Ljubljana med nostalgijo in sanjami 2018 (1/2)

7/1

ISSN 2232-6316 Ljubljana 2018

Ljubljana med nostalgijo in sanjami Revija za domoznanske vsebine

Ljubljana med nostalgijo in sanjami Revija za domoznanske vsebine

Ustanoviteljica

izdala

Mestna knjižnica Ljubljana

zanjo

mag. Teja Zorko

uredništvo besedilo in izbor gradiva

Tomaž Miško, Maša Podobnik Šipič Po poteh hrepenenja: Prof. ddr. Irena Avsenik Nabergoj »Vse blagoslove tebi, Ljubljana! Večja in lepša mesta so na svetu — ali vendar ni ti ga enakega pod nebom!«: Tomaž Miško

lektorirala

Manca Ratković

oblikovala

Tomaž Miško, Ingrid Verdnik Pal

tisk naklada

Collegium graphicum d. o. o.

350 izvodov Ljubljana, oktober 2018

ISSN 2232-6316

Izdajo publikacije je delno omogočila Mestna občina Ljubljana.

Vsebina 4 Uvodnik 7 Po poteh Cankarjevega hrepenenja od Vrhnike do Ljubljane Prof. ddr. Irena Avsenik Nabergoj 9 Uvod 10 Po poteh mladostnega hrepenenja Ivana Cankarja 21 Pot hlapca Jerneja v iskanju pravice – z Vrhnike v Ljubljano 26 Kurentova pot hrepenenja po lepšem življenju – z Vrhnike v Ljubljano 35 Aktualnost Cankarja danes in Cankarjevo leto 2018 40 Opombe 43 Viri in literatura 45 »Vse blagoslove tebi, Ljubljana! Večja in lepša mesta so na svetu — ali vendar ni ti ga enakega pod nebom!« Tomaž Miško 47 Uvod 49 »Najlepša podoba mojih mladih sanj je bila Ljubljana.« 50 Pot v Ljubljano 52 Realka 54 Hiša je stala ob vodi …

57 V Ljubljano z vozom – iz Ljubljane z vlakom 61 Mestni utrip 63 Zelena Ljubljana 67 Marijin trg in Prešernov spomenik 73 Pogačarjev trg 79 Za konec 81 Opombe 86 Viri in literatura 87 Tematska bibliografija

Uvodnik

Uvodnik V letu 2018 praznujemo spomin na Ivana Cankarja, pisatelja in dramatika, ki je sklenil svojo življenjsko pot 11. decembra pred natanko stotimi leti. Slovenske kulturne ustanove in društva, zlasti gledališča, muzeji in knjižnice, imamo priložnost in dolžnost predstaviti slovenski javnosti bogato zapuščino ustvarjalca, ki je s svojim delom temeljito posegel v slovensko besedno umetnost. Pri tem se soočamo z izzivom, kako prikazati Cankarjevo delo v svoji prvotni sporočilnosti in hkratni aktualnosti za današnji čas. V Slovanski knjižnici, Centru za domoznanstvo Mestne knjižnice Ljubljana, skrbimo za zbiranje, hranjenje in predstavljanje knjižničnega gradiva, povezanega z našim mestom, zato smo se tudi odločili, da prvo številko naše letošnje domoznanske revije posvetimo prav razmerju Ivana Cankarja do Ljubljane. Cankar je tukaj živel v času šolanja in po povratku z Dunaja zadnjih osem let svojega življenja. In ker vsak avtor piše o tistem, kar pač pozna, smo pravilno domnevali, da je Ljubljana do neke mere prisotna tudi v njegovem delu. Čeprav je naše mesto v Cankarjevem času že prevzelo vlogo kulturnega središča slovenskega naroda, so bili v provincialnem ozračju, obremenjenem z jalovimi političnimi liberalno-klerikalnimi spopadi, pogoji za umetniško ustvarjanje relativno slabi.

Cankar se je soočal z očitki o nerazumljivosti in celo obscenosti svojih del ter prejemal pokroviteljska priporočila, naj piše raje zgodbe, ki bodo ljudstvu v poduk. Tako poenostavljeni in podrejeni družbeni vlogi umetnosti se je odločno uprl. Poudarjal je pomen razvite umetnosti za rast narodne samozavesti in sredstvo za dosego tega cilja: popolno svobodo umetniškega delovanja in izražanja.

Na družbeno-socialnem področju je Cankar gojil izrazito nagnjenje do moralne pravičnosti. V številnih proznih delih je posvetil veliko pozornosti neprivilegiranim slojem prebivalstva, zlasti jetičnim, izstradanim delavcem, njim nasproti pa postavil podobo samoljubnega, filistrskega in hinavskega meščana – rodoljuba, ki mu za socialno pravičnost ni mar. Motiva je Cankar preigral v številnih besedilih, temeljita pa na njegovi izkušnji odraščanja v siromaštvu, kar je v prvem prispevku obširneje orisala prof. ddr.

Irena Avsenik Nabergoj. Cankarjevo pot z rodne Vrhnike v belo Ljubljano, kjer se je šolal na tehniški srednji šoli, realki, je povezala z upodobitvama romanja dveh prepoznavnih literarnih junakov, Hlapca Jerneja in Kurenta, ki v Ljubljani iščeta pravico in tolažbo, naletita pa na nerazumevanje in duhovno praznino.

Avtorica je opozorila na iskreno Cankarjevo ljubezen do slovenskega naroda in domovine, ki ga je, kot je sam pojasnil, zavezala k iskrenemu odslikavanju realnosti, ne glede na všečnost podob. S slikanjem negativnih strani življenja je pravzaprav želel izzvati pozitivno plat v ljudeh. K sreči je tudi neusmiljeno kritiko ljubljanske malome4

Uvodnik

stne nadutosti in puhlosti umeščal v sugestivne opise Ljubljane, ki so danes dragocena drobcena pričevanja pretekle podobe našega mesta. Med slovenskimi pisatelji je po številu tovrstnih upodobitev v ospredju, če ne celo na prvem mestu.

Kot avtor drugega prispevka sem se zato osredotočil na prikaz najznačilnejših urbanih motivov, ki sem jih zasledil v pisateljevem opusu. Odlomke sem pospremil s slikovnim gradivom, ki je bilo, z nekaj izjemami, posneto v zadnjem desetletju 19. in prvih dveh desetletjih 20. stoletja, tj. v času Cankarjevega življenja v Ljubljani. Bralca vabim k zavestni primerjavi fotografskih podob in literarnih upodobitev življenjskega utripa na ljubljanskih ulicah in trgih.

Prepoznavanje in razumevanje nekdanje podobe našega mesta in značaja njegovih prebivalcev je na prvi pogled stvar individualnega interesa in kot tako ne more bistveno prispevati k dobrobiti sodobnega človeka. Podrobnejši razmislek pa nas neizogibno privede do spoznanja, da ima kulturna dediščina, v kateri dobesedno živimo in delujemo, hočeš ali nočeš nezanemarljivo vlogo v našem vsakdanu. Poznavanje njenega pomena, kakor tudi poznavanje lokalne zgodovine in znamenitih lokalnih osebnosti, pripomore k oblikovanju trdne in lokalnemu prostoru zavezane identitete. To je razumel tudi Cankar, ko je na nekem mestu obsodil absurdnost tedanjega srednješolskega predmetnika, ki je iskal znanje o, denimo, antičnih zgodovinskih gospodarskih sistemih in pri tem zanemarjal bolj praktična lokalna znanja.

Z objavljanjem lokalnih zgodb si bomo v našem Centru za domoznanstvo še vnaprej prizadevali k razširjanju vedenja o našem mestu ter zavesti, da Ljubljana ni zgolj glavno mesto Slovenije z vsem državno-upravnim aparatom in kulturnimi ustanovami nacionalnega pomena vred, pač pa je predvsem razvejan sistem četrtnih enot z lastnim življenjem, specifiko, značajem in posebnostmi, ki jih lahko zasledujemo tudi v slovenski literaturi.

Tomaž Miško, vodja Slovanske knjižnice, Centra za domoznanstvo in specialne humanistične zbirke MKL

5

Po poteh Cankarjevega hrepenenja od Vrhnike do Ljubljane Besedilo in izbor gradiva: Prof. ddr. Irena Avsenik Nabergoj

Po poteh Cankarjevega hrepenenja od Vrhnike do Ljubljane

Uvod V številnih narodih in kulturah so imeli nadarjeni umetniki pomembno vlogo. Pri nas je še posebej močan vpliv na slovensko literaturo zapustil prodorni pesnik, pisatelj in dramatik ter véliki umetnik slovenske besede Ivan Cankar (1876, Vrhnika–1918, Ljubljana). Ker ga je že kot otroka prizadela silna revščina domače družine, je razvil nadpovprečno močan čut za socialno in moralno pravičnost, ki tako značilno zaznamuje njegovo misel in umetniško besedo od mladosti pa vse do poznih življenjskih let. S svojo ljubeznijo do slovenskega človeka, ki ga je spodbujal k večji samozavesti in notranji svobodi, in s svojo ljubeznijo do slovenske domovine, na katero je zrl s ponosom, je navdihoval slovenske ljudi že v letih svojega življenja in nas navdihuje še danes.

Ob specifično slovenski problematiki je Cankar v svojih delih ves čas govoril o splošno človeških vrednotah. Svojim načelom etičnega poslanstva in Resnice kot »najvišje ideje« umetnosti je ostal zvest vse življenje. Njegova dela kažejo na nenehno prepletanje med izpovedjo in umetniško domišljijo. V prizadevanju, da bi čim bolj iskreno izpovedal stvari, ki jih človek nikoli ne more do konca razumeti in izraziti, je ves čas iskal novih oblik in novih izrazov. V svojih delih je v izvirnem, sugestivnem slogu in melodiji ritmizirane proze razkrival izkoriščevalsko podobo slovenske meščanske in vaške elite, sočustvoval s ponižanimi in trpečimi ljudmi, se poglabljal v skrite globine človekove notranjosti, prikazoval sebične strasti, neizprosnost vesti in moč človeškega hrepenenja. Opisoval je krhkost človeškega življenja ter ga občutil kot »pot«, kot »trdo preizkušnjo«, pri čemer je »telo le začasna posoda neumrljivi duši«, življenje sámo pa »le hip, le medla prispodoba resnice«.1 V svojo umetnost je zajel vsa aktualna vprašanja življenja družbe svoje dobe ter se loteval vznemirljivih psiholoških in etičnih tem. V sebi je združeval upornika proti krivici in laži, poeta melanholije in sanj ter magičnega oblikovalca umetnin. Pisateljevo delo odlikujejo dognan umetniški izraz, pristno čustvovanje, prodorna psihologija in analiza družbe. V slovenskem človeku je preganjal fatalizem, hlapčevstvo in licemerstvo ter v njem spodbujal samozavest, odkritost, resnicoljubnost, svobodo in vero v lepšo prihodnost.

Vse to odražata tudi njegovi povesti Hlapec Jernej in njegova pravica ter Kurent, v katerih je mogoče odkriti tesno povezavo s Cankarjevim življenjem in mišljenjem. Pot hlapca Jerneja, ki ga občutenje človeške krivičnosti in pomanjkanja sočutja pri njegovem gospodarju žene na pot iskanja pravice, ali pa Cankarjevega kurenta, otroka, ki se v doživljanju zavračanja pri ljudeh odpravi na pot za sanjami, je v marsičem doživljajska pot Ivana Cankarja, kakršno prehodi po poteh od rojstne Vrhnike do Ljubljane, podobe iz svojih najlepših otroških sanj.

9

Po poteh Cankarjevega hrepenenja od Vrhnike do Ljubljane

Po poteh mladostnega hrepenenja Ivana Cankarja Podobe človeške destruktivnosti, ki povzroča toliko trpljenja, so v njegovih delih sprožile silno hrepenenje – po lepšem življenju, po svobodi in po prerajanju iz smrti v novo življenje. Pisateljeve osebne in skupne zgodbe se večinoma dogajajo na slovenskih tleh, v krajih Cankarjevega življenja. Tako v njegovih delih pred nami oživijo različne slovenske pokrajine, v katerih je od svojega otroštva pa vse do poznih let živel in ustvarjal.

Najbolj navezan je bil na svojo rojstno Vrhniko, »prečuden kraj«, ob katerem mu je vselej zakoprnelo srce »v mehkem domotožju«.2 Posebno mesto v njegovih mladostnih sanjah je imela tudi Ljubljana, svet, ki je bil »kakor visoko vzpet iznad močvirja, povišan v sam nebeški sijaj«.3 Na Bledu se je pisatelj seznanil z mnogo mlajšo Mici Kessler, ki je v njem prebudila ljubezenska čustva in navdihnila več pisateljevih del. Ob blejskem jezeru, »na tej strani, pod gradom, blizu parka«, sta se srečala zaljubljenca Milan in Milena iz Cankarjevega istoimenskega romana. Spoznala sta se neke »jeseni, koncem septembra in začetkom oktobra«, ko »so na Bledu najlepše noči«, ko »… zvezde oživé; mila, čista in topla je njih luč, kakor luč nedolžnih otroških oči. Razgledujejo se v jezeru ter se smehljajo svoji lepoti.«4 Zadnjih devet let življenja je Cankar večinoma preživel na Rožniku; tam je pisal predvsem krajša pripovedna dela, še posebej povesti in črtice. Pisatelja je močno zaznamovalo tudi revno dunajsko predmestje Ottakring, v katerem je bival skoraj enajst let, neizbrisen vtis pa je v njem zapustilo tudi Sarajevo, v katerem je med svojim dvomesečnim bivanjem pri bratu Karlu napisal znamenito dramo Hlapci. Toda slovenska dežela s svojimi prebivalci v njegovem spominu in delih, v katerih se vrača v svoje otroštvo in mladost, vselej zazveni s čisto posebno melodijo in razpoloženjem, polnim hrepenenja in ljubezni.

Ivan Cankar, 1900.

Vir: NUK, Rokopisna zbirka, Veselova zapuščina

10

V črticah iz cikla Moje življenje (obj.

1920) Cankar opisuje svoje doživljanje otroštva na Vrhniki. Njegov spomin seže tja do tretjega leta starosti, ko je skupaj z družino živel v svojem rojstnem domu, v

Po poteh Cankarjevega hrepenenja od Vrhnike do Ljubljane

hiši na Klancu. V pisateljevi družini se je očetu Jožetu in materi Neži rodilo dvanajst otrok, a štiri Ivanove sestre so umrle že zelo zgodaj. Iz svojega najzgodnejšega otroštva se Cankar spominja, da je bil »sila neroden in cmerav otrok«, kot šaljivo zapiše v Mojem življenju.5 Ko je imel komaj tri leta, je družino prizadel požar ter usodno zaznamoval pisateljevo življenje. Cankar se kot otrok še ni zavedal resnosti te tragedije.

V spominu mu je ostala le podoba matere, ki se prikaže »čisto majhna, čisto drobna, nič preplašena, samo začudena; na cesti stoji ter tišči pod pazduho staro stensko uro, ki že zdavnaj ni več šla …,«6 in pa še druga podoba, podoba »tete Micke«, ki »je bila vsa bela in na belo pogrnjeni mizi je stala skleda belih, žlahtno dišečih štrukljev«.7 Pisatelj se dneva požara z njegovim rdečim plamenenjem, podobnim večerni zarji, spominja celo kot »najlepšega dneva svojega življenja« (Moje življenje).8 Požar je uničil dobra dva ducata hiš na Klancu. Cankar se spominja, da je ob tem usodnem dogodku njihova mati ostala mirna; zanjo je bilo edino pomembno, da so vsi njeni otroci ostali živi, saj so se v trenutku požara igrali na hribu svete Trojice in tako niso bili v hiši. Ko je mati videla svoje otroke, so se ji, še maloprej okameneli od skrbi, razjasnile oči v sreči in ljubezni, kot da se ni zgodila nobena nesreča.

Cankarjevi, ki so imeli do takrat vsaj skromno streho nad glavo, so se poslej morali seliti v različne opuščene hleve in druga manj primerna stanovanja, ki največkrat niso zaslužila tega imena.

Ko je družina izgubila hišo, se je pisateljev oče začel vdajati pijači. Obupoval je, ker je zaradi revščine ni mogel obnoviti. Za tak položaj je krivil tudi sebe. Čeprav je bil dober, celo napreden krojač, ki je med prvimi na Vrhniki šival na šivalni stroj modne ameriške znamke, pa razmere na Vrhniki krojačem niso bile naklonjene. Ker jih je izpodrivala tekstilna industrija, se je poskusil kot prodajalec konfekcije in od trgovca Karla Mayerja v najem prevzel trgovino z manufakturo. Trgovec je imel zaupanje, da se bo Cankarjev oče kot trgovec izkazal, toda zgodilo se je nasprotno.

Zaradi dolgov, ki si jih je zaradi svoje nestanovitnosti in prevelikega optimizma nakopal s trgovino, mu je končno Mayer neizprosno zasegel celó del posesti, med drugim dva gozdova na Raskovcu. Pisateljeva družina je povsem obubožala in izgubila celó pogorišče hiše na Klancu.

Potem, ko mu je propadel posel in ko so izgubili tudi domačo hišo, je Cankarjev oče začel zanemarjati svoje delo, živel je lahkomiselno in brezbrižno. Vso skrb za družino je prepustil svoji ženi Neži. To so mu njegovi otroci zamerili, saj je njihova mati morala sama garati, da jih je preživljala po najboljših močeh. Tako je v družini počasi postal osamljen. Končno mu na Vrhniki ni bilo več obstanka; družino je prepustil usodi in se odpravil k svojemu bratu Andreju, krojaču v Šidu v Sremu (v Srbiji), pozneje pa še k svojemu drugemu bratu Janezu, krojaškemu mojstru v Šabcu v Srbiji. Cankarjeva mati 11

Po poteh Cankarjevega hrepenenja od Vrhnike do Ljubljane

Neža se je po moževem odhodu (leta 1890) še posebej posvetila svojemu sinu Ivanu in mu pomagala, da se je brez zadostnih sredstev šolal v Ljubljani. Zanj je skoraj beračila pri vrhniških mogotcih, ki so mlademu nadarjenemu fantu prej obljubljali podporo, a so na svoje obljube kmalu pozabili. Čeprav so se Cankarjevi po požaru morali seliti z enega revnega prebivališča v drugo, še ubožnejše, se pisatelj spominja tudi lepih doživetij svojega otroštva. V Mojem življenju pripoveduje, kako »bogato in koristno učenost« je pridobil v »enajsti šoli pod mostom«, zbirališču otrok na plitvinah Ljubljanice, kjer se je rad igral skupaj z vrstniki. Tam so skupaj raziskovali neštete »čudežne« predmete, ki so jih ljudje pometali v reko, in uživali ob slastnih »kapeljnih«, ki so jih z vilicami ulovili v reki.9 V Mojem življenju se spominja, kako je nekoč zabredel pregloboko v vodo in ga je za seboj potegnil val: »Nekoč sem v gorečem hrepenenju po nadaljnji učenosti zašel malo pregloboko v vodo. Nenadoma se mi je zazdelo, da jaham na ogromnem zelenem konju naravnost proti sijajnemu soncu. Nadvse sladka, brezprimerna sreča me je vsega prevzela in mislil sem, da sem cesar ... Tedaj me je zgrabila za lase neusmiljena roka ter me trdo zalučala na prod. Tam sem vztrepetal ter se bučno razjokal, sam ne vem zakaj. Jurčev hlapec me je bil potegnil iz vode. Če komu ni povšeči to ali ono, kar sem storil v poznejšem svojem življenju, naj se prereka s tistim hlapcem, ne pa z menoj!«10 »Enajste šole pod mostom« se je Cankar vse življenje spominjal z veseljem. Za mladega fanta je bila ta šola »zibel življenja in spoznanja«, v njej so se mu korak za korakom odpirali »prostrani svetovi«. Z veliko manjšim veseljem se je Cankar spominjal svojih izkušenj v ljudski šoli, kljub temu pa je njegova prva učiteljica Ivanka Tominc o njem povedala: »Vidim malega Ivana še danes v duhu pred tisto veliko armado. Nekako sredi je sedel. Bil je lep in priden dečko, imel je velike oči, ki so se mu kar svetile. Vedno je dvigal roke, vse je z lahkoto umel in znal.«11 Čeprav je Cankar na prve šolske dni ohranil neprijeten spomin, pa je bil v zadnjih dveh letih med vsemi vrhniškimi učenci daleč najboljši.

Nadarjen je bil tudi za risanje, v višjih razredih pa je zelo rad deklamiral pesmi. Dne 26. avgusta 1888 sta skupaj s Franjo Opeka kot najboljša učenca vrhniške šole nastopila na slovesnosti, s katero je Vrhnika proslavljala 40-letnico vladanja cesarja Franca Jožefa I. O tem sta poročala oba ljubljanska dnevnika in ob tem omenjala Cankarjevo ime. Že leto pred tem, na šolski praznik 21. junija 1887, pa je mladi Ivan na slovesnosti pri Sveti Trojici vaščane navdušil z deklamiranjem dolge pesmi na čast Mariji Tereziji. V Mojem življenju se pozneje spominja, da je takrat neka gospa, napol skrita pod širokim rdečim, dežniku podobnim slamnikom, glasno vzkliknila: »Tega pa dajmo v Ljubljano!«12 Leta 1888 je Cankar prvič prišel z Vrhnike v Ljubljano, v mesto, ki je vse bolj prevzemalo vlogo slovenskega kulturnega središča. Do svojega odhoda v Ljubljano je mesto lahko videl le od daleč, kadar je kot otrok gledal izpred cerkve na Žalostni gori pri Pre12

Po poteh Cankarjevega hrepenenja od Vrhnike do Ljubljane

serju ali z vrhov horjulskih hribov. Tja je hodil »po prešce«, kakor so poimenovali okrogle koruzne hlebčke, ki so jih otrokom na vernih duš pekli kmetje. Cankar se spominja, kako se je na eni teh poti »po prešce« pred njimi pokazala podoba Ljubljane, kot zapiše: Pred nami na obzorju se je belila Ljubljana in nad Ljubljano je sijalo sonce.

Kakor visoko vzpet iznad močvirja, povišan v sam nebeški sijaj, je bil tam svet.

Strmeli smo zamaknjeni v luč, ki ni bila zemeljska, ni bila naša. Bose noge so se nam udirale v blato, tresli smo se od mraza, težko smo nosili polne malhe; ali v srcu je bila misel: »V Ljubljano, naravnost v to luč, za zmerom!«13 Cankar si je o Ljubljani ustvaril lepe sanje. Verjel je, da ga v njej čaka sreča. Tako ni presenetljivo, da je Ljubljana v njegovih delih omenjena na najmanj sto petdesetih mestih in še dvakrat kot »ljubljansko mesto«. Kot otrok je Ljubljano imel za »raj na zemlji«, kot je zapisal v Mojem življenju: Najlepša podoba mojih mladih sanj je bila Ljubljana. Vse se je razmahnilo, vse na široko razmaknilo v prsih, kadar sem pomislil nanjo. Niso mi veliko pripovedovali o nji; sam sem si bil ustanovil podobo, ki je bila sijajna brez primere. Bral sem pač tudi o cesarskem Dunaju in o drugih velikih mestih, še bolj daljnih in tujih, ki so se sončila tam nekje v praznini, onkraj sveta. Ali to so bile zgolj pravljice, pač lepe, toda izmišljene in mnogo bolj neverjetne kakor prigode in junaštva Petra Klepca. Kolikor je bilo lepote v meni, kolikor svetlobe, z vso sem bil ovenčal in obžaril Ljubljano. In Ljubljana je v resnici bila, je živela, še prav blizu. Ob jasnih dneh sem videl njen mili, topli odsvit že z vrha Svete Trojice. Mesto samo je zakrival očem temni hrib nad Logom, občutilo pa ga je srce v ljubezni in koprnenju.14 Z izsanjano podobo Ljubljane se je Cankar odpravil na svojo umetniško pot. Tako je vsak teden dolge štiri ure romal po »cesarski cesti« z Vrhnike do mesta in nazaj. Vpisal se je na ljubljansko realko, nižjo tehnično srednjo šolo s tremi razredi, današnjo elektrotehnično srednjo šolo v Vegovi ulici. Ker kot dijak ni imel niti za voz niti za vlak, mu je z Vrhnike v Ljubljano preostala le peš hoja, ki je trajala debele štiri ure. Le redko ga je kakšen prijazen voznik povabil, naj prisede, kadar je gazil po blatu ali snegu po široki »cesarski cesti«. Cankar je to »cesarsko cesto«, ki je bila v državni oskrbi, dobro poznal – poznal je vsako drevo ob njej, pokrajina ob njej mu je bila domača kakor vrhniška okolica. Kot pove Dobrovoljc, je Cankarju »cesarska cesta« postala … simbol za večno romanje in popotništvo, navdala ga je s čustvom brezdomstva in z nekim nemirom, ki je bil stalna črta njegovega značaja. V to dobo segajo korenine njegovega prepričanja, da je njegovo življenje podobno enemu samemu 13

Po poteh Cankarjevega hrepenenja od Vrhnike do Ljubljane

romanju od postaje do postaje, brez konca. Od tod tudi pogosti motiv popotnika v njegovem literarnem delu in naziv romarja, ki si ga je neštetokrat vzdel v neki bridki ironiji.15 Vsaj enkrat na mesec je k njemu v Ljubljano prihajala tudi njegova mati. Ker ni imela denarja za pot, je hodila tako kot Ivan Cankar po štiri ure peš v eno stran, da mu je ob vsakem vremenu prinašala v mesto oprano in zašito perilo, včasih pa tudi kako s stradanjem prihranjeno desetico, takratni avstrijski novec za deset krajcarjev. Materino romanje po tej poti Cankar opisuje v čustveno nabitih črticah Mladost, Moje življenje, Večerne sence, Ottakring in Hoja v šolo.

V črtici Hoja v šolo16 se Cankar spominja, kako sta se skupaj z materjo prvič odpravila v Ljubljano. Predvečer tistega dne, ko se je prvič napotil v Ljubljano, je bil zanj zelo prazničen. Čutil je, da njegova »otroška mladost« ni bila prijazna; od svojega tretjega leta starosti, do koder je segel njegov spomin, je zaradi spopadanja z revščino zmogel našteti le malo veselih dni. Prav zato je svoj odhod v ljubljanske šole doživljal še z večjim pričakovanjem lepšega in svobodnejšega življenja: Predvečer tistega dne, ko sem se prvikrat napotil v Ljubljano, je bil zame kakor velika sobota ali sveti večer. […]

Pot v Ljubljano mi je bila kakor potovanje v obljubljeno deželo — iz bridkosti v veselje, iz teme v luč. Zdelo se mi je, da bo kar mahoma konec vseh skrbi, da se bo to oblačno nebo zjasnilo ne samo nad menoj, temveč nad nami vsemi in nad vsemi blagimi ljudmi. Tisto noč dolgo nisem mogel zaspati od samih prijetnih misli; in ko sem zaspal, so bile moje sanje svetle in sladke. Prav nič, niti sence ni bilo v mojem srcu tiste bolečine, ki jo občutijo drugi ob slovesu od rodnega doma in od zgodnje mladosti.17 Naslednje jutro se je kar na hitro poslovil od očeta, bratov in sester, saj je želel čim prej z materjo na pot v »obljubljeno deželo«: Nikoli mi niso bile noge tako lahke in poskočne, kakor takrat, ko sva šla z materjo k vozniku, veseljaškemu starcu, ki je vozil vsaki teden po dvakrat v mesto. Napregal je, ko sva prišla. Na vozu je sedelo že troje žensk s culami in zavoji, nazadnje pa je prisopla še četrta. […] Jaz sem sedel na svojo culo, materi pred kolena, in sem gledal proti nebu, v tiste bele megle, ki so se počasi bistrile in razmikale.

Voz je majaje in drdraje zavil na belo, široko cesarsko cesto.18 Cankar je srčno verjel, »da drži ta pot v samo veselje in prelepo prihodnost«.19 S prihodom v ljubljanske šole, v intelektualno okolje, med izobražene ljudi je skušal pozabiti 14

Po poteh Cankarjevega hrepenenja od Vrhnike do Ljubljane

na mračne dogodke svojega siromašnega otroštva.20 Pred sošolci se zaradi slabšega socialnega položaja ni hotel počutiti manjvrednega. V zavračanju siromaštva je pred njimi celo zatajil svojo siromašno mater, ko ga je ta pričakala pred šolo, kot se z občutjem krivde spominja v črtici Njegova mati iz leta 1898. To svoje dejanje je tako obžaloval, da ga je samoobtožujoče opisal tudi v črtici Mater je zatajil, objavljeni leta 1902 v Zvončku, v rožniškem obdobju pa je to pripoved znova uvrstil v cikel Ob svetem grobu v zbirki Moja njiva, vendar pod drugačnim naslovom, Greh.

V prvem opisu tega dogodka, v črtici Njegova mati, Cankar svojo mater poimenuje Matičevka, sebe pa predstavi v vlogi dijaka Tineta. Pove, kako je Matičevka po štirih urah naporne pešpoti v ledenem mrazu in hladni zimski tišini, ki so jo napolnjevale le mehke sanje, dospela pred šolo, na obisk k svojemu sinu Tinetu. Slabo oblečena in obuta, s težko, nerodno košaro v roki, v kateri so bile sveže srajce in težko prigarana desetica za Tineta, je z radostno nestrpnostjo čakala na sina: »Še pol ure je do enajstih, – počakam ga pred šolo.« Slonela je ob ograji Vodnikovega spomenika in gledala na tesno zaprta neštevilna okna. »Kaj počne zdaj … za katerim oknom je njegov razred? Ali si misli, da čakam nanj? Kako se bo razveselil!« Nekaj gorkega, mehkega se ji je razlilo po srcu … »Moj otrok … moj ljubi otrok …«21 Bralec sluti skorajšnje prisrčno srečanje matere in sina, skladno s tonom pripovedi, v kateri je kljub fizičnemu naporu Matičevke ves njen svet umirjen, skladen, ljubezniv in lep. Toda konec pripovedi zaseka z nepričakovano ostrino, kot zapiše Cankar: Iz velikih vhodnih vrat so se vsuli študentje. Matičevka se je zganila … »Kako sem te čakala, Tine …« »Čemu pa prihajate pred šolo … taki! Da se ozirajo za menoj … Pojdite no hitro …«22 Pisatelj pove, kako je Tine hitro, povešenih oči stopil proti domu, mati pa je šla za njim.

Njeno otroško nedolžnost opiše z besedami: »V prsih jo je stisnilo, a kaj da se je zgodilo, tega si ni vedela razlagati.«23 Cankar se je na realko vpisal jeseni leta 1888, ko je imel dvanajst let, in jo redno obiskoval do konca šolskega leta 1894/95. V prvem razredu je imel nekaj težav zaradi nemškega učnega jezika, v drugem in tretjem razredu je bil odličen, v četrtem mu je zadostna ocena pri kemiji preprečila odličen uspeh, od petega razreda naprej pa je bil povprečen dijak, ki je imel tu in tam tudi kak popravni izpit iz kakšnega predmeta. V nižjih razredih je bil Cankar še posebej uspešen v risanju, vsa leta je bil odličen v slovenščini in tudi 15

Po poteh Cankarjevega hrepenenja od Vrhnike do Ljubljane

v francoščini. V tretjem razredu je obiskoval petje, a mu je učitelj Anton Foerster pri predmetu dal negativno oceno, težave je imel tudi pri opisni geometriji in fiziki, pa tudi pri telovadbi, od katere je bil zaradi telesne šibkosti v zadnjih razredih stalno oproščen.

Na splošno se je Cankar svojih takratnih profesorjev z veseljem spominjal, predvsem Frana Levca, svojega učitelja slovenščine in razrednika v sedmem razredu, in Simona Rutarja, ki ga je prav tako učil slovenščino in bil njegov razrednik v drugem razredu.

Ker je bila slovenščina v tem času na šoli že obvezni predmet (od leta 1880), nevarnosti za potujčevanje slovenskih dijakov ni bilo. Fran Levec, pesnik in pisatelj, ki je bil tudi prvi urednik Ljubljanskega zvona (1881–1890) in dolgoletni predsednik Slovenske matice, je s svojim dobrim občutkom za odkrivanje talentov v Cankarju takoj zaslutil bodočega velikega pisatelja. Ves čas, ko ga je poučeval, ga je podpiral ne le s šolskimi potrebščinami, ki si jih Cankar zaradi revščine ni mogel sam kupiti, temveč ga je s svojo avtoriteto tudi uspešno ščitil pred šolskimi oblastmi pri njegovih disciplinskih spodrsljajih. Cankar je namreč, pogosto lačen, večkrat raje kot v šolo šel v park Tivoli in tam bral knjige. Rad je obiskoval tudi licejsko knjižnico na sedanjem Vodnikovem trgu, ki so jo po potresu porušili. Nerednost obiskovanja pouka je bila delno posledica njegove revščine in občutkov manjvrednosti pred bolje preskrbljenimi sošolci, delno pa morda tudi njegovega bohemskega značaja. Prav po zaslugi Levca Cankarja ob semestru sedmega razreda niso izključili iz šole zaradi prevelikega števila neopravičenih izostankov od pouka.24 Ker podpore, ki so jo Ivanu Cankarju ob njegovem odhodu v ljubljanske šole obljubljali vrhniški meščani, ni bilo, je bil Cankar tudi v Ljubljani obsojen na grenko romanje od enega do drugega bivališča. Najprej je bival pri očetovem polbratu stricu Šimnu na Vodnikovem trgu št. 5. Toda stric – ta je bil nasprotju s Cankarjevim narodno zavednim očetom narodni izkoreninjenec, nemškutar, ki je nemščino uradno priznal kot svoj občevalni jezik – je mladega Ivana pretepal, prav tako revnemu dijaku ni bila naklonjena njegova žena. To je v Cankarju povzročalo hude duševne stiske in želel si je domov (prim. črtico »Stric Šimen«25). Cankar se spominja slabih občutkov, ki so ga spremljali, ko se je z Vrhnike vračal v Ljubljano. V jasni zavesti o družinski revščini, katere posledice je moral izkušati tudi v Ljubljani, je razmišljal: »Kaj ga silijo v šolo, če ne zmorejo, berači!«, »Naj bi krave pasel!«26 Leta 1889 je stric Šimen Ivana Cankarja grdo odslovil, ker mati zanj ni mogla več plačevati stanarine. Cankar je sestradan in premrl peš pribežal domov na Vrhniko. V črtici Hoja v šolo se spominja, kako ga je po prihodu domov sedečega za mizo, z glavo, naslonjeno med dlani, oblivala vročica. Mati si ga ni upala vprašati, kako se mu je godilo in kako je hodil, saj je vedela, da bo odgovor poln žalosti in grenkobe. Po nekaj trenutkih molka mu je rekla; »’Saj bo bolje … Bog bo dal!’« Cankar se spominja: 16

Po poteh Cankarjevega hrepenenja od Vrhnike do Ljubljane

»Spogledala sva se, pa sva imela obadva solzne oči.« Ko se je zvečer po pol ure zdramil iz spanja, je videl mater klečati v molitvi. Poklical jo je in ji rekel: »Mati, zdaj sem prišel, pa ne pojdem nikoli več z doma. Naj bo hudo, naj bo žalostno, vsaj da samotno ni!

Bolje je, da je človek doma žalosten kakor pa med tujimi ljudmi, ki so vsi neprijazni in hudobni. Doma ostanem!«27 Toda mati ga je prepričevala o smiselnosti vztrajanja na študijski poti, kljub vsemu hudemu, ki ga mora prestajati, saj je trdno verjela v sinove sposobnosti in njegovo prihodnost.

Z muko je pri vrhniških mogotcih izprosila toliko podpore, da se je po novem letu 1889 z njim lahko vrnila v Ljubljano in za sina poiskala novo bivališče. Našla ga je pri dijaški gospodinji Ani Merjašič na Poljanskem nasipu 10. Tudi ta gospodinja ni bila prijazna, s svojo strogostjo je pri dijakih zbujala strah. Kot pričajo ustni viri, je Cankar moral zanjo vsako nedeljo hoditi k frančiškanom »držat prostor« že uro pred začetkom popoldanskega nauka«, nato pa stati poleg nje ves čas cerkvenega obreda.28 V črtici Desetica29 iz leta 1912 se Cankar spominja ozračja v natlačeni sobi, v kateri je bival skupaj z drugimi dijaki: Dvanajst ali trinajst let mi je bilo; hodil sem v tretji razred realke. Nekega jesenskega jutra sem se rano vzdramil; danilo se je komaj, v izbi je bil somrak.

Velika je bila izba, ali vendar se mi je zdela tisto jutro ozka in tesna, vsa natlačena in nametana, kakor ob selitvi. Štiri postelje so stale ob stenah, med njimi police za knjige, veliki leseni kovčki, skrinjam podobni, omare za obleko, na sredi ogromna miza, s knjigami in zvezki pokrita; vse to je dobilo v somraku čudne, popačene, nekako sovražne oblike in je napravilo vtis nepopisne revščine in žalosti. Na ostalih posteljah so ležali moji tovariši; vsi so še spali trdno jutranje spanje; lica vroča, puhteča, usta napol odprta. Starejši so bili od mene; že drugo leto smo stanovali in spali v eni izbi, pa jim nisem bil pravi tovariš; gledali so me postrani, sam ne vem zakaj. Kmečki sinovi so bili, krepki, glasni, veseli; v meni pa je bilo, nekje čisto na dnu, nekaj grenkega in pustega, kar se je morda ponevedoma razodevalo tudi v besedi in v očeh.30 Gospodinja se mu je zdela tuja, zabuhla, z neko sovražnostjo v sebi, kot piše v nadaljevanju črtice: Gospodinja je stopila v izbo. »Fantje, kvišku!« Velika je bila in debela, v lica zabuhla; bal sem se je kakor nečesa sovražnega, zlohotnega; in ona je to najbrž vedela, ker me tudi sama ni imela rada. Tisto jutro pa mi je bila še strašnejša, ogromna kakor gora, temna in tuja; vztrepetal sem, ko me je ošvignila z malimi sivimi očmi; in vstal sem hitro.31

17

Po poteh Cankarjevega hrepenenja od Vrhnike do Ljubljane

V nadaljevanju pove, da je bil v tem bivališču lačen, saj mu gospodinja zjutraj ni postregla z zajtrkom, ki so ga prejemali preostali trije tovariši. Zaradi pomanjkanja sredstev je namreč imel najeto samo posteljo, hrane pa ne, pa še te najemnine zanj niso mogli redno plačevati. Toda Cankar je svoje pomanjkanje pred domačimi prikrival: »Doma sem pravil, da mi dajejo jutranjo kavo tam nekje na šentpeterski cesti, pa ni bilo res […].«32 Dijaki, ki so stanovali skupaj s Cankarjem, so ga imeli za resnega dijaka, ki je bil vselej bolj sam zase, ves čas s kako knjigo v roki; prebiral jo je kar spotoma po stopnicah in nato na poti v šolo.33 Ljubljanska šola se je Cankarju zdela neprijazna in tuja, kar je bila med drugim tudi posledica uporabe nemškega jezika: Šolsko poslopje je bilo zelo visoko in zelo gosposko; bil sem pred njim kakor berač pred gradom. Okna so gledala mrko in strogo, kakor učitelji. Ko sem stopil v vežo, sem povesil glavo in hudo mi je bilo. Tako bi človek stopil v sovražnikov hram, roke zvezane na hrbtu, ves ubog in ponižan. Noge so mi bile težke, šel sem počasi po stopnjicah, vpognjen, kakor hodijo starci.

V šolski sobi je bilo zelo toplo; ali dišalo je tuje, neprijetno. Bog sam vedi kakor po besedi: »Ruhe!« Ko je človek ugledal te redno in skrbno razvrščene klopi, naenkrat ni bil več človek, temveč učenec in številka v razredni knjigi. Bolest ti kljuje v srcu, ti bije na tilnik, ti pa premišljuj, kedaj da je bil rojen Klopstock.34 Ko so dijaki ob desetih imeli odmor in šli kupit klobasice k vratarju, je Cankar trpel lakoto; čutil je utrujenost starca in v nekem trenutku pomislil celo na smrt, ki bi končala vse to njegovo neizgovorjeno trpljenje. A v tem hipu je prišel k njemu sošolec in mu povedal, da ga pri vratarju čaka pismo. Pisatelj se spominja, kako velik pomen je to pismo imelo zanj, in v črtici Desetica zapiše: Šel sem, starec, s težkimi, trudnimi koraki k vratarju.

Ko sem pismo dobil, so se mi roke tresle in skril sem se k oknu, da bi ne videlo tega svetega pisma nobeno nevredno oko. Črke velike, ljube, neokretne so razodevale materino roko. Odpiral sem počasi, in čisto čudno, veselo in težko mi je bilo pri srcu. Tam so bile spet tiste velike, težke, neokretne črke: »Ljubi sin!« Zakaj mati se je bila šele od nas otrok naučila pisati: zato da bi je ne bilo sram. Ko sem razgrnil pismo, je zaklenketalo na tleh; sklonil sem se in sem pobral; desetica je bila.

Tista tenka, ogoljena, srebrna desetica, ki jih že zdavnaj ni več. Ko sem jo vzel v roko, me je obšlo kakor milost božja. Vse je vztrepetalo, vzplapolalo v meni, vzdignilo me kvišku, kakor v plamenu ljubezni. Videl sem tisto ljubo, velo, trepetajočo roko, ki je držala med prsti poslednjo desetico ter jo napo18

Po poteh Cankarjevega hrepenenja od Vrhnike do Ljubljane

sled spustila v pismo. Zakaj desetica je bila poslednja, to sem vedel, kakor da je bilo na nji sami napisano.

Skril sem se čisto v kot, da bi me nihče ne videl. Iz srca, iz prsi, iz vsega telesa mi je planil jok, stresal me kakor v vročici. Ali ko sem se vračal po stopnjicah v šolsko izbo, je bilo v meni svetlo, svetlo. Iz daljave je videla mati mojo bolest in se je smehljaje ozrla name, kakor se ozre samo ljubo solnce. In glej, čudo nebeško — res so se bili razmeknili oblaki in veselo solnce je zasijalo skozi okno. – 35 Čeprav se Cankar pri gospodinji Ani Merjašič ni dobro počutil, pa je v tem obdobju pisal svoje prve pesmi in že tudi svojo prvo prozo. Do besednega oblikovanja je čutil posebno veselje. Osrednja tema njegovih prvih pesmi je ljubezen do dekleta, pri čemer je pesniške vzorce našel pri Prešernu, Gregorčiču, Levstiku in Jenku, izražal pa je tudi ljubezen do domovine in do slovanstva. Svoje prve pesmi je najverjetneje spesnil že v letu 1890, saj je najstarejši ohranjeni rokopis z naslovom Pesni Ivana Cankarja (prva v tej zbirki je pesem Očitanje) že čistopis. Gre za začetek nekakšne zbirke pesmi, ki so nastale pred tem datumom. V začetnem pesnjenju je Cankar napisal veliko sonetov. Da je moral že zelo zgodaj v roke dobiti Prešernove Poezije, priča njegov sonetni venec iz leta 1891, ki ga je oblikoval po vzoru Prešerna, ko je imel petnajst let. Z akrostihom je posvečen GRUDNOVI OLGICI, ob kateri so se mlademu pesniku zbudile prve ljubezenske sanje. V Zbranih delih Ivana Cankarja so objavljene le magistrale, to je zadnji, petnajsti sonet sonetnega venca z naslovom »Glasi ljubezni«.36 Na splošno pa se je Cankar pri ljubljanski gospodinji Ani Merjašič slabo počutil, saj mu je pogosto grozila, da ga bo postavila na cesto, ker mati zanj ni mogla redno plačevati najemnine. V letih 1892/93 jo je zato zapustil in se skupaj s svojim bratom Karlom preselil k novemu gospodarju, krojaškemu mojstru Antonu Repovšu v Florjanski ulici, na današnjem Gornjem trgu 24. Tam se je od petega do sedmega razreda realke literarno razživel ter svoje pesmi in prozo objavljal v različnih revijah (Ljubljanski zvon, Slovenec idr.). Vključil se je v dijaško društvo Zadruga in na sestankih društva imel precej nastopov, tako imenovanih »predavanj«, na katerih je bral svoje pesmi, sestavke, prevode in kritike. Društvo je delovalo skrivaj, saj so bila v tistem času društva strogo prepovedana. Za Cankarjem so se v Zadrugo vključili tudi preostali trije člani slovenske moderne, Oton Župančič, Josip Murn in Dragotin Kette.

Leta 1895 je Ljubljano prizadel potres in Cankar je spet ostal na cesti. Obsojen je bil na bivanje po zasilnih barakah, ki so jih postavili na Ledini za ljudi brez stanovanja; tam se je okužil in zbolel za garjami in moral celo za nekaj dni v bolnišnico. Šolsko leto 1894/95 se je zaradi potresa končalo predčasno ob veliki noči, v realko pa so nastanili dvesto brezdomcev. Cankar v tako slabih življenjskih pogojih ni mogel dobro študirati za maturo in mu je zato ni uspelo opraviti (zaradi negativne ocene iz fizike). Poleti leta 19

Po poteh Cankarjevega hrepenenja od Vrhnike do Ljubljane

1895 se je vrnil na Vrhniko, jeseni pa je v Ljubljano šel opravljat popravni izpit. Ker je znova padel, je maturiral šele čez leto dni, julija 1896.37 Krajše obdobje do mature je skupaj s Kettejem bival v podstrešni sobi pri Mariji Meglič, čevljarjevi vdovi v Vodmatu, v takratni Ravnikarjevi ulici 7 (ulice ni več, ker so tam sezidali Klinični center).

V prvih treh letih šolanja v realki se je Cankar prehranjeval v Ljudski kuhinji pod Gradom, v Streliški ulici 12 (zdaj Waldorfska šola). V tej dobrodelni ustanovi je bila t. i. »dijaška miza«, pri kateri so na pobudo stolnega kanonika in literata Luke Jerana dijaki na stroške dobrotnikov zastonj prejemali kosila. V letih zasilnega bivanja po barakah pa je Cankar hodil na kosilo v hišo ljubljanskega župana, literata in politika Ivana Tavčarja, na Breg 10, saj je njegova žena Franja, ki je delovala tudi na karitativnem področju, nekaterim revnim, a pridnim dijakom brezplačno dajala hrano.

V letih Cankarjevega dijaškega življenja v Ljubljani se je v Ljubljani šolala tudi Franja Opeka (1878–1950), ki se je s Cankarjem poznala še iz otroških let, saj sta leta 1888 kot najboljša učenca vrhniške šole nastopila skupaj na javni šolski slovesnosti ob 40-letnici vladanja cesarja Franca Jožefa I. V letih Franjinega šolanja v Ljubljani 1894–1895 se je med njima vnela dijaška ljubezen, ki je navdihnila več Cankarjevih lirskih pesmi. Pisatelj jo je stalno obiskoval na stanovanju pri Zarnikovih na Ambroževem trgu v Ljubljani. Prinašal ji je poetična pisma, ki jim je navadno dodal pesmi, okrašene z nežnimi vinjetami. Nekatere so izšle v Ljubljanskem zvonu, najboljše izmed njih pa je uvrstil v pesniško zbirko Erotika (1899), v cikel Iz lepih časov. Zaradi neznatnega razloga se je ljubezen razdrla, kar je Cankarja zelo prizadelo. To je med drugim navdihnilo tudi pesem »Zakaj izginil je, zakaj«, ki se glasi: Zakaj izginil je, zakaj raz lice jasni ti smehljáj?

Zakaj poprej tako ljubó zdaj mračno gleda ti okó?

Zakaj mi ne odgovoriš, kot v sanjah žalostnih molčiš?

Povej, kaj žali ti srcé, povej vse svoje mi željé!

Vse moja ti ljubezen dá, kar vrne pokoj ti srcá …

Pa če sem žalil jaz te sam, življenje svoje rad ti dam, da spet zjasni se pogled tvoj, da spet smehljaš se, angel moj!38

20

Po poteh Cankarjevega hrepenenja od Vrhnike do Ljubljane

V tem kratkem sprehodu po poteh Cankarjevega hrepenenja od Vrhnike do Ljubljane smo se dotaknili le nekaterih pomembnih dogodkov in občutij, ki so zaznamovali pisatelja od njegovega zgodnjega otroštva pa do njegovega prvega odhoda na Dunaj leta 1896, ko se je za mladega pisatelja odprlo novo poglavje v njegovem življenju in delovanju. V obdobju, ko je Cankar strnjeno bival v domovini, je bilo zanj mesto najvišjih hrepenenj Ljubljana. Tam je kljub silni družinski revščini in kljub katastrofi, ki jo je leta 1895 povzročil potres, končno uspešno maturiral na eni takrat najuglednejših srednjih šol, pred svojimi učitelji in literarnimi vrstniki pa se je izkazal tudi kot izjemno nadarjen in obetaven mlad literat.

V črticah iz cikla Moje življenje, pa tudi v številnih drugih, ki vsebujejo avtobiografske prvine, lahko odkrijemo, kako čudovite predstave in pričakovanja je Cankar gojil v zvezi s svojo prihodnostjo v Ljubljani. Toda ob prihodu v Ljubljano so se te idealne predstave rušile in vse bolj je občutil, kako zelo ga določa družinska revščina. Zaradi pomanjkanja sredstev ni mogel solidno živeti, ves čas se je moral seliti, ob tem pa trpeti ponižujoča čustva sramu in stiske. Ta izkušnja ga je tako močno zaznamovala, da v njegovem literarnem opusu odkrijemo več del, v katerih obnavlja svoje mladostno pričakovanje sreče, ki jo v njegovih predstavah obljublja življenje v Ljubljani, a tudi čustva razočaranja, ki ga občuti revni človek v velikem mestu. Razočaranje pa ni povezano le z izkušnjo brezčutnosti ljudi, ki razen redkih izjem niso imeli posluha za stisko socialno ogroženega, a nadpovprečno nadarjenega dijaka, da bi mu pomagali na njegovi študijski poti, temveč tudi niso imeli posluha za umetnost.

Med deli, v katerih Cankar opisuje podobno pot z Vrhnike v Ljubljano, kakor jo je doživljal sam v letih svojega šolanja na ljubljanski realki, sta dve povesti, Hlapec Jernej in njegova pravica iz leta 1907 ter Kurent iz leta 1909. Tudi v teh povestih osrednji literarni lik v Ljubljani, o kateri goji idealne predstave, išče uresničitev svojih pričakovanj in želja, toda ob srečanju z resničnostjo njegova pričakovanja ostanejo neizpolnjena. Zdi se, da za revnega človeka ni svetle prihodnosti, namesto izpolnjenih hrepenenj mora doživljati posmeh, zasramovanje in poniževanje. V tovrstnih pripovedih se tragična perspektiva prepleta z ironično, v ozadju pa je občutje brezupnosti, v katero je ujet človek v družbi velikih socialnih razlik in pomanjkanja čuta za človeka v stiski.

Pot hlapca Jerneja v iskanju pravice – z Vrhnike v Ljubljano Ivan Cankar je pripoved o hlapcu Jerneju napisal med svojim bivanjem pri politiku in pisatelju Etbinu Kristanu (1867–1953) na zdajšnji Masarykovi cesti 44 v Ljubljani, kjer je stanoval v volilnih in povolilnih tednih leta 1907. Tam je Kristana nekega 21

Po poteh Cankarjevega hrepenenja od Vrhnike do Ljubljane

dne obiskal preprost mož z dežele, a ker ga ni bilo doma, je svojo zgodbo povedal kar Cankarju, saj mu je ta zatrdil, »da njemu vse prav tako lahko pove«39 kot Kristanu. Pisatelja je prizadela »nekrščanska krivica«, ki se je zgodila temu preprostemu možu, ki ga je opeharil njegov lastni brat in je potem neuspešno romal po sodiščih, pa ni bilo nobenega zakona, ki bi potrdil njegovo pravico.40 Kljub neuspešnim pogovorom na sodiščih je bil prepričan o svoji pravici in o tem, da jo mora najti, če jo bo iskal na pravi način. Mož je bil vreden vsega usmiljenja, saj se je obrnil po pomoč z neizmernim zaupanjem, a vendar zanj ni bilo nobene pomoči, saj je bilo vse, kar se mu je zgodilo, skladno z zakonom. To mu je Cankar končno tudi nekako dopovedal in mu nazadnje dal naslov prijatelja odvetnika, saj bi mu ta laže dal kak nasvet kakor pa laik. Cankar je menil, da je pravica v resnici na njegovi strani, a na svetu ni prostora, kjer bi jo našel. V njegovi pripovedi je začutil neizmerno več kot zgodbo enega samega človeka – ta mož je bil zanj simbol milijonov ljudi, ki iščejo pravico, pa ne najdejo poti do nje. V pisatelju se je porodil lik hlapca Jerneja, sugestivna podoba iskalca pravice, prispodoba številnih ljudi, hlapcev in delavcev, ki delajo za druge, ti pa jih izkoriščajo na podlagi meščanskih zakonov. V ognju ustvarjalnega zanosa je zasnoval svojo povest in jo napisal v približno petih tednih.

V uvodu je pisatelj poudaril, da se je zgodba o Jerneju v resnici zgodila in da jo posreduje neolepšano, v vsej njeni veliki žalosti. Napisal jo je ob razmišljanju o moči in o mejah človekovega uveljavljanja svoje avtoritete, še posebej kadar brez empatije, sočutja in usmiljenja brezobzirno prizadene šibkejše, podrejene ljudi, celo tako globoko, da jih potisne na rob preživetja ali pa jih končno zlomi.

Na začetku povesti Cankar opiše razpoloženje na kmetiji po pogrebu starega gospodarja Sitarja. Med žalujočimi pogrebci, ki se odpravijo v gostilno skupaj z novim gospodarjem, sinom pokojnega Sitarja, je tudi hlapec Jernej. Na kmetiji dela že štirideset let in iskreno žaluje za svojim gospodarjem, s katerim sta bila v dobrih medsebojnih odnosih. Ker kot prvi pretrga molk žalujočih, to mladega Sitarja tako zmoti, da ga ošteje kot ošabnega človeka: »No, Jernej, ti pa sediš tam široko in ošabno, kakor gospodar! Kdo je dedoval, ti ali jaz? Prvo besedo si zinil, prvi nisi!«41 Jernej se na besede veliko mlajšega gospodarja odzove dobrohotno in pokroviteljsko ter prostodušno dvigne kozarec vina, da bi nazdravil, toda nihče ga ne dvigne z njim.

Takrat v njegovo dušo začneta vdirati strah in čudna slutnja: »No, kaj? Ali sem zašel med mešetarje in cigane, da me gledate in nič ne govorite? Ali sedim z našo družino ali z iblajtarji, ki snujejo, kako bi me ukanili?«42 Jernejeve besede še bolj razdražijo mladega gospodarja. Hlapca obtoži, da je pijan, še preden je vino sploh pokusil. Med pogrebce se naseli molk in nihče ne stopi v bran Jerneju. Preplašen in tresočih se rok zlije vino nazaj v steklenico, toda še vedno odgovarja blago in prizanesljivo:

22

Po poteh Cankarjevega hrepenenja od Vrhnike do Ljubljane

»Ni lepo od tebe, gospodar, tudi od vas ni lepo, družina, ljubi moji, da mi ne privoščite kaplje vina na pogrebščini! Bog vam blagoslovi obilno, kar boste jedli in pili, nisem vam zaviden! Če ste naredili novo postavo, ubogal jo bom: mladim kruha, starcem kamen; zdravim ribo, bolnim kačo; spočitim jajce, trudnim škorpijona! Ne sodi hlapcu, da bi razdiral, kar je ustanovil gospodar!«43

Hinko Smrekar, ilustracija za knjigo Hlapec Jernej Vir: www.dlib.si

Prvič v življenju se počuti osramočenega in njegovo srce je žalostno. V stiski se odpravi v zavetje narave. Tam se domisli, da mladi gospodar nima pravice omalovaževati njegove vloge na kmetiji, na kateri je delal štirideset let, in da ima celo še več pravice do te posesti kot on.

S tem prepričanjem se njegova bridkost spremeni v zaupanje in povrne se mu samozavest: »Vsi so pomrli, trudni; ostal sem sam, poslednji gospodar. Na prostrano, blagoslovljeno polje gleda naš dom.

Kdo je obdelal to prostrano polje. kdo ga je razširil? Vsi so pomrli, ostal sem sam, poslednji oralec, poslednji kosec ...«44 V prepričanju, da mu nihče ne more kratiti pravice do doma in da je celo on sam »poslednji gospodar« kmetije, na ukaze mladega Sitarja spet odgovarja umirjeno in pokroviteljsko. Jasno mu da čutiti, da ga v vsem ne misli upoštevati, če bo žalil njegovo dostojanstvo. Toda Sitarja to tako razdraži, da hlapca spodi od hiše.

Jernej gospodarjevih besed sprva ne vzame resno, zato ga preseneti, ko ga naslednje jutro ne pokličejo k zajtrku in ko gospodar potrdi svojo prejšnjo odločitev. Prepričan, da bo pri županu v Dolini našel dokaz, da se gospodar moti, ter se vrnil domov »s pisano pravico, podpisano in zapečateno; zakaj Bog ne laže in tudi postave ne lažejo«,45 se Jernej poslovi. Toda ko se odpravi k županu v Dolino, ga že mimoidoči človek, ki mu pripoveduje svojo zgodbo, skuša soočiti z drugačno resničnostjo in ga odvrniti od njegove namere.46 Pojasni mu, da po posvetni postavi revni človek mora ponižno sprejeti svojo vlogo hlapca, ki služi gospodarju, po Božji zapovedi pa mora krivico potrpežljivo in molčé trpeti. Kdor se prepira s postavami, ostane brez doma in ljudi. Toda Jernej teh besed ne mara slišati, označi jih kot laž, češ: »Bog ni naredil krivice!« A podobno 23

Po poteh Cankarjevega hrepenenja od Vrhnike do Ljubljane

se na njegovo pripoved odzove tudi župan v Dolini; celo otroci, o katerih Jernej misli, da so še nepokvarjeni in čisti, ga ne razumejo, še več, posmehujejo se siromašnemu hlapcu in vanj mečejo kamenje. Tedaj se Jernej odloči, da poišče pravico pri sodnikih.

Odpravi se k sodniku v Dolino, a odgovor je enak kot prej.

Z zvestim zaupanjem, da najde pravico, se Jernej napoti v Ljubljano. Pot od Vrhnike do Ljubljane sprva namerava prepešačiti, saj noče prosjačiti, a mimo pripelje kmet in ga povabi na koleselj, da prisede do Goščevja. Jernejeva pot v Ljubljano je podobna, kot je bila Cankarjeva pot z Vrhnike v Ljubljano, ki jo opisuje v več delih; prav tako je podobno njuno svetlo pričakovanje. Toda že kmet na poti proti Ljubljani predčasno ustavi, ko sliši Jernejevo pripoved, rekoč: » … skoči takoj s koleslja in se napoti, odkoder si prišel«.47 Na poti pa Jernej doživi še eno znamenje, ki nakazuje slab razplet dogodkov. Sreča namreč jokajočo žensko s slepim otrokom, ki presunljivo vzklika in ga sprašuje: »Človek, tudi pri Bogu ni pravice, ni je v nebesih! Kaj je storil ta moj otrok Bogu, Materi božji in svetnikom? Kaj je storil, da nikoli ne bo videl matere ne očeta? […] Povejte, človek, ali je pravica na svetu in v nebesih?«48 Že prvi opis Ljubljane, kamor prispe Jernej po dolgi pešpoti, vsebuje sledi ironije. Cankar mesto opisuje na način, kakor ga vidi ubogi hlapec Jernej, in v poglavju XI zapiše: Veliko mesto je Ljubljana. Hiše so visoke, stoje po vrsti, druga tik druge, nič plotov ni vmes. Vse ceste so polne ljudi, vsak dan velika maša in procesija.

Duhovnikov je toliko, da bi držal človek klobuk kar v roki. Od jutra do večera zvoni in potrkava. Kakor po semnju hodi človek, ne ve, kam bi pogledal, kako bi se prestopil in koga bi vprašal.

Dolgo je romal Jernej križem po ulicah in je ogledoval ta čuda; nato je stopil v cerkev, pokleknil je pred stranski oltar in je dolgo molil. Vse tiho in mračno je bilo v cerkvi, lahko se je človek tam pogovarjal z Bogom.49 Skupaj z molitvijo se vanj vseli trdno zaupanje, da se stvari dobro razpletejo, pa tudi če bo moral iti skozi različne preizkušnje. Ko nadaljuje svojo pot k »pravičnim sodnikom«, sreča gosposkega človeka; ta mu razloži, da pri sodnikih že ne bo našel pravice: »Dolgo boste iskali, oče! Iskali so pravice, veliko jih je bilo, pa so obležali na poti; Pilatuž pa si je umil roke!«50 Vseeno Jernej vztraja na svoji poti in končno najde sodnijo. Toda že prvi vtis, ki ga doživi ob vstopu v poslopje, je neprijeten. Vsi obrazi, ki jih srečuje, so zaskrbljeni, neka ženska in neki moški pa po stopnicah kričita: »Razbojniki! Razbojniki! Razbojniki!« Od zgoraj odgovarja miren, gosposki, »sladikast in uglajen« glas: »Premisli svoje besede, človek, da jih pozneje ne boš premišljeval!«51

24

Po poteh Cankarjevega hrepenenja od Vrhnike do Ljubljane

V velikem poslopju sodnije se Jernej ne znajde in ne zna odgovoriti, katerega sodnika išče. Pove le, da išče »pravičnega sodnika, pa katerikoli je to«.52 Smehljaje poslušajoč njegovo pripoved ga peljejo k sodniku, ki je najbolj hudomušne narave. Tega Jernejeva zgodba sprva razžalosti: svetuje mu, naj se vrne na Betajnovo k svojemu trdemu in krivičnemu gospodarju. Ta bo ob hlapčevi izpovedi spoznal, kaj je prav, in pokazal usmiljenje do hlapca v njegovih starih letih. Jernej pa s tem predlogom ni zadovoljen in sodniku odvrne: Jaz pa rečem, sodnik, da niste razsodili ne po človeški ne po božji pravici! Kaj je Bog ukazal, da se zavali negodnik na posteljo, ki sem jo jaz sam postiljal in ravnal trdih štirideset let? Kaj je Bog zapovedal, da naj pogine v jarku Jernej, ko si je postavil lepo hišo in topel hram? Odprite bukve: ne znam brati, pa bi rad videl od daleč tiste črne besede, ki so tako naredile in zapovedale. Pokažite: tudi vezavo bi rad videl tistih bukev in črno obrezo! Ali je tam zapisano, povejte: delal si, s krvjo si gnojil, da je visoko pognala pšenica, da se je cedila trava od soka; zdaj pa, ko si star in nadložen, ko ni več krvi, da bi z njo gnojil, zdaj pojdi! Če je zapisano, povejte, da naj Jernej, kadar je napolnil shrambe in kašče, hodi od vasi do vasi, od hiše do hiše, v nadlogo ljudem in psom, ter prosi vbogajme skorje kruha? To mi povejte! In še mi razložite, kako da ravnam zdaj s svojim delom, kam bi z njim: v zemljo je zakopano, pač za klaftro globoko – kako naj ga izkopljem? Kako naj ga povežem v culo, na ramo zadenem? Mojih štirideset let – kako naj jih spravim, kako zauživam na zapečku? …53 Toda ker sodnik vztraja, naj se Jernej ne prepira s pravico, ki so jo ustvarili ljudje, naj upogne hrbet pod njenimi udarci in zaupa v Boga, se Jernej nanj razjezi ter njega in druge sodnike začne žaliti z razbojniki. Ves iz sebe obtožujoče vzklika: »Torej ni pravice? Torej ste jo zatajili? […] »… ne hiše pravice, hišo laži, hinavščine in razbojništva ste postavili. Niste služabniki božje besede in postave, pač pa služabniki satanovi in njegove krivice. …«54 V trinajstem poglavju Cankar pove, da se je »takrat […] zgodila krivica, kakor je svet še ni doživel«. Jerneja so zaprli. Tudi sojetnik, neki potepuh, mu je svetoval, naj se nikar ne prepira s »pravico«, še posebej če je nedolžen, temveč naj raje prizna kak greh več, pa bo »stvar poravnana«. Najhuje je namreč kaznovan zakrknjen človek.

Toda Jernej vztraja v svojem prepričanju. Ko roma od sodnika do sodnika, z njim ravnajo kot z otrokom ali bolnikom. Čeprav ga zasmeh prizadene, se ne pritožuje, misleč, da se motijo, Bog pa jih bo nekega dne razsvetlil in jim odpustil. Potem ko pri nobenem od sodnikov ne doživi drugačnega odziva, ga neki starejši sodnik končno pošlje domov: »Spravi se v rodni kraj, moli in misli na smrt! Le pojdi, le brž se okreni, ne prerekaj se s pravico! […] In hvali Boga, da umrješ na krščanski postelji 25

Po poteh Cankarjevega hrepenenja od Vrhnike do Ljubljane

namesto med norci, kamor sodiš!«55 Tako se je končala Jernejeva pot v Ljubljano – namesto pravice je doživel krivico, kakršne še ni izkusil v svojem življenju.

V zgodbi o hlapcu Jerneju odkrivamo izpovedne prvine. Ivan Pregelj je v dijaškem listu Mentor ocenil, da je povest nastala iz Cankarjevega težavnega iskanja pravilnega razumevanja pravičnosti in kazni.56 Cankar je v posvetilu, ki ga je 14. oktobra 1907 zapisal v izvod »Hlapca Jerneja« za Lojzko Štebi (1883–1956), izražal globoko razočaranje nad popačenostjo pravice v človeški družbi: … Ker premisli, da v slovenščini »pravo« ni »pravica«. Temveč da je njena grozna karikatura. Kaj ti nikoli ob sodnih obravnavah ni seglo v srce, da si bolj občutila z obtožencem, nego z vsemi tožniki in sodniki? In da je brutalnost brez primere, če tista tenka skorja človeške družbe, ki ima oblast, dela »pravico« po svoji volji in piše »pravo« po svoji koristi? Da je torej obremenjen, brezoblasten človek dvakrat ogoljufan: družabno in pravno! – Nekoliko težko mi je bilo, da sem pisal »Jerneja« tako mirno; ampak bilo je treba. Beri ga s srcem, ne z očmi!57 V pripovedi pisatelj razkriva brutalnost Jernejevih sodnikov ter izraža usmiljenje in sočutje do ubogega Jerneja. Svojo kritičnost do »pravice«, ki so si jo ustvarili ljudje, Cankar odkrito ali pa posredno izraža še v številnih drugih delih, tudi v avtobiografskih, v katerih se spominja krivic, ki jih je zaradi revščine utrpel sam ali skupaj s svojo družino (npr. povest Grešnik Lenart). Povsod ugotavlja, da so si bogati ljudje napravili zakone zase in za svoje koristi. Njegova povest bralcu ponuja logičen sklep – če nočeš, da te skupaj s tvojo pravico vržejo v ogenj, je treba poiskati drugo pot. Podoba Ljubljane kot mesta, v katerem naj bi »modri ljudje« razsojali po »pravici«, se širi na ves svet, ki ga utesnjujejo podobni zakoni izkoriščevalske človeške družbe.

Kurentova pot hrepenenja po lepšem življenju – z Vrhnike v Ljubljano Svetle upe, da je dosegljivo vse, o čemer človek lahko sanja, zatemnjuje trda resničnost tudi v Cankarjevi »starodavni pripovedki« Kurent iz leta 1909. Kurent sodi skupaj s Petrom Klepcem, Lepo Vido in Kraljem Matjažem med osrednje domišljijske like slovenskega ljudskega slovstva, ki so v slovenski literaturi 19. stoletja prejeli posebno simbolno vrednost. Cankar je o namenu svoje povesti v pismu svojemu založniku Lavoslavu Schwentnerju povedal: »Hotel sem v obliki enostavne romantične zgodbe pokazati žalostno simboliko slovenskega veseljaštva in slovenskega življa. In zdi se mi, da se mi je to posrečilo. […] Ideja ‘Kurenta’ je višja in globlja, oblika pa vsaj ne slabša kakor pri ‘Jerneju’. Obseg je taisti.«58 Potem ko je Cankar v »Hlapcu Jerneju« upodobil podobo hlapca, ki ga je gospodar po krivici pognal po svetu, v Kurentu ne 26

Po poteh Cankarjevega hrepenenja od Vrhnike do Ljubljane

gre več le za posameznika, temveč za ves slovenski narod, za vse sloje. Pisatelj v povesti upodobi svojo vizijo prihodnosti, ki vzhaja kot zarja nad gorami, kot odrešenje iz tisočletne sužnosti. V lik kurenta vtke podobe človeških strahov in sanj, prerajanja in smrti. Pomenljivost in skrivnostno vrednost življenja, pa naj gre za življenje posameznika ali naroda, poudarja tako, da življenje ves čas sooča s smrtjo, kajti »skozi prizmo smrti«, kot pravi poznejši izvirni umetnik tega lika na področju likovne umetnosti France Mihelič, dobiva življenje »neko strahotno pomenljivost«.59 Na začetku Cankarjeve povesti izvemo za Kurentovo siromašno otroštvo, za njegovo šibkost in nebogljenost, ki se je vlekla že od rojstva naprej: Komaj je Kurent shodil, je bilo že očitno, da ni za nobeno rabo na svetu. Namesto da bi gazil blato po vseh štirih, ali da bi se valjal v prahu, kakor drugi krščeni otroci, je sedel na peči, gledal debelo ter gulil svoj desni palec, dokler mu ga niso s cunjo obvezali. Rastel je zelo počasi, redil pa se še celo ni; edino lasje so poganjali tako čudežno hitro, da mu jih je mati nazadnje zvezala v šop na temenu […].60 Začetek povesti pomenljivo nakazuje podobnost z avtobiografskim delom Moje življenje, v katerem Cankar zapiše: Spomnim se na stari dom, na zgodnjo mladost, na to prelepo, vso s svetlimi sanjami prepreženo; in takoj se zmislim na peč. Bila mi je visoka in obširna planjava, bila mi je zavetišče v samotnih otroških sanjah. Tam sem sedel ter sem žvečil palec desnice, kar ves dan. Lasje so mi bili predolgi, zato mi jih je bila mati povezala v čop, ki me je ščegetal na tilniku. Palec mi je nazadnje obvezala z veliko in debelo cunjo, ki je bila gnusna.61 Tudi sama povest nedvoumno kaže, da se Cankar v njej s kurentom poistoveti. Na številnih mestih začutimo sorodnost s pisateljevim mladostnim dojemanjem narave in pokrajine, to občutje pa nato v njegovi umetniški imaginaciji dobiva nove in nove razsežnosti. Vzgibi za prvinskost, povezano z zemljo, gozdovi in travniki, temeljijo že v Cankarjevem najzgodnejšem doživljanju, odprtem za skrivnostne vplive narave.

Pisatelj je ves čas iskal stik z naravo in bil nanjo navezan ne le v smislu, da je v njej dobival navdih za svoje številne pesmi, prozna in dramska dela, temveč mu je dajala zavetje tudi v osebni stiski (prim. Grešnik Lenart idr.). V nasprotju z drugimi Cankarjevimi liki je njegov lik kurenta še tesneje in bolj prvinsko povezan z govorico narave in z nerazvidnimi koreninami nezavednega, zasidran v slovenskem folklornem izročilu pa v njegovi domišljiji prerašča v univerzalno podobo duševnega doživljanja človeka in slovenskega naroda.

27

Po poteh Cankarjevega hrepenenja od Vrhnike do Ljubljane

Ni povsem znano, od kod je kurent iz neznane davnine prišel v slovenski prostor, ali so ga na Ptujsko polje prinesli slovanski predniki ob naselitvi ali pa so ga sprejeli od staroselcev. Kot v eni zadnjih tez o njegovem izvoru domneva Slavko Ciglenečki,62 naj bi kurent, podobno kot borovo gostüvanje, v Porabju in na Goričkem živel kot preostanek kulta frigijske boginje gora in zemlje Kibele, velike matere, kot jo v metamorfozah imenuje Ovid. Ta gospodarica narave ter »darovalka življenja in plodnosti«63 naj bi vsako leto znova umrlo naravo obujala v novo življenje.64 Ciglenečki je ugotavljal podobnost tudi »s Kibelinimi maloazijskimi spremljevalci koribanti oziroma kretskimi kuréti, ki so v Kibelinem obrednem sprevodu udarjali z meči po ščitih in z ekstatičnim apotropejskim plesom in truščem odganjali zimo«.

S tako vlogo odganjanja sovražnih demonov in prebujanja spečih naravnih moči naj bi se korant/kurent uvrščal v galerijo podobnih likov, ki jih pozna vsa Evropa, hkrati pa naj bi ohranjal vez z antiko in s staroselsko kulturno dediščino. Zelo značilna pri tem je bila še »tesna povezanost s sámo naravo, saj je bila prav narava s svojo ‘neizčrpno’ vitalnostjo, kot piše Ernst Robert Curtius, ‘eno zadnjih religioznih izkustev poznopoganskega sveta’, ki so se ohranjala ob vegetacijskih ritualih plodnosti še globoko v poantično obdobje.«65 Podobno kot piše Cankar v svojih avtobiografskih zapisih, se je tudi Kurent, podobno kot hlapec Jernej, v trenutkih stiske zatekal v zavetje narave. Ta v Kurentu ni le poosebljena, temveč prejme še dodatno pravljično razsežnost. Mistična razsežnost narave daje pisateljevemu kurentu, kot tudi umetniku Cankarju, zavetje in oporo na poti njegovega iskanja resničnosti in resnice življenja, razpetega med upe in iluzije. V Cankarjevi povesti se na štoru kraj jase pred Kurentom pojavi pritlikav grbec, ves po škratovsko oblečen: »čepico rdečo, jopič zelen, petelinje hlače pa židane šolne«. Ta »nevernik« ponudi Kurentu, da se z njim pogodi – pernica mu bo postlana v zameno za njegovo dušo. Le stežka se Kurent da pregovoriti v kupčijo.

V zameno za njegovo dušo naj nevernik napravi, da bodo vsi ljudje veseli, kadar bo stopil mednje, in da bo nekoč lahko poljubil ustnice dekleta z rdečo ruto. Neverniku se ponudba zdi poštena in vanjo privoli ter Kurentu podari čudežne gosli. In res, kadarkoli Kurent zaigra na gosli, prej mrki in žalostni ljudje začnejo peti, popivati in veseljačiti.

Med veseljačenjem za nekaj trenutkov pozabijo na svoje tegobe, ko pa Kurent preneha gosti, jih spet prevzame prejšnja žalost. Tako jim Kurent prinaša kratkotrajno omamo, a obenem tudi tolažbo, saj ga njihovo trpljenje močno žalosti. Simbolna je tudi podoba zarje, ki ponazarja Kurentovo hrepenenje po koncu trpljenja ter njegovo videnje novega življenja slovenskega človeka in naroda. V povesti vzklika: »’Pridi, zarja, usmili se!’ […] ‘Trikrat petsto let že hrepenim po tebi, z željnim srcem te pričakujem vsako jutro! Ne múdi se, brž se napoti, da ne boš svetila slepim očem!’«66 V pisateljem 28

Po poteh Cankarjevega hrepenenja od Vrhnike do Ljubljane

sočutju do trpečih in v njegovem ljubezenskem hrepenenju, ki ga simbolizira motiv rdeče rute, se kažejo izpovedne prvine. Cankarjeva osebna vizija pa je še najmočneje razvidna v osrednji ideji povesti. Cankar verjame, da bo prišel dan »pod križem vzdihujočih – strmečih nemo v črna tla« – dan osvoboditve, resnice in pravice za slovenski narod.

Pa bi Kurent lahko bodril ljudi tudi, če se ne bi dogovoril s nevernikom, če mu ne bi obljubil v zameno svoje duše? Dejstvo je, da tudi Kurent sam izhaja iz skupnosti teh ljudi, ki jim moč hromi dolga in težka zgodovina slovenskega naroda, zato je tudi sam poln bolečine, manjka mu potrebna samozavest, da bi ljudem dajal veselje, ki ga ni v njegovem srcu.

O tem priča odlomek, ki opisuje, kako je Kurent preizkusil harmoniko Jernejca, pa je v njegovih rokah zaigrala tako žalostno, kot še nikoli prej:

Maksim Gaspari, Vstajenje, 1918.

Vir: Kurent, let. 1, št. 5, 1. 10. 1918, www.dlib.si

Komaj je harmonika začutila Kurentove roke, je zapela, kakor ni pela nikoli poprej. »Kako godeš?« je vzkliknil Jernejec. »Take žalostne pesmi še nisem slišal. Pogrebcem godeš, svatom ne!« »Harmonika ni jezik, ne ve za hinavščino; pesem ni beseda, ne laže!« je rekel Kurent.67

V samovrednotenju Kurenta opažamo nemalo avtobiografskih potez. Cankar sam je vedel, da s svojo umetniško besedo ne razveseljuje slovenskih ljudi, saj je resničnost slovenskega naroda pretemna, da bi o njej lahko govoril svetlo. Za spodbujanje ljudi, še prej pa tudi za okrepitev svoje samozavesti potrebuje neko demonsko moč. Tako moč človek po stari slovenski bajki o Kurentu lahko prejme od zgoraj – bodisi od Boga bodisi od Zlodeja. Da se je Cankar odločil za lik Zlodeja, je morda povezano ne le z njegovo navezavo na Goethejevega Fausta, temveč tudi z dejstvom, da je s tem laže prikazal sproščenost, neobremenjenost, osvobojenost slovenskih ljudi, čeprav v njihovi človeški nepopolnosti, plesu, pijančevanju, razvratnem veseljačenju in hipnih užitkih. Dejstvo, da faustovstvo vsebuje tudi negativen prizvok, ni zmotilo pisateljevega izpovednega namena, nasprotno, prikazu resnice in resničnosti življenja slovenskega naroda je dalo še večjo težo. Cankar se namreč ni trudil za to, da bi slovenske ljudi

29

Po poteh Cankarjevega hrepenenja od Vrhnike do Ljubljane

prikazal v njihovi moralni popolnosti, temveč jih je predstavil v njihovem resničnem stanju, predvsem pa v njihovem notranjem čutenju in hrepenenju, z likom Zlodeja pa je laže ponazoril njihovo prizadevanje po preseganju utesnjenosti v moralne dogme in tujedržavno oblast.

V četrtem poglavju pisatelj slika Kurenta, ko se ob prelepem jesenskem dnevu odpravi v Ljubljano. Predstavi jo kot »staroslavno ljubljansko mesto«, »prestolnico veselega pijančevanja«, v katero prihaja človek po tolažbo v hudih časih: V noben kelih ni točil Bog samega pelina; celo svojemu sinu Odrešeniku je poslal na križev pot Simona Cirenskega. Ni je noči tako temne, da bi tam kje v daljavi ne trepetala ponižna rdeča luč, tolažba srcu; ni ga kraja tako pustega, da bi se med kamenjem ne skrivala zelena jasica. Mnogo in mnogovrstnih težav in nadlog je izkusil slovenski narod, oj, in jih bo še več; za tolažbo in povračilo v teh hudih časih pa mu je Bog dodelil Ljubljano.68 Ljubljana v Kurentu prejme simbolno vlogo tolažnice za ves slovenski narod, ki je v svoji tisočletni zgodovini trpel suženjstvo in siromaštvo: Narod, enkrat blagoslovljen, devetkrat obsojen, kako si živel, kaj si doživel?

Tvoja dolga povest je povest o siromaku betežnem, ki vstaja, vstati ne more.

Kolikor je dolin in kotlin po teh lepih deželah, ne držale bi vse tiste krvi, ki je bila tod prelita; in koliko je bo še prelite! Komaj si stopil na svet, si bil, ti narod sužnjev, suženj med narodi. Otrok si bil, pa že suženj! Psovka ti je nauk delila, palica ti ga je vtepala. Suvali so te od vseh strani, očmi in mačehe, botri in botrice. Časih si zajokal, časih si omahnil, ves truden, časih pa si tudi planil.

Ali komaj si planil, so te podrli na tla, zvezali so te še tesneje in celo usta so ti zaklenili. V curkih je tekla kri iz tvojih žil, napojila je zemljo za več klafter globoko; zato je ta zemlja rodila; in kadar si jedel sužni kruh, si jedel sam svoje meso in pil svojo kri. Močan si, o slovenski narod! Tisoč in petsto let krvaviš, izkrvavel nisi! Narod mehkužnik bi dušo izdihnil, še sveče bi mu ne žgali, še bílj bi mu ne peli — ti pa, tisočkrat ranjen, v trpljenju utrjen, ti komaj zmaješ z rameni pod težko sovražno pestjo in praviš: »Nikarte! Ta burka je stara že tisoč let!«69 V stiski in malodušju se romar napoti v Ljubljano, da bi užil veselosti, da bi minila utrujenost: Pa se napoti romar v Ljubljano — kje žalost, kje plahost? Vesela je preteklost, še veselejša je prihodnost! Komaj zazvoni iz daljave resnobno veseli šenklavški zvon, se oči zasvetijo, se ustne nasmehnejo. Utrujenost mine, bridkost je za 30

Po poteh Cankarjevega hrepenenja od Vrhnike do Ljubljane

gorami, korak je lahak in poskočen. Romar stopi v krčmo, z levico objame natakarico, z desnico si natoči cvička, pa — »Kaj bi tisto! Saj je vseeno!« Vse blagoslove tebi, Ljubljana! Večja in lepša mesta so na svetu — ali vendar ni ti ga enakega pod nebom! Pozdravljena, ti kraljica veselja, ti mati vseh sladkosti, ti botrica prešernih ur! Prav na sredo vseh nadlog te je postavila nebeška modrost, luč v temo, zeleno trato v pustinjo! Devetkrat obremenjen popotnik pride in te pozdravi; ko se poslavlja, si mu odvzela osmero bremen. Romar se čudi in srce mu poje: obraz do obraza, nikjer bridkosti, nikjer hudih misli; romar gleda: hiša do hiše, smejó se prijazno, nekatere celo mežikajo; romar posluša: beseda do besede, pesem do pesmi, vse so prešerne. Tako romar gleda, posluša ter se čudi in njegovo srce je potolaženo ...70 Tako se tudi Kurent napoti v Ljubljano in lepota mesta ga osupne: Kurent je stopil v mesto in je zažvižgal od prijetne osuplosti; hiše so gledale ošabno in prazniško, kakor ob cesarjevem godu, nekatere so bile celo pobeljene; izpod streh so visele dolge zastave. »Zahvaljen, ti klošter veselih čednosti, da pozdravljaš spodobno svojega patrona!« Tako je vzkliknil Kurent ter se je nameril, kamor je držala najbolj zložna pot.

In kakor je šel, in kamor je stopil — od te strani in od one strani so pozdravljala svetla okna, so vabile poskočne pesmi.

Kurent se je nasmehnil in je bil zadovoljen v dno srca. »Tako sem želel, da te zagledam, prestolnica moja; tako sem ukazal, da me pozdraviš; čula si željo in ukaz!«71 V besedah Kurenta je čutiti sledi ironije, ki jo še okrepi njegovo srečanje s slovesno oblečenim človekom. Ko ga Kurent vpraša, kaj praznujejo v mestu, mu ta odgovori: »Kaj da praznujemo?« je vprašal in je zamahnil z obema rokama, da bi zgrabil misli, hiteče v urnem kolobarju. »Praznujemo pač! Ampak kaj, to je drugo in zelo imenitno vprašanje! Zakaj človek, kadar piješ, ne pozabi nikoli, čemu da piješ in zaradi katere prilike! Red mora biti, red je podlaga narodnemu življenju ... Nocoj bomo slavili Prešerna; prosimo torej vse tiste, ki bi morda raje Jurčiča slavili, da naj odlože to svojo namero ... pijan je človek danes kakor jutri, saj je vseeno!« […] »Nocoj praznujemo sami svojo radost! Nekdo, kaj vem kdo — tu ali tam stoji njegov kamen ob oglu, Bog mu ga blagoslovi — ta nas je spomnil na to lepo praznovanje! Kdor že bodi, ajd ali kristjan, Bog mu daj sveta nebesa, mi pa smo pili!«72 31

Po poteh Cankarjevega hrepenenja od Vrhnike do Ljubljane

V Ljubljani Kurent spozna meščansko okolje in ljudi. V pogovorih z mimoidočimi ugotovi, da meščani praznujejo zgolj zaradi veseljačenja, do kulture in umetnosti pa nimajo odnosa. Z ironijo Cankar opisuje prazne ljubljanske ulice ob večernem mraku, prazne zato, ker je v Ljubljani takšna postava, »da bodi kristjan v krčmi, ne na cesti, kadar se nagne sonce za hrib«. Kurent se sreča tudi s proletarci v krčmi ter opazuje romarje in odhod izseljencev. Kmalu spozna, da se za zunanjim bliščem skriva človeška in narodnostna praznina, kultura in umetnost sta za meščane samo zunanji okras, njihovi vodniki pa le povzpetniki, ki jim ni prav nič do slovenskega naroda. Proti koncu povesti magija izgubi moč in kurent spet postane nebogljen kot na začetku pripovedi.

Cankar mitično podobo kurenta poveže z dogajanjem v takratnem času. Socialno motiviko ponazarjajo opisi trpečih ljudi, ki so izgubili svoje najbližje: nekateri so zaradi revščine umrli, drugi so se izselili, nekatere ženske so bile prisiljene v pot prostitucije. Vsa ta problematika je strnjeno prikazana v drugem poglavju povesti, v katerem stara Drmaška poje prečudno pesem: »Je že res, je že res! Jaz sem Drmaška, Drmaška, Drmaška! Pa stopimo, se koj zavrtimo! Kdo bi jokal – saj je še vina! – Stari je šel v Ameriko – le ga nalijmo! Mladi je šel v Vestfalijo – le ga nalijmo! Tone utonil, Jurij je zgorel, Tine obležal, od vina pijan! Ali Marjanca, kje je Marjanca, šla je Marjanca v ta lepi greh. Le ga nalijmo!«73 Celotna povest z osrednjim likom kurenta posreduje sporočilo o tragiki življenja slovenskega človeka in naroda, ki se vleče skozi dolgo obdobje njegove zgodovine.

Ob srečevanju z usodami ljudi umetnik globlje občuti slovenski narodni značaj, njegovo v tisočletnem podrejanju razrahljano in nalomljeno odločnost, zaradi česar se raje zateka v kratkotrajno omamo kot pa v uporništvo, s katerim bi premagal zlo.

Stiske takratnega časa, ki so ljudi silile v izseljevanje ali jih prignale vse do obupa in smrti, ter strah pred bližajočo se katastrofo vojne se v povesti sproščajo v vinu, glasbi in plesu. Kurent tako pooseblja simbol njihovih razpuščenih naravnih sil, njegovo igranje zbuja elementarne prvine njihove podzavesti – fantastično mešanico vseuničujoče divjosti in strahu ter nostalgije po otroških sanjah in nedolžnosti mladosti. V ozadju podobe Kurenta, ki s svojim igranjem v ljudeh sproža predajanje omami, pa je čutiti pisateljevo resno grožnjo ob zavesti, da bo prav ta njihova pasivna drža povzročila narodov propad. Če se ljudje ne bodo zavedeli svojih moči in postavili po robu, bo slovenski narod obsojen na suženjstvo.74 Svoje osebno hrepenenje Cankar potopi v sanje o slovenskem narodu, o vsem slovenskem ljudstvu, ki hrepeni po »usmiljeni zarji« že »trikrat petsto let« in jo »z željnim srcem pričakuje vsako jutro«.

32

Po poteh Cankarjevega hrepenenja od Vrhnike do Ljubljane

Konec povesti ni povsem jasen, a zdi se, da se prejšnje podobe kratkotrajnega veseljačenja, ki jih je vselej zatemnila še globlja bolečina, prerajajo v neko novo, svetlejše in trajno razpoloženje. Zdi se, da Kurent končno začuti tisto moč in optimizem, ki ju ob igranju na harmoniko še ni občutil. Pogodba z Zlodejem je razdrta in kratkotrajne omame ni več. Dobro premaguje zlo, iz morja solz in bolečine se porajajo nova moč in novo upanje, optimistična vera v slovenskega človeka in lepšo prihodnost za ves narod. Osebna izpoved umetnika Kurenta se na tem mestu poveže z vlogo folklornega kurenta, ki preganja zimo in prinaša pomlad, kar v simbolnem smislu lahko pomeni prerajanje iz stiske, trpljenja in smrti v odrešilno, optimistično, lepšo prihodnost.

Svoje zaupanje v sposobnost slovenskega človeka, da doseže lepšo prihodnost za ves narod, pisatelj najlepše izrazi v enem najlepših nagovorov slovenski domovini v slovenski literaturi, ki ga v sklepnem delu povesti izrazi Kurent. Ko ta stopi iz gozda, pogleda na rosno jutranjo pokrajino pod seboj in spreleti ga neznana sladkost ob tolikšni lepoti. Z živimi očmi vidi cvetočo dolino, z očmi svojega srca pa vidi vso domovino, od štajerskih poljan do morja in vzklikne: O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: »Tod bodo živeli veseli ljudje!« Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji od vzhoda do zahoda; šel je mimo silnih pokrajin, pa se ni ozrl nanje — puste leže tam, strmé proti nebu s slepimi očmi in prosijo milosti. Nazadnje mu je ostalo polno perišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obali ter od Triglava do Gorjancev, in je rekel: »Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje!« Kakor je rekel, tako se je zgodilo. Božja setev je pognala kal in je rodila — vzrasla so nebesa pod Triglavom. Oko, ki jih ugleda, obstrmi pred tem čudom božjim, srce vztrepeče od same sladkosti; zakaj goré in poljane oznanjajo, da je Bog ustvaril paradiž za domovino veselemu rodu, blagoslovljenemu pred vsemi drugimi. Vse, kakor je rekel, se je zgodilo; bogatejši so pač drugi jeziki; pravijo tudi, da so milozvočnejši in bolj pripravni za vsakdanjo rabo — ali slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja. Iz zemlje same zveni kakor velikonočno potrkavanje in zvezde pojo, kadar se na svoji svetli poti ustavijo ter se ozro na čudežno deželo pod seboj. Vesela domovina, pozdravljena iz veselega srca! — Kurentova pripoved je lahko osebna – lahko jo beremo kot zgodbo nebogljenega nesamozavestnega fanta, popotnika, ki ga nihče ne ljubi, na njegovi poti iskanja poslanstva, v katerem končno odkrije svojo vlogo v spodbujanju ljudi v vlogi tolažnika in vodnika. Obenem pa ima povest še veliko drugih simbolnih pomenov, razvitih v več smeri. Simbolen je izbor besed, ki jih zapiše Cankar v prvem delu – to so prve 33

Po poteh Cankarjevega hrepenenja od Vrhnike do Ljubljane

natisnjene besede v slovenščini, letak iz leta 1515, ki govori o slovenskem kmečkem uporu, o kmetih, ki se borijo za »staro pravdo«, za pravice, ki so jih že imeli, in se glasijo: »Le vkup, ti uboga gmajna! Baklo prižgimo, prižgimo jih sto, da nam bodo svetile do rabljev, do biričev. Naše meso jih je nasitilo, naša kri jih je napojila — terjajmo svoje meso in svojo kri! Mi smo sejali, naša je žetev, sužnji, vstanite! Le vkup, uboga gmajna!«75 Z istimi besedami Cankar budi slovenske ljudi v nekem drugem času, to je v obdobju pred prvo svetovno vojno, ko slovenski narod bremenijo nemški pritisk, izseljevanje, gospodarska kriza in socialna nemoč. Ob prikazu hrepenenja slovenskih ljudi, da bi se osvobodili nenehne tlake in trpljenja ter zaživeli boljše življenje, pa povest lahko simbolizira tudi hrepenenje umetnika, da bi s svojim igranjem v ljudeh budil upanje v boljšo, svetlejšo prihodnost. Skladni s to podobo prerajanja iz malodušja v optimizem, iz »mrzle zime« v novo rast v »topli pomladi«, so tudi trije soneti, ki jih Cankar napiše med svojim dvomesečnim bivanjem v Sarajevu in jih pozneje doda h Kurentu, kot pojasnilo svoje ideje povesti. Ti soneti Zgodilo se je včeraj, Na vekomaj ostane ter Luč je in Bog se glasijo: »Za tisoč ur le ena ura.« / Zgodilo se je včeraj – vedi Bog / če včeraj ali če pred tisoč leti: / nebo se žarko nad menoj zasveti; / zvonovi zazvone, vsenaokrog // puščava prej, zdaj spomladanski log – / o Bog, ki si mi velel koprneti, / o Bog, ki si ukazal mi trpeti, / spoznal sem tvoj ukaz. Jaz, ves ubog / od vekomaj – kdo bogatejši zdaj / od mene? Bratje, jaz sem gledal raj! / In če ugasne luč za vekomaj // in če se vse noči razgrnejo / in če se zvezde vse utrnejo, / ostane v srcu mojem njen sijaj.76 Na vekomaj ostane, kar je bilo, / kar je svetilo en trenotek sam. – / Odkar je Bog ukazal tem nogam: / Hodite! – se je sonce omračilo // in oslepelo je oko blodilo, / strmelo v noč, prosilo: kje pot, kam? / Molčala noč! – … Oj truden!

Oj, od ram / ni padla butara! Še je molilo // to srce verno: saj ni tvoj ukaz, / o Bog, da moja trdna vera mine; / daj luči! – Noč molči! – In na obraz // sem pal in sredi gluhe te noči / je srce vzkriknilo od bolečine, / zavpilo je v nebesa: luči ni!77 Luč je in Bog je, radost in življenje! / Svetlejši iz noči zasije dan, / življenje mlado vre iz starih ran / in iz trohnobe se rodi vstajenje. // V nečisto noč, v sramoto in ihtenje / zapel je glas od angelskih poljan – / en žarek je iz večnosti poslan, / svetlobe večne slavno oznanjenje. – // Vsi vi, skoz mrak pod križem vzdihujoči, / vsi vi, strmeči nemi v črna tla – / prišlo je znamenje! V tej zadnji noči // zablisnilo se je odvrh neba – / vstanite, vriskajoči in pojoči: / pozdravljena, nebeška glorija!78

34

Po poteh Cankarjevega hrepenenja od Vrhnike do Ljubljane

Aktualnost Cankarja danes in Cankarjevo leto 2018 V številnih delih Ivana Cankarja odkrivamo pisateljevo spoznanje, da je umetnost v slovenski družbi ponižana na raven tržnega blaga, namesto da bi bila deležna priznanja in večjega upoštevanja zaradi svojega vpliva na človeka in družbo, ki ga ima zaradi svoje estetske, etične, socialne in buditeljske vloge. Tudi umetniki veljajo bolj ali manj za nepotrebne ljudi in družba njihovega dela ne ceni dovolj, tako da si morajo s težavo služiti vsakdanji kruh. V nasprotju z njimi narod bolj ceni uradnike, pisarje in birokrate. V črtici Nenavaden pojav zapiše: … potreben človek izpolnjuje svojo dolžnost in se ne briga za druge stvari, s katerimi trati samo čas in moč. Nepotrebni ljudje govore o vprašanjih, ki jih stavijo drugi nepotrebni ljudje, in opravljajo dela, katerih živ krst ni zahteval od njih. To so tako zvani pesniki, literatje, politiki, filozofi, umetniki in tako dalje. Država teh ljudi ne potrebuje, ker so ji v nepriliko in spotiko in ostalemu poštenemu človeštvu v nadlego in bridkost … Uradniki so bili od nekdaj vzor in ponos potrebnih ljudi.79 Cankar meni, da slovenska »visoka družba« ni dovolj razvita za sprejemanje umetnosti, njeno navduševanje za umetnost je le pretvarjanje, politična zabava, od katere umetniki nimajo kakšnih gmotnih koristi. Tako so slovenski umetniki prisiljeni oditi v tujino, tam pa vsi po vrsti spoznajo, da niso prišli v obljubljeno deželo in da jim tudi tujina ne daje možnosti za umetniško ustvarjanje. Ker v njej veljajo za tujce, se počutijo tudi osamljene, to pa v njih počasi skrha duha. Cankar opisuje neznačajnost pripadnikov slovenske meščanske elite – slika jih kot samozadovoljne, stremuške ljudi, ki jih zanimata le njihovo lastno bogatenje in vpliv, pri tem pa so brezbrižni do družbenih problemov in še posebej do ljudi iz nižjega družbenega sloja. Ob letošnji stoti obletnici smrti Ivana Cankarja se sprašujemo, koliko so se razmere od takrat spremenile?

Kakšen je odnos Slovencev do umetnikov in umetnosti, kakšen je naš odnos do revnih, kako doživljamo svojo domovino v naši mladi samostojni državi Sloveniji? Smo do nje brezbrižni kot do neke samoumevne vrednote, ali pa z občutkom ponosa sodelujemo v reševanju njene problematike v prizadevanjih za njeno in našo (še) boljšo prihodnost?

Ta vprašanja, ki si jih Cankar postavlja ne le v svojih najbolj avtobiografskih delih, ne le v Kurentu in Hlapcu Jerneju, temveč skozi ves svoj ustvarjalni opus, kažejo, kako zelo aktualna je pisateljeva umetnost tudi za današnji čas. Je bilo njegovo poslanstvo bujenja nacionalne, socialne in etične zavesti uspešno? Zmoremo iz njegovih besed razbrati globljo vsebino ter se prebuditi iz občutkov nemoči in vseenosti? O vsem tem in še o marsičem drugem se sprašujemo v letošnjem »Cankarjevem letu«, ko se po vsej državi, pa tudi zunaj meja naše domovine vrstijo različne prireditve, ki pričajo, da je njegova beseda tudi danes še kako živa in aktualna.

35

Po poteh Cankarjevega hrepenenja od Vrhnike do Ljubljane

Po sto letih od Cankarjeve smrti številne slovenske znanstvene in kulturne ustanove zaznamujejo spomin na njegovo življenje in delo z vsebinsko bogatimi kulturno-umetniškimi dogodki. Med njimi so Zavod Ivana Cankarja Vrhnika, Cankarjeva knjižnica Vrhnika in Občina Vrhnika, Mestno gledališče ljubljansko, Cankarjev dom v Ljubljani, Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, Mestna knjižnica Ljubljana, Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, Slovenski gledališki inštitut, Slovensko stalno gledališče v Trstu, slovenske univerze, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Narodni muzej Slovenije, Kulturni in umetniški program RTV Slovenija, Društvo Ivana Cankarja Sarajevo, Društvo Ruma v Srbiji, Slovensko društvo Kredarica v Novem Sadu, Korotan na Dunaju, Karlova univerza v Pragi in še številne druge ustanove. Ivanu Cankarju in njegovi umetnosti se letos prav posebej posvečajo tudi v številnih osnovnih in srednjih šolah, zelo pomembni so tudi znanstveni simpoziji na različnih slovenskih univerzah, pa tudi v zamejstvu in na slovenskih lektoratih v tujini, ki želijo osvetlili in aktualizirali različne vidike Cankarjeve umetnosti. Pomembna je tudi pobuda SAZU, da simbolno poveže znanstvenice in znanstvenike, ki se posvečajo Cankarjevi umetnosti, v prostorih Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Ivan Cankar, 1911.

Vir: NUK, Rokopisna zbirka, Veselova zapuščina

36

Koledar številnih kulturnih prireditev v počastitev Cankarjevega leta objavlja spletna stran Ministrstva za kulturo RS,80 kamor lahko organizatorji prispevajo informacije o prireditvah z namenom čim širše seznanjenosti zainteresirane javnosti. Seveda pa se ves čas vrstijo novi dogodki, med temi naj jih omenimo le nekaj: Vrhnika stoto obletnico smrti Ivana Cankarja zaznamuje s številnimi kulturnimi dogodki v izvedbi domačih in drugih zavodov, društev ter posameznikov. Moto organizacijskega odbora je »Cankar za vsak dan«, kar v praksi pomeni, da največjega slovenskega literata počastijo tako rekoč vsak dan na tak ali drugačen način.

V ta namen so oblikovali enotno grafično podobo Cankarjevega leta, izšel je tudi koledar, ki je zaradi svoje ličnosti mnogo več kot samo kronološki pripomoček.81

Po poteh Cankarjevega hrepenenja od Vrhnike do Ljubljane

Ob tem se na Vrhniki vrstijo različne razstave, koncerti, likovna kolonija, srečanja literatov, izid knjižic s prevodi odlomkov iz Cankarjevih del v različnih jezikih, ponatis Cankarjeve Erotike, različni natečaji in drugo. Med drugim Pevsko društvo Ivana Cankarja Vrhnika organizira Mednarodni pevski festival, prvi del je potekal maja, drugi del decembra, nanj pa so povabili društva iz Švedske, Avstralije, Srbije, Bosne in seveda Slovenije, ki nosijo Cankarjevo ime. Zavod Ivana Cankarja ob vsem tem pripravlja tudi številne tematske kulturne, turistične in športne dogodke ter nove spominke v spomin Ivanu Cankarju. Prav na Vrhniki bo v decembru predvidoma tudi osrednja državna proslava v počastitev Cankarjevega leta.

Počastitev 100. obletnice smrti Ivana Cankarja je SNG Drama začela že septembra 2017 s premiero Cankarjeve drame Hlapci, ta bo na sporedu vsaj v celotnem letu 2018. Dne 26. januarja pa so Cankarjevo leto začeli s koprodukcijo med Dramo, Mestnim gledališčem ljubljanskim in Cankarjevim domom ter v Gallusovi dvorani premierno uprizorili Cankarjevo farso Pohujšanje v dolini šentflorjanski. To je, ne samo za SNG Drama, ampak tudi za Cankarjev dom osrednji dogodek tega leta. V dneh od 8. do 12. decembra 2018 je v načrtu manjši festival, ki bo sestavljen iz naših uprizoritev Cankarja in gostujoče predstave iz beograjskega Jugoslavenskega dramskega pozorišta (JDP), na kateri bodo uprizorili Kralja na Betajnovi.

Na Filozofski fakulteti v Mariboru so ob stoti obletnici Cankarjeve smrti pripravili razstavo o Ivanu Cankarju Romal sem po široki cesti (odprtje 28. 5. 2018, razstava se nato seli na Prvo gimnazijo Maribor, nato pa še na OŠ Pesnica) in mednarodno znanstveno konferenco Slavistični znanstveni premisleki z naslovom Cankarjev list v cvetu bele krizanteme (30. in 31. 5. 2018 v organizaciji Oddelka za slovanske jezike in književnosti v sodelovanju s Slavističnim društvom Maribor, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru).

V Slovenskem gledališkem inštitutu (SLOGI) v novembru 2018 kot osrednji dogodek leta načrtujejo znanstveni simpozij o uprizarjanju Hlapcev od začetkov do danes. Za Cankarjevo leto so v SLOGI – Gledališkem muzeju razvili tudi dva posebna pedagoška programa za otroke tretje triade osnovnih šol in za srednješolce: Na skodelico kave s Cankarjem, vodstvo z delavnico; ter ustvarjalno delavnico Cankar v stripu.

Cankarjevo leto zaznamujejo tudi v Celju, prireditve potekajo maja in junija. Glavni trg krasi velika cvetlična kompozicija v obliki Cankarjeve skodelice, 9. maja pa se je na različnih prizoriščih zvrstilo več kot deset recitalov, pogovorov s književniki in odprtij razstav, ob spremljajočih predavanjih o Cankarjevem življenju in delu.

37

Po poteh Cankarjevega hrepenenja od Vrhnike do Ljubljane

V Cankarjevem domu, kulturnem in kongresnem centru v osrčju Ljubljane, poteka festival Cankar o Cankarju, ki bo trajal kar do februarja 2019. Poglavitni namen festivala je približati branje Cankarjevih del in željo po spoznavanju njegovega opusa Slovencem – tudi v času, kot ti že zapustijo šolske klopi. Od 19. junija 2018 do 28. februarja 2019 našo prestolnico zaznamujeta dve razstavi o velikanu slovenske literature, razstava Ivan Cankar in Evropa – Med Shakespearom in Kafko v Cankarjevem domu ter razstava Ivan Cankar v Mestnem muzeju Ljubljane.

Mestna knjižnica Ljubljana bo stoti obletnici smrti Ivana Cankarja v jesenskem delu leta posvetila vrsto literarnih dogodkov. Na prvem nosilnem dogodku »Noč in dan s Cankarjem« bodo v dneh 16. do 17. novembra 2018 Cankarjevo obletnico počastili z enodnevnim javnim branjem pisateljevih del v Slovanski knjižnici. Na nepretrgano javno branje, ki bo 24 ur potekalo v veliki čitalnici Slovanske knjižnice, bo povabljeno sto bralcev: slovenski pisatelji, pesniki, prevajalci, igralci, profesorji, knjižničarji, študenti in vsi drugi, ki so jim Cankarjeva dela pri srcu. V času branja bo v mali čitalnici na ogled projekcija dveh filmov: kratki dokumentarni film Ivan Cankar, filmski biografski esej (1949), režiserja in scenarista Borisa Režka, in kratki igrani film Podobe iz sanj (1966), scenarista in režiserja Vojka Duletiča.

Drugi nosilni dogodek »Ena knjižnica – ena knjiga«, potekal bo od 15. oktobra do 20. novembra, bo v središče postavil Cankarjev roman Tujci. V knjižnicah MKL bodo na sporedu dogodki, ki bodo Tujce osvetljevali z različnih zornih kotov in aktualizirali njihovo sporočilnost. Projekt bo spodbujal sočasno branje enega Cankarjevega dela, s poglobljenim spoznavanjem avtorja in dela.

Na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje so med drugim oblikovali razstavo ilustracij, ki so bile izvedene po besedilih Ivana Cankarja. V Narodnem muzeju Slovenije je na ogled razstava o upodobitvah Ivana Cankarja, ki jih hrani Grafični kabinet.

Radio Slovenija letos v obliki javnih predstavitev oživlja tri radijske igre in jih predvaja v vrhniškem Cankarjevem domu – Cankarjevega Kurenta (14. 5.), Jakoba Rudo (10.

12.) in Novelo o dr. Grudnu (25. 1.).

Beograjsko Jugoslovensko dramsko pozorište je letos, ob sedemdesetletnici tega gledališča, zaznamovalo 100. obletnico smrti Ivana Cankarja z dramo Za narodov blagor v režiji režiserja Milana Neškovića.

Na Katedri za južnoslovanske in balkanistične študije Filozofske fakultete Karlove univerze v Pragi pa slovenisti v dneh 22. in 23. novembra 2018 načrtujejo mednarodni znanstveni simpozij v počastitev stote obletnice Cankarjeve smrti z naslovom Iz 38

Po poteh Cankarjevega hrepenenja od Vrhnike do Ljubljane

Ljubljane preko Dunaja v Prago. Ivan Cankar in njegovi slovanski sodobniki. Cankar je bil ob Dunaju povezan tudi s Prago. Prav na Češkem so izhajali prvi prevodi ter kritične študije Cankarjevih del, uprizarjali pa so tudi njegove drame. Satira Za narodov blagor je bila leta 1905 uprizorjena v Pragi celo pred slovensko izvedbo.

Pobudo za to, da se leto 2018 poimenuje Cankarjevo leto, so prvič dali predstavniki Zavoda Ivana Cankarja Vrhnika, Cankarjeva knjižnica Vrhnika in OŠ Ivana Cankarja Vrhnika, potem ko so se spomladi 2016 na Vrhniki sestali s predstavniki ministrstva za kulturo. Ideja je padla na plodna tla in na pobudo predsednika RS Boruta Pahorja ter njegovih sodelavk in sodelavcev je Vlada Republike Slovenije 22. decembra 2016 sprejela sklep o ustanovitvi Častnega odbora za počastitev stote obletnice smrti Ivana Cankarja, prav tako pa je bila ustanovljena tudi Delovna skupina. Že sam koncept Delovne skupine in Častnega odbora kaže, da gre v pripravi prireditev ob stoti obletnici smrti Ivana Cankarja za prvovrstno simbolno dejanje – da ob tej pomembni obletnici v skupnem spoznavanju prave podobe Ivana Cankarja, ki je še kako aktualna tudi za današnji čas, med seboj poveže različna področja kulturne, umetniške, znanstvene in družbene dejavnosti državljanov RS in Slovencev v zamejstvu in po svetu. Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je 26. januarja v Predsedniški palači sklical slavnostno sejo Častnega odbora za počastitev 100. obletnice smrti Ivana Cankarja. V uvodu je predsednik republike kot predsednik Častnega odbora povedal, da bo letošnje leto posebno, saj ga bomo posvetili našemu največjemu pisatelju in dramatiku: vsi skupaj in vsak pri sebi se bomo vse leto spominjali njegovega življenja. Ocenil je, da razmišljanje o Cankarju in dediščini, ki nam jo je dal, lahko pomeni tudi razmislek o zadnjih sto letih v življenju Slovencev. Kaj se je v teh sto letih zgodilo in spremenilo? »Ko premišljam o Cankarju, se mi zdi, da se človek v bistvu ni spremenil: človek je bitje iskanja in hrepenenja, želi si pravice in išče resnico. Beseda je njegova pot in jezik je njegova čudovita, čudežna popotnica - v svet, do drugega človeka, do resnice. To se, mislim, ni spremenilo.«82 Na dan slavnostne seje Častnega odbora, 26. januarja 2018, je izšla tudi posebna Cankarjeva poštna znamka, ki jo je na predlog Urada predsednika RS izdala Pošta Slovenije.

Vsa številna praznovanja v počastitev Ivana Cankarja so pomembna, kolikor je v njih pristnega iskanja resnice, kakršno nam je skušal posredovati pisatelj s svojim življenjem in umetnostjo. Naj ne bodo ogledalo, v katerem bi iskali svojo lastno podobo, temveč naj postanejo kal, ki bo rodila nebesa pod Triglavom, domovino veselemu slovenskemu rodu.83

39

Opombe

Opombe: 1.

Gl. I. Cankar, Milan in Milena, v: Zbrano delo 20, Ljubljana: DZS 1974, 202.

2.

Gl. I. Cankar, Aleš iz razora, v: Zbrano delo 14, Ljubljana: DZS 1970, 213.

3.

Gl. I. Cankar, Moje življenje, v: Zbrano delo 22, Ljubljana: DZS, 1975, 32.

4.

Gl. I. Cankar, Milan in Milena, 215.

5.

Gl. I. Cankar, Moje življenje, 8.

6.

Gl. I. Cankar, prav tam.

7.

Gl. I. Cankar, prav tam.

8.

Gl. I. Cankar, Moje življenje, 7–8.

9.

Gl. I. Cankar, Moje življenje, 9–10. Za izraz »kapelni« v pomenu »ribize« prim. M. Kastelec, G. Vorenc, Dictionarium Latino-Carniolicum (1608–1710), www.fran.si, dostop 20. 6. 2018.

10. Gl. I. Cankar, prav tam.

11. Navaja F. Dobrovoljc, Cankarjev album, Maribor: Založba Obzorja, 241.

12. Gl. I. Cankar, Moje življenje, 30.

13. Gl. I. Cankar, Moje življenje, 32.

14. Gl. I. Cankar, Moje življenje, 29.

15. Prim. Dobrovoljc 1972, 244–245.

16. Prim. I. Cankar, Hoja v šolo, v: Zbrano delo 19, Ljubljana: DZS, 1974, 201–216.

17. Gl. I. Cankar, Hoja v šolo, 201–202.

18. Gl. I. Cankar, Hoja v šolo, 201–202.

19. Gl. I. Cankar, Hoja v šolo, 201–202.

20. Prim. F. Dobrovoljc, Cankarjev album, 243.

21. Gl. I. Cankar, Njegova mati, v: Zbrano delo 6, Ljubljana: DZS, 1967, 234.

22. Gl. I. Cankar, prav tam.

23. Gl. I. Cankar, prav tam.

24. Prim. Dobrovoljc, Cankarjev album, 247.

25. Prim. I. Cankar, Stric Šimen, v: Zbrano delo 22, Ljubljana: DZS, 1975, 209–218.

26. Gl. I. Cankar, Stric Šimen, 210.

27. Gl. I. Cankar, Stric Šimen, 208.

28. Prim. Dobrovoljc, Cankarjev album, 245.

29. Prim. I. Cankar, Desetica, v: Zbrano delo 21, Ljubljana: DZS, 1975, 246–250.

30. Gl. I. Cankar, Desetica, 246–247.

31. Gl. I. Cankar, Desetica, 248.

32. Gl. I. Cankar, prav tam.

40

Opombe 33. Prim. Dobrovoljc, Cankarjev album, 245.

34. Gl. I. Cankar, Desetica, 249.

35. Gl. I. Cankar, Desetica, 250.

36. Prim. F. Dobrovoljc, Cankarjev album, 40.

37. Prim. F. Dobrovoljc, Cankarjev album, 252.

38. Gl. I. Cankar, »Zakaj izginil je, zakaj«, v: Zbrano delo 2, Ljubljana: DZS, 1968, 102.

39. Prim. D. Moravec, Opombe, v: Zbrano delo 16. Ljubljana: DZS: 1972, 265.

40. Prim. D. Moravec, prav tam.

41. Gl. Cankar, Hlapec Jernej in njegova pravica, v: Zbrano delo 16, Ljubljana: DZS, 1972, 7.

42. Gl. Cankar, Hlapec Jernej in njegova pravica, 8.

43. Gl. Cankar, prav tam.

44. Gl. Cankar, Hlapec Jernej in njegova pravica, 10.

45. Gl. Cankar, Hlapec Jernej in njegova pravica, 16.

46. Jernejeva zgodba o njegovem prihodu z Resja, kjer je živel v številni družini, na Klanec, kjer si je postavil hišo, nekoliko spominja na resničnost Cankarjevega starega očeta Jakoba, ki je kot krojač prišel na Vrhniko iz kmečkega okolja Velike Ligojne v bolj svetovljansko Vrhniko, ki je bila naklonjena obrtnikom, ter si na Klancu postavil hišo, v kateri se je pozneje rodil Ivan Cankar.

47. Gl. Cankar, Hlapec Jernej in njegova pravica, 39.

48. Gl. Cankar, Hlapec Jernej in njegova pravica, 42.

49. Gl. Cankar, prav tam.

50. Gl. Cankar, Hlapec Jernej in njegova pravica, 43.

51. Gl. Cankar, Hlapec Jernej in njegova pravica, 44.

52. Gl. Cankar, prav tam.

53. Gl. Cankar, Hlapec Jernej in njegova pravica, 47–48.

54. Gl. Cankar, Hlapec Jernej in njegova pravica, 48.

55. Gl. Cankar, Hlapec Jernej in njegova pravica, 57.

56. Prim. D. Moravec, Opombe, v: I. Cankar, Hlapec Jernej in njegova pravica, 277.

57. Prim. A. Štebi (1918), Glasnik socijalne pravičnosti. Demokracija 1 (23/24), 303.

58. Gl. Cankarjevo pismo L. Schwentnerju z dne 4. julija 1909. Prim. Opombe v: Zbrano delo 18, 327–328.

59. Gl. Lojze Gostiša, France Mihelič v svetu demonov, Ljubljana 1999, 334. Navaja Milček Komelj, Miheličev Kurent: Zgodba o živem mitu, Ljubljana: Mladinska knjiga, 2002, 7.

60. Gl. Cankar, Kurent, v: Zbrano delo 18, Ljubljana: DZS, 1973, 51.

61. Gl. Cankar, Kurent, 8–9.

62. Prim. S. Ciglenečki, »Nekoč so bili spremljevalci boginje Kibele, danes preganjajo zimo kot pustne maske. Po sledi izvoru kurentov in borovega gostüvanja«, Delo, 25. II. 1998, str. 10; in isti:

41

Opombe »Late traces of the cult of Cybelle and the origin of the spinewood marriage (borovo gostüvanje)«.

Studia mythologica Slavica, Ljubljana 1999, str. 21–31.

63. Gl. G. J. Bellinger, Leksikon mitologije, Ljubljana 1997.

64. Prim. G. Frazer, Zlata veja, Raziskave magije in religije 1, Ljubljana 2001, 410–411; N. Kuret, Maske slovenskih pokrajin, Ljubljana 1984, str. 59–60.

65. Gl. Komelj 2002, 25–26.

66. Gl. Cankar, Kurent, 97.

67. Gl. Cankar, Kurent, 55.

68. Gl. Cankar, Kurent, 83.

69. Gl. Cankar, Kurent, 83–84.

70. Gl. Cankar, Kurent, 84–85.

71. Gl. Cankar, Kurent, 85.

72. Gl. Cankar, Kurent, 86.

73. Gl. Cankar, Kurent, 63–64.

74. Prim. G. Kocijan, Razgledi po slovenski književnosti. Ljubljana: Debora, 2001, 192–193.

75. Gl. Cankar, Kurent, 81.

76. Gl. I. Cankar, ZD 1, 146. Prim. I. Cankar, Kurent (1909), ZD 18, 109.

77. Gl. I. Cankar, Na vekomaj ostane, v: Zbrano delo 1, 147. Prim. I. Cankar, Kurent (1909), v: Zbrano delo 18, 110.

78. Gl. I. Cankar, Luč je in Bog je, v: Zbrano delo 1, 148. Prim. I. Cankar, Kurent (1909), v: Zbrano delo 18, 148.

79. Gl. I. Cankar, Nenavaden pojav, v: Zbrano delo 6, Ljubljana: DZS, 1967, 273.

80. Prim. http://www.mk.gov.si/si/cankarjevo_leto/ (28. 5. 2018).

81. Prim.

http://www.visitvrhnika.si/si/kaj-poceti/vrhnika-cankarjevo-mesto/cankarjevo-leto-2018

(28. 5. 2018) 82. http://www.up-rs.si/up-rs/uprs.nsf/objave/79C6969A091FB6F6C125822100474DEC?OpenDoc ument (28. 5. 2018) 83. Avtorica prispevka prof. ddr. Irena Avsenik Nabergoj kombinira svojo zaposlitev na treh ustanovah: na Univerzi v Novi Gorici, Fakulteta za humanistiko (redna profesorica za književnost), na ZRC SAZU (znanstvena svetnica) in na Univerzi v Ljubljani, Teološka fakulteta (izredna profesorica za področje religiologije in religijske antropologije). Je sekretarka častnega odbora in vodja delovne skupine v počastitev Cankarjevega leta 2018.

42

Viri in literatura

Viri in literatura Časopisi in revije: Delo (1998) Demokracija (1918) Studia mythologica Slavica (1999)

Monografije: Avsenik Nabergoj, I. (2005). Ljubezen in krivda Ivana Cankarja. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Cankar, I. (1969–1976). Zbrano delo, zv. 1–30. Ljubljana: DZS. Bohanec, F., Zupan G. (1977). Cankarjeva Vrhnika. Ljubljana: Ministrstvo za kulturo, Uprava RS za kulturno dediščino; Vrhnika: Občina: Zveza kulturnih organizacij.

Dobrovoljc, F. (1972). Cankarjev album. Maribor: Založba Obzorja.

Dolgan, M., Fridl, J., Volk, M. (2014). Literarni atlas Ljubljane. Ljubljana: Založba ZRC SAZU. Frazer, Georg (2001). Zlata veja: Raziskave magije in religije 1, Ljubljana: Nova revija. 410–411.

Gostiša, L. (1999). France Mihelič v svetu demonov: 1907–1998. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti.

Kocijan, G. (2001). Razgledi po slovenski književnosti. Ljubljana: Debora.

Komelj, M. (2002). Miheličev Kurent: Zgodba o živem mitu. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Marčič, P. (2010). Kurent danes – v šegah, slovstveni folklori in umetnosti. Diplomsko delo. Maribor: Filozofska fakulteta.

Članki: Ciglenečki, Slavko (1998). Nekoč so bili spremljevalci boginje Kibele, danes preganjajo zimo kot pustne maske. Po sledi izvoru kurentov in borovega gostüvanja. V: Delo, leto 46, št. 46, 25. 2. 1998, str. 10.

Ciglenečki, Slavko (1999). Late traces of the cults of Cybele and Attis: the origins of the Kurenti and of the pinewood marriage (borovo gostüvanje). V: Studia mythologica Slavica, let. 2, 1999. str. 21–31. Štebi, A(lojzija) (1918). Glasnik socijalne pravičnosti. V: Demokracija 1, 23/24, str. 303–304.

Spletni viri: https://sl.wikipedia.org/wiki/Po_poteh_Cankarjeve_matere ; prim. tudi http://www.visitvrhnika.si/si/koledar-prireditev/2016/12/23/375-Pohod-po-poti-Cankarjeve-matere-od-Vrzdenca-do-Vrhnike (28. 5. 2018). https://sl.wikipedia.org/wiki/Cankarjeva_literarna_pot (28. 5. 2018). http://www.visitvrhnika.si/si/kaj-poceti/vrhnika-cankarjevo-mesto/po-poti-cankarjeve-mladosti (28. 5. 2018). http://www.geopedia.si/#T105_F16042:5_x445586.875_y90224.625_s19_b2 (28. 5. 2018). http://www.mk.gov.si/si/cankarjevo_leto/ (28. 5. 2018). http://www.visitvrhnika.si/si/kaj-poceti/vrhnika-cankarjevo-mesto/cankarjevo-leto-2018 (28. 5. 2018)

43

»Vse blagoslove tebi, Ljubljana!

Večja in lepša mesta so na svetu - ali vendar ni ti ga enakega pod nebom!« Ljubljana v Cankarjevih delih Besedilo in izbor gradiva: Tomaž Miško

»Vse blagoslove tebi, Ljubljana!« – Ljubljana v Cankarjevih delih

Uvod V sodobni Ljubljani kar štiri mestne točke nosijo ime slovitega prozaista, dramatika in pesnika Ivana Cankarja, ki je v mestu preživel nekaj več kot sedemnajst let svojega kratkega, a ustvarjalno izredno plodnega življenja.1 Nekdanje stolno mesto dežele Kranjske je po njem poimenovalo nabrežje Ljubljanice od Tromostovja do Šuštarskega mostu, nekdanjo Aleksandrovo oz. Franca Jožefa cesto, ki povezuje Slovensko cesto s parkom Tivoli, in vrh na Rožniku, kjer stojita cerkev Marijnega obiskanja in znamenita gostilna, v kateri je Cankar preživel zadnja leta svojega življenja. Glede na pomembno vlogo, ki jo je pisatelj in dramatik odigral v kulturnem življenju mesta, in pomen, ki ga ima za slovenski narod v obče, je bil po njem imenovan tudi osrednji hram kulture v Ljubljani, Cankarjev dom, ki je pričel s svojim delovanjem v začetku osemdesetih let preteklega stoletja.

V pričujočem prispevku se v obrnjeni perspektivi sprašujem, kakšno podobo je zapustila Ljubljana v pisateljevem impozantnem opusu, ki s korespondenco vred obsega kar trideset zvezkov Zbranih del. Literarni zgodovinar France Dobrovoljc, dolgoletni direktor Slovanske knjižnice in preučevalec življenja in dela Ivana Cankarja, je v pisateljevih delih naštel kar sto petdeset omemb imena Ljubljane.2 Za njim se je prisotnosti našega mesta v Cankarjevi kratki prozi lotil dr. Gregor Kocjan, ki je poleg Ljubljane vzel v literarni precep še Vrhniko in Dunaj.3 Tej temi se je v zadnjem času posvetil tudi dr. Marjan Dolgan. V Literarnem atlasu Ljubljane je nanizal oseminsedemdeset naslovov pesmi, dram, različnih proznih besedil in publicističnih prispevkov, v katerih je Ljubljana omenjena ali obsežneje zastopana kot kraj dogajanja.4 Med številnimi avtorji, ki so obravnavani v Dolganovi monografiji, je po številu tovrstnih motivov Cankar daleč na prvem mestu. Če tej številki dodamo še sedeminštirideset dodatnih naslovov, ki jih združene z Dolganovim seznamom objavljam v priloženi tematski bibliografiji, naraste številka na visokih sto petindvajset del. Ljubljanski motiv se ne pojavlja v vseh enako izrazito in intenzivno, pač pa v širokem razponu med nedvoumno, izrecno umestitvijo dogajanja pripovedi (Kurent, Na klancu, Novo življenje idr.) in kratko posredno omembo Ljubljane5 ter njenih značilnih stavb.6 Najbolj skopo orisane in razmeroma »nevidne« prostore dogajanja lahko identificiramo šele na podlagi posrednih indicev, kot so značilni opis mesta (razmerje med Dunajem in Ljubljano ter ruralnim okoljem), dogajanje v, za pisatelja tipični, mestni lokaciji (drevored, park, cesarska cesta kot dostop do mesta ipd.) in avtobiografski elementi vsebine – tudi v povezavi s časom nastanka besedila.

Cankar je kot simbolist v literarno ustvarjanje vpletal avtobiografske elemente, zato lahko določena dogajanja dovolj zanesljivo umestimo na tej podlagi (Grešnik Lenart, Smrt in pogreb Jakoba Nesreče idr.).

47

»Vse blagoslove tebi, Ljubljana!« – Ljubljana v Cankarjevih delih

Kljub morebitni problematičnosti nekaterih identifikacij krajev pripovedi se podrobnejšega dokazovanja in iskanja globljih pomenov in kontekstov v tem prispevku ne lotevam. Bralcu želim predstaviti podobo našega mesta, kakršno je bilo pred stotimi leti, s pomočjo besedil enega vidnejših slovenskih prozaistov preteklega stoletja.

Ivan Cankar je bil strasten opazovalec, ki je znal v podobe mestnih ulic, parkov in trgov vdihniti svojevrstno življenje. Kraj dogajanja je spretno vpletal v pripoved, ga glede na potrebo tudi spreminjal ali izpuščal pomembne detajle, zato se pričujoče besedilo ne ozira na topografsko natančnost opisov. Ustreznih tekstov je veliko, zato sem v ta prispevek vključil le manjši del upodobitev. Odlomki so večinoma navedeni v celoti in so umeščeni v okvir pisateljevega življenja oziroma širšega kulturnozgodovinskega dogajanja v Ljubljani. Povzemanja vsebine se izogibam; kjer je le mogoče, omejujem vezni tekst na najosnovnejše podatke in tako puščam Cankarju glavno besedo. Odlomki so iztrgani iz prvotnega besedila, da bi tako lažje posredovali informacijo, ki nas zanima. S tem so do neke mere postavljeni v drugačen kontekst, zato bralce vabim, da si citirana besedila preberejo v celoti, kar je tudi namen tega prispevka.

V devetih poglavjih sem predstavil nekaj značilnih motivov in mestnih točk, ki se v pisateljevih proznih delih, publicistiki in tudi korespondenci najpogosteje pojavljajo.

Prva tri poglavja prikazujejo Cankarjevo otroško oz. mladostniško izkušnjo Ljubljane, kakor se je je spominjal v svoji zrelih letih. Odlomki so vzeti iz avtobiografskih besedil, ki jih je Cankar napisal po dokončnem povratku z Dunaja. V njih je poustvaril do dvajset let stare spomine, zato so do neke mere reinterpretacija dejanskih dogodkov. Četrto poglavje je posvečeno Cukrarni, zatočišču slovenske moderne, naslednja tri pa motivom potovanja z vlakom, ljubljanskim parkom in ljubljanskemu polju ter mestnemu utripu. Prikazani odlomki najbolj neposredno prikazujejo zunanjo podobo ljubljanskega mesta pred stotimi leti.

V zadnjih dveh poglavjih sem želel opozoriti na nekatere dogodke iz naše pretekle zgodovine, ki so že nekoliko poniknili v pozabo, menim pa, da je prav, da se jih spominjamo. Na izbiro in postavitev Prešernovega spomenika ter septembrske dogodke iz leta 1908 se je Cankar odzval v publicistiki, deloma v prozi in korespondenci, zato lahko njegovo stališče dovolj jasno prikažem.

Kjer je le mogoče, dodajam besedilu času ustrezno slikovno gradivo, v večjem delu so to razglednice iz zbirke zbirateljice Milene Žnidaršič.

48

»Vse blagoslove tebi, Ljubljana!« – Ljubljana v Cankarjevih delih

»Najlepša podoba mojih mladih sanj je bila Ljubljana.« Najlepša podoba mojih mladih sanj je bila Ljubljana. Vse se je razmahnilo, vse naširoko razmeknilo v prsih, kadar sem pomislil nanjo. Niso mi veliko pripovedovali o nji; sam sem si bil ustanovil podobo, ki je bila sijajna brez primere. [...] Kolikor je bilo lepote v meni, kolikor svetlobe, z vso sem bil ovenčal in obžaril Ljubljano.

In Ljubljana je v resnici bila, je živela, še prav blizu. Ob jasnih dneh sem videl njen mili, topli odsvit že z vrha Svete Trojice. Mesto samo je zakrival očem temni hrib nad logom, občutilo pa ga je srce v ljubezni in koprnenju.7 Na sv. Alojzija dan je Cankar na šolski slovesnosti pri Sveti Trojici na Vrhniki deklamiral pesem, ki jo je na čast Mariji Tereziji napisal učitelj. Postavili so ga na visok zidec, od koder je zaznal »eno samo silno, vesoljno svetlobo, ki je lila v mogočnih valovih od ljubljanske strani.«8 Besed pesmi, ki se je je naučil na pamet, je izgovarjal ne da bi jih slišal, vsaj tako piše. »Edina moja misel je bila Ljubljana. Iz svetlobe se je vzdignila v vsem svojem čeznaturnem blesku. In sebe samega sem videl tam, v življenju polnem čiste lepote, same dobrote, ljubezni in sreče; ne več, nikoli več v tem hudem življenju, ki se v samoti preliva iz bridkosti v bridkost.«9 Cankar je končal z deklamacijo in se predramil iz sanj. Občinstvo je navdušeno ploskalo, »neka gospa, ki je bila napol skrita pod širokim rdečim slamnikom, dežniku podobnim, [pa] je rekla na glas: »Tega pa dajmo v Ljubljano!«10 Jeseni istega leta je z drugimi trškimi otroki nabiral koruzne hlebčke, »prešce«, ki so jih pekli kmetje otrokom, da bi tako olajšali trpljenje dušam v vicah. Prešce so sprva nabirali po hišah v domačem kraju, prizadevnost pa jih je zanesla dlje, dokler niso ugledali čudovitega prizora:

Veduta Ljubljane.

Vir: Digitalna zbirka MKL Slovanske knjižnice, original hrani Milena Žnideršič.

49

»Vse blagoslove tebi, Ljubljana!« – Ljubljana v Cankarjevih delih

Tedaj pa se je zgodilo kakor čudež. Prikazala se nam je široka bela cesta in v tistem trenotku se je zasvetilo na vzhodu, kakor slavolok se je bila vzdignila mavrica od zemlje do neba. In tam v daljavi se je bleščalo kakor veliko belo mesto, vso svojo jasno luč je razlivala mavrica nanj.11 Otrokom so se ob pogledu na Ljubljano »razširila srca od silnega koprnenja«12 po novem življenju, boljši prihodnosti. Kmalu pa je mavrica izginila in z njo je izginilo tudi mesto, utrujeni otroci pa so se žalostni vrnili domov. O istem dogodku je Cankar pisal tudi v Mojem življenju: Še smo šli dalje, šli, dokler nismo omahnili od čuda, od veselja in groze. Pred nami na obzorju se je belila Ljubljana in nad Ljubljano je sijalo sonce. Kakor visoko vzpet iznad močvirja, povišan v sam nebeški sijaj, je bil tam svet. Strmeli smo zamaknjeni v luč, ki ni bila zemeljska, ni bila naša.13 Zamaknjenost je zamenjala grenka zavest, da jim oddaljeno mesto ni usojeno: »Kako bi v to lepoto, mi iz močvirja! Kam bi, zasopli in blatni, popotni berači!«14 15 Pot v Ljubljano Cankar poroča, da se mu je selitev v Ljubljano zdela kakor pravljica, dokler »ni stala v vsi svoji strahoti tik pred menoj presenečenim. Ljubljanska bajka je bila nenadoma resnica, daljna misel je bila utelešena in ni bila več lepa.«16 Spomin na prvi prihod v mesto je preprežen s tesnobo: Že se mi je zdelo, da slišim zamolklo bučanje, ki se bliža in je zmerom silneje.

Kamen, ki je bil v mojem srcu, se je zganil, da me je zabolelo. Kar nenadoma so se vzdignile tik pred nami ogromne hiše, begali so ljudje vsekrižem, zasopli in brezumni, jadrno so drčali vozovi na vse strani, široko zevajoč, nagnusno hropeč nas je pogoltnilo mesto, meni prestrašenemu neusmiljeno in grozno v svoji črni brezmejnosti.17 V noveli Grešnik Lenart je isti prizor, povzet po avtorjevi osebni izkušnji, naslikan v podobnih, zamolklih barvah: Po dolgi vožnji in mnogih postajah se je voz približal mestu. Bilo je pač še dobre pol ure do prvih hiš, ali po mestu je zadišalo. Cesta je bila razvožena in obljudena, krčma se je vrstila za krčmo, že se je zasvetil ženski klobuk, prikazala se je gosposka črna suknja. In vse je bilo neprijazno, glasno in tuje. Še 50

»Vse blagoslove tebi, Ljubljana!« – Ljubljana v Cankarjevih delih

hiše so bile take, da bi človek le strahoma stopil v vežo. Lenartu je bilo tako pri srcu, da bi skočil z voza ter pobegnil v gozd.18 Precej drugače pa se je svojega prvega prihoda v mesto spominjal v avtobiografski črtici Hoja v šolo (1910), kjer je postavil v ospredje veselo pričakovanje: Pot v Ljubljano mi je bila kakor potovanje v obljubljeno deželo - iz bridkosti v veselje, iz teme v luč. Zdelo se mi je, da bo kar mahoma konec vseh skrbi, da se bo to oblačno nebo zjasnilo ne samo nad menoj, temveč nad nami vsemi in nad vsemi blagimi ljudmi.19 [...] Še lepše in svetlejše nego od daleč se mi je zdelo mesto, ko sva hodila z materjo križem po ulicah. Prelepo so se svetile hiše, vse tako visoke in gosposke, kakor jih nikoli nisem videl. Tisti dan, ves dan do mraka, se mi je zdelo, da živim na čisto drugem svetu, vse lepšem, srečnejšem in veselejšem, nego sem ga prej poznal.20 V vedrem razpoloženju in veselem pričakovanju se odvije prizor tudi v romanu Na klancu.21 V obeh primerih se tesnoba v mladega dijaka prikrade šele kasneje, proti večeru, ko se mati odpravi domov in ostane sam v tujem mestu: Minevalo je tisto sladko veselje, ki ga je bilo srce polno, ko se je napravljal od doma in ko se je vozil proti Ljubljani. Sam je bil in bal se je; tuji ljudje povsod, ulice vsekrižem, brez konca, velike hiše, ki so gledale neprijazno, kakor da bi se hotele zgruditi nanj.22 Med naštetimi odstavki je še posebej zanimiva interpretacija Ljubljane v Mojem življenju. Cankar omenja ogromne hiše, sem in tja begajoče ljudi in prometni kaos.

Ljubljana je biblična pošast, ki široko zevajoč in nagnusno hropeč v svojo črno brezmejnost pogoltne mladega dijaka. Zdi se, da s takim imaginarijem Ljubljane ni opisal ne prej, ne kasneje. Podobno besedišče je Cankar uporabil le ob omembah velemesta Dunaja: »Že je bučalo mesto do daleč…«23, »Poslopja so stala naokoli kakor nerazločni sivi kolosi...«24, »Spala je velika žival; ali že je pričela odpirati motne oči, kriviti hrbet ter vstajati (o prebujajočem se mestu).«25, »Jernej je taval po široki cesti: gradovi na obeh straneh, vozovi vsenavzkriž, gneča tujih, mrkogledih ljudi je hitela ter se prerivala kraj ceste...«26 Mestece s komaj 30.000 prebivalci je naredilo podoben vtis na dvanajstletnega fantiča, kakor ga je kasneje skoraj dvomilijonsko velemesto na odraslega pisatelja.

51

»Vse blagoslove tebi, Ljubljana!« – Ljubljana v Cankarjevih delih

Realka L. 1888 so me poslali študirat v ljubljansko realko. Godilo se mi je tako, kakor se pač godi siromašnim dijakom z dežele.27 Šolsko poslopje je bilo zelo visoko in zelo gosposko; bil sem pred njim kakor berač pred gradom. Okna so gledala mrko in strogo, kakor učitelji. Ko sem stopil v vežo, sem povesil glavo in hudo mi je bilo. Tako bi človek stopil v sovražnikov hram, roke zvezane na hrbtu, ves ubog in ponižan. Noge so mi bile težke, šel sem počasi po stopnicah, upognjen, kakor hodijo starci.28

Ljubljanska realka.

Vir: Digitalna zbirka MKL Slovanske knjižnice, original hrani Milena Žnideršič.

S poukom smo začeli v prostrani dvorani za telovadbo, začeli na ta način, da so nam razložili šolski red. V nemškem jeziku. Stali smo tam v dolgi vrsti, nebogljenci iz vseh krajev lepe kranjske dežele, stali smo tam, gledali resnobni obraz ravnatelja ter nismo razumeli ničesar. Dušila me je dvorana, kolikor je bila prostrana in visoka, begali so me svečanostni obrazi, ki so se mi zdeli sovražni, na prsa me je tiščal vzduh, težak in tuj. Le toliko sem slišal in bral iz besed, z obrazov, iz samega vzduha, da je na svetu veliko stvari zabranjenih ter da so kazni mnogoštevilne in hude.

52

»Vse blagoslove tebi, Ljubljana!« – Ljubljana v Cankarjevih delih

Tako mi je bila šola odtujena, bila mi je daljna in neprijazna že prvi dan. In ostala mi je tuja vse do konca.(…) Takrat sem občutil naravnost in globoko, da veže govorica človeka s človekom trdnejše in zvestejše od vseh drugih vezi na svetu.29 V šolski sobi je bilo zelo toplo; ali dišalo je tuje, neprijetno, Bog sam vedi kakor po besedi: »Ruhe!« Ko je človek ugledal te redno in skrbno razvrščene klopi, naenkrat ni bil več človek, temveč učenec in številka v razredni knjigi. Bolest ti kljuje v srcu, ti bije na tilnik, ti pa premišljuj, kedaj da je bil rojen Klopstock.30 Tujec mi je pripovedoval o ljubih stvareh, pripovedoval mi v napolznanem, mračnem jeziku, postavil je visok plot médse in mene. Priroda je govorila z menoj samo še po nemško, je umrla; zgodovina se je izlila nekam v meglo ter se razblinila, v daljni daljavi so stali edini in sami cesarji ter so grdo gledali; zemlja je bila samo še prostrana karta, rdeče in rumeno popleskana, Ljubljana je bila Laibach in treba je bilo vedeti, da ima ta Laibach toliko in toliko prebivalcev. Učil sem se na izust stran za stranjo, brez ljubezni in brez zanimanja, časih celo s studom.31 Hodili smo nekako po visokih berglah, vsi, učitelji, učenci, služabniki, knjige, zemljepisne karte, besede in celo tisti topi modeli od mavca. Hodili smo po visokih berglah, držali smo se resno, pa smo vedeli natanko, da je vse skupaj komedija.32 Z veseljem se spominjam iz tistih časov edinole na svoje profesorje, posebno pa na učitelja slovenščine, Frana Levca, ki svojih učencev ní pestil s slovnico, temveč jih je učil ljubezni in spoštovanja do jezika.33 Z grozo pomislim, kako da bi šele bilo, če bi bil imel zares slabe učitelje. Kajti če se ozrem nazaj z zrelejšimi očmi, vidim resnico, da so bili učitelji izvrstni vsi do zadnjega. Niti enega ni bilo med njimi, da bi se nanj, na človeka, ne spominjal z veseljem in hvaležnostjo.34 Kritiko cesarsko-kraljevega šolskega sistema je Cankar izrazil tudi v spisu Kako sem postal socialist, ki je bil namenjen Družinskemu koledarju za leto 1914, a je bil objavljen šele posthumno v časopisu Demokracija konec leta 1918: C. kr šole so bile že prvotno ustanovljene za posel, da vzgajajo c. kr. uradnike; ne vzgojé pa niti takih ne, temveč le C. kr. pisalne stroje. Mladenič napravi maturo, je do vrha nabasan z različnim »znanjem«, a bolj od lune in 53

»Vse blagoslove tebi, Ljubljana!« – Ljubljana v Cankarjevih delih

zvezd mu je tuj tisti svet, v katerem živi in na katerega je navezan z vsemi nitmi svojega bitja in nehanja. Med nami živé ljudjé, ki so bili izvrstno opravili svoje takoimenovane »študije« in ki jih spoštljivo prištevamo cvetu izobraženstva; ali vprašaj jih o stvareh, katerih se niso bili »iz glave« naučili, pa se boš razjokal od smeha in bridkosti.

Ko sem bil dovršil realko, so mi bile pač znane rodbinske razmere cesarja Nerona, poznal pa nisem politične zgodovine slovenskega naroda; vedel sem, kakšen da je bil razvoj agrarne zakonodaje v rimljanski republiki, nisem pa vedel, kakšen da je volilni red za kranjske občine.35 Hiša je stala ob vodi …

Pogled na nekdanje poljansko predmestje Ljubljane je dolga leta zaznamovalo predvsem mogočno poslopje tovarne sladkorja, ki je v slovenskem kolektivnem spominu tesno povezano s slovensko moderno. V t. i. Cukrarni so nekaj časa stanovali trije ključni akterji te literarne struje, Ivan Cankar, Josip Murn Aleksandrov in Dragotin Kette. Usoda je hotela, da sta Cankarjeva prijatelja in umetnostna sopotnika umrla za jetiko prav v tej stavbi, v stanovanju Polone Kalan. Kette leta 1899, Murn pa dve leti kasneje. Cankarja je zlasti močno prizadela izguba Ketteja, s katerim sta si bila še posebej blizu in o katerem je imel v umetnostnih ozirih zelo visoko mnenje. Usodo obeh prijateljev je Cankar tesno povezal s podobo Cukrarne, zato jo je pogosto upodabljal v tem kontekstu in jo na več mestih poimenoval »mrtvašnica«. Kot kraj smrti je Cukrarno opisal že v Popotovanju Nikolaja Nikiča (1900) in nekoliko obširneje v Življenju in smrti Petra Novljana (1904). Tukaj sreča naslovni junak jetičnega starca, ki v enem od stanovanj čaka na smrt. Ta mu pove: […]Ta hiša je mrtvašnica - ljudje umirajo tukaj ali na telesu, ali pa na duši. Navadno oboje hkrati. Kdor pride, je izgubljen.

In drugi tako ne pride, kakor tisti, ki je bil izgubljen že ob rojstvu[…]36

Cukrarna z dvoriščne strani. Blizu okna, označenega z 'x', je stala Kettejeva postelja, v sosednji sobi z oknom, označenim s '+', pa je umrl pesnik Murn.

Vir: Tovariš: ilustrirana revija, 12. 6. 1955.

54

»Vse blagoslove tebi, Ljubljana!« – Ljubljana v Cankarjevih delih

Ljubljanska Cukrarna.

Vir: Digitalna zbirka MKL Slovanske knjižnice, original hrani Milena Žnideršič.

Tam, kjer sem doma, se razprostira ob leni vodi, molčeči v globoki strugi, veliko poslopje, črno in tiho, kakor ogromna mrtvašnica. Zapisano je na mokrem zidu, na omreženih, mrkih oknih, da je bilo sezidano poslopje trpljenju za dom in posteljo. […]Dišalo je po smrti in trohnobi in do srca je segal mraz.37 V romanu Nina (1906) je Cankar Cukrarni namenil četrto poglavje. V njem je simbol Cukrarne kot mrtvašnice umestil v širši kontekst: »pol tovarniški pol kasarnski kolos na nizkih, polkmetiških Poljanah«,38 kakor je Ivan Prijatelj poimenoval stavbo, je nadgradil v univerzalen simbol človekovega trpljenja in hrepenenja, ki ga ta poraja: Zakaj velika je in prostorna, cel narod lahko stanuje v nji. In kakor so ji zvesti stanovalci, tako je zvesta njim. Nameri korak, kamor hočeš, mrtvašnica te spremlja; vsa hodi s tabo, s svojimi temnimi, vlažnimi koridorji, z mirom trohnobe in s svojim edinim, strašnim blagoslovom hrepenenja.39 Čeprav življenje v njenih mračnih, vlažnih prostorih ni bilo prijetno, je bila Cukrarna vendarle dostojno zatočišče ljudem, ki so ostali brez strehe nad glavo. Tukaj so poleg žrtev velikonočnega potresa stanovali tudi bolniki, nekdanji zaporniki in tujci, ki so v mestu iskali zaposlitev. Pesnik R. Peterlin, ki je z Golarjem in Murnom nekaj časa 55

»Vse blagoslove tebi, Ljubljana!« – Ljubljana v Cankarjevih delih

stanoval pri študentovski gospodinji Poloni Kalanovi, je v svojih spominih na staro Cukrarno opozoril na vedro plat cukrarniške zgodbe naše Moderne. Omenja, da so v majhni sobici poleg literarnih pomenkov prirejali tudi bolj vesela druženja. Spominja se, da so nekoč v enem večeru pognali po grlu ves honorar, ki ga je Josip Regali dobil za povest Vzgoja,40 svoje spomine pa sklene z optimističnimi besedami: V teh mračnih prostorih stare cukrarne so se pele najlepše pesmi, so se rodile najčudovitejše povesti, napisane in nenapisane. V njih bo stara cukrarna živela še tedaj, ko ne bo od njenih temeljev več niti kamna na kamnu.41 Podobno misel je v povezavi z gostoljubno študentsko sobico zapisal tudi Cankar sam: Eno samo okno, majhno in omreženo, je bilo tako visoko v zidu, da je moral stopiti na mizo, kdor je hotel pogledati skozenj. Jaz se ne spominjam, da bi bil kdaj kdo stopil na mizo; morda prvi dan, prvi večer; nato pa je bilo toliko luči v srcu, da je bila svetloba dneva bolj temna nego noč mrtvašnice. [...] Nobeno oko ne more več razločiti, da je bilo nekoč v tisti izbi toliko življenja in luči, kakor je sonce samo ne more dati.42 V nadaljevanju navajam še tri odlomke o Cukrarni. Gotovo ne gre za realistično naslikane podobe, saj jih je Cankar vendarle zapisal po spominu in jih je literarno preoblikoval.

Domnevam pa, da bralcu vendarle posredujejo delček izvirne podobe starega poslopja.

Ljubljanska Cukrarna, detajl stopnišča.

Vir: ZVKDS OE Ljubljana, iz elaborata Ljubljana; Arhivski načrti in fotografije Poljanskega predmestja; Gradivo ob izdelavi predloga za razglasitev, leto 1986.

56

»Vse blagoslove tebi, Ljubljana!« – Ljubljana v Cankarjevih delih

Široke kamenite stopnice so se vzdigale iz veže na vse straní; široki, vlažni, večnotemni koridorji so se križali brez konca. Oglasil se je časih korak, kakor v bližini, toda človeka ni bilo; hušknila je senca mimo, senca brez telesa; blisnil je žarek čez mokri zid ter ugasnil.45 Koraki so se oglasili od nekod, ali odzgoraj ali odzdolaj, nekdo je govoril zelo naglas in se je smejal, bližalo se je, prišumelo je mimo, najprej ženska, potem moški; ženska je tekla in se je smejala z zasoplim glasom, moški se je opotekal in je klel; hrumeč sta prišla mimo, odmevalo je še dolgo po mostovžih, nato je utihnilo.44 Iz veže je vodilo veliko število stopnic na obeh straneh. In po najširših stopnicah se je napotil Peter navzgor. Prišel je v prvo nadstropje in tam so se križale ozke veže na desno in na levo; temne so bile vse in vlažne, tupatam je viselo perilo na vrvi; časih je srečal slabo oblečeno, grdo žensko, ali srečal je tudi mlado dekle, oblečeno v umazane in posvaljkane gosposke cunje; žvižgala je, ko je prišla po stopnicah dol in mimogrede ga je prijela za uho. Peter se je stresel, ozrl se je za njo in je hitel dalje, zmerom po stopnicah, po vežah in mostovžih.43 V Ljubljano z vozom – iz Ljubljane z vlakom Ljubljana je v prvih desetletjih dvajsetega stoletja s širjenjem obstoječih mestnih predelov in pripojitvijo bližnjih občin znatno povečala mestni pomerij. Potreba po učinkovitem in hitrem prevozu je spodbudila uvedbo tramvaja (1901), ki je na ljubljanskih cestah kraljeval več kot petdeset let. Poleg tramvaja so Ljubljančane po opravkih vozili tudi izvoščki in kasneje avtotaksiji. K temu dodajmo še zasebne kočije, vozove, jezdece, kolesarje in prve osebne avtomobile ter dobimo podobo običajnega mestnega prometa na ljubljanskih ulicah.

Dunajska cesta v Ljubljani.

Fotografija prikazuje značilno sestavo prometa na ljubljanskih ulicah v času pred prvo svetovno vojno.

Vir: Digitalna zbirka MKL Slovanske knjižnice, original hrani Milena Žnideršič.

57

»Vse blagoslove tebi, Ljubljana!« – Ljubljana v Cankarjevih delih

Ko piše o Ljubljani, Cankar omenja predvsem vprežna vozila. Ljubljanski omnibus, veliko kočijo za prevoz večjega števila potnikov, je bežno omenil v črtici Klara se je izgubila, kjer je pripoved umeščena v Pulj: […] saj veste, kaj je »omnibus«? Kdor je bil v Ljubljani, je videl gotovo tiste velike vozove, skoro podobne majhnim sobam z ravno streho in klopmí; na teh klopeh imá prostora kakih dvajset ljudij, - morda tudi več; štel jih nisem nikoli…46 Tramvaj se v njegovih besedilih pojavi vsaj enkrat, vendar v povezavi z Dunajem.47 Avtomobilov pa Cankar bodisi ne omenja, bodisi jih imenuje z besedo »voz«, ki je bila skupni pojem za vprege, avtomobile in železniški vagon oz. vlak.

Glej, kako čudna pokrajina je to! Hiša ob hiši, vse visoke, okna so velika in svetla.

In vozovi, vozovi drdrajo drug za drugim, neprestano, kakor gosposka poroka.48 Vlak je bil za daljša potovanja najpripravnejše prevozno sredstvo tistega časa. Od leta 1849, ko je Ljubljano dosegla Južna državna železnica, so nove proge do konca stoletja povezale Ljubljano s Trstom, Jesenicami, Novim mestom, Celovcem, Zagrebom, Reko, Puljem in Dunajem.49 Utrujajočo vožnjo v poštnih kočijah je zamenjalo udobno potovanje v ogrevanem kupeju. Vstopna postaja za dolgo pot na Dunaj je bil Južni kolodvor, od koder so vlaki v nasprotni smeri brzeli do Trsta. Cankar je z Južnega kolodvora velikokrat zapuščal Ljubljano in se vanjo tudi vračal, zato ni nenavadno, da je ta prizor opisal večkrat.

Vlak je časih malo postal, izprevodniki so vzklikali z visokim glasom, zaropotalo je, streslo se in spet je šlo dalje, zdaj že po lepi ravnini, že naravnost proti Ljubljani. Lojzetu je utripalo srce, da ga je slišal; - gledal je s pozornim očesom in zdelo se mu je, da že vidi, kako se tam od daleč sveti nekaj bisernega, čudovitega - pač zlati stolp ljubljanske cerkve. Gledal je in bleščalo se je venomer, migljalo je iz megle, razločevalo se je zmerom bolj, ali potem je nenadoma spet izginilo, prav pred očmi se je dvignil črn holm, kakor da bi bil šele v tem hipu zrastel iz zemlje... Toda glej, visoko poslopje, in že spet drugo, in že drugo ob drugem; tam vitek stolp tvornice, tam prostran vrt s pisanimi steklenimi kroglami, ki so se lesketale v soncu... Visoko poslopje je ostalo zadaj, odprl se je malo svet, odprla se je nenadoma dolga in široka cesta s hišami na obeh straneh in v ozadju se je vzdignilo dvoje visokih rdečih stolpov z nečim zlatim, bleščečim na vrhu... Zažvižgalo je, zaropotal je vlak in se ustavil. Lojze in mati sta stopila z voza na prostrani peron ljubljanskega kolodvora. Ljudi je bilo tam vse polno, večidel so bili gosposko oblečeni in nekateri so govorili po nemško. Dolga cesta je držala s kolodvora v mesto in krenila sta naravnost po njej.50 58

»Vse blagoslove tebi, Ljubljana!« – Ljubljana v Cankarjevih delih

Drobitev urbanega sveta na robu mesta z nizkimi, redko posejanimi hišami in visokimi dimniki tovarn, ki so potnike na vlaku pozdravljali v predmestjih Ljubljane, srečamo tudi v Novem življenju, Zgodbi o dveh mladih ljudeh, Tujcih, Sestanku na Rušah in Gospe Judit.

Peron se je počasi pomikal v daljavo, izginil je. Nizko drevje je hitelo mimo, visoka ograja od očrnelega lesa, prostrana fabrika z visokimi dimniki kup ubožnih hiš: zadnji izrastek mesta, ali že morda okoliška vas, - in vlak je zažvižgal, kakor bi pozdravil ravnino, ki se je razprostirala do daljnih, meglenih hribov.

Bilo je poldne in polje je gorelo v soncu.51 Ponekod Cankar razširja pripoved na širšo okolico ljubljanskega kolodvora, zlasti na Kolodvorsko ulico, vsaj enkrat pa omeni tudi kolodvorsko restavracijo: Dolga, temna kolodvorska ulica se je vlekla navzdol brez konca in kraja; par nizkih gostilnic se je svetilo iz teme in iz neke kavarne so se čuli pijani glasovi.52 Stopila sta iz voza, prijela sta se za roko in sta šla, kamor so šli drugi. Skoraj vsi so se napotili od postaje po ozki, zelo blatni in obljudeni ulici; na obeh straneh so bile trgovine in krčme druga tik druge.53 Kolodvorska restavracija je zeló potreben in koristen kraj.

Tja zahajajo ljudjé, ki se še niso preoblekli, ne umili. Tudi kretnje so tam bolj hlastne in brezskrbne, tako da se časih suknja nekoliko odgrne. In ljudjé, ki nimajo tam ničesar opraviti, se navzamejo kolodvorskih šeg; to je najbolj kratkočasno.54

V Kolodvorski ulici, ki je povezovala južni kolodvor z mestom, so bile na voljo popotnikom številne gostilne, izseljenske pisarne, trgovine in hoteli.

Vir: Marjan Drnovšek. Ljubljana: križišče na poti v svet. Ljubljana, 2006.

Kolodvorska restavracija.

Vir: Barbara Pečnik. Samo zaradi lakote in žeje gre Slovenec malokedaj v krčmo. Ljubljana: ZAL, 2017.

59

»Vse blagoslove tebi, Ljubljana!« – Ljubljana v Cankarjevih delih

Bilo je v nedeljo; zelo pusto, deževno in zaspano jesensko jutro. Gazil sem blato po dolgočasni dolenjski cesti, srečaval sem kmete, ki so prihajali v Ljubljano k maši, stare ženske, pisano oblečena dekleta; drugače pa je bila cesta tiha, izumrla, tako žalostna, kakor da bi se bila razlila moja duša po vsej pokrajini.

Tam doli je dremal dolenjski kolodvor, osamljen in čemeren kakor samotna vaška štacija Bog vedi kje tam v istrski pustinji. Ob drugi strani ceste je bila gostilnica; šel sem po kamenitih stopnicah ter sem stopil v prazno izbo.

Sedel sem k oknu, da se mi je odpiral razgled doli na blato in luže, na vegaste kmečke vozove, na oškropljena, nerodno privzdignjena ženska krila in na železniški vlak, ki je prisopihal časih, zaspano stokajoč, in je bežal dalje pred tem zoprnim, tihim jesenskim dežjem in iz te pokrajine, neizmerno obupne, kakor večnost sama. […] ob oknu je škropilo in potrkavalo enakomerno, priškripal je časih mimo kmečki voz in ob okno je udarilo par debelih blatnih kapelj. Pokrajina je bila zmerom bolj pusta, nebo se je nižalo, vse je bilo sivo, brezbarvno; jutro samomorilcev in slovenskih umetnikov…55

Dolenjski kolodvor in gostilna Zeleni hrib, verjetno prizorišče Cankarjeve Povesti o dolgem nosu (v bližini kolodvora, ki je bil z mestom povezan s tramvajsko progo, je delovalo kar šest gostiln).

Vir: Barbara Pečnik. Samo zaradi lakote in žeje gre Slovenec malokedaj v krčmo.

Ljubljana: ZAL, 2017.

60

»Vse blagoslove tebi, Ljubljana!« – Ljubljana v Cankarjevih delih

Mestni utrip Sprehajal sem se po mestu brez misli in posebnih opravkov. Čital sem nove plakate, postajal pred izložbami in opazoval ljudi, ki so prihajali mimo. Da, v prvi vrsti: — opazoval sem ljudi. Njihove različne kretnje: nerodne, nestrpne, počasne, lene, brezskrbne, afektirane, — njihove obraze s čudovitimi nosovi, — njihove oči: svetle kot biseri, megleno zastrte, vzbočene, upale, mrtve od utrujenosti in polne življenja...56 Cankarjevo veselje do natančnega opazovanja ljudi in okolice se je odražalo v podrobno zasnovanih značajih protagonistov ter skrbno in slikovito oblikovanih krajih dogajanja pripovedi. Genius loci mestnega utripa Ljubljane je posnel v zanimivih slikah obljudenih ulic in trgov, kjer so se kakor v nekakšnem miniaturnem Babilonu križale poti gosposkih meščanov, kmečkega prebivalstva iz neposredne okolice mesta in obiskovalcev od drugod.

Neprestano so hodili ljudje mimo, na to stran in na ono, kakor da bi bila šele pravkar maša minila. [...] Nekateri so bili gosposko oblečeni; ženske so imele klobuke na glavi in so si privzdigovale krila do gležnjev; šumele so mimo kakor v sami židi; pa so prišli mimo tudi kmetje in so bili ob tlak s podkovanimi čevlji, prišle so kmetice in so se razgovarjale kriče. Tako je šumelo neprestano kakor večna procesija; poleglo se je za hip in je spet zabučalo z dvojno silo.57 Mestni trg v Ljubljani.

Vir: Digitalna zbirka MKL Slovanske knjižnice, original hrani Milena Žnideršič.

61

»Vse blagoslove tebi, Ljubljana!« – Ljubljana v Cankarjevih delih

In kakšna gneča je po trgih danes, na veliko sredo!

Na veselem, nemirnem kretanju, na obrazih, na govorjenju in smehu živahne, prerivajoče in suvajoče se množice se pozna jasni, veliki teden. Tu hité goloroke, životne, rdeče krščenice s košaricami s trga, tam stopa zamišljen star penzionist z obnošenim frakom in bliščečimi naočniki; mimo ogla jo je zavil visok, širokopleč gorenjski kmet s pipo v ustih in z rokami v hlačnih žepih; za njim pa hiti z drobnimi koraki njegova okrogla ženica, vsa natovorjena z najrazličnejšim mestnim blagom; suh Dolenjec v irhastih hlačah in s sivim, šilastim obrazom hodi po trgu sem ter tja, ne zmené se za množino okroglih in koščenih komolcev, ki ga sujejo in zbadajo od vseh strani.58 Še posebej dragoceni sta sliki Miklavževega semnja in Miklavževega sprevoda, ki nas spominjata na nekdanjo podobo tega praznika v Ljubljani. Stojnice Miklavževega semnja so sprva stale v dveh vrstah na Mestnem trgu od Čevljarskega do Špitalskega mostu. Ker pa je bil trg v času semnja zaradi množice obiskovalcev neprehoden, so semenj premestili na trg Zvezda. Tukaj so se do druge vojne Ljubljančani družili v veselem predprazničnem razpoloženju. Na bogato obloženih stojnicah so trgovci razkazovali raznovrstno blago. Poleg hrane in pijače so prodajali piškote, turški med, datlje, pomaranče, lizike, testene Miklavže in parkeljne, različne figurice in seveda igrače.59 Na Miklavževem trgu je vrvelo glasno življenje. Po ozkem, spolzkem blatu se je preriParkelj vzame poredne otroke. vala med šatori črna množica; nerazločen Voščilnica s konca 19. stoletja. šum in vrišč se je razlegal do samotnih ulic.

Vir: Damjan J. Ovsec. Velika knjiga o Kogar sem pogledala – žareč, vesel obraz, praznikih. Praznovanja na slovenskem in po svetu. Ljubljana: Domus, 1992. oči polne mladosti in prešernega življenja.

Stala sem v blatu, pod kostanjem, in si nisem upala v gnečo; kakor da bi stal berač na cesti in bi gledal s poželjivimi očmi na svatovski sprevod in bi si ne upal med vesele, prazniško oblečene svate. Otroška misel me je obšla; stopila sem k šatoru in sem kupila parklja. Velikega, kosmatega parklja z verigo in rogovi in dolgim rdečim jezikom; če je potegnil človek za vrvico, so se vzdignile kosmate roke in veriga je zarožljala. Nesla sem ga domov in sem ga postavila na mizo.60 62

»Vse blagoslove tebi, Ljubljana!« – Ljubljana v Cankarjevih delih

Gruča ljudi se je usula iz veže; pridrvilo se je dvoje parkljev v dolgih kožuhih, z rožljajočimi verigami; za njimi je stopal dostojanstveno Miklavž z mitro na glavi, v dolgem, pisanem plašču, a za Miklavžem je nosil belo oblečen angel sladkih darov v velikem pogrnjenem košu. Trušč, smeh, in procesija je izginila…61 Zelena Ljubljana Številna mesta v Cankarjevem opusu so posvečena naravi. Že v času zgodnjega otroštva je svoje pribežališče iskal v objemu strmih, kamnitih sten Močilnika. Kasneje, v času šolanja v Ljubljani, je izostajal od pouka in se sprehajal po zelenih površinah, ki so obdajale mesto. O tem je v spominih na Realko napisal: »napotil sem se v svojo pravo šolo, ki mi je dala resnične in globoke učenosti; na Golovec in na Rožnik. Tam je bila priroda, je bila zgodovina in sem bil jaz; nič več ni bilo treba med nami srepooke nemščine.«62 Če je deževalo curkoma vse božji teden, nedelja je bila sijajno lepa in topla; in zrak je bil tako čist, da je slišal človek pesem škrjancev z ljubljanskega polja. »Pojdi v šolo, Peter!« je ukazala gospodinja. »Pojdem!« je odgovoril Peter z vdano vestjo in je šel. Šel, šel ter prišel na Golovec. Ko je bil tam, je zavriskal od radosti ter zahvalil Boga, da mu je bil dal noge pametnejše od pameti.63

Ljubljana z Golovca (do 1915).

Vir: Digitalna zbirka MKL Slovanske knjižnice, original hrani Milena Žnideršič.

63

»Vse blagoslove tebi, Ljubljana!« – Ljubljana v Cankarjevih delih

Privlačna moč narave ga v odraslosti ni zapustila. Z Dunaja je bratu Karlu pisal pismo, v katerem je pojasnil prednost nastanitve v delavskem predmestju Ottakring: »Na Dunaju so zdaj prelepi dnevi. Sprehajam se po okolici. Stanujem daleč v predmestju, rabim torej komaj pol ure, da pridem do polja in gozda.«64 V Tujcih je sprehod Slivarja in zaročenke umestil v park Tivoli, kjer podroben opis topografije parka zaključi z značilno veduto ljubljanskega mesta. Posebej omenja tudi skupino brez, ki so mu bile še posebej pri srcu in jih je upodobil tudi v drugih besedilih (Novo življenje, Grešnik Lenart): Pogled na Ljubljano iz Tivolija. V ospredju Latermanov drevored.

Zrak je bil čist in Vir: Digitalna zbirka MKL Slovanske knjižnice, svež […]. Prihajaoriginal hrani M. Žnideršič. la sta čedalje više v park; pota so bila ožja, temnejša, drevje se je nagibalo niže in nobene svetle kaplje ni bilo več izza listja; le časih je zasvetil gori v vejevju rumen cekin [...]. Pot se je vila polagoma navzgor, iz parka v gozd. Na desni se je zasvetila skupina mladih brez z vitkimi debli in že nekoliko orumenelim listjem. Pravilne, ravne vrste kostanjev so se izlile v gozdno svobodo; stare, visoke bukve so rasle vse vprek, tu stisnjene druga ob drugo, tam daleč narazen, pomešane s črnimi smrekami in širokimi, temnimi hrasti; tupatam se je dvigalo ravno deblo domačega kostanja z dolgimi vejami; tla pod njim so bila pokrita s poluzrelimi kostanji, z luščinami in listjem. […] Stopila sta iz gozda na velik odprti prostor. V polukrogu so stale ob tratini klopi […]. Na levi se je vzpenjalo z grmovjem poraščeno brdo, više zadaj se je pričenjalo gosto smrečje; tudi na desni, prav ob poti, so rastle nizke smreke. Še nekoliko korakov, in na desni in levi se je hribovje razdelilo, odprla se je pred njima vsa prelepa ljubljanska ravan.

Blizu spodaj, kakor pred njunimi nogami, se je svetilo mesto, bleščeče belo, jata golobov. Stolp frančiškanske cerkve se je lesketal v soncu, gorel je v čistem zlatu. Ravan se je potapljala v mrak, a daleč zadaj, po vzhodnih hribih, se je še razlivala mehka luč, odsevala je celo še na dolgi progi ravnine […].65

64

»Vse blagoslove tebi, Ljubljana!« – Ljubljana v Cankarjevih delih

Cankar se je na Dunaju rad spominjal zelenih površin ljubljanskega mesta in njegove neposredne okolice. Poleg Tivolija je večkrat upodobil tudi priljubljeno ljubljansko promenado – Latermanov drevored – in ljubljansko polje, to je nepozidan svet na severnem obrobju mesta, ki se je v tistem času raztezalo onkraj južnega kolodvora.

Ni na svetu večje lepote, nego če sije večerno sonce na kostanje Latermanovega drevoreda in suje cekine na belo pot.66 Bolan, sem bil, domovine željan. Morda sem bil zagledal sredi pustega kamenja zeleneče drevo, zadišalo je bilo morda v zraku po Latermanovih kostanjih […].67

Pogled na ljubljansko polje (ok. 1916).

Vir: Digitalna zbirka MKL Slovanske knjižnice, original hrani Milena Žnideršič.

Vsepovsod je trepetalo jesensko življenje, polno, gorko življenje; dihalo je iz žita, iz travnikov, iz drevja, ki se je rahlo zibalo v komaj čutni opoldanski sapi. Po polju in po travnikih je mrgolelo, kakor črne mravlje: mati zemlja je dojila svoje otroke.68 Prelepa pokrajina se je razprostrla tam, tako lepa in tako otožna. Megla je puhtela iz ravnega polja, vzpenjala se je počasi, v dolgih pajčolanih na nizke holme, ovijala je tenke, visoke jagnede kakor z belim cvetjem. Zmerom 65

»Vse blagoslove tebi, Ljubljana!« – Ljubljana v Cankarjevih delih

svetlejša je bila megla na nebu, trgala se je v nemirno vihrajoče, preko ravní bežeče bele rjuhe, ki jih je bil odtrgal veter z visokega plota na obzorju.

Od vzhoda je zasijalo sonce …69 Nikjer ni take jeseni, polne tolikih čudežev, kakor jo razpenja nebo nad ljubljanskim poljem. Če beže oblaki – ne vidi oko oblakov; če se tiho smehljajo planine v žarkem soncu, molče daljne, visoke – ne vidi oko planin; ne vidi pokošenih senožeti, ne požetih njiv, ne zelene otave, tudi ne samotnih gruč rumenečega drevja in ne hiš ob cesti, ki bele pozdravljajo iz daljave. Zakaj vse je ena sama pesem, iz neskončnosti bučeča, zvok tisočerih strun in – tiha; zamižal bi človek, razprostrl roke…70 Jutro je vstajalo rosno in zaspano, ko sva se napotila na Ljubljansko polje, jaz in ti, Matilda! Še je ležala tenka megla nad poljem, Kamniške planine pa so gorele. Tako čista je bila najina ljubezen! Tako čisto je bilo najino hrepenenje, kakor tisti zlati, iz nebes poslani ogenj Kamniških planin; in kakor tisti blagodišeči dih, vstajajoč iz jutranje zaspanih ust matere zemlje...71 V drobni črtici Konec literarne krčme se spominja priljubljene krčme na Vidovdanski cesti, kjer sta z rajnim prijateljem Kettejem preživela marsikatero veselo uro. Od tam sta se odpravljala na dolge sprehode po ljubljanskem polju – šla sta po Kravji dolini mimo vasi Vodmat, kjer sta tedaj stanovala, prečkala sta progo južne železnice in odprl se jima je razgled na široka zelena polja: Pred mrakom sva se izprehajala po ljubljanskem polju, ki je bilo najljubši izprehod tudi Murnu in Župančiču. Tam ni bilo nič hudih misli; srce je bilo svobodno in lahko pod širokim nebom. Polje je prepevalo; najbolj razločno je Murn slišal njegovo pesem in najlepše ji je odpeval.72 Po povratku z Dunaja je našel dom na Rožniku, kjer je imel lep razgled na domačo Sv. Trojico: »Sedel sem na Rožniku, tam pod verando, in sem gledal na vrhniško stran«.73 V tem času je napisal vrsto črtic, ki tematizirajo rožniško okolje: [Na vrtu] so cvetele jablane; nekatere so bile čisto bele, druge so imele na mehkih lističih rahel rožnat dih, kakor se prikaže zjutraj na otroških licih. Pod jablanami se je razprostirala bleščeča sinja preproga potočnic, tako na gosto tkana, da je trava komaj dihala in se poganjala trudoma k luči. Po tej lepoti se je znad gozda, še v meglenem somraku dremajočega, razgledavalo jutranje sonce, neba in zemlje svetlooki gospodar.74

66

»Vse blagoslove tebi, Ljubljana!« – Ljubljana v Cankarjevih delih Gostila Zgornji Rožnik (razglednica poslana 1910).

Vir: Digitalna zbirka MKL Slovanske knjižnice, original hrani Milena Žnideršič.

Zadnjič, ko nisem mogel spati, sem ponoči vstal ter se napotil na vrt. Noč je bila topla in svetla, tako mirna, v svojo brezkončno tišino zamaknjena, da sem razločil vsak glas s senožeti in iz gozda, nenaden, rezek klic, ki je presekal temo, da je vztrepetala, zamolkel šepet izpod senc, pritajen, bolesten stok, kakor da bi v trpljenju zaječalo ranjeno […]. Na svetli jasi pod vrtom sem legel v travo; tam je bilo nebo prostrano in odprto nad menoj. Iznad gozda se je vzdignil tenki, srpasti ščip; bil je mlečno bel in čisto brez luči, toliko da ni utonil med zvezde, ki se niso umikale pred njim. Ker vse nebo je bilo od roba do roba tako na gosto posuto z zvezdami, da se je žareča srebrna svetloba brez nehanja in brez presledka prelivala sama vase in nikjer niti za ped ni bilo več prostora sinjini.75 Marijin trg in Prešernov spomenik Ljubljana se je v dvajsetletnem obdobju med velikim potresom in začetkom prve vojne znatno spremenila. Stare stavbe, ki so bile v potresu močno poškodovane, so zamenjale nove, razkošne palače pisanih secesijskih oblik in historičnih slogov. Gradilo se je zlasti na levem bregu Ljubljanice, kjer so nove stavbe preglasile harmonično podobo stare baročne Ljubljane. Cankar, ki je svojo kritično misel zapisoval brez dlake na jeziku, je ob priliki na temo ljubljanske arhitekture povedal: »V Ljubljani […] človek ob vsakem drugem koraku naleti na grobo neokusnost, na strahotne zgradbe in še strahotnejše spomenike ter si kvari oko, da je naposled mnogokdaj vsaka zdravniška modrost odveč.«76 Sodobni gledalec te razlike ne opazi, saj je navajen na slogovno heterogenost naših historičnih središč. Prijetno je presenečen nad bogastvom oblik in materialov, ki na umetelno okrašenih pročeljih opozarja na preteklo blagostanje in ponos mesta ter njegovih meščanov. Zato je prav, da navedemo odlomek besedila, v katerem je arhitekt Jože Plečnik opozoril na nepremišljenost in nestrokovnost popotresne obnove: 67

»Vse blagoslove tebi, Ljubljana!« – Ljubljana v Cankarjevih delih

Mi imamo umetnost, krepko slovensko umetnost in polno plemenite sorazmernosti, ki nam jo je dala bližina Italije.

A vsa ta naša umetnost je nastala takrat, ko se je izvajala nezavestno, iz edine ljubezni okrasiti nekaj svojega in ljubega. S potresom pa je vse to minilo. Takrat je bilo treba nahitroma graditi polno novih stvari. Svojih ljudi smo imeli malo. Prišlo je v Ljubljano polno Strancev, deloma navadnih rokodelcev, ki jih doma niso potrebovali. Prišlo je polno ljudi, ki o naših tradicijah niso imeli pojma, in Ljubljana se je izpremenila v kaos, mešanico najrazličnejših, slučajnih, nagrabljenih stavb. Položile so se ulice, ki skozi nje veje tak tuj hlad, da je groza. Najlepši košček mesta, Marijin trg, se je raztrgal in poprotokoliral s takimi brezizraznimi koti in linijami, da bi se človek zjokal na njem. Tu, kjer dominira po svoji sorazmernosti ena najlepših fasad, ki vem pri nas zanje — pročelje frančiškanske cerkve, tu vam sedaj sija mrzlo žrelo brezokusne Špitalske ulice s hišami, polnimi prilepkov in voglov, bizarnost Hauptmannove hiše, eksotičnost Urbančeve in gori hotel »Union« — hiša s tako nervoznima, napackanima pročeljema, da se oko ne more ustaviti niti na eni sami umetniški točki.77 Cankar nervoznih, eksotičnih stavb na Marijinem trgu ni posebej omenil. Svojo kritično ost je raje uperil v spomenik našemu največjemu pesniku Prešernu, po katerem se trg danes tudi imenuje. Spomenika, njegovega avtorja in naročnikov se je Cankar

Pogleda na Špitalsko ulico z Marijinega trga. Na levi je situacija pred potresom 1895, na desni pa po prenovi 1898 (mrzlo žrelo brezokusne Špitalske ulice s hišami, polnimi prilepkov in voglov...).

Na obeh še stoji gostilna Pri Bučarju (stavba na levi z ravno streho), ki so jo leta 1905 podrli.

Vir: Marjan Drnovšek. Ljubljana na starih fotografijah. Ljubljana: ZAL, 1985 (levo); Digitalna zbirka MKL Slovanske knjižnice, original hrani Milena Žnideršič (desno).

68

»Vse blagoslove tebi, Ljubljana!« – Ljubljana v Cankarjevih delih

lotil v najmanj štirih polemičnih spisih Še en simbol (1905), Epilog (1905), Naši umetniki (1910) in Slovensko ljudstvo in slovenska kultura (1907). Spomenik se v manjših vlogah pojavi še v politični satiri Strahovi (1907), v satirični črtici Neprijetna dogodivščina (1908) in Cankarjevi korespondenci (bratu Karlu 1900 in Ani Lušinovi 1902). Posebno mesto pa zaseda v povesti Kurent (1909), kjer pride godec v Ljubljano na dan njegovega odkritja.

Z nezaupanjem je pisal o spomeniku, še preden je Odbor oktobra 1900 potrdil izbor žirije, ki je med sedmimi vlogami izbrala osnutek kiparja Zajca. Ker je bil na Dunaju, osnutka ni videl,78 o žiriji pa je 9. marca 1900 v pismu bratu Karlu napisal: Ali si bral n. pr., kako je bil sestavljen jury za Prešernov spomenik. V njem so sedeli korifeje ljubljanske nevednosti: Govekar, Aškerc, Šubic itd. Niti jednega umetnika, ne jednega kiparja ali vsaj zidarja. Zato sem prepričan, da tisti spomenik, ki je bil odobren, nikakor ni najboljši; če se motim, tedaj bi bil to res zelo izvanreden slučaj.79 80 Odbor za postavljanje Prešernovega spomenika je osnutke razstavil marca istega leta v veliki dvorani Mestnega doma v Ljubljani. Javno mnenje je bilo Zajčevemu osnutku naklonjeno, zato je odbor potrdil izbiro žirije. Zalomilo pa se je že konec leta 1901, ko je Zajec izgotovil prvi model in so njegovo fotografijo, ki je bila objavljena v dunajskem časopisju, ugledali odborniki v Ljubljani. O Prešernu je cesarski svetnik Franke s kancem humorja zapisal, da deluje kot kak dobrohoten, prileten župnik. Odborniki so Zajčevo delo zavrnili in kipar je delo ustavil. Na skupni seji odbora in ocenjevalne komisije so sprva nameravali razpisati nov natečaj, nato pa so se sporazumeli, da bodo od kiparja terjali nov model, ter da bo ta moral sprejeti svetovalca, dunajskega profesorja Kundmanna.

Poleti leta 1902 je Cankar obiskal Prago, kjer si je ogledal razstavo slovitega francoskega kiparja Rodina.81 Bil je še pod silnim vtisom praške razstave, ko je nekaj dni po vrnitvi na Dunaj obiskal Zajčev atelje: Videl sem te dni spomenik Prešerna za Ljubljano. Spomenik je popolnoma ponesrečen - Prešern je podoben nerodnemu penzijonistu, ki je stopil ravnokar zadnjikrat iz pisarne in drži še v roki pero in akte. Edino mesto za ta spomenik bi bilo pod mostom. Kadar ljubljanski purgarji kaj ukrenejo, je čisto gotovo, da napravijo neumnost.82 Kar je videl, ga je utrdilo v prepričanju, da bi naročilo moral dobiti Franc Berneker, ki je na natečaju sodeloval z originalno, moderno zasnovo.83 69

»Vse blagoslove tebi, Ljubljana!« – Ljubljana v Cankarjevih delih

Nadomestni kip je Zajec dokončal do februarja 1903, ostalo kiparsko okrasje, vključno z muzo, pa do junija 1904. Profesor Kundmann je modele potrdil, zato je dal odbor zeleno luč za vlivanje in 10. septembra 1905 so spomenik slavnostno odkrili. Posebej hudo nasprotovanje je mestna oblast izzvala s tem, ko je za njegovo mesto izbrala Marijin trg pred frančiškansko cerkvijo, kar so klerikalci razumeli kot nezaslišano provokacijo.84 Slavnostno prireditev je organizirala narodno napredna stranka, zato so jo klerikalni in socialnodemokratski prvaki bojkotirali. Udeležba je bila ogromna – okrog spomenika se je zbralo 20.000 ljudi iz vse Slovenije.

Slavnostna govora sta imela župan Hribar in dr.

Ivan Tavčar, zbranemu občinstvu pa so spregovorili tudi pomembni gostje iz tujine. Akcija je povsem uspela, Ljubljana je dobila težko pričakovani spomenik. O nadaljnjih homatijah v slovenski javnosti se lahko bralci poučijo v treh odličnih knjigah,85 ki zelo izčrpno obravnavajo to področje, zato bom na tem mestu predstavil zgolj Cankarjevo percepcijo spomenika. Ta je kljub očitnemu pretiravanju in mestoma neupravičeno ostremu sarkazmu segla v samo jedro problema: V Ljubljani so postavljali Prešernu spomenik in so napravili veliko slavje. Kdo je bil slavljen: ali Prešeren, ali njegov spomenik, ali oče Janez Bleiweis, ali župan 70

Prešernov spomenik v Ljubljani (razglednica poslana 1906).

Vir: Digitalna zbirka MKL Slovanske knjižnice, original hrani M. Žnideršič.

»Vse blagoslove tebi, Ljubljana!« – Ljubljana v Cankarjevih delih

Hribar, še ni natanko dognano; dognano je le toliko, da je bilo tako veliko in imenitno slavje, kakršnega narod še ni doživel; vse je bilo brez mere navdušeno, posebno zategadelj, ker ni vedelo zakaj. O Prešernu je vedel tisti narod le toliko, da je rad vino pil, da je živel v divjem zakonu in da je zaljubljene pesmi pel; o spomeniku je vedel toliko, da je neizrečeno neokusen — ampak slavje je bilo lepo in lep je bil dan. Lep je bil dan, še lepši je bil večer. Toliko cvička se še nikoli ni stočilo v Ljubljani, toliko slovesnih govorov se še nikoli ni govorilo, celi potoki najglasnejših fraz so curljali po ulicah in so se stekali v Ljubljanico.

Narod je bil navdušen in je na veličasten način dokazal svoje neomajno rodoljubje — in praznik je bil semenj motovilastega slavokričanja in bobnastega vseslovanstva. Zakaj na semnju je bil Prešernov spomenik, Prešernovega duhá ni bilo; na semnju je bil narod, ljudstva ni bilo! —86 87 Estetski pomisleki so bili pripravno izhodišče za načelni obračun z liberalno meščansko elito, ki je akcijo izpeljala. Postavitev spomenika Prešernu je bila seveda predvsem domoljubno dejanje, odsev Hribarjevega prizadevanja za utrditev slovenske podobe mesta. Bila naj bi tudi pristen izraz iskrene ljubezni slovenskega naroda do Prešerna, predstavnika par excellence slovenske umetnosti, kar pa je Cankar močno problematiziral. V sestavku Epilog, ki ga je istega leta objavil v Ljubljanskem zvonu, izrazi Cankar/Prešeren dvom v to ljubezen z besedami: Toda njih ljubezen, ki je resnična, ni izlita name in na moje pesmi; sama zase živi, sama vase je zaljubljena in zgleduje se nad svojo velikostjo in genljivostjo. Razumeli me boste bolj natanko, če vam rečem, da ljubijo bolj moj spomenik nego mene. Komu izmed njih sem bil kdaj tako drag, da bi ga izpreletela sladkost ob samem mojem imenu, da bi vzel ob težki uri v roko mojo knjigo in je ne vrgel v stran?88 Cankar je ljubljansko meščansko elito dolžil votlega, zlaganega navdušenja nad umetnostjo. Njegovo stališče deloma potrjuje dejstvo, da je slovenski umetnik, ki se je želel preživljati s sadovi svojega dela, z nekaj izjemami pač moral oditi v tujino (kakor je storil tudi Cankar), pa čeprav se mu tudi tam ni godilo najbolje.89 90 Grohar, Murn in Kette so umrli doma v revščini, Tratnik je životaril, Jakopič je v prizadevanju za slovensko umetniško razstavišče obubožal, da naštejem samo nekaj značilnih primerov.

Neiskrenost ali t. i. dvojno prepričanje je bila tista značilnost ljubljanskega občinstva, ki je Cankarja kot umetnika še posebej živo zadevala. Opisal jo je v komentarju prve razstave slovenskega umetniškega društva v Ljubljani (1900), ki je doživela nabuhlo Ganglovo pesem Naš dan je tu! in navdušene napovedi v Slovenskem 71

»Vse blagoslove tebi, Ljubljana!« – Ljubljana v Cankarjevih delih

narodu, govor cesarskega svetnika prof. Franketa in tajnika Gangla na občnem zboru umetniškega društva ter svečano otvoritev z vznesenimi pozdravi in govori pomembnih politikov.91 S kakšno glorijo so pozdravljali prvo slovensko umetniško razstavo! Človek bi si bil mislil, da je napočil nenadoma dan vstajenja, da je naša umetnost rešena, naša kultura rehabilitirana, da stopimo lahko z jasnim obrazom pred narod, ki je rodil Michelangela! Ampak komaj je zašlo sonce, so pobegnili slavnostni govorniki v krčme in so se muzali in smejali: To je bil hec! Takega pa še ne! Ali ste videli tiste packarije? Počenega groša bi ne dal zanje vse skupaj! Jakopič pravi, da je naslikal svetnika, pa je bolj podoben ljubljanski barabi ali pa tržaškemu fakinu, kakor pa svetniku! Ljubši mi je žabji pildek za Šentklavžem!…92 Če ga postavimo v kontekst problematiziranja percepcije lastne moderne umetnosti pri ljubljanskem/slovenskem občinstvu, se izkaže Cankarjevo posvetilo Ljubljani v Kurentu za tipično Cankarjevo ironijo:

Vse blagoslove tebi, Ljubljana! Večja in lepša mesta so na svetu — ali vendar ni ti ga enakega pod nebom! Pozdravljena, ti kraljica veselja, ti mati vseh sladkosti, ti botrica prešernih ur! Prav na sredo vseh nadlog te je postavila nebeška modrost, luč v temo, zeleno trato v pustinjo! Devetkrat obremenjen popotnik pride in te pozdravi; ko se poslavlja, si mu odvzela osmero bremen. Romar se čudi in srce mu poje: obraz do obraza, nikjer bridkosti, nikjer hudih misli; romar gleda: hiša do hiše, smejó se prijazno, nekatere celo mežikajo; romar posluša: beseda do besede, pesem do pesmi, vse so prešerne.93 V nadaljevanju postane satira v Kurentu bolj neposredna: Spomenik so postavili – komu so ga postavili? Narod molči, ne ve imena; ampak pije in je vesel. Tam na visokem kamnu stoji kamenit vojskovodja, ali pa morda učenjak, ali pa morda umetnik; stoji ter misli, da je slaven in da se vrši zaradi njega ta vesoljni vinski potop. Ošabno se ščeperi na svojem kamnu, pod svojo muzo; narod pleše in vriska ter se ne zmeni zanj. Svetilke ugašajo, zvezde umirajo v megli, mrzla noč zeha od ulice do ulice – kameniti junak stoji tam, čuti roso na svojih licih in se čudi: »Odkod ta tišina, odkod ta samota? Saj sem slaven!« Muza dremlje nad njim, pod njim venejo zlati venci. Pozno v noči, blizu jutra že se primaje črn gost, leže na vence ter zasmrči. Ko se vzdrami v hladni megli, se okrene na to in ono stran ter vzklikne: Kdo pa je to? Kdo je pa to reč sem postavil? Še včeraj je bil ta prosto lep in čeden, zdaj pa je ta nesnaga 72

»Vse blagoslove tebi, Ljubljana!« – Ljubljana v Cankarjevih delih

tukaj! – Ves jezen je zaspani gost in se odziblje godrnjaje v mesto. Junak na kamnu pa je do srca užaljen: V mojem imenu in na mojo čast si pil, zdaj pa bi še zmerjal, negodnik? – Tako kliče in očita, ali nikogar ni, ki bi mu odgovoril.94 Vrhunec vsakega pravega kulturnega veseljačenja zaznamuje govor eminentne osebnosti. Tudi v Kurentu v ljubljanski slavnostni dvorani odmeva častitljivi glas narodno naprednega veljaka, ki govor zaključi z besedami: »Naše veselje in naša tolažba je taka misel ob današnjem dnevu, ko slavimo spomin Koseskega, slavca v gaju naše umetnosti!« Tedaj ga glas iz občinstva popravi: »Ne Koseskega, temveč Prešerna!…«95 Pogačarjev trg 20. septembra 1908 je patrola sedmih vojakov 27. pešpolka pod poveljstvom poročnika Mayerja od Frančiškanskega mostu streljala na skupino demonstrantov na Pogačarjevem trgu. Ko se je množica pričela umikati, so vojaki jurišali mimo Kresije na trg in ponovno streljali na demonstrante, ki so bežali med škofijo in stolnico. Krogle so ranile sedem ljudi in ubile dva mlada fanta, petnajstletnega dijaka Ivana Adamiča in štiriindvajsetletnega tiskarskega strojnika Rudolfa Lundra. Na dogodek nas spominja preprosta spominska plošča, ki je na kraju tragedije vzidana v steber ter poimenovanje brega Ljubljanice v Adamič-Lundrovo nabrežje.

Pogačarjev trg (ok. 1906).

Vir: Digitalna zbirka MKL Slovanske knjižnice, original hrani Milena Žnideršič.

Povod za burne, tri dni trajajoče septembrske demonstracije v Ljubljani je dal napad Nemcev na udeležence občnega zbora Družbe sv. Cirila in Metoda na Ptuju. V petek, 18. septembra, so v Ljubljani pripravili veliko protestno zborovanje. Nerazpoloženje do Nemcev je v mestu naglo naraščalo. Kljub policijskemu prizadevanju, da bi protestnike zadržala, so se ti prebili do Kazine, simbola nemštva v Ljubljani, in na stavbi razbili vsa okna. Enaka usoda je 73

»Vse blagoslove tebi, Ljubljana!« – Ljubljana v Cankarjevih delih

doletela tudi druge nemške lokale in hiše po mestu. Župan Hribar je naslednji dan meščane pozval k miru, a neuspešno. Čeprav je okrepljeno vojaštvo skušalo napraviti v mestu red, se razburjenje ni poleglo. Število protestnikov je raslo, v nedeljo 20. septembra se je v Zvezdi zbrala že velikanska množica. Neredi so se nadaljevali do večera, ko se je zgodilo streljanje.

Cankar je bil takrat na obisku pri Kesslerjevih na Rožniku. Okrog devetih zvečer se je vračal v mesto, ko je zaslišal salvo. Stekel je naprej, pri pošti je naletel na policijsko zaporo, zato se je obrnil in iskal odprt lokal, kamor bi se umaknil. Vsi lokali so bili zaklenjeni, odprli so mu šele v hotelu Union.96 Naslednji dan je Štefki Loeffler napisal v pismu: Takrat sploh še nismo vedeli, da sta bila dva ubita in več težko ranjenih. – Šele po tej moriji so ljudje napadli vojake; po pravici! Na Tržaški cesti so fantje napeli vrvi čez temno ulico, dragonci so s konji vred popadali čeznje in dobili potem svoj delež. – Danes (21. septembra) ni v vsej Ljubljani videti nobenega nemškega napisa več; tudi si nihče ne upa govoriti po nemško; nemške trgovine bojkotirajo in so tudi danes še zaprte. Zdaj je mir, ampak bojim se, da bo še izbruhnilo. Da bi se le uniformirani morilci pokazali na ulici! Toda zdaj se skrivajo kakor krti!97 Cankar se je na dogodke odzval v 76. številki časopisa Rdeči prapor, glasilu jugoslovanske socialne demokracije, s člankom Krvavi dnevi v Ljubljani, v katerem je ostro obsodil ravnanje vojaštva in deželnega glavarja Schwarza.

Cenzura je zaplenila dobro polovico teksta, zato je članek izšel v celoti šele veliko let kasneje. V Slovanski knjižnici hranimo necenzuriran izvod 76. številke, v kateri lahko preberemo, da je »nekaj mladih, nespametnih ljudi […] v petek in soboto zvečer 'demonstriralo' po Ljubljani, razbilo par sto šip, prepevalo, žvižgalo in ukalo. To naj bi bila revanša za Ptuj, kjer so bili slovenski izletniki od nemških nacionalcev tepeni.«98

74

Ivan Vavpotič: 20. IX. 1908 Vir: Kronika slovenskih mest, 1934, št.1.

»Vse blagoslove tebi, Ljubljana!« – Ljubljana v Cankarjevih delih

Čeprav ravnanja demonstrantov Cankar ni opravičeval – menil je, da tovrstno razgrajanje ni koristilo ničemur – je izgrede neupravičeno zmanjšal na nivo »pristnega ljubljanskega heca«. Demonstracije so bile namreč dobro pripravljene, na njih se je zbrala velika množica ljudi in oblasti so bile spričo razbijanja nemških poslopij, šol in trgovin upravičeno zaskrbljene.99 Zato tudi ni pravilna Cankarjeva trditev, da vojaštvo ni imelo v Ljubljani ničesar braniti. Drži pa, da je bilo streljanje v bežečo množico strahopetnost in zločin brez primere: Avstrijska armada, tista armada, za katero žrtvuje ljudstvo milijarde in milijarde, tista armada je slavila v nedeljo zvečer svoj veliki praznik; zakaj slavno je premagala enega gimnazijca in eno kontoaristinjo! Morda bo ta žalostni večer marsikomu odprl slepe oči, da bo spoznal vrednost in pomen militarizma in da se bo navadil po pravici spoštovati svetost uniforme; ter da bo marsikdo bolj natanko preštudiral, čemu je za rabo bajonet, ki ga je pohlevni državljan sam kupil in kam leti svinec, ki ga je sam plačal!100 V ponedeljek, 21. septembra, je ljubljanski občinski svet na izredni seji sklenil, da bo občina krila stroške pogreba žrtev in prispevala 1000 kron za nagrobni spomenik; dali so tudi zvoniti po vseh ljubljanskih cerkvah.101 Adamičev in Lundrov pogreb je bil že 22. septembra. Udeležilo se ga je 30–40 tisoč ljudi iz vse Slovenije, trajal je 4 ure, po mestu pa so bile razobešene žalne zastave.102 Leto kasneje je Cankar v decembrski številki Ljubljanskega zvona objavil zgodovinsko črtico z naslovom Kaj sem storil, o Gospod?, ki se neposredno navezuje na septembrske dogodke. V besedilu je Cankar še posebej poudaril absurdnost nasilne smrti naključne žrtve – ubiti Lunder se demonstracij ni udeležil, z dekletom je odhajal domov iz slavnosti v Narodnem domu.

Spominska plošča na Pogačarjevem trgu Vir: Kronika slovenskih mest, 1934, št.1.

75

»Vse blagoslove tebi, Ljubljana!« – Ljubljana v Cankarjevih delih

Marko se je izprehajal po mestu in iz njegovih oči je odsevala vsa lepota, ki so jo gledale. Belo jesensko sonce je sijalo na široke ceste, na gosposke hiše, na zlato listje v drevoredu. Srečaval je fante, oblečene napol kmečko, napol mestno, ki so prav tako počasi hodili ter prav tako strmeli kakor on sam. Zdelo se mu je, da ga z očmi pozdravljajo, in Marko jim je odzdravljal. Čutil je globoko, da je ves svet lep in blag in da ni zlega v nobenem srcu.

Nenadoma so se ljudje razbegnili, kakor da je bič udaril mednje; nekateri so planili v vežo, drugi so se stisnili ob zid; tudi Marko je skočil s ceste. V viharnem diru je prijezdila mimo četa dragoncev, zablisnilo se je na čakah in na golih sabljah, prah se vzdignil za njimi in se ni polegel, ko je že zdavnaj utihnil v daljavi topot kopit.103 Zmračilo se je bilo že popolnoma, svetilke so gorele. Marko je hitel najprej naravnost, nato pa je zaokrenil v drugo stran; zakaj trušč se je nenadoma oglasil od drugod. »Beže!« je izpreletelo Marka. »Kam beže in čemu?« Tekel je, da je bil ves zasopljen; potil pa se ni, temveč mraz mu je bilo, da so mu zobje šklepetali. Komaj je dospel do visoke cerkve, je butnil naravnost v gručo ljudi, ki so hiteli kakor brez cilja. »Kam?« je vzkliknil Marko.

Rudolf Lunder in Ivan Adamič.

Vir: Kronika slovenskih mest, 1934, št.1.

76

»Vse blagoslove tebi, Ljubljana!« – Ljubljana v Cankarjevih delih

Spotaknil se je in se je zvrnil, toda vstal je takoj in je hitel, kamor so drugi hiteli. Okrenil se je v teku, da bi videl sovražnika; tedaj pa ga je nenadoma udarila močna pest na prsi. Ozrl se je osupel, pa ni videl nikogar. Stal je pred cerkvenimi vrati, vsi drugi so bežali v noč. Tedaj pa se je visoka temna cerkev zamajala, Marko je obedve dlani pritisnil na usta in se je zgrudil.10

Levo: Necenzurirana 76. številka Rdečega prapora s Cankarjevim protestnim člankom »Krvavi dnevi v Ljubljani«. Vir: MKL Slovanska knjižnica Desno: Uradni, cenzurirani izvod 76. številke Rdečega prapora. Vir: dLib

Cankar se je kasneje obregnil tudi nad cenzuro članka Krvavi dogodki v Ljubljani s satirično črtico Zgodba o zaplenjenem pravičniku, ki je bila objavljena v celjskem Ilustrovanem narodnem koledarju za leto 1910: Kar bom zdaj povedal, se je vršilo v Ljubljani ob tistem času, ko je državni pravdnik reševal domovino. O angeli in sveti posli božji – kako smo živeli tedaj! Beseda nam je bila takorekoč že na jeziku zaplenjena. Najnedolžnejši, 77

»Vse blagoslove tebi, Ljubljana!« – Ljubljana v Cankarjevih delih

najponižnejši ljudje – na priliko jaz – so bili obsojeni med trapiste. Rekel sem prijatelju: »Le verjemi, ljuba duša, da si je grešnik sam kriv kazni in pokore!

Govori alojzijško, piši deviško in angel Gospodov pojde mimo!«… Pa sem napisal pridigo, ki je bila tako nedolžna, kaj bi rekel – blagih sapic šepetanje, vrelca čistega šumljanje, zvezdic miljenih migljanje; prišel je večer, napočila je ura novic in bel papir mi je strmel v prestrašeni obraz…105 V nadaljevanju Cankar pojasni dvoreznost cenzurnega meča, ki resda občinstvo zavaruje pred nedržavno mislijo, hkrati pa daje prosto pot domišljiji bralca, ki zre v prazen papir in si zamišlja grozljive prizore izdajstva in anarhije: Fantazija je tisti nebeški ogenj, ki razlikuje človeka od živali. […] Videl sem jih, ki so strmeli dolge ure na beli papir; in kar je zamolčal jezik, so razodevale oči. Ni ga pisarja na vsem božjem svetu, ki bi bil napisal toliko krvavih knjig, kakor si jih je takrat mislilo nedolžno ljubljansko občinstvo. Spoznanje me je obsenčilo, da praznota poraja revolucije…106 Pravičnik Pompilij, junak te satirične črtice, je šel po Dunajski cesti in je vstopil v kavarno Evropa. Na mizi »je ugledal […] kup belih papirjev in je užaljen namršil obrvi; kup belih papirjev – kup razbojništva […]. Ampak ugledal je pravičnik še vse nekaj drugega; ugledal je droben list in na tistem drobnem listu je bila podoba. Podoba mladega fanta, mrtvega mladega fanta, ki leži med cveticami. Nič drugega.«107 Cankar tukaj ironično namiguje na tisto podobo, ki je Ljubljančane spominjala na mučeniško smrt dveh nedolžnih someščanov – Rovškovo108 (necenzurirano!) fotografijo pokojnikov Adamiča in Lundra na mrtvaškem odru.

Lunder in Adamič na mrtvaškem odru.

Vir: Božidar Jezernik.

Mesto brez spomina: javni spomeniki v Ljubljani.

Ljubljana: Modrijan, 2014.

78

»Vse blagoslove tebi, Ljubljana!« – Ljubljana v Cankarjevih delih

Za konec O Cankarjevem odnosu do Ljubljane lahko trdimo predvsem to, da ni bil enoznačne narave. Pisateljeva korespondenca iz dunajskega obdobja razkriva, da ji je bil Cankar precej nenaklonjen. V pismu Antonu Aškercu je zapisal: »Hvala bogu, da ne diham ljubljanskega zraka; tam postanejo malenkostni in dolgočasni najboljši ljudje[…]«,109 Ivanki Klemenčičevi pa: »Vsa ljubljanska družba je moralno tako pokvarjena, da bi se samo čudil, če bi mi poročali o nji kaj poštenega.«110 A čeprav si je na Dunaju pri družini Löffler uredil relativno udobno življenje, kjer je lahko nemoteno ustvarjal, ga je vendarle zasledoval nek notranji nemir, morda spomin na cvetoče ljubljansko polje ali šumenje kostanjev v Lattermanovem drevoredu, gotovo pa zavest, da je v velemestu tujec.111 Svoje čustveno razdvojenost je opisal Cankar v posvetilu knjige Zgodbe iz doline šentflorjanske, ki jo je podaril Cirili Štebijevi: Pomislite pa vendar, kako je to nespametno, da zabavljam brez nehanja tej »dolini šentflorjanski« — in da bi najrajši tja nazaj. Zabavljači so največji hinavci. Kadar Vam kdo poreče, da niste lepi, bodite prepričani, da je zaljubljen v Vas. Ko bi jaz tako noro ne bil zateleban v Slovenijo in slovenščino, bi mi nikoli ne prišlo na misel pisati satire. Vsak grm v Močilniku mi je ljubši od vse prostrane tujine, vsak ljubljanski smrkavec ljubši od vseh teh prijaznih tujih ljudi. Toda žalost je, da človek ne more pokazati svoje ljubezni drugače nego z zasmehom in s hudo besedo.112 V Ljubljano se je Cankar z Dunaja vračal pogosto. Tako v besedilih, v katerih prepoznavamo močne avtobiografske elemente (Tujci, Novo življenje, Na klancu, Življenje in smrt Petra Novljana idr.), kakor tudi osebno, ob priliki premiernih uprizoritev svojih dram in v času državnozborskih volitev, ko je kandidiral na socialdemokratski listi.113 Na Dunaju je domače dogajanje budno spremljal v slovenskem časopisju, novice iz domovine pa so prinašala tudi pisma prijateljev in znancev. Vseskozi je z zanj značilno ostrino misli in neprekosljivim smislom za satiro aktivno in neposredno komentiral kulturno in politično situacijo doma: ostro je nasprotoval hromeči liberalno-klerikalni meščanski politični polarizaciji in zavračal meščansko konservativno in dvolično vrednotenje umetnosti. Pri tem ga je gnala velika želja po preobrazbi provincialne, kulturno in politično zaostale Ljubljane v ponosno kulturno prestolnico slovenskega naroda, k čemur je s svojim neutrudnim literarnim in kritičnim delom levji delež prispeval prav sam.

Pri izboru gradiva sem moral izločiti več zanimivih, tematsko lepo zaokroženih skupin opisov Ljubljane in njenih prebivalcev. Opozoril bi zlasti na Cankarjeve polemične 79

»Vse blagoslove tebi, Ljubljana!« – Ljubljana v Cankarjevih delih

članke in korespondenčne zapise o Antonu Aškercu; polemične članke o ljubljanskem gledališču in njegovem intendantu Franu Govekarju; politične zapise iz obdobja njegove kandidature na državnozborskih volitvah leta 1907 z upodobitvami nekaterih bolj ali manj vidnih osebnosti njegovega časa (Ivana Tavčarja, Ivana Hribarja idr.); omembe slovenskega slikarja Riharda Jakopiča in takratne sodobne umetnosti na splošno ter upodobitve posameznih ljubljanskih stavb in parkov (Kolizeja, Narodnega doma, Ljubljanskega gradu, umobolnice Studenec, Tivolija, Rožnika in Jakopičevega paviljona). Zapisom v tematski bibliografiji sem dodal predmetne oznake kot kažipot do omenjenih vsebin. V MKL Slovanski knjižnici hranimo večino časopisov, v katerih so Cankarjeva besedila izšla, zato navajam v omenjeni bibliografiji njihovo prvo objavo.

Vsi teksti so seveda zbrani v Zbranem delu Ivana Cankarja, za hitro referenco pa so dostopni tudi preko portala dLib.

80

Opombe

Opombe: 1.

Leta 1888 se je vpisal na ljubljansko realko, kjer je maturiral poleti leta 1896, jeseni pa je odšel študirat na Dunaj. Zanimanje za literarno ustvarjanje je Cankarja odvrnilo od tehniškega študija, zato se je marca 1897 vrnil domov, na Vrhniko. Smrt matere septembra istega leta je spodbudila njegov odhod v Ljubljano, kjer je stanoval na različnih lokacijah, v Cukrarni pri Murnovi gospodinji Kalanovi, z bratom Karlom in bratrancem Izidorjem v Streliški ulici in v Vodmatu, vračal pa se je tudi domov k očetu. Poleti 1898 je odšel v Pulj, kjer je zaman iskal službo. Sredi oktobra se je za mesec dni vrnil v Ljubljano, od koder se je napotil na Dunaj, kjer je ostal deset let. Oktobra 1903 se je ob priliki januarske premiere drame »Kralj na Betajnovi« vrnil v Ljubljano in tam ostal do februarja 1904. V kranjsko stolno mesto se je znova vrnil spomladi 1907 zavoljo kandidature na socialdemokratski listi. V času predvolilne kampanje je stanoval pri Etbinu Kristanu na današnji Masarykovi cesti 44 (kjer je napisal »Hlapca Jerneja«). V tem času se je seznanil z družino Kessler ter postal njen reden gost. Decembra istega leta se je v mesto vrnil zaradi premiere »Pohujšanja« in tam ostal do srede januarja 1908. Ohlajeni odnosi z nevesto Štefko Löffler so ga spodbudili, da je istega leta znova zapustil cesarsko mesto in je sedem mesecev preživel v Ljubljani, od koder je večkrat potoval v Trst, kjer je predaval v tržaškem Ljudskem odru, in na Bled, kjer je bil gost pri Kesslerjevih. Na Dunaju je stanoval samo še od januarja do septembra 1909, nato je za dva meseca obiskal Sarajevo, kjer je živel pri bratu Karlu (pisal dramo Hlapce). Iz Sarajeva se je odpravil v Ljubljano, kjer je ostal do konca življenja. Prvih nekaj mesecev je preživel v hotelu Tivoli, marca 1910 pa se je preselil na Rožnik, kjer je vztrajal do poznega poletja 1917. Zadnje leto svojega življenja je gostoval na različnih lokacijah v Ljubljani, nazadnje pri učiteljici in nevesti Mileni Röhrmann.

2.

Dobrovoljc, France. Cankarjev album, Maribor: Založba Obzorja, 1972, str. 241.

3.

Kocijan, Gregor. Cankarjev prostorski trikotnik, v: Jezik in slovstvo, 1999, letnik 46, št. 7–8, str.

272–274.

4.

Dolgan, M., Fridl, J., Volk, M. (2014). Literarni atlas Ljubljane. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2014, str. 55.

5.

»Tudi to je bilo potrebno; potrebno je bilo, da si je domišljal romantiško Golgato, drugače bi bil ugledal dolgočasno vodmatsko blato, ki mu je škropilo do ovratnika.« Cankar, Ivan. Vedomec, v: Zbrano delo 11, Ljubljana: DZS, 1972, str. 212.

6.

»Človek, ki me je spremljal, me je stresel za ušesa in me je peljal v veliko črno hišo kraj mesta [Cukrarna]. Tam so živeli sami siromaki in malopridneži, kakor jih je izpljunilo mesto ter jih pometalo na kup.« Cankar, Ivan. Smrt in pogreb Jakoba Nesreče, v: Zbrano delo 14, Ljubljana: DZS, 1970, str. 182.

7.

Cankar, Ivan. Moje življenje, v: Zbrano delo 22, Ljubljana: DZS, 1975, str. 29.

8.

Cankar, Ivan. Moje življenje, str. 30.

9.

Prav tam.

10. Prav tam.

11. Cankar, Ivan. O prešcah, v: Zbrano delo 11, Ljubljana: DZS, 1972, str. 125.

12. Prav tam.

81

Opombe 13. Cankar, Ivan. Moje življenje, str. 31–32.

14. Cankar, Ivan. Moje življenje, str. 32.

15. Kasneje je lahko mladi Cankar občudoval ta razgled vsak ponedeljek zjutraj, ko je pešačil v šolo po beli cesarski cesti iz Vrhnike v Ljubljano.

16. Cankar, Ivan. Moje življenje, str. 39.

17. Cankar, Ivan. Moje življenje, str. 49.

18. Cankar, Ivan. Grešnik Lenart, v: Zbrano delo 22, Ljubljana: DZS, 1975, str. 95.

19. Cankar, Ivan. Hoja v šolo, v: Zbrano delo 19, Ljubljana: DZS, 1974, str. 201.

20. Cankar, Ivan. Hoja v šolo, str. 204.

21. Lojze se pelje v mesto z vlakom. Železniško progo, ki je povezala Vrhniko z Brezovico, so zgradili šele po ljubljanskem potresu – obratovati je pričela sredi leta 1899. »Lojzetovo vožnjo« je Cankar najverjetneje izkusil prvič oktobra 1899, neposredno pred svojim dokončnim odhodom na Dunaj.

22. Cankar, Ivan. Na Klancu, v: Zbrano delo 10, Ljubljana : DZS, 1971, str. 119.

23. Cankar, Ivan. Iz predmestja, v: Zbrano delo 8, Ljubljana : DZS, 1968, str. 143.

24. Cankar, Ivan. Ob zori, v: Zbrano delo 9, Ljubljana : DZS, 1970, str. 145.

25. Cankar, Ivan. Ob zori, str. 147.

26. Cankar, Ivan. Hlapec Jernej in njegova pravica, v: Zbrano delo 16, Ljubljana: DZS, 1972, str. 63.

27. Cankar, Ivan. [Življenjepis], v: Zbrano delo 24, Ljubljana: DZS, 1975, str. 303.

28. Cankar, Ivan. Desetica, v: Zbrano delo 21, Ljubljana: DZS, 1974, str. 249.

29. Cankar, Ivan. Realka, v: Zbrano delo 25, Ljubljana: DZS, 1976, str. 130–131.

30. Cankar, Ivan. Desetica, str. 249.

31. Cankar, Ivan. Realka, str. 131.

32. Cankar, Ivan. Realka, str. 133.

33. Cankar, Ivan. [Življenjepis], str. 303.

34. Cankar, Ivan. Realka, str. 134–135.

35. Cankar, Ivan. Kako sem postal socialist, v: Zbrano delo 25, Ljubljana: DZS, 1976, str. 115.

36. Cankar, Ivan. Življenje in smrt Petra Novljana, v: Zbrano delo 10, Ljubljana: DZS, 1971, str. 216.

37. Cankar, Ivan. Nina, v: Zbrano delo 13, Ljubljana: DZS, 1973, str. 173–174.

38. Prijatelj, Ivan. [Predgovor], v: Murn, Josip. Pesmi in romance, Ljubljana: založil L. Schwentner, 1903, str. IX. 39. Cankar, Ivan. Nina, str. 177.

40. Peterlin, Radivoj. V stari cukrarni: spomini na življenje ljubljanskega literarnega proletariata. Kronika slovenskih mest, 1935, letnik 2, št. 1, str. 7*.

41. Prav tam.

42. Cankar, Ivan. Nina, str. 174.

43. Cankar, Ivan. Življenje in smrt Petra Novljana, str. 213.

82

Opombe 44. Cankar, Ivan. Življenje in smrt Petra Novljana, str. 218.

45. Cankar, Ivan. Nina, str. 173–174.

46. Cankar, Ivan. Klara se je izgubila, v: Zbrano delo 6, Ljubljana: DZS, 1967, str. 361.

47. »Že je bučalo mesto do daleč, slišala je zvonjenje tramvajskih vozov in drdranje omnibusov. Aleje so se odprle in zasvetilo se je; v mesto še ni bil segel mrak.« [Cankar, Ivan. Iz predmestja, v: Zbrano delo 8, Ljubljana: DZS, 1968, str. 143].

48. Cankar, Ivan. Na pragu, v: Zbrano delo 12, Ljubljana: DZS, 1970, str. 319.

49. Proga čez Semmering in s tem povezava do Dunaja je bila dokončana 5 let kasneje.

50. Cankar, Ivan. Na Klancu, v: Zbrano delo 10, Ljubljana: DZS, 1971, str. 117–118. Tukaj je Cankar mojstrsko nanizal vrsto izmenjujočih se pogledov na mesto v spreminjajočem se ritmu: mesto izgine za holmom, se nenadoma znova pojavi in stavbe se izmenjujejo v hitrem tempu, tedaj pa z uporabo iteracije upočasni hitrost in razširja pokrajino v fokusu ter ohranja njeno kontinuiteto.

51. Cankar, Ivan. Tujci, v: Zbrano delo 9, Ljubljana: DZS, 1970, str. 49.

52. Cankar, Ivan. Sestanek na Rušah, v: Zbrano delo 9, Ljubljana: DZS, 1970, str. 174–175.

53. Cankar, Ivan. Zgodba o dveh mladih ljudeh, v: Zbrano delo 19, Ljubljana: DZS, 1974, str. 20.

54. Cankar, Ivan. Naj pojde! Malopomemben dogodek, v: Zbrano delo 30, Ljubljana: DZS, 1976, str. 117.

55. Cankar, Ivan. Povest o dolgem nosu, v: Zbrano delo 17, Ljubljana: DZS, 1974, str. 262 –263.

56. Cankar, Ivan. Original, v: Zbrano delo 7, Ljubljana: DZS, 1969, str. 184.

57. Cankar, Ivan. Na pragu, str. 318.

58. Cankar, Ivan. Albert, v: Zbrano delo 6, Ljubljana: DZS, 1967, str. 130.

59. D. J. Ovsec. Velika knjiga o praznikih : Praznovanja na slovenskem in po svetu, Ljubljana, 1992, str. 34.

60. Cankar, Ivan. Gospa Judit, v: Zbrano delo 12, Ljubljana: DZS, 1970, str. 70.

61. Cankar, Ivan. Gospa Judit, str. 71.

62. Cankar, Ivan. Realka, str. 133.

63. Cankar, Ivan. Prva ječa, v: Zbrano delo 20, Ljubljana: DZS, 1974, str. 298.

64. Cankar, Ivan. [Pismo Karlu Cankarju, Dunaj, 6. X. 900], v: ZD 26, Ljubljana: DZS, 1970, str. 87–88.

65. Cankar, Ivan. Tujci, str. 13–16.

66. Cankar, Ivan. Povest o dolgem nosu, str. 263.

67. Cankar, Ivan. Pozdrav iz domovine, v: Zbrano delo 11, Ljubljana: DZS, 1972, str. 273.

68. Cankar, Ivan. Tujci, str. 48.

69. Cankar, Ivan. Gospa Judit, str. 80–81.

70. Cankar, Ivan. Novo življenje, v: Zbrano delo 17, Ljubljana: DZS, 1974, str. 24.

71. Cankar, Ivan. Naj pojde! Malopomemben dogodek, str. 121.

72. Cankar, Ivan. Konec literarne krčme, v: Zbrano delo 24, Ljubljana: DZS, 1975, str. 230.

73. Cankar, Ivan. Mladost, v: Zbrano delo 21, Ljubljana: DZS, 1974, str. 68.

83

Opombe 74. Cankar, Ivan. Med zvezdami, v: Zbrano delo 23, Ljubljana: DZS, 1975, str. 29.

75. Cankar, Ivan. Med zvezdami, str. 107.

76. Cankar, Ivan. Naši umetniki, v: Zbrano delo 24, Ljubljana: DZS, 1975, str. 140.

77. Prijatelj, Ivan. Prešernov spomenik v Ljubljani, Naši zapiski, okt. 1905, letnik 3, številka 10/11, str. 150.

78. Odbor za postavljanje Prešernovega spomenika je osnutke razstavil marca istega leta v veliki dvorani Mestnega doma. Javno mnenje je bilo Zajčevemu osnutku naklonjeno.

79. Cankar, Ivan. [Pismo Karlu Cankarju, Dunaj, okoli 22. marca 1900], v: ZD 26, Ljubljana: DZS, 1970, str. 77.

80. Člani komisije so bili Jan Duffe, mestni stavbni svetnik, Anton Klinar, deželni višji inženir, Fran Pavlin, c. kr. višji inženir, Ivan Šubic, c. kr. ravnatelj obrtne strokovne šole, Ivan Franke, slikar in cesarski svetnik, Anton Aškerc, pesnik in mestni arhivar, in Fran Govekar, pisatelj in mestni uradnik. Izbirali so med sedmimi prispelimi osnutki, od katerih je dva prispeval Zajec. Prvo nagrado je komisija dodelila Ivanu Zajcu, drugo pa akademskemu kiparju Alojzu Progarju iz Celovca. Podelila je še tri častna priznanja (prvo Antonu Bitežniku iz Gorice, drugo Francu Bernekerju z Dunaja in tretjo Jakobu Žniderju z Dunaja). Akademski kipar Alojz Repič je ostal brez nagrade in priznanja [Kos, Janez: Glejte ga, to je naš Prešeren!, Ljubljana, 1997, str. 48].

81. Rodin je zavrnil shematični in stereotipni akademizem in uvedel skrb za realističen prikaz telesa in poglobitev v človekovo duševnost in značaj.

82. Cankar, Ivan. [Pismo Ani Lušinovi, Dunaj, 4. VI. 1902], v: ZD 27, Ljubljana: DZS, 1971, str. 350.

83. »Glavna podoba, kip Prešerna, pa kaže pesnika, sedečega na kosih razbite ladje, ki plavajo po razburkanih valovih. Prešeren sedi na deski, z levico objema kosec jambora, levico pa naslanja na koleno, držeč med prsti zvitek papirja. Ves kip si je mislil kipar iz belega mramorja, spodnje plošče pa iz temnega kamna. Jury je prisodila temu genialno poetično projektovanemu modelu častno priznanje.« [Nemo./ Nomo. Listek. Prešernov spomenik, Slovenski narod, 22. feb. 1900, letnik 33, številka 43, str. 2].

84. Ljubljanski knezoškof Jeglič je v naslednjih dneh na magistratu večkrat ostro protestiral zaradi razgaljene muze pred frančiškansko cerkvijo.

85. Jezernik, Božidar: Mesto brez spomina: javni spomeniki v Ljubljani. Ljubljana: Modrijan, 2014; Kos, Janez: Glejte ga, to je naš Prešeren!, Ljubljana, 1997; Globočnik, Damir: Likovno in simbolno. Kolektivni spomin slovenstva v likovni umetnosti, Ljubljana: Slovenska matica, 2017.

86. Cankar, Ivan. Slovensko ljudstvo in slovenska kultura, v: Zbrano delo 25, Ljubljana: DZS, 1976, str. 164.

87. Cankar je ločeval pojma narod in ljudstvo. Za narod je štel liberalno in klerikalno bogato višje meščanstvo, za ljudstvo pa revno nižje meščanstvo in delavstvo.

88. Cankar, Ivan. Epilog/Prešeren II, v: Zbrano delo 15, Ljubljana: DZS, 1972, str. 56–57.

89. »In resnično: naši umetniki so pobrali šila in kopita in so pobegnili v tujino, vsi do zadnjega, s svojo umetnostjo vred. Zakaj spoznali so v svoji modrosti, da je vendarle nekoliko prijetnejše, če stradajo v tujini, nego da bi stradali domá, kjer imajo na prežgani juhi še očitanje in zasmeh v zabelo.« [Cankar, Ivan. Slovensko ljudstvo in slovenska kultura, str. 159].

90. »Z njim je prišel doktor Premec, eleganten človek s prelepo rjavo brado in smehljajočimi očmi, velik

84

Opombe mecen slovenskih umetnikov, izgubljenih v tujini. Slikar Možina, ki tako iskreno občudujem njegove otožne pokrajine, mu je poslikal stanovanje in je portretiral njega, njegovo družino in nekatere daljne sorodnike; zato je dobil dvakrat kosilo zastonj in staro suknjo, ki pa je bila še jako čedna. Opazila sem takoj, da je doktorjev obraz zelo blag in velikega usmiljenja poln; govoril je mehko, sladko, vsaka njegova beseda se je izlila človeku v dušo kakor med.« [Cankar, Ivan. Gospa Judit, str. 87–88].

91. Dušan Voglar. Opombe, v: Zbrano delo 25, Ljubljana: DZS, 1976, str. 353.

92. Cankar, Ivan. Slovensko ljudstvo in slovenska kultura, str. 163.

93. Cankar, Ivan. Kurent, v: Zbrano delo 18, Ljubljana: DZS, 1973, str. 85.

94. Cankar, Ivan. Kurent, str. 87.

95. Cankar, Ivan. Kurent, str. 91.

96. Dušan Moravec. Opombe, v: Zbrano delo 25, Ljubljana: DZS, 1976, str. 309.

97. Prav tam.

98. Cankar, Ivan. Krvavi dnevi v Ljubljani, v: Zbrano delo 25, Ljubljana: DZS, 1976, str. 77.

99. Dušan Moravec. Opombe, str. 310.

100. Cankar, Ivan. Krvavi dnevi v Ljubljani, str. 78–79.

101. Občinski svet ljubljanski za žrtve, V: Rdeči prapor. Glasilo jugoslovanske socialne demokracije, 23. sept. 1908, letnik 11, št. 76, str. 3.

102. Mikuž, Metod. Ljubljanski septembrski dogodki, v: Naši razgledi, 1958, letnik 7, št. 18, str. 425-426.

103. Cankar, Ivan. »Kaj sem storil, o gospod?«, v: Zbrano delo 18, Ljubljana: DZS, 1973, str. 185.

104. Cankar, Ivan. »Kaj sem storil, o gospod?«, str. 188.

105. Cankar, Ivan. Zgodba o zaplenjenem pravičniku, v: Zbrano delo 25, Ljubljana: DZS, 1976, str. 98.

106. Cankar, Ivan. Zgodba o zaplenjenem pravičniku, str. 99.

107. Cankar, Ivan. Zgodba o zaplenjenem pravičniku, str. 102.

108. Rovšek Davorin (1867–1949), fotografski mojster in kinematografski podjetnik. V Ljubljani je odprl obrt 6. aprila 1896. V Parizu se je seznanil s poslovanjem prvih kinematografov in leta 1906 v Ljubljani pričel kot prvi slovenski kinematografski podjetnik predvajati filme v dvorani Union in v hotelu Ilirija. 1908 je s svojim bratom osnoval prvi slovenski potovalni kinematograf in obiskoval z njim mesta in trge na Kranjskem [portal Slovenska biografija, http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi521178/, na dan 22. 6. 2018].

109. Cankar, Ivan [Pismo Antonu Aškercu, Dunaj, 14. april 1900], v: ZD 26, Ljubljana: DZS, 1970, str. 189.

110. Cankar, Ivan [Pismo Ivanki Klemenčičevi, Dunaj, 6. februar 1902], v: Zbrano delo 28, Ljubljana: DZS, 1972, str. 128 111. »In vstal sem in sem hodil po širokih cestah, tako živih in ah, tako praznih, tako šumečih in tako tihih; vstal sem in sem hodil in sem iskal domovine… samo da bi še malo zazelenelo sredi pustega kamenja, da bi zadišalo od daleč po Latermanovih kostanjih, da bi še enkrat zazvonili sladki zvonovi od bele cerkve svete Trojice na holmu…« [Cankar, Ivan. Pozdrav iz domovine, v: Zbrano delo 11, Ljubljana: DZS, 1972, str. 273].

112. Cankar, Ivan. Glose k »Zgodbam iz doline šentflorjanske«, v: Ljubljanski zvon, 1926, letnik 46, št. 5, str. 321.

113. Glej opombo št. 1.

85

Viri in literatura

Viri in literatura •

Viri:

Portal Slovenska biografija (http://www.slovenska-biografija.si

•

Monografije:

Cankar, I. (1969–1976). Zbrano delo, zv. 1–30. Ljubljana: DZS.

K M C 16636/1–30

Dobrovoljc, F. (1972). Cankarjev album. Maribor: Založba Obzorja.

K M F 582

Dolgan, M., Fridl, J., Volk, M. (2014). Literarni atlas Ljubljane. Ljubljana: Založba ZRC SAZU.

K M E 5392

Kos, J. (1997). Glejte ga, to je naš Prešeren! Ljubljana: Kiki Keram.

K M D 7800

Murn, J. (1903). Pesmi in romance. Ljubljana: založil L. Schwentner.

K M C 412

Ovsec, D. J. (1992). Velika knjiga o praznikih : Praznovanja na slovenskem in po svetu, Ljubljana: Domus.

K M E 2614

•

Članki:

Cankar, I. (1926). Glose k »Zgodbam iz doline šentflorjanske«. V: Ljubljanski zvon, 46 (5), str. 321–324.

Kocijan, G. (1999). Cankarjev prostorski trikotnik. V: Jezik in slovstvo, l46 (7–8), str. 269–277.

K ČS D 197/1998/1999

Mikuž, M. (1958, 20. sep.). Ljubljanski septembrski dogodki. V: Naši razgledi, 7 (18), str. 425-426.

K ČS G 166/1958

Nemo./Nomo. (1900, 22. feb.). Listek. Prešernov spomenik (Konec). V: Slovenski narod, 33 (43), str. 1–2.

K MF 1/1900

Občinski svet ljubljanski za žrtve (1908, 23. sep.). V: Rdeči prapor. Glasilo jugoslovanske socialne demokracije, 11 (76), str. 3.

K ČS G 6/1908

Peterlin, R. (1935, mar.) V stari cukrarni: spomini na življenje ljubljanskega literarnega proletariata. V: Kronika slovenskih mest, 2 (1), str. 5*–7*.

K ČS F 13/1935

Prijatelj, I. (1905, okt.). Prešernov spomenik v Ljubljani. V: Naši zapiski, 3 (10–11).

K ČS E 53/ 1904/1905

86

Tematska bibliografija

Tematska bibliografija •

Cankarjeva besedila z omembami in upodobitvami Ljubljane (po letu prve izdaje, brez korespondence).

Cankar, I. (1896, 25. sep.–7. okt.). »Albert«. V: Slovenec, 24 (220–230).

- Hotel Lloyd (Miklošičeva ul.), Poljanska cesta, Ambrožev trg, Studenec pri Ljubljani (umobolnica), tržnica.

K ČS G 36/1896

Cankar, I. (1897, 18. sep.). 13. septembra zvečer. V: Slovenski narod, 30 (213).

- prvi shod slovenskih literatov, umetnikov in knjigotržcev v prostorih zgornje kavarne Narodnega doma (A. Aškerc, A. Funtek, S. Gregorčič, Stritar, I. Resman, Mencinger).

K ČS G 13/1897

Cankar, I. (1898, 4–7.,10. in 12. jan.). Na Drenovem. V: Slovenski narod, 31 (2–4, 6 in 8).

- Zalog pri Ljubljani, I. N. Resman, načelnik železniške postaje.

K ČS G 13/1898

Cankar, I. (1898, 1. jun.). Sestanek na Rušah. V: Ljubljanski zvon, 18 (6), str. 323–333.

- Ljubljanski kolodvor, kolodvorska ulica, ljubljansko polje.

K ČS D 123/1898

Cankar, I. (1898, 27. avg.). Njegova mati. V: Slovenec, 26 (194).

- Vodnikov spomenik, ljubljanski licej.

K ČS G 36/1898

Cankar, I. (1898, 1. nov.). Klara se je izgubila. V: Angeljček, 6 (11), str. 170–173.

- Ljubljana, omnibusi.

K ČS D 11/1898

Cankar, I. (1899). Nad menoj se prva zvezda. V: Erotika. V Ljubljani: Kleinmayr & Bamberg, str. 6–7.

K RA C 6

Cankar, I. (1899). Julija. V: Vinjete. V Ljubljani: L. Schwentner, str. 229–243.

- Cukrarna

K M B 1010

Cankar, I. (1899). Original. V: Vinjete. V Ljubljani: L. Schwentner, str. 297–302.

K M B 1010

Cankar, I. (1899). V pozni jeseni. V: Vinjete. V Ljubljani: L. Schwentner, str. 311–316.

K M B 1010

Cankar, I. (1900). Popótovanje Nikolaja Nikiča. V: Ant. Knezova knjižnica: zbirka zabavnih in poučnih spisov. Zv. 7. V Ljubljani: Slovenska matica, str. 170–213.

- Studenec pri Ljubljani (umobolnica), cukrarna, Sv. Krištof (pokopališče).

K Z C 57/7

Cankar, I. (1901). Za narodov blagor : komedija v štirih dejanjih. V Ljubljani: L. Schwentner.

- Parodija ljubljanske malomestne politike.

K M C 2823

Cankar, I. (1901). Tujci. V: Ant. Knezova knjižnica: zbirka zabavnih in poučnih spisov. Zv. K Z C 57/8 8. V Ljubljani: Slovenska matica, str. 1–119.

- Tivoli, ljubljanski kolodvor, ljubljansko polje, R. Jakopič kot slikar Ambrož.

87

Tematska bibliografija

Cankar, I. (1901). Iz življenja odličnega rodoljuba. V: Knjiga za lahkomiselne ljudi. V Ljubljani: L. Schwentner, str. 15–36.

- Špitalske ulice (Stritarjeva ul.), frančiškanski most (Tromostovje), gledališke ulice (Wolfova ul.).

K M C 2829

Cankar, I. (1902). Nad menoj se prva zvezda. V: Erotika : Nova izdaja. V Ljubljani: L. Schwentner, str. 6–7.

K M B 1006

K M B 1006 Cankar, I. (1902). Večerni koncert [Jaz sem te čakal]. V: Erotika : Nova izdaja. V Ljubljani: L. Schwentner, str. 33–34.

- “[...] hotel sem opisati tisti krasni večer, ko je bil koncert na vrtu "Narodnega doma" in si prišla v park, da sem govoril s Tabo." Ani Lušinovi, 27. VIII. 98 (ZD 27, str. 33) Cankar, I. (1902). O veliki noči leta tisoč osemsto devetindevetdesetega. V: Erotika : Nova K M B 1006 izdaja. V Ljubljani: L. Schwentner, str. 87–103.

- Ljubljana, požig neprodanih izvodov Cankarjeve Erotike.

Cankar, I. (1902). Na klancu. V: Ant. Knezova knjižnica: zbirka zabavnih in poučnih spisov. Zv. 9. V Ljubljani: Slovenska matica.

- Ljubljana, Ljubljanski kolodvor, Florjanske ulice (dan. Gornji trg).

K Z C 57/9

Cankar, I. (1902, 1. apr.). Greh [z naslovom »Mater je zatajil«]. V: Zvonček, 3 (4), str.

89–91.

- Realka, ljubljanske ulice.

K ČS D 15/1902

Cankar, I. (1902–3). Pozdrav iz domovine. V: Slovan, 1 (2), str. 37–39.

- Lattermanov drevored

K ČS F 14/1902/1903

Cankar, I. (1903). Vedomec [z naslovom Živeti!]. V: Ljubljanski zvon, 23 (6-7), str.

322–329; 388–397.

- Ljubljana, Vodmat, Poljanski nasip, F. Govekar v kavarni, O. Župančič, J. Murn.

K ČS D 123/1903

Cankar, I. (1903, jan.–apr.). O prešcah. V: Ljubljanski zvon, 23 (9), str. 516–526.

- Veduta Ljubljane

K ČS D 123/1903

Cankar, I. (1903). Življenje in smrt Petra Novljana. V: Ant. Knezova knjižnica: zbirka zabavnih in poučnih spisov. Zv. 10. V Ljubljani: Slovenska matica, str. 1–72.

- Cukrarna, ljubljanske ulice, trgi in gostilne.

K Z C 57/10

Cankar, I. (1904). Gospa Judit. V Ljubljani: L. Schwentner.

- Miklavžev semenj, ljubljansko polje.

K M C 2826

Cankar, I. (1904, jan.–avg.). Na pragu. V: Ljubljanski zvon, 24 (1–8).

- Mestni vrvež

K ČS D 123/1904

Cankar, I. (1905). Gospod svetnik. V: Slovan, 3 (4), str. 97-100.

- Schwentnerjeva prodajalna, Jakopičeve Breze.

K ČS F 14/1904/1905

88

Tematska bibliografija

Cankar, I. (1905, okt.). Še en simbol. V: Naši zapiski, 3 (10+11), str. 145–147.

- Prešernov spomenik

K ČS E 53/1904/1905

Cankar, I. (1905). Epilog. V: Ljubljanski zvon, 25 (11), str. 594–599.

- Prešernov spomenik, poljanski nasip, cukrarna.

K ČS D 123/1905

Cankar, I. (1905). Povest o dolgem nosu. V: Ljubljanski zvon, 25 (11), str. 679–686.

- Ljubljana, dolenjski kolodvor, Lattermanov drevored.

K ČS D 123/1905

Cankar, I. (1906, jul.). Govekar in Govekarji. V: Naši zapiski, 4 (7), str. 97–100.

- Ljubljana, ljubljansko gledališče, F. Govekar (intendant).

K ČS E 53/1906

Cankar, I. (1906, jan.–avg.). Poslednji dnevi Štefana Poljanca. V: Ljubljanski zvon, 26 (1–8).

- Trnovo, Narodni dom, Sv. Krištof (pokopališče, grobnica slovenskih pisateljev), I. Resman v liku gospoda Valentina, I. Tavčar (»Poznam politika, ki je drugače spodoben človek in ki je ljubil svoj narod – zdaj pa je premožen in sedi na svojem nekdanjem požrtvovalnem rodoljubju, kakor bolnik na stranišču.« ZD 15, str. 126).

K ČS D 123/1906

Cankar, I. (1906). Smrt in pogreb Jakoba Nesreče. V: Zabavna knjižnica, 18. V Ljubljani: Slovenska matica, str. 63–110.

- Ljubljana, Cukrarna (»velika črna hiša kraj mesta«).

K Z C 2879/18

Cankar, I. (1906). Nina. V Ljubljani: L. Schwentner.

- Cukrarna

K M B 995

Cankar, I. (1906, maj). Krpanova kobila. V: Naši zapiski, 4 (5), str. 65–67.

- Šentpetrsko predmestje, ljubljansko gledališče, F. Govekar.

K ČS E 53/1906

Cankar, I. (1906). Na otoku. V: Slovan, 4 (1), str. 1–7.

- Studenec pri Ljubljani (umobolnica)

K ČS F 14/1905/1906

Cankar, I. (1907). Aleš iz Razora. V Ljubljani: Narodna založba.

- Posredna omemba prostitucije v Ljubljani.

K M C 2831

Cankar, I. (1907). Jernej, narodov besednik. V: Ljubljanski zvon, 27 (12), str. 724–730.

- Ljubljana, frančiškanski most.

K ČS D 123/1907

Cankar, I. (1907, 14. fe b.). Literarna družba. V: Slovenski narod, 40 (37).

- Slovenska matica v Ljubljani.

K ČS G 13/1907

Cankar, I. (1907, 5. apr.). Strahovi. V: Rdeči prapor, 10 (14).

K ČS G 6/1907 - Marijin (dan. Prešernov) trg s frančiškanskim mostom (dan. Tromostovjem) in Prešernovim spomenikom, pisatelj in psihiater dr. Ivan Robida, lj. zdravnik dr. Josip Stojc.

Cankar, I. (1907, 6. apr.). Cankarjev govor na volilnem shodu v Ljubljani, objavljen v poročilu »Naš shod v Mestnem domu«. V: Rdeči prapor, 10 (15).

- Ljubljanska politika, predvolilni boj.

K ČS G 6/1907

89

Tematska bibliografija

Cankar, I. (1907, 9. apr.). Brezverci. V: Rdeči prapor, 10 (17).

- Ljubljana, ljubljanski politiki (E. Kristan, I. Kregar, Štefe, Šuklje, Šušteršič, Povše), predvolilni boj.

K ČS G 6/1907

Cankar, I. (1907, 15. apr.). Sta že dva! V: Rdeči prapor, 10 (22).

- Narodna tiskarna, Ivan Hribar, predvolilna agitacija.

K ČS G 6/1907

Cankar, I. (1907, 19. apr.). Program v nevarnosti. V: Rdeči prapor, 10 (26).

- Ljubljanski kolodvor, Ivan Hribar, predvolilna agitacija, dr. Ivan Tavčar.

K ČS G 6/1907

Cankar, I. (1907, 1. jun.). Trnovska procesija. V: Rdeči prapor, 10 (60).

- Trnovo, ljubljanski politiki, procesije, Hribar kot Program.

K ČS G 6/1907

Cankar, I. (1907, 3. jun.). Zadruga. V: Rdeči prapor, 10 (61).

- Ljubljansko dijaško literarno in politično društvo Zadruga.

K ČS G 6/1907

Cankar, I. (1907, 28. jun.). Proft. V: Rdeči prapor, 10 (66).

- Ljubljana, Proftova afera, F. Levec, deželni šolski svet, I. Hribar.

K ČS G 6/1907

Cankar, I. (1907). Hlapec Jernej in njegova pravica. V Ljubljani: L. Schwentner.

- Ljubljana, sodišče, gostilna.

K M C 2811

Cankar, I. (1908). »Kaj sem storil, o Gospod?«. V: Ljubljanski zvon, 29 (12), str. 755–758. K ČS D - Ljubljanske ulice, Pogačarjev trg, septembrski dogodki 1908.

123/1909 Cankar, I. (1908). Kajetan Ogrizek. V: Ilustrovani narodni koledar. Celje: Zvezna tiskarna, K Z C 591/1908 19, str. 79–89.

- Ljubljana, Resljeva cesta, Prešernov spomenik.

Cankar, I. (1908, 6.–9. maj). Neprijetna dogodivščina. V: Rdeči prapor, 11 (36–37).

- Ljubljana, frančiškanski most (dan. Tromostovje), Prešernov spomenik.

K ČS G 6/1907

Cankar, I. (1908, 23. sep.). Krvavi dnevi v Ljubljani. V: Rdeči prapor, 11 (76).

- Ljubljana, Pogačarjev trg, septembrski dogodki.

K ČS G 6/1907

Cankar, I. (1908). Novo življenje. V: Knezova knjižnica: zbirka zabavnih in poučnih spisov. Zv. 15. V Ljubljani: Slovenska matica, str. 1–91.

- Ljubljana, cerkev s. Florjana, grajski hrib, ljubljansko polje, park Tivoli, Gornji trg, Rimska cesta, literarni salon Marije Kessler.

K Z C 57/152

Cankar, I. (1909). Kurent : starodavna pripovedka. V Ljubljani: L. Schwentner.

- Ljubljana, ulice, meščani, Prešernov spomenik.

K M C 2813

Cankar, I. (1909, mar.). Bobi. V: Ljubljanski zvon, 29 (3), str. 131–138.

K ČS D 123/1909

Cankar, I. (1909). »Lepa naša domovina«. V: Prvi majnik, str. 5–6 [dostopno v: Zbrano delo 25. Ljubljana: DZS, 1976, str. 89–93].

- Ljubljanski kolodvor

K M C 16636/25

90

Tematska bibliografija

Cankar, I. (1910, 8.–9. feb.). Don Alfonso. V: Slovenski narod, 43 (30–31).

- Ljubljana, Studenec pri Ljubljani (umobolnica).

K MF 1/1910

Cankar, I. (1910, 22., 24., 26. mar., 2., 9., 21. apr.). Naši umetniki. V: Slovenski narod, 43 (65, 67, 69, 74, 79, 89).

- Spomladanska razstava v Jakopičevem paviljonu.

K MF 1/1910

Cankar, I. (1910, 18. mar.). V marcu. V: Slovenski narod, 43 (63).

- Kavarna Evropa

K MF 1/1910

Cankar, I. (1910, 16. apr.). Lažnivost in fantazija. V: Slovenski narod, 43 (85).

- Rožnik

K MF 1/1910

Cankar, I. (1910, 23. apr.). Judežev poljub. V: Slovenski narod, 43 (91).

- Ljubljana, nabrežje.

K MF 1/1910

Cankar, I. (1910, 30. apr.). Siv las. V: Slovenski narod, 43 (97).

- Ljubljana, ljubljansko polje, park.

K MF 1/1910

Cankar, I. (1910, 21. maj). Ponesrečen feljton. V: Slovenski narod, 43 (113).

- Restavracija na Rožniku

K MF 1/1910

Cankar, I. (1910, 28. maj). Majsko veselje. V: Slovenski narod, 43 (118).

- Rožnik

K MF 1/1910

Cankar, I. (1910, 8.–11. avg.). Zimsko cvetje. V: Slovenski narod, 43 (217–223).

- Ljubljana, cesarska (Tržaška?) cesta.

K MF 1/1910

Cankar, I. (1910, 31. avg.–1. sep.). Dvoje srečnih ljudi. V: Slovenski narod, 43 (259–260).

- Cesarska cesta »od Ježice do Ljubljane« (omemba).

K MF 1/1910

Cankar, I. (1910, 10. sep.). V gaju. V: Slovenski narod, 43 (277).

- Tivoli, Lattermanov drevored.

K MF 1/1910

Cankar, I. (1910, nov.). Motovilo. V: Ljubljanski zvon, 30 (11), str. 663–667.

- Ljubljana, gledališče.

K ČS D 123/1910

Cankar, I. (1910). Zgodba o zaplenjenem pravičniku. V: Ilustrovani narodni koledar. Celje: K Z C 591/1910 Zvezna tiskarna, 21, str. 60–72.

- Dunajska cesta, kavarna Evropa, zdravnik in psihiater Ivan Robida, državni tožilec Franc Trenz; Ivan Adamič in Rudolf Lunder.

Cankar, I. (1910). Večerna molitev. V: Ljubljanski zvon, 30 (6), str. 351–353.

K ČS D 123/1910

Cankar, I. (1910). Slamniki. V: Ljubljanski zvon, 30 (8), str. 453–454.

- Rožnik

K ČS D 123/1910

Cankar, I. (1910). Bela krizantema. V Ljubljani: L. Schwentner.

- Veduta Ljubljane, Tivoli, R. Jakopič, F. Govekar.

K M A 219

91

Tematska bibliografija

Cankar, I. (1911). Konec literarne krčme. V: Dom in svet, 24 (11), str. 430.

- Radeckega cesta (dan. Vidovdanska), gostilna, ljubljansko polje.

K ČS E 40/1911

Cankar, I. (1911). Zgodba o dveh mladih ljudeh. V: Troje povesti. V Celovcu: Družba sv.

Mohorja, str. 3–70.

- Ljubljana, Tivoli, ljubljanski kolodvor, Kolodvorska ulica, ljubljanski meščani.

K M B 1002

Cankar, I. (1911, 30. avg.–2. sep.). Starec. V: Slovenski narod, 44 (199–202).

- Ljubljana, Rožnik, mestne ulice, gostilne, umobolnica (Studenec).

K MF 1/1911

Cankar, I. (1911, 26. okt.). Mladost. V: Slovenski narod, 44 (247).

- Rožnik

K ČS G 13/1911

Cankar, I. (1912). Lepa Vida. V Ljubljani: L. Schwentner.

- Cukrarna

K M A 217

Cankar, I. (1912, 26.–29. avg, 10.–13. dec.). Marta [Prvi dve poglavji]. V: Slovenski narod, 45 (194–197, 284–287); v celoti: Zbrano delo 15, Ljubljana: DZS, 1972, str. 239–249.

- Ljubljana, ljubljanska predmestja.

K ČS G 13/1912

Cankar, I. (1912). Sošolci. V: Ilustrovani narodni koledar, Celje: Zvezna tiskarna, 23, str.

86–91.

- Realka, kavarna Evropa, prof. Simon Rutar.

K Z C 591/1912

Cankar, I. (1912, jan.–apr.). Monna Lisa. V: Ljubljanski zvon, 32 (1–4).

- Ljubljana, park Tivoli, Jakopičev paviljon, Rihard Jakopič.

K ČS D 123/1912

Cankar, I. (1912, 18. maj). Sova. V: Slovenski narod, 45 (113).

- Rožnik

K ČS G 13/1912

Cankar, I. (1912, 20. avg.). Desetica. V: Slovenski narod, 45 (189).

- Realka, Slovenska cesta.

K ČS G 13/1912

Cankar, I. (1912, 30. nov.). Muhe. V: Slovenski narod, 45 (276).

- Rožnik

K ČS G 13/1912

Cankar, I. (1913). Mladost. V: Dom in svet, 26 (6), str. 215–216.

- Tržaška cesta, Vič.

K ČS E 40/1913

Cankar, I. (1913, 12. apr.). Brezimenec. V: Slovenski narod, 46 (83).

- Ljubljana, gostilna »pri Žančku« na Starem trgu.

K ČS G 13/1913

Cankar, I. (1913, 15.–17. apr.). Slovenci in Jugoslovani. V: Zarja, 3 (557–559).

K ČS G 7/1913 - Tivolska resolucija, ilirizem (»Imenuj se dandanes v Ljubljani Slovenca, pa boš tepen, ne od nemških, temveč od ilirskih šovinistov«).

Cankar, I. (1913, 24. maj). Lisjak. V: Slovenski narod, 46 (116).

- Rožnik

92

K ČS G 13/1913

Tematska bibliografija

Cankar, I. (1913, 7. junij). Rožni venec. V: Slovenski narod, 46 (128).

- Dijaško stanovanje v Ljubljani.

K ČS G 13/1913

Cankar, I. (1913, 15. nov.). Prva ječa. V: Slovenski narod, 46 (263).

- Realka, Golovec.

K MF 1/1913

Cankar, I. (1913, 13. dec.). Firbec. V: Slovenski narod, 46 (286).

- Rožnik

K MF 1/1913

Cankar, I. (1914, 28. feb.; 14., 28. mar.; 4. apr.; 2., 13. jun.). Moje življenje. V: Slovenski narod, 47 (48., 60., 70., 76., 123., 132) [poglavja z omembo ali dogajanjem v Ljubljani].

- Ljubljana, veduta Ljubljane.

K ČS G 13/1914

Cankar, I. (1914, 5. feb.). Kakaduj. V: Slovenski narod, 47 (28).

- Rožnik

K ČS G 13/1914

Cankar, I. (1914). Stric Šimen. V: Slovan, 12 (4), str. 98-102.

- Stanovanje v Ljubljani (Vodnikov trg).

K ČS F 14/1914

Cankar, I. (1914). Tuje življenje. V: Slovan, 12 (7), str. 208.

- Rožnik

K ČS F 14/1914

Cankar, I. (1914). Gudula. V: Slovan, 12 (8), str. 226-228.

- Rožnik

K ČS F 14/1914

Cankar, I. (1914). Zgodba o nepoštenosti. V: Dom in Svet, 27 (1–2), str. 18–20.

- Ljubljana, mestne prodajalne, kanonik Luka Jeran.

K ČS E 40/1914

Cankar, I. (1914). Nenapisani romani. V: Dom in Svet, 27 (3–4), str. 100–101.

- Šentpetrska cesta

K ČS E 40/1914

Cankar, I. (1914). Listje. V: Dom in Svet, 27 (6), str. 182–183.

- Rožnik

K ČS E 40/1914

Cankar, I. (1914). Majska noč. V: Dom in Svet, 27 (?), str. 225–226.

- Rožnik

K ČS E 40/1914

Cankar, I. (1914). Melodije. V: Dom in Svet, 27 (12), str. 405–406.

- Ljubljana, park pri Kolizeju.

K ČS E 40/1914

Cankar, I. (1914, 1.–2. sep.). Realka. V: Slovenski narod, 47 (205–206).

- Realka, profesorji.

K ČS G 13/1914

Cankar, I. (1915). Sence. V: Dom in svet, 28 (3), str. 85–86.

- Ljubljanski grad, ječa.

K ČS E 40/1915

Cankar, I. (1915). Kostanj posebne sorte. V: Dom in svet, 28 (6), str. 193.

- Kostanj v Dravljah ob današnji Celovški cesti.

K ČS E 40/1915

93

Tematska bibliografija

Cankar, I. (1915, 31. mar.). Pomlad. V: Tedenske slike, 2 (13), str. 2–4 [dostopno v: Zbrano delo 23. Ljubljana: DZS, 1975, str. 145–147].

- Rožnik, ljubljanske ulice, svetovna vojna.

K M C 16636/23

Cankar, I. (1917). Tisto vprašanje. V: Ljubljanski zvon, 37 (2), str. 82–84.

- Rožnik

K ČS D 123/1909

Cankar, I. (1917). Med zvezdami. V: Slovan, 15 (6–7), str. 165–166.

- Rožnik

K ČS F 14/1917

Cankar, I. (1917). Kako se je useknil gospod Peter Mozolec. V: Slovan, 15 (13–14), str.

159–168.

- Ljubljanska kavarna

K ČS F 14/1917

Cankar, I. (1917). Ob selitvi. V: Slovan, 15 (6–7), str. 145–148.

- Ljubljana, Rožnik.

K ČS F 14/1917

Cankar, I. (1917). Pobratimi [z naslovom Podobe iz sanj št. 15]. V: Dom in svet, 30 (5–6), str. 145–146.

- Ljubljana, ljubljanski grad, ječa.

K ČS E 40/1917

Cankar, I. (1918, 2. mar.). Slovenska Matica. V: Jugoslovan, 1 (18).

- Ljubljana, Slovenska matica.

K ČS G 59

Cankar, I. (1918, 27., 29. apr.). Očiščenje in pomlajenje. Predavanje v »Ljudskem odru« v Trstu, dne 20. aprila leta 1918. V: Naprej, 2 (96, 97) [dostopno v: Zbrano delo 25.

Ljubljana: DZS, 1976, str. 239–249].

- Tavčarjeva navedba: »Ljubljana je srce Slovenije, Trst pa so njena pljuča!«

K M C 16636/25

Cankar, I. (1918, 6., 7. jun.). Predavanje pisatelja Ivana Cankarja. Na večeru, ki ga je priredila »Svoboda« v Ljubljani, dne 1. junija 1918 v »Mestnem Domu«. V: Naprej, 2 (126, 127) [z naslovom »Slovenska kultura, vojna in delavstvo« dostopno v: Zbrano delo 25. Ljubljana: DZS, 1976, str. 250–255].

- Umetnostna razstava v Ljubljani, šola na Ledinah.

K M C 16636/25

Cankar, I. (1920). Idila na Studencu. V: Dom in svet, 33 (1–2), str. 6.

- Studenec pri Ljubljani (umobolnica).

K ČS E 40/1920

Cankar, I. (1920). »Ministerialna komisija«. V: Dom in Svet, 33 (1–2), str. 10–11.

- Divizijsko sodišče v Marijanišču (Collegium Marianum, dan. Osnovna šola Poljane), Ljubljanski grad.

K ČS E 40/1920

Cankar, I. (1920). Zadrugi. V: Dom in Svet, 33 (1–2), str. 14.

- Zadruga

K ČS E 40/1920

Cankar, I. (1921). [Življenjepis (napisan 1912)]. V: Cankarjev zbornik. V Ljubljani: Tisko- K M C 2809 vna zadruga, str. 47–48.

- Ljubljana, Realka, F. Levec.

94

Tematska bibliografija

Cankar, I. (1921). Naj pojde! V: Dom in Svet, 34 (1–3), str. 1–3.

- Ljubljana, kolodvorska restavracija.

K ČS E 40/1921

Cankar, I. (1921). Slovensko ljudstvo in slovenska kultura (napisan 1907). V: Dom in Svet, 34 (7/8/9–10/11/12), str. 163–166, 213–216.

- Ljubljana, Lattermanov drevored, Prešernov spomenik, univerza, Cukrarna, R. Jakopič, I. Tavčar (»Neki ugleden, osebno pošten in izobražen politik je povedal zadnjič javno v Ljubljani: Jaz sem buržoá, mi smo buržoázna stranka. in on sam, ki je to izjavil, je sin ubogega kmeta in od daleč se mu pozná, da nosi še zmerom čevlje na kveder.« ZD 25, str.

176).

K ČS E 40/1921

Cankar, I. (1921). Hoja v šolo [1910]. V: Koledar Družbe sv. Mohorja za navadno leto 1922. Na Prevaljah: Družba sv. Mohorja, str. 55–64.

- Ljubljana, veduta Ljubljane, cesarska (Tržaška) cesta.

KZD 1450/1922

Cankar, I. (1921). Grešnik Lenart : življenjepis otroka. V Ljubljani: L. Schwentner.

- Ljubljana, ljubljanske ulice, park Tivoli, zabavišče.

K M B 1008

Cankar, I. (1925). Pred škofijo [brez zadnje kitice]. V: Zbrani spisi 1. V Ljubljani: Nova založba, str. XVII–XVIII.

K M C 2026/1

Cankar, I. (1975). Psi. V: Zbrano delo 21. Ljubljana: DZS, str. 216–219.

- Rožnik

K M C 16636/21

Cankar, I. (1936). Profesor Maslovina in drugi. V: Zbrani spisi 19. V Ljubljani: Nova založba, str. ?.

- Ljubljana, ljubljansko polje, gostilna pri Čadu (Pod Rožnikom), A. Aškerc.

K M C 2026/19

Cankar, I. (1968). V frančiškanski cerkvi bije [datum: 11. 9. 1895]. V: Zbrano delo 2.

Ljubljana: DZS, str. 118–119.

K M C 16636/2

Cankar, I. (1968). Hrepenenje (prvotna oblika prvega dejanja drame Lepa Vida iz l. 1906). K M C 16636/4 V: Zbrano delo 4. Ljubljana: DZS, str. 125–138.

- Cukrarna Cankar, I. (1969). Hamlet iz Cukrarne [fragment, nastal do 1909]. V: Zbrano delo 5.

Ljubljana: DZS, str. 118–131.

•

K M C 16636/5

Cankarjeva besedila z omembami Antona Aškerca.

(Pesnik A. Aškerc je bil ljubljanski mestni arhivar ter prvi knjižničar Mestne knjižnice na ljubljanskem magistratu, predhodnice Slovanske knjižnice.)

Cankar, I. (1896, okt., dec.). Anton Aškerc. V: Ljubljanski zvon, 16 (10), str. 623–627; (12), str. 747–751.

- Razprava o Aškerčevi zbirki »Lirske in epske poezije«.

K ČS D 123/1896

Cankar, I. (1899, 10., 13. feb.). »Popevčice milemu narodu«. V: Slovenski narod, 32 (33, 35).

K ČS G 13/1899

95

Tematska bibliografija

Cankar, I. (1900, 28. apr., 5. maj). Die Slovenische Literatur seit Prešeren. V: Der Süden [dostopno v: Zbrano delo 24. Ljubljana: DZS, 1975, str. 171–179/prevod str. 314–320].

- Ocena Aškerčevega pesniškega dela.

K M C 16636/24

Cankar, I. (1900, 5. maj). [Kette: »Poezije« – Župančič: »Pisanice«]. V: Der Süden, (65) [dostopno v: Zbrano delo 24. Ljubljana: DZS, 1975, str. 63–64/prevod str. 311–312].

- Ocena Aškerčevega predgovora h Kettejevim »Poezijam«.

K M C 16636/24

Cankar, I. (1900, 2.–6. jul.). Dragotin Kette. V: Slovenski narod, 33 (126–128).

- O neprimernem urejanju Kettejevih »Poezij«.

K ČS G 13/1900

Cankar, I. (1900, 15. sep.). Literarno pismo. V: Slovenka, 4 (9), str. 211–213.

- Kette, Aškerc in Govekar.

K ČS F 29/1900

Cankar, I. (1909, maj). Pisma Jeremijeva. V: Naši zapiski, 6 (5), str. 112–115.

- O ustvarjalnem zatonu A. Aškerca. Omenjeni tudi S. Gregorčič, I. Tavčar, F. Govekar idr.

K ČS E 53/1909

Cankar, I. (1910, 1. maj). A. Aškerc: Pesnitve. V: Ljubljanski zvon, 30 (5), str. 306–307.

- Recenzija Aškerčevih »Pesnitev«.

K ČS D 123/1910

Cankar, I. (1910). Hlapci. Ljubljana : Schwentner.

- Učitelj Komar odstrani Aškerčeve pesmi iz šolske knjižnice.

K M B 1007

Cankar, I. (1912, 9.–10. okt.). Anton Aškerc in njegova doba. V: Zarja, 2 (404–405).

- Delo in svetovni nazor A. Aškerca.

K M C 2809

Cankar, I. (1921). Cankarjevo predavanje o slovenski literaturi (Na učiteljski skupščini pri K M C 2809 Sv. Trojici v Slov. goricah, spomladi 1911). V: Cankarjev zbornik. V Ljubljani: Tiskovna zadruga, str. 118– 127.

- Narodna tiskarna, A. Aškerc idr.

Cankar, I. (1926, 1. jun.). [Glose k zgodbam iz doline šentflorjanske - 1908]. V: Ljubljanski zvon, 64 (5), str. 321–324.

K ČS D 123/1926

Cankar, I. (1941). Odgovor na Dermotovo kritiko mojih pesmi [7. II. 1896]. V: Slovenski jezik : glasilo Slavističnega društva, [let.] 4, str. 75-82.

K ČS D 168/1941

Glej tudi št. 2 (13. septembra zvečer), 30 (Poslednji dnevi Štefana Poljanca – »Tudi poznam gospoda, ki je bil nekoč pesnik – danes hodi po Ljubljani, navdušen je in brada mu raste.« ZD 15, str. 126) in 113 (Profesor Maslovina in drugi).

•

Omembe A. Aškerca v Cankarjevi korespondenci (po kronologiji nastanka).

Cankar, I. (1970). [Pismo Karlu Cankarju, Dunaj, 4. 11. 1896]. V: Zbrano delo 26.

Ljubljana: DZS, str. 20.

K M C 16636/26

Cankar, I. (1970). [Pismo Karlu Cankarju, Dunaj, 23. 11. 1896]. V: Zbrano delo 26.

Ljubljana: DZS, str. 26.

K M C 16636/26

96

Tematska bibliografija

Cankar, I. (1970). [Pismo Franu Govekarju, Dunaj, 23. 1. 1897]. V: Zbrano delo 26.

Ljubljana: DZS, str. 128.

K M C 16636/26

Cankar, I. (1970). [Pismo Franu Govekarju, (Dunaj), feb. 1897]. V: Zbrano delo 26.

Ljubljana: DZS, str. 132.

K M C 16636/26

Cankar, I. (1970). [Pismo Karlu Cankarju, (Dunaj), 1. 3. 1897]. V: Zbrano delo 26.

Ljubljana: DZS, str. 31, 32.

K M C 16636/26

Cankar, I. (1970). [Pismo Frančišku Levcu, Vrhnika, 16. 5. 1897]. V: Zbrano delo 26.

Ljubljana: DZS, str. 198.

K M C 16636/26

Cankar, I. (1971). [Pismo Dušanu Plavšiču, Vrhnika, 16. 1. 1898]. V: Zbrano delo 27.

Ljubljana: DZS, str. 5.

K M C 16636/27

Cankar, I. (1971). [Pismo Lavoslavu Schwentnerju, Ljubljana (Udmat), 25. 5. 1898]. V: Zbrano delo 27. Ljubljana: DZS, str. 13.

K M C 16636/27

Cankar, I. (1973). [Pismo Otonu Župančiču, (Pulj), 21. 8. 1898]. V: Zbrano delo 28.

Ljubljana: DZS, str. 8.

K M C 16636/28

Cankar, I. (1973). [Pismo Josipu Regaliju, (Pulj), 3. 9. 1898]. V: Zbrano delo 28.

Ljubljana: DZS, str. 29.

K M C 16636/28

Cankar, I. (1970). [Pismo Franu Govekarju, Dunaj, 24. 8. 1899]. V: Zbrano delo 26.

Ljubljana: DZS, str. 137.

K M C 16636/26

Cankar, I. (1970). [Pismo Karlu Cankarju, Dunaj, dec. 1899]. V: Zbrano delo 26.

Ljubljana: DZS, str. 67.

K M C 16636/26

Cankar, I. (1973). [Pismo Franu Vidicu, (Dunaj), 11. 1. 1900]. V: Zbrano delo 28.

Ljubljana: DZS, str. 45.

K M C 16636/28

Cankar, I. (1970). [Pismo Franu Govekarju, Dunaj, 24. 2. 1900]. V: Zbrano delo 26.

Ljubljana: DZS, str. 142, 143.

K M C 16636/26

Cankar, I. (1970). [Pismo Karlu Cankarju, Dunaj, 9. 3. 1900]. V: Zbrano delo 26.

Ljubljana: DZS, str. 69–74.

K M C 16636/26

Cankar, I. (1970). [Pismo Karlu Cankarju, Dunaj, (22). 3. 1900]. V: Zbrano delo 26.

Ljubljana: DZS, str. 76–79.

K M C 16636/26

Cankar, I. (1971). [Pismo Lavoslavu Schwentnerju, Dunaj, 2. 4. 1900]. V: Zbrano delo 27. K M C 16636/27 Ljubljana: DZS, str. 49.

Cankar, I. (1973). [Pismo Franu Vidicu, (Dunaj), (2). 4. 1900]. V: Zbrano delo 28.

Ljubljana: DZS, str. 46.

K M C 16636/28

97

Tematska bibliografija

Cankar, I. (1971). [Pismo Lavoslavu Schwentnerju, (Dunaj), 5. 4. 1900]. V: Zbrano delo 27. Ljubljana: DZS, str. 50.

K M C 16636/27

Cankar, I. (1970). [Pismo Karlu Cankarju, (Dunaj), apr. 1900]. V: Zbrano delo 26.

Ljubljana: DZS, str. 82.

K M C 16636/26

Cankar, I. (1970). [Pismo Franu Govekarju, (Dunaj), maj 1900]. V: Zbrano delo 26.

Ljubljana: DZS, str. 147, 148.

K M C 16636/26

Cankar, I. (1973). [Pismo Zofki Kvedrovi, (Dunaj), 8. 5. 1900]. V: Zbrano delo 28.

Ljubljana: DZS, str. 135–138.

K M C 16636/28

Cankar, I. (1973). [Pismo Alojzu Kraigherju, Rožnik, 9. 5. 1900]. V: Zbrano delo 28.

Ljubljana: DZS, str. 75, 76.

K M C 16636/28

Cankar, I. (1970). [Pismo Karlu Cankarju, (Dunaj), 17. 5. 1900]. V: Zbrano delo 26.

Ljubljana: DZS, str. 94.

K M C 16636/26

Cankar, I. (1971). [Pismo Lavoslavu Schwentnerju, Dunaj, 13. 6. 1900]. V: Zbrano delo 27. Ljubljana: DZS, str. 53.

K M C 16636/27

Cankar, I. (1973). [Pismo Franu Milčinskemu, Dunaj, 22. 6. 1900]. V: Zbrano delo 28.

Ljubljana: DZS, str. 103

K M C 16636/28

Cankar, I. (1970). [Pismo Franu Govekarju, (Dunaj), 16. 7. 1900]. V: Zbrano delo 26.

Ljubljana: DZS, str. 149, 150.

K M C 16636/26

Cankar, I. (1973). [Pismo Karlu Slancu, (Dunaj), (25). 7. 1900]. V: Zbrano delo 28.

Ljubljana: DZS, str. 119.

K M C 16636/28

Cankar, I. (1973). [Pismo Alojzu Kraigherju, (Dunaj), (8). 8. 1900]. V: Zbrano delo 28.

Ljubljana: DZS, str. 65.

K M C 16636/28

Cankar, I. (1971). [Pismo Lavoslavu Schwentnerju, (Dunaj), 16. 8. 1900]. V: Zbrano delo 27. Ljubljana: DZS, str. 57.

K M C 16636/27

Cankar, I. (1971). [Pismo Lavoslavu Schwentnerju, Dunaj, 21. 10. 1900]. V: Zbrano delo 27. Ljubljana: DZS, str. 66.

K M C 16636/27

Cankar, I. (1971). [Pismo Lavoslavu Schwentnerju, Dunaj, 27. 1. 1902]. V: Zbrano delo 27. Ljubljana: DZS, str. 98.

K M C 16636/27

Cankar, I. (1973). [Pismo Ivanki Klemenčičevi, Dunaj, 6. 2. 1902]. V: Zbrano delo 28.

Ljubljana: DZS, str. 128, 129.

K M C 16636/28

Cankar, I. (1971). [Pismo Lavoslavu Schwentnerju, Dunaj, 3. 3. 1902]. V: Zbrano delo 27. K M C 16636/27 Ljubljana: DZS, str. 100.

98

Tematska bibliografija

Cankar, I. (1971). [Pismo Lavoslavu Schwentnerju, Dunaj, 30. 4. 1902]. V: Zbrano delo 27. Ljubljana: DZS, str. 105.

K M C 16636/27

Cankar, I. (1973). [Pismo Franu Zbašniku, Dunaj, 29. 11. 1902]. V: Zbrano delo 28.

Ljubljana: DZS, str. 177.

K M C 16636/28

Cankar, I. (1971). [Pismo Ani Lušinovi, Dunaj, 3. 2. 1904]. V: Zbrano delo 27. Ljubljana: DZS, str. 371.

K M C 16636/27

Cankar, I. (1973). [Pismo Franu Zbašniku, Dunaj, 28. 3. 1906]. V: Zbrano delo 28.

Ljubljana: DZS, str. 212.

K M C 16636/28

Cankar, I. (1973). [Pismo Franu Zbašniku, Dunaj, 31. 3. 1906]. V: Zbrano delo 28.

Ljubljana: DZS, str. 214.

K M C 16636/28

Cankar, I. (1975). [Pismo Izidorju Cankarju, (Dunaj), (13). 8. 1906]. V: Zbrano delo 29.

Ljubljana: DZS, str. 168.

K M C 16636/29

Cankar, I. (1975). [Pismo Francu S. Finžgarju, Dunaj, 28. 12. 1906]. V: Zbrano delo 29.

Ljubljana: DZS, str. 193.

K M C 16636/29

Cankar, I. (1971). [Pismo Lavoslavu Schwentnerju, Dunaj, 16. 3. 1907]. V: Zbrano delo 27. Ljubljana: DZS, str. 193, 194.

K M C 16636/27

Cankar, I. (1971). [Pismo Lavoslavu Schwentnerju, (Dunaj), 5. 8. 1907]. V: Zbrano delo 27. Ljubljana: DZS, str. 196, 197.

K M C 16636/27

Cankar, I. (1975). [Pismo Adi Kristanovi, Dunaj, 9. 11. 1907]. V: Zbrano delo 29.

Ljubljana: DZS, str. 145.

K M C 16636/29

Cankar, I. (1973). [Pismo Otonu Župančiču, (Dunaj), 8. 1. 1909]. V: Zbrano delo 28.

Ljubljana: DZS, str. 21,22.

K M C 16636/28

•

Cankarjeva korespondenca z A. Aškercem.

Cankar, I. (1970). [Pisma Antonu Aškercu, 1897–1900]. V: Zbrano delo 26. Ljubljana: DZS, str. 179–195.

KMC 16636/26

99

Slovanska knjiĹžnica, center za domoznanstvo in specialne humanistiÄ?ne zbirke