaškem jeziku, so verniki doživeto sprejemali.« In končno je prišel dolgo pričakovan dan, ko je dr. Franc Kramberger posvetil novo cerkev: » Dočakali smo dan posvečenja nove cerkve, 5. julij 1987.

Slovesnost posvečenja je bila popoldne, da se je lahko zbralo več duhovnikov.

Veseli smo bili naših dobrotnikov. Iz župnije Stuttgart – Rohr je prišel celi avtobus s svojim župnikom. Iz Fairfielda tudi nekaj dobrotnikov z g. Lojzetom Hribškom.

Veseli smo bili navzočnosti avstrijskega provinciala, naših sobratov gospodov Celarja, Žerdina, Pintariča, inšpektorja in mnogih drugih.

Vsa župnija se je zganila. Skoraj ni bilo farana, ki ne bi na nek način sodeloval. Izredno veliko dobrot, pijače in peciva so farani prinesli. Že prej smo se s člani ŽPS in mladinci dogovorili, kdo bo skrbel za kakšno stvar.

56

V cerkvi je slovesnost izredno lepo potekala. Zasluge pri tem ima tudi kanonik dr. Stanko Lipovšek, ki je razlagal celotni obred. Zunaj cerkve je bilo gotovo za dve ali tri cerkve ljudi. Da bi tudi ti lahko spremljali bogoslužje, sta bila zunaj postavljena dva televizorja.

Vsi navzoči so bili po slovesnosti pogoščeni s pecivom in pijačo. Za povabljene goste je bila pripravljena večerja v gozdičku pri ‘Lovcu’ v Boračevi.

Poleg duhovnikov, inženirjev, gradbenikov, obrtnikov in posameznih dobrotnikov so bili navzoči gostje iz Stuttgarta- Rohra, en avtobus vernikov iz Gorič s svojim župnikom Lojzetom Zupanom. Vsega skupaj je bilo več kot sto gostov. Večerja je potekala v izredno lepem vzdušju. Namenoma nisem hotel povabiti nikogar od občinskih mož, niti iz Zdravilišča. Z njihove strani so bile do tedaj le težave in nasprotovanja.

Za lepo vzdušje gre velika zahvala cerkvenemu pevskemu zboru in nekaterim članom ŽPS. Veliko vzdušje se je zavleklo v pozno v noč, skoraj do jutra.

Ob našem prazniku posvečenja so poleg verskih listov poročali tudi ‘Delo’, ‘Večer’, pomurski ‘Vestnik’ in ‘Radenski vestnik’.« O poteku posvetitve pa je izšel tudi obširen članek v Družini (19. 10.

1987), ki ga je prispeval prof. Jože Zadravec. Navajamo odlomke:

Birma je bila 27. junija že v novi cerkvi

Nova cerkev čaka na posvetitev

57

Duhovniki

Ministranti

»Ta hiša je veselje za božje ljudstvo po besedah apostola: ‘Vi ste božja zgradba, tempelj Svetega Duha, ker božji Duh prebiva v vas.’ Natančno nas je o tem poučil škof Smej v svojem nagovoru: ‘Kropljenje in maziljenje sten cerkve nas spominja, da smo tudi mi posvečeni tempelj s krstom, birmo in drugimi zakramenti; spodbuja nas, da si s strahom in trepetom prizadevamo za svoje zveličanje. K našemu zveličanju nam bo pomagala tudi ta stavba, kajti v njej bomo poslušali božjo besedo, …, skupaj molili, prejemali zakramente ter obhajali evharistično daritev.’

V tem pomenljivem posvetilnem obredu so se vrstile molitve, maziljenje daritvenega oltarja in cerkvenih sten, kropljenje, litanije vseh svetnikov, zborovsko in ljudsko petje. Zbrano občestvo je nazorno doživelo, da je stavba posvečena in trajno izročena bogoslužnim namenom, da je kraj nepreklicno izročen Bogu. Vsem, ki se bodo tu zbirali, bo hkrati spodbuda za upanje, ‘da nam Bog pripravlja novo nebo in novo zemljo’, spodbuda za vero in ljubezen že tu na zemlji, spodbuda za medsebojno sožitje… …Iz Stuttgarta je prišlo 60 gostov iz župnije sv. Družine. Vodil jih je njihov župnik Josef Lemen. V pozdravnem nagovoru je med drugim dejal: ‘Veseli nas, da smo pri bremenu gradnje tudi prispevali sredstva za gradbene kamne 58

in da vam tudi danes ob posvetitvi lahko izročimo večji prispevek v denarju.

Pozdravljajo vas tudi naš škof Jurij Moser, škofijski generalni vikar prelat Mülbacher, ravnatelj škofijske dobrodelne organizacije Caritas Rieder. Tu je navzočih tudi 60 naših župljanov kot znamenje naše povezanosti z vami. Tako smo zgradili most od Stuttgarta do Radenec, ostanimo povezani med seboj…

Bralca – Ivan Kolbl, Valerija Klemenčič

Začetek posvečenja – ob škofu dr. Krambergerju dr. Stanko Lipovšek in dr. Marjan Turnšek

Naša želja je, da bi ta lepa cerkev ostala duhovno središče vaše župnije, od koder prihaja k vam blagoslov upanja, veselja in božjega varstva.? Nemški gostje so te želje potrdili z lepo pesmijo – hvalnico božji hiši…. …Triurno srečanje v cerkvi je sklenil škof Kramberger. Zahvalil se je vsem, ki so pomagali graditi to cerkev. Projektantu, ki je v arhitektoniko cerkve položil ne le svoje umetniške prvine, temveč tudi svojo globoko religiozno naravnanost. ‘V kraju, ki ga slovenski narod označuje s tremi srci, je svetišče, kjer si bodo ljudje krepili in poglabljali tri najlepše odlike: vero, upanje in ljubezen.’ Vsem se je prisrčno zahvalil, tudi vodstvu Krajevne skupnosti, ki je s svojimi pristanki omogočila ta sveti hram.« Dneve in tedne po tem velikem dogodku so dneve in tedne prihajali številni obiskovalci, včasih po več avtobusov na dan, poroča hramba. Dela pa 59

V imenu faranov se zahvaljuje Tinka Omar

Arhitekt Blaž Slapšak sprejema priznanje

Farani so spet pripravili mnogo dobrot

so se nadaljevala, saj je še veliko manjkalo do končne selitve. Vselitvena komisija je tudi ugotovila vse mogoče pomanjkljivosti. Kljub delu ali pa prav zaradi tega se člani ŽPS s pevskim spet poveselili na romanju k Novi Štifti pri Ribnici, prav tako so opravili farno romanje na Ptujsko goro.

60

Zahvala škofu in darilo: tri srca – vera, upanje, ljubezen

Nato se je delo nadaljevalo in že je prišel božični čas. Božična devetdnevnica v novi cerkvi je bila še bolj obiskana, kaplan Franc Brečko je navdušil otroke, da so naredili jaslice.

Le 988 – Lett o 11988 vi cer kvi v no cerkvi novi

»Maše v božičnih praznikih so bile izredno obiskane. Spraševali smo se, kje so bili ti ljudje, ko še ni bilo nove cerkve. Prva ‘polnočnica’ ob osmih zvečer in pa prava polnočnica so bile zelo obiskane. Cerkev je bila obakrat nabito polna.

Pri obeh mašah je župnik delil koledarčke in vsakemu stisnil roko. To so doživetja, izrazi hvaležnosti Bogu in faranom, ki jih človek ne bo mogel nikoli pozabiti.«, piše gospod Levstek na začetku novega, obetajočega leta. To leto je bilo polno različnih dogodkov: domači mizar Irgolič je naredil 100 prenosnih zložljivi stolov, po načrtih arhitekta Blaža Slapšaka so začeli opremljati zakristijo, uredili so avtomatiko za ogrevanje, dokončevali so kleparska dela, Ciril Jerič je klesal relief Marije Pomočnice…

Občestvo pa je z veseljem pričakovalo velikonočne praznike, ki jih bo lahko dostojno opravljalo v novi cerkvi. »Cvetna nedelja s procesijo, pri kateri so otroci nosili zelenje in prepevali, je bila najlepši uvod v veliki teden. Ker je v novi cerkvi zelo primeren prostor okoli oltarja, smo povabili dvanajst ‘apostolov’, ki jim je župnik umil noge. Po maši smo imeli z njimi večerjo. Za starčke je bilo to enkratno doživetje.« Pa naštejmo še nekaj drugih pomembnih dogodkov: radenski farani so se v Krki na Koroškem udeležili srečanja treh dežel, na katero je prišel tudi papež Janez Pavel II., prvo obletnico posvetitve so praznovali s slovesnim bogoslužjem, ki ga je ob farnem žegnanju vodil novi inšpektor Stanislav Hočevar v spremstvu domačega župnika, več drugih duhovnikov in dobrotnika Štefana Pintariča iz Švice. Sredi julija je bilo v novi cerkvi ekumensko srečanje, ki ga je vsako leto organiziral profesor Janežič. Sodelovala sta pravoslavni župnik in 61

evangeličanski pastor. V tem letu so začeli prodajati razglednice s fotografijami cerkve, ki jih je naredil domači fotograf Dani Mauko. Študent akademije za likovno umetnost Mitja Stanek je po predlogi na pročelju naredil relief sv. Cirila in Metoda. Podaljšali so kor, ker je bil premajhen za vse pevce. Asfaltirali so cesto, ki pelje mimo cerkve, da je ne bi že takoj na začetku razžiral prah. Najbolj žalosten dogodek tega leta pa je bila smrt Viktorja Zmazka: »V jeseni je na hitro zbolel naš dobri požrtvovalni faran Viktor Zmazek, član ŽPS in dober cerkveni pevec. Bolezen je hitro napredovala. Prvo adventno nedeljo so se v njegovi sobi zbrali vsi pevci. Tam sem maševal. Pri polni zavesti je spremljal mašo in sprejel zakramente. Po maši se je od vsakega pevca posebej poslovil. Nismo mogli verjeti, da je že drugi dan umrl. Tako tesno sva bila povezana, da ne bi mogel voditi pogreba. Prosil sem g. inšpektorja Stanka Hočevarja, da je prišel iz Ljubljane, da je vodil pogrebno bogoslužje. S tem je dal tudi priznanje za nesebično delo pokojnemu. Izredno velika udeležba na pogrebu je bil dokaz, kako so ga vsi spoštovali.« A kot bi vedel, je še pred svojo boleznijo poskrbel za most preko boračevskega potoka, ki so ga končali po njegovi smrti. Ključavničarska dela sta brezplačno opravila Milan Kralj in Ivek Šoštarič, ostalo pa farani.

Tole fotografijo radenske mladine so poslali v pobrateno župnijo Stuttgart-Rohr

Le 989 – Letto 11989 zlat ar la Ceglarja, dobro tnik ona zlataa maša K Kar arla dobrotnik tnikaa iz Hamilt Hamiltona Leto se začenja optimistično: »Iz novoletnih oznanil je čutiti veliko optimizma za novo leto. Človek prihaja do prepričanja, da je veliko bolj modro vernike navduševati kot pa kregati. To je bilo še posebno važno za nežne štajerske duše. Obisk nedeljske maše rase. V preteklem letu je bilo deset tisoč več obhajil kot prejšnje leto. Lahko smo veseli, ker se dviga barometer verskega življenja v župniji.

62

Kmalu po novem letu je bil izbran novi ŽPS. Večina je bila starih članov, le nekaj novih. Po veliki noči, na 3. v. nedeljo, je prišel kanonik Vili Pangerl, voditelj pastoralne službe v škofiji, imel mašo, med mašo razdelil imenovanja članom ŽPS. Po maši je bila seja ŽPS skupaj s kanonikom.

Na škofiji bo v tem letu škofijski zbor. Za pastoralno področje Pomurja je bila izbrana naša članica Tinka Omar, ki bo sodelovala na tem zboru.« Pa tudi drugod je šlo na bolje, pripoveduje župnik, saj so tako civilna oblast kot razne organizacije začele na cerkev gledati z drugačnimi očmi. Lovska družina je dala lep denarni prispevek za ureditev okolice cerkve, kulturna skupnost dohodek koncerta za nove orgle, vrtnarija Radenske je na svoje stroške uredila okolico cerkve, le sadike in grmičevje je plačala župnija. Prijateljska župnija Stuttgart – Rohr je zbirala denar za nove orgle – in ko so imeli birmo, so za birmovalca povabili škofa dr. Jožefa Smeja, spremljal pa ga je domači župnik – ob tej priložnosti so spet prispevali precej denarja za radensko cerkev.

Prvo obhajilo – ob domačem župniku duhovnika brata Kranjc

Za farno žegnanje so povabili prof. Staneta Okorna, ki se je ob posvetitvi cerkve veliko žrtvoval. Vernike je opozoril na korenine vere in kulture, ki pri nas izhajata iz poslanstva sv. Cirila in Metoda. Navzoč je bil tudi dobrotnik, salezijanski duhovnik Štefan Pintarič, ki se je velikokrat zdravil v Radencih in nikoli ni prihajal praznih rok. Prihajali so tudi drugi. »Zadnjo nedeljo v juliju smo imeli zlato mašo našega velikega dobrotnika, salezijanca Karla Ceglarja iz Hamiltona. Z njim je obhajal zlato mašo tudi sobrat Martin Maroša, ki je bil duhovni pomočnik pri Kapeli. Povabili smo g. inšpektorja Hočevarja, da je pridigal. Somaševal je tudi brat zlatomašnika Ludvik Ceglar, Pintarič, Žerjav in domači župnik. Že ob tej priliki je domači župnik napovedal in povabil, da bo prihodnje leto imel pri nas slovesnost zlate maše Štefan Pintarič. Naslednji dan je bilo pri nas srečanje župnijskih gospodinj iz cele škofije. Z duhovniki vred se je zbralo 250 gospodinj. Somaševanje in pridigo je imel škof dr. Kramberger. V uvodu sem gospodinje pozdravil in povedal kratko zgodovino nove cerkve. Za vse je bilo kosilo v restavraciji ‘Vikend’. Med kosilom je bilo lepo vzdušje. Svoje pesmi je recitiral tudi g. Ludvik Ceglar.« 63

Zlata maša gospoda Karla Ceglarja – dobrotnika iz Hamiltona in Martina Maroša, na fotografiji so še gospod Stanko Cegler (prvi z leve), desno pa zlatomašnika, gospodje Stanislav Hočevar, Ignac Kustec in Franc Levstek

V tem letu pa smrt spet ni počivala. Jeseni je umrl član ŽPS Jakob Bračko, tudi eden tistih, ki se niso nikoli branili dela pri cerkvi – po poklicu je bil vodovodni inštalater in je naredil veliko koristnega.

To je bilo tudi leto, ko je bil Božič prvič dela prost dan. Pred Božičem je v cerkvi nastopil Slovenski oktet s prof. Hubertom Bergantom, zaigral je na sposojenih orglah župnika Jožeta Urbaneka s Svetinj. Župnijo je spet obiskal gospod Žerdin iz Celovca, ki je za cerkev prav tako posredoval veliko darov.

Opravilo pa se je tudi veliko praktičnega in koristnega: dvorano pred cerkvijo so v celoti uredili, prav tako dve učilnici na galerijah, pripravili 40 novih stolov za cerkve, uredili dve spovednici, v cerkvi namestili dodatne radiatorje, elektrificirali zvonove in še kaj… Pri tem so se spet izkazali domači obrtniki: mizar Jože Irgolič, pleskarja Jakob Zemljič in Drago Padovnik in vodovodni inštalater Franc Jakopec.

Potem pa, zaključuje župnik, bo treba misliti na misijon.

Le 990 – Letto 11990 v znamen ju pripr jon – zzelo elo pestro in živ ahno znamenju pripraav na misi misijon živahno Da bi birma pustila globljo sled in bi bili birmanci bolje pripravljeni, so se to leto skupaj z botri in starši že marca udeležili srečanja z birmovalcem škofom dr. Jožefom Smejem. Srečanja so se udeležili tudi veroukarji, prvoobhajanci in drugi župnijski sodelavci, vsaka skupina pa se je škofu posebej predstavila. Delo z birmanci je na primer zastopnica birmanskih družin razložila takole: »Srečujemo se vsak drugi teden in moram povedati, da komaj čakam petka ali sobote, ko se spet dobimo. To niso klasične ure verouka, pač pa srečanja, kjer se med seboj spoznavamo, tudi kaj zapojemo, si kaj lepega povemo. Skušamo spoznati, da nismo sami, pač pa, da so okrog nas še drugi, ki so morda potrebni naše besede in pomoči. Živeti skupaj, biti drug do drugega pozoren, je v današnjem tempu življenja že prava umetnost. Če bomo s temi srečanji dosegli vsaj to, da si pri srečanju na cesti ne bomo tujci, smo nekaj naredili.« 64

Škof pa ni mogel mimo priznanja in pohvale vsem župnijskim sodelavcem.

Cvetna nedelja, še opozarja gospod Levstek, je bila to leto pomembna tudi v narodnem pogledu – to nedeljo so bile naše prve demokratične volitve.

Celo leto pa so bili posvečeni pripravam na misijon – tako v duhovnem kot v zunanjem, vidnem smislu. Župnik je faranom tako priporočil obnovo vaških kapel in znamenj: temeljito so obnovili kapelico s križem v Turjancih, kapelico v Rihtarovcih in kapelico v Radencih ob Kapelski cesti.

A ker brez neprijetnosti nikoli ne gre, so se pojavile tudi to leto: nekdo je ukradel denar iz nabiralnikov v kapelici in cerkvi, nepridipravi so v zvonik napisali, da bodo cerkev razstrelili in nekdo je s kamnom razbil veliko šipo na cerkvenih vratih, nekdo se je znesel nad plezalkami, ki so jih zasadili ob zunanjih betonskih stenah in jim porezal korenine.

V juniju je Radence obiskal inšpektor Stanko Hočevar. Prišel je z vrhovnega zbora v Rimu, da bi povedal, kaj pričakuje družba od salezijanskih župnij. Razpravljali da so o vzgoji mladih za vero. Tudi v radenski župniji naj bi začeli s tipično salezijanskim načinom – to so oratoriji.

Ob farnem žegnanju so praznovali zlato mašo velikega dobrotnika Štefana Pintariča – slovesnost je bila domača, ljubeča in prisrčna.

V tem letu je bil postavljen tudi vitraž nad oltarjem. Motiv sta domislila arhitekt Blaž Slapšak in slikar Ciril Jerič. Osrednja podoba predstavlja Kristusovo velikonočno skrivnost: trpljenje, smrt in vstajenje. Na desni sta upodobljena zavetnika, sveti Ciril in Metod, na levi strani vidimo bl. A.M. Slomška, Friderika Barago, don Boska, Dominika Savia in Marijo Mazzarello z mladino. Blagoslovili so ga na Martinovo nedeljo. To slavje je bilo združeno s štiridesetletnico župnikovega posvečenja – kar za en avtobus je bilo njegovih sorodnikov, piše, na koncu se je pri slovesnem kosilu zbralo 120 ljudi.

Kronika vsako leto poroča tudi o kakšnem žalostnem dogodku: v tem letu je umrl organist in pevovodja Rudi Lilek. Pevski zbor je prevzel novi kapelski župnik Drago Gačnik.

V adventu pa se je pričela še bolj intenzivna priprava na misijon, pod geslom Nova cerkev – novo občestvo. Že na prvem srečanju so izvedeli, da bodo

Franc Levstek, dr. Jožef Smej, družina dobrotnika Franca Matjašeca in inšpektor Stanislav Hočevar

65

Zlata maša gospoda Štefana Pintariča, ki je iz Švice pomagal radenski cerkvi

Domači župnik praznuje 40 let duhovništva tudi s sestro in bratom

v naslednjem letu v Radence prišli misijonarji Tone Ciglar, Ciril Slapšak in Janez Potočnik. Pripravili in natisnili so tudi posebno molitev za uspeh misijona za vse družine. Namen misijona pa je bil izražen v sporočilu: dobri kristjani naj postanejo še boljši, taki, ki bodo znali nagovoriti tudi obrobne, drugoverne in neverne. Da bi izvedeli za misijon tudi tisti, ki v cerkev ne hodijo, so začeli izdajati farni list Izviri in še posebej misijonsko sporočilo. Organizirali so različne skupine, ki so se nato skupaj pripravljale: predšolski otroci, šolarji, pošolska mladina, ministranti, poročeni, ovdoveli, pevski zbor, ŽPS, bolniki in ostareli, molilci, pedagoško in zdravstveno osebje.

Le 99 1Letto 1199 991le jona in le pr ememb lett o misi misijona lett o sspr prememb V začetku leta je priprava na misijon potekala še bolj intenzivno, in sicer na vseh ravneh, voditelji posameznih skupin so s svojimi člani razpravljali o perečih verskih in vzgojnih vprašanjih in svoje predloge sproti pošiljali voditelju misijona Tonetu Ciglarju. Pedagogi in zdravstveni delavci so pripravili srečanje z dr. Jožetom 66

Magdičem in dr. Antonom Trstenjakom. S pripravo na misijon pa se je ta tudi že začel: »Misijon sam v tednu pred cvetno nedeljo je bil samo nadaljevanje večmesečne priprave in njen višek. Začetek sam na tiho nedeljo je bil zelo slovesen ob veliki udeležbi vernikov. Za začetek smo blagoslovili nov misijonski križ, delo kiparja Draga Koširja iz Jelovca pri Sodražici. Križ je ves čas misijona in v velikem tednu stal ob oltarju. Župnik je misijonarjem izročil posebne misijonske križe.

Misijonarji so pred misijonskim križem izrekli svojo prisego.

Misijon sam je v glavnem potekal tako, kot potekajo običajno misijoni.

Zjutraj je bila vsak dan maša in govor za vse. Po maši vsakokrat skupna molitev z misijonarji pred misijonskim križem. Zvečer pred mašo je bila polurna adoracija pred izpostavljenim Najsvetejšim, nato maša in govor za vse. Po večerni maši je bilo vsak dan srečanje ene ali pa tudi več skupin.« Posebno skrb pa so v času misijona namenili tudi mladini; otroci so se vsako popoldne od treh do šestih zbirali v oratoriju, zaposleni so bili s petjem, molitvijo, igrami in ročnimi deli. Na temo Nova cerkev – novo občestvo so pisali, risali, šivali, sestavljali voščilnice… in na koncu vse razstavili. Zelo lepa je bila otroška maša, združena s proslavo materinskega dne. Vodila sta jih misijonar Janez Potočnik in salezijanski klerik Rudi Tisl z desetimi voditelji posameznih skupin.

Predstavitev misijonarjev Cirila Slapšaka, Toneta Ciglarja, Janeza Potočnika

Radenski zdravniki z dr. Antonom Trstenjakom

67

Zaključek misijona na cvetno nedeljo, poroča kronika, je bil veličasten.

Okoli 1000 udeležencev se je v procesiji od kapelice, kjer je bil blagoslov oljčnih vejic in zelenja, napotilo proti cerkvi, kjer je bil slovesen zaključek misijona z vsemi tremi misijonarji.

Misijon, kot lahko razberemo iz kronike, pa je bil tudi vrhunec in zaključek delovanja župnika Franca Levsteka v Radencih. Zdravstveno stanje se mu je začelo slabšati, verjetno tudi zaradi velikih naporov prejšnjih let. Zato je svojemu inšpektorju predlagal, naj v Radence pošlje mlajšo moč – najbolj primeren se mu je zdel eden od misijonarjev – Ciril Slapšak. Tej želji so ugodili, Ciril Slapšak je kmalu prišel v Radence, za kaplana pa Drago Gačnik. Kapelsko župnijo je prevzel Janko Novak, sam gospod Levstek pa je še nekaj časa ostal v

Veličastna procesija na cvetno nedeljo

Radencih za duhovno pomoč. Od farnega občestva se je poslovil v nedeljo, 4. avgusta: »Mnogi že veste, da bo v naši župniji zamenjava. Prišel bo novi župnik in kaplan. Kaplan, g. Vinko bo odšel za župnika v Ljubljano na Kodeljevo. Ta župnija mi je zelo pri srcu. Pred 32-imi leti sem jo ‘ustanovil’. Potem sem s e spomnil vseh dogodkov od začetka mojega bivanja pa tudi vseh dobrotnikov.

In zaključil: ‘Ko se oziram nazaj na moje 12- letno župnikovanje, se spominjam mnogih lepih trenutkov, ki sem jih preživel z vami. Počutil sem se vašega in želim, da bi bilo še naprej tako, dokler bom med vami’.« Z novim šolskim letom sta oba nova duhovnika uspešno začela svoje dušnopastirsko poslanstvo, gospod Levstek pa, kot piše, je mislil, da bo ostal v Radencih vse življenje. Božja volja pa je bila drugačna – neprijazne govorice so mu zagrenile življenje in povzročile drugačno odločitev: sklenil je Radence zapustiti. Sprejel je novo službo v župniji Trstenik, kjer je tudi dom za salezijanske bolnike. In tako se je poslovil še enkrat, čeprav je mislil oditi«na tiho«: »Prvotno sem mislil, da bi kar ‘na tiho’ odšel. Vendar bi najbrž na ta način prizadel dobre farane, vsaj nekatere. In tako je bilo ‘uradno’ slovo drugo nedeljo v avgustu 1992. Šele ob slovesu sem spoznal, kako tesno sem bil povezan z večino faranov. Nič čudnega, če se je orosilo oko meni in drugim. Posebno ganljivo je bilo slovo od župnika Cirila, s katerim sem bil povezan že od njegove mladosti.

68

Vesel sem bil simboličnih darov, ki me spremljajo v novi župniji: križ; gobelin, ki predstavlja močvirje (na takem je zrasla nova cerkev) in pa oljnata slika nove cerkve. Simbolično je bilo tudi to, da mi je sliko nove cerkve pred oltarjem izročil župan Občine Gornja Radgona, ki je bil nekdaj načelnik urbanizma v občini in je moral podpisovati odločbe, da se cerkev v Radencih ne sme zidati.

Kakor že mnogokrat so tudi ob tej priliki dobri farani, pevci, člani ŽPS in mladinci pripravili po maši pravo ljudsko rajanje.

Zadnji mesec mojega bivanja v župniji, to je bilo v juliju 1992, mi bosta ostala v trajnem spominu dva dogodka. Za farno žegnanje je bila blagoslovitev novih orgel. Že nekaj let prej smo resno mislili na orgle, prvotno na elektronske, pozneje pa na klasične. Veliki dobrotniki so bili zopet farani pobratimske župnije Stuttgart – Rohr. Prvič po mnogih letih se je zganila tudi ‘Radenska’ in dala lep prispevek za orgle. Prvotno je bilo rečeno, da bodo dali 30.000 DEM. Ker so izplačali v dinarjih in prav takrat je bila velika inflacija, je to dejansko znašalo precej manj.

Sredi julija 1992 je bilo radijsko snemanje maše, ki so jo neposredno prenašali po radiu Maribor in na ljubljanskem tretjem programu. V veliko zadoščenje mi je bilo, da sem za konec mojega bivanja v Radencih vodil to mašo.

Znan je stari pregovor: ‘Kdor dela, ta greši.’ Jaz pa mislim, da še bolj greši tisti, ki nič ne dela. Karkoli sem zagrešil v trinajstih letih mojega bivanja v Radencih, naj mi Bog odpusti.« Tako se zaključuje dolga zgodba radenske župnije, cerkve in njenega graditelja, župnika Franca Levsteka, ki se ga mnogi njegovi farani še spominjajo s spoštovanjem, ljubeznijo in ponosom in je med njimi vedno dobrodošel, saj je

Farna zavetnika sv. Cirila in Metoda je v reliefu upodobil slikar Ciril Jerič

69

v teh letih daroval zanje in za cerkev vse svoje moči in sposobnosti in razpel skoraj na čudežen način velikansko podporno mrežo ljudi čez Slovenijo, Evropo pa vse tja do Amerike, dovolj trdno, da je na njeni površini zrasla nova cerkev.

A naš graditelj je gotovo imel ob sebi pomoč višjega Graditelja, našega Gospoda, ki je na začetku govoril Mojzesu: Reci Izraelovim sinovom, naj pobirajo zame prispevek; od vsakogar, ki ga njegovo srce k temu nagiba, vzemite zame prispevek! To pa naj bo prispevek, ki ga jemljite od njih; zlato, srebro, bron, višnjev in rdeč škrlat, karmesin, tančica in kozja dlaka; rdečebarvne ovnove kože, tahaševe kože in nérodovino, olje na svetilnico, dišave pa mazilno olje in dišeče kadilo, oniksovi kamni in dragi kamni za vdelavanje v naramnik in naprsnik.

Naredé naj mi svetišče, da bom prebival v njihovi sredi. Natančno po tem, kakor ti pokažem, po vzorcu svetega šotora in po vzorcu vse njegove oprave, tako naredite!

In nastalo je svetišče

Pripravila: Bea Baboš Logar

70

Gradili smo hišo Gospodovo

Prič evan ja Priče anja Gr adili smo hišo Gradili Gos podo vo Gospodo podov

PRIČEV ANJ A PRIČEVANJ ANJA Trideset let – v kratkem človeškem življenju dolga doba, v življenju ljudstva komaj kratek preblisk in vendar za povezavo med včeraj in danes velikega pomena. In prav to povezavo bi radi osvetlili v teh nekaj stavkih tisti, ki so bili takrat, pred tridesetimi leti, priča ustanovitve nove radenske župnije. Težko bi takrat verjeli, da se bo kaj takega res zgodilo, še težje, da bi se v Radencih kdaj gradila in izgradila cerkev, saj takratni režim ni bil naklonjen Cerkvi in veri in eden »pomembnih« političnih veljakov je dejal: »Dokler bom jaz živ v Radencih ne bo cerkve.« Pa cerkev stoji in bo stala, tega moža pa že dolgo ni več na zemlji. Potreba in želja po nekem duhovnem središču je bila tako velika, da jo je bilo skoraj nemogoče prezreti in takratna cerkvena oblast je sledila tej potrebi ter leta 1977 ustanovila novo radensko župnijo, ki se je izločila iz matične kapelske fare, priključila pa še delček radgonske župnije. Kaj in kako so to doživljali ljudje takrat in kaj čutijo sedaj, vam bodo v naslednjih izpovedih kar sami povedali.

71

Tink a Omar inka

Prič evan ja Priče anja Gr adili smo hišo Gos podo vo Gradili Gospodo podov

72

Radenci so bili takrat v polnem razcvetu, mineralna voda, ki »pribublja« iz globin zemlje tod okrog, se je kar sama prodajala, v kraj so se priseljevale vedno nove in nove mlade družine, ki so tu pri treh srcih našle svoj košček kruha. Gradili so se bloki in stanovanjske hiše, rojevali so se otroci, zgradili so nov vrtec. Kraj je zaživel. Toda nekaj je manjkalo. Ljudje so začutili, da to ni dovolj, da ni dovolj samo stanovanje, ampak je najprej potreben dom, začutili so žejo po neki drugačni vodi, po izviru žive vode. Začutili so, da ni dovolj samo kos kruha za lačna usta, ampak in predvsem kruh, ki bi človeka tudi duhovno nasitil. Iz te potrebe in želje se je najprej porodila ideja o ustanovitvi župnije in hitro potem tudi še o gradnji nove cerkve. Priseljenci kraja Radenci namreč nismo več vedeli, v katero župnijo sodimo. V domačih župnijah, od koder smo prišli, nekako nismo več našli svojega prostora, v matično kapelsko župnijo pa se zaradi oddaljenosti ali nepoznavanja nismo uspeli, nismo mogli ali se nismo želeli vključiti. To so prav dobro opazile takratne cerkvene strukture in sam Bog je bil tisti, ki je usklajeval njihove ideje in naše želje, da je prišlo do njihove uresničitve. Rodila se je nova župnija, zrasla je nova cerkev in kdor je le želel, je lahko našel v farnem občestvu svoje mesto in uresničitev svojih sanj.

Počasi a vztrajno so se ob duhovnem vodstvu naših župnikov in kaplanov oblikovale razne skupine. Ne bom jih naštevala, da slučajno katere ne izpustim. Ni pa manjkalo zanesenjakov, ki so bili gonilna sila takih malih občestev, in ki so stali ob bok g. Levsteku, pa najsi je šlo za fizična dela, za pobiranje finančnih sredstev ali morda samo za moralno oporo.

Leta so tekla, v župniji se je zvrstilo kar nekaj župnikov in kaplanov in prav preko teh vrstic bi se rada prav vsem zahvalila, da so vztrajali ob nas Prlekih in Prekmurcih, eni dalj časa, drugi manj, pač kakor jim je nalagala njihova pokorščina iti tja, kamor jih je pošiljal Gospodar žetve.

Letošnji jubilej je čas, ko moramo ugotoviti ali župnija še zdravo diha, a ji morda že malce ne pohaja

sapa. Če se tisti, ki smo sooblikovali versko življenje v takratni novorojeni župniji, danes počutimo morda že malo »betežne in stare«, pa to ne pomeni, da je taka tudi župnija. Res, da so obnove že potrebni cerkveni zidovi in streha, nikakor pa to ne sme veljati za versko življenje komaj tridesetletne župnije in njene župljane, saj za nami prihajajo nove generacije mladih, polnih moči in novih svežih idej in trideseta leta so pravzaprav nekaj najlepšega v življenju človeka, ali morda le še komaj začetek neke poti v zgodovini človeštva.

Marsikaj in zelo veliko se je v teh tridesetih letih spremenilo. Prešli smo iz stoletja v stoletje, celo več, iz tisočletja v tisočletje. Dobili smo svojo državo, bili smo priče propadu enoumja in rojstvu demokracije. Toda eno je res, vera je ostala ista in zato je na nas velika naloga in odgovornost, da pokažemo na Sveto pismo, kot na besedo življenja, ki ji ni primere. Zato imamo v letošnjem letu Svetega pisma priložnosti več kot dovolj, samo treba je vzeti to knjigo vseh knjig iz police in malo pobrisati z nje prah.

Lahko bi še naštevala dogodke in dejavnosti, ki so potrjevali, da je župnija živela, in da tudi pri tridesetih še zdravo diha. Toda za krepko zdravje je kljub temu dobro, da odpremo okno in se naužijemo svežega zraka, da prevetrimo svojega duha z zakramenti in se prepustimo utripu treh src: Vere, Upanja in Ljubezni.

Tinka Omar

73

Blaž Slapšak

Šo ajvišjega Šottor N Najvišjega

74

Pri gradnji radenske cerkve od začetka pa do konca se je zvrstilo veliko dogodkov, ki sestavljajo zgodbo o uspehu, katerega kreatorji so bili ljudje z veliko poguma in veliko hotenj. Odločeni so bili udejanjiti farno skupnost in dodati tej skupnosti središčno obeležje – farno cerkev.

Rad bi ob tem jubileju nanizal nekaj utrinkov iz tistega časa, ko se je rojevala ta velika zgodba. Moji prvi stiki z najzaslužnejšo osebo pri nastajanju vsega v Radencih – z gospodom Levstekom, izvirajo še iz moje rane mladosti. Kot kaplan v mojem domačem kraju me je usmerjal v dobro, tudi v eventuelno mašništvo. Pa ni bilo nič iz tega. Pot me je vodila v študij arhitekture. Takrat mi je rekel, nič hudega, boš pa cerkve zidal. Nisem si predstavljal, da se bo to kdaj uresničilo, kljub tihi želji imeti tako priložnost in kljub večkratnim sodelovanjem pri natečajih za načrtovanje sakralnih objektov po Sloveniji. Tiha želja se je uresničila ob ustanovitvi radenske fare, ko se je porodila misel o gradnji.

Osemdeseta leta niso bila naklonjena gradnji cerkva. Nenaklonjenost oblasti glede dovoljenj, pomanjkanje denarja, velika inflacija, pa še kakšno nagajanje bi se našlo, bi bilo dovolj, da bi marsikdo obupal. Seveda za g. Levsteka in še koga to ni veljalo, vera v uspeh in božjo pomoč jih je gnala naprej.

V tistem času mi je zaupal načrtovanje cerkvenega objekta z vsem dodatnim programom. Bil sem počaščen, pa tudi vznemirjen kljub več kot desetletnemu projektantskemu delu, kajti projektiranje cerkve je nekaj posebnega za vsakega arhitekta. To je čast in odgovornost za projektanta, saj je pričakovanje farnega občestva zelo veliko.

Začel sem s prvo varianto idejne zasnove. Bila je konceptualno zamišljena kot sestav dveh delov: sakralnega in didaktičnega. Izkazala se je kot dobra zasnova, široko sprejeta od ljudi in arhitekturne stroke.

Zasnova je upoštevala tudi že prej določen celoten finančni obseg izgradnje, ki bi ga fara še zmogla. Spoznanje o tem, da je med načrtovanjem inflacija neusmiljeno delovala in na koncu podrla tudi vse sprejete zamisli, je bilo porazno. Potrebno je bilo začeti na novo

z manjšim objektom, vendar z enakim programom prostorov. Zgodilo se je enako kot s prvo varianto, sledila je tretja pa četrta. Peti poskus je končno postal podlaga za pridobitev vseh potrebnih dovoljenj in izdelavo glavnega projekta.

Cerkveni objekt ni nekakšna modifikacija javnih zgradb poslovnega ali stanovanjskega značaja. Izražati mora svojo duhovno poklicanost posebno navznoter, kar pomeni: poseben akcent in razmerje do vsakega obiskovalca, ki ga navdihne, da začuti božjo razpoloženjskost in božjo bližino. Tu v Radencih je že narava nakazala podobo te bližine – izvir zdravilne vode. Torej naj bo v cerkvi analogna podoba – izvir žive vode, pomoč in tolažba vsakemu, posebno strtemu in pozabljenemu. Navzven pa naj izraža podobo, ki jasno nakazuje božje bivališče, torej – Šotor Najvišjega.

Med projektiranjem je bilo nekaj sprememb in usklajevanj z zahtevami soglasij, posebno pa z zahtevo glede zaklonišča, ki je bilo takrat obvezno. Njegova masivnost in zahtevani nivo tal nad nivojem stoletne vode bližnjega potoka sta terjala dvig vsega objekta, čeprav bi bila postavitev nižje ekonomičnejša. Slaba stran je imela tudi pozitivnejšo. Postavitev cerkve na »vzpetino« je povzročila njeno vidnejšo spoznavnost in kljub manjšemu obsegu podobo impozantnosti, pred objektom samim pa naknadno dograditev večje dvorane, kar je bilo smiselno in racionalno. Izredni trenutek je bil blagoslovitev temeljnega kamna, prvo svečano bogoslužje na mestu bodoče cerkve, dogodek, ki se je vtisnil v srce vsem faranom.

Gradnja je napredovala in z njo povezanost ljudi v fari. Čutila se je pripadnost fari, z njo je raslo navdušenje in odločenost gradnjo izpeljati do konca.

Spomnim se skrbi g. župnika, ki je vedno pokazal optimizem in izredno iznajdljivost pri vedno premajhnih finančnih sredstvih, spomnim pa se tudi mnogih faranov, ki so pokazali veliko požrtvovalnosti pri oskrbi z materiali, ki jih pri nas takrat ni bilo ali pa so bili dragi. To je bil čas velikodušnosti, darovanj in tudi precej zastonjskega dela. Spoznal sem, da jih je vodila ena misel – delamo za našo cerkev.

Končno je zadonela pesem radosti in zahvale Bogu ob dokončanju gradnje in njena blagoslovitev. To je bil res trenutek vzhičenosti, veselja in ponosa za vse, posebno še za tiste, ki so se žrtvovali in zaželjeno dosegli. Opravljeno je bilo glavno delo. Sledilo je dopolnjevanje prezbiterija, postavitev orgel in nekaj kasneje zaključek zvonika. Tako je dobila cerkev dokončno podobo, kot je bilo v načrtih predvideno.

Vsak konec je lep in navdušujoč, če je uspešen. Razumljivo je, da je v meni nekaj trepetalo, ko je nastajalo tisto, kar sem nekaj let nosil v mislih in srcu. Trudil sem se po najboljših močeh, ne za slavo ali dobro plačilo, ampak za zadovoljstvo vseh faranov. Da bi začutili in vzeli to cerkev za svojo in bili ponosni nanjo.

Spomin na radensko faro tudi po 20-ih letih ni usahnil. Čutim, da sem povezan s tem krajem in ljudmi, s katerimi sem se dolgo družil. Stkale so se prijateljske vezi, ki bodo trdne do konca naših dni. Zato jim izrekam iskrene čestitke ob tem jubileju, ko bodo ponovno začutili tisti veliki dan, dan radosti in uspeha izpred 20 let.

Blaž Slapšak, univ. dipl. inž. arh.

75

Lo jz e Zupan Lojz jze

Med nami je bil tudi pril jubl jeni kkaplan aplan priljubl jubljeni Lo jz e Zupan Lojz jze

76

Takoj, ko sem prišel v Radence, se mi je globoko vtisnilo v spomin in srce, da sem bil zelo lepo sprejet. To mi je dalo krila, da sem poletel po župniji in se kmalu dotaknil src tako mladih kakor starejših.

Zrasel iz dolenjskih korenin sem s Prleki hitro našel veliko skupnega, predvsem z njihovo domačnostjo in gostoljubnostjo. Še posebej dobro sem se počutil med mladimi in otroki pri verouku.

Kmalu potem, ko sem že krepko prijel za delo v župniji, sem z veseljem sodeloval pri ustanavljanju mešanega pevskega zbora in si prizadeval, da bi uspeval v lepem petju in prijateljstvu. Ne zaman. Z zadovoljstvom sem sprejel vabilo na praznovanje njegovega srebrnega jubileja. Na žalost nekaterih dobrih pevcev nisem več videl, ker so odšli v večnost, drugi pa so kar žareli od zadovoljstva, da so zmogli 25 let s petjem zvesto služiti Bogu pri bogoslužju in povzdigniti druge cerkvene, krajevne ali pogrebne slovesnosti.

Poleg otrok, mladine in pevcev, so bili moja posebna ljubezen bolniki. Takrat še slutil nisem, da bom tudi na novi župniji v Goričah poslan k bolnikom v bolnišnici Golnik. Zdaj teče že 21 leto, v katerem pa me Gospodar pošilja v nov vinograd na Rudnik pri Ljubljani. Kjerkoli že bom, bolnike bom imel rad in razumem njihovo trpljenje, saj sem sam že večkrat visel med življenjem in smrtjo.

Vidite, zopet moram jemati slovo. Še vedno pa živi v meni grenak spomin na tisti 24. avgust 1986, ko sem se s težkim srcem poslovil od vas, prijaznih Prlekov, ker ste se mi, ponavljam za Simonom Gregorčičem, priljubili. Enako pri srcu so mi bili tudi Prekmurci, vdani in zvesti Cerkvi in duhovniku. Župnija je najprej duhovna skupnost. Za Radence lahko rečem, da je bila živa. Ta živost se je kazala tudi v premajhni Anini kapelici v zdraviliškem parku in potem v odločitvi, da bi začeli graditi novo cerkev. Čeprav sem, na eni strani, občudoval zavzeto sodelovanje med župnikom g. Francem Levstekom in

vsemi farani, ko se je bilo treba v tistih časih še posebej »znajti«, pa sem na drugi strani, zaradi njegove odsotnosti, ko je zbiral potrebna sredstva, pogosto moral biti kaplan in župnik. Vendar pa ni bilo tako hudo, saj sta mi rade volje na pomoč priskočili katehistinja Kristina Bajzek in gospodinja Ančka Kristan, obe ženi blagega spomina. Tudi, če smo si bili precej različni, smo ubrano skupaj živeli in delovali, pač zato, ker smo se znali drug v drugega vživeti.

Pa da bralci ne bi dobili vtisa, da sem v Radencih samo delal, naj vam povem, da sem imel čas tudi za moje veselje z »zafci«, čeprav je bilo z njimi tudi delo. Kosil sem travo. Nekoč sem ravno na cerkveni praznik kosil, ko je e, mimogrede prišel na obisk v župnišče g. škof Smej. »To pa ni zat zate, e,« se je obregnil e, ni zame, ob kosca. »N »Ne, zame,« sem odvrnil. »Za zafce je! je!« In na licu mesta sem dobil odvezo. Za mano so pustili samo enega zajca. Ko je prišel novi kaplan, mu je velikodušno natrosil hrane za cel mesec. Pa bi zajec očitno raje jedel vsak dan sproti in sveže, saj mu je kmalu pobrisal. Muce, ki sem jih tudi imel rad, pa so »tragično« preminevale, razen edinega mačka, ki je šel z menoj v Goriče in bil tam ustreljen. Zdaj moja mucka Pika in nemška ovčarka Ruta živita v varnejšem in prijaznejšem okolju in mi delata veliko veselje. Le tega želim tudi vsem vam, ki boste to brali in se me kako drugače spominjate, veselja torej, ki izhaja iz vere, iz zvestobe radenski župniji, iz prijateljstva z ljudmi in iz sožitja z naravo.

77

V ikt or Zmaz ek iktor Zmazek

Spomin na V ikt orja Zmazk iktorja Zmazkaa

78

Veliko lepih besed bi nam lahko o začetkih naše župnije in začetku gradnje cerkve v Radencih in poznejšem sodelovanju v cerkvenem občestvu povedal Viktor ZMAZEK, pa ga žal ni več med nami. Gospodar življenja ga je poklical k sebi, ko bi ga še vsi najbolj potrebovali. Pa si zato dovolimo sposoditi besede g.

Levsteka, ki v knjigi Z žuljavo roko do skorjice kruha, ki jo je izdalo Kulturno umetniško društvo Bubla Radenci, takole pravi o njem.

Ko sem bil župnik na Kapeli, z Viktorjem nisem imel posebnih stikov. Ko pa sem prišel v Radence za župnika, sem kmalu spoznal Viktorja in njegovo družino. Takrat je bil Viktor direktor lesnega podjetja Marles v Boračevi. Kljub temu, da je imel pomembno službo, se je kmalu vključil v župnijsko življenje nove župnije in postal tudi član prvega ustanovljenega župnijskega sveta.

Ko je stopil v pokoj, je še bolj sodeloval v župnijskem življenju in pri gradnji cerkve, ne samo z nasveti ampak tudi s fizičnim delom. Jeseni 1981 smo, na pobudo novega kaplana Lojzeta Zupana, začeli ustanavljati cerkveni pevski zbor. Med prvimi pevci se je pridružil Viktor in ostal v njem vse do svoje smrti.

Viktor je bil mojster v vseh stvareh. Ko je novi župniji nekdo podaril star, pokvarjen harmonij, ga je Viktor mojstrsko popravil, mu naredil novo ohišje, da je še mnoga leta služil svojemu namenu.

Ves čas gradnje se je zanimal za vsa tekoča dela. Marsikaj nam je svetoval. Njemu sem lahko zaupal najbolj delikatne stvari, zlasti ko je šlo za finance.

Svojo mojstrsko mizarsko veščino je pokazal, ko je delal kalup za kip sv. Cirila in Metoda. Pod vodstvom umetnika, slikarja salezijanca Cirila Jeriča, sta ulila reliefno podob sv. Cirila in Metoda, ki krasi pročelje naše cerkve. Na podoben način sta izdelala kalup za reliefno podobo Marije Pomočnice – zdravje bolnikov, ki visi na steni za oltarjem.

Zelo pogumno se je Viktor izkazal pri aferi uvoza bakra iz Avstrije. Baker je bil namreč v Avstriji

za polovico cenejši, če si ga uvozil na maloobmejno prepustnico brez carine.

Viktor je nagovarjal tiste, ki so hodili k maši, da so se vključili v to akcijo. Po nekaj srečnih prehodih se je zataknilo. Na meji so ugotovili, da gre za cerkev, zato so začeli ljudi zasliševati in jim prepovedali uvoz. Vsi do zadnjega so se junaško držali. Ugovarjali so, da cerkev ni župnikova, ampak njihova. Prav Viktor je dal vsem močno moralno podporo, tudi meni, ko so me zaradi tega klicali na občino v Radgono na zagovor. Pogumno je stopil v obrambo cerkve.

Ko se je cerkev bližala posvetitvi, smo si želeli, da bi cerkev dobila sedeže in nove zvonove. Spet je bil Viktor tisti, ki je pomagal, da smo pri podjetju Marles Ljutomer po zelo ugodni ceni nabavili lepe tapecirane sedeže.

In Viktor spet duša akcije za pobiranje prispevkov za nabavo novih zvonov. Ker je bil zelo spoštovan mož in je najbolj poznal vse Radenčane, naj so bili takega ali drugačnega nazora, je prispevke pobiral kar sam.

In naj omenim še en dogodek v povezavi z Viktorjem. Znal se je vsakemu približati. Neki domačin se je srečal s kaplanom Lojzetom. Ker ga ni poznal, se je norčeval iz njega in ga žalil. Čez nekaj dni je Viktor srečal tega moža. Povedal mu je, kdo je bil tisti, ki ga je tako grdo napadel. Povedal mu je, da je to radenski kaplan in mu naročil, da se mu opraviči. In res. Čez nekaj dni je ta mož prodal več domačih zajcev in ves denar kot opravičilo prinesel kaplanu za novo cerkev.

Ob priliki posvetitve nove cerkve sv. Cirila in Metoda je škof dr.

Kramberger izročil Viktorju posebno priznanje in diplomo za požrtvovalno delo v župniji.

Leto dni po posvetitvi je Viktor zbolel. Prvo adventno nedeljo, leta 1988, sem v njegovi bolniški sobi skupaj s pevci opravil sveto mašo in Viktor se je poslovil od tuzemskega življenja. Množica pogrebcev je bila zgovoren dokaz, kako so Viktorja spoštovali in hkrati najlepše priznanje za njegovo nesebično delo in pokončno držo v krščanskem življenju.

79

Jolank a Kr an jc Jolanka Kran anjc 80

Jolank Jolankaa KRANJC je bila članica pr vega župni js kega sv et a prv župnijs jsk sve Ob praznovanjih velikih okroglih obletnic se človek najbolj spomni, kakšen je bil začetek. Spomin se vrača v čas, ko se je vse skupaj začelo.

V Radence sem prišla zelo mlada, s šestnajstimi leti, iz župnije Tišina, ki mi je bila domača in cerkve, kjer sem imela svoj prostor. Bilo je vse lepo in prav, dokler se nisem poročila in prišla živet v Radence za stalno. Spomnim se, da mi je večkrat prišlo na misel, kam sedaj duhovno spadam. Na Kapelo? V župnijsko cerkev sv. Magdalene; kje v cerkvi je moj prostor? Ali pa naj ostanem v župniji, iz katere sem prišla. Ob rojstvu otroka sem se spraševala, kje naj bo krščen. Še pozneje, kje naj gre k prvemu sv. obhajilu, kam k

birmi? In ob tragičnem trenutku, smrti ljubljene osebe - moža, kje naj bo njegov poslednji dom? Tako so s takimi mislimi potekala leta. Vedno bolj sem si želela, da bi tudi mi v Radencih imeli svojo župnijo, kjer bi imeli vsi, ki smo se v Radence priselili iz različnih župnij, tudi svoje duhovne vodje in svoj prostor, kamor bi se lahko zatekali v trenutkih žalosti in preizkušenj, pa tudi v trenutkih veselja.

Po dolgih letih naporov se je zgodilo. Ustanovljena je bila župnija Radenci, vendar brez cerkve, samo z majhno kapelico sv. Ane v zdraviliškem parku. Z velikim veseljem smo sprejeli prvega župnika g. Levsteka, on sam pa se je verjetno počutil obupno, saj v Radencih ni imel strehe nad glavo. Toda z njegovo dobro voljo in z zaupanjem v božjo pomoč se je tudi to uredilo.

G. Levstek ni bil samo naš duhovni vodja, temveč tudi dober gospodar in organizator. Takoj je ustanovil župnijski svet in začel razmišljati o župnišču in gradnji nove cerkve.

Tudi sama sem bila med prvimi člani Župnijskega sveta in naše imenovanje je s posebno listino potrdil sam škof g. Maksimilijan Držečnik (priloga). Koliko poti je bilo potrebnih, koliko prošenj in koliko zavrnitev in večkrat tudi žalitev, preden je prišlo tako daleč, da so bila končno izdana vsa dovoljenja in urejeno zemljišče, na katerem sedaj stoji cerkev. Župnik g. Levstek se ni ničesar prestrašil. Pogumno je nadaljeval s svojim delom in vsa njegova prizadevanja so bila na koncu poplačana. Dovoljenja so bila, toda župnija je bila brez denarja. Upanje v božjo pomoč in pomoč župljanov je župnika hrabrilo, da se je podal prosit denar tudi preko meja naše domovine in celo preko luže.

Zamenjava v času njegove odsotnosti mu je bil g. Lojze Zupan, prvi radenski kaplan, ki smo ga sprejeli kot prijatelja in brata. Življenje za oba duhovnika ni bilo lahko, in združiti vernike iz različnih župnij v eno skupnost ni bilo enostavno. Toda z molitvijo, mašami in petjem v mali kapelici je tudi to uspelo. Postali smo ena družina in začeli graditi svoj skupni dom. Dobro se spominjam začetka gradnje, postavitve temeljnega kamna, kjer je že sodeloval novoustanovljeni mešani pevski zbor. Iz vsakih pevskih vaj, ki jih takrat ni bilo malo, smo si šli ogledat napredovanje gradnje. To so bili trenutki veselja in pričakovanja blagoslovitve nove cerkve.

Ob vseh teh spominih so pretekla leta. Takrat smo bili trideset, štirideset in več let mlajši, sedaj smo v jeseni svojega življenja. V srcu pa nosimo željo, da se mladi rod ne oddalji od cerkve, od vere v Boga. Boga potrebujemo v veselju in sreči, v žalosti in trpljenju, v bogastvu ali revščini, saj le On more izpolniti vsa naša pričakovanja. V molitvi Oče naš, ga prosimo za naš vsakdanji kruh in naj se vedno in povsod zgodi Njegova volja.

81

Ivica SStt olnik

Cer kv eni pe vski zbor Cerkv kveni pev je obogatil bogoslužje

82

Ko se kristjani zberemo k bogoslužju, postanemo vsi skoraj tudi pevci. Ravno skupno petje in molitev povezujeta ljudstvo med seboj, pokažeta edinost verujočih in njihovo povezanost do Boga in do bližnjega. Petje v cerkvi nam omogoča še bolj doživeto obhajanje svete maše.

Vsakemu človeku je Bog dal svoje darove: enemu dar dobrega govorjenja, drugemu razne umske in ročne spretnosti. Mene in vse moje prijatelje v pevskem zboru pa je obdaril s posebnim darom glasu in posluha za petje. Bogu hvala za ta dar. Na cerkvenem koru v rojstni župniji Apače sem začela prepevati leta 1960, ko sem zaključila osnovno šolo. Čez štiri leta sem se preselila v Gornjo Radgono, kjer se je začela moja prva delovna pot in se takoj vključila v mladinski pevski zbor župnije sv. Petra. Nepozabni ostajajo spomini na številna lepa doživetja ob druženju in prepevanju. Župnija sv. bratov Cirila in Metoda je bila ustanovljena leta 1977, cerkveni pevski zbor pa šele čez štiri leta (jeseni 1981). Veliko truda je tedaj vložil prvi kaplan v mladi radenski župniji g. Lojze Zupan, da je zbral 18 pevcev. Majhna kapelica v parku je bila tudi bogoslužni prostor. V Radencih smo se naselili ljudje iz bližnje in daljne okolice in se počasi privajali na novi kraj, tudi na novo župnijo, ki je bila res potrebna večje cerkve. Tako lahko rečem, da smo vsi skupaj rasli s to našo novo župnijo, od začetkov njenega nastajanja, do položitve temeljnega kamna 1. julija 1984, blagoslovitve novih zvonov, blagoslovitve nove cerkve 5. julija 1987, blagoslovitve novih orgel 5. julija 1992. Bile so še mnoge druge slovesnosti, poslavljali so se naši dušni pastirji, prihajali novi. Največje napore in žrtve za našo novo cerkev pa je vložil prvi župnik g.

Franc Levstek.

Prvi zborovodja je bil g. Martin Jurčak, tedaj župnik v Dokležovju, potem nas je osem let vodil g.

Rudi Lilek. Z žalostjo v srcih smo se od našega dragega in dobrega pevskega prijatelja in zborovodje poslovili avgusta 1990, ko je odšel prepevat v angelski zbor.

Spomin nanj v nas ne bo nikoli ugasnil. Vodenje zbora je jeseni leta 1990 prevzel tedanji kaplan g. Drago Gačnik, leta 1992 pa mlada študentka glasbe Felicita Heric, sedaj že profesorica za glasbo. S spoštovanjem se spominjamo tudi vseh pokojnih pevcev: Lizike Rožman, Malike Jaušovec, Viktorja Zmazka, Štefana Lukača, Jakoba Bračka, Zore Divjak. Nenadomestljivo mesto na koru ostaja za dolgoletnim pokojnim pevcem Milanom Kraljem.

Sedaj nam po tolikih letih prepevanja že vsem počasi »pešajo moči«. Število pevcev se krči in komaj še lahko govorimo o zboru. Ni več polnosti in blagoglasja. Želimo si pomladitve v pevskih vrstah. Prepričana sem, da ljubezen vse premore: premore premagati ovire, nasprotja, premore tudi velike žrtve.

In tedenske vaje so taka »žrtev«, pozneje poplačana z lepoto pesmi, ki seže v srce.

83

Jo golič Jožže Ir Irgolič

Pri gr adn ji je na vdušeno gradn adnji navdušeno sodelo val mizar sodelov Jo golič iz Šr at ovec Jožže Ir Irgolič Šrat ato

84

Naša vas je nekdaj, zdaj že pred več kot tridesetimi leti, spadala pod župnijo Gornja Radgona.

Moj prvi sin Jožek pa ni obiskoval verouka v G. Radgoni, ampak na Kapeli, ker so otroci iz Šratovcev obiskovali šolo v Radencih in so zato nekateri šli k verouku na Kapelo. Ob ustanovitvi nove župnije v Radencih pa je bila vas Šratovci priključena k radenski fari. S tem se seveda niso strinjali vsi vaščani naše vasi.

Mi smo g. Levsteka spoznali že na Kapeli, kjer je bil nekaj časa župnik. Prva leta po ustanovitvi župnije so naši otroci imeli verouk v kapelici v parku, kjer so se opravljale tudi svete maše. Zaradi otroškega živ-žava pa je bilo večkrat slišati tudi kake pripombe in pritožbe gostov. Potreba po prostorih za opravljanje verskih obredov in verouka je bila zelo pereča, zato smo bili zelo veseli, ko so salezijanci kupili hišo, ki še danes služi kot župnišče, kamor so potem preselili poučevanje verouka, in kamor se je preselil tudi g.

Levstek, ki je takrat že bil imenovan za našega župnika.

Prav on je znal vaščane Šratovcev tudi tako povezati, da so bili z odločitvijo o priključitvi naše vasi k radenski fari kar zadovoljni.

Ker sem bil mizar, in ker je g. Levstek to vedel, sem kar hitro dobil »delo« pri opremljanju bogoslužnega prostora v kapelici in tudi v župnišču. Najprej sem dobil naročilo za izdelavo miz in klopi za garažo v župnišču, za verouk in pozneje tudi za seje Župnijskega sveta. Verouk je poleg g. župnika poučevala še Kristina Bajzek, nekoliko pozneje pa je g. župnik dobil še pomoč g. Lojzeta Zupana, našega prvega kaplana.

Sam je imel namreč zelo veliko dela s pridobivanji dovoljenj in zbiranjem sredstev za začetek gradnje nove cerkve. Kaplan Lojze se je hitro vključil v pastoralno delo župnije in prav po njegovi zaslugi sem moral za kapelico narediti še spovednico in podstavek za Marijin kip. Kapelica v parku je tako zaživela, bilo je res lepo, toda bila je mnogo premajhna za vse, še posebno ob večjih praznikih.

Srečni smo bili ob novic, da so se stvari za začetek gradnje po več letih končno le premaknile in je bilo izdano lokacijsko in gradbeno dovoljenje. Sam Bog ve, koliko drobnih stvari je bilo potrebno poleg tistih velikih postoriti, da je lahko cerkev kot bogoslužni prostor zaživela. Kar nekaj takih del sem opravil sam, pozneje pa so mi pomagali tudi že moji sinovi, Jožek, Marjan in Robert.

Moje delo so cerkvena vrata, napušč okrog cerkve, omare v zgornjih predelih cerkve, več tapeciranih stolov in klopi, vsi zložljivi leseni stoli, razni klečalniki, podstavki za sveče, križi za razne priložnosti, prve jaslice, omarica za Najsvetejše in več nabiralnikov za darove. Tudi oprema zakristije je moje delo. Seveda je bilo potrebno za dostojno bivanje naših dušnih pastirjev urediti tudi župnišče.

V ta namen sem izdelal opremo za jedilnico – mizo in tapecirane stole, za kuhinjo pa novo kuhinjsko opremo.

Z g. Levstekom naju niso povezovale samo poslovne vezi, ampak sva se v teh letih tudi prijateljsko zbližala. Postal je pravi prijatelj naše družine. Sedaj ga že dolgo več ni v Radencih. Še vedno pa se rad vrača v te kraje in kadarkoli ga pot zanese tod mimo, se rad ustavi tudi pri nas.

85

Jo ajda Jožže V Vajda

Še vvedno edno zzelo elo lepi spomini na župnik aF vst ek župnika Frranca Le Lev stek ekaa

86

Med prve člane župnijskega pastoralnega sveta v naši župniji je bil ob njeni ustanovitvi imenovan Jože VAJDA, ki se časov pred več kot tridesetimi leti in same ustanovitve spominja takole: Našo matično župnijo Kapela so že takrat upravljali salezijanski duhovniki in dobro se spominjam g. Srake in g. Lebarja, še posebno pa mi je ostal v spominu g. Gusti Horvat, sedaj misijonar v Afriki.

Pravzaprav sem ga srečal v vojski, ko pa sem se vrnil, sva se ponovno srečala pri maši na Kapeli. Prijateljsko sva se objela in od takrat naprej sva postala »bratranca«. To prijateljstvo naju še vedno povezuje in še danes imava večkrat telefonske stike, čeprav sva zelo zelo daleč narazen.

Ustanovitev župnije Radenci v daljnjem letu 1977 je za nas vse pomenila velik preobrat. Razen majhne kapelice v parku, ki pa je bila last Zdravilišča Radenska, nismo imeli ničesar, ne župnišča, ne prostorov za verouk, ne cerkve. Smo pa v kapelici že imeli razne slovesnosti, prva obhajila, birme in proščenja ob prazniku sv. Ane, kateri je kapelica posvečena, in ob tej priložnosti smo povabili g. župnika k nam na kosilo, saj župnišča takrat še ni bilo. Ker sem bil takrat zaposlen kot gospodar vzdrževanja v Zdravilišču, sem v kapelici večkrat popravil peč za ogrevanje, da nas pozimi ni zeblo in postoril kaka druga vzdrževalna dela. Zelo mi je ostal v spominu dogodek, ko bi od prevrnjene goreče sveče v kapelici lahko prišlo do požara. Ko sem ponoči službeno šel skozi park na policijo, sem opazil, da v kapelici nekaj gori. Kapelica je bila zaklenjena, pa nam je priskočila na pomoč Hanika Budja, ki je imela ključ, ker je kapelico čistila in krasila. Jaz in še dva policista, ki sta prišla za mano, smo tako preprečili najhujše.

Pri začetkih za ustanovitev nove radenske župnije je sodeloval tudi g. Lebar, takrat župnik na Kapeli, ki je nekaj časa upravljal tudi novoustanovljeno župnijo Radenci, dokler ni bil za župnika imenovan g. Levstek. Ker sem takrat že imel svoj avto, sem g. Lebarja

večkrat zapeljal v Gornjo Radgono na občino, kjer je urejal stvari okrog odkupa zemljišča za gradnjo nove cerkve.

Ko smo dobili za župnika g. Levsteka, so se stvari okrog gradnje začele pospešeno odvijati in cerkev v Radencih je začela rasti. Sam sem pomagal kolikor je bilo v mojih močeh. Bil sem imenovan tudi v prvi župnijski pastoralni svet in se tudi aktivno vključil v obdelovanje župnijskega vinograda, ki ga je ob ustanovitvi nove župnije dobila radenska fara od matične kapelske fare.

Sodeloval sem vse od začetkov nove zasaditve pa do letošnjega leta, ko mi zdravstveno stanje tega več ne dopušča. Še vedno pa rad priskočim na pomoč pri raznih vzdrževalnih delih v hišici ob vinogradu. Tega je zdaj že mnogo let, vsi smo se postarali, z nami vred tudi gorice, ki so potrebne ponovne oživitve in obnove. Še vedno imam zelo lepe spomine na g. Levsteka, saj je bil za mene pravi poštenjak in mož trdnih odločitev in dela.

87

dr. Ivan Rihtarič

V spominu zgodovine

V spominu zgodo vine zgodovine POPIS PREBIV ALS T VA PREBIVALS ALST OLICE RADENC IN OK OKOLICE LET A 11880.

880.

LETA

V Avstroogrski monarhiji so bili popisi prebivalstva vsakih 10 let (1880, 1890, 1900 in 1910); popisali so kraj, število hiš, prebivalce po številu, spolu, veri in jeziku.

Kraj je bil imenovan praviloma dvojezično (slovensko-nemško) ter označen kot vas, trg ali mesto. Pri večini krajev so bili zapisani še tudi njegovi deli (npr. soseska, posamezne hiše, itd.). Kraj sam, večji, ali več manjših, je sestavljalo občino, več občin sodni okraj, več teh pa okrajno glavarstvo.

Glavarstva in nekatera mesta (s posebnim statutom) pa so sestavljala deželo (npr. Štajerska, Kranjska, itd.). Avstroogrska monarhija je bila sestavljena iz dežel v avstrijski polovici države ter iz komitatov in drugih delov v ogrski polovici države.

Oglejmo si primer za popis prebivalstva, ki je bil izveden 31.12.1880 leta za radensko okolico; v sodnem okraju Gornja

88

Radgona je bilo 3146 hiš z 12.367 prebivalci ( 5739 moških in 6628 žensk). V okraju je bilo 24 občin s 74 kraji.

Tabelarni prikaz radenske občine in okolice (1):

Po jeziku, ki je bil pokazatelj narodnostnega, kulturnega, pa tudi političnega stanja v času popisa, je bilo v sodnem okraju 11.9732 prebivalcev s slovenskim, 247 z nemškim ter 10 z drugim jezikom.

Radenska okolica je v sklopu prikazanih številk gornjeradgonskega sodnega okraja bila zastopana s 7 občinami (17 krajev), z le 5 protestanti (edini v sodnem okraju) ter z 32 nemškogovorečimi prebivalci od 247 v celotnem sodnem okraju. Nemško govoreči prebivalci so bili v 5 krajih:Radenci, Radenski Vrh,Boračeva, Mele ter Hrastje-Mota. Odločitev za katoliško vero je bila izrazita, saj je bilo le 6 protestantov (Veliki Janžev Vrh).

Vir: 1. ; Special Orts-Repertorium von Steiermark,Wien 1883, str.155 -159

89

dr. Jože Bajzek

Vzgoja srca 90

Vzgo ja Vzgoja srca Erik Erikaa tr ebu je nas po potr trebu ebuje Vzgojni utrinek ob nekem tragičnem dogodku

Zgodilo se je pred leti, zvečer okoli osme ure v nekem manjšem italijanskem mestu.

Erika, šestnajstletno dekle, se je bosa zapodila iz vile, v kateri je živela z očetom, ki upravlja podjetje, mamo, ki veliko dela na področju prostovoljnega socialnega dela in enajstletnim bratom. Sosedovim je vsa prestrašena naročila, da naj takoj pokličejo policijo. Ko je prišla policija, je povedala, da je oče odšel na mali nogomet s kolegi, med tem sta prišla dva zamaskirana tujca, ki sta hotela oropati vilo. Ubila sta ji mamo in enajstletnega brata, ona pa jim je zbežala in si rešila življenje.

Takoj se je začel lov za morilci. Vsa Italija je bila seznanjena s tem, da je bila Erikina mama 40-krat zabodena z nožem, brat pa kar 57-krat. Policiji pri raziskavi ni šlo v račun, od kod ta zverinska krutost ubijalcev.

Naslednji dan zaslišujejo tudi Eriko in njenega sedemnajstletnega fanta. Raziskovalni sodnik za nekaj časa pusti Eriko in njenega fanta sama. Med tem pa so, brez njune vednosti, pustili vključene kamere in mikrofone za prisluškovanje. V medsebojnem pogovoru se izdata, da sta bila ona dva izvajalca tako krutega dejanja.

Slučaj je za policijo zaključen. Toda za nas je slučaj »nepredvidljiv« in neraz-

ložjiv. Kako je mogoče so se spraševali mnogi, toda zadovoljivega odgovora in razlage ni našel nihče. Ne klasična psihiatrija ne sociološke analize ne morejo razložiti takšnega delikta. Ko za neko dejanje nimamo razlogov in razlage, je potrebno pogledati globlje v tistega, ki je dejanje storil. To nas lahko pripelje daleč, zelo daleč. Včasih to pomeni vrniti se na sam začetek, ko se usmerja življenje, kjer so nas učili vsega, a morda le tega ne, kako vzpostaviti zvezo med lastnim srcem in lastno pametjo, med razumom in vedenjem ter med čustvom in dejanjem. Te notranje povezave, ki človeka vzpostavijo kot človeka, se niso vzpostavile pri Eriki, med njimi ni bilo povezav. To je naš čas, čas ki nakazuje porušeno emotivno komunikacijo. Ali je mogoče, da lahko rastejo med nami otroci, ki so brez čustev, brez srca in brez vesti? Mlad človek, ki je zmožen dejanja, ki ni v soglasju z mislijo in misel ne z dejanjem. Kako se lahko izvrši tako dejanje, brez kakršnegakoli čustvenega odmeva? Mar danes otroci niso postali prevelika neznanka in uganka za starše? Je mogoče živeti in odraščati brez komunikacije?

Erika je prikupno mlado dekle, sposobna, prijazna in brihtna. Obiskovala je elitno privatno šolo, lahko bi rekli, da je imela idealno družino in vse pogoje za idealno odraščanje in zorenje. Pa vendar je moralo biti nekaj hudo narobe z Eriko, čeprav tega ni nihče opazil, in česar ne bi mogel nihče nikoli predvidevati.

Le onemoglo se sprašujemo, kako to, da tudi njena mama, ki se je tako angažirala na socialnem področju, ni mogla pomagati svoji hčerki v njeni duševni puščavi in stiski.

Zdaj vemo, da Erika predstavlja zlo, morda absolutno zlo, ki ga ne moremo razložiti.

Kaj naj storimo z Eriko?

Jo bomo poslali na grmado, jo bomo posadili na električni stol, ji bomo vbrizgnili smrtonosno dozo mamil, da se več ne bo zbudila v življenje, jo bomo izbrisali iz svojega spomina in vesti, ji bomo odpustili v božjem imenu, jo bomo spustili iz zapora po dvajsetih letih, kot predpisujejo zakoni?

V srednjem veku bi jo gotovo sežgali na grmadi, morda javno na trgu, da bi bilo v poduk in opomin vsem, ki bi prisostvovali temu dejanju. Takrat so bili mnenja, da lahko tak zločin izžge le ogenj. Le ogenj je očiščevalen. Kdor uteleša zlo je »genetsko 91

drugačen«, ima nečloveško naravo in je tujec človečnosti. Tako hude zločine bi reševali s sežiganjem.

V Teksasu bi jo obsodili na smrtno kazen. Pred pedesetimi leti bi jo poslali na električni stol, danes bi to storili s smrtonosno dozo mamil. Kazen bi bila smrt. Če še kdo upravičuje in zagovarja smrtno kazen, potem bi to lahko upravičil pri Eriki. V Teksasu bi jo umorili, ker za njo ni več upanja za poboljšanje. S tem bi dali nauk in zgled mladim. Tako so storili z znano Karlo Tucker, ki je takrat , ko je ubila dve osebi, imela le kakšno leto več od Erike. Njo sta pri tem dejanju spremljala njen fant in droga v žilah. Izjavila je, da je pri vsakem udarcu s krampom, medtem ko je ubijala svoje žrtve, občutila orgazem. Preteklo je dvajset let, da so jo obsodili na smrt. Med tem se je spreobrnila in postala zelo verna. Na koncu je prosila sorodnike žrtev za odpuščanje. Na njeni smrtni izvršitvi so bili za steklenim zidom prisotni na eni strani sorodniki umorjenih žrtev, ki so z odobravanjem gledali njeno usmrtitev in na drugi strani njeni domači, ki se jim je trgalo srce, ko so jo videli, da sprejema smrtonosno dozo v žilo.

Pri Eriki pa je bil oče prisoten na obeh straneh. Najprej je bil prisoten kot sorodnik umorjenih žrtev, žene in sina. Gotovo bi bilo temu očetu veliko lažje, če bi vedel, da so morilci njegove žene in sina kakšni neznani tujci, roparji ali poklicni morilci. Toda v tem slučaju je bila to njegova lastna hčerka. Ta oče je prizadet z neverjetno tragedijo, ki ima metaforični pomen. On je oče in mož nedolžnih žrtev, toda on je tudi oče morilke.

On je simbol.

On nas spominja, da žrtev in zločinec lahko prihajata iz iste družine kot Kajn in Abel. Spominja nas na to, da zločinec ni »genetsko drugačen«, da ni tujec v nečloveški podobi, da ni drugačen.

Erikin oče nas opozarja na to, kakšen odgovor si lahko damo na vprašanje, ki smo si ga v začetku zastavili: kaj storiti z Eriko? Ne moremo je sežgati na grmadi, ne moremo je postaviti na električni stol, ker je naša, ker nam pripada. Ne moremo je izbrisati iz spomina, ker bo tam ostala, ker spomina ne moremo izbrisati ali pozabiti. Ne moremo ji oprostiti, ker so ji bile v življenju najbrž velikokrat in prevečkrat odpuščene stvari, za katere bi morala odgovarjati.

Lahko pa jo skušamo spremeniti. To je seveda najtežje. Ni dovolj, da jo zapremo v zaporniško celico in jo tam pustimo samo, da preteče njena kaze. Ne, to ni dovolj. Morda moramo storiti to kar je storil njen oče. Ob nadležnih in vsiljivih novinarjih je bil velikokrat le tiho. V svoji bolečini je gotovo bil osamljen in sam. Velikokrat bolečine ni mogoče deliti z drugim. Pred veliko bolečino je vsak človek osamljen, kot Jezus na križu. Le velikokrat se je spraševal sam zase, kje je zgrešil. Ne vem, če bi kakšnakoli nezavedna vzgojna opustitev bila dovolj velika, da bi opravičila to, da je postal žrtev tako velike in strahotne bolečine.

Enkrat je na poti v zapor povedal, da je Erika njegova hči in da ga potrebuje.

Vsak dan gre za eno uro na dan k njej. Ta čovek vodi podjetje, kar je odgovorno in zahtevno delo. Toda ta ura, ki jo preživi s svojo hčerko v zaporu je težja, bolj odgovorna in bolj pomembna od vsega drugega.

Menim, da bi morali vsi vzgojitelji, vsi starši in vsi tisti, ki jim je pri srcu vzgoja otrok in mladine, s tem očetom stopati v zapor k Eriki. To so naši otroci.

92

Rasli so v naših družinah in v našem okolju. Niso prišli iz drugega planeta.

Niso genetično drugačni. Naši so.

Pred zlom si ne smemo zatiskati oči. Pred absolutnim zlom se ne moremo obračati vstran. Z zlom se moramo soočiti. Pogledati mu moramo v obraz. Pogledati mu moramo v oči. Priznati moramo, da je živelo z nami, ne da bi ga poznali in prepoznali. Živi z nami, ne da bi ga prepoznali.

Erika nas potrebuje.

Proti zlu se moramo boriti. Premagamo ga lahko z darom nesebične in zastonjske ljubezni. To morda ni naš poklic, lahko pa je naša izbira, da mladi rod ne bo postajal genetično drugačen zaradi sovraštva.

93

Utrip občestva

Utrip obč estv estvaa občestv Župni js ki past or alni sv et Župnijs jski pastor oralni sve

Vanj je bilo izvoljenih 14 članov: Marija Marič, Vikica Jakopec, Dragica Dietner, Anica Poznič, Vlado Rantaša, Valerija Ajlec, Gabrijel Kar, Franc Petko, Franc Šadl, Roman Bogdan, Anica Antolič, Marija Lipičar, Nataša Ros, Slavko Roškar, vodi jih župnik Janko Ivančič. Člani skrbijo po svojih sposobnostih in nagnjenjih za različna podoročja. Nekateri se ukvarjajo z gospodarskimi problemi, kot so na primer bližnja prenovitev strehe župnišča, delo v vinogradu…, drugi spet sodelujejo pri bogoslužju, ustanavljajo skupine sodelavcev, npr. za branje beril, tretji spet za karitativne dejavnosti in še marsikaj bi se našlo.

94

Ministr anti Ministranti v župni ji Radenci župniji

sih kar težko umiriti za bogoslužje, saj so to zelo veseli in razposajeni fantje.

So pa tudi dnevi, ko jih grabi tegoba in zasanjanost, zato jih je tu in tam tudi treba vzpodbuditi oziroma motivirati. Ministranti so, kot sem že omenil, zelo vesele in razposajene osebe, ki so prav tako tudi dobri prijatelji.

Sam močno upam, da bodo še naprej ohranili dobre lastnosti, slabe pa odpravili in jih spremenili v dobre.

Upam tudi, da bodo kljub morebitnim začasnim neugodnim situacijam ostali zvesti svojemu in Jezusovemu srcu.

Andrej Šadl

K arit as aritas

Poklican od Boga. Biti najbližje Bogu. Služiti Bogu.

Vse to se poraja v mislih fantu, ki opravlja ministrantsko službo.

Tudi v Radencih se dogaja podobno, če že ne isto.

Skozi desetletje, tako dolgo sem namreč že v tej »službi«, sem med ministranti doživel mnogo lepih, nekaj žalostnih in predvsem veliko veselih trenutkov, ki se kažejo v zakristiji, med mašo, na vajah in pa tudi na drugih srečanjih.

Trenutno nas je 25 ministrantov, od 8. pa vse do 18. leta. Novi ministranti prihajajo, nekateri pa se odločijo zapustiti prostor ministrantov v zakristiji za vedno. To je čisto normalno, saj je mnogo poti, ki vodijo do Boga, le izbrati je treba pravo.

Ministranti se dobivamo vsaj enkrat v tednu, ko je ministrante vča-

V času, ko sta v naši župniji službovala g. Levstek in g. Slapšak, se je porodila ideja za ustanovitev župnijske Karitas. Tako smo že v začetku našega delovanja v Župnijskem pastoralnem svetu bili nekateri člani imenovani za področje karitativnosti.

Z delom smo začeli v sezoni 1996-1997. Karitas deluje v sklopu župnije. Župnijska Karitas namenja največ pozornosti ostarelim in bolnim naše župnije, ki si želijo naše pomoči v tej obliki.

Delovanje – aktivnosti ŽK imamo razporejene čez celo leto, letne95

mu času primerno, in sicer zajema naslednja področja: • Celoletna skrb za ostarele občane, ki potrebujejo našo pomoč.

• Poudarek na postnem času s sodelovanjem v različnih oblikah.

• Srečanje starejših občanov – program, pogostitev, spominček.

• Župnijsko srečanje (priprave in pogostitev vseh prisotnih).

• Različne akcije, ki se odvijajo čez leto.

• Rožnovenska pobožnost – sodelovanje.

• Priprava in nabava materiala za obdaritev otrok ob sv. Miklavžu.

• Adventna pobožnost – Marija Romarica – sodelovanje.

• V začetku adventa skrb za koncerte različnih skupin.

• Obiski ostarelih po domovih – Rakičan, Ljutomer, Jesenice – s programom in obdaritvijo.

Dobro sodelujemo z Občino, OŠ Radenci, Srednjo šolo za gostinstvo in turizem in Glasbeno šolo Gornja Radgona. Članice Karitas z velikim navdušenjem in veseljem opravljajo svoje poslanstvo.

Za Karitas Vikica Jakopec

CERKEV IN TURIZEM V RADENCIH Cerkev v turističnem kraju kot so Radenci, predstavlja pomemben prostor marsikateremu gostu, tako zdraviliškemu gostu kakor tudi izletniku iz bližnje ali daljne okolice, naj 96

bo verujoč ali ne. Ker je cerkev odprta ves dan in to vse dni v tednu, tu obiskovalec najde miren kotiček, kamor se umakne pred hrupnim vsakdanom.

Drugod opažamo, da temu ni tako, saj ko potujemo, marsikje naletimo na zaprta cerkvena vrata, ali pa nas ustavijo steklena ali kovinska vrata, ki nam dovoljujejo le, da od daleč kukamo v notranjost cerkve.

Turisti, gostje zdravilišča v Radencih, ki praviloma prihajajo iz nemško in italijansko govorečega področja, zelo radi obiščejo kapelico Sv. Ane v parku in seveda tudi župnijsko cerkev. Ob praznikih in ob nedeljah so tudi redni obiskovalci sv. maše.

Nemalokrat se pred cerkvijo ustavijo tudi avtobusi izletnikov, ki med potepanji po naših krajih, obiščejo tudi našo cerkev, saj je na nek način marsikomu zanimiva tako v verskem pogledu kot tudi zaradi tega, ker je arhitekturno precej drugačna od drugih cerkva. Še na eno pomembno vlogo cerkve v Radencih bi opozoril. V njej so se odvijali razni koncerti, od nastopov najmlajših gojencev glasbenih šol, pa vse do eminentnih glasbenikov, organistov, zborov ter ansamblov (Marjan Potočnik, Slovenski oktet, zbor Zagrebških zdravnikov …). Župljani moramo to posebnost, da so med nami v cerkvi skoraj vedno tudi turisti iz različnih krajev

upoštevati in jim pokazati našo pregovorno odprtost in gostoljubnost. Gostje so nemalo presenečeni, ko jih ob kaki pogostitvi po maši povabimo na pecivo, kavico ali kozarček pijače.

Lepo pa je na njihovih obrazih videti tudi presenečenje, kateremu kaj hitro sledi tudi zadovoljstvo, ko jih ob začetku maše nagovorimo in pozdravimo v njihovem jeziku. S tem, da lepo sprejmemo goste in jim, če le moremo, v njihovem jeziku pomagamo in kaj razložimo, sledimo načelu Turistične zveze Slovenije, ki pravi: »Turizem smo ljudje«. Le gost, ki se bo čutil sprejetega in upoštevanega na vseh področjih svojega bivanja med oddihom, se bo rad ponovno vračal.

Franc Šadl

SKUPIN A BRAL CEV SKUPINA BRALCEV ŽUPNIJE SSV V. BRA TOV BRAT CIRILA IN MET OD AV METOD ODA RADENCIH

Cerkev smo tudi laiki, zato imamo po svoji naravi v Cerkvi tudi svoje dolžnosti in pravice. Kaj bi bili duhovniki brez ljudstva in kaj ljudstvo brez duhovnikov? Zato moramo biti laiki aktivni sodelavci duhovnika, saj bogoslužno slavje ni samo sveto

dejanje duhovnikov, ampak vsega občestva.

Da je delo laikov v Cerkvi pomembno, zgovorno potrjuje Dogmatična konstitucija o Cerkvi (2. vatikanskega cerkvenega zbora), ki posvečenim pastirjem naroča: »… naj priznavajo in pospešujejo dostojanstvo laikov in njihovo odgovornost v Cerkvi. Radi naj uporabljajo njihov pameten nasvet, z zaupanjem naj jim izročajo naloge v službi Cerkve, naj jim pustijo svobodo in področje dejavnosti, vlivajo naj jim celo poguma, da se lotevajo del tudi na lastno pobudo.”

Med mnogimi bogoslužnimi sodelavci (mašni pomočniki – izredni delivci obhajila, razlagalci, pevci, organisti, psalmisti, ministranti, cerkovniki) imamo pomembno službo tudi bralci. Da se te odgovornosti dobro zavedamo, zgovorno pove dejstvo, da nas je v naši župniji okoli 40.

Naša služba ni le neko branje.

Pri bogoslužju se zavedamo, da preko nas govori Bog, saj ne beremo kar tako neka razmišljanja, ampak Božjo besedo, besedo, ki je bila svetopisemskemu pisatelju navdihnjena od Boga.

Tako moremo reči, da če je Kristus pri maši viden in otipljiv pod podobo kruha in vina, da je tudi slišen po Božji besedi, ki jo oznanjamo bralci in duhovnik.

Ker gre za odgovorno poslanstvo, se bralci na branje Božje besede za nedeljsko mašo dobro pripravljamo. Voditeljica skupine v naprej pošlje berila, da jih lahko čez teden večkrat preberemo in se poglobimo v to, kar bomo v nedeljo vernikom prebrali. Zavedamo se, da česar sami ne razumemo, ne moremo posredovati drugim. Dobro brati je možno le 97

tisto, kar vsaj delno tudi razumeš.

Prav zato je lepo, da vsak vnaprej dobi odlomek, ga doma večkrat počasi prebere, ga skuša razumeti in pa tudi živeti. Zavedamo se, da nismo najbolj primerni za tako veliko odgovornost, zato smo odprti, da se nam v tem poslanstvu pridružite tudi vi.

Neki učitelj postave je naročil bralcu takole: »Ko bereš Božjo besedo, se popolnoma potopi vanjo.« Bralec ga je vprašal: »Kako se lahko velik človek skrije v majhni besedi?« In učitelj mu je odvrnil: »Velikih ljudi, ki se potapljajo v Božjo besedo, nisem imel v mislih.« To pomeni, da je predpogoj za bralca, da se zaveda svoje majhnosti pred Božjo besedo, kar pa ne sme nikomur jemati veselja in pripravljenosti oznanjati Božjo besedo.

Veselimo se novih članov! Ne bojte se, Bog računa tudi na vas!

Dragica Dietner

Bo žji hr am je vvedno edno Božji hram čist in lepo okr ašen okrašen

Tilika Antonič je bila pred upokojitvijo zaposlena v radenski vrtnariji, pri čiščenju nove cerkve pa sodeluje že od vsega začetka – torej celih dvajset let, z veseljem in brez pritoževanja. Že pred tem pa je pomagala pri urejanju kapelice v parku. Njena »prva ekipa« se je medtem že postarala ali nas celo zapustila; Hanika Budja, Mimika Stanek, Micika Domjan, ostale pa so še mlajše moči: Barčika Fašalek, Tilika Antonič, Micika Antonič, Ivanka Dundek, Marija Šebenik in Marica Hamler. Skupina pa se je začela krčiti, tako da so bile včasih za delo, in to vsako soboto, na razpolago samo tri, kar je le premalo, pa tudi za rože je bilo treba skrbeti.

Vendar pa so v zadnjem času tudi to uredili. Člani Župnijskega sveta organizirajo čistilne skupine po soseskah, ki se menjavajo vsako soboto. Na novo urejene veroučne prostore za svoje vnuke in ostale očisti »čistilni servis babic«, ko je treba pokositi in urediti okolico, pa se nabere tudi čez 50 ljudi, ki prav radi združijo koristno s prijetnim.

Bea Logar

Otroš ki pe vski Otroški pev zbor župni je Radenci župnije

To gotovo najbolj opazijo verniki pri nedeljski maši, pa tudi drugi obiskovalci. Prav tako lepo pa je urejena tudi okolica – verjetno pa se redkokdo vpraša, čigave marljive roke so za to »odgovorne«.

98

Sve topisems ke opisemsk urice za ootrok trok e troke

V naši župniji že nekaj let deluje otroški pevski zbor. Na začetku (kamor seže moj spomin) ga je vodila zborovodkinja Felicita, nato pa ga je vrsto let vodila Vanja, ki nas je naučila veliko novih pesmi. Njeno delo pa sedaj že 3 leta nadaljujeva Edita in Simona.

Pojemo pesmi, ki smo se jih učili že leta poprej, naučimo se pa tudi kakšno novo pesem, da popestrimo vaje. Ker se število pevk na žalost vsako leto zmanjšuje, so kakšni večji projekti oz. nastopi nemogoči. Skozi vse leto pripravljamo in vadimo pesmi, ki jih potem ob večjih praznikih, kot sta božič in velika noč, zapojemo in poskušamo z otroškimi glasovi popestriti sv. mašo. Trenutno obiskuje pevske vaje 10 resnih pevk, s katerimi se smejimo, igramo, zabavamo, POJEMO in s tem slavimo Boga.

Prijeten je občutek, ko veš, da pripadaš neki skupini. Dobivamo se ob petkih popoldne, v prostorih pod cerkvijo, kjer kakšno zapojemo, si povemo kaj je novega, kdo je trenutno »in«, kakšni so učitelji v šoli, kdo je v koga zaljubljen … In s tem se odpočijemo in sprostimo po napornem »delovnem« tednu.

Toliko o naši majhni skupinici nasmejanih deklet, ki nas druži skupna misel: »Kdor poje, dvakrat moli!« Vesele bi bile, če bi se nam še kdo pridružil, z nami zapel in se poveselil.

Ko se je zima poslavljala iz naših krajev, smo z otroki začeli spoznavati svetopisemske dogodke in junake. Glavno sporočilo vsakega srečanja so spremljale ročne spretnosti, igre, pesmice, zanimivosti in izvirne ideje, v katerih so otroci uživali.

Z Noetom smo se komaj rešili pred potopom, spoznali smo življenje v raju, izdelali Abrahamove ovčke, spremljali angelčke na lestvi, zasvetile so Izakove zvezde, spustili smo malega Mojzesa po potoku in šli skozi vse težave s kobilicami in žabami …

Izdelke s srečanj razstavljamo v preddverju župnijske cerkve, zato vas vabimo, da si jih ogledujete. Vsak teden je kaj novega. Ustvarjalnost in domišljija naših malčkov pa nimata mej.

Ob materinskem dnevu smo pripravili nastop naše skupinice. Pogumno in ponosno smo zapeli pesmico mamicam in deklamirali pravlji-

Simona Sovič 99

co o lučkah življenja, ki jih Bog prižiga v mamah.

Srečanja redno obiskuje približno 15 otrok, nekateri pa nas obiščejo občasno. Dobivamo se ob četrtkih, med 17. in 18. uro, v prostorih salezijanskega mladinskega centra, kjer smo si uredili prijetno igralnico z ustvarjalnim in bralnim kotičkom.

Tiste, ki so pomladne urice zamudili ali bili zanje še premajhni, vabimo na jesenski del naših srečanj. Vsebine so prilagojene otrokom od 3 do 6 let.

Zahvaljujemo se vsem, ki so nam pomagali pri opremi prostorov in nabavi pripomočkov, gospodu župniku pa za vzpodbudo in dobro voljo.

Na koncu bi svojim sodelavkam pri pripravi uric v zahvalo za vložen trud in energijo, nesebično pomoč, potrpežljivost in ljubezen do naših malih rada napisala le še to:

»V srcu, če je ta pravo, je zmeraj prostora za mnogo: tisoč in več lepih stvari, ki jih ljubiti mora vse, kar živi. « (Tone Pavček)

smo imeli vsak dan dobro kosilo. Na delavnicah smo iz das-mase izdelovali Jezusovo mrežo prijateljstva, škatlice z lepimi mislimi, maske ter barvali modelčke iz mavca. Otroci so bili nad oratorijem navdušeni. Kljub temu, da so se animatorji udeležili priprav za poletni oratorij z geslom »Preklopi sanje na dejanje!«, pa je le-ta oratorij še pod velikim vprašanjem, ali ga bomo imeli.

Alenka Roškar

Pr edst ev biblične Predst edstaavit vite sk upine odr aslih odraslih Resnično, resnično, povem vam: Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno življenje in ne pride v obsodbo, temveč je prestopil iz smrti v življenje.

Jn 5,24

Tatjana Antolič

Jezuso va mr eža Jezusov mre pri jat el jstv a– prijat jatel eljstv jstva zimski oratorij 2007 Med zimskimi počitnicami je bil v naši župniji pravi »živ-žav«, saj smo imeli tridnevni oratorij, ki se ga je skupaj z animatorji udeležilo čez 60 otrok od prvega do zadnjega razreda osnovne šole. Oratorij je potekal od desetih do petnajstih, opoldne pa 100

V letošnjem letu Svetega pisma smo se tudi v Radencih zbrali verniki, ki nam je poglabljanje v svetopisemsko bogastvo poseben izziv. Smo razgibana biblična skupina, saj smo odrasli različnih starosti, različnih izobrazb, različnih mnenj in pogledov na življenje. Skupina ni zaprtega tipa, temveč lahko pride vanjo kdorkoli in kadarkoli, če želi.

Običajno se nas na vsakih 2-3 tedne zbere okrog 8-10 vernikov, z nami pa je vedno naš župnik Janko, ki nam strokovno pojasni veliko svetopisemskih skrivnosti. Ob naših srečanjih izmenjujemo svoje poglede in razumevanje izbranega odlomka iz Svetega pisma.

Cilj članov biblične skupine je čim bolj spoznati pomen svetopisemskega sporočila in ga uporabiti v današnjem življenju. Sveto pismo je namreč knjiga življenja – vedno berljiva, nikoli popolnoma razumljena. Vsako branje prinaša nove poglede, vzbuja drugačne občutke in nam daje vedno različne odgovore. Vsakega nagovori na svoj način, vsak lahko najde odgovor zase, le če to želi.

Svetopisemski nauk ni zanimiv samo zaradi spoznavanja bogastva učenosti iz preteklosti, ki se je toliko tisočletij prenašalo na nove generacije in obdržalo kljub vsem pretresom in to prav na čudežen način, temveč nam njegov nauk še danes pomaga kvalitetno živeti in preživeti čas od rojstva po poti v večno življenje. K temu nas nagovori tudi naslednji odlomek iz Matejevega evangelija: »Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli!

Trkajte in se vam bo odprlo!« Bojana Marič

Zak ons ka Zakons onsk ji skupina v naši župni župniji Zametki prve zakonske skupine, ki deluje v naši župniji, segajo dve leti nazaj, ko sta nas obiskala Vilma in Dani Sitar, ki sta nam sprego-

vorila o najpogostejših pasteh in nevarnostih, s katerimi se spopadamo v zakonu. Obenem pa sta s svojo odprtostjo pričevala o svojih življenjskih izkušnjah ter nam predstavila poslanstvo in delovanje organizacije Družina in življenje. Med navzočimi sta vzpodbudila veliko vprašanj pa tudi željo, da se tudi v naši župniji ustanovi zakonska skupina in začne delovati po programu Zakonca na skupni poti. Bogu hvala, da je to povabilo vzelo zares kar nekaj zakoncev iz naše župnije, na čelu z našim bivšim župnikom, gospodom Petrom. Težko pričakovano uvodno srečanje je bilo v mesecu novembru 2005 in takrat se nas je zbralo kar precej zakoncev.

Vodstvo naše skupine sta na začetku sprejela Danijela in Jan Škrobar s Cvena. Prisotnost in duhovno spremljanje na naših srečanjih pa je z veseljem sprejel bivši župnik, gospod Peter.

Vse molitve, izrečene za oživitev in uspeh delovanja naše zakonske skupine, so že na prvem srečanju obrodile bogate sadove. Srečanje je potekalo v sproščenem in prijetnem delovnem vzdušju, za kar se moramo zahvaliti voditeljskemu paru Danijeli in Janu in seveda tudi vsem nam, ki smo bili pripravljeni sodelovati s svojimi primeri in izkušnjami. V skupino, ki je stopila na pot spoznavanja prvega letnika programa Zakonca na skupni poti, je bilo vključenih sedem parov z različnim zakonskim stažem. Na tretjem našem srečanju pa sta se Danijela in Jan zaradi preveč svojih obveznosti poslovila in smo vodenje naše skupine prevzeli pari sami. Vsako naslednje srečanje je pripravil drug par in vsako srečanje je bilo nekaj posebnega. Vodenje srečanja je bilo za vsak posamezen par 101

nova izkušnja na njuni poti. Zamenjali smo tudi duhovnega vodjo in tako je zdaj z nami na naših srečanjih župnik, gospod Janko. Zdaj, ko berete te vrstice, si verjetno mislite, kako ti pari v zakonski skupini garajo in sploh, kako najdejo čas, da se lahko srečujejo. A odgovor je preprost, ko veš, da je to delo, ki koristi vsem v tvoji okolici, predvsem pa nama, da vedno bolj spoznavava, da sva si drug drugemu potrebna, da sva skupaj močna, je to »ta pravo«.

Sedaj, ko sta za nami že dve leti rednih mesečnih srečanj, lahko izrazimo iskreno hvaležnost Gospodu, da nas je poklical in izbral.

Vsi, ki še dvomite o tem, da bi se priključili zakonski skupini in se bojite, da je to nekaj, kjer boš moral govoriti o svojih osebnih napakah in intimnostih, se motite. Imamo se prav prijetno in vsi smo ugotovili, da nam zakonska skupina obogati in polepša naš zakon.

Nataša Ros

Beseda o Ak or du Akor ordu

Zametki našega delovanja segajo že v leto 1996. Tistega leta je našo domovino obiskal papež Janez Pavel II. Ta obisk je pripomogel k delovanju 102

našega zbora. Namreč, ko smo se mladi peljali v Postojno, kjer je bilo srečanje mladih s papežem, je, glede na to, da znamo tako lepo zapeti ob kitari, padla ideja o nastanku zbora.

Glede na to, da imamo do vsakega glasu po dva do tri pevce, bi bilo čudovito te glasove povezati v zbor, ki bo lahko zapel pri mašah in drugih priložnostih. Na začetku se je naša skupina imenovala Primus. Zbor je najprej deloval pod okriljem Cerkve polna tri leta. Zatem smo postali ena izmed sekcij KUD-a Bubla, kar je posledično pomenilo tudi spremembo imena.

Tako smo se preimenovali v Komorni zbor Akord. Do pomladi 2002 je bila naša zborovodkinja Felicita Heric Taškov, zatem pa jo je nasledila Vanja Rantaša, ki nas vodi še danes. Danes je aktivnih 19 članov (6 sopranov, 5 altov, 3 tenorji, 4 basi in zborovodkinja).

Naše delovanje lahko opazite na različnih literarnih prireditvah, včasih pa se udeležimo tudi gostovanj oz. nastopov izven naše občine. Tako se udeležujemo območnih revij odraslih pevskih zborov, na povabilo pa radi zapojemo tudi ob nedeljskih in poročnih mašah. Verjetno marsikdo ve, da že kar dolgo vztrajamo skupaj, in kljub zapletom in problemom, ki se dogajajo skozi vsa leta in nenazadnje je tako skoraj v vseh društvih in sekcijah, vztrajamo naprej. Eden večjih problemov je bila izguba prostorov, v katerih smo imeli vaje, kajti prostor je v postopku denacionalizacije in ga je bilo potrebno zapustiti.

Tako smo nekaj časa imeli vaje v vrtcu Radenci, za kar gre zahvala tamkajšnjemu vodstvu za razumevanje in pomoč, dokler nam ni sedanji župnik Janko Ivančič odstopil prostorov za

vaje, in sicer v dvorani pod cerkvijo v Radencih. Sedaj tako nimamo prostorskih problemov, pa še izkoristimo trenutke v »klubskih« prostorih (igralnici) za sprostitev in medsebojno druženje tako nas, kot nemalokrat tudi naših otrok, saj so velikokrat prisotni pri vajah. Izgleda, da nas prav noben problem ne iztiri. Najverjetneje nam to uspeva prav zato, ker je zbor nastal iz prijateljskih vezi in to jedro zbora je vsa ta leta ostalo nespremenjeno, čeprav se je število članov nenehno spreminjalo. Ena od večjih želja vseh članov pa je, da se nam pridružijo novi člani, tisti mladi in mladi po srcu, ki imajo posluh ter voljo do petja. Še vedno pa verjamem, da s pesmijo, iz katere izžareva srce, lahko poveš več, kot povedo besede.

drevesa. Želimo si, da bi se še dolgo tako prijetno in koristno družili in tako pripomogli k urejenosti naše župnije.

Anica Šoštarič

En hribč ek bom kkupil upil hribček En hribček bom kupil, bom trte sadil, prijatlje bom vabil, še sam ga bom pil.

Prelepo rumeno kak čisto zlato, le pijmo pošteno to žlahtno blago.

(A. M. Slomšek)

Katja Koren

Mi pa ur e jamo vr t, ure vrt, vn jak e sado sadovn vnjak jak,, župnišč župnišče Smo prijetna skupina in radi skrbimo, da je v župnišču in okoli njega vse lepo urejeno. V naši skupini je dvanajst članov: Tončka Pučko, Anica Belec, Dragica Zver, Jožica Mencingar, Anica Šoštarič, pa Anton Babič, Ferdinand Bračko, Alojz Horvat, Peter Belec, Slavko Roškar, Rudi Domanjko, Alojz Zver in Ivan Šoštarič.

Možje opravljajo težja dela na vrtu in v okolici, ženske pa urejamo notranjost župnišča, balkonsko cvetje in cvetje okoli cerkve. Gospod Alojz Zver z ženo Dragico skrbi za sadna

Nam v radenski župniji ni bilo potrebno kupiti hribčka, ker smo ga ob ustanovitvi dobili kot doto od matične kapelske župnije. Iz pripovedovanja vem, da je takratni škof dr.

Maksimilijan Držečnik pravično razdelil skupno premoženje in tako je hribček na Kapelskem vrhu prešel v last novoustanovljene radenske župnije, pa še polovica sodov. Ne vem sicer, ali je bilo v njih tudi kaj tekočega blaga. Na hribčku je stala tudi stara hiška s kletjo, kjer je bil shranjen krompir in prav dobro se še spominjam, kako smo pevci od kaplana 103

Lojzeta večkrat dobili ključ, da smo šli v vrh »prebirat krompir«. Seveda kot izgovor, da smo se tam malo poveselili.

Kljub vsem težavam pri postavljanju nove župnije in gradnje cerkve pa si je g. Levstek našel čas, da je dal vinograd obnoviti in mu je tudi drugače vdihnil dušo, seveda ob pomoči skupine »goričkih delavcev«, ki so bili vešči takega opravila in so vedeli, kako se tej stvari streže. Duša te skupine je od vsega začetka bil Franček Stanek, ki je leta in leta skrbel, da je trta dobro uspevala in da žlahtne kapljice v kleti ni nikoli zmanjkalo. Po letih je sosed Franček Štuhec v zameno za del zemljišča dal na mestu stare hiške postaviti novo hišico.

Leta so tekla, a tudi danes trta še bogato rodi, nekaj »goričkih delavcev« se je že zamenjalo in sedaj nas je v skupini kar nekaj takih, ki o goricah nismo imeli pojma. Pa kaj zato. Pod skrbnim vodstvom Janka Puklavca vsa dela »strokovno« opravimo, njegov sin Marjan pa zna, kako iz mošta postane vino, ki je letos dobilo celo zlato medaljo.

Ne bom naštevala vseh, ki so zaslužni, da je skupina tako složna in da delo poteka brez problemov, dolžna pa sem se spomniti Ide Ivanuša, ki je zadnjih osem let skrbela kot mati za svojo družino, da iz vinograda nikoli nismo odšli lačni. Morda pa je bila bolj potrebna v božjem vinogradu, kamor jo je Bog poklical v letošnjem letu. Tudi ostali pokojni prijatelji iz skupine »goričkih delavcev« - Pepek, Vinko naj skupaj z njo uživajo nebeško veselje in naj jim bo Bog bogat plačnik.

Tinka Omar 104

Ciril – Me va Mettodo odov molitv ena ssk kupina molitvena župni je Radenci župnije

Radi molimo za našo mladino, družine in duhovne poklice. Člani vsak dan molimo desetko rožnega venca, ki jo zamenjamo vsak mesec. Vsako zadnjo sredo v mesecu pa pol ure pred mašo molimo rožni venec. Naša skupina je povezana tudi z Živim rožnim vencem na Brezju.

Imamo že več kot petdeset molivcev in veseli bomo vsakega, ki se nam bo še pridružil.

Marija Marič

Dr uga Druga zak ons ka ssk kupina zakons onsk “Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo z njo njeni graditelji” (Ps 127,1).

V mesecu februarju smo bili zakonci povabljeni k ustanovitvi nove zakonske skupine v župniji Radenci.

Izoblikovala se je skupina šestih zakoncev: Tomaž in Tatjana Antolič, Igor in Brigita Benkovič, Gregor in Monika Paluc Zamuda, Dušan in Sonja Horvat, Davorin in Mihaela Zamuda ter Miran in Dominika Ros. Voditelja naše skupine sta Oton in Cvetka Bogdan, ki že nekaj let delujeta tudi v zakonski skupini Razkrižje.

Naše duhovno vodstvo pa je prevzel g. župnik Janko Ivančič.

Namen našega srečevanja je, da bi zakonca rasla v medsebojnem odnosu. Vemo, da v Sloveniji razpade že skoraj vsak drugi zakon, zato se nam zdi še toliko bolj potrebno, da mož in žena gradita medsebojni odnos. Veliko gradimo na Sv. pismu in molitvi, temelj našega srečevanja pa je naš Gospod Jezus Kristus.

Misel, ki sta nam jo zakoncem posredovala Dušan in Sonja: Uspešen zakon je kot stavba, ki jo je treba vsak dan obnavljati, velja tudi za našo zakonsko skupino in zato se trudimo hišo svojega zakona zidati skupaj z Gospodom. Z božjim blagoslovom nam bo uspelo!

Dominika Ros

105

Zaznamki

106

Zaznamki

107

Pripravljalni in uredniški odbor: Marija Marič, Bea Baboš Logar, Tinka Omar, Dani Mauko, Dragica Dietner, Valerija Ajlec, Nataša Ros, Katja Zamuda, Janko Ivančič Fotografije: Dani Mauko, Dušan Horvat, arhiv Jezikovni pregled: Katja Zamuda Izdala: Župnija Radenci Za izdajo: Janko Ivančič, župnik Tisk: Tiskarna AiP Praprotnik M. Sobota Naklada: 2000 izvodov

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Univerzitetna knjižnica Maribor 27-774(497.4 Radenci)”1977/2007" ECCLESIA catholica. Župnija (Radenci) Vera - upanje - ljubezen : ob tridesetletnici Župnije sv. Cirila in Metoda v Radencih : ob dvajsetletnici posvetitve nove cerkve / [uredniški odbor Marija Marič ...[et al.] ; fotografije Dani Mauko]. - Radenci : Župnija, 2007 1. Gl. stv. nasl.

COBISS.SI-ID 58880257