Ljubljanske ulice in ceste, imenovane po ženskah

Ljubljanske ulice in ceste, imenovane po ženskah Mestna knjižnica Ljubljana, Slovanska knjižnica, marec 2017.

Avtor predstavitve: mag. Gašper Hudolin V pomoč pri predstavitvi je bila razstava „48 od 1623 : ženske, ki so ulicam dale svoje ime “ Univerze za tretje življenjsko obdobje, Ljubljana. Avtorice: Nadja Agrež, Francka Bizilj, Ana Zalar, Vida Vilhar Pobegajlo in Meta Kutin. Drugi pomembni viri so bili še spletni slovenski biografski leksikon in bogata zbirka Slovanske knjižnice.

Marije Terezije cesta. Vir: Zbirka razglednic Milene Žnideršič.

Zapisi o ljubljanskih uličnih imenih O Häuserverzeichnis der landeshauptstadt Laibach = O

O O O

O

Zapisnik hiš glavnega mesta ljubljanskega (1877).

Vlado Valenčič, Rezka Traven (1980): Ljubljanske ulice.

Vlado Valenčič (1989): Zgodovina ljubljanskih uličnih imen. Ljubljana : Partizanska knjiga.

Zgodovinski arhiv Ljubljana, enota Ljubljana.

Spletna stran Mestne občine Ljubljana: http://www.ljubljana.si. imenik uličnih imen z zemljevidom in opisom.

Google zemljevid: upošteva najnovejše stanje uličnih imen.

Razvrstitev glede na imena ulic po ženskah O

O O O O O O O

Splošne oznake: Babja dolina; nemško ime „Weiberthalgasse“ se pojavlja v seznamu hišnih posestnikov iz leta 1802. Gre za del sedanje Vegove ulice, ki je bila v začetku 19. stoletja predmestna, na njej so stale lesene hiše revnih ljudi, pokrite s slamo ali z deskami.

Poimenovanja po osebah iz verskega sveta: Nunske ulice, Glavna cesta proti nunam, Gosposvetska cesta.

Vladarska imena: Cesta Marije Terezije, Elizabetna ulica.

Književnice: Ulica Lili Novy, Ulica Mire Miheličeve, Ulica Zofke Kvedrove, Luize Pesjakove ulica; Manice Komanove in druge.

Umetnica: Ulica Ivane Kobilce.

Kulturne, družbene delavke:Franja Košir, Ana Ziherl, Angelca Ljubič, Angela Vode, Alojzija Štebi.

Znanstvenice: dr. Alma Sodnik, dr. Zmaga Kumer.

Aktivistke in borke narodnoosvobodilne vojne: Ulica Vide Pregarc, Ulica Polonce Čude, Ulica Malči Beličeve in ostale.

Ulice imenovane po ženskah v nekdanjih občinah O

O

O O

O

Bežigrad: Danile Kumerjeve ulica, Luize Pesjakove ulica, Marice Kovačeve ulica, Mire Lenardičeve ulica, Nade Ovčakove ulica, Ulica Majke Jugovićev, Ulica Rezke Klopčič, Cesta Urške Zatlerjeve, Ulica Pavle Jeromnove. Šiška: Majde Šilčeve ulica, Majde Vrhovnikove ulica, Ulica Ane Ziherlove, Ulica Francke Jerasove, Ulica Franje Koširjeve, Ulica Ivanke Kožuh, Ulica Manice Komanove, Ulica Marije Hvaličeve, Ulica Marije Mlinar, Ulica Nade Čamernikove, Ulica Olge Mohorjeve, Ulica Rezke Dragarjeve, Ulica Rezke Usenik, Ulica Zore Ragancinove, Ulica Žanke Erjavec, Zofke Kvedrove ulica, Ulica Alme Sodnik, Ulica Angele Ljubičeve, Ulica Ivice Pirjevčeve.

Ljubljana-Center: Ulica Josipine Turnograjske, Nunska ulica (do 1952), Marije Terezije cesta (pred 1. svet. vojno).

Vič-Rudnik: Ulica Malči Beličeve, Ulica Lili Novy, Ulica Angele Vode, Kumerjeve ulica, Ulica Ivane Kobilce, Ulica Jozke Štebijeve, Ulica Marije Drakslerjeve, Ulica Milke Kerinove, Ulica sester Malavašičevih, Ulica Zore Majcnove.

Moste-Polje: Ulica Angelce Ocepkove, Ulica Polonce Čude, Ulica Vide Janežičeve, Ulica Vide Pregarčeve, Fani Grumove ulica, Ulica Marje Boršnikove, Ulica Minke Bobnar.

Carl Dietrich: Cesarica Elizabeta – Sisi, 1858, olje na platnu. https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Carl_Diet rich_-_Cesarica_Elizabeta_-_Sisi.jpg

Ciril Metod Koch: Načrt deželnega stolnega mesta Ljubljane, barvna litografija, 1910. Hrani MKL – Slovanska knjižnica. Pravokotno na Elizabetno cesto, Zarnikovo in Strossmayerjevo ulico je tekla Streliška ulica.

Marija Terezija. Slikar Martin van Meytens, sredina 18. stoletja.

Vir: https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Martin_van _Meytens_-_Cesarica_Marija_Terezija.jpg

Marije Terezije cesta (2) O O

O

O O

15. julija 1919 so cesto Marije Terezije in del Celovške ceste preimenovali v Gosposvetsko cesto (po Gospe Sveti s Koroškega).

11. 6. 1942 je na Gosposvetski cesti prišlo do napada na gostilno Lev v italijanski lasti. Privrženec komunistov je skozi okno gostilne vrgel bombo ter ranil pet ljudi, Ariella Rea pa je ranam podlegla pozneje.

Tako sta poročala dnevna časopisa Slovenec in Slovenski narod.

Oktobra 1942 je bila Gosposvetska cesta preimenovana v Cesto Arielle Rea. Ta oseba je bila pokrajinska tajnica odseka kmečkih gospodinj ženskih fašistov. Celovško cesto so preimenovali v Gosposvetsko cesto.

Po 1945 je bila Cesta Arielle Rea znova preimenovana v Gosposvetsko cesto.

Leta 1993 je bila Gosposvetska cesta v sklopu širšega zavarovanja območja med Aškerčevo, Tivolsko in Slovensko cesto razglašena za spomenik naravne in kulturne dediščine.

Zgoraj: Ciril Metod Koch: Načrt deželnega stolnega mesta Ljubljane,. Ljubljana : J. Blasnik,

1910. Z Marije Terezije ceste (na sredini slike) je pot zavila v Dalmatinovo ulico ali pa na Dunajsko cesto.

←

Spodaj: → C. M. Koch: Najnovejši načrt mesta Ljubljane z okolico in delom Gorenjske.

Ljubljana : Čemažar, 1924.

Marije Terezije ceste ni več, preimenovali so jo v Gosposvetsko cesto (na sliki desno).

Vir: Zbirka razglednic Milene Žnideršič.

Restavracija Novi svet na Marije Terezije cesti leta 1913.

Vir: Zbirka razglednic Milene Žnideršič.

Nunska ulica in Glavna cesta proti nunam O O O O O O

Nunska ulica je potekala od samostana uršulink do Dunajske (Titove) ceste.

Kapucinsko predmestje v Ljubljani, slovensko ime od leta 1848. nemško ime „Klosterfrauengasse“.

Prejšnje ime: Galave ulze.

Leta 1952 preimenovana v Veselovo ulico, po fotografu Franu Veselu (1884 – 1944).

Glavna cesta proti nunam (nem. „Hauptstrasse gegen den Klosterfrauen“) je obsegala območje več hiš, ki so stale ob nekdanji Titovi cesti od Cankarjeve do Trga osvoboditve, ob Čopovi ulici, na Prešernovem trgu in ob Wolfovi ulici. Tako poimenovanje se je pojavilo konec 18. stoletja in začetku 19. v seznamih hišnih posestnikov iz let 1798 in 1800.

Ciril Metod Koch: NaÄ?rt deĹželnega stolnega mesta Ljubljane, barvna litografija, 1910. Hrani SLK.

Portret Luize Pesjakove iz 60. let 19. stoletja. Avtor JoĹžef Zalar. Vir slike: https://sl.wikipedia.org/wiki/Slika:PesjakLuizafoto_Zalar.jpg.

Luiza Pesjakova O

Luiza Crobath, najstarejši otrok pravnika Blaža Crobatha, ki je bil Prešernov prijatelj. France Prešeren je Luizo tudi poučeval na domu. Posvetil ji je nekaj pesmi, med drugim „An eine junge Dichterin“ (izšla v Carnioli 1844, pozneje jo je prevedel Anton Sovre).

O Poročena s trgovcem Simonom Pessiakom.

O Pesnica in pisateljica. Gibala se je v nemških in slovenskih izobraženskih krogih. Pisala v nemškem in slovenskem jeziku.

O Pomembna dela: France Prešerin : žaloigra v petih dejanjih (1870), Ins Kinderherz (1885), Svitoslav Zajček : vesela igra v enem djanji (1865), druge igre, Vijolice : pesmi za mladost (1889), objave v časopisu Novice gospodarske, obertnijske in narodske in druge.

Več o Luizi Pesjak: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi417228/ ali http://lit.ijs.si/luiza.html.

Ulica Luize Pesjakove.

Foto: Matjaž Bizjak, MKL – Slovanska knjižnica, maj 2015.

Ženski roman v dnevniški obliki. Pet let prej (1882) je rokopis zavrnil urednik literarnega časopisa Kres.

Gradivo hrani MKL – Slovanska knjižnica.

Libreto prvotne operete je delo Luize Pesjakove. Libreto je pozneje popravil libretist Bedřicha Smetane Emmanuel Züngl.

Prvič so opereto Gorenjski slavček uprizorili 27. 4. 1872, opero v dveh dejanjih pa 30. 10. 1896.

Gradivo hrani MKL – Slovanska knjižnica.

Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/ zgodba-gorenjskega-slavcka.

Iz pesniĹĄke zbirke. Lujiza Pesjak: Vijolice : pesmi za mladost. Ljubljana : J. R. MiliÄ?, 1889.

Vir: F. RebĂłl: Josipina TurnogradskaTomanova, prva slovenska pisateljica in pesnica. Dom in svet, let. 12, 1899, ĹĄt. 11, str. 321-326 .

Josipina Turnograjska O O O

O

O

Označujejo jo kot prvo slovensko pesnico in pisateljico. Ivan Lah jo je opisal kot romantično dušo.

Pokopana je bila v Št. Lenartu pri Gradcu. Josip Stritar ji je zapel nagrobnico.

Doktor Lovro Toman in brat Ivo Urbančič sta ji leta 1867 postavila nagrobni spomenik, pet metrov visoko piramido iz nabrežinskega marmorja. Epitaf se je glasil:“Kdor dušno živi, ne umerje!“ (Lah, 1921, str. 24).

Pesmi: Zmiraj krasna je narava (1852), Donova (29. 12. 1858, Novice gospodarske, obertnijske in narodske),; Na dan sv. Ane 1864 : svoji predobri tetki hvaležno zapela (3. 8. 1864, Novice gospodarske, obertnijske in narodske); povesti Marula (črtica), Nedolžnost in sila, Zvestoba do smrti, Slovanski mučenik, Rožmanova Lenčica in druge kratke zgodbe.

Izvirne objave o Josipini Turnograjski: * Mira Delavec Touhami: Josipina Urbančič Turnograjska : prva slovenska pesnica, pisateljica in skladateljica (2012, izšla tudi v nemščini), Moč vesti : Josipina Urbančič Turnograjska : prva slovenska pesnica, pisateljica in skladateljica (2009), Preddvor in Josipina Turnograjska (soavtor Matjaž Chvatal, 2011); * Ivan Lah: Josipina Turnograjska : njeno življenje in delo (1921);

Vir: Gospodarski adresar glavnega mesta Ljubljane.

Ljubljana, 1953, priloga: zemljevid mesta.

Hrani MKL – Slovanska knjiŞnica.

Zarja rujna se razliva, čez plavoto čisto neba, veličastni se snežniki kopljejo v tresočem zlatu.

In meglice nežne, lahke plavajo po zračnem morju kakor ladjice leteče.

V nebu, dirno veslajoče, zlato solnce se pripelje, iz svetov nam še neznanih se vzdiguje na obnebju, svit in žar krog razlivaje.

Po gozdičih in po gajih zadonijo čudni zbori, nežni, bistri mili glasi, pevajoči slavo Boga.

Rahli veter v polju ziblje rožic kronice leskeče, iz pereščkov njih gorečih se zasveti svetla solza, nemo znamenje radosti, Stvarniku solzica hvale.

Penice srebrne spušča po kamenčkih skoz livado potok čisti in prepeva žuborečo svojo pesem skupno z zbori vsega stvarstva. in z radostjo napolnjeno mora srce izdihniti: O prekrasna je narava!

Prva kitica pesmi J. Turnograjske: Zmiraj krasna je narava (1852). Pesem ima 4 kitice.

Objavljeno: I. Lah: Josipina Turnograjska : njeno življenje in delo (Maribor, 1921, str. 55-59).

Ulica Franje Koširjeve O O

O O O

O O O

Franja Malenšek - Košir z Broda pri Tacnu, r. 1853, u. 1927.

Ulica se nahaja v Vižmarjah, saj je oseba tesno povezana s krajem. Ulica se odcepi od Taborske ceste čez polje, pelje po gozdu. Ta naslov je tudi na hišah, ki sicer stojijo ob Spomeniški ulici. Poimenovanje od leta 1970 (gl.

Uradni list SRS 23/70).

Kot 16-letna je Franja Košir nastopila kot govornica na sedmem taboru v Vižmarjah, 17. maja 1869, ko so vsi navijali za Zedinjeno Slovenijo.

Njen govor je bil objavljen v Kmetijskih in rokodelskih novicah (19. 5.

1869).

Muza književnika Frana Levstika, njej je posvetil več pesmi v sklopu Franjine pesmi: Senčnica, Uvela kita cvetja, Poročilo, Nevesta, Zakaj?, Kaj sem ti storil?, Reki, Slovo, Obraba (izdaja Levstikovih Pesmi iz leta 1981, str.

79 - 96).

Gostilničarjeva hči. Po očetovi smrti je postala bogata dedinja. Ob množici snubcev je bila naklonjena Levstiku, ki je bil dvajset let starejši od nje.

Dopisovanje med Koširjevo in Levstikom.

V Tacnu stoji spominska plošča Franji Koširjevi.

Vir: M. A. Hrastar: Ulica Franje Koširjeve, Levstikove muze in junakinje vižmarskega tabora.

V: Ljubljanski dnevnik, 21. 11. 2016, str. 9.

Odlomek nagovora Franje Koširjeve na vižmarskem taboru. Kmetijske in rokodelske novice, let. 27, 1869, št. 21, 26. maj, str. 5-6. Časopis hrani Slovanska knjižnica, digitalizirana oblika na Digitalni knjižnici Slovenije, http://www.dlib.si.

Manica Koman.

Vir: Žena in dom, 1930, št. 5. Hrani MKL – Slovanska knjižnica.

Manica Koman O Pesnica, pisateljica, pravljičarka, zbiralka narodnih

pripovedi.

O Pomembne objave: članki v revijah Žena in dom, Slovenska gospodinja, Ženski svet; mladinska dela, igre, pripovedi: Prisega o polnoči : igra v štirih dejanjih (1929), Na Gorenščem je fletno (1928), Hop čez planke na uganke!

(1961), Pod mečem : črtice (1926), Sestrin varuh ; Čarobna košara : otroška igra v enem dejanju (1931) in druga dela.

O Delovala na ljubljanskem magistratu, v arhivu.

O Aktivna članica Splošnega ženskega društva od 1907.

Vir: Slovenska gospodinja, let. 7, 1911, št. 4, 15. 4., str. 59. Hrani Slovanska knjižnica. Dostopno tudi na Digitalni knjižnici Slovenije.

Portret Zofke Kvedrove v knjigi Veliki in mali ljudje. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1960.

Zofka Kveder (1) O O O O O

O O

O

Književnica, prevajalka, mentorica, borka za ženske pravice.

V Trstu je delala pri listih Edinost in Slovenka.

Kvedrova je v Slovenki objavila več sestavkov o podrejenosti žensk, delavk, o njihovih možnostih za študij. študij v Švici (Bern), Münchnu in Pragi, pisanje feljtonov in literarnih člankov.

Leta 1900 je v samozaložbi izdala črtice z naslovom Misterij žene. Črtice je objavila tudi v nemščini, v dunajski reviji »Dokumente der Frauen« in švicarskem »Schweizerisches Familien-Wochenblatt«.

Kvedrova je postala ena osrednjih akterk slovenskega ženskega gibanja.

Med bivanjem v Pragi je izdala štiri zbirke: dramska besedila z naslovom Ljubezen (1901), Odseve (1902), Iz naših krajev (1903) ter Iskre (1905), ki so doživele pohvale z vseh strani.

Leta 1914 je izšel njen prvi roman Njeno življenje, nato pa med vojno še roman Hanka.

Zofka Kveder (2) O O O

O

O

Leta 1917 je Kvedrova začela izdajati revijo »Ženski svijet«, v kateri je pisala o ženskih gibanjih pri drugih slovanskih narodih.

Marja Boršnik in Eleonora Kernc sta poskrbeli za izdajo Izbranega dela Zofke Kveder (1938).

Pomembno je bilo njeno prevajalsko posredništvo med literaturami in kulturami okolij, v katerih je živela in delovala.

Urednica praškega časopisa Domači prijatelj: vydrov mesečnik. Ta časopis je postal literarna revija. Pri tem časopisu je Zofka Kvedrova prevzela vlogo mentorice mnogim poznejšim uveljavljenim pisateljem in pesnikom.

Leta 2005 je v založbi Litera izšlo Zbrano delo Zofke Kvedrove v dveh knjigah.

Literatura: Mihurko Poniž, K.: Zofka Kveder. Prva samosvoja pisateljica in pionirka emancipacije žensk. V: Pozabljena polovica : portreti žensk 19. In 20. stoletja na Slovenskem. Zbrale in uredile Alenka Šelih et alii, spremna beseda Marta Verginella. 1. Izd. Ljubljana : Tuma : SAZU , 2007, Razprave. Historia et sociologia ; 22.

Ilich, I.: Zofka Kveder in njen domači prijatelj. V: Mentor, 34. Let. (2013), št. 1 – 2, str. 97 – 103.

Iz časa bivanja v Pragi na Češkem. Zbirka kratkih zgodb (1905). Hrani MKL - Slovanska knjižnica.

Domači prijatelj : vydrov mesečnik, Praga, 1905. Hrani MKL – Slovanska knjižnica.

Alojzija Å tebi Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Slika:Alojzija_ %C5%A0tebi.jpg

Alojzija Štebi O O O O

O

Učiteljica v šolah na Koroškem (Tinje), v Tržiču, Radovljici, Mavčičah in Kokri.

Politična, socialna in kulturna delavka, feministka.

V uredništvu socialističnega dnevnika Zarja, ga nekaj časa urejala.

Urednica več glasil: Tobačni delavec, Ženski list, Naprej, Demokracija : socijalistična revija (1918-1919), Naš glas : glasilo Centralnog saveza javnih namještenika u kraljestvu Srba, Hrvata i Slovenaca (1921-1942), Ženski pokret.

Pomembne objave: Demokratizem in ženstvo (1918); Naš otrok v sedanji zakonodaji. V: O rodbinski vzgoji v predšolski dobi : (teze) (več avtorjev, 1947); O pomenu ženskih stanovskih organizacij : referat Alojzije Štebijeve na občnem zboru Društva učiteljic v Ljubljani, dne 27. decembra 1928. V: Delta : revija za ženske študije in feministično teorijo (1996, št. ½, str. 103 – 106); Zaščita zanemarjene dece in mladine (1924); Ženstvo v boju proti alkoholizmu : poročilo Alojzije Štebijeve dne 22. junija 1924 na proti alkoholni skupščini v Ljubljani, ki jo je priredilo "Društvo za gojitev treznosti„ (1925); O saradnji društava. Referat održan na godišnjem skupu Jugoslovenskog narodnog ženskog saveza u Splitu, 8. okt. 1929 godine (Beograd, 1929).

„Ali lahko govorimo o ženskem gibanju na Slovenskem? V teku zadnjih dvajsetih let je bilo pač nekaj pojavov, ki so zbujali upanje, da se začne tudi pri nas gibanje, ki naj bi zbudilo ženstvo k polnemu, zavestnemu življenju. Pojavili so se ženski listi, ustanovljenih je bilo nekaj ženskih društev, a vse je ostalo fragmentarično. Klici po združitvi ženstva so ostali v širokih plasteh skoraj brez odmeva.“ Alojzija Štebi: O ženskem gibanju na Slovenskem, prvi odstavek.

V: Demokracija : socijalistična revija. Ljubljana : Slovenska socijalna matica, 1918. 1. letnik, 1. št., str. 12-13.

Vsebina: Uvod; Zahteva po političnih pravicah; Javna izobrazba; Samoizobrazba in samovzgoja; Materinstvo. Publikacija obsega 15 strani. Žig Splošnega slovenskega ženskega društva.

Portret Lili Novy iz leta 1919. Avtor: August Berthold. https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Avgust_Ber thold_-_Lili_Novy.jpg.

Lili Novy O O O

O O O

O

O

Pravo ime Elizabeta pl. Haumeder, r. 1885 v Gradcu, u. 1958 v Ljubljani. Oče je bil Nemec Guido Haumeder, mati Slovenka Ludovika Ahačič.

Slovenska in nemška pesnica, prevajalka poezije, lektorica v Državni založbi Slovenije po koncu 2. svetovne vojne.

Z možem oficirjem Edvardom Wilhelmom Gustavom Viktorjem Novyjem Wallersbergom in hčerama so nekaj časa živeli na Češkem in hrvaški Reki, potem pa so se vrnili v Ljubljano. Stanovali so v hiši na Starem trgu 11a, pred vhodom je postavljen doprsni kip.

Avtorica mladinskih del z veliko živalskih podob.

Objave v literarni reviji Naš rod, v Slovenskem poročevalcu, Ljubljanskem dnevniku …

Zbirke poezije: Temna vrata : pesmi (1941, 1998), Goreče telo (1985), Sadje (1953), Oboki (1959), Majhni ste na tem velikem svetu (1973), Mojca in živali : otroška igra v šestih slikah (skupaj z Vido Taufer in Marlenko Muk, 1950), Pika – poka (1968, 2003) in druge objave. „Blätter aus der slowenischen Lyrik“ (1933) – nemški prevodi Župančiča, Ketteja, Cankarja, Murna, Gradnika. Lirika v času moderne (uredila z Linom Legišo, 1952), „Gedichte“ (1936) ter „Sonette des Unglücks“ (1983) Franceta Prešerna itd.

Prevajalka v nemški jezik: dela Otona Župančiča, Franceta Prešerna, Dragotina Ketteja, Josipa Murna, Alojza Gradnika in drugih.

Vir: Naš rod, let. 11, 1939/40, št. 8.

Majke Jugovićev ulica O

Ulica v Savskem naselju, ime iz leta 1933, od leta 1999 Knobleharjeva ulica.

O Majka Jugovića - motiv iz kosovske bitke leta 1389.

O Majka Jugovića je ženska, ki je v kosovski bitki izgubila moža in vseh sedem sinov. Ona je simbol vztrajne žene, matere herojev, ki pogumno prenese smrt svojih najdražjih, dokler njena duševno trpljenje in bolečina preideta mejo njene vzdržljivosti in jo ugonobita. Tragedija matere Jugovićev, njena velika ljubezen do sinov in nevzdržna bolečina zaradi njihove pogube so opevane v pesmi „Smrt majke Jugovića”.

O Pesem je dostopna tudi na tejle spletni strani: http://www.boske.rs/stranice/majka_jugovica.html.

Nekdanja Ulica Majke Jugovićev v Savskem naselju, tik ob Linhartovi cesti.

Ljubljana [Kartografsko gradivo] : načrt mesta = plan of the town = plan de la ville = la pianta della citta = Stadtplan / pripravil Ljubljanski urbanistični zavod. Ljubljana : Turistično društvo, 1966.

Hrani SLK.

Angela Vode, fotografija iz leta 1939.

Vir: https://commons.wikimedia.org/wiki/Fil e:Angela_Vode_1939.jpg.

Angela Vode O

Pomembne publikacije: Žena v sedanji družbi (1934), Spol in usoda (1938), Spol in upor (1998), Značaj in usoda (1999); Spomin in pozaba (2000), Skriti spomin (2004), prevod Zweigovega dela Včerajšnji svet (2008), članki v revijah Žena in dom, Naš rod.

O „Ulica se odcepi Z (zahodno) od Ceste na Vrhovce v razdalji cca 220 m od križišča s cesto Pot Rdečega križa, nato v ostrem desnem zavoju spremeni potek vzporedno s Cesto na Vrhovce, na dolžini cca 120 m spremeni smer pravokotno proti SV (severovzhodu) in se zaključi pri dostopu do načrtovane zadnje stavbe pred cesto Pot Rdečega križa.“ (Odlok o določitvi imen ulic, mostov, brvi in sprememb potekov ulic na območju Mestne občine Ljubljana, januar 2013: https://www.uradni-list.si/glasilo-uradnilist-rs/vsebina/111765.).

Angela Vode: Spol in usoda (1938, 2 dela) in Žena v sedanji družbi (1934). Založba lista „Žena in dom“.

Hrani MKL – Slovanska knjižnica.

Zbrana dela Angele Vode.

Ljubljana : Krtina,.

(Knjižna zbirka Krt : 109 ; 110 ; 111) .

Izšlo v letih 1998 – 2000.

Hrani MKL – Slovanska knjižnica.

Alma Sodnik – Zupančeva.

Vir: Žena in dom : ilustrirana revija za slovensko ženo, let. 1. 1930, št. 4, str. 126–127.

Alma Sodnik O

slovenska filozofinja, univerzitetna profesorica na ljubljanski filozofski fakulteti.

O Študij v dunajski nacionalni in univerzitetni knjižnici.

O Pomembne objave: Zgodovinski razvoj estetskih problemov (1928), Descartes : njegovo življenje in filozofija (1939), razprave o filozofih Francetu Vebru, Alešu Ušeničniku in F. S. Karpeju, Smernice za vzgojo deklet (1924), O zgodovini psihologije (v Ljubljanskem zvonu in knjigi F. Vebra Očrt psihologije iz leta 1924).

O „Ulica se odcepi v križišču Magistrove ulice, železniške proge Ljubljana Jesenice, Goriške ulice in Smrekarjeve ulice, poteka S (severno) in se zaključi na Litostrojski cesti.“ (Odlok o določitvi imen ulic, mostov, brvi in sprememb potekov ulic na območju Mestne občine Ljubljana, januar 2013. https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/111765.).

Publikacija iz leta 1939 ima 134 strani.

Hrani MKL – Slovanska knjižnica.

Ivana Kobilca: Avtoportret, olje na platnu, 18941895. https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Ivan a_Kobilca_-_Avtoportret.jpg.

Ivana Kobilca O

O

O

Portretistinja in slikarka žanrskih prizorov iz ljudskega življenja, tudi nabožnih motivov (sveta Bogorodica). V začetku je slikala tihožitja. Družila se je z Janezom Šubicem in Ferdom Veselom. Svobodna umetnica. Bivala in v slikarstvu se je izobraževala na Dunaju, v Münchnu, Berlinu, Parizu, Zagrebu, razstavljala je v velikih evropskih mestih.

Poznane slike: Študija glave bradatega starca (1879-81), Portret sestre Fani (1886-87), Citrarica (1887), Babičina skrinja (1888), Kofetarica (Mamica kavopivka, 1888), Otroci v travi (1892), Parižanka s pismom (1892-93), Kmečka kuhinja (1889), Likarice (1891), Sarajevo pozimi (1900-05), Slovenija se klanja Ljubljani (1903), Pri šivanju (1906-1¸4), Portret Otona Župančiča (okoli 1922), Portret Ivana Hribarja (1920-26).

„Ko sem bila kakih šestnajst let stara, me je vzel oče enkrat s seboj na Dunaj, kjer sva obiskala več galerij in slikarskih razstav. Najrajši bi bila ostala kar na Dunaju, toliko lepega in novega sem tam videla. In takrat sem zatrdno sklenila, da postanem slikarica. Že pri uršulinkah v Ljubljani me je veselilo risanje, prvi pouk pa mi je dala Ida Künlova, hči znanega slikarja. K tej sem hodila zasebno po dvakrat na teden, da mi je korigirala risbe, katere sem izvrševala po njenih portretnih studijah in kopijah. Tudi Ferdo Vesel me je o počitnicah, ko je prišel v Ljubljano, včasih učil; risala in slikala sva razna tihožitja in cvetlice. Po vsem tistem, kar sem videla na Dunaju in kar sta mi pripovedovala o njem Vesel in Künlova, je bila moja največja želja ta, da bi mogla iti tja študirat. To željo so mi izpolnili, ko sem bila osemnajst let stara […]“ (Spomini Ivane Kobilce, zapisal Stanko Vurnik).

Lit.: Ivana Kobilca 1861 – 1926. Narodna galerija Ljubljana, 1979.

Ivana Kobilca: Otroci v travi (1892). Reprodukcija iz knjige Ivana Kobilca (1861 – 1926).

Ljubljana : Narodna galerija, 1979, str. 194. Hrani MKL – Slovanska knjižnica.

Fotografija Zmage Kumer.

Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Slika:Zmagakumer.png.

Zmaga Kumer O O

O O

O

O

Diplomirala iz slavistike na ljubljanski filozofski fakulteti in na folklornozgodovinskem oddelku Akademije za glasbo v Ljubljani.

Doktorska disertacija: Slovenske priredbe srednjeveške božične pesmi Puer natus in Betlehem.

Predavateljica Oddelka za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani; svetnica Glasbeno-narodopisnega inštituta SAZU. Pomembne objave: Od Florjanovega do velikega šmarna (2006), Delo in ljudska pesem na Slovenskem (2006), Od pusta do májnice (2005), Slomškove drobtinice (2003), Slovenska ljudska pesem (2002) in številne druge.

Nagrade: Murkova, Herderjeva, Štrekljeva, Zoisova nagrada za življenjsko delo za raziskave ljudskega izročila. „Ulica se v križišču z Jurčkovo cesto odcepi SV (severovzhodno), poteka proti železniški progi Ljubljana-Novo mesto in se zaključi v križišču s Cvetkovo ulico.

(Predlog odloka o določitvi imen ulic, potekov in sprememb potekov ulic na območju Mestne občine Ljubljana, 11. 6. 2010)

Vir: Razstavni panoji „48 od 1623: ženske, ki so ulicam dale ime“, Univerza za tretje življenjsko obdobje, Ljubljana (N. Agrež, F. Bizilj, A. Zalar, M. Kutin, V. Vilhar Pobegajlo).

Luka Kramolc, Zmaga Kumer in Matija Tomc: Slovenska pesmarica, 3. del: Ljudske pesmi. Celje : Mohorjeva družba, 1969.

Hrani MKL – Slovanska knjižnica. Zbirka Glasbeni tisk, 136 strani.

Vir slike: https://sl.wikipedia.org/wiki/Slika:Mira_Mi heli%C4%8D.jpg

Mira Mihelič O

O O O O O

O O

Mira Mihelič (1912, Split – 1985, Ljubljana), tudi Mira Kramer, Mira Pucova. Izhajala iz meščanske družine Kramer; Družina je bivala tudi v Trbovljah.

Slovenska pisateljica in prevajalka.

Osrednja oseba v njenih romanih je ženska, ki se ne sprijazni s tradicionalnimi vlogami žensk v družbi.

Končala poljansko gimnazijo, študirala pravo.

Predsednica Društva slovenskih pisateljev (1963 – 1966) in slovenskega centra PEN, podpredsednica mednarodnega PEN. Delo: 17 romanov in proznih del, 7 dram, mladinska književnost, prevedla več kot 80 proznih in dramskih del iz angleškega, francoskega in nemškega jezika; prevodi del Charlesa Dickensa (n. pr.

Pusta Hiša), W. Faulknerja … Prvi roman Obraz v zrcalu je izšel leta 1941. Avtobiografija ima naslov Ure mojih dni : spomini (1985).

Trilogija Plamen in dim.

Sovretova, Župančičeva in Prešernova nagrada (dvakrat).

Kronistka slovenske meščanske družbe med 2. sv. vojno in po njej.

Drami Mire Pucove iz let 1949 (leva) in 1945 (desna). Hrani MKL – Slovanska knjižnica.

Marja BorĹĄnik https://sl.wikipedia.org/wiki/Slika:Marja_Bor%C 5%A1nik_1961.jpg

Marja Boršnik O O O O O O O

O O

Literarna zgodovinarka in univerzitetna profesorica.

Poučevala je na gimnazijah na Ptuju, v Ljubljani, Celju in srbskem Leskovcu.

Med drugo svetovno vojno sodelovala z Osvobodilno fronto in aretirana. Z nekajmesečnim otrokom so jo izpustili ob italijanski kapitulaciji septembra 1943.

Po letu 1945 je službovala kot inšpektorica za srednje in visoke šole, strokovna inšpektorica pri Ministrstvu za prosveto LRS, referentka za učbenike.

Predsednica Slavističnega društva, predstojnica Katedre za slovenski jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani, dopisna članica SAZU. Dela: monografske publikacije, študije o Antonu Aškercu, Franu Celestinu, Ivanu Tavčarju. Študije in fragmenti (1962).

Razvoj in pomen Aškerčeve socialne miselnosti in socialne pesmi : inavguralna disertacija za dosego doktorata (1938); z V. Novakom uredila Zbrana dela Antona Aškerca.

Kratek bibliografski pregled slovenskega slovstva (1955), Prežihov zbornik in številne druge antologije.

Monografija o Marji Boršnikovi: Premk, Francka, Premk Eva, Sollner Perdih, Anka in drugi: Prof. dr. Marja Boršnik : prva dama slovenske slavistike (Kranj, 2015).

Vir podatkov: razstava „48 od 1623 : ženske, ki so ulicam dale ime“, Univerza za tretje življenjsko obdobje.

Hrani MKL – Slovanska knjižnica.

Ulice, imenovane po aktivistkah in borkah NOB O O

O

O

Ulice so poimenovali po mladih ženskah, katerih večina je umrla v času okupacije slovenskega ozemlja med letoma 1941 in 1945.

Poimenovanja so se zvrstila od leta 1952 do 1986, največ jih je bilo v 70. in 80. letih 20. stoletja.

Ulica Zore Ragancinove, Ulica Žanke Erjavec, Ulica Zore Majcnove, Ulica Vide Janežičeve, Ulica Tončke Čečeve, Ulica Štefke Zbašnikove, Ulica Rozke Usenik, Ulica Rezke Klopčič, Ulica Rezke Dragarjeve, Ulica Polonce Čude, Ulica Pavle Jeromnove, Ulica Olge Mohorjeve, Ulica Nade Čamernikove, Ulica Minke Bobnar, Ulica Milke Kerinove, Ulica Marije Mlinar, Ulica Marije Hvaličeve, Ulica Malči Beličeve, Ulica Ivanke Kožuh, Ulica Lizike Jančarjeve, Ulica Ivice Pirjevčeve, Ulica Francke Jerasove, Ulica Angelce Ocepkove, Majde Šilčeve ulica, Danile Kumarjeve ulica, Fani Grumove ulica, Majde Vrhovnikove ulica, Marice Kovačeve ulica, Mire Lenardičeve ulica, Nade Ovčakove ulica, Ulica Marije Drakslerjeve, Cesta Urške Zatlerjeve, Ulica Vide Pregarčeve, Ulica Ane Ziherl, Ulica Angelce Ljubič.

Po mnogih so poimenovali slovenske osnovne šole, vrtce in mladinske, vzgojne domove: Tončka Čeč, Malči Belič, Lizika Jančar, Danila Kumar, Majda Vrhovnik, Vida Pregarc, Ana Ziherl, Angela Ljubič … Zadnji imenovani osebi sta vojno preživeli in bili aktivni kot socialna delavka in učiteljica.

Ulica Vide Pregarčeve v Mostah. Izsek iz: Ljubljana [Kartografsko gradivo] : načrt mesta = plan of the town = plan de la ville = la pianta della citta = Stadtplan / pripravil Ljubljanski urbanistični zavod. Ljubljana : Turistično društvo, 1966. Hrani SLK.

Veliko ulic, ki so poimenovane po ženskah, aktivistkah OF, se nahaja na območju med Stožicami in Ježico.

Na izseku zemljevida opazimo štiri ženska ulična imena.

Izsek iz zemljevida: Ljubljana [Kartografsko gradivo] : načrt mesta = plan of the town = plan de la ville = la pianta della citta = Stadtplan.

Ljubljana : Turistično društvo, 1975.

Hrani SLK.

Od Guncelj do Tacna prav tako najdemo ulice z imeni žensk.

Na zemljevidu iz leta 1975 so: - Ulica Rozke Usenik - Franje Jerasove - Manice Komanove - Ul. Franje Koširjeve - Ul. Ivanke Kožuh (Brod) - Žanke Erjavec (Brod) V Tacnu in Šmartnem pod Šmarno goro so pozneje dobili še Ulico Ivice Pirjevčeve in Ulico Angele Ljubičeve.

Vir: Ljubljana : načrt mesta = plan of the town = plan de la ville = la pianta della citta = Stadtplan, 1975.

Hrani SLK.

Ulice po ženskah v Štepanjskem naselju in pred Novimi Fužinami. Zemljevid Ljubljane iz leta 1991. Hrani SLK.

Zgoraj levo: Ulica sester Malavašič (gl. predel Majland) in Ulica Lili Novy (Kosovo polje). Karta Lj. iz leta 1991.

Zgoraj desno: Majde Vrhovnikove ulica in Zofke Kvedrove ulica v Šiški. Karta Lj. iz leta 1966.

Spodaj levo: Ulica Malči Beličeve na Viču. Karta Lj. iz leta 1975.

Zgoraj levo: rdeč simbol kaže Ulico Lojzke Štebijeve. Vidimo tudi Ulico Štefke Zbašnikove.

Zgoraj desno: Ulica Angele Vode (rdeč simbol).

Desno spodaj: Ulica Ivane Kobilce v soseski Zeleni gaj.

Vir: http://www.google.si/maps.

Zgoraj levo: Ulica Alme Sodnik v Šiški.

Spodaj levo: Ulica Marje Boršnikove v Novih Jaršah.

Sredina: Kumerjeve ulica na Rudniku.

Izseki zemljevidov iz: http://www.google.si/maps.

Hvala za ogled.