Glas CENTRA 2015

GLASILO TEHNIŠKEGA ŠOLSKEGA CENTRA MARIBOR, SREDNJE STROJNE ŠOLE FEBRUAR 2015

Kazalo Kolofon .................................................................................................................................................... 2 Uvodnik ................................................................................................................................................... 3 Dober učitelj............................................................................................................................................ 5 Življenjske zgodbe ................................................................................................................................... 8 Humor v šolskih klopeh ......................................................................................................................... 14 Zgodbe iz dijaškega doma ..................................................................................................................... 16 Ljubezen ................................................................................................................................................ 20 Razmišljanja .......................................................................................................................................... 22 Razredna kronika .................................................................................................................................. 27 Moj hobi ................................................................................................................................................ 30 Šolske dejavnosti................................................................................................................................... 32 Intervju z Alešem Črešnarjem ............................................................................................................... 36 Cvetke ................................................................................................................................................... 38 Spomini na srednješolske dni................................................................................................................ 41 Nove poti............................................................................................................................................... 45 Bodočim dijakom in študentom na pot ................................................................................................ 47 Bilo je… in bo v letu 2015 ...................................................................................................................... 48

Glas centra Kolofon

TŠC Maribor Srednja strojna šola

Šolsko glasilo Glas centra, TŠC Maribor, Zolajeva 12-13, 2000 Maribor

Urednici: Metka Štraser, Vlasta Marjanovič Računalniško oblikovanje: Blaž Lukman, Matej Zorman Naslovnica: David Malek Zadnja stran: David Novak (fotografija) Mentorstvo prispevkov in lektoriranje: Vlasta Marjanovič Zdenka Sabolek Metka Štraser

2

Glas centra Uvodnik

TŠC Maribor Srednja strojna šola

Šelestenje besed

Šelestenje jesenskega listja in leden mraz, ki zareže v kosti, me opomnijo, da je čas za oblikovanje šolskega glasila. Treba bo zapisati par besed v Uvodnik. Pišem na bel papir z nalivnim peresom, saj lahko le tako zapisujem svoje misli neposredno, pristno, iskreno, v svoji zmožnosti znanja, z nostalgijo po razcefranosti ter v duhu starodavnosti, ko besede pridobijo svojo globjo vrednost. Rokopisnih stvaritev in spoznanj, do katerih se človek dokoplje s pomočjo besede, je v današnjem času vse manj. Živimo v obdobju tehnoloških dosežkov – medijev, ki s svojim delovanjem ustvarjajo svet podob, ki nas prepričujejo in nam na podlagi vidnega oblikujejo zavest o svetu; človek namreč velikokrat verjame le v to, kar vidi, ne ve pa, da je edini resnični svet, svet idej, katerega zavest se oblikuje z besedo, z branjem. Branje je zapleten miselni proces, ki od človeka zahteva kreativnost in aktivnost v razmišljanju, zato se ljudje raje umikamo v lagodje medijev, kar posledično pomeni čedalje večjo bralno in pisno neopismenjenost, nerazgledanost in težavo pri sporazumevanju. Posameznik si namreč z branjem in s svojo zmožnostjo zaznavanja oblikuje lastno predstavnost o svetu, o njem razmišlja in ga je sposoben le na ta način oblikovati in spreminjati. In prav zaradi zahtevnosti branja mladim postaja branje ne več privilegij izobraženega in nadarjenega človeka, ampak kaznovanje, materinščina kot naš primarni jezik, identiteta in zmožnost družbenega delovanja, pa seveda zgublja svojo vrednost in zavedanje. Postavlja se vprašanje, ali lahko pripisujemo krivdo za slabo opismenjenost zgolj mladini. Prav gotovo lahko, saj so mladi odgovorni za oblikovanje svoje osebnosti, samo oni lahko prispevajo k svojemu intelektualnemu, osebnostnemu in moralnemu napredku, veliko pa je treba narediti v zavedanju družbe kot celote. Samo tako bomo lahko dosegli svet idej, ki se bo s kakovostnim prepletanjem s svetom podob zoperstavil pasivnosti, nekreativnosti in nekritičnosti posameznika. Predvsem pa je potrebno razvijati odnos do knjig, jezika in branja v družini in zgodnjem otroštvu.

3

Glas centra

TŠC Maribor Srednja strojna šola

Veliko nalogo pri ozaveščanju o jeziku imamo učitelji slovenščine, ki skušamo vzgojiti v mladih odnos in skrb do maternega jezika, jih učiti, da branje pripomore k znanju jezika, zavesti o svetu in do sebe. V jeziku se namreč prenašajo pomeni in misli; njih globina in učinkovitost pa sta odvisna od naše jezikovne zmožnosti in našega znanja; le znanje jezika pa omogoča osnovno zmožnost sporazumevanja in medsebojnega sodelovanja. Naše glasilo Glas centra je misel in je sporočilo; je le en odlomek iz knjige, ki jo pišejo dijaki in profesorji. Je edina misel, da obstajajo posamezniki, ki iz leta v leto vsak dan s svojim neutrudnim delom zapisujejo odlomke z veliko začetnico. Naj ostane njihova govorica ustvarjalnosti, razgledanosti in odprtega duha, govorica učečih, učljivih in ukaželjnih ljudi. Pisanje in branje glasila pa vrednota in zavedanje, kako pomembna je skrb za jezik, saj je jezik govorica različnosti posameznika in sožitja skupnos ti, zato v jeziku ne smemo delati nepravilnosti, kot je zapisal starodavni Platon: »Nepravilnost v jeziku ni le napaka do jezika samega, škoduje tudi dušam.«

Vlasta Marjanovič, prof.

4

Glas centra Dober učitelj Najboljši učitelji

TŠC Maribor Srednja strojna šola

Po mojem mnenju moraš biti rojen za učitelja, biti moraš fizično in psihično dovolj močna osebnost. Mislim, da znanje učitelja ni najpomembnejše, čeprav mora biti sposoben prenašati resnice na učenca. Pomembnejši je vzajemni odnos med njim in dijaki. K temu lahko prispevamo predvsem znanja željni dijaki, ki s svojim kulturnim obnašanjem in sodelovanjem pri pouku ne motimo pouka. Šele na tak način smo lahko vredni zaupanja in spoštovanja učitelja in šele na tak način bomo lahko prišli do svojega cilja. Najbolj so mi všeč učitelji, ki znajo uro popestriti s kančkom humorja in dobre volje, kljub temu pa ura poteka nemoteno. V humorju se namreč vedno najde košček resnice, problemi se hitreje razrešijo, v humorju se nenazadnje kaže tudi človekova inteligenca. Nekaj takšnih učiteljev imamo tudi na naši šoli. Ne, to ni bila šala, kot bi rekel naš profesor Vesenjak. Matic Kuhl, 2. a/1

David Novak, 1. a/1

5

Glas centra

TŠC Maribor Srednja strojna šola

Sanje se največkrat začnejo z učiteljem, ki v nas verjame Noben človek ne more biti dober učitelj, če ne čuti naklonjenosti do svojih učencev in pristne želje, da bi jim posredoval, kar sam ceni. Na naše učitelje se oziramo s spoštovanjem, s hvaležnostjo pa na tiste, ki so se dotaknili naših človeških čustev. Kurikulum je nujnost, toda toplina je življenjsko potrebna rožam in otrokovi duši za njihovo rast. Človek, ki skrbi za svoje staro znanje in nenehno pridobiva novo, lahko postane učitelj drugim. Dober človek nas mora pritegniti s svojo naklonjenostjo, prijateljskim odnosom in z ljubeznijo do nas. Da pa vse to zmore, mora imeti tudi dijake, ki so teh globokih čustev vredni. Sanje se največkrat začnejo z učiteljem, ki verjame v nas, nas pritegne in popelje na višjo raven, včasih tudi z ostro palico, ki ji rečemo resnica. Učitelji morajo biti glasniki preteklosti in spremljevalci v prihodnosti, najvišjo umetnost pa dosežejo, ko v učencu prebudijo veselje do ustvarjalnega izražanja in znanja. Povprečen učitelj nam stvari pove, dober jih pojasni, odličen jih prikaže, vendar velik učitelj učence navdihuje, da tudi sami raziščejo, kar jih zanima. Dober učenec povzdigne slabega učenca v dobrega in dobrega v odličnega. Kadar pa učenci nočejo sprejemati naukov in znanja učitelja, to pomeni, da se je v družbo naselila kriza vrednot dela in znanja, kar posledično vpliva na razvoj posameznika kot celote. Učitelj se mora zavedati, da človeku ni treba vedeti o vsem, kar obstaja, in da se človeku ni treba pretvarjati, da ve o vsem, kar obstaja. Vedno pa skuša poiskati neznano v že znanem... Pripravil: Leon Mesarič, 1. a/1

6

Glas centra Kaj pomeni biti dober učitelj?

TŠC Maribor Srednja strojna šola

Zame je dober učitelj tisti, pri katerem učenci vedo, da bodo kaznovani, če so prekršili pravila, in da bodo pohvaljeni, če so si to zaslužili. Pravičen je tisti učitelj, ki učencem da vedeti, da se lahko zanesejo nanj, tudi če bodo naredili napako, da pa to ne pomeni, da bo napaka spregledana. Učitelj mora seveda slediti svoji osebnosti in ne na silo poskušati biti nekdo drug. To lastnost namreč učenci hitro ugotovijo. Dober učitelj je tudi tak, ki s s vojim predavanjem vzbudi zanimanje, da učenci ne klepetajo ali se dolgočasijo. Vedo, da se drži dogovorjenih pravil, da ne dela izjem in razlik med učenci, četudi so eni bolj, drugi manj uspešni. Pa tudi tak je dober učitelj, ki stoji za svojimi učenci, ji h zna zagovarjati pred nehotenimi napakami. Na kratko povedano: dober učitelj je dober človek in seveda strokovnjak na svojem področju. Matic Kuhl, 2. a/1

Bolje je živeti en dan in poslušati dobrega učitelja, kot živeti sto let, ne da bi prejel tako učenje. (Buda)

7

Glas centra Življenjske zgodbe Nazaj v šolske klopi

TŠC Maribor Srednja strojna šola

Sem Dejan Marajh, star sem 19 let in prihajam iz Oseka pri Sveti Trojici. Poklicno šolo sem obiskoval na Ptuju. Zaradi dobrega uspeha so mi profesorji in starši svetovali, naj nadaljujem šolanje, saj bi mi naj to koristilo v življenju in pri višji plači. Seveda sem jih poslušal in se odločil za vpis v PTI programu, a tokrat v Mariboru na Tehniškem šolskem centru. Ko se je začel pouk, sem bil zelo motiviran, da uspešno dokončam oba letnika. A že v nekaj tednih sem ugotovil, da je snovi v primerjavi s 3-letnim programom veliko več, pa tudi hitrost obravnavanja snovi je bila veliko večja, pisanja je bilo veliko, na kar so nas profesorji pogosto opozarjali. Nisem imel učnih navad, saj sem imel dobre ocene, ne da bi se veliko učil. Ker sem bil novi na šoli, sem se raje posvečal spoznavanju novih sošolcev kot pouku. Nisem vedel, kako naj poprimem za delo, kot so nam svetovali v šoli. Niti na pamet mi ni padlo, da bi doma poleg vseh drugih stvari, ki bi jih lahko počel, sedel ob zvezkih, poskušal razumeti snov ali narediti domačo nalogo in s tem dodatno utrditi svoje znanje. Tako sem nadaljeval po starem kopitu … Dokler nisem bil vprašan in dobil ena!? Ker sem hitre jeze in trmast, sem dobil odpor do šole. Zakaj bi vstajal ob petih zjutraj? Zakaj bi moral sedeti v šoli 6 ali 7 ur in prenašati profesorje? Se učiti, ko imam doma končno čas za sebe? Ne! Odločil sem se, da to ni za mene. Ker imamo družinsko podjetje, me za zaposlitev ni skrbelo, zato sem se izpisal. Začutil sem olajšanje, saj sem bil razbremenjen vseh naporov in skrbi. Približno mesec in pol sem počival doma, dokler se nisem naveličal poležavanja in sklenil, da se prvič redno zaposlim. Po poklicu sem klepar - krovec, kar zahteva tudi delo na višini v različnih vremenskih okoliščinah. Iz službe sem prihajal velikokrat v temi, izmučen kot še nikoli. Plačilo je bilo dobro, a delo je bilo težko, saj sem zaradi poklicne izobrazbe opravljal nižja zahtevna dela, ki so bila ponavadi fizična in veliko bolj naporna od ostalih del. Počutil sem se kot navadna delovna sila, ki jo je treba ''uničiti'', ki mora dati vse od sebe, da bo izpolnjevala pogoje nadrejenih… To mi ni bilo všeč! Ko sem izrazil svoje pripombe, sem od nadrejenih ponavadi slišal, da pametni delajo z glavo, kar me je sprva užalilo. Ob službi sem opravil še izpit in si kupil avto, tako sem pričel živeti bolj samostojno. Od staršev nisem bil več odvisen, saj sem sam pokrival svoje stroške, toda na koncu meseca mi ponavadi ni ostalo veliko. V tem času sem se večkrat vprašal, če res hočem celo življenje delati fizično kot ''sluga''. Takrat sem ugotovil, da sem naredil veliko napako! Nisem mogel pozabiti besed mojega nadrejenega, da »pametni delajo z glavo«. Začel sem razmišljati, kako bi bilo, če bi nadaljeval šolanje. Potem bi lahko opravljal dela, ki zahtevajo višji nivo izobrazbe, si s tem zagotovil višjo plačo in manj naporna dela, ki jih bom na starost zagotovo težko opravljal. Dojel sem, da rabim višjo izobrazbo, če hočem manj naporno prihodnost! Tako sem se poln motivacije vpisal v PTI program, tokrat z resničnim ciljem in zavedanjem, kaj pomeni, če imaš višjo stopnjo izobrazbe. Zdaj vem, da potrebujem šolo za sebe in da si bom s tem

8

Glas centra

TŠC Maribor Srednja strojna šola

zagotovil boljšo prihodnosti, zato mi je veliko lažje sedeti za knjigami in se učiti ali delati nalogo ter se poglobiti v zahtevnejšo snov, vendar sem rabil tršo lekcijo, da sem to doumel. Zdaj razumem tudi strogost profesorjev, ki se dobro zavedajo pomembnosti znanja. Pot, po kateri nas vodijo, je prava, le slediti ji je treba. Dejan Marajh, 1. d/1

Usodni trenutki Vse se je začelo z vpisom na TŠC. Vpisal sem se iz veselja do strojništva, toda prvi tedni so bili polni strahu in neprijetnih občutkov. K sreči so se spremenili v prijetne in veselja polne trenutke. Potem so začele prihajati prve ocene. Matematika, fizika. Niso bile rožnate, saj sem še vedno mislil, da je tako kot v OŠ. A ni bilo tako. Kmalu sem spoznal, da bo treba vložiti več truda za lepše ocene. Nato je šlo na bolje in srečno sem končal prvi letnik. Prišle so počitnice. Najprej s prijatelji na morje. Deset dni je minilo, kot bi trenil. Potem je doma čakala žetev pšenice. Ob delu doma na kmetiji sem delal še preko študentskega servisa. Sledil je šok. Prometna nesreča, ki sem jo doživel, mi je spremenila življ enje. Poškodb je bilo »celo morje«: odprti zlom desne noge, leve roke, presek arkade, zlomljene stopalnice in palec na levi nogi, počena in zlomljena vratna vretenca. Sledilo je tritedensko okrevanje v bolnišnici, iz katere sem odšel na invalidskem vozičku. Občutki so bili grozni, saj nisem smel hoditi, skakati, ničesar, kar sem prej počel vsak dan. Rekli so mi, da se bodo čutile posledice vse življenje. Zelo počasi se je stanje popravljalo, a šole nisem mogel obiskovati dva meseca. Sledila je še rehabilitacija v zdravilišču. Nato me je zasulo delo za šolo, da bi nadoknadil zamujeno. Spoznal sem, da je življenje le eno in da ga je treba ceniti. Če ga ne, se slej ko prej znajdeš med angeli. Miroslav Lesjak, 2. b/1

9

Glas centra Vztrajaj in uspel boš!

TŠC Maribor Srednja strojna šola

Sem Tadej Raner, rojen 20. 6. 1996. Že v lanskem šolskem letu sem veliko povedal o sebi: da sem prikovan na invalidski voziček, da rad pojem, igram nogomet, a da kljub telesnim oviram veljam za velikega optimista. Trenutno obiskujem 3. letnik Srednje strojne šole v Mariboru. Mnogi me že poznate in veste, da sem na invalidskem vozičku že od rojstva in da nikoli ne bom mogel hoditi. Zaradi tega sem postal, kot marsikdo pravi, eden od velikih, pogumnih optimistov. Verjetno se vam zdi to malo osladno ali samovšečno, vendar mi verjemite, da je preživel toliko hudih preizkušenj, kot sem jih moral prestati jaz, malokdo pri teh letih. Imel sem veliko težkih operacij na hrbtenici, trpim za kroničnim obolenjem pljuč (pojavljajo se pogoste pljučnice), pestili so me mnogi zlomi nog, rok… Ampak, dragi ljudje, nisem se vdal. Sovražim, če se komu smilim, saj živim enako kot vi, ki hodite, pomeni: na vso moč. Ukvarjam se z igranjem nogometa (kako igram nogomet na vozičku, sem v glasilu zapisal že lani), igram tudi hokej na vozičku, ogromno telovadim s pomočjo rekvizitov, ker skušam obdržati svojo telesno kondicijo na visoki ravni, saj mi edino to omogoča, da bom lahko še nekaj let »normalno« živel. Z drugimi besedami povedano: šport mi zraven družine, ki jo imam neskončno rad, pomeni vse na svetu. Tretja velika stvar, ki »mi daje voljo« do življenja, je glasba, saj zelo, zelo rad pojem, predvsem narodno-zabavno glasbo. Glasba sprošča moje telo in mi po šoli ali težki telovadbi vliva novo energijo. Naj povem, da je šolanje zame kar veliko breme in me občasno popolnoma izčrpa. Velikokrat se sprašujem, zakaj sploh hodim v šolo, saj tako ne bom mogel hoditi v službo. Vendar je takšno razmišljanje popolnoma napačno, saj šola iz nas naredi dobro osebo, ki bo enkrat zagotovo uspela. Kot sem zapisal v naslovu: vztrajaj in uspel boš… Po hvaliti moram kolektiv Srednje strojne šole Maribor, saj je vsak posameznik nekaj posebnega, vsak posameznik mi poskuša na dober način pomagati. Seveda moram posebej pohvaliti mojo spremljevalko v šoli Sonjo Filipčič, ki mi daje prepotrebno pomoč in spodbudo za doseganje dobrih ocen. Predvsem pa ne smem pozabiti mojih krasnih sošolcev iz 3. a/1. Vsakemu posebej se zahvaljujem za nesebično pomoč in da ste me tako toplo sprejeli v svoj krog. Hvala vam iz vsega srca! Še naprej me s svojo hudomušnostjo in z brezskrbnostjo spravljajte v dobro voljo.

10

Glas centra

TŠC Maribor Srednja strojna šola

Vsem skupaj želim položiti na srce: bodite pošteni, odkriti ljudje ter vztrajajte. Če lahko jaz živim tako polno in uspešno, lahko tudi vi v življenju s poštenjem in z vztrajnostjo premagate vse ovire. Verjemite mi: VZTRAJAJTE IN USPELI BOSTE. Tadej Raner, 3. a/1

Moja stran zgodbe Priznati moram, da se v vseh teh letih nisem ravno potrudil in učil za šolo. Razlog je predvsem v mojem privatnem življenju. V šoli me najbolj moti razmišljanje profesorjev o nas dijakih in naših delovnih navadah, pa nas niti poznajo ne. Če česa ne znaš oz. se nisi naučil neke snovi, so trdno prepričani, da si len za učenje in da raje uživaš svoj prosti čas, popivaš ali igraš igrice. Če bi vedeli, kakšno je moje življenje, mi tega ne bi rekli. Moje življenje se je začelo zapletati tik pred začetkom prvega letnika. S prijatelji smo odšli na veselico, preveč popili in sedli v avtomobil. To je bila naša napačna odločitev. Zgodila se je huda prometna nesreča. Ugasnilo je mlado življenje. Starši mi od takrat naprej očitajo to usodno napako in me zavračajo. Od takrat naprej živim, kot da sem za vse sam. Preostane mi le živeti, čeprav naporno. Zjutraj ob 5. uri vstanem, opravim, kar je potrebno v hlevu, nato pa grem v šolo. Ko se vrnem domov, me spet čakata živina in delo, ki ga moram opraviti. Če ga ne opravim, mi oče zagrozi, da se lahko poberem od hiše. A tega ne morem, saj je to moja edina streha nad glavo. Ko opravim vse, odidem v popoldansko službo, kjer ostanem pozno v noč. Stružim, rezkam in sestavljam mehanske komponente. Tako zaslužim, da se lahko šolam. V štirih letih sem tako kupil dva motorja, traktor, avtomobil, harmoniko in seveda telefon. Glasba je moje življenje, od telefona sem odvisen prav tako kot od avtomobila, motor pa je moja svoboda. Sem sodijo še štirje izpiti, da se sploh lahko uradno vozim. Po vsem tem mi profesor očita, da sem len in da se ne učim. Z veseljem bi se učil, a v takšnem pomanjkanju časa se res ne morem. K delu me žene tudi ljubezen do dekleta, ki mi pomeni vse. Verjetno bi nad takšnim življenjem marsikdo obupal, jaz pa vidim nekaj dobrih strani: živim samostojno, pošteno, brez alkohola in ponavljanja napak, kakršne sem že storil. Kar te ne ubije, te okrepi. Tega reka se držim. Velikokrat se spomnim besed Otona Župančiča: Kuj me življenje, kuj! Če sem kremen, se raziskrim, če jeklo, bom pel, če steklo – naj se zdrobim. Davorin Kojc, 4. a/1

11

Glas centra Nisem izgubil upanja v dobroto

TŠC Maribor Srednja strojna šola

Povedal vam bom svojo zgodbo, ki se v marsičem razlikuje od zgodb, ki bi jih naj napisala mladost oziroma že otroštvo. Tako mlad sem še, a sem doživel že toliko preizkušenj in žalostnih trenutkov. Ne glede na to, kakšno zgodbo nam napiše življenje, vsi upamo, da se bo morda naša končala s srečnim koncem. Le verjeti moramo in upati. Star sem 15 let in trenutno živim v rejniški družini. Pred tem sem preživel že veliko hudega. Pri desetih letih mi je umrl oče. Ne dolgo za tem so me odvzeli mami, ker me zaradi osebnih težav ni mogla več vzgajati. Naenkrat sem izgubil oba starša in tudi s sestro so naju ločili. Ostal sem tako rekoč brez kogarkoli. Dali so me v mladinski dom, kjer je življenje drugačno kot doma. Vsak dan je en sam urnik: prosti čas, čas za spanje, čas za učenje… vse je časovno odmerjeno. V mladinskem domu sem bil tri leta, nato so me proti moji volji dali v krizni center, potem pa končno v rejniško družino. Ob prihodu sem bil izgubljen in žalosten, saj sem zopet ostal brez sestre, ki je ostala v mladinskem domu. Končno so tudi sestri dodelili dom pri moji rejniški družini. Življenje v novi družini je bilo sprva zelo težko, saj nisem vedel, ali me bodo novi člani sprejeli ali ne. Počasi sem ugotovil, da so rejniški starši prijazni in da so me tudi rejniški otroci lepo sprejeli. Počutil sem se nekoliko bolje, čeprav sem pogrešal svojo pravo družino, ker je življenje z očetom in mamo, ki te imata rada, vseeno drugačno. Moja rejniška družina šteje danes sedem članov, od tega nas je pet rejniških otok. Med seboj se dobro razumemo, včasih se spremo le zaradi čiščenja. Najraje delam z eksotičnimi živalmi in konji, ki jih obožujem. V prostem času z rejnikom kolesarimo ali igramo nogomet, v petek pa se greva zabavat samo midva, rejnik in jaz, da se odpočijeva od petih žensk v hiši. Z rejnico pa se najraje pogovarjam in igram karte. Včasih si vsi skupaj privoščimo izlet na Bled ali gremo na morje... Danes se počutim lepo in sprejeto v moji »nepravi« družini, še vedno pa imam stike s svojo pravo mamo. Komaj čakam vsako drugo sredo, da jo lahko obiščem in jo povprašam, kako se počuti. Ko bom dopolnil osemnajst let, bom verjetno moral iz rejniške družine. Kam, ne vem. Vem le to, da si želim v prihodnosti spremeniti nekaj stvari. Nekaj časa bi rad šel živet k mami, potem bi si zgradil novo hišo, v kateri bi poleg moje družine živela tudi moja mama. Vesel sem, da je mnogim izmed mojih sošolcev mladost bolj prizanesla. Moja zgodba je boleča, a sem kljub vsemu vesel in nasmejan dijak, ki ve, da bo s svojo radostjo do slehernega dne in z znanjem lahko v življenju dosegel marsikaj. Morda je v meni celo več veselja in zagnanosti kot v mojih vrstnikih. Zakaj? Ker sem v življenju že toliko izgubil, nisem pa izgubil sebe in upanja v dobroto.

N.N.

12

Glas centra Preselil sem se v Slovenijo, zamenjal šolo…

TŠC Maribor Srednja strojna šola

in spremenilo se mi je življenje Sem Emrah Smajlovid in bi vam rad povedal nekaj o sebi. V Maribor sem se preselil iz Bosne. Osnovno šolo sem končal v Bosni. Tam sem s prav dobrim uspehom končal tudi srednjo poklicno šolo za avtomehanika. Star sem 18 let in na TŠC hodim v prvi letnik PTI programa, ker bi rad bil tehnik, da bom lahko študiral. Preden sem prišel v Slovenijo, sem imel zaplete z dokumenti. Nanje sem čakal dva meseca, zato sem zamudil tudi pričetek šolskega leta. Dijak 1. d/1 sem tako postal šele 2. novembra. V šoli mi je bilo v začetku zelo težko, ker nisem razumel slovenskega jezika. Vendar sem s pomočjo dobrih profesorjev, ki so mi pomagali, nadoknadil zamudo. Vsak dan sem se učil in postajalo mi je vedno lažje. Sedaj razumem že veliko slovenskih b esed. Dobil sem tudi veliko dobrih ocen pri različnih predmetih, tako da sem bil ob koncu konference uspešen pri vseh predmetih. Vesel sem, ker vidim, da se splača vsak dan učiti in delati domače naloge. Vsi mi pravijo, da sem zelo uspešen, zato se bom še naprej trudil. Sedaj bom pomagal pri učenj u tudi svojima sestrama dvojčicama, ki sta prišli v Slovenijo po novem letu. Hodita v deveti razred osnovne šole in jima je prav tako težko v novem okolju. Za vso skrb in pomoč bi se rad zahvalil svoji razredničarki, prof. Metki Štraser, ter prof. Gaji Lašič, knjižničarki in vodji tečaja slovenščine za dijake tujce. Hvala tudi vsem drugim profesorjem. Želim si, da bi mi še naprej pomagali in me vzpodbujali, da bom uspešno končal srednjo šolo. Emrah Smajlovid, 1. d/1

13

Glas centra Humor v šolskih klopeh Pri slovenščini

TŠC Maribor Srednja strojna šola

Učiteljica: »No, povej, kako se imenuje druga vas v povesti Martin Kačur?« Učenec napne ušesa, ko mu sošolec skuša pomagati. Žal sliši svojim letom primerno in izjavi: »Babji dol.« (namesto Blatni dol) Učenci: »Potem pa bi se ti moral celo s Kačurjem srečati...«

Govori tišje Prof. Kukovec govori zelo glasno pri pouku, zato si je na list na katedru napisal: Govori tišje! Žal pa ga je dijak 1. a/1 razjezil, zato je krepko povzdignil glas. Dijak pa v tistem trenutku hitro odreagira in ga opomni: »Prof. Kukovec, saj veste: govorite tišje.«

Vem, da nič ne vem Učenec pri razredni modruje in pove razredniku: »Gospod profesor, jaz vem, da v 4. letniku pravzaprav nič ne vem.« Razrednik odvrne jezno: »Pojdi takoj k ravnatelju, ti bo on povedal, kaj smo te naučili v vseh teh štirih letih.« Dijak odide k ravnatelju in mu pove razlog obiska. Ravnatelj ga modro povpraša: »Ali ti veš, kdo je izrekel misel: Vem, da nič ne vem?« Dijak še enkrat ponovi: »Jaz sem to povedal.« Ravnatelj: »Če bi ti to povedal, bi postal modrec. Veš, kdo je to rekel?« Dijak znova trdi: »Jaz sem to rekel. Saj sem vam povedal. Že tretjič.« Ravnatelj: »Nisi ti to povedal. To je povedal Sokrat.« Dijak prepričan: »Ne, ni on tega rekel, ker se v našem razredu nobeden tako ne piše...«

14

Glas centra Tolažba

TŠC Maribor Srednja strojna šola

Prof. Hrnčič pri pouku: »Bog odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo...« Dijak: »G. profesor, fajn bi bilo, če še nam vi malo odpustite, da bomo lahko delali, kar bomo hoteli.«

Samoglasnik Učiteljica se ne spomni takoj priimka, ki se začne na črko O. Gleda dijaka, kaže s prstom nanj, kot bi se hotela spomniti, in izusti: »OOOOOO....« Dijak: »A tako, zdaj sva pa že na O...« humor napisali dijaki TŠC

Tudi najboljšim se zgodi Najbolj mi je ostal v spominu dogodek, ko smo pri profesorju Škorjancu vezali elektromotorje in je sošolec Sandi priklopil motor tako, da se ni vrtel niti naprej niti nazaj, temveč ga je dvigovalo v zrak. Mi, sošolci, smo se neizmerno smejali, profesorju pa ni bilo niti malo smešno. Nasprotno, bil je jezen, ker je bil elektromotor prav verjetno uničen. Sandi je moral nato vse odklopiti ter ponovno pravilno vezati, da je motor deloval tako, kot je moral. Domen Bračič, 2. d/1

15

Glas centra Zgodbe iz dijaškega doma Utrip dijaškega doma

TŠC Maribor Srednja strojna šola

V dijaškem domu naše šole na Teznu še zdaleč ni dolgočasno. Trenutno nas v njem prebiva 23 gojencev, ki se družimo in zabavamo ob igranju nogometa, ali se rekreiramo v fitnesu, ki nam je na razpolago v domu in šoli. Tik pred novoletnimi počitnicami smo organizirali filmski maraton, vendar nas je do konca vzdržalo le nekaj. Tudi čistilne akcije so koristna dejavnost. Vsako leto se borimo za kvalifikacijo na vseslovensko DOMIJADO, na kateri se zberejo najboljše domske ekipe. Lanska, že 52. po vrsti, je potekala 24. in 25. aprila na Rogli, kjer smo se dobro odrezali zlasti v nogometu. Smo tudi dobri kuharji. Ko nas daje lakota in nam kosilo ne diši, zavihamo rokave in si sami kaj pripravimo, tudi pecivo znamo speči. Zato pred božičem prijazno diši po hodnikih in sobah. Gospa Cvetka Špendl je vzgojiteljica, na katero lahko računamo, če smo v težavah ali ne vemo, kako bi ravnali. Kuharice so zmeraj nasmejane in nam pripravljajo raznovrstne tople obroke. Vratarja g. Kancler in g. Mašič skrbita za red v domu, disciplino in mir med nočnim počitkom. Da so naši možgančki vedno v kondiciji, nam priskoči na pomoč prof. Petar Kos, ki nam v svojem prostem času nudi dodatno razlago, za kar smo mu zelo hvaležni. Blaž Barbarič, 3. b/1

Med peko sladkih dobrot

16

Glas centra V dijaški dom? Zakaj pa ne!

TŠC Maribor Srednja strojna šola

Že četrto leto se pridno vsako nedeljo vračam v svoj »drugi dom«. V tem času sem tu doživel marsikaj lepega, zanimivega, pa tudi manj prijetnega. Ko o vsem tem premislim in se vprašam, kaj vse je za mano, koliko takšnih in drugačnih izkušenj ter prijateljstev sem pridobil, kar pozabim na vse neprijetne dogodke. Res se vsako nedeljo z veseljem vračam v Maribor ter v dijaški dom, saj me tu čaka kar nekaj prijateljev. A tudi vsak petek z radostjo odhajam domov, saj vem, da me pričakujejo družina pa tudi tamkajšnji prijatelji, s katerimi sem preživel veliko lepih trenutkov v mlajših letih. Nejc Huber, 4. b/1

V dijaški dom sem se vpisal, da se mi ni treba vsak dan voziti precej daleč domov. Zjutraj lahko zato dlje spim, kar mi zelo ustreza. Najprej sem se v prvem letniku vpisal v dijaški dom Srednje strojne šole, ki jo tudi obiskujem. Prvo leto sem se na dom precej časa privajal, saj sem bil tako rekoč »fazan«. A so nas lepo sprejeli in tudi vzgojitelj je bil z nami zelo prijazen. S fanti, ki so bili starejši, smo se kmalu sporazumeli in smo se veliko družili. Nato sem v tem domu bival še dve leti. Lahko rečem, da je bilo bivanje tukaj zanimivo, saj smo imeli različne aktivnosti, ki sem se jih rad udeleževal. Imel sem veliko prostega časa, a vendar se je v domu treba držati določenih pravil. To mi sicer nikoli ni predstavljalo težav. Zadnje leto pa sem se vpisal v Dijaški dom Lizike Jančar, ker tam biva moja sestra, ki sem jo zelo pogrešal. Tudi tam mi je lepo, saj se s sestro skupaj učiva. Tako upam, da bom letos, kljub temu da bivam drugje, uspešno končal šolanje. Lahko rečem le še, da so dijaški domovi koristni, saj dijaku prihranijo čas in energijo, ki bi jo pora bil za pot domov, tako pa ostane več časa za šolsko delo. Jože Zavratnik, 4. a/1

Naš dijaški dom Ko še enkrat premislim, kako je bilo ob prihodu, me preplavijo lepi spomini, ki jih še do danes ne morem pozabiti. Prišel je čas, ko smo se morali odločati za nadaljevanje svojega izobraževanja in jaz sem se odločil za poklic tehnika mehatronike. Šola je od doma precej oddaljena, zato sem se moral vpisati v dijaški

17

Glas centra

TŠC Maribor Srednja strojna šola

dom na Teznem, ki je najbližje Tehniškemu šolskemu centru Maribor. Pred vpisom smo prišli na kratek ogled in predstavitev dijaškega doma. Najprej sem bil malce prestrašen kot vsak drugi fazanček, a ko sem slišal veliko zanimivih in dobrih stvari o dijaškem domu, sem takoj začutil optimizem. Z nestrpnostjo sem dočakal 1. september , ko so me v domu lepo sprejeli in mi dali nekaj dobrih nasvetov tako za šolo kot za bivanje v dijaškem domu. Prvi dan sem razpakiral svoje stvari in se udobno namestil v sobi. V domu sem se, kljub temu da sem bil na tujem, počutil kot doma. Prijazno spremstvo in veliko nasvetov mi je še dodatno polepšalo bivanje v dijaškem domu. V domu imamo veliko različnih dejavnosti in možnosti za rekreacijo, namizni tenis, fitnes, ki ga dijaki zelo radi obiskujemo in veliko drugih stvari. Imamo tudi svojo nogometno ekipo, ki dosega zelo dobre rezultate. Ker nas gojencev ni prav veliko, se znamo spoprijateljiti in pomagati drug drugemu. Življenje v dijaškem domu je prav prijetno in zanimivo. Vedno doživiš kaj novega in poučnega. Timi Temlin, 1. c/1

18

Glas centra Moj sin si nabira izkušnje za življenje

TŠC Maribor Srednja strojna šola

Zapiram kovček in čutim, kako mi očesne kotičke polnijo solze. Zadržujem se in umikam pogled od sina, ki gleda, kako nejevoljno pakiram še zadnje stvari. Rada bi, da ne bi na kaj pozabila, da bi bilo vse popolno in da bi prvi vtis ostal nepozaben. Solza mi je zdrsela po licu ob spominu na trenutek, ko je Timi stopil v prvi razred. Sedaj pa je pred njim ponovno velik korak. Sin je zaznal moje razmišljanje, zato je pristopil in rekel: »Mami, tako kot si verjela doslej vame, tako verjemi še naprej, jaz pa ti obljubim, da bom uspel.« Bilo me je nekoliko nerodno, da me je moral sin potolažiti. Moje zadnje besede pred odhodom so bile: »Tako, doslej sem hodila s tabo, naprej moraš iti sam. Po trnju hodi pokončno in sledi svojemu cilju.« Njegov "drugi" dom je drugačen. Čez teden biva med sovrstniki, deluje kot ekipa in vselej, ko se ob petkih vrne, se mi zdi, da je drugačen, zrelejši. Srečna sem, ko čutim, da je izbral resnično nekaj zase, nekaj kar bo nadgrajeval, iskal nove izzive. To sem razbrala že na začetku, kajti videla sem, na kakšen način pripoveduje o šoli in dijaškem domu, kako si želi odkrivati še neraziskano. Vse bojazni, ves strah in negotovost, da bo morda nesrečen, zbegan, osamljen, so bili odveč. Fant se je osamosvojil. V njem vidim bodočnost. K temu so prispevali ekipa, prijatelji in ne nazadnje dobra "druga mama", ki jih spremlja, jim sledi in jim je v oporo. Nikogar iz doma ne poznam osebno, a dobro poznam svojega sina. Ko vidim v njem veselje in pričakovanje, potem vem, da se vsako nedeljo vrača v Maribor z dobrim občutkom in novim dogodivščinam naproti. Zagotovo se pojavijo kdaj tudi ovire in nesoglasja, a verjamem, da znajo kot ekipa združiti mnenja, se pogovoriti in ne nazadnje tudi oprostiti en drugemu. Ni mi žal, da sva se s Timijem odločila za bivanje v dijaškem domu, saj sem mu s to odločitvijo naredila uslugo: pridobil je ogromno možnosti, da se izkaže, prevzame odgovornost zase, čisto sam sprejema odločitve… Vselej ga opominjam, naj izbira med prijatelji, kajti mladostna naivnost ga lahko kaj hitro drago stane. Predvsem pa sem nekako mirnejša, ker prebiva v dijaškem domu. Zdi se mi, da je tam našel varnost in mir, medtem ko nabira znanje za dneve, ki sledijo. Dolga pot ga še čaka, a menim, da je prav tako kot konec pomemben tudi začetek. Če začneš z zagonom, če imaš določen cilj, ne boš kar tako odnehal in rezultati so vidni že kaj kmalu. Moj otrok je dobro začel in upam, da bo držal besede, izrečene dnevu odhoda v Maribor. Zdaj ni več solza ob nedeljskem odhodu, zdaj so velika pričakovanja ob petkovem prihodu domov. ... Le sestrici moram zmeraj znova šteti dneve in ko pridem do petka, se ji na obrazek naredi veliki, nagajivi nasmeh... Tatjana Temlin (Timijeva mama)

19

Glas centra Ljubezen Ljubezensko pismo

TŠC Maribor Srednja strojna šola

Ljubezen je nepredvidljiva. Nikoli si nisem predstavljal, da bom lahko ljubil tako čudovito, tako prijetno in ljubko. Kaj je prava ljubezen? Nekdo mi je povedal, da nikoli ne veš, kdaj boš srečal svojo pravo ljubezen, zaradi katere se ti bodo zatresla kolena. Tem besedam nisem verjel, dokler nisem spoznal tebe. Pred nekaj dnevi sem te spet po dolgem času srečal. Gledal sem tvoj mili obraz in skozi misli so mi begale podobe trenutka, ko sem te prvič videl. Takrat niti pomislil nisem, da mi boš postala tako všeč. Vem, da me ljubiš. Ljubezen ti berem v očeh. Prepričan sem, da tudi ti v mojih očeh vidiš ljubezen. Naiven sem, ker je vsak trenutek, ki ga preživim s tabo, nekaj posebnega. Jure Heric, 2. a/1

Na poti v šolo Zgodaj zjutraj me mama zapelje na avtobusno postajo v Zamarkovi. Tu počakam na avtobus za Maribor. Pred časom sem na tej postaji spoznal tudi prijetno dekle. Bilo je zimsko jutro, ko me je mama pripeljala na postajo kot zmeraj. Bil sem še zaspan, saj sem se dan prej pozno odpravil spat. Na avtobusu sem torbo vrgel pod klop in sedel. Začel sem strmeti nekam v nebo, v zvezde, ne vem zakaj, ampak čisto sem se predramil. Prevzele so me misli o vesolju. Kako lepo bi bilo kdaj potovati tam zgoraj! Užival bi in občudoval oblike planetov. Videl bi, kako sonce zjutraj vstaja. Takrat me iz mojih misli prebudi najlepše dekle, ki sem ga kdaj koli srečal. Mislil sem, da sanjam, a me je res ogovorila. Srce mi je začelo divje razbijati in še sedaj si mislim, kako čudno sem moral izpasti pred njo, ko sem kar nekaj časa samo začudeno »zijal« vanjo. Končno sem odzdravil in pričela sva govoriti o vseh mogočih nepomembnih stvareh. Čas je hitro minil; na naslednji avtobus do šole sva čakala več kot pol ure, a predstavila sva se šele na koncu. Tako sem zvedel, da ne sije samo njena lepota, temveč tudi njeno ime, ki si g a bom zapomnil za zmeraj. Ko je avtobus prispel, sva se morala ločiti. Upam, da jo bom še kdaj srečal. Ta dan je bil zame najlepši, kar sem jih doživel in še dolgo me je navdajala sreča, ki je do takrat nisem poznal. To je najbrž ljubezen. Žiga Strmšek, 2. b/1

20

Glas centra »Latino lover« Draga, ko sem te prvič videl, sem prepoznal v sebi ljubezen. Ko sem se te prvič dotaknil, so me v trebuhu pobožali metuljčki. Ko sem te prvič poljubil, so se v meni prebudile vse moje sanje. Rečem ti lahko le hvala, ker si v meni prebudila ljubezen ... ... in nisem več »latino lover«, kot me kličejo sošolci.

TŠC Maribor Srednja strojna šola

Uroš Brumec, 2. a/1

Ko nastopil je lep sončen dan, zazrl sem se v množico ljudi in se zavedel, da pritegnile so me le tvoje oči. Celo noč sem taval sam in upal na boljši dan. Znova dan se je prebudil. V upanju, da te nisem izgubil, zazrl sem se v množico ljudi in srečen videl, kje si ti. Tvoje oči so očarale me, k tebi prav vlekle me. Vedel sem, da moja boš. Prinesel ti bom šopek rož, srečen s tabo zaživel, najboljše dekle bom imel. Kristian Juhart, 4. a/1

21

Glas centra Razmišljanja Začetki na TŠC-ju

TŠC Maribor Srednja strojna šola

Vsak začetek je težak. V življenju je mnogo začetkov: ko smo shodili, začeli obiskovati vrtec in osnovno šolo… Tudi začetek izobraževanja v srednji šoli, ki predstavlja resnično prelomnico v življenju, nam ne uide. Vzpodbudno je, da se bomo tokrat učili in počeli stvari, ki nas veselijo. Napetost in pričakovanja so se stopnjevala ves deveti razred osnovne šole, saj se je približeval dan, ko smo morali oddati vpisne liste. Bolj kot se je bližal konec počitnic, bolj je naraščala napetost. 1. 9. 2014 smo stopili čez prag TŠC Maribor kot prvošolčki in najmlajši člani dijakov šole. V razredu smo fantje z bolj ali manj podobnimi zanimanji, zato tudi boljše delujemo, sodelujemo in si pomagamo v kritičnih situacijah. Nekateri so svojo srednješolsko pot začeli dobro in so vajeni učenja, nekateri pa ravno obratno. Naša razredničarka nam je že prvi dan predstavila sistem delovanja šole. Vedno nam priskoči na pomoč in se zavzame za nas. Sedaj smo že čez prvo polletje in »orjemo« ledino drugega. Do zdaj je čas minil zelo hitro, saj je naše življenje dobilo hitrejši tempo, skrajšal se je čas spanja, podaljšal pa čas učenja. Tudi pot v šolo traja, saj vsi ne živimo ravno »čez cesto«. Prve tedne smo nekateri ob pogledu na natrpan urnik, velik kup zvezkov in učbenikov ter težko torbo menili, da ne bomo z mogli izpolnjevati vseh zahtev, a s časoma smo ugotovili, da vendarle zmoremo. Zato sem prepričan, da bomo vsi iz 1. a/1 uspešno končali prvi letnik ter se preimenovali v 2. a/1, ko bomo po poletnih počitnicah ponovno sedli v šolske klopi.

Besedilo in fotografija: David Novak, 1. a/1

22

Glas centra Po dveh letih na strojni

TŠC Maribor Srednja strojna šola

V novem šolskem letu, ko sem po počitnicah znova prestopila šolski prag, a to leto kot dijakinja drugega letnika, je bilo bistveno lažje kot pred letom dni. Moj razred se ni nič kaj spremenil, le dobila sem dva nova sošolca, nove predmete in s tem druge profesorje. Če bi morala pojasniti, kako se počutim v razredu, bi zdaj povedala tako, čez kak teden pa spet drugače. Moje počutje v razredu namreč ni toliko od visno od ocen in profesorjev, ampak najbolj od mojih sošolcev. Izmed njih bi lahko izpostavila le dva, ki jima lahko rečem tudi prijatelja. Sicer se z nekaterimi drugimi sošolci prav tako razumem dobro, vendar včasih pride tudi do konfliktov, ki pravzaprav niso potrebni. Seveda pa ne smem pozabiti na mojo najboljšo sošolko, najboljšo prijateljico in zraven tega še sestro dvojčico. Brez nje bi bil dan v šoli zagotovo povsem drugačen. V razredu imam vlogo blagajnika in vlogo »mame«, saj sem vedno pripravljena pomagati sošolcem, če jim le lahko. Če sem iskrena, se je od lani marsikaj spremenilo. Ker sem bolje spoznala posameznike, imam sedaj nekoliko drugačno mnenje o svojem razredu, kot sem ga imela v prvem letniku. Po skoraj dveh letih šolanja na TŠC Maribor lahko zatrdim, da mi ni žal, da sem prišla sem. Vem, marsikdo ima predsodke glede tega, da bi dekleta prišla na strojno šolo. Meni pa se zdi, da bi bilo boljše, če bi nas bilo malo več, kot pa nas je sedaj. Upam, da bodo z novim šolskim letom spet prišla pogumna dekleta, ki jih ni strah fantov. Nina Krošel, 2. a/1

Vpliv tehnologije na življenje posameznika Tehnologija je v zadnjem desetletju ogromno napredovala. To najpogosteje opazimo pri mobilnih telefonih in računalnikih. Ta prehiter razvoj pa ima velik vpliv na vse človeštvo, najbolj pa na mladostnike in otroke, ki so že pri rosnih letih zasvojeni ter živijo v virtualnem svetu. Za to so največji krivec socialna omrežja, preko katerih se dandanes največ oglašuje, hkrati pa posamezniku nudijo »popolni« svet. Zato se danes malokdo zna pogovarjati in navezovati stike v realnosti. Lepo bi bilo, kdaj presenetiti prijatelja ali prijateljico z ročno napisanim pismom, kakor so to delali naši starši. Sandi Rukelj, 3. a/1

23

Glas centra

TŠC Maribor Srednja strojna šola

Večina ljudi meni, da so mladi preveč pri računalnikih in kadarkoli jim omeniš računalnik, vsi takoj pomislijo na računalniške igre. Najbolj pogost stavek starejših ljudi je: »Spet je bil ves dan na računalniku, pa samo te igrice mu gredo po glavi.« Ob tem pa pozabljajo oz. nočejo niti slišati za to, da se da na računalniku narediti še marsikaj drugega. S tem, da računalniki škodujejo mladim, se ne strinjam povsem. Res je, da se nekateri zaradi sedenja pred monitorjem menda premalo gibljejo, vendar se sprašujem, kje bi bili, če računalnikov ne bi bilo. Verjetno pred televizorjem! Zato je moje mnenje glede računalnikov bolj pozitivno kot negativno. Menim, da delo na računalniku in tudi igranje iger vpliva na boljši spomin in na zmožnost hitrejšega razmišljanja ter izbiranja pravih odločitev. Čeprav imajo računalniki tudi negativen vpliv na mladino, menim, da so še vedno bolj koristni, če jih seveda uporablja pameten in presoje zmožen posameznik. Blaž Lukman, 3. a/1

Moj vzornik Že od rojstva so naš vzor starši, bratje in sestre, lahko pa tudi naključni ljudje, ki nas prevzamejo s svojo osebnostjo, z delom, vztrajnostjo ali pa z lastnostjo, ki preseneča. Za vzor si izbiramo večinoma tiste, ki so naredili v svojem življenju že kar dosti korakov in so junaki v vsakdanjem življenju. Zaradi odraščanja in različnih zanimanj spreminjamo svoje vzornike. Meni so bili v mladosti všeč risani junaki, tako kot vsem ostalim sovrstnikom. Nato se je začelo obdobje nogometa, ko so mi bili všeč takratni izbranci nogometnega kluba Barcelona, še posebej Carles Puyol, ki je igral isto pozicijo kot jaz v svojem majhnem moštvu. Leto zatem mi je k srcu prirasel tek. Začetki so bili težki. Pri tem mi je zelo pomagal trener, ki je triatlonec. On me je vzpodbujal in mi dajal nasvete, ki so mi zelo pomagali. S svojimi dosežki sem postal vzor sebi in drugim, saj sem se zelo izkazal in hkrati dokazal, da to zmorem. Pri vsakem športu je zelo pomembna volja. Težko jo je najti v sebi, zato obstajajo ljudje, kot so prijatelji in trener, ki ti jo pomagajo poiskati. Sam pa sem začutil voljo po tem, ko sem prebral življenjepis Tadeja Ranerja, dijaka 3. letnika naše šole, ki je žal na invalidskem vozičku. Zelo me je navdušilo njegovo razmišljanje o vztrajnosti, predvsem pa, ko je napisal, kaj vse zmore. Hvala njemu, ki mi je s svojim nasmehom in dobro voljo povedal, da v

24

Glas centra

TŠC Maribor Srednja strojna šola

življenju ni nič nedosegljivega in da le z voljo in vztrajnostjo premagamo nepremagljivo in sami sebi postanemo vzorniki. Zato tečem. Če zmorem s tekom priti do svojega cilja, bom v življenju »tekel« tako dolgo, da bom dosegel marsikateri cilj. Nekaj pa prav gotovo velja: teči je treba na krajše razdalje in si zastavljati cilje, ki smo jih zmožni doseči. Postaviti si previsoke cilje pomeni, da moramo tudi kdaj od teka preiti k počasni hoji in biti srečni, zadovoljni ljudje. Sicer pa je življenje tek na dolge proge in vsak se enkrat utrudi. Proti koncu življenjske poti si želimo le, da bi hiteli čim počasneje. Najbolj pomembno pa je, da tečemo, kolikor zmoremo, in da nikoli ne tečemo, ker nas nekdo pregan ja. Jan Ozebek, 2. a/1

Ne da se mi!

Zjutraj se mi ne da, ko zgodaj moram vstati. Tudi če se ti ne da, se moraš iz postelje »premetati.« Dopoldan se mi ne da na avtobus čakati. Vendar nekako moral bom domov se odpeljati. Popoldan se mi ne da učiti in ob knjigah sedeti. Ampak nekako moral bom do pameti priti. Toda zvečer se mi da v posteljo leči in težke misli iz glave otresti. Jernej Leskovar, 1. a/1

25

Glas centra Impresija

TŠC Maribor Srednja strojna šola

Bil je topel poletni večer. Nebo je bilo tako jasno, da bi lahko preštel vsako piko na n ebu, ki je z nežnim sijem krasila večer. Čutil sem bilko trave, ki me je žgečkala po ušesu. Trava je bila prijetno hladna in je valovila v blagem vetru, ki je motil popolno tišino. Ležal sem na griču v travi pod starim drevesom, katerega listje je prijetno šumelo. Ozrl sem se nekam v daljavo, kjer se je daleč stran nekam v daljavo vil mestni vrvež. Pogled se mi je ponovno ustavil šele na Luni, ki je kot nepomembna podoba potovala po nebu. Niso je skrbeli problemi neznanih ljudi, mimo katerih je potovala, ni je skrbelo, kam jo ponese pot v tem neskončnem plesu okrog Zemlje. Nekje v daljavi je izginjal še zadnji žarek sonca, ki je moti l popolno temo. V krošnjah bližnjega gozda se je zaslišala pesem, žalostinka majhnega ptička, ki je rezala skozi tišino ter mi polnila ušesa s prelepo melodijo narave. Tako sem užival svobodo, ki mi je bila dana, a mi bo kmalu odvzeta! Kmalu bo ves svet ovila neskončna megla, ki s hladnim vetrom prinese novo ledeno dobo… Zbudil sem se iz omotice! Ugodje, ki ga je ustvarilo dogajanje v naravi, me je poneslo v trans, zaradi katerega sem uspel pozabiti: jutri je prvi dan šole! Blaž Oblonšek, 1. a/1

Sreča je … … v prvem poskusu pri testu dobiti dvojko. … da sem zdrav in da imam družino, ki me ima rada. … če nam odpade ura. … če gremo zadnjo uro nekaj minut prej domov. … dobitek na lotu. … kadar nas zaradi zamude zbrišejo iz e-asistenta. … ko se lahko zanesem na sošolce.

dijaki 3. b/1

26

Glas centra Razredna kronika Drugorazredni 2. a/1

TŠC Maribor Srednja strojna šola

Ko je bilo konec počitnic, smo morali spet v šolo. Po uspešno končanem 1. letniku nas je čakalo novo poglavje do uresničitve naših ciljev. Prvi dan se je vlekel kot ponedeljek, saj je tudi bil ponedeljek. Razred je ostal podoben lanskemu, le da smo dobili dva nova sošolca. Najprej je prišel Tilen Osovnikar, ki je dober športnik, nato pa še Martin Sluga, ki se je najbolj ujel z največjim oboževalcem pudingov Tilnom Juhartom. Sedaj, ko se že bolje poznamo, smo spoznali boljše in slabše strani sošolcev. Smo razred, kjer najdemo prav vse vrste dijakov, od pametnih do malo manj pametnih, od močnih do šibkejših, od visokih do nizkih, nekaj pa jih je tudi normalnih. Kljub vsemu zna še zmeraj vsak pomagati ali pa te nasmejati. Jan Ozebek pogosto pripoveduje o »kiblflajšu«. Uroš ali Enrique Iglesias ali »latino lover« ima ljubezenske težave. Lopan je jezen na Daniela zaradi zapeljevanja njegove sestre. Jure ima frizuro kot Johnny Bravo. Košir oziroma hacker »Ateox« dolge dneve preživi za računalnikom. Brglez ali »Taubi« rad meče petarde. Jan Leskovar se je začel malo bolj učiti, saj je enkrat v dveh dneh dobil štiri »šuse«, njegov najljubši predmet je mehanika. Sapor se hoče velikokrat izogniti prof. Jakopiča; enkrat je celo delal sklece, da bi šel prej od ure. O Pivljakoviču pa ne morem veliko povedati, saj redkokdaj pride v šolo na obisk. Peter Brglez, 2. a/1

Večina pametnih, nekaj malo manj, pri pouku radi poslušajo le tu pa tam. Predsednik neresen, pogosto zelo smešen. Blagajnik je ženska, prijazna in potrpežljiva, kartic ne sprejema. Razredničarka je faca, nasmejana, z zemljevidom poznana. Tilen Juhart, 2. a/1

27

Glas centra To smo mi 3. b/1 … Ponosna druga generacija tehnikov mehatronike.

TŠC Maribor Srednja strojna šola

Razred z najslabšo nogometno ekipo na šoli, čeprav imamo dva dijaka s statusom nogometaša. Vendar to niti ni tako slabo, saj gremo s športnih dnevov prvi domov. Marko nas nasmeji z neverjetnimi izjavami, kot so: advenček, podstrešek, odkiniti, skačejo po lučeh, tajfun (namesto tajkun), z nosom šajba po vetrobranskem steklu, izvajač… Kirbiš glasno komentira, da na testu niso rožice in klobase, če slučajno kdo slabo vidi. Dogovorimo se, da bomo test skupaj pisali. Potem pa polovica razreda piše pet, dva ali trije pa test ponavljamo. Še ene ure nismo sposobni kolektivno špricati. Pri matematiki smo mirni, ker je vsako uro vprašan Kmetec. Polovica nas je profesionalnih avtomehanikov, raketnih inženirjev, bombnih specialcev, poklicnih dirkačev, krotilcev živali … Zdaj pa k bolj resnim temam… Že tradicionalno se udeležujemo tekmovanja iz angleščine, matematike in slovenščine – to je razlog, da nas drugo leto ni strah poklicne mature. Osnovnošolce s predstavitvami navdušujemo za vpis v programe naše šole. Poskusili smo se v pisanju haikujev in Matija je napisal zmagovalnega med srednješolci, ki se glasi: Smeli konjev dir požene moje srce svobodi naproti. Tarnamo in tarnamo, a na koncu le »iztisnemo« kaj dobrega za šolsko glasilo, ki mu daje podobo računalniška roka našega Mateja Z. Skratka, smo nagajivi, včasih morda preveč, spoštujemo pa dogovore in se učimo… ko voda teče v grlo. dijaki 3. b/1

28

Glas centra

TŠC Maribor Srednja strojna šola

Sem dijak 1. a/1. Razred ima sedemindvajset dijakov, samih fantov. Prihajamo iz različnih krajev Slovenije. Po koncu 9. razreda smo si za poklic, ki ga bomo opravljali vse življenje, izbrali poklic strojnega tehnika, za katerega se izobražujemo na Tehniškem šolskem centru Maribor. Na začetku nam je bilo težko, a sedaj smo že dobri prijatelji. Smo zanimiv, zabaven in duhovit razred. Trudimo se, da imamo dobre ocene. Ker smo si kot razredni cilj postavili uspešno končano šolo, si pomagamo, da bi to zares uresničili. Skupaj bomo štiri leta, doživeli bomo dobre in slabe ocene, postali polnoletni, plesali na maturantskem plesu … Upam, da bomo tudi kasneje ohranili prijateljske stike. Hamza Hodžid, 1. a/1

Teo Kirbiš, 3. b/1

29

Glas centra Moj hobi

TŠC Maribor Srednja strojna šola

Ne boste verjeli, toda res je. Najraje se v prostem času ukvarjam s popravljanjem raznih stvari. Stvari, ki ne delujejo več. Stvari, ki bi jih drugi ljudje zavrgli. Menim, da ni stvari, ki se je ne bi dalo popraviti. Ljudje po svetu preveč zapravljajo za nove stvari. Predvsem pa z ekološkega stališča ni dobro, da mečemo stvari prehitro v smeti. Marko Motaln, 2. b/1

Moj hobi, ki je že skoraj več kot samo to, je nogomet. Z njim se ukvarjam že od 8. leta starosti. Začel sem v NK Oplotnica v Ptujski ligi, za nekaj časa prekinil igranje zaradi poškodbe, nato pa spet nadaljeval, prestopil pri 16. letih k NK Bistrica in se s tem klubom znašel v 2. slovenski ligi. Trenirali smo pet krat na teden, tekme pa so bile ob nedeljah. Po treh letih v Bistrici sem se odločil, da neham z igranjem velikega nogometa. Letos sem začel z igranjem malega nogometa za klub Sveti Jernej v Konjiški ligi, kjer igram skupaj s sošolcema Domnom Bračičem in Žanom Stupanom. Žan Vengust, 2. d/1

Motokros je zelo zanimiv, a tudi nevaren šport. Zahteva veliko poguma in znanja. Vožnja z motorjem je nevarna, če ne nosiš čelade in ostale opreme, da se zaščitiš pred morebitnimi padci. Lahko pa je padec usoden tudi, če si opremljen z vso potrebno zaščitno opremo, vendar je več verjetnosti, da se izogneš posledicam. Tudi sam vozim motokros, a samo za hobi. V veselje mi je pravzaprav ukvarjanje z motorjem, ko ga je treba vzdrževati: čistiti, mazati posamezne dele, pa tudi menjati določene dele vsake toliko časa. Vedeti pa je treba, da se sme voziti samo po progah, ki so namenjene temu. Vožnja po gozdu je prepovedana, saj škodi naravi. Tudi mi smo del narave, zato jo moramo čuvati. Franci Sevšek, 4. b/1

Ribolov je zame zelo zanimiv šport ali konjiček, pri katerem za uspešen ulov potrebuješ kar precej sreče, malo znanja in pomoči sodobne opreme. Sam se ukvarjam s posebno vrsto ribolova, in sicer s krapolovom. Ribiči lovijo dve vrsti krapovcev: poleg krapa še amurja. Oba izhajata iz Azije, kjer dosežeta do 100 kg, pri nas pa zaradi drugačnih razmer do 50 kg. Na leto zrastejo okoli 2 kg.

30

Glas centra

TŠC Maribor Srednja strojna šola

Moderni krapolov postaja vedno bolj drag šport zaradi vrhunske opreme, ki stane kar precej denarja. Sodobni ribiči ostajajo ob jezerih po več dni, lovijo pa na istih mestih, kjer so ribe hranili. Tako so možnosti za ulov kapitalnega krapa večje. Ocenjujejo, da prava lokacija daje do 60 % možnosti uspešnega lova. Povem vam, da sta ves trud in porabljeni čas resnično poplačana, ko uloviš kapitalnega krapa. Ves vesel se z njim fotografiraš, da imaš kaj za spomin, ribo pa spustiš nazaj v vodo, da lahko živi naprej. Pravzaprav se ravno v tem dejstvu sodobni lov razlikuje od ribolova. Jure Ugeršek, 4. b/1

Fotografija: David Novak, 1. a/1

31

Glas centra Šolske dejavnosti Strokovna ekskurzija v München

TŠC Maribor Srednja strojna šola

Dijaki drugih letnikov tehniških programov na TŠC Maribor smo se 4. in 5. decembra 2014 odpravili na Strokovno ekskurzijo v München. Iz Maribora smo krenili že zelo zgodaj. Pot nas je preko Avstrije in južnega dela Nemčije pripeljala v München, kjer smo si najprej ogledali sloviti nogometni stadion Arene Allianz, na katerem igra domače tekme Bayern. Nato smo se odpravili v Olimpijski park, kjer so bile leta 1972 poletne olimpijske igre. Z dvigalom smo se povzpeli na stolp, ki je bil postavljen za to svetovno športno tekmovanje. Sledil je ogled BMW-jevega avtomobilskega muzeja, v katerem so na ogromni površini razstavljeni avtomobili in motocikli. Po poznem kosilu smo se odpravili še na krajši potep po mestu, nato pa v hotel in spanje. Naslednji dan je bil namenjen ogledu tehniškega muzeja. V njem se najde za vsakogar nekaj. Razstavljenih je veliko ladij, letal, raket, astronomske opreme… Na koncu smo imeli še nekaj časa za potepanje po bavarski prestolnici. Ob 16. uri smo zapustili München in se ob 22. uri vrnili v domači Maribor. Na strokovni ekskurziji smo videli ogromno novega in - kar je najbolj pomembno - imeli smo se »fajn«.

Na olimpijskem stolpu

Šolsko tekmovanje iz naravoslovja

32

Glas centra

TŠC Maribor Srednja strojna šola

Naravoslovje ni med prvimi tremi najbolj priljubljenimi predmeti na naši šoli. Da to spremenimo, smo se učiteljice naravoslovnih predmetov odločile pripraviti šolsko tekmovanje iz naravoslovja. Tekmovanje je potekalo 18. 4. 2014. Najprej smo zbrale prijave. Dijake smo skušale motivirati, da se tekmovanja udeležijo. Obljubile smo jim, da se zanj ni potrebno dodatno učiti, saj smo želele, da čim bolj vzljubijo naravoslovje. Naš cilj je bil, da se tekmovanja udeleži veliko dijakov. Naloge so bile sestavljene na zanimiv, privlačen način. Tudi glavna nagrada je bila zelo privlačna, saj sta se prva dva uvrščena udeležila šolskega enodnevnega izleta, prvi trije uvrščeni pa so prejeli šolske majice, ki jih seveda nosijo z velikim ponosom. Natančno ob dogovorjeni uri smo se zbrali v biologijski učilnici. Naloge so reševali zelo zavzeto. Učiteljice smo bile nanje zelo ponosne, ko smo jih opazovale med reševanjem. Za učitelja je to največja nagrada za opravljeno delo. Prepričane smo, da se je naravoslovje s pomočjo izvedenega tekmovanja zagotovo povzpelo za kakšno stopničko višje v priljubljenosti med predmeti na šoli.

Vladka Volk, učiteljica naravoslovja

33

Glas centra Dosežki s Cankarjevega tekmovanja

TŠC Maribor Srednja strojna šola

Letos se je na šolsko tekmovanja za Cankarjevo priznanje pripravljalo 42 dijakov - še več kot lani. Bronasto priznanje so prejeli: Kristjan ŠMIT Marjan DREIER Blaž OBLONŠEK Žan STRAJNŠAK Nino LEPEJ Niko DROZG Jure KVAS Sandi RUKELJ 1. c/1 1. c/1 1. a/1 1. a/1 1. c/1 3. a/1 3. a/1 3. a/1 Mario PAJTLER Luka HALOŽAN Timi TEMLIN Miha ARTIČ David NOVAK Nejc HERŽENJAK Blaž LUKMAN Jernej TREBŠE 1. b/1 1. c/1 1. c/1 1. c/1 1. a/1 3. b/1 3. a/1 4. a/1

Ko sem prebral roman Doberdob, sem spoznal, koliko dobrote so premogli ljudje, da so nam izborili obdobje dobrote in miru. Žan Strajnšak, 1. a/1 Zupanove besede »važno je priti na grič« ne pomenijo zmagati, ampak vztrajati in sodelovati. Te besede so nama vzbudile pogum in izziv za tekmovanje za Cankarjevo priznanje. Niko Drozg in Jure Kvas 3. a/1

ČESTITAMO! Na regijskem tekmovanju so se uspešno predstavljali: Niko Drozg, Žan Strajnšak in Jure Kvas

34

Glas centra Zlati maturant 2014

TŠC Maribor Srednja strojna šola

Selfie zlatega maturanta Marka Leskovarja in predsednika države Boruta Pahorja

ŠOLSKO LETO IME IN PRIIMEK 2013/2014 MARKO LESKOVAR 2012/2013 Aleš Krošel 2012/2013 Valentin Lorenčič 2011/2012 Blaž Točaj 2010/2011 Žiga Kamenik 2010/2011 Rok Pahič Luka Ošlaj 2010/2011

ŠTEVILO TOČK 23 23 22 22 23 23 22

PROGRAM strojni tehnik SSI strojni tehnik SSI strojni tehnik SSI strojni tehnik SSI strojni tehnik SSI strojni tehnik SSI strojni tehnik SSI

Dijaki z maksimalnim številom točk so bili na sprejemu pri predsedniku države.

35

Glas centra Intervju z Alešem Črešnarjem

TŠC Maribor Srednja strojna šola

Dijak srednje šole TŠC Maribor, Aleš Črešnar, ima zelo zanimiv hobi. Ukvarja se z magijo. Pripravil sem intervju, da izvem več o njegovem hobiju. Verjemite mi, moja vprašanja so bila bolj domiselna, vendar jih je s svojo čarovnijo spremenil tako, da bi bili odgovori čim krajši. Je pa obljubil, da bo tudi v šoli pričaral nekaj nedoumljivega.

Kaj si rekel, da me boš spremenil v žabo? Ne, ne bom te, ker bi bila žaba preveč... Raje ne bom premišljal o zadnjem tripičju, zato te raje povprašam, kako dolgo se že ukvarjaš z magijo. Z magijo se ukvarjam pet let, dve leti sem se ukvarjal bolj amatersko, zdaj se pa že 3 leta ukvarjam bolj profesionalno. Kdo te je navdušil nad čarovnijami? Navdušil me je svetovno priznan čarodej David Copperfield, ki sem ga samo enkrat videl na televiziji, kjer je izvajal trike. To se mi je zdelo zanimivo. Po tej oddaji sem se tudi jaz začel ukvarjati s čarovništvom. Kdo so tvoji vzorniki? Moja vzornika sta čarodej Wladimir in svetovno znan čarodej David Copperfield. Zakaj si se odločil, da boš postal čarodej umetnik? Odločil sem se zato, ker je čaranje nekaj zanimivega, neverjetnega, zabavnega, navdušuje in zabava ljudi. S katerimi vrstami magije se ukvarjaš? Ukvarjam se predvsem s kartomagijo, close-up magijo (to je čaranje od blizu) in tudi odrsko magijo.

36

Glas centra

TŠC Maribor Srednja strojna šola

Ali se srečuješ tudi z drugimi čarodeji? Ja, seveda se srečujem na različnih seminarjih in kongresih. V Sloveniji je tudi mednarodni festival moderne magije MAGIBOR, ki ga vsako drugo leto organizira čarodej Wladimir. Koliko časa na dan povprečno vadiš čarovniške trike? Čarovniške trike vadim po pol ure na dan, da obnovim trike, ki sem se jih naučil. Pred nastopom trike seveda vadim dlje časa. Katere karte uporabljaš pri izvajanju čarovniških trikov? Uporabljam predvsem ameriške igralne karte Bicycle, ker so res vrhunske kvalitete. Ali se ti je že kdaj kakšen trik ponesrečil? Ja, pri manjši publiki. To se seveda lahko zgodi vsakemu čarodeju in ni tako veliki problem. Na napakah se še bolj učimo. Kje se vidiš čez 10 let? Čez 10 let se vidim kot čarodej in kot strojni tehnik.

Dijaki 1. a/1 strojni tehniki želimo Alešu Črešnarju, da bi mu uspelo kot čarodeju in kot strojnemu tehniku. Pričara pa naj tudi odlične ocene v naših redoval nicah, saj mister Easistent čarovnije ne prepoznava.

Intervju pripravil: Benjamin Mesarič, 1. a/1

37

Glas centra Cvetke »15 JAKOPIČEVIH ZAPOVEDI«

TŠC Maribor Srednja strojna šola

Če tega ne znaš, prepiši, ali pa se prepiši na gostinsko pudinge kuhat. Če nočeš biti pri pouku, idi na sprehod okoli šole. Kaj 'maš to neke domače oreščke na tabli? (Ko dijak piše na tablo.) Zdaj še ne bom enk delil, čez 10 minut pa jih že lahko. Z levo roko piši, z desno pa briši. Namesto kalkulatorja lahko imaš klavir. Piši hitreje ali pa pojdi v vrtec. Kaj delaš »gužvo« mali? Če ne znaš, te vprašam za +1. Tepite se zunaj na travi. Kaj mene sprašuješ, 'maš učbenik. Ker pišete počasi, boste zaostali. Če ne utegneš pisati, si pa tajnico nabavi. Če ni podatka, si ga izmisli tako, da bo logično. Pri meni rabiš 2 »kulici«: eno, da pišeš, drugo pa, da se kadi za njo.

prof. Franc Jakopič

38

Glas centra Izjave prof. Kukovca Ko sem še bil v fabriki… Dečki, to ni precizno. Ima še kateri grehe za popravit?

TŠC Maribor Srednja strojna šola

Je v redu ?

dr. Lejla Marek Crnjac, učiteljica matematike

Izjavi Sama Čretnika: Nobena ura ni točna, ker frekvenca niha.

Profesor Čretnik: »Danes bomo končali pet minut prej, ker imajo študentje izpite. Naj se nadihajo svežega zraka, preden padejo.«

39

Glas centra

TŠC Maribor Srednja strojna šola

»Bog odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!«

prof. Ivan Hrnčič, učitelj strokovnih predmetov

Če to narediš, ti pet zaključim!

.

Franc Žunkovič, učitelj športne vzgoje

40

Glas centra Spomini na srednješolske dni

TŠC Maribor Srednja strojna šola

Zdi se mi, da so srednješolska leta minila hitro, kot bi trajala le dva ali tri mesece. Koliko različnih trenutkov smo kot razred preživeli skupaj, se nasmejali, včasih tudi sprli! Postali smo celo prijatelji. Preživeli smo veliko vzponov in padcev. Skozi težave smo šli skupaj in premagali vse ovire, ki so nam prekrižale pot. Skupaj smo si tudi organizirali maturantski izlet v Grčijo, ki nam je prinesel eno izmed najlepših izkušenj v vseh štirih letih šolanja na TŠC. Ravno ko smo se najbolje spoznali, pa se bomo morali posloviti ter iti vsak svojo pot skozi življenje, ki je pred nami. Žan Pečonik, 4. b/1

Najbolj živo mi je ostal v spominu dogodek z maturantskega izleta v Grčijo, ko nas je Matic skupino sošolcev zaklenil iz apartmaja, da smo morali prositi vodjo apartmajskega naselja, naj nam odklene, da bi prišli do svojih stvari. Nato smo odšli na zabavo v klub, Matic pa se je izgubil (kar je sicer skoraj nemogoče) in smo ga čakali do sedme ure zjutraj. Borut Pistotnik, 4. b/1

Ko sem prvič prestopil prag srednje šole, se je obrnil nov list v še nepopisani knjigi mojega življenja. Po OŠ sem šolanje nadaljeval na SERŠ-u v Mariboru. Med novimi ljudmi sem bil sprva malce zmeden in prestrašen, a ko smo se bolje spoznali in zbližali z novimi sošolci, sem se tudi v novem okolju počutil dobro. Na spremembe sem se navadil in šolanje je postajalo vse zanimivejše. Najraje sem imel praktični pouk, kjer sem lahko bil do neke mere svobodnejši. Čeprav smo menjali veliko profesorjev, sem se z vsemi lepo ujel. S svojim znanjem so mi odprli nove poglede na svet. Najbolj pa je moje življenje spremenila profesorica športne vzgoje, ki je v meni videla nekakšen talent za šport. Tako sem na njeno željo začel trenirati atletiko, za kar sem ji še sedaj hvaležen. Če se torej ozrem nazaj na ta tri leta poklicnega izobraževanja, lahko rečem, da sem doživel veliko pozitivnih stvari, zelo malo negativnih, slišal pa zelo veliko koristnih nasvetov. Lahko bi rekel, da sem užival in se počutil odlično. Ko se je ta zgodba uspešno zaključila, sem se že odločil za novo. Vpisal sem se na Srednjo strojno šolo v Mariboru v smer ST-PTI. Prestop ni bil tako težak in stresen kot na prvi šoli, kajti bil sem že navajen srednješolskega okolja. Na šoli so me lepo sprejeli, zato sem se počutil še bolje. Matej Šturm, 2. d/1

41

Glas centra

TŠC Maribor Srednja strojna šola

Ko se ozrem na minula leta, sem zelo ponosen nase. Če bi karkoli želel spremeniti, je to šola, a me niti ne skrbi močno, ker vem, da je moja prihodnost v nogometu. V petih letih šolanja mi je v spominu najbolj ostala polletna praksa v tretjem letniku poklicne šole. Ob vseh svojih lumparijah sem tam nabral veliko potrebnih izkušenj za delo. Ko sem končal triletno šolo, sem se brez premisleka vpisal v PTI program za strojnega tehnika. Prvo leto programa je minilo zelo hitro, zato se še nisem mogel prilagoditi zahtevnejšemu delu za šolo, ker nisem bil pripravljen na tak tempo dela. Minilo je že pol leta drugega, zadnjega letnika programa. Končno sem spoznal, da brez dela ne bo nič. Na šolo sem začel gledati bolj resno. Upam, da se bo izteklo po mojih željah, kajti že v avgustu me čaka naporen urnik treningov pred potovanjem v Belgijo na preizkušnjo v tamkajšnjem nogometnem klubu. Upam, da se bodo moje želje uresničile, vem pa, da bom pogrešal tudi šolo in sošolce. Marko Klasinc, 2. d/1

Po končani OŠ v Račah sem šolanje nadaljeval na TŠC Maribor, kot se je šola imenovala pred skoraj štirimi leti. Sedaj je to Srednja strojna šola. Šolam se za poklic strojni tehnik. Priznati moram, da sprva nisem vedel, kaj strojni tehnik sploh počne. Zdaj, v četrtem letniku, pa točno vem, za kaj se šolam, in ni mi žal. Že v prvem polletju prvega letnika sem ugotovil, da se v srednji šoli nimam česa bati: profesorji so prijazni in skrbni. Nekateri sicer imajo svoje muhe, ampak kdo jih pa nima. Všeč

42

Glas centra

TŠC Maribor Srednja strojna šola

mi je bilo, da smo imeli veliko prakse, sicer pa smo v glavnem ponovili in nekoliko nadgradili znanje iz osnovne šole. Prvi letnik sem končal z dobrim uspehom. Tudi v drugem letniku smo imeli kar nekaj prakse; v šoli v glavnem ročno obdelavo, pri delodajalcu pa tudi strojno. Resno smo začeli z delom na računalniškem programu Solid Works, kar me je zelo veselilo. Verjetno je ravno prostorsko modeliranje tisto področje, zaradi katerega sem si izbral strojništvo kot poklicno usmeritev; a razred sem spet končal z dobrim uspehom zaradi predmetov, ki mi niso bili zanimivi. V tretjem letniku je bilo prakse še manj, samo pri delodajalcu. Opravljal sem jo v Orodjarstvu Gorjak, kjer sem spoznal nove postopke obdelave kovin: potopno in žično erozijo. Nezanimive predmete na urniku je zamenjalo nekaj novih strokovnih, ki so bili zelo zanimivi, najbolj računalniško podprte tehnologije. S pomočjo najstarejših računalnikov na šoli smo se naučili na roko napisati programe za CNC-stroje. Pri predmetu PMD smo z računalniškim programom Creo nadomestili lanski Solid Works. V drugem polletju smo se z njim že lahko lotili resnejšega dela. Zaradi strokovnih predmetov, ki so me zelo motivirali, sem letnik končal kot odličnjak. Zadnji letnik sem začel z lepimi ocenami, pogrešam pa prakso. Začele so se že priprave na maturo. Ostalo je le še nekaj mesecev in veliko dela. V teh štirih letih sem se naučil veliko novega in zanimivega. Šola mi je ravno postala všeč, a že prihaja čas, ko jo bom moral zapustiti. Morda jo bom celo pogrešal. Urban Trčko, 4. a/1

Zgodovina se ponavlja Pred nekaj desetletji, ko je bila industrija v največjem razcvetu, sploh v kovinarstvu, sem tudi jaz prestopila prag takratne SKSMŠ. V razredu nisem bila edino dekl e, bilo nas je kar osem. Prav rast industrije nas je motivirala za šolanje v tej smeri. Takratno življenje je bilo polno vzponov in padcev. Mnogokateri padec nas je naredil nesamozavestne, vendar nas je hkrati tudi nekaj naučil. S sošolci smo ravno tako vzganjali šolske norčije, za katere smo včasih drago plačali. F ant, ki se je med odmorom norčeval iz mene, se takrat še ni zavedal, da bo čez štiri leta postal moj fant in kasneje tudi mož. Še vedno se sprašujem, kako sem se lahko zaljubila v fanta, ki se je med tem ko sem sama že močno sanjala o princih na belem konj u, z drugimi fanti streljal po razredu. Ampak takšne pač smo ženske! Šola mi je torej »priskrbela« moža. Ker si za učenje nismo vedno vzeli dovolj časa, smo včasih tudi »plonkali«, pri čemer nas učitelji seveda niso smeli ujeti. Učitelji so bili skrbeli za nas in iskali najprimernejše načine, da bi šolo zapustili s čim več znanja. Menim, da jim je uspelo.

43

Glas centra

TŠC Maribor Srednja strojna šola

Štiri leta na tej šoli so minila zelo hitro, lahko bi rekla prehitro. Zagotovo lahko potrdim, da velja pregovor »od zibelke do groba, najlepša je dijaška doba«. Po koncu srednje šole se je vsak odločil za svojo pot. Časi so bili drugačni, mnogi starši so hoteli »spraviti otroka čim prej do kruha«. Mnogi so se zaposlili, nekateri pa smo se odločili nadaljevati študij na fakulteti. Zelo dobro se spominjam vseh svojih sošolk in sošolcev. Tudi učitelji so mi ostali v lepem spominu. Nekateri med njimi še danes odlično učijo, le da se je šola v tem času preimenovala v TŠC Maribor. Pred letom dni me je sin David zelo presenetil s svojo odločitvijo, da želi nadaljevati šolanje na TŠC. Nisem si mogla kaj, da ga ne bi opozorila na to, da je poklic dobrega strojnika zelo težak. Ta poklic zahteva vseživljenjsko učenje, vendar sem prepričana, da mu bo s pomočjo takšnih učiteljev, kot so na TŠC, tudi uspelo.

Nataša Novak (mama Davida Novaka)

44

Glas centra Nove poti Kam naprej?

TŠC Maribor Srednja strojna šola

Čutim, da se moje srednješolsko obdobje preveša h koncu. Prvega dne na šoli se spomnim, kot bi bil včeraj. Zdi se mi, da življenje mineva, kot teče olimpijski tekač na 100 metrov. Vse, kar sem doživel, se odvrti pred očmi v enem samem trenutku. A jaz ničesar ne obžalujem. Od kar sem na tej šoli, sem se naučil veliko novega, odkril velik del sebe in tudi zrasel sem, tako telesno kot tudi duhovno. Ne vem, kako je pri drugih, a mene je eno samo razmišljanje. Nikakor se ne morem odločiti, kam bom šel, kako bom nadaljeval svojo življenjsko pot. Upam, da bom študent, vendar pa še ne vem, česa. Verjetno bom nadaljeval svojo pot v strojništvu. Ne vem, kaj mi bo življenje prineslo, upam pa, da kaj dobrega. Težko se je odločiti, saj je danes pravzaprav preveč možnosti, da bi bila odločitev preprosta. Želje mladega človeka so zelo različne. Povprečen srednješolec si želi imeti čim bolj raznoliko, kakovostno, svobodno življenje. Sprašuje se, kje bo dobil več znanja, kje so možnosti za zaposlitev, ali bo dekle potrpelo. Ali se je res lahko odločiti za vse svoje življenje? Ta odločitev namreč zaznamuje začetek človekovega odraslega življenja. Pregovor pravi: Kakor leto začneš, tako ga boš tudi končal. Torej, kam pa zdaj?

Elisey Ozerov, 4. a/1

Nina Krošel, 2. a/1

45

Glas centra

TŠC Maribor Srednja strojna šola

Kam, kam pa zdaj? Me čaka raj ali pa en velik spodrsljaj? Če bo raj, bom vedno fraj. Bom imel dva prašiča, pa še dva »tamiča«. Če bo spodrsljaj, pa ne bom nič kaj fraj, ker imel bom babo tečno, ki v mene se bo drla večno. Kam, kam pa zdaj? Kaj, kaj bo zdaj? Bom morda junak? Ali bom navaden »seljak«? Če bom junak, rešil problem bom vsak. Problemi ne skrbijo me, ker dva prašiča rešita vse. Kar pa posla tiče se, s »tamičem« uredim vse. Če bom navaden »seljak« … Upam, da ne. Martin Cvahte Kovačič, 4. a/1

Končujem program tehnik mehatronike in razmišljam o študiju v Gradcu na tamkajšnji tehniški univerzi v programu, ki se ukvarja izključno z mehatroniko v vozilih. O tem razmišljam, ker mi je v veselje sestavljati in razstavljati komponente avtomobila, pri tem ugotavljati napake ter jih odpravljati. Program na tej univerzi se ukvarja z avtoelektriko, programiranjem ter sestavo motorja in karoserije s pomočjo računalnika. Upam, da bom vzdržal tempo študija, ter se že veselim prihodnosti in tega, kar mi bo pr inesla. Dominik Weingerl, 4. b/1

46

Glas centra Bodočim dijakom in študentom na pot

TŠC Maribor Srednja strojna šola

Kateri izobraževalni program, poklic, šolo izbrati? Tako pomembna odločitev ni trenutna muha, ki jo lahko spreminjaš, kakor se spreminja vreme. Na to odločitev vplivajo bodisi izrazite sposobnosti posameznika na posameznem področju ali v stroki, bodisi velika želja ali strast po opravljanju točno določenega poklica oziroma dela in dosedanje izkušnje z učenjem. Ne smemo pozabiti tudi možnosti zaposlitve, pričakovanj staršev in okolice, vpliva sovrstnikov, največkrat pa je to splet okoliščin, znotraj katerih je potrebno krmariti in se odločati. Odločitev nikoli ni enostavna ali lahka. Zagotovljenih služb ni, zato je potrebno razmišljati dolgoročno in sproti. Nekdanji ameriški predsednik D. Eisenhower je zapisal: »Načrt ni nič, načrtovanje pa je vse!« Zato mora posameznik delati načrte in se prilagajati. Odločitev ni ena, enkrat in za vselej. Izobraževanje se vedno bolj odvija vse življenje, odločati ter prilagajati se moramo sproti in vedno pogosteje. Splošnega recepta za uspešno učenje in delo ni. Zagotovo pa drži eno: če se trudimo po najboljših močeh in smo pripravljeni prositi in sprejeti pomoč, potem tudi uspeh ne izostane.

Ana Kotnik-Krajnc, svetovalna delavka

47

Glas centra BILO JE… IN BO V LE TU 2015 15. junij - 800-letnica izdaje Velike listine svoboščin

TŠC Maribor Srednja strojna šola

mednarodno leto svetlobe in tal

17. 5. 2015 - dan lipicanca - praznujemo 435. obletnico ustanovitve Kobilarne Lipica in začetka reje lipicanske pasme konj.

650-letnica ustanovitve Novega mesta, ki je sedmo največje mesto v Sloveniji z 22.415 prebivalci, prestolnica Dolenjske ter središče mestne občine. 500-letnica izbruha slovenskega kmečkega upora 23. maj 1915 - 100-letnica izbruha soške fronte 70 let od konca največje svetovne morije – dan zmage 9. maj 1945 50-letnica smrti slovenske filozofinje Alme Sodnik 150-letnica rojstva slovenskega arhitekta Maksa Fabianija 1. maj–31. oktober - Milano bo gostil svetovno razstavo EXPO Milano 2015, kjer je do zdaj prijavljenih že 141 držav sveta, se bo Slovenija predstavila s samostojnim razstavnim prostorom. Rdeča nit bo zelena, zdrava in aktivna Slovenija.

Evropsko prvenstvo v košarki 2015 (uradno EuroBasket 2015) bo gostila Francija. 15.–21. junij - Pariški letalski salon 40-letnica ustanovitve Univerze v Mariboru V letu 2015 bodo izdali priložnostne kovance ob naslednjih dveh dogodkih: Emona – Ljubljana ter 500. obletnica prvega slovenskega tiskanega besedila (zbirateljski kovanci: zlatnik, srebrnik in dvokovinski zbirateljski kovanec).

2015 je po kitajskem horoskopu leto koze V 365 dneh dolgem letu je /po reku/ pomembna tudi širina in globina, kakovost življenja!

Izbrala Mira Pernek, prof.

48

Glas centra

TĹ C Maribor Srednja strojna ĹĄola

49

"Velikokrat je sreča tako blizu nas, da moramo daleč odpotovati, da se tega zavemo." (Rudi Kerševan)

"Tudi potovanje, dolgo tisoče kilometrov, se začne z enim korakom." (Lao Tze)

"Dokler stopam v pravo smer, dolžina mojih korakov pravzaprav ni pomembna." (Erica Lawrence)

"Najvišje spleza tisti, ki pri plezanju pomaga drugim." (Gerog Matthew Adams)