Zbirka glasbenega tiska v Slovanski knjižnici

Zbirka glasbenega tiska v Slovanski knjižnici Mestna knjižnica Ljubljana, Slovanska knjižnica – Center za domoznanstvo in specialne humanistične zbirke, december 2018 Predstavitev: mag. Gašper Hudolin, bibliotekar Vse predstavljene publikacije hrani Slovanska knjižnica, novejše hranijo tudi druge enote Mestne knjižnice Ljubljana.

•

glásbeni tísk -ega -a m tiskana ali kako drugače razmnožena publikacija z notnimi zapisi glasbenih del; sin. tiskana muzikalija; prim. glasbena publikacija, glasbeno gradivo, muzikalija, rokopisna muzikalija

Bibliotekarski terminološki slovar (I. Kanič, Z. Leder, M. Ujčič, P. Vilar, G. Vodeb), 2011. https://www.termania.net/slovarji/85/bibliotekarski-terminoloski-slovar

Kaj je glasbeni tisk?

• • • • •

• •

Izdajanje in zalaganje del v notnem zapisu, v širšem pomenu tudi besedil o glasbi in zvočnih posnetkov; 16.- 18. stol.: slovenski ali pri nas delujoči skladatelji in avtorji so svoja dela izdajali večinoma v tujini; 19. stol.: po začetku narodnostnega gibanja je priložnostnim izdajam sledilo načrtno izdajateljsko delo v okviru Glasbene matice (ustanovljene l. 1872) do leta 1945; Glasbena matica je kot osrednja slovenska založba na tem področju več kot sedemdeset let zalagala in izdajala zlasti zborovske skladbe, samospeve, klavirska in komorna dela, glasbenoteoretično in instruktivno literaturo; Glasbeni matici so se pridružili z objavljanjem skladb glasbene revije Cäcilia (1857-59), Lira sionska (1866), Cerkveni glasbenik (1878-1945), Glasbena zora (1899-1900), Novi akordi (1901-14) z urednikom Gojmirjem Krekom, ki so bili za razvoj slovenske glasbe nadvse pomembni; Njihovo delo so med vojnama nadaljevali še Pevec (1921-1938) s Pevčevo pesmarico, zborovski literaturi namenjeni Zbori (19251934) in slogovno napredna Nova muzika (1928-1929); V samozaložbi in drugih slovenskih založnikih je že od druge polovice 19. stoletja izšlo več glasbenoteoretičnih del, učbenikov, člankov in razprav o glasbi (literarne priloge glasbenih revij, dnevni in revijalni tisk, knjižne izdaje);

Glasbeno založništvo do 1945

• • • • • • •

Po letu 1945: novoustanovljena Državna založba Slovenije je leta 1946 pričela z glasbenim založniškim delom, prvo desetletje je izdajala zlasti instruktivno glasbeno literaturo; Od 1954 je Društvo slovenskih skladateljev postalo poglavitni slovenski glasbeni založnik in izdajatelj: v svojih Edicijah z več kot 1000 enotami objavlja prvenstveno dela živečih slovenskih skladateljev skupaj z dvema nemškima založbama; Izdaje drugih ustanov: SAZu od 1952 izdaja skladbe svojih članov, Prosvetni servis zbirke zborovskih skladb, samospevov (60-ta leta 20. stol.), Zveza kulturno-prosvetnih organizacij Slovenije zborovske skladbe (Izbrana dela slovenskih skladateljev od 1972); Muzikološki inštitut ZRC SAZU je zasnoval zbirko Monumenta artis musicae Sloveniae > dela starejših slovenskih in tujih pri nas delujočih skladateljev; Glasbeni revialni tisk dopolnjuje v notnem delu vsa kompozicijska področja razen zabavne glasbe: Naši zbori (1946-), Grlica (1953-), Slovenska glasbena revija, obnovljeni Cerkveni glasbenik (1976-); Glasbene razprave objavlja še posebej Muzikološki zbornik (1965-, Oddelek za muzikologijo FF UL), knjižna dela o glasbi pa objavljajo založbe, kot so Slovenska matica, SAZU, nekdanja Obzorja (Maribor).

Objavljanje zvočnih zapisov skladb: zagrebški Jugoton, RTV Beograd, Mladinska knjiga, Helidon, RTV Ljubljana (od 1973). Slednja je postala največja jugoslovanska izdelovalka kaset in tudi založnica posnetkov slovenske glasbe;

Lit.: - Klemenčič, I.: Glasbeno založništvo. V: Enciklopedija Slovenije, zv. 3 (Eg-Hab), Ljubljana, Mladinska knjiga, 1989, str. 229.

Glasbeno založništvo po letu 1945

• • • • •

•

• • • •

Združenje poklicnih glasbenikov in ljubiteljev glasbe za negovanje predvsem slovenske glasbene umetnosti; Po letu 1860 je Filharmonična družba vse bolj služila nemškim političnim ciljem in ni podpirala slovenske glasbe, zato je bila leta 1872 ustanovljena Glasbena matica kot osrednja slovenska glasbena institucija; Začela je zbirati slovenske narodne pesmi in redno izdajati skladbe predvsem slovenskih avtorjev; to je spodbudno vplivalo na glasbeno produkcijo na Slovenskem; Za opravljanje svojega poslanstva je GM leta 1882 odprla glasbeno šolo, da bi izobrazila dovolj slovenskih izvajalcev; Leta 1891 je bil osnovan še zbor pod vodstvom Mateja Hubada, ki se je hitro umetniško povzpel in v zadnjih letih 19. ter prvih letih 20. stoletja izvajal ob sodelovanju vojaškega orkestra pomembna glasbena dela skladateljev J. S. Bacha, Mozarta, Haydna, Dvořaka, Foersterja in drugih; Težišče zbora GM je bilo sicer na vokalni glasbi, izvajal pa je tudi komorne in orkestralne skladbe klasisističnih in romantičnih avtorjev. Tako so dosegli reproduktivno raven Filharmonične družbe; Glasbena matica je izkazovala posebno pozornost slovenskim in slovanskim glasbenim delom; V drugih mestih so nastajale podružnice GM, ki so na pedagoškem in koncertnem področju sledile njenim zgledom; Po letu 1918: Glasbena matica je l. 1919 ustanovila konservatorij in nato še Orkestralno društvo; Leta 1945 so v Jugoslaviji na novo organizirali glasbeno šolstvo in založništvo, GM je obdržala le še zbor, ki še vedno izvaja koncerte;

Literatura: - Sivec, J.: Glasbena matica. V: Enciklopedija Slovenije, zv. 3 (Eg-Hab), Ljubljana, Mladinska knjiga, 1989, str. 224.

Glasbena matica

• • •

•

• •

Poleg zbirke glasbenega tiska v Slovanski knjižnici takšno gradivo hranijo predvsem glasbene knjižnice in arhivi; To so ustanove, v katerih hranijo vire za preučevanje slovenskega in tujega glasbenega gradiva; Največja glasbena knjižnica v Sloveniji je glasbena zbirka Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK) v Ljubljani, ki hrani dela svetovnih in domačih skladateljev, zapuščine slovenskih skladateljev in dokumente v zvezi z njimi; Zbirke glasbenih del najdemo še v knjižnici Akademije za glasbo, rokopisni zbirki NUK, Arhivu Slovenije, Zgodovinskem arhivu Ljubljana, Nadškofijskem arhivu, Semeniški knjižnici, knjižnici frančiškanskega samostana, glasbenem arhivu stolnice, Slovenski filharmoniji, Operi SNG, Društvu slovenskih skladateljev, RTV Ljubljana, Glasbeni matici; v mariborski univerzitetni knjižnici, mariborskem škofijskem arhivu in glasbenem arhivu stolnice; v Kopru v Osrednji knjižnici Srečka Vilharja, Pokrajinskem arhivu in škofijskem arhivu; v Novem mestu v knjižnici frančiškanskega samostana in kapiteljski knjižnici; na Ptuju v Knjižnici Ivana Potrča; Fonoteko ljudskih pesmi s transkripcijami ima Sekcija za glasbeno narodopisje Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU. Obsežna Muzikološka knjižnica – Oddelek za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani; dopolnjuje jo Muzikološki inštitut ZRC SAZU;

Lit.: - Snoj, J.: Glasbene knjižnice in arhivi. V: Enciklopedija Slovenije, zv. 3 (Eg-Hab), Ljubljana, Mladinska knjiga, 1989, str. 225;

Kdo hrani glasbene tiske?

•

•

•

•

Ob iskanju glasbenega tiska, natančneje notnega gradiva, za Slovansko knjižnico v knjižničnem katalogu COBISS+ najdemo 406 zapisov za notno gradivo, če iščemo širše, pa 444 zadetkov.

Glavnino zbirke glasbenega tiska lahko uporabniki knjižnice pregledujejo in prebirajo v čitalnicah Slovanske knjižnice, le redki izvodi so namenjeni za izposojo na dom, saj gre tu za dragocene in večinoma starejše publikacije; najstarejša v tej zbirki je Slovenska gerlica : venec slovenskih pesmi iz leta 1859. Gre za uglasbitev nekaterih Prešernovih pesmi, skladatelj je bil Kamilo Mašek.

Levji delež glasbenega tiska je v posebno zbirko oblikoval višji knjižničar Jurij Primožič. Publikacije v zbirki imajo signaturo „K GT F tekoča št.“. Še druge publikacije, ki se dotikajo glasbe, so vključene v ostalo knjižno ali časopisno zbirko Slovanske knjižnice.

Publikacije v zbirki glasbenega tiska so v več jezikih: slovenskem, hrvaškem, srbskem, slovaškem, češkem, bolgarskem, romskem, latinskem, angleškem, nemškem …

Zbirka glasbenega tiska v Slovanski knjižnici

• • • • • • • • • • • •

Narodne pesmi in ljudske pesmarice (n. pr. Slovenska pesmarica …) cerkvene pesmi, cerkveni spevi, Mašne pesmi, psalmi opere in spevoigre, samospevi vojne, vojaške pesmi državne himne božične pesmi otroške pesmi zborovska glasba koncerti skladateljev note za učenje glasbil glasbene revije: Cerkveni glasbenik, Pevec, Zbori, Naši zbori, Novi akordi … darovana zapuščina zborovodje in dirigenta Jerneja Habjaniča (1939-2000)

Tematike glasbenih tiskov v Slovanski knjižnici

• • • • •

• • • •

Zapuščino je MKL – Slovanski knjižnici daroval dirigentov sin Gregor Habjanič okoli leta 2013.

Shranjena je v nekaj mapah in vsebuje različne notne zapise za koncerte in zbore (sonate, sonatine …).

V zapuščino spada tudi mapa Arhiv zbora Klub mladih (KM), ki vsebuje 13 notnih zapisov za mešani zbor.

Mariborčan Jernej Habjanič je deloval kot zborovodja. Študiral je orgle in umetnostno zgodovino na Akademiji za glasbo in Filozofski fakulteti v Ljubljani. Leta 1982 je diplomiral iz glasbene pedagogike na Akademiji za glasbo.

Bil je vodja zbora v Zagorju ob Savi in na več osnovnih šolah v Ljubljani. Med 1981 in 1998 je poučeval vokalno-instrumentalni pouk in zbor z osnovami zborovstva na ljubljanski pedagoški fakulteti.

Vodil je tudi več odraslih moških zborov: med 1982 in 1987 zelo uspešno Akademski pevski zbor Tone Tomšič, s katerim so bili nagrajeni doma in v mednarodnem okolju. Z zborom je postavil sedemindvajset krstnih izvedb.

Izvajal je zlasti dela sodobnih slovenskih skladateljev.

Deloval je tudi kot glavni urednik revije Naši zbori. Leta 1987 je prejel skupinsko nagrado Prešernovega sklada.

O zboru APZ Tone Tomšič gl.: http://www.apz-tt.si/o-zboru/#zacetek.

Viri: Mestna knjižnica Ljubljana; Osebnosti : veliki slovenski biografski leksikon, od A do L. Ljubljana : Mladinska knjiga, 2008.

Jernej Habjanič (1939-2000) in del njegove zapuščine v Slovanski knjižnici

Primeri glasbenih tiskov v SLK

„Slovenska gerlica o domačim logu milo poje.

Povabi spevati drage brate, drage sestre svoje“ Drobtinec Napis na naslovni strani Izšlo leta 1859, natisnila kamenotiskarnica Jožefa Blaznika.

Zvezek vsebuje naslednje uglasbene Prešernove pesmi: Strúnam, Deklètam, Pod ôknam, Prôšnja, Kam?, Ukàzi, K slovèsu, Sila spominja.

• • •

V Slovanski knjižnici hranimo le peti zvezek Slovenske gerlice, venec slovenskih pesmi dr. Fr. Prešerna.

Slovenska gerlica je izšla pri Slovenskem društvu v Ljubljani v sedmih zvezkih med letoma 1848 in 1862.

Vsebina zvezkov (po katalogu Cobiss): Zv. 1: 1848 ([Ljubljana]: natis iz kamnotiskarnice Jožefa Blaznika). - 1 partitura (23 str.); 13 x 21 cm Zv. 2: 1848 ([Ljubljana]: natis iz kamnotiskarnice Jožefa Blaznika). - 1 partitura (23 str.); 13 x 21 cm Zv. 3: [1850] ([Ljubljana]: kamnotis pri Egerji). - 1 partitura (23 cm); 19 x 24 cm Zv. 4: 1852 ([Ljubljana]: natis iz kamnotiskarnice Jožefa Blaznika). - 1 partitura (23 str.); 14 x 21 cm Zv. 5: Venec slovenskih pesem Dr. Fr. Prešern-a / napevi od Kamillo Mašek-a. - 1859 ([Ljubljana]: natis iz kamnotiskarnice Jožefa Blaznika). - 1 partitura (23 str.); 14 x 21 cm Zv. 6: Venec slovenskih pesem Dr. Fr. Prešern-a / napevi od Kamillo Mašek-a. - 1859 ([Ljubljana]: natis iz kamnotiskarnice Jožefa Blaznika). - 1 partitura (23 str).; 13 x 20 cm Zv. 7: [1862] ([Ljubljana]: natis iz kamnotiskarnice Jožefa Blaznika). - 1 partitura (23 str.); 14 x 21 cm;

•

Kamilo Mašek (1831-1859) je bil ljubljanski skladatelj in učitelj glasbe, izhaja iz skladateljske družine, saj sta to delala že njegov oče in ded Gašpar in Vincent. Že pri devetih letih je Kamilo nastopal na koncertih kot pevec in violinist, pri trinajstih letih pa je v Illyrisches Blatt-u 26. 7. 1845 objavil enoglasno pesem „An die Sterne“ s klavirjem, ko jo je spesnil H. E. Costa. V letu 1848 in dalje so bile njegove instrumentalne skladbe pogosto na programih promenadnih koncertov narodne straže, npr. Musikalisch-humoristische Rundschau, Polka, Slaven-Polka, Slaven-Potpouri, Serben-Polka, Slowenisches Duett … V drugem zvezku Slovenske grlice je objavil Bleško jezero in v 3. zv. Strunam. Ko je bil v 18. letu, ga je sprejela filharmonična družba med svoje delujoče člane, leta 1850 pa je odšel na Dunaj na izpopolnjevanje glasbenih študij. Z Dunaja je odšel na Moravsko, leta 1854 pa se je vrnil v Ljubljano in dobil mesto učitelja na javni glasbeni šoli, saj se je njegov oče upokojil. Pri filharmonični družbi je prevzel vodstvo moškega pevskega zbora.

Leta 1857 je začel izdajati glasbeni časopis Cäcilia, Musikalische Monatshefte fűr Landorganisten, Schullehrer und Beförderer der Tonkunst auf dem Lande.

Ukvarjal se je s pevskim poukom, uredil glasbeni slovar, zlagal uverture, pisal maše. Zanimali pa so ga tudi slovenski narodni napevi. Umrl je v Stainzu na Štajerskem. (Vir: Slovenski biografski leksikon, ur. F. Kidrič, 2. zv. (Maas-Qualle), str. 69).

„Slovenska gerlica“ in Kamilo Mašek

Notno gradivo Jakoba Gallusa (ok. 1550-1591) v latinskem jeziku, spremno besedilo v slovenskem in francoskem jeziku (Dragotin Cvetko, partiture in note zapisala Ludvik ZepiÄ? in Viktor Fabiani, Ljubljana : Slovenska matica, 1968). Delo Moralia je bilo prviÄ? izdano v NĂźrnbergu 1596, gre za latinske kompozicije.

Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Razred za umetnost. Serija za glasbeno umetnost.

SAZU kot zaloĹžnica del o skladateljih iz njenih vrst ter glasbenega tiska.

Na sliki levo, sredina in desno: Lucijan Marija Ĺ kerjanc (1969, 1958 in 1968), drugi na sredini Marjan Kozina (1959) po besedilu Miroslava KrleĹže.

Pevec je izhajal med letoma 1921 in 1937 kot mesečna revija. Uredniki so bili Frančišek Kimovec, Fran Zabret, Marko Bajuk in Anton Dolinar. Kot priloga je izhajala Pevčeva pesmarica.

Cerkveni glasbenik je revija, ki je sprva izhajala kot glasilo Cecilijinega društva v Ljubljani, od leta 1935 naprej pa kot glasilo z muzikalnimi prilogami cerkvenih glasbenikov.

Po 2. svetovni vojni je revija prenehala izhajati in izšla spet leta 1970.

Namenjena je cerkvenim pevcem in organistom. Vsebina zaobjema predstavitve avtorjev-skladateljev in njihova dela, notno prilogo, članke o glasbeni podobi bogoslužja ter ocene in kritike s cerkveno-glasbenega področja.

Kot zanimivost omenimo, da je imelo uredništvo v začetku 20. stoletja prostore v Alojzijevišču, uprava pa v Marijanišču. Leta 1945 je bil odgovorni urednik Stanko Premrl, uredništvo je bilo na Zarnikovi 12, uprava pa na Dolničarjevi (Semeniški) 2.

Cerkvena pesmarica z nabožno glasbo za mešane zbore, zvezka sta izšla leta 1883 in 1884.

Cecilijanstvo je bilo gibanje za prenovo katoliške cerkvene glasbe v 19. stoletju. Vodilni so bili Gregor Rihar, Blaž Potočnik in Luka Dolinar. V zadnji tretjini 19. stoletja se je pojavilo cecilijanstvo v ožjem smislu in v organizirani obliki, ime je dobilo po sv. Ceciliji, zavetnici cerkvene glasbe. Po zgledu cecilijanskega društva za nemško govoreče dežele je bilo Cecilijino društvo leta 1877 ustanovljeno v Ljubljani, 1887 pa v Mariboru. Glavni pobudniki so bili H. Sattner, A. Foerster in A. Hribar. Društveni namen je bil povzdigniti katoliško cerkveno glasbo na podlagi cerkvenih določb in ukazov. Skrb naj bi posvečali zlasti gregorijanskemu koralnemu petju, figuralnemu mnogoglasnemu petju starejše in novejše dobe, cerkvenemu orglanju in cerkvenemu petju v domačem jeziku. Za širjenje svojih idej so cecilijanci ustanovili svojo šolo in glasilo: Orglarsko šolo (1877-1945) in list Cerkveni glasbenik, najstarejšo slovensko glasbeno revijo, ki je objavljala članke z vseh področij glasbe in muzikologije. Cecilijanstvo je bilo tudi liturgično gibanje in je pripomoglo k obnovi liturgične glasbe.

Vir: Enciklopedija Slovenije (Ce-Ed), 1988, str. 2.

Revijo je med letoma 1953 in 1988 izdajala Zveza društev glasbenih pedagogov Slovenije. Objavljala je skladbe z zborovsko glasbo za moške, ženske, mladinske in otroške zbore ter druge glasbeno-teoretične vsebine.

Gre za publikacijo Mladinskega pevskega festivala, ki se je odvijal v Celju. Notograf Franc Leder (1961). Hranimo zvezke od 1 do 15.

Mladinski pevski festival Celje je bil mednarodno tekmovanje mladinskih pevskih zborov. Začel se je leta 1946 kot množično pevsko srečanje okrajnih mladinskih pevskih zborov, pobudnik je bil Jurče Vreže, ki ga je vodil do leta 1976.

Leta 1960 je postal revijsko srečanje izbranih slovenskih mladinskih zborov ter gostujočih iz drugih jugoslovanskih držav in zamejstva. Tekmovanja zborov vseh zasedb so uvedli leta 1965.

Lit.: Studen, M., v: Enciklopedija Slovenije, zv. 7, str.

176 (1993).

Naši zbori : zbirka zborovskih skladb. Revija je izhajala pri Državni založbi Slovenije.

Podnaslov se spreminja.

Med 1964 in 1976 izdajatelj Kulturnoprosvetni zavod, Prosvetni servis.

Med 1976 in 1999 izdajateljica Zveza kulturnih organizacij Slovenije, od l. 1999 izdajatelj Sklad Republike Slovenije za ljubiteljske kulturne dejavnosti.

Leta 1955, 1962-1963 in 19971998 publikacija ni izhajala.

Do l. 1996 dvomesečnik, od l.

1999 izhaja trikrat letno. Leta 1980 sta bila urednika dirigent Marko Munih in Mitja Gobec.

Vir: Cobiss+, kolofon na sliki.

Franjo Luževič (1903-1981) – slovenski pevski pedagog, pevovodja, skladatelj in organist, deloval na Celjskem in območju Ptuja. Že mlad se je udejstvoval kot orglar ter v pevskih društvih in zborih na območju Teharij. Gradivo na sliki je izšlo leta 1970 v samozaložbi na Ptuju. Vir: http://www.celjskozasavski.si/osebe/luževič-franjo/593/.

Izšlo v Buenos Airesu pri Slovenski kulturni akciji, 1988, zbrali Marko in Božidar Bajuk ter Ludvik Puš, ki sta prispevala tudi besedila o dejavnosti v Argentini ter spomine.

Marko Bajuk (1882-1961) je bil ravnatelj 1. klasične gimnazije v Ljubljani, organizator begunskega šolstva tik po drugi svetovni vojni in utemeljitelj slovenskega zborovskega petja v Argentini. Kot glasbenik je bil pevovodja, organizator tamburaškega zbora. Kot profesor je v Ljubljani organiziral pevsko društvo Ljubljana in bil 1919–23 zborovodja. 1920 je ustanovil Pevsko zvezo in bil njen pevovodja ter upravitelj do 1941. 1922 je organiziral Društvo učiteljev glasbe in bil njegov predsednik do 1938. Ustanovil je Učiteljski pevski zbor (1923) in glasilo Pevske zveze Pevec, pri katerem je sodeloval petnajst let. Izdal je več učbenikov in srednješolskih beril za pouk latinščine in uredil več učbenikov za pouk petja in glasbe. Preučeval, prirejal in uglasbil je več ljudskih in cerkvenih pesmi ter za zbor priredil številne partiture. Vodil je številne javne koncerte: oratorij Vnebovzetje Hugolina Sattnerja, koncert Antona Foersterja ob stoletnici rojstva i. dr. Več v: https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi133169/.

P. Hugolin Sattner, skladatelj prvega slovenskega oratorija: Vnebovzetje Blažene Device Marije (Assumptio Beatae Mariae Virginis.) : prvo izvajanje v Ljubljani v dneh 13., 14. in 17. marca 1912 [v veliki dvorani hotela "Union"]. V Ljubljani : Glasbena matica, 1912.

Hugolin Sattner (1851-1934) – glasbenik, skladatelj, duhovnik, redovnik (frančiškan). Zlagal cerkvene pesmi, kantate, opere, zborovske skladbe. Več na: https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi537631/.

Blaž Arnič (1901-1970), organist, slovenski skladatelj, akademik. Označujejo ga za romantičnega realista. Izobraževal se je na orglarski šoli v Ljubljani, deloval kot organist na Dolenjskem. Leta 1925 se je vpisal na ljubljanski konservatorij. Med študijem je že skladal. Študij je nadaljeval na Dunaju, znanje pa je izpopolnjeval tudi na Poljskem in v Franciji. Poučeval je na gimnaziji na otoku Braču pa tudi na srednji šoli Glasbene matice v Ljubljani. Konec druge svetovne vojne je dočakal v nemškem taborišču Dachau. Po vrnitvi v Ljubljano je postal redni profesor za kompozicijo na Akademiji za glasbo v Ljubljani. To poslanstvo je opravljal do smrti. Svoja dela je naslonil na ljudske povesti, risal je okolje, iz katerega je izviral. Posebno se je posvečal simfonijam in simfoničnim pesnitvam .

Na tem področju je bil v 20. stoletju na Slovenskem najpomembnejši. Napisal je devet simfonij: Te Deum, Simfonična rapsodija, Simfonia Resurrectionis, Duma, Vojne vihre, Samorastnik, Simfonija dela, Na domači grudi ter Vojna in mir. Opus obsega sedem simfoničnih pesnitev: Zapeljivec, Ples čarovnic, Pesem planin, Povodni mož, Divja jaga, Vasovalec in Gozdovi pojejo. Leta 1947 je prejel Prešernovo nagrado .

Vir: https://revija.ognjisce.si/revija-ognjisce/27-obletnica-meseca/2645-blaz-arnic.

Publikacija na sliki iz leta 1946 vsebuje pesmi: Pustna, Čebele in cvetice, Polžje leto, Sladkosnedka, Prepelice, Vrabci so koncert imeli.

Pevska zveza je nastala leta 1920 v katoliških krogih.

Koncert 8. 9. 1931 je zbirka pesmi za mešani in ženski zbor.

Leta 1938 je publikacijo izdal ljubljanski frančiškanski samostan.

Pesmarice na sliki so bile objavljene v letih 1894, 1923 in 1936, za šolsko rabo so jih zapisali tedaj priznani češki in slovenski glasbeni pedagogi, zborovodje in skladatelji Anton Nedvěd (1829-1896), dr. Pavel Kozina (1878-1945) in Luka Kramolc (18921974). Nedvěd je napisal prvo pevsko šolo »Kratek nauk o glasbi« (1863, 1893) in izdal 3 snopiče Pesmi za mladost (1867), poučeval je tudi na ljubljanskem Alojzijevišču in semenišču, na Češkem pa nastopal tudi kot operni pevec. Znan je tudi kot skladatelj cerkvenih in svetnih pesmi in samospevov. Luka Kramolc je bil znan po zavzemanju za ohranjanje in oživljanje koroškega ljudskega izročila. Pavel Kozina je bil znan po svojem pevskem kvartetu (ust. 1912) in lastni pevski šoli (ust. 1921). Vir: SBL.

Pesmi je zbral Božo Račič, notografiral Silvester Orel, uglasbil pa Karol Pahor (1896-1974), slovenski skladatelj, violinist in glasbeni pedagog. Pesmarica je izšla leta 1952 pri Mladinski knjigi v dveh delih.

Anton Hajdrih (Heidrich), glasbenik in skladatelj (1842-1878). Prvi pevski in glasbeni (klavirski) pouk je prejel od Kamila Maška in Gregorja Riharja.

Po maturi je vstopil v ljubljansko semenišče, kjer je deloval kot semeniški pevovodja. Na praškem konservatoriju se je učil petja in harmonije. Leta 1874 je sestavil svoj pevski kvartet, s katerim je zaslovel po Tržaškem in Krasu in si pridobil mnogo zaslug za buditev narodne misli. Ob koncu l. 1874 je sprejel službo pevovodje pri nemškem telovadnem društvu in pri slov. Čitalnici. Prirejal je pevske večere in koncerte. Na koncertu zbora 60 pevcev v Rojanu sta se prvič izvajali njegovi budnici »Slava Slovencem« in »Mladini«. Leta 1876 je izdal v lastni založbi v Ljubljani svoje prvo delo »Jadranski glasovi« ter jih posvetil rodoljubu in pesniku Francetu Cegnarju. Delo obsega 11 zborov in četverospevov, med njimi tudi moški zbor »Jadransko morje«, ki je postal eden njegovih najbolj popularnih in priljubljenih. Drugo zbirko njegovih skladb, obsegajočo 12 zborov in četverospevov, je izdal 1879 V. Kosovel v Trstu. Zapuščino, zajemajočo več zborov, samospevov in nekaterih drugih skladb, je Kosovel leta 1911 podaril tržaški Glasbeni Matici.

Vir: https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi223326/.

Mladina poje : pesmarica za koroško mladino. 1. del / odgovorna urednika Franc Aichholzer in Rudi Vouk . Klagenfurt = Celovec : Konzorcij koroških učiteljev, [1958?] (Borovlje : Drava), sodeloval tudi Pavel Zablatnik (1912-1993), etnolog in duhovnik.

Josip Skalar je bil odbornik Filharmonične družbe in Glasbene matice ter založnik. Filharmonična družba je po novih pravilih leta 1921 postala podružnica Glasbene matice.

Lit.: Cigoj Krstuloović, N.: Zgodovina, spomin, dediščina : ljubljanska Glasbena matica do konca druge svetovne vojne.

Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2015

Izbor pesmi partizanskih skladateljev. Del teh pesmi je izšel v raznih zbirkah na osvobojenem ozemlju, druge so nove ali prirejene za mladino.

Gre za dopolnilo mladinskim pesmaricam. Izšlo leta 1945.

Na naslovni strani je posvetilo:»Tovarišu Francetu Dobrovoljcu! Makso Pirnik, 7/12 45«. Med pesmimi so: Mladi pionirji, Naša pesem, Pionirsko kolo, Svoboda, Veter, V nove zarje, Pesem slovenske mladine, Bilečanka, Svobodna Slovenija, Pomladna, Budnica …

Pesmi v tem izboru so namenjene množičnemu petju v vojski in med ljudmi. Prirejene so za moški zbor, napevi so objavljeni tako, kot so jih peli slovenski partizani, nastali so na osvobojenem ozemlju.

Knjižica je izšla v zbirki ǂKnjižnica ǂPropagandne komisije pri IOOF, ovoj je delo Rika Debenjaka, izšla je leta 1945. Pesmarica se začne s himno Hej, Slovani.

Dr. France Cigan (1908-1971), teolog in glasbenik. Do leta 1957 je služboval kot duhovnik v župniji Kamen v Podjuni, kjer je med drugim ustanovil godbo na pihala in orglarsko šolo, nato pa postal glasbeni pedagog, zborovodja in vzgojitelj v Mohorjevem dijaškem domu v Celovcu. Ustanovil je mešani pevski zbor Jakob Petelin Gallus in bil več let njegov zborovodja. Sistematično je zbiral, zapisoval in snemal tudi slovenske ljudske pesmi na območju južne Koroške v Avstriji.

Znan je tudi po kantati Ustoličenje karantanskega kneza. Številne skladbe so ohranjene tudi v rokopisih.

Vir: http://www.pomurci.si/osebe/cigan-france/732/.

Publikacija na sliki je izšla pri Mohorjevi založbi leta 1996.

Beneška Slovenija je vedno imela zelo bogato glasbeno kulturo, kar lahko vidimo tudi v prikazani pesmarici za moški in mešani zbor. Veliko ljudi si je prizadevalo za ohranjanje in zapisovanje ter objave ljudskega izročila, denimo Pavle Merkù, Antonio Qualizza, Nino Špehonja. Trudili so se za dvig kakovosti petja v Benečiji. Veliko jim je pomagalo glasbeno izobraževanje na Glasbeni matici v Špetru.

Ubald Vrabec (1905-1992) je bil slovenski skladatelj, violinist in zborovodja, Tržačan, ki se je proslavil zlasti z zborovsko glasbo.

Pavle Merkù (1927-2014) je bil slovenski skladatelj, etnomuzikolog, slovenist in etimolog. Njegov skladateljski opus obsega solistična, komorna, simfonično-koncertna, vokalno instrumentalna dela, samospeve, zbore, vse do opere.

Nino Špehonja je dirigent, skladatelj in jezikoslovec ter zbiratelj ljudskih pesmi. Znan je po knjigah Nadiška slovnica ter Nadiško-italijanski in Italijansko-nadiški slovar. (Vir: splet)

Istrska in hrvaška pesmarica

Izšla leta 1992 pri založbi Lipa v Kopru, vsebuje ljudske pesmi severne Istre z notnimi zapisi napevov. Avtor je multiinštrumentalist in izvrsten poznavalec istrske, furlanske in sorodne tradicionalne glasbe. Kot etnomuzikolog in glasbenik že skoraj 40 let raziskuje, izvaja in ohranja glasbeno dediščino širšega istrskega prostora. Izdal je več kot trideset glasbenih albumov in tri knjige.

Vir: http://www.primorci.si/osebe/marušić-dario/1003

Ljudska in cerkvena glasba Medžimurja, avtor Vinko Žganec (1890-1976). Publikacija v dveh delih iz leta 1924, iz zbirke Zbornik jugoslovenskih pučkih popijevaka. Izdala JAZU. Avtor je bil pravnik, etnomuzikolog, muzejski kustos.

Vir: http://www.enciklopedija.hr/natuknica.aspx?id=67711

Bolgarske narodne pesmi z naslovom „Mladežka pesen“, na vrhu ovoja „Sbornik horovi pesni“ in pesem „Hej, pole široko“. Izšlo v Sofiji pri založbi Narodna mladež, 1948.

Stevan Stojanović Mokranjac (1856-1914) je bil srbski skladatelj, melograf in zborovodja. V glasbi je bil sprva samouk, potem paje zaključil šolanje hramonije in skladateljstva na Konzervatoriju v Münchenu (1879–83) in Rimu (1884–85), diplomiral je na Konzervatoriju v Leipzigu leta 1887. Deloval je v Beogradu kot zborovodja pevskih društev Kornelije in „Beogradsko pevačko društvo“.

Pomemben je kot utemeljitelj godalnega kvarteta, zveze pevskih društev in »Srpske muzičke škole“ (1899). Zložil je prve srbske umetne skladbe, izvirajoče na folklori: 15 zborov »Rukoveti« 1883–1909, ter nekaj cerkvenih skladb in napevov: (Služba sv.

Jovana Zlatoustog in drugi zbori). Zbral je več kot 450 ljudskih pesmi in objavil zbornike cerkvenih melodij (Osmoglasnik, Strano pjenije). Mokranjčev opus pripada narodnemu slogu 19. stoletja, je realistično usmerjen. Mokranjca štejejo za prvega klasika srbske umetne glasbe.

Njegov doprsni kip se nahaja na Vegovi ulici v Ljubljani poleg kipov drugih skladateljev pred Srednjo glasbeno šolo.

Vir: http://www.enciklopedija.hr/natuknica.aspx?id=41567 Prikazana publikacija „Duhovna muzika“ je izšla pri beograjski založbi Prosveta leta 1964. Vsebuje cerkveno liturgično glasbo za moške in ženske pevske zbore s pojasnili. Izbor in redakcijo sta opravila Milan Bajšanski in Volislav Ilić, notografa sta bila Mihailo Čuvan in Milivoje Radojčić.

„Martin-Luther-Bund“ je diaspora Združene nemške evangeličansko-luteranske cerkve (nem.

Vereinigte Evangelisch-Lutherische Kirche Deutschlands) s sedežem v bavarskem mestu Erlangen. Naloga zveze je finančno in duhovno podpirati luteranske cerkve in občine v diaspori in spodbujati teološko izmenjavo med njimi. Deluje tudi v Švici in kneževini Liechtenstein.

Več: https://de.wikipedia.org/wiki/Martin-Luther-Bund

Pisava je tiskana gotica, gre za protestantsko cerkveno glasbo, izšlo leta 1940.

Velikani klasične glasbe

Levo: Symphonie C dur - C major - ut majeur : (Jupiter) ; K.V. 551 / W.A. Mozart. Nach dem Autograph hrsg. von Theodor Kroyer, 1955.

Sredina: Iz zbirke: Eulenburg's kleine OrchesterPartitur-Ausgabe. Verschidene Werke ; ǂNo. ǂ5, 1900. →

Desno: Glasba za klavir S. Rahmaninova.

Moscou : A. Gutheil ; Leipzig [etc.] : Breitkopf & Härtel, [med 1910 in 1919].

Velikani klasične glasbe

Vsebuje: Vier Ländler ; Allegro moderato und Andante ; Fuge ; Kindermarch. (skomponirano okoli leta 1824).

Za klavir s štirimi rokami.

Edition Peters, št. 4480.

Izšlo v: Frankfurt ; London ; New York : Peters, [197-?].

Christoph Willibald Gluck, Ritter Von Gluck (1714-1787) je bil nemški klasični skladatelj, najbolj poznan po operah, na primer Orfeo ed Euridice (1762), Alceste (1767), Paride ed Elena (1770), Iphigénie en Aulide (1774), Iphigénie en Tauride (1779). V viteza je bil imenovan leta 1756. Opera Alceste je bila prvič uprizorjena na Dunaju leta 1767. Zanimivost izvoda v Slovanski knjižnici je, da je na hrbtu naslovne strani natisnjeno Gluckovo pismo francoskemu kralju Ludviku XIV. v francoščini. Izdaja pred nami je izšla leta 1970 v Londonu kot 1102. v Eulenburgovi ediciji.

Več o C. W. Glucku: https://www.britannica.com/biography/Christoph-Willibald-Gluck.

Nobilissima visione je 50-minutni balet v šestih prizorih po libretu nemškega skladatelja Paula Hindemitha (1895-1963) in ruskega koreografa Léonida Massina (1896-1979), prikazuje pa življenje sv. Frančiška Asiškega. Uprizorjen je bil leta 1938 v Londonu. Pozneje je Hindemith ohranil isti naslov za 20-minutno orkestralno suito v treh prizorih, ki je bila uprizorjena jeseni 1938 v Benetkah.

Paul Hindemith je bil vodilni nemški skladatelj in glasbeni teoretik v prvi polovici 20. stoletja. Poučeval je kompozicijo na berlinski glasbeni akademiji, igral violo v kvartetu Amar-Hindemith, pisal komorne skladbe, glasbo za radijske igre, mlade, opere (Matthias der Maler). Opero „Matthias der Maler“ o slikarju Matthiasu Grünewaldu so v nacističnem obdobju prepovedali, Hindemith pa je odšel delat v Turčijo, ZDA (poučeval na univerzi Yale) in v Švico (Zürich).

Vira: https://www.britannica.com/biography/PaulHindemith, https://en.wikipedia.org/wiki/Nobilissima_Visione

Hvala za ogled, vabljeni v Slovansko knjiĹžnico!