Intervju…
Nomad na kolesu Pred knjiţnico je bilo neko popoldne parkirano prav posebno kolo. Kolo, ki je prevozilo ţe več kot 22.000 kilometrov. Lastnik je mladi Francoz Bastien. Cesta je njegov dom ţe pet let. Iz izkušenj na poti se je veliko naučil. Prišel je do spoznanja, da kar lahko storiš danes, ne odlašaj na jutri. Ob kavici in prijetnem klepetu je nastal ta intervju. Zanimalo nas je, kako ga je pot zanesla prav v našo knjiţnico.
Knjižni čar Letni informativni bilten Knjižnice Litija, št. 2, december 2016
Očarani od knjig
Ohranjeni spomini
Od kod prihajaš in kam si namenjen? Prihajam iz Francije. Na pot sem se podal pred petimi leti. Trenutno sem prekolesaril ţe 17 drţav in naredil preko 22.000 kilometrov. Pot me pelje naprej na Balkan, potem proti Finski in vse do Nord Cupa. Moj načrt je v dveh letih prekolesariti vse Evropske drţave, ki so mi še ostale.
Očarljivost knjig povezuje mnogo ljudi: bralce, zaposlene v knjiţnici, avtorje in pisatelje, nastopajoče na naših prireditvah, naše financerje, celo male in velike mojstre, ki nam v knjiţnicah tu in tam kaj postorijo. To je čudeţna moč, ki jo ţelimo deliti, saj nam širi obzorja, lepša vsakdan, osmišlja jutri, nas navdihuje za dobra dejanja, krepi vero, bodri zlomljenega duha, povezuje osamljene, celo zdravi bolne.
Domoznanski oddelek knjiţnice ohranja spomin na osebe, dogodke, ki so v krajih in pri ljudeh pustili sled s svojim bogatim umetniškim in ustvarjalnim opusom. V letu 2016 smo obeleţili:
Zakaj si izbral kolo? Ko sem potoval po Avstraliji, takrat še brez kolesa, sem doţivel prometno nesrečo. Sledila je rehabilitacija in kolo je bilo idealno sredstvo, da si okrepim telo. Tako sem začel kolesariti in kasneje potovati kar s kolesom.
Naši obiskovalci in sopotniki seveda opaţajo, da počnemo še mnogo drugih stvari, ki so značilne in potrebne za sodobne knjiţnice … gostimo popotnike, načrtujemo in izvajamo prireditve, spodbujamo k ustvarjalnosti drugih lepih spretnosti in umetnosti, kuhamo dišeč čaj, varujemo pred nestrpnostjo in nasiljem, zagovarjamo prijazno in strpno druţbo.
Kako si izbiraš poti? Organizacija poti mi vzame največ časa. Načrtovanje poti, iskanje zemljevidov in iskanje primernih cest. Najrajši uporabljam podeţelske in odročne ceste. Tam imam največ stika z ljudmi. Po tem, ali so ljudje na podeţelju prijazni, dobim sliko o drţavi, o njenih prebivalcih. O Sloveniji sem dobil lepo sliko. Moja na pol prazna torba se je pri voţnji skozi podeţelje vztrajno polnila z različnimi domačimi dobrotami. In pot te je zanesla ravno v Litijo? Vedno, ko grem v novi kraj, izberem točko, kamor moram priti in narišem črto, ki me bo pripeljala v ta kraj. Litija je bila na tej črti. Sledil sem reki. Poleg tega sem potreboval internet in v knjiţnici vedno najdem vse, kar potrebujem. Tam je moja pisarna, zatočišče, kjer se malo pogrejem, poklepetam z domačimi in prijatelji ali pa kaj objavim na moji facebook strani. Ali so te na poti kdaj oropali? Poglejte me, kakšen sem. Poglejte moje hlače (smeh). Kdo bi me hotel oropati. Če bi mi kdo hotel vzeti kolo, bi se moral zelo potruditi. Verjetno bi ga rinil nekaj metrov, potem pa bi obupal. Kolo tehta z vso prtljago pribliţno 80 kg. To je moja potujoča hiša. Spim v šotoru, ki ga vozim s seboj. V ţepu imam le drobiţ. Ko smo ravno v prazničnem času, kakšne so tvoje želje za naprej? Rad bi videl vse drţave sveta, predem umrem. A ţal to ne bo mogoče, ker se verjetno vojne po nekaterih drţavah še ne bodo kmalu končale. In tako sva zaključila najin pogovor. Mudilo se mu je naprej. Sledil je reki Savi v Ljubljano. Spakiral je prtljago v svoj potujoči dom in se odpeljal novim dogodivščinam naproti. Bastienu lahko sledite na njegovi spletni strani:
12
Seveda zato, ker smo očarani od knjig! To očarljivost najraje delimo z mladimi, ki so šele na pragu svojega ţivljenja, zato so naša prizadevanja, da bi skupaj brali in uţivali pri njih najbolj intenzivna. Zato jih oblačimo v ţivahne majice, jim pripravljamo predstave in druţenja—vse z namenom, da bi jih očarali s knjigo. Ste opazili, da se z ljudmi, ki ne berejo, ne morete pogovarjati o notranjih svetovih? Tudi zato si ţelim, da bi nas bilo čim več očaranih od knjig… Andreja Štuhec, direktorica
10-letnico smrti akad. slikarja Joţeta Megliča, 120-letnico rojstva reţiserja Metoda Badjure ter 50-letnico smrti slikarke Mire Pregelj.
Farbarjev Turn ob odkritju kipa slikarki Miri Pregelj.
Zanimive zgodbe objavljamo na portalu Kamra, tudi o prvem litijskem ţupanu, Hinku Lebingerju, o zlatokopu z Javorja, o dediščini Valvasorjeve ulice, o Špinerbalu, o prvi svetovni vojni-bolnišnici za vojake v Litiji… Bogastvo oseb iz naših krajev pa prinaša biografski leksikon Obrazi srca Slovenije. Hvala, ker z nami ohranjate preteklost in ustvarjate sedanjost!
(op.: fotografijo sem si izposodila s spleta, a tudi mi si želimo poti duha tlakovati s knjigami)
Varna točka je posebno označen javni prostor, namenjen otrokom, da se vanj zatečejo v primeru, če se znajdejo v kakršnikoli stiski doma, na ulici, na poti v šolo ali iz nje. (grozijo jim sovrstniki, ne morejo priti domov ali v stik s starši, so bili priča kaznivemu dejanju, imajo stisko in ne vejo komu zaupati…).
Življenje prinaša dogodke, če bi jih zapisali, bi vsak imel svojo knjigo. Vsi smo žive knjige, naše zgodbe se odvijajo včasih bolj, včasih manj dobro. Ob koncu leta zaključimo poglavje, z naslovom Leto 2016. Živite novo poglavje v knjigi življenja čim boljše, uspešno in tako dobro, da se bo znašlo v knjigi, ki jo pišete. Srečno!
V knjiţnici Litija se ţe dolgo srečujemo s takšnimi in podobnimi primeri, sedaj pa lahko tudi uradno in strokovno nudimo prvo pomoč otrokom v stiski, saj smo postali del programa VARNE TOČKE.
Zaposleni Knjižnice Litija © Knjiţnica Litija
no.mads.land.free.fr ali
Uredniški in avtorski prispevki: Andreja Štuhec, Mateja Premk, Majda Jurič Sirk, Aleksandra Mavretič, Cvetka Kokalj, Matej Kračan, Domen Merzel, Erna Jurič, Vesna Burja.
preko facebooka: No Mad´s land
Z vami radi delimo NAŠ KNJIŢNI ČAR!
1