Moja prva služba, Anka Jemenšek »Sem Anka Koren.« Tako sem se predstavila moji bivši ravnateljici Charlotte Weber, ko sem prišla na razgovor za službo. »Ja pa koliko ste pa vi stari?« me je vprašala. Takrat sem bila stara 22 let, študentka 3. letnika. Prošnjo za službo sem poslala kar tako, saj sem si mislila, da brez diplome nekih šans tako ali tako nimam. Po kar zahtevnem razgovoru me je ravnateljica vprašala: »In kdaj bi lahko začeli?« »Jutri!« sem samozavestno odgovorila. In v naslednjem hipu sem v rokah držala pol metra knjig. Pred šolo me je čakal moj bodoči mož in me vprašal: «Kako je bilo? Kaj boš s temi knjigami? Kaj službo si dobila?« Jaz pa sem mu samo zmedeno odgovorila: »Ne vem, nič mi ni rekla, samo knjige mi je dala in rekla, naj jutri pridem.« Takrat se nisem niti zavedala, da se je začela pisati moja zgodba na moji zdajšnji šoli, takratni Srednji kovinarski strojni šoli. In tako je prišel jutri, ko sem prvič stopila v razred samih pubecov, za nameček 4. letnika, kjer so bili tisti bolj pridni dijaki le štiri leta mlajši od mene, tisti manj pridni pa samo dve. Moram priznati, da mi je v polnih razredih samih pubertetnikov že od začetka uspelo vzdrževati red, na kar sem bila kot novopečena učiteljica zelo ponosna. A tudi pri starših si je včasih treba ustvariti avtoriteto. Še danes se spominjam ene prve takšne izkušnje. Ko sem v glavnem odmoru hodila iz razreda proti zbornici, je k meni pristopil oče enega od naših 63