Potobzicivirtualna koncna

2016: 60. POHOD OB ŽICI MKL - SLOVANSKA KNJIŽNICA IN DRUŠTVO ZELENI PRSTAN

Avtor predstavitve: mag. Gašper Hudolin, MKL - Slovanska knjižnica

POT SPOMINOV IN TOVARIŠTVA • Pot spominov in tovarištva je povojni pomnik na čase, ko je Ljubljano obdajala bodeča žica.

• Je mestni rekreacijski obroč, ki vsako leto na začetku maja privabi več kot 30.000 udeležencev. Pohod za vse starostne skupine je speljan po nezahtevni 32‘5 km dolgi progi, na kateri je organiziranih osem kontrolnih točk.

• Pot spominov in tovarištva ni namenjena le vsakoletni veliki spominski prireditvi, ampak vsakodnevni sprostitvi in rekreaciji mladih in starih prebivalcev Ljubljane.

• Podatki o udeležbi na vsakoletnih pohodih povedo, kako se je zanimanje med meščani krepilo, pohodi pa so tekom let dobivali dodatne elemente: vrsto dodatnih tekmovanj, tekov za različne kategorije, nekaj časa so se pridruževala tudi tekmovanja motoristov, podeljevale so se različne priložnostne nagrade. Danes je značilni element pohoda priljubljen tek trojk.

Pohod se je vedno prilagajal življenju mesta. * Na prvem pohodu leta 1957 so našteli 370 udeležencev, že naslednje leto pa kar petkrat več. Najbolj množično so se meščani udeleževali pohodov v obdobju osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so beležili okoli 100.000 pohodnikov in raznih tekmovalcev (npr. leta 1981 jih je bilo kar 126.530).

Pohod ob žici 9. 5. 2010. →

Vir fotografij: društvo Zeleni prstan. Avtor barvne fotografije: Jože Čurin.

← Pohod ob žici leta 1980.

Vse fotografije so last društva Zeleni prstan v Ljubljani. Zanj: Ana Nuša Kerševan.

Levo zgoraj: Ob gradnji PST Brdo – Koseze, navzoč je projektant Mitja Omersa. 1980.

Desno zgoraj: Gradnja PST med Šmartinsko in Zaloško cesto, odsek od severne obvoznice do tirnih naprav v Mostah.

Spodaj: Mladinska delovna brigada pri gradnji PST.

ZAČETKI PRIREDITVE POT OB ŽICI Prvič je bila prireditev organizirana 23. 6. 1957. Imenovali so jo „Ob žici okupirane Ljubljane“.

Tekom šestih desetletij je imela prireditev Pohod ob žici različne nazive: • Partizanski pohod ob žici okupirane Ljubljane • Ob žici okupirane Ljubljane • Pohod po poteh partizanske Ljubljane • Objemi svoje mesto • Pohod po poteh svobodne Ljubljane • Pohod Ljubljana • Pohod ob žici • Zadnji naziv prireditve Pohod ob žici velja od leta 2005. Ime same fizične poti Pot spominov in tovarištva (v uporabi je tudi kratica PST) pa velja od leta 1987.

• Prvi pohodi in teki trojk so potekali po originalni trasi nekdanje žice.

• Leta 1961 je bila trasa označena s 102 osmerokotnimi spominskimi kamni (avtor arhitekt Vlasto Kopač), ki so jih financirala ljubljanska podjetja. Že pred tem pa so bili postavljeni spomeniki na križiščih, kjer so ljubljanske vpadnice prečkale traso nekdanje žice (Celovška, Tržaška, Zaloška, Litijska in Dolenjska cesta).

• Leta 1968 je bil sprejet odlok o zaščiti spominskih kamnov, spomenikov in trase žične zapore. * Leta 1972 je Mestna konferenca Zveze mladine Slovenije predlagala ureditev sprehajalne poti na trasi nekdanje žice. Predstavili so idejni načrt treh študentov arhitekture, ki so predlagali 34 km dolgo in 6 metrov široko pešpot posuto s peskom in obdano z zeleno z drevjem posajeno površino.

• Leta 1974 je bil ustanovljen odbor za izgradnjo takrat imenovane Aleje spominov in tovarištva in odobreni so bili načrti ter poimenovanje Pot spominov in tovarištva. Začetek gradnje je bil simbolično označen s posaditvijo drevesa. Kasneje je bilo ob trasi na novo posajenih preko 6000 dreves. Saditev novih dreves se še vedno nadaljuje.

Vse fotografije so last Nuše Kerševan in društva Zeleni prstan v Ljubljani.

Levo zgoraj: Podiranje bunkerjev v Šiški, okoli 1980.

Desno zgoraj: Mladinske delovne brigade na trasi Brdo – Koseze, po letu 1980.

Spodaj: Odmor med gradnjo trase PST Šmartinska – Zaloška cesta

• Gradnja je najintenzivneje potekala v obdobju od leta 1977 do leta 1985. PST je bila grajena s prostovoljnim delom predvsem mladinskih delovnih brigad iz Ljubljane in Slovenije, pa tudi iz ostalih takratnih j jugoslovanskih republik in mest iz tujine, s katerimi je bila Ljubljana pobratena.

• PST je bila simbolično odprta ob pohodu na Praznik osvoboditve Ljubljane 9. maja 1985. Takrat so bili postavljeni ob križiščih z vpadnicami jambori za zastave, Pot je bila označena z novimi usmerjevalnimi tablami in zemljevidi (avtor arhitekt Janez Koželj).

• Zaradi pojavov vandalizma in zanemarjanja vzdrževanja PST je bilo leta 1992 na pobudo Ljubljančanov ustanovljeno društvo Zeleni prstan. Osnovni namen ustanovitve društva je bil "da bi namen, pomen in videz Poti spominov in tovarištva ohranili za današnjo rabo in prihodnost, da bi kot organizirana javnost v pomenu civilne družbe bdeli nad vzdrževanjem in dokončanjem gradnje in da bi krepili, spodbujali in negovali voljo mirnega, srečnega in zdravega življenja."

Delo na Poti spominov in tovarištva, Golovec. ↓

Delovne brigade pri gradnji trase PST, Brdo – Koseze. ↑

Mladinske delovne brigade na PST. →

Vir: društvo Zeleni prstan

← Mladinska delovna brigada na trasi PST, ob delovnem stroju.

Vir fotografij: društvo Zeleni prstan

Delovna brigada kadetov Jugoslovanske ljudske armade na trasi PST med Šmartinsko in Zaloško.

→

Zgoraj: PST, osmerokotni steber, delo arhitekta Vlasta Kopača.

Levo spodaj: Saditev dreves ob PST, Verovškova ulica – Litostrojska cesta (tedaj Djakovičeva) cesta, 1980.

Desno spodaj: PST – saditev dreves , Bežigrad, 1980.

Vir: društvo Zeleni prstan.

Posledica vandalizma na Poti spominov in tovarištva.

Vir: društvo Zeleni prstan

Ustanovni zbor Društva Zeleni prstan leta 1992. V prvi vrsti sedi Ana Nuša Kerševan, ob njej tedanji predsednik Republike Slovenije Milan Kučan.

Ostanek italijanskega vojaškega bunkerja na Poti spominov in tovarištva, Litostrojska cesta in Cesta ljubljanske brigade.

Vir: https://commons.wikimedia.org/wiki/File:PST-bunker.JPG

GREMO V PRETEKLOST: ITALIJANSKA OKUPACIJA SLOVENSKEGA OZEMLJA • V začetku aprila 1941 je 2. sv. vojna segla tudi na ozemlje tedanje Kraljevine Jugoslavije => aprilska vojna, ki je na slovenskem ozemlju trajala le šest dni. Jugoslovanska vojska je po nekaj dneh invazije kapitulirala. S tem je bila omogočena prosta pot okupatorskim državam, da so razkosale prvo Jugoslavijo.

• Slovensko ozemlje sta si po Hitlerjevem načrtu najprej razdelili nacionalsocialistična Nemčija (tretji rajh) ter fašistična Italija, ki jo je vodil predsednik vlade Benito Mussolini.

• Nemčija je imela v oblasti severni del Slovenije (Gorenjsko, slovensko Štajersko, severni del Dolenjske, Mežiško dolino, območje Dravograda in štiri vasi v Prekmurju), Italijani pa Notranjsko, večino Dolenjske ter Ljubljano do reke Save. To območje se je imenovalo Ljubljanska pokrajina in je bilo 3. maja 1941 priključeno Italiji.

• 16. decembra 1941 si je Madžarska priključila Prekmurje kot del južnih pokrajin (Bačka, Baranja in Medžimurje).

Spomin na Ljubljano za oddaljene družine. Na sliki italijanski vojaki. Slika iz časopisa.

← Posebna številka italijanskega časopisa.

Vir: MKL - Slovanska knjižnica.

* Uprava Ljubljanske pokrajine (»Provincia di Lubiana«): visoki komisar Emilio Grazioli, od junija do septembra 1943 pa G. Lombrassa in R. Moizo. Visoki komisar je bil podrejen notranjemu ministrstvu v Rimu.

• Italijanski okupator je ohranil upravni aparat dotedanje banske uprave s slovenskimi načelniki in z italijanskimi strokovnjaki; okraji in okrožja so ostali; • Ustanovil je nove urade z italijanskimi funkcionarji, namestil italijanske okrajne glavarje in razpustil občinska zastopstva. Sosvet iz 14 predstavnikov slovenskega političnega, kulturnega in gospodarskega življenja je deloval le kratek čas.

• Okupatorjevi oboroženi oddelki => vojska, policija in orožništvo. Pri italijanskem okupatorju je bilo poveljstvo 11. armadnega zbora, policijsko ravnateljstvo (kvestura), karabinjerska skupina ter poveljstva raznih fašističnih milic.

• Italijanski okupator v Ljubljanski pokrajini je bil sprva milejši od nemškega v severnem delu Slovenije.

• Razpustil je jugoslovanske in slovenske politične stranke in organizacije, ohranil pa kulturne zavode, športne, dobrodelne in druge nepolitične organizacije in društva, slovenski tisk. V slovenskih časopisih so bile tudi novice v italijanščini.

• Dvojezičnost v upravi, italijanščina v šolah in pomožne organizacije fašistične stranke => poskus italijanizacije in fašizacije mladine. * Gospodarstvo: fašistični korporativistični sistem.

• Za italijanskega okupatorja je bil les pomembna surovina. Povečali so izvoz lesa, lesnih izdelkov in papirja v Italijo; izvoz je oviralo partizansko gibanje.

• Odpravljanje brezposelnosti z javnimi deli, vključitvijo italijanskih gradbenih podjetij, potem še z internacijo okoli 25.000 Slovencev leta 1942.

• Okupatorji so razširili sistem racionirane preskrbe prebivalstva, ki ga je uvedla že jugoslovanska uprava.

• Italijani so ustanovili poseben Zavod za zadružništvo in pripeljali v Ljubljano podružnici bank Banca commerciale Italiana in Banca di Roma.

• Septembra 1943 so v Ljubljani prevzeli vajeti Nemci. Naše ozemlje je prišlo pod operacijsko cono Jadransko primorje. Vodja pokrajinske uprave je bil general Leon Rupnik, tedaj tudi ljubljanski župan.

• Že prvi dan aprilske vojne so vodilne predvojne slovenske stranke kot predstavniško telo Slovencev ustanovile Narodni svet za Slovenijo.

• Slovenski pogajalci so hoteli doseči, da bi celotno slovensko ozemlje prišlo pod upravo zgolj enega okupatorja.

• Politiki pred vojno najmočnejših slovenskih strank so ocenili, da je vojno najbolje prestati brez dejavnega nasprotovanja okupatorju. O izidu vojne naj odločijo velike sile na glavnih bojiščih.

• Pasivnost starih politikov je izrabila ilegalna Komunistična partija Slovenije, ki je v Osvobodilno fronto slovenskega naroda (sprva Protiimperalistično fronto, ustanovljeno 27. 4. 1941) pritegnila številne skupine in posameznike, prepričane, da se je treba okupatorju upreti odločno in dejavno.

• Že poleti 1941 so nastale prve partizanske čete. KPS je vzpostavila razširjeno mrežo odborov, ki so bili zelo uspešni in dejavni tudi na okupiranem ozemlju.

• Po vsej Ljubljani so zavedne družine pripravile prostor za skrivanje aktivistov OF, javke in hranjenje potrebnih zalog hrane in opreme.

• Pomembna organizacija za oskrbo ljudi je bila Ljudska pomoč, pozneje Slovenska narodna pomoč, ki je izdajala lastno glasilo Narod v ječi. Oskrba zapornikov, dajanje pravne pomoči, skrb za t. i. ilegalce in njihove družine, za družine partizanov, internirancev.

• Kljub neprestani italijanski represiji so aktivisti NOB organizirali predvajanje poročil preko radia Kričač (Radio OF). Le-ta je oddajal z različnih skritih lokacij po Ljubljani. V okviru OF so delovali mladinska OF, borbene grupe, Varnostno-obveščevalna služba in Narodna zaščita.

Za tehnične zadeve je skrbela Centralna tehnika.

Radijski oddajnik OF „Kričač“, ki je ilegalno deloval v Ljubljani od 17. 11. 1941 do 4. 4. 1942.

Vir: Ljubljana v ilegali. Knj. 3: Mesto v žici (1967).

Vir: OF v Ljubljani – država v državi (1981)

LETA 1942 LJUBLJANO OBKROŽIJO IN IZOLIRAJO Z ŽIČNATO OGRAJO • Na začetek osvobodilnega boja in aktivistične akcije se je italijanski okupator začel odzivati z uporabo sile in nemških surovih praks obračunavanja: racije, usmrtitve, internacija, aretacije in zapiranje v ječe: • Januarja 1942 so zaradi vse izrazitejšega odpora fašisti Ljubljano ogradili z bodečo žico, ki je ostala vse do osvoboditve maja 1945, 1171 dni. Samo mesto Ljubljana so razdelili na cone. Iz mesta je bilo možno oditi skozi 11 nadzorovanih prehodov le s posebnimi prepustnicami.

• Namen italijanskega okupatorja je bil ločiti mesto, ki ga je imel za središče protiitalijanske dejavnosti, od podeželja, hkrati pa onemogočiti vodenje in oskrbovanje partizanske vojske ter dotok novih borcev.

Načrt za postavitev žice okoli Ljubljane. Vir: M. Žganjar, Ljubljana v bodeči žici. Hrani SLK.

• Prva faza ograjevanja je potekala od konca januarja do 23. februarja 1942.

• 23. februarja 1942 ob 15. uri je začela veljati prepoved izhoda iz mesta.

• Mesto je bilo ujeto in zaprto, po pločnikih so stali španski jezdeci z ozkimi prehodi. Po mestu so vozili kamioni, polni vojakov s čeladami, ki so merili z orožjem na vse strani, vsi prehodi čez ulice so bili zastraženi. Šele po nekaj dneh so začeli izdajati dovolilnice za prehod.

• 24. februarja – 15. marca 1942: okupator izvajal preiskave in racije.

Mesto so razdelili na trinajst odsekov in potem v njih obkolili in temeljito preiskali vse zgradbe. Aretirali so vse zdrave moške med dvajsetim in tridesetim letom in jih odpeljali v vojašnice.

• Druga faza ograjevanja in utrjevanja žičnih zapor je bila na vrsti od maja 1942, nato pa je sledila še tretja faza od konca julija 1942. Nastanek obsežnega osvobojenega ozemlja ob Kolpi in na Kočevskem maja 1942 in na robu Barja pod Krimom ter uporniška trdnost Ljubljane sta okupatorja privedla do sklepa, da je treba Ljubljano še bolj utrditi in še bolj zavarovati pred napadi od zunaj kot pred vstajo v mestu. Žično zaporo so začeli prestavljati navzven, na nove položaje, primernejše za obrambo. Na mnogih mestih so zgostili, razširili ali pa povišali žično mrežo, napeljali v utrdbe telefonsko zvezo in elektriko.

Žičnata ovira pri pokopališču Žale leta 1942. Vir: M. Žganjar, Ljubljana v bodeči žici. Hrani SLK.

Spodaj: Legitimiranje, preiskovanje in aretacije na ljubljanski ulici marca 1942.

Zgoraj: Italijanska blokada v današnji [1980] Kidričevi ulici. Danes je to Štefanova ulica.

Vir zgornje fotografije: M. Čepe, V. Krivic, N. Lukež (ur.): Junaška Ljubljana : 1941 – 1945. (1985) Vir spodnje fotografije: M. Žganjar: Ljubljana v bodeči žici (1980)

• Novembra 1942 je sledilo ponovno utrjevanje žične zapore, bunkerje so zgradili tudi na notranji strani žice, okrepili moštvo, postavili minometalce, okrepljeno je bilo topništvo na Gradu in Rožniku za obrambo žične zapore. Konec leta 1942 je bila zapora dolga 29.6663 m, visoka do dva metra, široka pa 8 – 10 m. Mesto so Italijani ograjevali in utrjevali vse do kapitulacije in umika iz Ljubljane.

• Ljubljano je na koncu obdajalo 206 večjih in manjših utrdb, utrjevalna dela so potekala tudi v samem mestu, saj so se stalno bali partizanskih akcij. Novi okupator je za boj proti OF ustanovil slovensko politično policijo in vojsko slovenskih domobrancev, ki jo je vojaško usposabljala, oskrbovala in vodila SS. Ljubljana je postala nepredušno zaprta, življenjske razmere so bile zelo težke.

• Konec maja 1945 so prebivalci in prebivalke Ljubljane odstranili žico in podirali ograde in številne bunkerje, zasipavali strelske jarke. Nekatere večje utrdbe so še uporabljali za skladišča, bivališča, opeke s sovražnikovih zgradb so uporabili za obnovo porušenih poslopij ali za nove gradnje.

Zaradi lažjega nadzora so italijanski vojaki ogradili mestne ulice: v začetku Streliške ulice je vseskozi stala pregrada iz španskih jezdecev.

Vir: M. Čepe, V. Krivic, N. Lukež (ur.), Junaška Ljubljana 1941 – 1945- Ljubljana, 1985. Hrani SLK.

←Vir: Slovenec, 24. 2. 1942. Hrani SLK.

Vir: Slovenec : politiÄ?en list za slovenski narod, let. 70, 1942, 7. februar. Hrani MKL - Slovanska knjiĹžnica.

Vir: Slovenec, 18. 2. 1942. Hrani SLK, dostopno tudi na: Digitalna knji탑nica Slovenije, http://www.dlib.si.

Prehodni blok na Tržaški cesti v prvi fazi postavljanja meje okrog Ljubljane. Čez nekaj mesecev so mejo in blok prestavili za nekaj metrov bolj južno in tam zgradili dobro utrjen prehodni blok z več bunkerji in s pomožnimi poslopji.

Vir: M. Žganjar: Ljubljana v bodeči žici (1980). Hrani SLK.

Bunkerja.

Vir: M. Žganjar, Ljubljana v bodeči žici (1980)

Opozorilo visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino in poveljnika 2. armadnega zbora o smrtni kazni s streljanjem za vse, ki bodo ogrožali oblasti, zavezniške sile, tuje državljane in miroljubne meščane, ki živijo po zakonih. → Vir: Ljubljana v ilegali. 3. knjiga – Mesto v žici. Ljubljana, 1967.

V spomin na obdobje, ko je bila Ljubljana ožičena, so po celi Ljubljani postavili številne spomenike, bodisi kipe ali pisna obeležja na določenih mestih. Takšne spomenike najdemo na Pogačarjevem, Novem in Kongresnem trgu, v Rožni dolini, na Metelkovi ulici. Takšni so na primer pomniki na ženske demonstracije v Ljubljani 1942 in 1943. „Obeležje na Metelkovi predstavlja sklepno dejanje označevanja vseh lokacij v Ljubljani, kjer so se pogumne ženske sredi druge svetovne vojne zbirale in demonstrirale proti okupatorju, na spominski plošči pa je vklesan napis: »Na tem mestu so se leta 1943 začele ženske demonstracije proti okupatorju«. Ženske so v demonstracijah v letih 1942 in 1943 zahtevale osvoboditev na tisoče zapornikov in internirancev iz fašističnih in nacističnih taborišč in okupatorjevih zaporov. Ženske so se množično zbirale, najprej prosile, potem pa zahtevale pravice za svoje najbližje. Ženske demonstracije v Ljubljani 21. junija 1943 predstavljajo v okviru več kot polletne demonstracijske in manifestativne dejavnosti žensk v Ljubljani tistega leta približevanje vrhu demonstracijskega gibanja, ki je nato doseglo sam vrh z demonstracijami pred sodnimi zapori in sodno palačo 1. avgusta 1943.“

Vir: Obeležje ženskim demonstracijam. http://www.ljubljana.si/si/mol/novice/82346/detail.html

Vir: Ljubljana v ilegali IV: Do zloma okupatorjev (1970). Hrani SLK.

← Ciklostilni stroj ene od ljubljanskih ilegalnih tehnik

Notranjost ilegalne tiskarne Toneta Tomšiča po odkritju 10. marca 1943. →

Vir fotografij: M. Žganjar: OF v Ljubljani – država v državi (1981). Hrani SLK.

Časopis Slovenski poročevalec je izhajal do maja 1959, ko se je z Ljudsko pravico združil v današnje Delo.

Izvod, katerega naslovnica je na levi strani, spada med dragocene tiske Slovanske knjižnice.

Knjižnica hrani vse letnike Slovenskega poročevalca.

Vir: MKL – Slovanska knjižnica.

Prizor z današnje Slovenske ceste ob osvoboditvi Ljubljane 9. maja 1945.

Vir: https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Osvoboditev_Ljubljane.jpg

LJUBLJANI SO LETA 1970 PODELILI NAZIV MESTO NARODNI HEROJ

Vir: M.. Žganjar: OF v Ljubljani – država v državi. Ljubljana, 1981. Hrani SLK.

LJUBLJANA V ŽICI: UPORABLJENI IN PRIPOROČENI VIRI IN LITERATURA • • • • • • • • • • • • • •

• •

Čamernik, A.: Spomini na sodne zapore. Pričevanje upravnika ljubljanskih sodnih zaporov v letih 19411942. Ljubljana : Založba Borec, 1980. Čepe, M., Krivic, V., Lukež, N.: Junaška Ljubljana 1941 – 1945. Ob štiridesetletnici osvoboditve Ljubljane.

Ljubljana : Državna založba Slovenije, Cankarjeva založba in Mladinska knjiga, 1985.

Jankovič Potočnik, A.: Žica okrog Ljubljane : ob 70. obletnici začetka gradnje italijanskih utrdb in žičnih ovir okrog Ljubljane. Logatec : Ad Pirum, 2012.

Kos, J.: Pot spominov in tovarištva : 50 spominskih pohodov. Ljubljana : Društvo zeleni prstan, 2006.

Kozak, J.: Lesena žlica. Roman iz časov fašistične okupacije. Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1947 (1. del) in 1952 (2. del).

Krušnik, S., Planinc, Š.: Podmornica na suhem. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1961 (Zbirka Čebelica ; 63).

Krivic, V. (ur.): Ljubljana v ilegali. Knjiga 3: Mesto v žici. Ljubljana : Državna založba Slovenije,1967.

Krivic, V. (ur.): Ljubljana v ilegali. Knjiga 4: Do zloma okupatorja. Ljubljana : Državna založba Slovenije,1970.

Ljubljana v borbi. Ljubljana : Mestni odbor zveze borcev, 1950.

Menard, V. (ur.): Kronika NOB terenov Tržaška cesta – Kozarje in „Lado Miklavc Vič, Brdo, Vrhovci.

Ljubljana, 1971.

Slovenska kronika XX. stoletja, 1941 – 1945. Ljubljana : Nova revija, 1996.

Stanonik, M. (ur,): Bela Ljubljana : zgodbe iz slovenske prestolnice. Ljubljana : Založba Kmečki glas, 2001. Škerl, F.: Osmorica Robottijevih talcev v luči Kozakove „Lesene žlice“ in italijanskih aktov. Ljubljana : Zgodovinski časopis, separat iz 1959. Štrajnar, M., Velagić. T. (ur.): Ilegalčki : vojna Ljubljana 1941-1945 : iz zapuščine Ade Krivic. Ljubljana : 2004. Žganjar, M.: Ljubljana v bodeči žici. Maribor : Obzorja, 1980. Žganjar, M.: OF v Ljubljani – država v državi. Ljubljana : Muzej ljudske revolucije in Mestni muzej, 1981.

Vir: MKL – Slovanska knjižnica.

Roman o Ljubljani med drugo svetovno vojno v dveh delih. Vir: MKL – Slovanska knjižnica.

POT OB ŽICI V ČASOPISJU (IZBRANI ČLANKI PO ČASU IZIDA)

• • • •

• • • • • • • • •

Prvi maj v blokirani Ljubljani. V: Ljudska pravica, let. 8, 1947, 1. 5., str. 9.

Arigler-Bodin, A.: Skozi žične ovire mimo bunkerjev v Ljubljano. Ob partizanskem pohodu „Ob žici okupirane Ljubljane“ za leto 1957. V: Ljudska pravica, let. 23, 1957, št. 146, 23. 6., str. 5. Šlamberger, V.: Trnova pot ob bodeči žici. Ljudska pravica, let. 23, 1957, št. 147, 24. 6., str. 5.

Kuret, D.: Vedno več cvetja ob poteptani bodeči žici. V: Ljudska pravica, let. 24, 1958, št. 110, 12. 5., str. 4.

E. G.: Pohod – simbol spomina na naše herojske dni. Ljubljanski dnevnik, l. 7, 11. 5.1959, št. 107, str.

1, 2.

Danes pohod deset tisoč pionirjev. (Za uvod v letošnjo IV. Prireditev „Ob žici“). V: Delo, glasilo SZDL Slovenije, let. 2, 1960, št. 124, str. 8.

Pot spominov in tovarištva. V: Ljubljanski dnevnik, let. 27, 1978, št. 124, 9. 5., priloga na 4 straneh.

Trbovc, S.: Tudi v Titov spomin (ob XIV. Pohodu Po poteh partizanske Ljubljane). V: Delo, let. 22, 1980, št. 109, 10. 5., str. 7.

Keršmanc, T.: Preveč „ovinkov“ na Poti spominov. V: Ljubljanski dnevnik : glasilo SZDL Slovenije, let. 31, 12. 5. 1982, št. 127, str. 4. Žitko, M., Kaučič, M.: Danes najbolj množično praznovanje Ljubljane. V: Delo, let. 27, 1985, št.

108, 11. 5. 1985, str. 1, Prispevki tudi na str. 3 in 6. Černoga, M.: Ni več tako, kot je včasih bilo. V: Dnevnik, let. 44 (XLIV), 1994, št. 124, 9. 5., str. 4.

Gruden, M.: Začenja se Pohod Ljubljana 2001. V: Delo, let. XLIII (43), 2001, št. 104, 9. 5., str. 9.

Bojc, S.: „Krona zbirke bi bil prapor Pohod“. V: Delo, let. 56, št. 103, 6. maj 2014, str. 19.

Hvala za ogled.