Page 1

Knjižnica Prežihov Voranc Ljubljana Vič 1956–2006 jubilejni zbornik


CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 027(497.4 Ljubljana-Vič)”1956/2006” KNJIŽNICA Prežihov Voranc (Ljubljana) KNKnjižnica Prežihov Voranc Ljubljana-Vič : 1956-2006 : jubilejni zbornik / [uredniški odbor Barbara Marinčič ... [et al.] ; fotografije arhiv Knjižnice Prežihov Voranc, Kristijan Srpčič, Boštjan Gunčar]. - Ljubljana : Knjižnica Prežihov Voranc, 2007 ISBN 978-961-92005-0-6 1. Gl. stv. nasl. 2. Marinčič, Barbara 231671552


KAZALO UVODNIK Jubilejnemu zborniku na pot, Milena Pinter

7

BESEDE O BRANJU Knjižnica − prostor za ozdravljanje duše, Manca Košir Kako skrbimo za razvijanje bralne kulture pri najmlajših, Marija Mazi

11 19

KAKOVOSTNA SPLOŠNA KNJIŽNICA Knjižnica Prežihov Voranc − kakovostna splošna knjižnica, Milena Pinter

23

ZGODOVINA KNJIŽNICE Razvoj knjižničarstva na območju knjižnične mreže Knjižnice Prežihov Voranc, Majda Bremše

41

KNJIŽNICA SE PREDSTAVI Knjižnica Prežihov Voranc danes s statističnim prikazom petletnega obdobja posameznih enot, Milena Pinter, Teja Zorko, Barbara Kaiser, Tadeja Kavčič, Maja Jerič, Barbara Marinčič, Alma Vidmar Mederal, Mateja Leskovec, Mihaela Rihar Andromako Mladinska dejavnost, Marija Mazi Informatizacija mreže Knjižnice Prežihov Voranc, Marina Plešej Razstavna in prireditvena dejavnost Knjižnice Prežihov Voranc, Mare Lakovič Zbirka neknjižnega gradiva v Knjižnici Prežihov Voranc, Jasna Mlakar Domoznanstvo v Knjižnici Prežihov Voranc, Teja Zorko

87 111 115 119 125 131

KNJIŽNICA V OČEH UPORABNIKOV Knjižnica Prežihov Voranc, kot jo vidijo uporabniki: Rezultati ankete, izvedene med člani Knjižnice Prežihov Voranc leta 2006, in primerjava rezultatov z anketo, izvedeno leta 1998, Katja Brank, Milena Pinter

141

KNJIŽNICA ŽIVI V NAŠIH SPOMINIH Povedali so…, Barbara Marinčič, Katja Brank Knjižnica smo ljudje, Majda Bremše

155 163

IN MEMORIAM Breda Bajuk, Majda Bremše

170

SEZNAM ZAPOSLENIH

173

SEZNAM KRATIC

178

ŽIVEMU ČLOVEKU SE VSE ZGODI

176

SEZNAM AVTORJEV BESEDIL

179 3


S skupnimi moÄ?mi nastajajo dobre stvari


UVODNIK


ZAHVALA Pred nami je jubilejni in hkrati prvi zbornik Knjižnice Prežihov Voranc, ki je rezultat skupnega dela vseh zaposlenih v knjižnici. Ob tej priložnosti se zahvaljujem vsem sodelavkam in sodelavcem in vsem drugim, ki so vsak na svoj način prispevali k nastanku tega zbornika.

POSVETILO Uvodnik posvečam: - gospe Bredi Bajuk, dolgoletni direktorici Knjižnice Prežihov Voranc in moji mentorici, ki me je vpeljala v knjižničarsko stroko in v vodenje knjižnice ter - sinu Andreju Pinterju, doktorju komunikoloških znanosti, ki si je, kadar sem želela dobiti strokovno mnenje o naših strokovnih pisnih prispevkih, tudi o tem zborniku, vedno vzel čas za kritično presojo pa tudi spodbudno oceno. Žal, ne eden ne drugi nista dočakala izida zbornika.


JUBILEJNEMU ZBORNIKU NA POT

Ljudje nenehno govorimo in izmenjujemo svoja mnenja. Da beseda ni konj, da klepet ne stane zelo veliko, so vedeli ljudje že daleč v preteklosti. Toda dolgo je znano tudi prepričanje, da je pomen tiste besede, ki jo lahko ujamemo v trenutku, še bistveno večji. Besede, stavki, ideje, stališča, ki jih oblikujemo najprej v mislih, zatem pa jih igraje prestavimo v znake naših pisav, zlahka preskočijo (skoraj vse) omejitve časa, ko so zabeležene in ujete na papirju. Kot bi se govor preselil bliže večnosti, ko ga ujame pisna forma. S pisavo ujete misli so v nekaterih starih civilizacijah, denimo v starem Egiptu, veljale za svete in zato za posebno bogastvo. Podobno spoštljiv odnos je danes splošno razširjen do hramov, kjer počiva pisana beseda – do knjižnic. Nadvse spoštljiv odnos do tradicije, ki je pomagala ohraniti našo civilizacijo, znanje, izkušnje, nenazadnje pa tudi našo narodno zavest, je izhodišče tega jubilejnega zapisa. Knjižnica Prežihov Voranc praznuje častitljiv jubilej − svojo 50. obletnico ustanovitve. S tem namenom smo sodelavci pripravili spominski zbornik, s katerim odstiramo pogled v preteklost naše ustanove in obenem razgrinjamo njene vizije. Na začetku želim s svojim prispevkom oblikovati širši kontekst za razumevanje vloge Knjižnice Prežihov Voranc v svoji neposredni okolici; ta okvir zagotovo ne bo ostal nezapolnjen, saj ga smiselno dograjujejo še drugi zapisi iz tega zbornika. Predvsem bi rada omenila nagovor doktorice Mance Košir, ki nas s svojim razmišljanjem poziva, da skupaj s knjigami odkrivamo skrite globine svoje duše in da skozi branje poiščemo pot do smisla življenja. Njena osnovna misel je, da so knjige in z njimi knjižnice naše največje prijateljice. Njena skrb za dvigovanje bralne kulture in zapolnjevanje prostega časa z branjem, ne s potrošnjo drugih množičnih medijev, je navdušujoča za vse, ki se strokovno ukvarjamo s knjigami. Zgodovina Knjižnice Prežihov Voranc ne sega samo do njene ustanovitve leta 1956, ampak veliko dlje, kar je povezano tudi z njeno razširjeno knjižnično mrežo. Majda Bremše je v prispevku o zgodovini knjižnice poiskala mnogo dejavnikov, ki so vplivali na ustanovitev knjižnice in predstavila razvoj enot v njeni mreži. Da je ta mreža živa in da nenehno raste, pa je gotovo velika zasluga sodelavcev, ki vanjo vnašajo veliko delovne energije in v njej puščajo del svoje osebnosti. Zato je v drugih prispevkih prikazana dejavnost različnih enot, utripi iz življenja knjižnic, ki so izpostavljeni v poglavju o knjižnici danes, o čemer so pisali Teja Zorko, Barbara Kaiser, Tadeja Kavčič, Maja Jerič, Barbara Marinčič, Alma Vidmar Mederal, Mateja Leskovec, in Mihaela Andromako Rihar. Sledi vpogled v bogato dogajanje različnih področij knjižničnega delovanja. Pomenu branja pri najmlajših in mladih bralcih knjižnica od vsega začetka posveča veliko pozornosti. Marija Mazi, idejna pobudnica in izvajalka številnih projektov za otroke, je predstavila mladinsko dejavnost na način, kakršno je njeno delo z mladimi bralci: s pristno človeško toplino, s katero je marsikaterega otroka in starša navdušila za branje. Za sam tehnološki razvoj knjižnice je bila zelo pomembna njena informatizacija. Kot lahko preberemo v članku Marine Plešej, je Knjižnica Prežihov Voranc tvorno 7


sodelovala z znanstvenimi institucijami, ki so razvijale računalniško tehnologijo za potrebe knjižnic. Del pestre in razgibane razstavne dejavnosti knjižnice, za katero ugotavljamo, da uspeva združiti staro in mlado, kulturne navdušence in ustvarjalce, literate in popotnike, s tem pa knjižnico in njeno vsebino še bolj približuje svojim uporabnikom, v svojem prispevku prikazuje Mare Lakovič. V prispevku Jasne Mlakar lahko preberemo, da je knjižnica, veliko pozneje kot z izposojo knjižnega gradiva pričela z izdelavo zbirke gradiva na zvočnih, slikovnih, elektronskih in drugih nosilcih, danes pa je to vedno bolj pomemben del knjižnične ponudbe. Sodobna knjižničarska stroka pa prihodnost splošnih knjižnic vidi tudi v domoznanstvu. Kako se domoznanska dejavnost razvija v Knjižnici Prežihov Voranc, opisuje Teja Zorko. Seveda je vse naše delo usmerjeno k uporabnikom storitev, zato njihovo zadovoljstvo preverjamo tudi z anketami. Eno takih smo izvedli leta 2006 in jo primerjali z rezultati podobne ankete iz leta 1998. Izsledke sva uredili s Katjo Brank. Zbornik, ki vam ga ponujamo v branje, ne more mimo spominov, saj se jih je v vseh teh letih nakopičila cela vrsta, sploh pri »stari gardi« − tako je svoje vrstnice poimenovala ena od avtoric spominskih zapisov −, ki knjižnici zapuščajo vso svojo delovno dobo. Majda Bremše, Marija Mazi, Zlatka Tomažič, tudi mlajša Lana Žganjar skozi svoja razmišljanja razkrivajo osebna čutenja do knjižnice, hkrati pa v svoje pripovedi vpletajo druge sodelavke in sodelavce ter bralce in tako zaokrožujejo podobo knjižnice. Knjižnice se posodabljajo. Znanost išče rešitve, kako bi si njeni uporabniki lahko brez pomoči knjižničarjev poiskali želene informacije, si sami izposojali gradivo in človeka, ki dela z bralci, nadomestili s sodobno tehnologijo. Knjižnice pa so tudi tradicija. Dokler bodo ljudje želeli stik z besedo, bodo želeli, da je ta beseda živa, saj le tako lahko poteka komunikacija − pogovor, po katerega hodijo nekateri bralci pogosteje kot po knjige. Tega se v Knjižnici Prežihov Voranc zavedamo in kljub sledenju znanstvenemu napredku zato ostaja naše osnovno vodilo misel, ki jo je v enem svojih člankov zapisala Majda Bremše: Knjižnica smo ljudje.

Milena Pinter Direktorica Knjižnice Prežihov Voranc

8


BESEDE O BRANJU


KNJIŽNICA − PROSTOR ZA OZDRAVLJANJE DUŠE dr. Manca Košir

»Če ne bomo znali več brati, se nam bo naš svet najprej zazdel grozeč, potem čuden, na koncu pa nam bo zanj vseeno.« Michael Krüger Knjižnice so ene najpomembnejših in najlepših ustanov, kar jih je kdaj postavilo človeštvo. So namreč prostor za ozdravljanje duše, kot je bilo zapisano pred vhodom v starogrško knjižnico v Tebah. In če kdaj, potem danes potrebujemo to zdravilno ustanovo, saj smo zboleli za strašno boleznijo – »izgubljanje duše«. Izgubili smo modrost o duši pa tudi svoje zanimanje zanjo, ugotavlja jungovski psihoterapevt Thomas Moore v knjigi Nega duše. Zato toliko odvisnosti in nasilja. Prav zato občutek izgube smisla. Temu navkljub smo z neizmernim entuziazmom gradili našo Knjižnico Prežihov Voranc. Zato, da smo jo dobili v današnji lepi podobi, sem postala aktivna članica krajevne skupnosti Malči Belič in še dejavna v samoupravni kulturni skupnosti Vič. Bilo je to eno najlepših obdobij mojega življenja – kajti skupaj smo delali za javno dobro, bilo nam je mar, da postavimo kulturni hram za sodobnike in naše zanamce. Nihče nam ni nič plačal za naše delo, a kljub temu smo dobili najlepše plačilo – knjižnico, ki so jo hodili gledat od blizu in daleč, tako lepa je bila. In še vedno je. Čeprav je že premajhna in pretesna, a prizadevne knjižničarke in knjižničarji s svojim trudom zmorejo več, kot bi prostornješe dvorane brez tako imenitnih ljudi, kot so zaposleni v Prežihovem Vorancu.

Nočem zgubiti same sebe In zdaj k premisleku o pomenu branja. Najprej odgovor, zakaj sama veliko berem. »Nočem zgubiti sebe,« odgovarjam na pogosta vprašanja, zakaj tako rada berem, zakaj promoviram knjige in bralno kulturo, zakaj širim bralni virus s študijskimi krožki Beremo z Manco Košir, zakaj sem prepotovala velik del Slovenije s predavanji o pomenu branja ... Nočem izgubiti same sebe. V tem času strahotnega tempa, borb za kariere in preživetje, naraščajočega individualizma, ko je pomemben le naš lastni interes, za druge − za skupnost in javno dobro − pa nam ni mar, hočem ostati to, kar sem. Kar nikakor ni preprosto. Kajti še nikoli doslej človeštvo ni imelo toliko upodobljenih odgovorov, kdo smo in kaj naj bi postali, kot jih ima danes. Že filozof Heidegger je ta pojav imenitno opredelil: Vsakdo je drugi in nihče on sam. Živimo v času dominacije množičnih občil – in večina teh je komercialne narave, kar pomeni, da so oglaševalci Gospodarji njihovega Pogleda – ki nam nenehno kažejo, kakšni bi morali biti. Tako »se« živi, tako »se« oblači, posluša »se« takšno glasbo in gleda »se« takšne filme ... To je vredno in ono ni, nam sporočajo podobe s televizijskih ekranov (na Slovenskem imamo pogosto dve, v mnogih družinah celo tri televizije)

11


in popularnega časopisja, pojejo glasovi iz nenehno prižganega radia ... Področje simbolov in znakov, tako pomembno za oblikovanje naše osebne in skupne identitete, je tržišče, na katerem »se« ve, kaj je treba izbrati. Knjiga ni izdelek, ki bi ga večina z navdušenjem izbirala. Jaz pa delam prav to: knjige ne le berem, ampak tudi kupujem, o knjigah se rada pogovarjam sama s seboj in z drugimi, v knjigah vedno znova prepoznavam smisel bivanja. Ne glede na to, po kateri knjig posežem, v vsaki je zapisan kak odgovor prav zame. Vem, da drži: če berem dobro knjigo, ne berem samo jaz nje, ampak tudi ona bere mene. Predsednica slovenskega bralnega društva dr. Meta Grosman večkrat pove zgodbo o branju, ki se je mene dotaknila bolj kot vsi znanstveni podatki. Zgodbo o temle poskusu: v neki kaznilnici v Ameriki so kaznjence razdelili v dve skupini: v prvi so se z njimi pogovarjali, vodili so jih v knjižnice in jih počasi navajali na branje, v drugi skupini se z njimi niso ukvarjali. V prvi skupini so kaznjenci začeli redno hoditi po knjige v knjižnico. In ko so jih na koncu povabili, naj povedo zgodbo svojega življenja – zakaj so ubijali, zakaj kradli, zakaj ... so jo zmogli povedati. Z branjem se je razvijalo tudi njihovo mišljenje, dojeli so, kaj je zgodba in sami so se jo naučili povedati. Zgodbo o sebi. Ko to zgodbo ubesedimo, šele zares prepoznamo smisel našega življenja. Zato je pripovedovanje in branje zgodb tako pomembno, zato uspešni psihoterapevti uporabljajo biblioterapijo in zdravljenje – kar pomeni celjenje duše – z naracijo, pripovedovanjem. Kaj je bilo potem s tistimi kaznjenci, ki so brali oziroma niso? Iz prve skupine niso beležili nobenega povratnika. Ti, ki so dojeli smisel, sestavili odlomke svojega življenja v tekočo zgodbo, so zaživeli drugače. Oni drugi pa so ponavljali stare vzorce bivanja: kriminalno življenje. Smisel je moč. Celo preživetje je odvisno od iskanja in najdevanja smisla, kot to pretresljivo pričuje Viktor Frankl v knjigi o Auschwitzu – taborišču smrti. Vsi njegovi so pomrli. On je ostal živ – ker je prepoznal smisel v neštetih zgodbah trpljenja, tudi v lastni. In je te zgodbe presegel s sanjarjenjem o tem, kako bo dočakal svobodo in iz izkušenj trpljenja potegnil nauk za človeštvo. Kako bo predaval v ogromni, svetli dvorani v Ameriki in povedal, da je iskanje smisla najpomembnejše gibalo slehernega življenja. Ko je bila svoboda, je res predaval v prav taki predavalnici. Takrat je že širil svojo šolo logoterapije − zdravljenja s smislom. Sleherna knjiga je globoko smiselna. V romanih in novelah lahko prepoznamo kolektivne mite – arhetipe in zgodbe posameznikov, ki so pričevalci življenjskega smisla na originalen način. V teh zgodbah je sleherni človek nekaj posebnega, samo njemu se je življenje odvrtelo tako, kot se je. Dobra literatura nikoli ne pristaja na to, kaj »se« govori, kako naj »se« ravna. Zato je bližja resnici o človeku kot vse filozofske šole in znanstvene raziskave. Poezija pa je govor o tej resnici na najvišjih duhovnih legah. V slovenskem založništvu se je to jesen (članek je bil oddan že leta 2005, op. ur.) zgodil pomemben svetovni dogodek. Založba Mladinska knjiga je v družbi triintridesetih najuglednejših založb vsega sveta začela z izdajo prestižne zbirke 12


Miti. Sočasen krst prvih treh naslovov zbirke je bil 20. oktobra na Frankfurtskem knjižnem sejmu – vse založbe so zbirko predstavile prav ta dan. Dogodek, ki ga zgodovina založništva ne pomni! Prvo knjigo z naslovom Kratka zgodovina mita je napisala Karen Armstrong. In v njej poudarila, kar govorimo vsi, ki nam je zgodba »najkrajša pot od človeka do resnice« (de Mello): Kot mit nas tudi roman uči videti svet drugače; kaže nam, kako naj prisluhnemo glasu svojega srca in uzremo svet v luči, ki presega naše sebične interese. Če nas poklicni verski voditelji ne morejo poučiti o mitološkem izročilu, bodo vlogo svečenikov morda prevzeli umetniki in pisatelji, ki prinašajo sveža spoznanja v naš izgubljeni in ranjeni svet. In še nekaj nam daruje knjiga. Čas. Čas samo zame. Ko grem čisto noter vase in tam v samoti in tišini spregovorim po resnici o smislu tistega dne in mene v njem. Knjiga nikoli nima dna, zato je brezgrajno moje premišljanje. Sem v drugem stanju zavesti kot v natrpanem delovnem času, v globokem miru sem in v stiku s svojo dušo. Vem, da takrat, ko berem, pridejo angeli na obisk, kot pravi Moore v Negi duše. Pridejo čisto tiho in njihova prisotnost spregovori: »Ne boj se! Kajti to si resnično ti.« Bi lahko dobili kakšno pomembnejše darilo od tega, ki ga prinesejo angeli na perutih dobrih knjig? Tudi zato so knjižnice prostor za ozdravljanje duše.

Knjige mnoge mladostnike dolgočasijo Slovenci smo kot posamezniki, narod in država intelektualno in v posledici tudi eksistencialno »ogrožena vrsta«. Pismenost odraslih državljanov in državljank je namreč pri dnu, kot so pokazali rezultati mednarodne raziskave leta 2000. Tečejo posebne raziskave o pismenosti naših otrok, katerih rezultati niso spodbudnejši. Naj navedem nekaj ugotovitev iz raziskave Medijske navade slovenskih mladostnikov (2003), ki zmorejo prispevati del odgovora, zakaj je temu tako. Študija, ki je zajela več kot petsto mladostnikov, starih od 14 do 19 let, je spraševala po medijskih navadah in uporabah informacijske tehnologije, od starih, tradicionalnih medijev do novih, kamor so raziskovalci uvrstili osebni računalnik, internet, videoin računalniške igrice, mobilni telefon in SMS sporočila. Potrdilo se je, kar vemo že več kot desetletje: da mladostniki presedijo veliko časa pred televizijskim zaslonom in da radi poslušajo zabavno glasbo. In zakaj tako radi gledajo televizijo? Zato, ker se dolgočasijo. S poslušanjem glasbe in gledanjem televizije preganjajo občutek osamljenosti. Izmed vseh množičnih občil je knjiga najmanj priljubljena. »Pri skoraj vseh razdelitvah nastopajo knjige kot medij, ki se mu pripisuje dolgočasnost, nezanimivost ..., ki je zaradi svojih lastnosti med mladostniki v vseh starostnih skupinah manj zaželen ali celo nezaželen.« Knjiga je torej dolgčas in berejo jo manj priljubljeni učenci. Frajer/-ka pa si, če imaš mobilni telefon, saj to občutno prispeva k popularnosti posameznika. Po mnenju starejših mladostnikov nadomešča celotno osebno komunikacijo, kar se razume kot pozitivno lastnost. »Ne rabiš komunicirati.« In: »Poveš kaj nerodnega in te pri tem ni sram.« 13


Del odgovora, zakaj smo Slovenci »ogrožena vrsta« − na mladih svet stoji in oni so naša prihodnost – se ponuja sam: medsebojno komuniciranje izgublja vrednost, zato se veča občutek osamljenosti. Uporaba vizualnih in slušnih medijev ta občutek samo začasno poteši, saj ne spodbuja medosebnega sporazumevanja in jezikovne dejavnosti. Jezik pa je tkalska nit vsega človeškega in družbenega sodelovanja, zato je dobro razvita sporazumevalna zmožnost najbolj zanesljiva pot do osebnega in družbenega uspeha. Vemo namreč: temeljni človekovi problemi so komunikacijske narave. In njihove rešitve tudi! Zapišimo še enkrat z neumorno predsednico Bralnega društva Slovenije: Zaradi dejavne bralčeve udeležbe je branje nenadomestljiva vaja v rabi jezika in prispeva k razvoju in izboljšanju vseh drugih jezikovnih zmožnosti: k boljšemu pisanju, saj bralec ves čas branja opazuje pisano rabo jezika v vseh njenih posebnostih, k boljšemu poslušanju, ker se bralec ves čas uči pazljivo slediti besedilu, in k razvitejšemu govoru, ker bralec spoznava izrazne možnosti jezika in pridobiva nove besede. Brez branja ni mogoča vsestranska pismenost, sposobnost jezikovnega sporazumevanja je okrnjena, s tem pa tudi medsebojno komuniciranje, učenje in bivanje. Da večina slovenskih državljanov ne bo nikoli uspešna v učenju, pri delu in v osebnem življenju, da bo slika osebne vrednosti in samopodobe še slabša, je sklep, ki ga nakazujejo katastrofalni podatki o slovenski pismenosti. Najprej je bila beseda, pravi knjiga vseh knjig. In po njej je vse nastalo. Smisel življenja se nam (po)kaže, ko premislimo – in mislimo v jeziku – svojo življenjsko zgodbo, sem zapisala na začetku. Z besedami pisatelja, ki je eden največjih mojstrov slovenskega jezika, Iztoka Geistra: Junak njegovega romana Pospala poželenja se loti pisanja, »saj verjame, da bo le tako, da bo razdrl njuno zgodbo na strani, na stavke, in če bo treba tudi na besede ter jo nato pazljivo tehtajoč ljubeče spet sestavil, prišel stvari do dna.« Ali kot ugotavlja psihoanalitik Paul Verhaeghe v poučni knjigi Ljubezen v času osamljenosti: »Razmerje med moškim in žensko je v besedah – ne le, da se v besedah dogaja, z besedami se dejansko ustvarja.« In ne samo razmerje med moškim in žensko, temveč sleherni naš odnos: v družini, na delovnem mestu, v parlamentu, zunanji politiki ... Če ne najdemo pravih besed, če ne zmoremo govoriti ustreznega jezika, se dogajajo nasilje, vojne in smrt. Strahotna puščava, v kateri sta osamljenost in dolgčas vsakdanja pojava.

Najpomembnejše – branje odraslih Kaj storiti, da bi branje dobilo ustrezno mesto v naših življenjih? Brati v družini, v vrtcih in šolah na vseh stopnjah, brati zasebno in brati javno, v množičnih občilih sporočati o knjigah več in poljudno, kupovati knjige, potovati z njimi, vanje in vase. Strinjam se z direktorico britanskega inštituta Opening the Book Rachel van Riel, ki je po obisku v Sloveniji dejala: »Veliko naredite za to, da bi brali otroci (Bralna značka). Ampak najpomembneje je, da berejo odrasli. Če bodo uživaški bralci 14


odrasli, bodo posledično tudi otroci, ker bodo živeli v okolju razvitih bralnih navad in bodo potrebo po branju ponotranjili. Če pa jih spodbuja k branju samo šola, bodo po dokončanem šolanju nehali brati.« Zato že šesto leto z Andragoškim centrom RS izobražujemo mentorje za študijske krožke Beremo z Manco Košir. Teh je na Slovenskem delovalo oziroma deluje več kot štirideset! Tudi nekaj knjižnic jim nudi svoje gostoljubje. Močno upam, da se jim bo pridružila še naša Prežihovega Voranca! Kaj počnemo v teh krožkih? Predvsem gojimo iskren dialog. Pravi dialog je v slovenskih šolah redkost in ne pravilo. Tudi v družinah ga je premalo – zato vse več ločitev, zasvojenosti, zlorab in nasilja. Druženje s knjigami in pogovor o njih, kakor ga postavlja koncept naših bralnih krožkov, presega to »rak rano« − novejša medicinska literatura ugotavlja, da je rak bolezen slabega komuniciranja − sodobnega časa. Zbližuje, povezuje in – zdravi. Zdravi ne le dolgočasje in osamljenost, temveč tudi medsebojne odnose in številne bolezni: »Zdravljenje je komuniciranje!« Saj zato pa so knjižnice prostori za ozdravljanje duše! Pogovor o branju začnemo s premislekom o bralnih navadah. Kajti naše delovno načelo je: uporabi, kar obstaja, poišči bralno moč in jo potem okrepi. Zato začni pri tem, kar je, in ne pri nečem, česar ni, pa naj si to še tako želimo. Psihoterapevti bi rekli, da delujemo v obzorju realitetne terapije. Nekaj vprašanj, ki nam bodo pomagala pri ugotavljanju, kakšne so naše bralne navade v vsakdanjem življenju: Kaj berete? Kako berete? Kdaj berete? Kje berete? Koga berete? Zakaj berete? Odgovori so pisani, saj kljub skupni navadi, da beremo, to delamo na svojstven način. Mnogi najraje berejo kriminalke, drugi ljubezenske romane, tretji znanstveno fantastiko, četrti zgodovinske knjige in biografije, nekateri predvsem poezijo. Različne so literarne zvrsti in žanri, ki jim posvečamo največ bralnega časa. Beremo v postelji, za kuhinjsko mizo, na kavču v dnevni sobi, na fotelju ali na tleh, na vrtu, v parku, na plaži, na avtobusih, vlakih, letalih itd. Beremo tako, da knjigo najprej prelistamo, da jo začnemo brati na začetku in jo preberemo do konca ali da preskakujemo, pa da takoj po začetku preberemo še konec, si podčrtujemo, izpisujemo, delamo opombe na rob. Najraje beremo v tišini ali pa poslušamo še glasbo, nekateri ob branju grizljajo prigrizke, drugi popijejo kak kozarček, tretji spet sedijo kot pribiti in se posvečajo izključno knjigi. Nekateri vlagajo knjige v usnjene ovitke, drugi jih zavijajo v časopisni papir, tretji odstranijo knjižni ovitek. Lahko beremo eno knjigo – monogamni bralci, ali pa več hkrati – promiskuitetni bralci. Beremo že takoj zjutraj na stranišču pa še malo v kopalnici, pri zajtrku, v službi – če le moremo, na poti domov, popoldne, zvečer in pozno v noč ali pa nekaj časa od tega. Imamo svojega priljubljenega avtorja in/ali avtorico, zato preberemo vse, kar je dosegljivega izpod njegovega/njenega peresa, radi se prepuščamo presenečenjem in posegamo po različnih avtorjih, nori smo na sufijske mojstre in prebiramo avtorje, ki so dosegljivi doma ter iščemo tiste, ki jih imajo samo v tujini, beremo takoj po izidu vse slovenske romanopisce ali pesnike, ali pa smo bralno življenje posvetili velikanom, denimo Dostojevskemu, katerega zbrana dela beremo že sedmič po vrsti. In zakaj beremo? Kakor kdo in kakor kdaj. Otroci najprej slikanice, potem pravljice, v puberteti vznemirjajo knjige o seksu in drogah, dekleta raje berejo o odnosih, 15


fantje akcijsko literaturo. Mnogi so bralci spominov, ker jim te knjige pomagajo ohranjati lasten spomin in prebujati slike iz otroštva, drugi spet berejo samo strokovno literaturo, saj so fiksirani na eno področje. Zanimiva so še druga vprašanja. Denimo: se počutiš krivo, ker toliko bereš? Ali: se počutiš krivega, ker malo bereš? S kom se pogovarjaš o prebranem? Si pošiljate SMS sporočila tudi o prebranih knjigah? Ali mož/žena ve, katere knjige imaš najraje? Si knjige sposojaš v knjižnici ali jih tudi kupuješ? Če da, katere in ob kakšnih priložnostih? Kako pridejo knjižni naslovi do tebe? Si kdaj na roditeljskem sestanku spregovoril/-a o bralnih navadah v družini in šoli, predlagal/-a kak naslov, ki bi ga bilo lušno brati? Si na službenem sestanku predlagal/-a točko razno o branju? Si pripravljen/-a takoj prebrati knjigo, ob kateri se smeji ali joče tvoj otrok, mož ali žena? Kam daš prebrano knjigo: na knjižno polico, prijatelju, jo odneseš v bukvarno, pustiš na javnem mestu in o tem obvestiš internetno klepetalnico? Karkoli sprašujemo o bralnih navadah, vedimo: nikoli in nikdar ne presojaj, kaj je dobro in kaj slabo. Zaupaj bralcu in bralni skupini, da vedo, kaj berejo in zakaj. Paternalistični odnos do bralnih navad drugih, šolsko ukazovanje, kaj morajo učenci brati – da, to je knjige grob! »Sovražim knjige, ki so na spiskih,« pravi Rachel. »Ljudem daj zamisli, ki jih bodo spodbujale k branju, radost in energijo, ne pa spiske!«

Brati z užitkom Pomembno je, da je branje predstavljeno in razumljeno predvsem kot užitek. Zato ga mnogi bralni krožki povezujejo še z drugimi užitki: kulinaričnimi, vinskimi, vizualnimi, glasbenimi. Zakaj festival vina in poezije v Medani, zakaj ne še v čajnicah, kavarnah, restavracijah in gostilnah, na razstaviščih, v trgovinah z estetskimi predmeti – od oblačil do pohištva, v parkih, na avtobusnih in železniških postajah, na letališčih ... Branje je običajno nevidno, čas je, da ga v dobi pritegovanja pozornosti naredimo vidnega. Ohranjamo v zasebnih prostorih, a selimo tudi v javne. Iz intimnega doživetja delamo družbene in družabne dogodke. Ko smo razkrili bralne navade, začnimo skupaj izdelovati načrt, kaj bomo brali. Vsak naj pove svoje predloge, učimo se poslušati, sklepati kompromise in se veseliti dogovora. Dajati in sprejemati – samo oboje skupaj omogoča polnino druženja. In »spisek«, ki ni lista ukazanih naslovov, temveč seznam prijateljskih sugestij, ni nikoli dokončana zgodba. Vsak lahko kaj doda in odvzame, ga spremeni po svojem okusu in trenutnem razpoloženju. Kot vzklika Rachel: »Beri, kar hočeš, kadar hočeš, kakor hočeš! V bralnih krožkih se dogaja resnična demokracija in v njih smo vsi enakopravni. V naših skupnostih je vsak strokovnjak, ker samo bralec sam pozna svoje življenjske izkušnje in samo on/-a ve, kaj hoče in kdo je.« Priporočano branje ni ukaz. Jaz vsako leto znova priporočam kakovostno sodobno slovensko književnost – ker se ta najmanj bere. In je za besedni zaklad maternega jezika ključna. Srečna sem, ko vidim, kako dobro se slovenske pisateljice in pisatelji »prijemljejo« med našimi krožkarji in njihovimi bližnjimi.

16


Odločitev za branje v krožkih pomeni tudi odločitev za govor in pogovor o prebranem. Pogosto se najbolj zagret bralec posamezne knjige ponudi, da bo knjigo na začetku predstavil, potem pa pod nevsiljivim mentorskim spodbujanjem steče pogovor. Pogovarjamo se v jaz stavkih. Kaj je bilo meni všeč in zakaj, s katerim junakom sem se istovetil in kateri mi je šel najbolj na živce, kateri prizori so me vznemirili bolj kot drugi. Kakšne asociacije so mi zbudili posamezni odlomki? Ko govorim o knjigi, vedno govorim o svojem doživljanju, govorim o lastnih problemih, o svojem življenju. Da je pogovor odprt in iskren – kar je predpogoj kakovostnega dialoga –, moramo drug drugemu zaupati, se počutiti varne in sprejete. Prav ustvarjanju prijaznih okoliščin gre v krožkih namenjati veliko energije. Pogovori se lahko začnejo tudi drugače. Na primer: vsak prinese listek s kratkim sporočilom o prebrani knjigi. Na srečanju mentorjev, ki ga prirejamo vsak leto na Andragoškem centru, sem najprej prebrala tale listek: Dane Zajc Si videl? 1. Ko prebereš pesem do konca, se hitro vrni na začetek. 2. Prisluhni zvoku besed (morda boš slišal glasbo). Pa tegale: Thomas Bernhard Izbris in Sečnja. Popolnoma jasno je, zakaj Avstrijci Bernharda niso marali in ga ne marajo. In zakaj je on enako čutil do rojakov. Mirno bi lahko namesto Avstrijci napisala Slovenci. In o Andreja Hienga Grobu: Če želiš vedeti, kako moreš pozabiti na izgubljeno osebo, ki si jo ljubil. Listke se položi v košarico in žreb določi, kdo bo prvi. Ta glasno prebere pisno sporočilo in se začne pogovarjati o misli njegovega avtorja, ki se oglasi – ali pa tudi ne, pomembno je, da je pogovor stekel. Na srečanje lahko prinesemo fotokopije posameznih strani, jih narobe obrnjene položimo na sredo mize in vsak povleče svojo. Potem se spomni, za kateri prizor gre, na katerem mestu približno je v knjigi, če ga je pozabil, pač da besedo naslednjemu. Zanimivi so tudi pogovori, ki se odvijajo po polovici prebrane knjige in sprožajo živahne diskusije, kako bodo dogodki potekali vnaprej, kaj se bo zgodilo s posameznimi literarnimi junaki. Skupaj lahko snujemo scenarij za film ali televizijsko nadaljevanko, ki bi jo hoteli videti, in še in še. Eden izmed pomembnih ciljev naših krožkov je, da se pogovor ne konča na srečanjih, temveč se širi med ljudi. Denimo z bralnimi dnevniki, ki jih pišejo krožkarice (moških imamo le za vzorček), berejo pa družine, prijatelji, sosedi, službeni sodelavci. Za okus naslovi iz Dnevnika branja krožka BMK s Cerkelj na Gorenjskem. Mentorica Alenka Kepic Mohar. Čas: november, december, januar 2001. Vsebina: Schlink Bralec, Tamaro Pojdi, kamor te vodi srce, dvakrat o Jančarjevi Katarini, pavu in jezuitu (krožek je povabil na pogovor jezuita M., ki je Jančarju očital, da je negativno predstavil Cerkev in jezuite, bralke pa so vztrajale pri svojem navdušenju), dvakrat o Gaardnerjevem Zofijinem svetu in še o Neznosni lahkosti bivanja Milana Kundere. O prebranem krožki pripravljajo tudi radijske oddaje na lokalnih postajah in pišejo v lokalne ter regionalne časopise. Prirejajo številne literarne čajanke in pesniške večere, izmed katerih se je v Mariboru Pesniški turnir razvil v vseslovensko pesniško srečanje z razglasitvijo viteza oziroma vitezinje turnirja (nagrada strokovne žirije) in naj pesmi (nagrada občinstva). Zdaj že tradicionalni turnir »pokriva« večina množičnih medijev, z nacionalno televizijo vred. Skratka – krožki uspešno širijo bralni virus in promovirajo bralno kulturo po vsej Sloveniji. In odkar se je vrhniški krožek povezal z bratskim v Veliki Britaniji, slovensko literaturo promovirajo še na Angleškem.

17


Če ne bomo brali, nas bo pobralo Slogan naših bralnih krožkov smo si sposodili pri pesniku Tonetu Pavčku: Če ne bomo brali, nas bo pobralo. Tako je vzkliknil goreči domoljub na eni prvih sej parlamenta v svobodni samostojni Sloveniji. Zdaj, ko je tudi nas zajela globalizacija – v knjižnicah si naši bralci izposojajo iste naslove popularnih knjig kot v Ameriki, Angliji ali Nemčiji – in je neoliberalistična kapitalistična logika preplavila domala vse pore našega žitja in bitja, je Pavčkov klic še pomembnejši tako za slehernega posameznika kot za našo narodno skupnost. Naša nacionalna identiteta je pač zapisana na krilih besed in v globokih tolmunih slovenskega jezika! Če ne bomo brali, nas bo pobralo! Zato naj živi Knjižnica Prežihov Voranc še na mnoga leta. Da bo naše življenje z njeno pomočjo napolnjevala radost bivanja in polnina biti. Ja, knjiga je brez dna in z branjem postajamo tudi mi brezgrajni – hvala vsem delavcem viške knjižnice, ki nam to omogočate!

18


KAKO SKRBIMO ZA RAZVIJANJE BRALNE KULTURE PRI NAJMLAJŠIH Marija Mazi Človek ni samo telesno in razumsko bitje, ima tudi čustvene in duhovne razsežnosti in dobro je gojiti vse te komponente, da se razvijemo v močno in stabilno osebnost. Potrošniška družba je začela gojiti zlasti kult telesa, saj vse TV reklame podpirajo samo mladost, svežino, lepoto, zunanjost, ne dotikajo pa se čustev (kvečjemu samo čutnosti) in tega, kako važno je imeti nekaj v srcu. Od odkritja čustvene inteligence je odrasla že več kot ena generacij, pa še vedno ni bistvenih premikov v zavedanju njene pomembnosti. Še zelo malo ljudi se zaveda, da lahko izmerimo tudi čustveni količnik (EQ), ne samo razumskega (IQ) in da je za uspeh v življenju prvi veliko važnejši. Odraža to, kar včasih nekateri imenujejo »naravna inteligenca«, lahko pa rečemo temu »širina srca in duha«, torej zmožnost razumevanja, sočustvovanja, pomiritve, spodbujanja ipd. drugih, zmožnost obvladovanja svojih čustev, zmožnost usmerjanja čustev v dobro sebe in drugih. Premalo se tudi zavedamo, da starši lahko odločilno vplivamo na čustveni razvoj otrok tudi s primernim branjem. Branje je bilo do pojava TV glasno početje: nekdo v družini je bral in ostali so ob poslušanju počeli druge stvari. Branje (oziroma nebranje) nikakor ni povezano samo s časom, ampak je način življenja. Zakaj utegne brati zaposlena mati treh otrok, samski moški pa ne? Srce se pač še ni odločilo. Branje je ukraden čas. Ukraden čemu? Zlasti nepotrebnim dolžnostim življenja, ki si jih nalagamo kar sami poleg vseh resnih dolžnosti. Čas imamo pač vedno za stvari, ki na naši lestvici vrednot stojijo najvišje. Branje je za nekatere nekoristno zapravljanje časa, dokler ne spoznajo, da branje spreminja stanje. Spreminja stanje duha, vzbuja čudenje in navdušenje in pomaga, da znamo tudi biti, ne samo imeti. Vsi, ki poznamo moč pravljice, vemo, da bo njeno sporočilo o moči dobrega spremljalo otroka tudi na poti v odraslost, da ga bo pomagalo obvladovati blišča filmske in reklamne industrije, ki človeka vrednoti samo po tem, kaj ima, ne pa po tem, kaj je. Na otrokove bralne navade je nedvomno možno vplivati s privzgajanjem določenih delovnih navad in čustvenih potreb, kajti v vsakem človeku je od malega prisotna potreba po doživljanju lepega, ki jo lahko zadovoljujemo tudi z branjem. Ne da samo z branjem, je pa branje zagotovo ena od najlažjih in najcenejših poti, saj so knjižnice zares vsakomur dostopne. Tudi cenovno knjiga ni vsakomur dostopna, obenem pa sčasoma zasede preveč prostora, zato je leposlovje pametneje dobiti v knjižnici. Je pa dobro imeti doma knjige, ki jih beremo večkrat, npr. poezijo ali ljudske pravljice, ki jih prebirajo vse generacije, ker presegajo časovne in krajevne meje in je ob njih zrasla že vrsta generacij. Kot starši jih doživljamo znova in na še lepši način, ko jih prebiramo svojim otrokom. Bruno Butterheim v razpravi Rabe čudežnega posebej poudarja pomen ljudske pravljice, ker samo te vsebujejo tudi hude elemente, ki pomagajo otroku pobegniti iz kaotičnega sveta v svet čudežev, kjer se identificira s pozitivnimi junaki, na negativne pa prenese svoja negativna čustva. Važno je zlasti to poslednje, ker sicer otrok negativna čustva usmerja proti drugim ljudem ali proti sebi. 19


Od tu se že kaže smer v družinsko branje. Branje kot prelepo doživetje otroštva, ko smo se stisnili skupaj in podoživljali razburljive zgodbe, branje ali pripovedovanje zgodb pred spanjem, ki so nas umirile in prekinile dnevne strahove in skrbi. Velikokrat opažamo, da so že zelo majhni otroci nenaspani, ker jih starši zvečer ne umirijo s kratko zgodbico, ampak svoja razburjenja in strahove nosijo s seboj v posteljo in jih pomirjajoči objem in zgodbica ne prekrijeta. Najpomembnejši spomini iz otroštva niso sestavljeni iz pomembnih krajev in dogodkov, ampak se ljudje in kraji prepletajo z ljubeznijo. Tako se otrok iz najzgodnejših let spominja veselega pričakovanja: kaj bomo danes brali? Večinoma starši začnemo z velikim navdušenjem, ki pa nekaterim z leti preide v breme in komaj čakamo, da bo otrok sam bral. In ko se to zgodi, ga prepustimo samega sebi, ker smo premalo pozorni, da še ne zmore, ker še ne razume vseh besed in tudi sama tehnika branja mu je prezahtevna. Na splošno otroci radi berejo, saj jim knjiga pomaga osmišljati svet, branje se jim zdi zabavno, lahko se jim zdi čudovito, da ta čas preživijo s starši, počutijo se tudi bolj odrasle, ker je branje vendarle početje, ki ga vidijo pri odraslih. Branje ima poseben pomen, je vstopanje v svet domišljije, ki si ga delita bralec in pisec. Še nekaj ugotovitev o branju: - Otroci, ki malo ali sploh ne berejo, imajo nasploh slabši odnos do znanja, slabši uspeh v šoli in večje težave s starši in učitelji, - raziskave tudi opozarjajo na visoko stopnjo korelacije med nebralci in nasilnimi mladostniki, - branje je aktivno stanje: v TV strmimo, knjigo beremo in jo mislimo, - branje, poslušanje in jezikovna spretnost se razvijajo skupaj. Vse to nas lahko prepriča, da otrok stopa v življenje kot pohabljenec, če se ne nauči brati. Današnje življenje pa je ena sama neskončna ovira pred branjem. S tem, da najdemo čas za branje in ljubezen, se odločimo, da si bomo podarjali srečo.

20


KAKOVOSTNA SPLOŠNA KNJIŽNICA


KNJIŽNICA PREŽIHOV VORANC, KAKOVOSTNA SPLOŠNA KNJIŽNICA Milena Pinter Knjižnica Prežihov Voranc (KPV) s kakovostnim delom izrisuje podobo sodobne splošne knjižnice. Da bi se lahko utrdili v tem prepričanju, bom v prispevku nekoliko natančneje opredelila poslanstvo splošnih knjižnic in nekatere smernice njihovega prihodnjega razvoja. V tej luči bom podala nekaj osnovnih misli o Knjižnici Prežihov Voranc in njenem današnjem položaju. Prispevek bom sklenila z aktualnimi dognanji o tem, kako danes do kakovostne knjižnice.

Teoretska opredelitev pojma splošne knjižnice Splošne knjižnice sodijo med pomembne javne organizacije pri uresničevanju javnega interesa na področju kulture, njihova vloga pa se nenehno spreminja in dopolnjuje, saj že zdavnaj niso več ustanove, ki izposojajo knjige za razvedrilo in prosti čas, pač pa ustanove, ki s pomočjo lastnega knjižničnega gradiva in s pomočjo informacijske tehnologije omogočajo dostop do najrazličnejših virov informacij. Sodobne splošne knjižnice se danes soočajo z važnimi prelomnicami, saj z vključevanjem novih informacijskih tehnologij in ohranjanjem tradicionalnosti postajajo »hibridne«. Danes knjižnice predstavljajo »neizogiben komunikacijski kanal in temelj preobrazbe sodobne družbe« (Petrovska, 2005, str. 299). V tem smislu spreminjajoča vloga splošnih knjižnic kot pomembnih storitvenih dejavnosti zahteva nenehna prizadevanja po izboljševanju kakovosti storitev. Splošna knjižnica je neprofitna storitvena organizacija, katere osnovni cilj je zadovoljevanje informacijskih, izobraževalnih, kulturnih in socialnih potreb posameznikov in družbenih skupin. Storitve splošne knjižnice so namenjene izobraževanju, kulturnemu udejstvovanju in razvedrilnim dogodkom. »Storitve splošna knjižnica ponuja po načelu enake dostopnosti vsakomur, brez zadržkov, ne glede na spol, vero, narodno pripadnost, jezik ali socialni položaj.« (Podobe žlahtne tradicije, 1999) Knjižnica mora zagotavljati storitve vsem starostnim skupinam. Zaloga knjižničnega gradiva mora vsebovati poleg tradicionalnih tudi sodobne nosilce informacij. Veljavni zakon določa naslednje naloge splošne knjižnice: zbiranje, obdelovanje, hranjenje in posredovanje knjižničnega gradiva; sodelovanje v vseživljenjskem izobraževanju; bibliopedagoško delo; organiziranje kulturnih prireditev; informacijsko opismenjevanje uporabnikov (Zakon o knjižničarstvu, UL RS, št. 87/01). Standardi pa nekoliko bolj ohlapno določajo, da je splošna knjižnica namenjena informiranju in potrebam prebivalcev po izobraževanju, raziskovanju, kulturi in razvedrilu ter razvijanju pismenosti. Splošna knjižnica v tem smislu:

23


- omogoča dostop do knjižničnega gradiva in informacij v knjižničnem informacijskem sistemu in v drugih informacijskih sistemih, kakor tudi rabo knjižničnega gradiva; - seznanja z dosežki preteklega in sedanjega ustvarjanja ter podpira dialog med kulturami; - zagotavlja dostop do vseh vrst informacij in gradiva ter uradnih dokumentov, ki so pomembni za lokalno skupnost in posameznika; - oblikuje zbirko domoznanskega gradiva in informacij; - se vključuje v vseživljenjsko učenje; - razvija in utrjuje bralno kulturo, sodeluje pri informacijskem opismenjevanju in spodbuja prebivalce za uporabo knjižnice; - utrjuje in razvija strokovnost, organiziranost, povezanost in enotnost knjižnične dejavnosti. (Standardi za splošne knjižice za obdobje od 1. maja 2005 do 30. aprila 2015, Republika Slovenija, Nacionalni svet za knjižnično dejavnost). Skladno z navedenimi smernicami deluje tudi Knjižnica Prežihov Voranc. Zanjo je dodatno značilno še, da svojim uporabnikom omogoča prost dostop do gradiva na različnih nosilcih, dostop do elektronskih virov informacij, pripravlja pravljične ure, ustvarjalne delavnice za otroke, pogovore o knjigah, predstavitve različnih umetnikov, predavanja, vodene oglede in druge izobraževalne in razvedrilne programe.

Knjižnična mreža Knjižnice Prežihov Voranc Knjižnica Prežihov Voranc je ena izmed dvainšestdesetih slovenskih splošnih knjižnic, ki so danes kulturna in informacijska središča lokalnih skupnosti. Ustanovljena je bila leta 1956, in sicer za izvajanje knjižnične dejavnosti na območju nekdanje občine Ljubljana Vič - Rudnik. Več o zgodovini knjižnice govorijo drugi prispevki, zato bi želela tu izpostaviti predvsem današnje stanje. Lokalna knjižnična mreža Knjižnice Prežihov Voranc je danes razpeta med sedem občin. Na območju mestne občine Ljubljana pokriva s svojo dejavnostjo četrtne skupnosti Vič, Rudnik, Trnovo in Rožnik, od primestnih občin pa Brezovico, Dobrovo - Polhov Gradec, Ig, Horjul, Škofljico in Velike Lašče. Knjižnica deluje na območju, kjer prebiva 85.715 prebivalcev (Statistične informacije, 2004, str. 5). Od teh knjižnica med svoje člane zajema 32,6 % prebivalcev in s tem bistveno presega slovensko povprečje, ki je 26,6 % prebivalcev. Knjižnična mreža Knjižnice Prežihov Voranc trenutno obsega deset profesionalnih enot (Brdo, Dobrova, Grba, Horjul, Ig, Podpeč, Rudnik, Škofljica, Velike Lašče, Vič) in šest amaterskih enot ( Brezovica, Polhov Gradec, Notranje Gorice, Rakitna, Rob na Dolenjskem, Šentjošt),1 ki so razporejene po vsej regiji. Na lokalni ravni so se posamezne enote in amaterske knjižnice, ki so vključene v mrežo, razvijale zlasti glede na lokalne iniciative. Osrednje gibalo tega razvoja so bile smernice matične knjižnice Vič. Med deli knjižnične mreže Knjižnice Prežihov Voranc velja 1 Z vključevanjem knjižnic v vzajemni katalog v sistemu COBISS t. i. amaterske knjižnice postajajo profesionalne enote Knjižnice Prežihov Voranc. 24


izpostaviti amaterske knjižnice, ki so važno dopolnilo osnovne dejavnosti, čeprav praviloma delujejo v skromnih in neprimernih razmerah. Zasluge za delovanje amaterskih knjižnic in za njihov razvoj so imeli predvsem knjižničarji amaterji. Teh se je zvrstilo precej. Nekateri so knjižnico vodili skozi daljše obdobje, kar je ugodno vplivalo na njihov napredek. Pogosto pa je ob menjavanju knjižničarjev prišlo do zastojev v delovanju ali pa so knjižnice sploh prenehale delovati. Knjižnica Prežihov Voranc je amaterske knjižnice postopoma prevzemala in sedaj skrbi za njihov strokovni razvoj. Tako je med drugim poskrbela za ustreznejšo opremo, temeljno knjižno zalogo ter tudi za ustreznejše prostore knjižnic, kar je bilo v veliki meri odvisno predvsem od finančne moči okolja, v katerem knjižnice delujejo. Tudi profesionalizaja amaterskih knjižnic je dolgotrajen proces, ki še traja. Napredek je viden praktično v vseh enotah knjižnične mreže.2 Za lažjo predstavo o obsegu in značilnostih knjižnične mreže Knjižnice Prežihov Voranc naj podam samo nekaj osnovnih podatkov o obstoječem stanju njenih enot.

Enota Vič Je osrednja matična knjižnica celotne mreže Knjižnice Prežihov Voranc, ki je za obiskovalce odprta 59 ur tedensko. Njena temeljna knjižna zaloga je leta 2005 zajemala 84.500 enot. Podrobneje o knjižnici v nadaljevanju in tudi v drugih prispevkih.

2 Zadnje izkušnje iz prakse, ki potrjujejo pomen primernih, dovolj velikih in ustrezno opremljenih prostorov, dostopnih večini okoliškega prebivalstva, ter strokovno izbranega knjižničnega gradiva in njegovega rednega dotoka, je enota Velike Lašče, kjer se je po razširitvi in obnovi knjižnice leta 2002 obisk povečal kar za 35 %, skokovito pa so narasli tudi vsi ostali kazalci o delovanju knjižnice (interna statistika KPV). 25


Enota Brdo Knjižnica se nahaja na Brdnikovi cesti 14 v 54 kvadratnih metrov velikem prostoru, ki je v lasti Mestne občine Ljubljana (Oddelka za lokalno samoupravo). Knjižnica je za obiskovalce odprta 18 ur tedensko, temeljna knjižna zaloga v letu 2005 pa je štela 12.376 enot gradiva.

Enota Brezovica Knjižnica deluje na 40 kvadratnih metrih v zaklonišču v bližini Ceste na postajo. Knjižnica je odprta 4 ure na teden in kljub neustreznim prostorom beleži dobre rezultate. Temeljna knjižna zaloga je leta 2005 štela 7.048 enot gradiva.

Enota Dobrova Knjižnica deluje na 200 kvadratnih metrih v podstrešnih prostorih zadružnega doma na ulici Vladimirja Dolničarja 2. Odprta je 24 ur tedensko, njena temeljna knjižna zaloga pa je leta 2005 znašala 14.757 enot.

Enota Grba Ima od leta 2005 na voljo 137 kvadratnih metrov v poslovno-stanovanjskem objektu na Cesti na Brdu 63. Za obiskovalce je knjižnica odprta 24 ur na teden. Njena temeljna knjižna zaloga je bila leta 2005 12.519 enot.

Enota Horjul Leta 2005 se je knjižnica preselila v novozgrajeni Dom za starejše občane v središču kraja, kjer ima na razpolago 120 kvadratnih metrov velik prostor. Takrat je postala tudi profesionalna enota Knjižnice Prežihov Voranc. Za uporabnike je odprta 15 ur na teden. Leta 2005 je njena temeljna knjižna zaloga obsegala 7.941 enot gradiva.

Enota Ig Knjižnica s 100 kvadratnimi metri knjižnične površine se nahaja v središču kraja v Troštovi ulici 5, kjer ima svoja vrata za obiskovalce odprta 24 ur tedensko. Temeljna knjižna zaloga leta 2005 je bila 13.849 enot.

Enota Notranje Gorice Nahaja se v zadružnem domu na Podpeški cesti v utesnjenem, 30 kvadratnih metrov velikem prostoru. Odprta je 4 ure tedensko in je leta 2005 razpolagala s 4.541 enotami temeljne knjižne zaloge.

Enota Podpeč Knjižnica Podpeč je postala profesionalna enota mreže Knjižnice Prežihov Voranc leta 2005, ko je pridobila tudi večje in povsem na novo opremljene 111 kvadratnih 26


metrov velike prostore v krajevnem kulturnem domu. Sedaj je odprta 14 ur na teden, njena temeljna knjižna zaloga ob koncu leta 2005 je znašala 4.636 enot gradiva.

Enota Polhov Gradec Knjižnica po nedavni preselitvi v prostore gradu deluje na 77 kvadratnih metrih površine in je odprta 1,5 ur na teden. Enota je imela leta 2005 5.739 enot temeljne knjižne zaloge.

Enota Rakitna Knjižnica deluje v prostorih prosvetnega doma, ki obsegajo 57 kvadratnih metrov. Svoja vrata obiskovalcem odpre skupaj za 2 uri na teden. Temeljna knjižna zaloga leta 2005 je bila 2.722 enot.

Enota Rob na Dolenjskem Knjižnica ima na voljo 20 kvadratnih metrov v prostorih tamkajšnjega kulturnega doma in je odprta 4 ure tedensko. Leta 2005 je razpolagala z 2.532 enotami knjižne zaloge.

Enota Rudnik Druga največja enota knjižnične mreže Knjižnice Prežihov Voranc se nahaja na Dolenjski cesti 11 v stavbi Strelišča. Na 256 kvadratnih metrih je leta 2005 razvrstila že 33.170 enot temeljne knjižne zaloge, za svoje obiskovalce pa je odprta 56 ur tedensko.

Enota Šentjošt Knjižnica ima skupaj 20 kvadratnih metrov in deluje v kulturnem domu v Šentjoštu. Odprta je 4 ure na teden. Enota je leta 2005 razpolagala s 3.157 enotami knjižne zaloge.

Enota Škofljica Skupni obseg knjižničnih prostorov, ki so v pritličju stare škofljiške šole, kjer je tudi sedež občinske uprave, danes znaša 96 kvadratnih metrov. Odprta je 45 ur tedensko. Temeljna knjižna zaloga leta 2005 je bila 15.825 enot.

Enota Velike Lašče Po nedavni širitvi leta 2002 se je zaradi potreb lokalnega prebivalstva knjižnica v letu 2006 ponovno povečala, tako da njeni prostori sedaj merijo 138 kvadratnih metrov. Tudi ta enota se nahaja v središču krajevnega dogajanja, v Levstikovem domu in je odprta 21,5 ur na teden. Leta 2005 je njena temeljna knjižna zaloga štela 13.122 enot.

27


Izpolnjevanje normativov v mreži Knjižnice Prežihov Voranc in vizija razvoja Prostorski normativi Knjižnice mreže Knjižnice Prežihov Voranc s svojo prisotnostjo in neprekinjenim delovanjem zadovoljuje kulturne, izobraževalne in socialne potrebe prebivalcev ene mestne in šestih primestnih občin. Podatki kažejo na velik obseg dejavnosti knjižnic in njihovo uspešno izvajanje.3 Vendar bi bili rezultati lahko še boljši, če bi vse knjižnice delovale v ustreznejših prostorih in če bi zadostile tudi drugim pogojem za izvajanje storitev. V Tabeli 1 je prikazano, v kolikšni meri knjižnične površine izpolnjujejo normative na posameznem območju oziroma občini. Tabela 1: Izpolnjevanje prostorskih normativov v mreži Knjižnice Prežihov Voranc (2005) območje Občina Brezovica Občina Dobrova-Polhov Gradec Občina Ig Občina Horjul Občina Škofljica Občina Velike Lašče Mestna občina Ljubljana: osrednja matična enota Vič, enota Rudnik, enota Grba in enota Brdo

izračun po standardih 931,5 m2 745 m2 660 m2 443,2 m2 792,5 m2 531,5 m2

minimalna površina po standardih 279 m2 204 m2 164 m2 80 m2 223 m2 117 m2

obstoječe stanje 218 m2 200 m2 100 m2 120 m2 96 m2 138 m2

5516,2 m2

1584 m2

1573 m2

Podatki o prostorih v mestni občini Ljubljana za četrtne skupnosti Vič, Rudnik, Trnovo in Rožnik ter v primestnih občinah kažejo, da bo potrebno pridobiti še precej prostorov, če naj se dejavnost knjižnic razvija v skladu s sprejetimi standardi na nacionalni ravni. Zaradi večanja gostote prebivalstva so potrebe po pridobivanju novih prostorov prisotne skoraj v vseh občinah oziroma v vseh enotah.

Članstvo v mreži Knjižnice Prežihov Voranc Članstvo v enotah knjižnične mreže Knjižnice Prežihov Voranc se povečuje vsako leto, na kar vpliva tudi nenehno izboljševanje ponudbe, izboljševanje pogojev za delo in prav gotovo tudi kakovostno izvajanje obstoječih storitev. V primerjavi z letom 1975, za katerega še imamo primerljive statistične podatke, lahko govorimo o občutnem naraščanju vseh količinskih kazalnikov (primerjava je narejena z letom 2005): - število organizacijskih enot med leti sicer niha, vendar jih je v letu 2005 le za tretjino več; - svojo dejavnost izvaja na 11-krat večjih površinah; - vseh knjižničnih zalog tako knjižnih kot neknjižnih ima 19,5-krat več; - izposoja se je povečala 30-krat; 3 Letno poročilo Knjižnice Prežihov Voranc za leto 2005, dostopno na http://www.vic.sik.si/kijz/letno_porocilo.htm. 28


- obisk se je povečal 22-krat; - število članov se je povečalo 17,5-krat. Razlogi za povečanje članstva, obiska in izposoje so prav gotovo odpiranje novih enot, prostorske širitve enot, širitev dejavnosti z novimi informacijskimi servisi, pestra vsebinska ponudba in ponudba aktualnega knjižničnega gradiva. V Tabeli 2 je prikazano število in struktura članov v celotni mreži Knjižnice Prežihov Voranc. Tabela 2: Članstvo in struktura v knjižnični mreži Knjižnice Prežihov Voranc (2005) predšolski osnovnošolci dijaki študentje zaposleni brezposelni upokojenci skupaj 2.496 6.304 3.451 4.475 8.955 739 1.518 27.983

Konec leta 2005 je bilo v Knjižnico Prežihov Voranc včlanjenih največ zaposlenih, sledijo osnovnošolci, študentje, dijaki, predšolski otroci in upokojenci. Najmanj je v knjižnico včlanjenih brezposelnih. V Tabeli 3 je prikazan delež članov knjižnice glede na vse prebivalce v posameznih občinah. Pri mestni občini Ljubljana so v analizo všteti le prebivalci četrtnih skupnosti Vič Rudnik in Trnovo, na območju katerih deluje Knjižnica s svojimi enotami. Tabela 3: Deleži članov vseh prebivalcev po občinah v mreži Knjižnice Prežihov Voranc (2005) občina MO Ljubljana Brezovica Dobrova - Polhov Gradec Horjul Ig Škofljica Velike Lašče Skupaj

št. prebivalcev 49.563 9.730 6.788 2.661 5.641 7.435 3.897 85.715

št. članov 22.163 717 1.010 474 982 1.740 897 27.983

% 44,7 7,4 14,9 17,8 17,4 23,4 23,0 32,6

Iz tabele lahko med drugim razberemo, da zajemamo med svoje člane največji delež prebivalcev mestne občine Ljubljana.

Primerjava podatkov knjižnic mreže Knjižnice Prežihov Voranc s sorodnimi knjižnicami v Sloveniji Po primerjavi podatkov o knjižnici glede na pretekla leta je potrebno narediti tudi primerjavo z ostalimi podobnimi knjižnicami v Sloveniji (ang. benchmarking). V Tabeli 4 so prikazani podatki za leto 2005. Smiselna je primerjava stanja Knjižnice Prežihov Voranc glede na slovensko povprečje, od katerega po pričakovanju Knjižnica Prežihov Voranc zelo odstopa, saj je to nenazadnje ena izmed knjižnic, ki deluje tudi v glavnem mestu.

29


Tabela 4: Primerjava števila članstva, obiska, izposoje in zaloge gradiva v Knjižnici Prežihov Voranc v letu 2005 s povprečjem vseh splošnih knjižnic v Sloveniji 2005 Članstvo Obisk Izposoja Zaloga

KPV 27.983 511.478 1.245.622 269.582

povprečje vseh splošnih knjižnic 8.450 146.304 342.428 140.784

koliko % KPV presega povprečje 231,16 249,60 263,76 91,49

Vir: Statistični podatki Knjižnice Prežihov Voranc, Slovenske knjižnice v številkah

Glede na podatke iz Tabele 4 Knjižnica Prežihov Voranc najbolj izstopa po odstotku izposojenega gradiva, saj presega povprečje za kar 263,76 %. Podobna primerjava samo za osrednjo slovensko regijo, zajema splošne knjižnice na območju Ljubljane, Domžal, Grosuplja, Kamnika, Vrhnike, Cerknice, Litije in Logatca in je glede na strukturo drugih splošnih knjižnic v tej regiji bolj primerljiva, kar prikazuje Tabela 5. Tabela 5: Primerjava števila članstva, obiska, izposoje in zaloge gradiva v Knjižnici Prežihov Voranc v letu 2005 s povprečjem splošnih knjižnic v osrednji Sloveniji 2005 Članstvo Obisk Izposoja Zaloga

KPV 27.983 511.478 1.245.622 269.582

povprečje splošnih knjižnic v osrednji Sloveniji 14.494 268.406 585.889 170.193

koliko % KPV presega povprečje 93,07 90,56 112,60 58,40

Vir: Statistični podatki Knjižnice Prežihov Voranc, Slovenske knjižnice v številkah

Odstopanja kazalnikov Knjižnice Prežihov Voranc je veliko manjše od povprečja knjižnic, ki so iz osrednje slovenske regije, kar je pričakovano, saj te knjižnice delujejo v bolj podobnem okolju in pod bolj podobnimi pogoji. Ta vzorec je manj razpršen in zato bolj primeren za primerjavo. Vseeno je nazorno razvidno, da ima Knjižnica Prežihov Voranc dobre rezultate. Še celo zelo dobre glede na to, da najmanj odstopa po zalogi knjižničnega gradiva, kar pomeni, da dosega osupljivo odstopanje pri izposoji. Menim, da je to prav gotovo rezultat dobre organiziranosti, kakovostnih storitev ter – ključnega dejavnika pri tem – prizadevnih knjižničarjev, ki se dobro zavedajo poslanstva knjižnice. V Ljubljani deluje pet splošnih knjižnic: Knjižnica Otona Župančiča (KOŽ), Knjižnica Bežigrad, Knjižnica Šiška, Knjižnica Jožeta Mazovca in Knjižnica Prežihov Voranc. V nadaljevanju je prikazana primerjava števila enot, prostorske zmogljivosti, število zaposlenih ter statistika članstva, obiska, izposoje in zaloge gradiva med ljubljanskimi knjižnicami v letu 2005.

30


Tabela 6: Primerjava števila enot, ki jih imajo posamezne ljubljanske knjižnice (2005) število enot KPV KOŽ Šiška Bežigrad Jožeta Mazovca

razlika glede na KPV 16 7 6 5 5

-56,25 % -62,50 % -68,75 % -68,75 %

Vir: Podatki o ljubljanskih splošnih knjižnicah za leto 2005

Tabela 7: Primerjava števila zaposlenih v ljubljanskih knjižnicah (2005) knjižični delavci KOŽ Šiška KPV Bežigrad Jožeta Mazovca Potujoča

66 34 33 32 31 5

razlika glede na KPV +100 % +3,03 % -3,03 % -6,06 % -84,85 %

Vir: Podatki o ljubljanskih splošnih knjižnicah za leto 2005

Iz Tabel 6 in 7 je razvidno, da je Knjižnica Prežihov Voranc med ljubljanskimi knjižnicami na prvem mestu po številu knjižničnih enot in na tretjem po številu zaposlenih, kar jo že v izhodišču postavlja v nekoliko slabši položaj. Kljub temu dosega dobre rezultate, kar kaže tudi statistika za leto 2005 v Tabeli 9. Tabela 8: Primerjava prostora v m2 ljubljanskih knjižnic (2005) prostor v m2 KOŽ KPV Bežigrad Šiška Jožeta Mazovca

3.851,42 2.445 2.387,35 1.741 1.398

razlika glede na KPV +51,18 % -6,29 % -31, 66 % -45,12 %

Vir: Podatki o ljubljanskih splošnih knjižnicah za leto 2005

Prav prostorska problematika je za Knjižnico Prežihov Voranc podobno kot pri drugih ljubljanskih knjižnicah najbolj pereča. Nenehno se spopadamo z preutesnjenimi, glede dostopa ali lokacije neprimernimi prostori. Ker gre pri tem za velike investicije, je reševanje prostorske problematike zelo dolgotrajen postopek, ki zahteva veliko prepričevanja z naše strani in razumevanja s strani naših financerjev.

31


Tabela 9: Primerjava števila članov in števila članov vpisanih v letu 2005 med ljubljanskimi knjižnicami aktivni člani knjižnice Šiška 28.510 KPV 27.983 KOŽ 21.857 Jožeta Mazovca 21.477 Bežigrad 20.216 Potujoča 2.492

razlika glede na KPV +1,88 % -21,89 -23,25 -27,76 -91,1

% % % %

člani, vpisani v letu 2005 KOŽ 3.718 KPV 3.544 Šiška 2.912 Bežigrad 2,237 Jožeta Mazovca 1.708 Potujoča 196

razlika glede na KPV +4,91 % -17,83 -36,88 -51,81 -94,47

% % % %

Vir: Podatki o ljubljanskih splošnih knjižnicah za leto 2005

Več članov kot Knjižnica Prežihov Voranc ima le Knjižnica Šiška. V letu 2005 sta imeli več obiska le Knjižnica Otona Župančiča in Knjižnica Šiška, po izposoji in zalogi knjižničnega gradiva pa je Knjižnica Prežihov Voranc takoj za Knjižnico Otona Župančiča, kar jo postavlja v sam vrh. Še posebej, če upoštevamo, da smo z majhnim številom zaposlenih postregli in zadovoljili tako številno članstvo, ki se, kar je razvidno tudi iz velikega obiska, v knjižnico vedno znova vrača in si izposoja številno gradivo iz naše bogate zaloge, ki jo skrbno gradimo, upoštevajoč standarde in priporočila. Organiziranost Knjižnice Prežihov Voranc je strukturirana na način, da je kar najbolj pripravljena in usposobljena za hitra prilagajanja in odzivanja spremenjenim okoliščinam in potrebam okolja, v katerem deluje. Izvajanje dejavnosti otežuje kronično pomanjkanje kadrov, saj ne dosegamo niti minimalnih kadrovskih pogojev, zato so potrebni veliki organizacijski napori za obvladovanje tako obsežne knjižnične mreže.

Pogled v prihodnost Knjižnica Prežihov Voranc, ki s svojo dejavnostjo pokriva območje nekdanje občine Ljubljana Vič - Rudnik, se uspešno in vztrajno razvija, posodablja in raste. Svojo ugledno podobo gradi na strokovnosti, profesionalnosti in prijaznosti do uporabnikov in okolja. Za kvalitetno izvajanje knjižničnih storitev in s tem uspešno uresničevanje poslanstva, kot so dostop do vseh vrst gradiv in znanja, širjenje bralne kulture, informacijsko opismenjevanje, mora imeti splošna knjižnica zagotovljene pogoje (pregledno urejeno in aktualno gradivo, ustrezne prostorske razmere, zagotovljeno informacijsko infrastrukturo in ustrezno usposobljeno knjižnično osebje). V tem smislu je ključna tudi vizija razvoja. Prihodnje temeljne naloge Knjižnice Prežihov Voranc bodo: - oblikovanje in utrjevanje bralnih navad pri otrocih; - podpiranje individualnega in lastnega ter tudi formalnega izobraževanja na vseh stopnjah; - omogočanje priložnosti za ustvarjalni razvoj osebnosti; - spodbujanje domišljije in ustvarjalnosti pri otrocih in mladini;

32


- gojenje zavesti o kulturni dediščini in o pomenu umetnosti, znanstvenih dosežkov in inovacij; - zagotavljanje dostopa do kulturnega sporočila vseh oblik poustvarjalne umetnosti; - podpiranje ustnega izročila; - zagotavljanje uporabnikom dostop do vseh vrst informacij; - omogočanje ustreznih informacijskih storitev lokalnim podjetjem, združenjem in skupnostim; - nudenje pomoči pri razvijanju informacijske pismenosti in uveljavljanju veščin računalniškega opismenjevanja; - podpiranje, sodelovanje v programih in akcijah opismenjevanja vseh starostnih skupin. Da bi bila strategija lahko uresničena tudi v praksi, Knjižnica Prežihov Voranc pripravlja poslovno politiko, s katero bodo jasno opredeljeni cilji, prioritete in storitve knjižnice glede na potrebe lokalnih skupnosti. Na lokalni in regionalni ravni bo še nadalje razvijala sodelovanje z vsemi možnimi partnerji. Zagotavljala bo sodelovanje tudi z drugimi knjižnicami ter razvijala knjižnično mrežo v korist svojih uporabnikov.

Kakovostna splošna knjižnica Hiter razvoj informacijske in komunikacijske tehnologije, vse večje potrebe po znanju in informacijah spreminjajo tradicionalno vlogo splošnih knjižnic v informacijska središča. Da pa bi bile splošne knjižnice kos novim izzivom, morajo celotno organizacijsko strukturo prilagajati spremembam. Seveda je to izjemno težka naloga menedžmenta, saj so za vsako izboljšavo potrebna višja finančna proračunska sredstva. Preslabi pogoji za delovanje pomenijo premalo kvalitetno izvajanje storitev, kar bi posledično povečalo nezadovoljstvo uporabnikov. Zato morajo knjižnice nenehno dokazovati pomembnost in uspešnost svojih storitev in hkrati potrjevati, da učinkovito porabijo v knjižnice vložena javna sredstva. Kakovostno izvajanje knjižničnih storitev je torej permanentna naloga splošne knjižnice na poti k izboljševanju knjižničnih storitev in s tem k večjemu zadovoljstvu svojih uporabnikov oziroma vseh zainteresiranih javnosti. Pričakovanja uporabnikov knjižničnih storitev se večajo, saj so ob globalnih družbenih spremembah soočeni z vedno večjim obsegom izbir. Da bi se racionalno odločali in koristno izrabili svoj prosti čas, potrebujejo dobre informacije. Za uspešno in učinkovito delovanje knjižnice in za njeno koristno umeščanje v družbo oziroma v okolje, v katerem uresničuje svoje poslanstvo, je zelo pomembno, da knjižnica tesno sodeluje z uporabniki, z lokalno in nacionalno upravo, skratka z vsemi zainteresiranimi javnostmi. Sodobne splošne knjižnice so danes informacijski centri in »le eden izmed številnih tekmecev na področju menedžmenta informacij (javna občila, elektronske storitve, internet in drugim), med katerimi vsak išče svojo tržno nišo in konkurenčne prednosti.« (Snoj in Petermanec, 1999, str. 29) Zato je toliko večja potreba po kakovostnih knjižničnih storitvah. Pomembno je, da se v programih odražajo želje njenih uporabnikov, zato so ključne pravilne odločitve pri organiziranosti, oblikovanju poslanstva, vizije ter 33


razvojno naravnanih ciljev za doseganje želenega stanja, kar je mogoče dosegati le ob zagotovljenih materialnih pogojih in dobro motiviranih zaposlenih v knjižnici. Namreč, kakovost knjižničnih storitev je močno odvisna od tega, kako zadovoljni so knjižničarji pri izvajanju svojih nalog in kako dobro so seznanjeni s poslanstvom knjižnice in njeno vizijo. Potrebe po evalvaciji v preteklosti v knjižnicah ni bilo. Knjižnice so v preteklosti kakovost storitev merile pretežno s pomočjo »količinskega merjenja izposoje in obiska v primerjavi s prejšnjim obdobjem in s sorodnimi knjižnicami.« (Slokar, 1996, str. 216) Današnje razmere pa knjižnice silijo ne samo v to, da razmišljajo, ali dovolj dobro delajo, pač pa tudi v razmislek o tem, kako se prilagajajo in odzivajo spremembam v okolju. Evalvacija je tako pomembna v procesu »strateškega menedžmenta in strateškega planiranja« (Ambrožič, 2003, str. 35), da sprejme pravilne odločitve za učinkovito in uspešno doseganje načrtovanih ciljev. Tradicionalno vrednotenje uspešnosti, ki je temeljilo na količinskih kazalnikih, kot so velikost zbirke, število zaposlenih, število izposojenih izvodov knjig, število uporabnikov, ne zadostuje več, saj so tudi knjižnice kot neprofitne ustanove vse bolj izpostavljene tržnim zakonitostim. Svojo vrednost in koristnost morajo knjižnice nenehno dokazovati na različne načine in z različnimi prepričljivimi meritvami. Povezava med kakovostjo in uporabniškim ocenjevanjem storitev ni nova na področju javne uprave. Po mnenju Žurge lahko kakovost opredelimo kot stopnjo, s katero sistem, komponenta ali proces zadovoljuje določene zahteve, oziroma uporabnikove ali strankine potrebe in pričakovanja. Kakovost kot stopnjo, do katere so zadovoljene zahteve strank, pa je enaka opredelitvi pojma uspešnost (Žurga, 1999, str. 29). V storitveni dejavnosti je torej glavno zadovoljstvo strank, ki jim je organizacija namenjena. Deloma lahko iz statistik obiska ugotovimo, kako so člani zadovoljni s knjižnico in njenimi storitvami, stopnjo (ne)zadovoljstva lahko natančneje analiziramo s pomočjo anketnih vprašalnikov. Z njimi se ocenjuje posamezne segmente, ki jih je potrebno na določene časovne razmike nenehno ocenjevati s pomočjo statistik in anket, izvedenih na populaciji zaposlenih, članov in financerjev kot treh za knjižnico relevantnih javnosti. Ob tem je treba rezultate vedno primerjati s preteklimi rezultati in ugotoviti izboljšanja ali poslabšanja pri posameznih segmentih. Po drugi strani je možno z analizo preteklih in sedanjih rezultatov napovedati trende in ugotoviti, kje so možnosti za izboljšanje ponudbe. Zadovoljstvo uporabnikov je prav gotovo zelo pomembno merilo kakovosti knjižničnih storitev, saj s tem pridobimo povratno informacijo o odločitvah programov oziroma storitev. »Za kakovost storitev je bistveno, kako jo zaznajo porabniki storitev.« (Potočnik, 2004, str. 36) Usposobljenost, vedenje in komuniciranje knjižničarjev z uporabniki je pogosto pomembnejše od storitve same. Kakšno mnenje imajo uporabniki oziroma kako zaznajo knjižnične storitve in kako se ob tem počutijo, so merila, ki jih morajo knjižnice, če želijo ohranjati pozitivno podobo v okolju, upoštevati pri načrtovanju knjižničnih programov. Podobno oceno ponuja Pečar, ko piše, da je osnova »za dvig kakovosti v javnem sektorju« dober »sistem meritev uspešnosti poslovanja«, na podlagi katerih sledijo ukrepi za izboljšanje pa tudi spoznanja, »ki naj vodijo k spreminjanju« javnih odločitev (Pečar, 2001, str. 248). »Dokazali so, da je ob primernih gospodarskih razmerah, pravni regulativi in z dobrim menedžmentom mogoče doseči 34


usmerjenost k uporabnikom in visoko stopnjo kakovosti storitev.« (Pečar, 2001, str. 247) Knjižnica si mora nenehno prizadevati, da se v okolju dokazuje s svojimi storitvami. S potrebami okolja mora rasti, se aktivno vključevati vanj, nagovarjati in usposabljati posameznike ter skupine, da lahko učinkovito uporabljajo njeno ponudbo, njene storitve. Znanje je pogoj za dobro in ustvarjalno delo, za aktivno vključevanje v demokratično življenje, v poslovni svet, ekonomske dejavnosti, kulturne dejavnosti ter za čim boljšo izrabo prostega časa. Knjižnice so neposredno odgovorne tako uporabnikom kot svojim financerjem oziroma ustanoviteljem, ki zagotavljajo materialne pogoje za delovanje. Sodobne splošne knjižnice posvečajo svojim uporabnikom bistveno več pozornosti kot pred leti. Vključujejo jih kot aktivnega partnerja pri oblikovanju knjižnične ponudbe. Gre za neke vrste vzajemnost. Kot podjetje, ki proizvaja izdelke, spremlja odzivnost kupcev nanje, tako tudi storitvene dejavnosti vse bolj spremljajo odzivnost oziroma zadovoljstvo svojih uporabnikov. Ker je knjižnica rastoči organizem, kot je zapisal znani bibliotekar Ranghanatan, je izboljševanje in težnja k odličnosti knjižničnih storitev permanentna naloga knjižnice. Statistični podatki kažejo, da je povpraševanje po knjižničnih storitvah visoko pa tudi to, da je izvajanje knjižničnih storitev v Knjižnici Prežihov Voranc kakovostno, kar poleg količinskih kazalcev izkazuje tudi anketa kakovosti knjižničnih storitev, ki je bila leta 2005 izvedena med tremi skupinami respondentov, ki so tako ali drugače povezani z izvajanjem knjižničnih storitev oziroma uresničevanjem poslanstva Knjižnice Prežihov Voranc. (Poročilo KPV o izvedeni anketi o kakovosti knjižničnih storitev v Knjižnici Prežihov Voranc, 2005).

35


Viri in literatura AMBROŽIČ, M. (2003). Kakovost: Podoba knjižnice v očeh uporabnikov. V. Ferlež, J.(ur.): Podobe knjižnic: zbornik mednarodnega posvetovanja ob stoletnici Univerzitetne knjižnice Maribor. Maribor: Univerzitetna knjižnica. 33−57. NOVLJAN, S. (1999). Podoba žlahtne tradicije: slovenske splošnoizobraževalne knjižnice. Ljubljana: NUK. PEČAR, Z. (2001). Modeli za merjenje/ocenjevanje kakovosti v javni upravi. V: Grad, J. (ur.): Zbornik znanstvenih razprav. Ljubljana: Visoka upravna šola. 245−267. PETROVSKA, J. (2005). Splošne knjižnice kot javni komunikacijsko-informacijski servisi. Organizacija znanja, 10 (4). 297−299. POTOČNIK, V. (2004). Trženje storitev s primeri iz prakse. Ljubljana: GV Založba. SLOVENSKE knjižnice v številkah (2004). Statistične informacije, 150. Ljubljana: NUK. SLOKAR, R. (1996). Uporabnikovo vrednotenje splošnih knjižnic. Knjižnica, 40 (3−4). 211−220. SNOJ, B. in PETERMANEC, Z. (1999). Kakovost knjižničnih storitev − prepustimo sodbo uporabnikom. Knjižnica, 43 (2−3). 27. ŽURGA, G. (2006). Učinki izboljševanja kakovosti v javni upravi. 29−44. URL=http://www.mju.gov.si/fileadmin/mju.gov.si/pageuploads/mju_dokumenti/pdf/ Gordana_20Zurga.pdf. 3. 5. 2006

36


Društveni dom na Zavetiški 3 a Vir: SI: ZAL LJU 14 a.e. 277


ZGODOVINA KNJIŽNICE


Društveni dom na Zavetiški 3 A, strop dvorane in zgornji prostori Vir: SI: ZAL LJU 14 a.e. 277


RAZVOJ KNJIŽNIČARSTVA NA OBMOČJU KNJIŽNIČNE MREŽE KNJIŽNICE PREŽIHOV VORANC Majda Bremše

Izvor imena knjižnice po nam znanih podatkih izvira iz spomina na pisatelja in politika Prežihovega Voranca, pravo ime Lovro Kuhar (1893−1950). Od jeseni 1945 je vodil iniciativni odbor za Ljudsko prosveto Slovenije; na njenem 1. kongresu 23. in 24. 3. 1947 je bil izvoljen za predsednika in je imel uvodni govor. V občini Vič je po vojni deloval okrajni odbor Ljudske prosvete, ki je ustanavljal Vaška izobraževalno umetniška društva. V tem času se je začela oblikovati ideja o občinski knjižnici na Viču (1948). Izdelan je bil finančni plan za začetek delovanja knjižnice v letu 1949, zaradi eksistenčnih in drugih problemov pa se je njena ustanovitev premaknila v leto 1956. Prežihov Voranc je umrl leta 1950. V spomin nanj je novoustanovljena občinska knjižnica na Viču dobila ime. Nekaj arhivske dokumentacije o ustanavljanju in delovanju knjižnic mreže Knjižnice Prežihov Voranc je hranila Zveza kulturnih organizacij Ljubljana Vič - Rudnik, vendar je del arhiva od leta 1945 do leta 1961 na žalost uničenega. 41


Zametki javnih knjižnic na območju južnega dela Ljubljane in ustanovitev Knjižnice Prežihov Voranc Knjižnica Prežihov Voranc je bila ustanovljena 6. novembra 1956. Njena petdesetletnica je pomembna prelomnica, ki zahteva poglobljen pogled v preteklost – na temelje, ki so krojili sedanjost in snujejo prihodnost. Pri vračanju v zgodovino zato nismo smeli spregledati vrste dejavnikov, od političnih, geografskih, naselitvenih do kulturnih, ki so vplivali na tok za razvoj knjižnic pomembnih dogodkov. Danes mreža Knjižnice Prežihov Voranc pokriva območje nekdanje velike občine Ljubljana Vič - Rudnik, po letu 1994 razdeljene na sedem samostojnih občin; mestni del s četrtnimi skupnostmi Vič, Rožnik, Trnovo in Rudnik spadajo v mestno občino Ljubljana, primestni del oziroma podeželje pa je razdeljeno na šest občin: Brezovico, Dobrovo - Polhov Gradec, Horjul, Ig, Škofljico in Velike Lašče. Geografska lega je skozi zgodovino pustila močan pečat na naselitvenih, gospodarskih, izobraževalnih, kulturnih in drugih procesih, ki so se odvijali na tem območju, zato sem del pričujočega prispevka namenila kratki predstavitvi geografskih značilnosti območja, nadaljevala sem z njegovim kulturnim razvojem, v okviru tega pa sem opisala razvoj splošnih knjižnic. Obširneje sem obdelala območje zgoraj navedenih mestnih četrti, še posebej območje Viča, kjer je sedež matične knjižnice. Krajevne knjižnice so obdelane v okviru zbranih virov, ki pa v bodoče zahtevajo natančnejšo raziskavo vsake knjižnice posebej. Zbiranje podatkov in zgodovinskih virov za prispevek je bila težka naloga. Pisnih virov o društveni dejavnosti na obravnavanem območju, predvsem pa o ustanavljanju in delovanju knjižnic v okviru društev je za obdobje do prve polovice 20. stoletja malo in še ti so skopi in pogosto nepopolni. Nekaj zgodovinskih virov je raziskala in v svoji diplomski nalogi Razvoj in delovanje splošnoizobraževalnih knjižnic v občini Ljubljana Vič - Rudnik opisala Marjeta Drobun-Potočnik (1989), v glavnem pa je to področje še neraziskano.

Geografske značilnosti območja Po obsegu in površini je bila nekdanja občina Ljubljana Vič - Rudnik največja izmed petih ljubljanskih občin. Zajemala je skoraj 60 % skupnega ozemlja. Poleg mestnega dela ji je pripadal tudi velik del podeželja: na jugu Ljubljansko barje, dolini Želimeljščice in Iške, Rakitniška planota s krimskim višavjem in območje Velikih Lašč, na zahodu pa skoraj celotno Polhograjsko hribovje z dolinama Horjulščice in Gradaščice. Naselja so se razvila predvsem na robu Barja, saj je redko poseljen planotast kraški svet pretežno gozdnat. Mestni del nekdanje občine se je v zadnjih desetletjih močno razširil. Na jugu prodira urbanizacija na Ljubljansko barje, na zahodu pa se je ob glavni prometni žili, Tržaški cesti mesto že skoraj spojilo s primestnimi naselji. Podeželje se ohranja na južnih obrobjih Ljubljanskega barja pod krimskim višavjem, na zahodnem delu pa pod in deloma na Polhograjskem hribovju v dolini ob Horjulščici in Gradaščici (Enciklopedija Slovenije, 1992). 42


Vič Geografski položaj Viča Vič je postal pomemben za razvoj Ljubljane zaradi prastare, od antike dalje najvažnejše ljubljanske prometne žile, današnje Tržaške ceste, ki je vodila preko njega. Ob širjenju Ljubljane se je počasi polnil prostor ob Tržaški cesti, kjer je nastajalo v polpretekli dobi kot dopolnilo starega kmečkega Viča novo naselje Glince, ki je Vič v zadnji dobi približalo, pozneje pa spojilo z Ljubljano. Na severozahodni strani južne železnice je nastala Rožna dolina, danes strnjena z Vičem na zahodni strani, preko Vrtače pa s samim mestnim jedrom (Turel, 1972, str. 6). Na južni strani rimskega zidu, od Emonske do Groharjeve ceste, se razprostira Mirje, ki je prostorsko in zgodovinsko nekoliko odmaknjeno od nekdanjih naselij viškega predmestja. Po drugi svetovni vojni se je tudi ta predel vedno bolj vključeval v območje Viča. Na zahodu Vič meji na krajevne skupnosti Brdo, Vrhovci in Kozarje. Od omenjenih krajevnih skupnosti Vič loči del južne obvoznice in nepozidano območje nekdanjih viških opekarn (Remškar, 1996, str. 9). Vič z omenjenimi naselji razen Mirja je bil do leta 1935 samostojna občina. Leta 1963 se je z nekdanjo občino Rudnik združil v ljubljansko občino Ljubljana Vič Rudnik. Po letu 1995 je del mestne občine Ljubljana.

Razglednica Vič, Vir: SI: ZAL LJU 14 a.e. 277

Ime Vič skozi zgodovino V zgodovinskih virih se pojavi Vič v obliki Utik kot Luttich že leta 1178, v listinah iz leta 1312 pa imamo obliko Weittickk. Krajevno ime Vič srečujemo v oblikah Weyze in Weycz v listinah iz leta 1339. Valvasor omenja Vič kot Weutsch ali Nauizhe (na Viču). »Ime Vič izvira bolj verjetno iz latinskega vicium (opidi), tj. predmestje ali pa iz vicus, tj. vas. Prav malo je verjetna razlaga za Vič iz besede bič (bičje), tj. močvirska trava.« (Beg, 1940, str. 27) 43


Vič in Glince Že prvotna in najstarejša naselbina na južnem delu Ljubljane se je imenovala Vič. Svetozar Ilešič (1929−1930, str. 154−159) ugotavlja, da sta Vič in Glince edini starejši ruralni naselji tega območja. Parcele posameznih posestnikov so večinoma nepravilnih oblik, razmetane brez repa in glave po vaškem zemljišču. Vič označuje kot gručasto vas, v Glincah pa so po njegovem hiše postavljene brez pravega reda (prav tam). Gospodarskemu območju Viča in Glinc je pripadal tudi barjanski svet izven meja tedanje občine. Na ozemlju Rakove jelše so imeli vaščani pastirske staje, kamor so vsako poletje gnali živino (Melik, 1963). Ante Beg o prebivalcih Viča pravi: »Prebivalci so bili precej trdi kmetje. Nekdaj so kmetovale le ženske, moški pa so prevažali razno blago iz Ljubljane v Trst in nazaj. Zaradi tega je bilo bogastvo v kmečkih domovih, toda naselbina se ni dosti širila, ker ponosni kmetje niso prodajali zemlje za stavbišča in sploh niso marali priseljencev v svoj krog.« (Beg, 1940, str. 29) Po podatkih iz leta 1783 je imel Vič 43 hiš in 297 prebivalcev. Glince, naselje na obeh straneh Tržaške ceste, pa 17 hiš in 117 prebivalcev. Obe naselbini sta tudi pozneje le počasi rasli vse do prve četrtine prejšnjega stoletja, ko je razvoj industrije pospešil rast prebivalstva (Beg, 1940, str. 28). Eden najstarejših Vičanov Anton Sluga je takole obujal spomine na življenje na Viču: »Moji dedje in pradedje so imeli na Viču veliko kmetijo, obdelovalna zemlja in pašniki so bili na območju med današnjo Poklukarjevo ulico, Cesto na Brdo in Sattnerjevim naseljem.« (Vičan, 1981, str. 12, 13) Nadalje pravi, da je bilo jedro starega Viča tam, kjer je danes gasilski dom, stari viški mlin in del Poklukarjeve ulice. Drugi del Viča je bil ob sedanji Tržaški cesti. Šele južna železnica je viško naselje razpolovila. Čeprav je bila poglavitna dejavnost Vičanov kmetijstvo, pa je bil skoraj v vsaki družini tudi kak obrtnik, ki se je ukvarjal s prevozništvom in trgovino. To velja za čas pred prihodom železnice. Večina prevoznikov je prevažala težke tovore hrastovine iz naših krajev prav do Trsta in Benetk. Marsikateri Vičan je na Laškem zapravil vse premoženje, varčni in preudarni pa so obogateli. V naše kraje so prišli Italijani, ki so začeli graditi opekarne. Tudi nekateri Vičani so imeli svoje lastne opekarne. Ko je stekla železnica, so se viški vozniki preusmerili na prevoz opeke. Socialna struktura Vičanov se je znatno spremenila. Opekarne so zaposlile precej delavcev. Kmečki sinovi so začeli delati v tovarnah v Ljubljani in se izučili raznih obrti. Tudi Tobačna tovarna je pomenila napredek za Vičane. V tej tovarni se je zaposlilo veliko žensk, zlasti iz Rožne doline in z Viča. »Ni veliko ostalo od starega Viča, spomini bledijo,« zaključuje svojo pripoved Anton Sluga (Vičan, 1981, str. 12, 13).

44


Rožna dolina Potresna katastrofa s konca 19. stoletja je zapustila globoke sledove v podobi slovenske prestolnice. Mestni očetje so si zadali cilj, da postavijo namesto podrtij in razvalin novo, lepšo Ljubljano. Na novo ustanovljeno Slovensko delavsko stavbno društvo je na travnikih ob vznožju Rožnika, med železniško progo in Večno potjo, našlo prostor za nove hiše delavcev bližnje Tobačne tovarne in železnice. Prva rožnodolska hiša je bila sezidana leta 1898, že naslednje leto pa so na močvirnih tleh zrasle številne delavske hišice (Rožna dolina, 1958, str. 14−18).

Trnovo S tem imenom, ki pomeni s trnjem obraščen svet, se v virih prvič pojavi šele v 16. stoletju, čeprav je bilo naseljeno že prej. To staro zgodovinsko predmestje Ljubljane je vse do prve svetovne vojne ohranilo močno zaprt in svojski značaj. »Razmeroma pozno je segla novejša kolonizacija od Cerkvene, Mencingerjeve, Trnovske in Kolezijske ulice na ‘’Cesto na Loko’’ in dalje v Mestni log. Le mestoma pa je šla preko Malega grabna na Rakovo jelšo (Sibirija, Cesta dveh cesarjev). Trnovsko prebivalstvo je napredovalo predvsem med 1880 do 1900, eno desetletje prej kot mestno središče.« (Vrišer, 1956, str. 44) Trnovo v širšem obsegu je ozemlje med dolnjima tokoma Gradaščice in Malega grabna na jugu in Ljubljanice na vzhodu. Današnje Trnovo se je v zadnjih desetletjih spojilo z mestom, na obrobju so ostali nekateri samostojno se razvijajoči predeli, kot so Rakova jelša, Kolezija in Murgle (Krajevni leksikon, 1971).

Rudnik »Občina Rudnik je obsegala severovzhodni rob Barja pod Golovcem; v golovškem hribovju se je raztezala do Molnika (582 m). Kraj Rudnik je bil pretežno delavski, delavci pa zaposleni v mestu.« (Valant, 1982, str. 33) »Dolenjsko predmestje je od vseh ljubljanskih najbolj heterogeno sestavljeno. Prvotno naselbinsko jedro je bila Kurja vas, kasneje se je prebivalstvo naseljevalo ob Dolenjski in Ižanski cesti ter Hradeckega vasi. S kolonizacijo ‘’gmajne Ilovca’’ po letu 1840 se je pričela šele poselitev pravega barskega ozemlja med Ižansko in Dolenjsko cesto.« (Vrišer, 1956, str. 44) Nastale so kolonije Galjevica, Orlova ulica in Dolenjska cesta. Prvi dve sta ohranili do danes kolonizacijsko ime Ilovica. Poselitev je bila neenakomerna, kar je vidno še danes, saj predmestje nima pravega središča. Še leta 1953 je imelo precej agrarni značaj. V naslednjih desetletjih se je uveljavila kolonizacija z bolj urbanimi značilnostmi (Vrišer, 1956), najnovejši urbani trendi na tem območju pa potekajo v dveh smereh, na eni strani se pojavlja razširjena individualna gradnja bivalnih sosesk, na drugi pa vedno večje površine barjanskega prostora zavzemajo nove industrijske cone.

45


Ljudske in društvene knjižnice v južnem delu Ljubljane v drugi polovici 19. in na začetku 20. stoletja Čitalnice in društvene knjižnice »Duh prosvetljenstva je ustvaril tudi pri Slovencih zametke ljudskega knjižničarstva. Pomladni dnevi leta 1848 so bili dnevi meščanskih revolucij. Ta čas je zdramil tudi slovensko društveno življenje in v njih okrilju so imele naše ljudske knjižnice tedaj kakor tudi v naslednjih dobah, tj. skoraj do današnjih dni, svojo streho.« (Gerlanc, 1955, str. 6) Melita Pivec-Stele (1932, str. 87) navaja, da so »ljudske in društvene knjižnice po svojem bistvu izposojevalne. Nadaljnja skupna poteza je vzdrževanje s članarino oziroma izposojevalnino in popolna ali delna neodvisnost od državnih in drugih podpor, kar je ugodno posebno v časih gospodarske krize.« Prebuditeljski duh je zaznamoval tudi kulturno-politično življenje prebivalcev južnega dela Ljubljane, kar se je odražalo v ustanavljanju različnih društev.

Viško-glinška čitalnica Vičani so ob koncu 19. stoletja ustanovili Viško-glinško čitalnico na Glincah (Zgodovinski arhiv Ljubljana, v nadaljevanju ZAL, Vič, a.e. 277). Podobno kot v večini manjših krajev na Slovenskem je čitalnica postala kraj družabnega in kulturnega življenja tukajšnjih prebivalcev. Prirejali so čitalniške večere, amaterske gledališke predstave, organizirali različna predavanja in druga družabna srečanja. Prireditve so bile organizirane, namenskih prostorov zanje pa ni bilo, zato so se odvijale v glavnem v gostilnah. Po ugledu je prednjačila gostilna Rbežnik (Žabar) (Drobun-Potočnik, 1989). Zapisnik, Vir: SI: ZAL LJU 14 a.e. 277

46


Katoliško slovensko izobraževalno društvo Vič - Glince Na začetku 20. stoletja je oživela zamisel o ustanovitvi društva, ki bi skrbelo za prosvetljevanje Vičanov. Pobuda za ustanovitev društva je prišla iz cerkvenih krogov. Njen duhovni oče je bil pater Hugolin Sattner, tedanji župnik na Viču. 11. januarja 1903 je bilo ustanovljeno Katoliško slovensko izobraževalno društvo Vič - Glince, ki je ustanovilo tudi knjižnico. Začetni fond je znašal 70 knjig, ki so jih knjižnici darovali predvsem člani društva. Prvi knjižničar je bil Janez Sluga z Viča. Društvo je med drugim prirejalo različne igre; leta 1905 so prvič nastopili z igro Znamenje v gozdu, navezali so tudi stike z drugimi prosvetnimi društvi po Sloveniji in se udeleževali njihovih prireditev. Odbor je naročil več časopisov in revij, ki so krožile med člani, knjižnica pa je narasla na 180 knjig. Aktivnost in število članov sta močno naraščala. Leta 1907 se je društvo preselilo v novozgrajeno župnišče, 7. maja istega leta pa so ustanovili še telovadni odsek Orel. Ker je bil prostor v župnišču premajhen, so se začeli dogovarjati o lastnem domu. Leta 1910 so pričeli z gradnjo društvenega doma1 in ga leta 1911 dogradili. Dom je služil kulturnemu življenju. Prva predstava, ki so jo v njem uprizorili člani društva, je bila igra Mlinar in njegova hči. Društvo je v lastnem domu nenehno širilo dejavnost. Ustanovljen je bil godbeni odsek, število predstav se je letno dvignilo na 14, knjižnica pa je imela takrat že 300 knjig (Drobun-Potočnik, 1989).

Katoliško slovensko prosvetno društvo Vič Leta 1922 se je Katoliško slovensko izobraževalno društvo Vič - Glince preimenovalo v Katoliško slovensko prosvetno društvo Vič. Vanj so spadala prosvetna društva iz Brezovice, Dobrove, Rudnika, Polhovega Gradca in Viča. Štelo je 565 članov, ki so delovali v osmih sekcijah oziroma odsekih: Orel – Vič, Orlica, pevski zbor, Krekova prosveta, odsek Gospodar, odsek Gospodinja, godbeni odsek in dramski odsek. Ustanovljeno je bilo tudi društveno starešinstvo kot zbor izkušenih starejših mož in žena. Višek svojega delovanja je društvo doseglo v letih 1922/23, ko je imelo največje število članov in je organiziralo 12 društvenih večerov s predavanji ter uprizorilo 36 predstav (Vatovec, 1958). Leta 1923 je iz društva izstopil odsek Orel in se organiziral kot samostojno društvo Orel – Vič. Štiri leta kasneje je bil v dvorani doma uveden kino. 7. februarja 1933 je ban dr. Marušič izdal dekret, s katerim je med drugim razpustil tudi viško prosvetno društvo. Društveni dom je bil po razpustitvi nekaj časa zapečaten. 15. julija 1935 pa je prosvetno društvo po odloku ministra za notranje zadeve dr. Antona Korošca zopet oživelo. Z izbruhom druge svetovne vojne je Katoliško prosvetno društvo Vič prenehalo z delovanjem.

1 Pobudo za gradnjo društvenega doma je dalo Katoliško slovensko izobraževalno društvo Vič Glince. Dom je bil zgrajen na Zavetiški ulici 3, na zemljišču, ki ga je v ta namen odstopila viška župnija. Med obema vojnama in več desetletij po drugi vojni je bil dom središče kulturnega dogajanja. V njem je imela od leta 1958 do leta 1975 svoje prostore tudi občinska matična knjižnica Prežihov Voranc. 47


Olepševalno društvo Rožna dolina Pri razvoju Rožne doline je na začetku pomembno vlogo odigral Olepševalni odbor, ki se je kasneje preimenoval v Olepševalno društvo. Ustanovljeno je bilo 19. februarja 1905. leta. Organizacijsko zasnovo je sestavljalo šest odsekov: gospodarski, cestni, agitacijski, veselični, pevski in telovadni. Njihovo število je polagoma kopnelo, težišče društvene dejavnosti se je preusmerilo na kulturno, prosvetno, gospodarsko in družabno dejavnost. Društveni odbor je prirejal poučna predavanja, vabil člane v pevski zbor in zbiral knjige za ljudsko knjižnico, ki so jo odprli 1. decembra 1906. V začetku je štela knjižnica 157 knjig. Prvi darovalci knjig so bili Slovenska Matica, Ciril-Metodova in Mohorjeva družba. Društvo je s svojo vsestransko dejavnostjo skrbelo za razvoj Rožne doline vse do prve svetovne vojne, ki pa je presekala ta nepretrgani tok društvene dejavnosti. Olepševalno društvo je ponovno oživela leta 1922. Leta 1935 se je hkrati s spremembo pravil preimenovalo v Olepševalno in podporno društvo v Rožni dolini v Ljubljani (Rožna dolina, 1958, str. 22).

Slovensko katoliško prosvetno društvo za Krakovo in Trnovo Znamenito leto 1848 je tudi v Trnovčanih zdramilo narodno zavest. Pojavili so se narodni buditelji, ki so začeli širiti prosveto med ljudstvo. Ustanovljena so bila različna društva: pevska, telovadna, kasneje so se jim pridružila izobraževalna in strokovna. »V slednji hiši je našla gostoljuben sprejem slovenska knjiga.« (Vrhovnik, 1991) Za širjenje knjig med Trnovčane je bila najbolj zaslužna Mohorjeva družba. »Razen knjig na policah imamo v mejah župnije še par javnih knjižnic. Župnijski knjižnici, osnovani leta 1892, je zadal usodni udarec potres, ki je razpršil njene knjige. Nadomestili sta jo knjižnici Političnega in prosvetnega društva za Krakovo in Trnovo (1907) in Gospodarskega izobraževalnega društva za Krakovo in Trnovo (1907).« (Prav tam) Knjižnica Političnega in prosvetnega društva je po nekajletnem delovanju prenehala z izposojo knjig. Društvo se je preusmerilo na gospodarsko in politično področje in se preimenovalo v Napredno gospodarsko društvo Krakovo - Trnovo. Gospodarsko izobraževalno društvo se je preimenovalo v Prosvetno društvo za Krakovo in Trnovo, ki je po presledku med vojno spet oživelo leta 1920. Do ukinitve 1932 se je imenovalo Slovensko katoliško prosvetno društvo za Krakovo in Trnovo in imelo v Karunovi ulici št. 14 Prosvetni dom, ki je bil kot Orlovski dom slovesno odprt leta 1927 in je bil namenjen predvsem članom telovadnih društev (Vrhovnik, 1991). Društvo je oživilo tudi prosvetno knjižnico, ki je delovala v župnišču na Kolezijski 1. Natančnejših podatkov o njenem delovanju nimamo, vemo pa, da je knjižnica svoj epilog doživela po koncu druge svetovne vojne. V Gorupovi hiši na Rimski cesti št. 9 je imelo svoj sedež Splošno žensko društvo, ki ga je vodila Franja dr. Tavčarjeva. Tudi to društvo je imelo svojo knjižnico z bogato knjižno zalogo in je izposojalo knjige (Vrhovnik, 1991).

48


Farne in društvene knjižnice na Rudniku Rudnik je bil samostojna občina vse do leta 1963, ko se je združil z občino Vič. O delovanju knjižnic na tem območju imamo zanesljive podatke šele po letu 1945. Iz pripovedovanj (ustnih virov) nekaterih starejših domačinov kaže, da je tudi v tem okolju potekalo živahno društveno in kulturno delovanje. Za izobraževanje občanov in razvoj bralne kulture so že zgodaj skrbele cerkvene ustanove. Cerkev sv. Simona in Jude se omenja že leta 1526, župnija leta 1875, osnovna šola pa že 1871. leta (Valant, 1982). V neposredni bližini je tudi župnija Rakovnik. Sklepamo, da so v župnijah delovale farne knjižnice, z ustanovitvijo osnovne šole pa se je začela razvijati tudi šolska knjižnica. Med obema vojnama so bila organizirana številna stanovska in delavska združenja, ki so ustanavljala svoje knjižnice, o katerih pa žal nimamo zanesljivih podatkov. Glede na podatke iz poznejših virov se zdi, da je imela Svoboda svojo knjižnico, saj nekateri dokumenti po letu 1945 kažejo, da je bil del te zaloge pozneje dodeljen društveni knjižnici na Rakovniku KUD-a Vinko Simončič.

Dopis, Vir: SI: ZAL LJU 14 a.e. 277

49


Nastanek delavskih knjižnic Kulturna organizacija Vzajemnost oziroma Svoboda in njeno delovanje na Viču Socialistično usmerjeno delavstvo je že v zimi iz leta 1869 na 1870 v Ljubljani ustanovilo svoje prvo izobraževalno društvo, ki je imelo v svojem pravilniku namen ustanavljati tudi knjižnice. Potrebe po ustanavljanju knjižnic se je zavedala tudi predvojna delavska kulturna organizacija Vzajemnost in njena naslednica Svoboda, ki je delovala od leta 1913 do 1935, ko se je zopet preimenovala v Vzajemnost (Pirjevec, 1940, str. 119). Vzajemnost je nastala iz zavesti delavskega razreda, da je kulturno in prosvetno delo uspešno le takrat, ko je načrtno in enotno organizirano. Zato so se delavci že pred prvo svetovno vojno zbirali v svojih lokalnih društvih, ki so bila povezana v skupno društvo Vzajemnost (Rak, 1978). To je od leta 1910 zbiralo knjige strokovnih organizacij z namenom, da ustanovi osrednjo knjižnico v Ljubljani. Oktobra 1910 je prišlo do uresničitve ideje; ustanovljena je bila osrednja knjižnica v Šelenburgovi ulici. Podružnici te knjižnice sta bili v Šiški in na Viču - Glincah (Pirjevec, 1940). Avstrijska oblast je organizacijo Vzajemnost leta 1912 razpustila, delavci pa so se leta 1913 ponovno povezali z ustanovitvijo delavskega kulturnega društva Svoboda. S prvo svetovno vojna se je delo društva zaustavilo, leta 1918 pa je bil sklican v Ljubljani občni zbor za ustanovitev in razširitev društva. Z januarjem 1919 so sklenili izdati svoj mesečnik Svoboda, ki je že v prvi številki (1925) in vseh nadaljnjih objavljala pragmatične članke, kot je na primer tudi prispevek z naslovom Pomen knjižnic za delavsko vzgojo: »Javne knjižnice so namenjene širokim množicam, ki naj črpajo v njih razvedrilo in pouk. Pomen knjižnic v delavskem gibanju je zelo velik. »Svoboda« se tega pomena zaveda. Razvoju knjižništva bo sledila z vso vnemo.« (Svoboda, 1925, str. 1−3) V mesečniku najdemo tudi članek O naših knjižnicah: »Treba bo najti sredstva, da se nabavijo vse boljše knjige v več izvodih, da se izpopolnijo vse naše knjižnice. Akcija »Svoboda«, da si preskrbi v to svrho potrebna sredstva je že v nateku. Računamo, da bo končana z uspehom.« (Svoboda, 1925, str. 3−4) Leta 1926 je Delavska zbornica ustanovila Kulturno-prosvetni odsek, ki naj bi materialno in moralno podpiral vse kulturno delo med proletariatom, ga usmerjal in vodil po izkušnjah tistih evropskih držav, kjer so bili delavci najbolje organizirani. Začeli so ustanavljati podružnice društva Svoboda in pri vseh naj bi bila prva skrb ustanovitev knjižnice. Vendar so te knjižnice dostikrat doživljale neuspehe, zato je društvo 17. marca 1929 organiziralo prvo konferenco Svobodaških knjižničarjev, na kateri so ustanovili knjižničarsko podzvezo. V njej naj bi vse knjižnice poslovale po enotnem sistemu, centralnemu odboru pa naj bi vsake tri mesece poslale poročilo 50


o stanju knjižnice. Odbor naj bi jih materialno podpiral in jim tudi pomagal pri nabavi knjig (Rak, 1978). V četrtem zvezku mesečnika Svoboda iz leta 1925 lahko preberemo, da v podružnici Svobode na Viču - Glincah zbirajo knjige in upajo, da bodo lahko kmalu odprli knjižnico. Knjižničarja so v ta namen že imenovali (Svoboda, 1925, str. 47−48). Leta 1926 v drugem zvezku istega mesečnika sporočajo, da so imeli 24. januarja 1926 v Borovnici občni zbor društva Svoboda, na katerem so poleg ostalih odbornikov izvolili tudi knjižničarja Antona Debevca (Svoboda, 1926, str. 29).

Izobraževalno društvo narodno socialistične mladine Bratstvo Poleg Svobode je v tem času na Viču delovalo tudi Izobraževalno društvo narodno socialistične mladine Bratstvo. V dopisu z dne 24. januarja 1924 se društvo obrača na županstvo občine Vič s prošnjo za denarno pomoč, kjer med drugim navaja: »Društvo si ravno sedaj ustanavlja svojo lastno knjižnico (ima sedaj ca 100 leposlovnih in poučnih knjig novejših izdaj).« (ZAL, Vič, a.e. 277) Zametki za nastanek javnih knjižnic, kot jih poznamo danes, so bili glede na pestro kulturno in politično dogajanje pred drugo svetovno vojno dani tudi na območju matične enote Knjižnice Prežihov Voranc. Logična posledica je bilo nadaljevanje zastavljene poti.

Razvoj splošnih knjižnic na Viču in okolici po drugi svetovni vojni Nastanek splošnih knjižnic po drugi svetovni vojni »Po drugi svetovni vojni je slovensko knjižničarstvo doživljalo pomemben organizacijski in strokovni razvoj. Uveljavljeni so bili predpisi o raznih vrstah knjižnic, o knjižničarskih strokovnih delavcih in prvi slovenski zakon o knjižnicah (1961, 1965) ter knjižničarstvu priznan položaj javne službe in dejavnosti. Na osnovi dolgoročne družbene usmeritve iz leta 1971 pa se je slovensko knjižničarstvo začelo posodabljati v skladu z mednarodnimi načeli o moderni funkciji, organiziranosti in delovanju knjižnic, kar je uradno uveljavil novi zakon o knjižničarstvu (1982).« (Berčič, 2000, str. 110) Po predpisu Ministrstva za prosveto vlade Ljudske republike Slovenije o javnih ljudskih knjižnicah (Ur. list RS, 22. 9. 1945, št. 237,) so bile po vsej Sloveniji organizirane javne ljudske knjižnice. Te krajevne društvene knjižnice so bile sprva še amaterske, pozneje pa so predvsem v večjih mestih in občinskih središčih prerasle v poklicne kulturne ustanove. Njihova poglavitna naloga je bila širjenje knjig in branja v smislu splošnega izobraževanja in kulturnega razvedrila. »Po letu 1971 so se ljudske in študijske knjižnice začele medsebojno povezovati in združevati v splošnoizobraževalne knjižnice, ki so bile kot sodobna oblika splošnega javnega knjižničarstva organizirane v vseh občinah.« (Berčič, 2000, str.110−111) Tako je bila v vsaki večji občini organizirana osrednja knjižnica (60 osrednjih občinskih knjižnic) z mrežo podružničnih knjižnic in z izposojevališči potujoče knjižnice. 51


Javne knjižnice v južnem delu Ljubljane Začetki evidentiranja knjižnic v Ljubljani Ministrstvo za notranje zadeve Narodne vlade Slovenije je v Uradnem listu št. 19 z dne 21. julija 1945 izdalo uredbo o »dovolitvi delovanja in ustanavljanja društev in organizacij«. Po tej uredbi je 21. avgusta1945 Mestni narodnoosvobodilni odbor – Prosvetni oddelek, Odsek za ljudsko prosveto v Ljubljani, poslal dopis za »evidenco in statistiko vseh prosvetnih in kulturnih ustanov okrožnega mesta Ljubljana.« V dopisu so prosili za naslednja pojasnila in podatke: »1. kratko zgodovino knjižnice (kdo jo je ustanovil, motivi, kdaj je bila ustanovljena), 2. število knjig ob ustanovitvi (slovenske in tujejezične), 3. trenutno število knjig (slovenskih in tujejezičnih), 4. število članov, bralcev (po možnosti za zadnjih 5 let), 5. število prebranih knjig v zadnjih petih letih (za vsako leto posebej), 6. kdo je podpiral knjižnico, odnosno iz katerih sredstev se vzdržuje, 7. ali je glede na zgoraj navedeno odredbo že vložila prošnjo za ustanovitev oziroma delovanje.« Na obravnavanem mestnem območju je bil dopis posredovan le Prosvetni knjižnici Trnovo, Kolezijska ulica 1, in Knjižnici splošnega ženskega društva, Rimska cesta 9 (ZAL, MLO Vič, a.e. 726).

Prosvetna knjižnica Trnovo V imenu Prosvetne knjižnice Trnovo se je na dopis odzval takratni trnovski župnik Ivan Vindišar. Opravičil se je, da poročilo ni popolno, saj naj ne bi razpolagal z natančnejšimi podatki o knjižnici. Prav tako navaja, da mu ni znano, kdo je bil zadnja leta knjižničar, saj so se ti pogosto menjavali. Omenil je, da je »v Trnovem šele pet let, torej je društvo delovalo le kako leto, kar sem tu, med vojsko pa je tudi knjižnica delovala le neznatno.«2 Kot odgovor na dopis navaja sledeče podatke: »Ad 1) Ad 2) Ad 3) Ad 4 in 5) Ad 6) Ad 7)

Knjižnico je ustanovilo prosvetno društvo v Trnovem. Motivi: čutili so potrebo po izobrazbi tudi potom knjig, čtiva. Ustanovljena je bila baje 1924. Knjige so bile samo slovenske. Število knjig ob ustanovitvi baje okoli 300. Število knjig, le slovenskih, danes bi bilo možno ugotoviti le po dejanskem stanju knjižnice, ker zapisnika ne najdem. Sodil bi, da jih je okoli 600. Število čitateljev se ne da dognati podrobno. Splošno se ugotavlja, da število zadnja vojna leta ni bilo veliko, zadnjih pet let morda okoli 1800. Knjižnico je podpiralo prosvetno društvo, posebnih podpornikov ni imela, v glavnem je nabavljala nove knjige iz izposojevalnine. Knjižnica še ni vložila prošnje z oz. na odredbo z dne 21. julija 1945, št. 19.« (ZAL, MLO Vič, a.e.726)

2 Iz dopisa sklepamo, da je bilo v trnovskem župnišču po drugi svetovni vojni ohranjenih bolj malo zanesljivih dokumentov o tamkajšnji knjižnici, zato je raziskovanje o njej z današnjega stališča še toliko težje. 52


Na nadaljnjo usodo Prosvetne knjižnice Trnovo in tudi na oživljanje nekdanjih društvenih knjižnic in ustanavljanje novih je vplival dopis s 26. novembra 1945, ki ga je knjižnicam oziroma njihovim ustanoviteljem poslal Odsek za knjižnice pri Ministrstvu za prosveto. V njem knjižnice obvešča, da je pripravljen pravilnik o ljudskih knjižnicah, ki podrobneje ureja organizacijo ljudskih knjižnic. Dokler pa ta ni objavljen v Uradnem listu, naj se knjižnice ravnajo po navodilih knjižničnega odbora, ki mora potrditi knjižničarje in izvesti potrebno reorganizacijo nekdanjih in obstoječih knjižnic. Izdana so bila navodila, s katerimi so bili dani napotki za ustanavljanje in delovanje ljudskih knjižnic. Ker so imela pomemben vpliv na ustanavljanje in delovanje knjižnic na območju Viča in okolice, sem iz arhivskih dokumentov povzela nekaj osnovnih napotkov: 1. Nove ljudske knjižnice naj se ustanavljajo samo v krajih, kjer so ljudje že izrazili željo po knjižnici. Drugje jih je potrebno o pomenu knjižnice šele seznaniti. Ustanovi naj se za enega ali več krajev skupaj. Najprimerneje v kraju, kjer je krajevna ljudska šola, ker bodo predvidoma učitelji knjižničarji v ljudskih knjižnicah. Po odločbi Ministrstva za prosveto se smejo šolske knjižnice združiti z ljudskimi. V manjših krajih je ta združitev nujna zaradi premajhne knjižne zaloge. Ob združitvi pa strokovne pedagoške knjige ostanejo še naprej v učiteljski oziroma študijski knjižnici. 2. Javna ljudska knjižnica naj bo v kraju samo ena (razen v večjih središčih). Vse organizacije in krajevni odbori naj podprejo tisto knjižnico v kraju, ki nudi največ pogojev za uspešno delo. 3. Knjižnico in čitalnico vodi knjižnični svet, ki sestoji pri manjših knjižnicah iz treh, pri večjih pa iz petih članov. Knjižničar je stalni član sveta. Potrditi je treba samo tiste knjižničarje, ki izpolnjujejo pogoje za knjižničarsko delo. 4. Minister za prosveto bo imenoval za vsako okrožje knjižničarskega inštruktorja, ki bo uvedel ljudske knjižničarje v praktično delo. Zaželeno je, da je na to mesto imenovan človek z dolgoletno knjižničarsko prakso. Delo je honorarno, financiralo ga bo ministrstvo. 5. Dokler ni organizirana Zveza ljudskih knjižnic, opravlja njene naloge odsek za knjižnice pri Ministrstvu za prosveto. Državna založba je izdala vse potrebne tiskovine za delo ljudskih knjižnic (ZAL, MLO Vič, a.e. 726). V decembru istega leta se je nadaljevala zgodba s knjižnico Prosvetnega društva Trnovo. Župnik Ivan Vindišar je na podlagi naročila Ministrstva za prosveto, Odseka za knjižnice, čitalnice in ljudske univerze z dne 18. decembra 1945 in dopisa iste oblasti z dne 23. decembra 1945 izdal potrdilo, da je 24. decembra 1945 izročil knjižnico Prosvetnega društva Trnovo, ki je imela svoje prostore v župnišču, »v roke štirih oseb, in sicer: tov. Babič Milene, urednice Mestnega prosvetnega oddelka v Ljubljani, Lipušček Srečka, prosvetnega referenta pri četrti Rakovnik, Jakolin Sava in Jereb Igorja iz Novega trga 1 v Ljubljani − začasno za četrt Rakovnik, dokler ne bo drugače odrejeno. Zraven so tudi stojala, kot bivša last trnovskega prosvetnega društva.« (Prav tam) Podpisani so potrdili, da so prejeli tri zaboje knjig. Ker kartoteka ni bila popolna, manjkal pa je tudi seznam, so sklenili, da

53


pošljejo seznam prevzetih knjig pozneje. Podatkov o tem, ali je bil seznam narejen, nimamo. Zgodba s knjižnico prosvetnega društva Trnovo je bila tako zaključena. Kljub živahnemu društvenemu življenju, obogatenemu s pestrim kulturnim dogajanjem (KUD France Prešeren), v tej hitro se razvijajoči soseski v vseh desetletjih po vojni in vse do danes poskusi oživitve knjižničarske tradicije niso zaživeli.

Ljudska knjižnica Rakovnik Iz popisa Ministrstva za prosveto – MNO prosvetni oddelek imamo za ljudsko knjižnico Rakovnik v začetku leta 1949 naslednje podatke: »1. 2. 3. 4. 5. 6. 1. 2. 3.

Ljudska knjižnica Rakovnik, Ljubljana, Orlova ul. 21. Ustanovil jo je Četrtni ljudski odbor Rakovnik - Vič 1946. leta. Ima 3030 knjig, od teh je 430 povojnih. Število bralcev od osvoboditve do 1. januarja 1949. leta je 1161. Število izposojenih knjig do 1. januarja 1949. leta: 3827. Težave: premajhen lokal. Knjižničar: Švikaršič Zdravko Rojen leta 1885. Profesor v pokoju.« (ZAL, MLO Vič, a.e. 726)

Iz arhivskih dokumentov je razvidno, da je Rajonski ljudski odbor Rakovnik - Vič – poverjeništvo za prosveto in kulturo, že leta 1948 naslovil več prošenj na različne organe takratne oblasti za dodelitev primernih prostorov za knjižnico Rakovnik. V prošnji navajajo razmere, v katerih se nahaja knjižnica: »Rajonska ljudska knjižnica se nahaja v sobici Orlova ul. št. 21. V tej zasilni sobici (2000 knjig) je poslovanje in razmah knjižnice nemogoč.« Prosijo, »da se nakaže knjižnici zaprošeni lokal v bivši trgovini Češnovar na Dolenjski cesti.« Ker se razmere niso spremenile, je bil v začetku leta 1950 poslan dopis na Rajonski ljudski odbor Center. Iz vsebine je razvidno, da je knjižnica na Rakovniku še vedno v skrajno neprimernih prostorih. Število knjig in obiskovalcev stalno raste, »večkrat se je zgodilo, da so morali obiskovalci čakati pred knjižnico, ker več kot 6 ljudi ne more stati v že itak tesnem prostoru.« (ZAL, MLO Vič, a.e. 726) Na odbor so se obrnili s prošnjo, da knjižnici čim prej dodeli primerne prostore in ji s tem omogoči normalno poslovanje. Po številnih prošnjah je knjižnica končno dobila prostore bivše trgovine na Dolenjski cesti 19. Delovala je kot društvena knjižnica KUD-a Vinko Simončič. Knjižničarja sta bila Jože Masle, ki je bil v knjižnici honorarno zaposlen, in upokojeni profesor Zdravko Švikaršič, ki je delal prostovoljno. Po statističnih podatkih za leto 1953 je imela knjižnica DPD Svoboda Rakovnik 5.110 knjig, ki so bile v tem letu izposojene 10.678-krat, v knjižnico pa je bilo vpisanih 336 bralcev (Gerlanc, 1955, str. 34). Stanje 31. decembra 1954 pa je sledeče: temeljna knjižna zaloga 5.354 knjig, izposojenih je bilo 8.943 knjig, bralcev pa je bilo 328. V statističnih podatkih je označena kot podružnica Mestne ljudske knjižnice (prav tam, str. 56). 54


Vič - Glince Že leta 1948 je bil narejen Proračun za novo rajonsko ljudsko knjižnico Vič za leto 1949. Planiral jo je prosvetni referent rajona Rakovnik - Vič in rajonsko prosvetni svet in naj bi se nahajala v Mladinski dvorani na Viču (ZAL, MLO Vič, a.e. 726). Predvideni so bili »redni osebni izdatki«, kjer je bila določena bruto plača za knjižničarja ter nagrade blagajniku in dvema pomočnikoma in »stvarni izdatki« z izračunom sredstev za nabavo knjig, revij in časopisov, knjižnične opreme in stroški za vzdrževanje. Žal je ostalo le pri proračunu, ideja o občinski knjižnici pa je zaživela šele čez osem let. O društveni knjižnici Svoboda Vič - Glince pa Gerlanc (1955, str. 49) navaja, da »na Viču pri Ljubljani knjižnica ‘’Svobode’’ z 281 knjigami ne deluje. Preurediti je treba stanovanje hišnika, s tem bi dobili lep prostor za knjižnico, ker pa je to vezano z večjimi stroški, društvo samo tega ne zmore.« Tudi viško kulturno-umetniško društvo Fran Levstik s sedežem v društvenem domu si je prizadevalo za oživitev knjižnice, vendar je vse ostalo le pri poskusih. To se je spremenilo z ustanovitvijo občinske knjižnice (ZAL, MLO Vič, a. e. 726).

55


Vir: Arhiv Knji탑nice Pre탑ihov Voranc

56


Ustanovitev Knjižnice Prežihov Voranc Po drugi svetovni vojni je bila viška občina edina izmed petih ljubljanskih občin, ki ni imela svoje ljudske knjižnice. Pri Občinskem ljudskem odboru Ljubljana Vič je deloval Svet za kulturo. Član tega sveta je bil tudi profesor Bogo Pregelj, bibliotekar in upravnik Mestne knjižnice v Ljubljani. Na njegovo pobudo je Svet za kulturo predlagal skupščini Občine Ljubljana Vič ustanovitev knjižnice kot samostojnega zavoda. 6. novembra 1956 je bil v Register finančno samostojnih zavodov pri Občinskem ljudskem odboru Ljubljana Vič vpisan finančno samostojni zavod z imenom Knjižnica Prežihov Voranc. Naloge zavoda so bile: zbiranje, urejanje in izposoja knjig vseh znanosti, umetnosti in leposlovja v domačih in tujih jezikih; izposoja knjig, časopisov in časnikov bralcem v knjižnici in izven nje; propagiranje branja knjig, obiska knjižnic in čitalnic (Arhiv Knjižnice Prežihov Voranc, v nadaljnjem besedilu KPV). Za upravnico zavoda je bila imenovana Breda Kranjc (poročena Bajuk), za njenega namestnika pa Bogo Pregelj, ki je bil vrsto let tudi predsednik Sveta knjižnice, nato pa njegov dosmrtni član. Hkrati z odločbo o ustanovitvi finančno samostojnega zavoda je Občinski ljudski odbor postavil tudi pravila zavoda, ki so natančno določala pravice in dolžnosti organov upravljanja, upravnega odbora in upravnika, finančno poslovanje, organizacijo zavoda in sistemizacijo delovnih mest. Čeprav je bila Knjižnica Prežihov Voranc uradno že ustanovljena, pa z delom še ni mogla začeti, ker adaptacijska dela v domu Delavsko-prosvetnega društva Svoboda Vič (DPD Svoboda Vič), kjer je knjižnica dobila začasni prostor za dve leti, še niso bila končana. Po zaslugi profesorja Preglja je temeljna knjižna zaloga našla začasno bivališče v prostorih Mestne knjižnice v Ljubljani. Začetni fond nove knjižnice je bila prevzeta knjižna zaloga nekdanje knjižnice DPD Svoboda Vič in Tobačne tovarne, poleg tega pa je profesor Pregelj z občinskimi sredstvi nakupoval tudi nove knjige. Do konca leta 1957 je Breda Kranjc ob pomoči profesorja Preglja in delavcev Mestne knjižnice strokovno obdelala vso knjižno zalogo Knjižnice Prežihov Voranc. V začetku leta 1958 so vso knjižno zalogo preselili v prostore doma Svobode Vič na Zavetiško ulico 3 a, kjer je bil knjižnici namenjen začasni 40 kvadratnih metrov velik prostor v prvem nadstropju (Arhiv KPV). Ko je bila knjižnica 1. marca 1958 končno odprta za obiskovalce, je imela 1337 enot temeljne knjižne zaloge, od tega je bilo kupljenih 809 knjig in podarjenih 528 knjig. DPD Svoboda Vič je darovala 288 knjig, Tobačna tovarna 153, Stojan Pate pa 87 knjig. Knjižnica je bila odprta vsak dan dopoldne od 9. do 11.30 ure in popoldne od 14. do 18.30 ure (razen srede). Ob torkih in četrtkih dopoldne je bil delovni čas predviden za interno in administrativno delo. Oprema prostora je bila skromna: na stene so bile pritrjene lesene police, v knjižnici je bila samo ena miza, ki je služila obdelavi gradiva, administraciji in izposoji, bralcem pa je bila na voljo majhna čitalnica z eno mizico in štirimi stoli. Naročenih je bilo nekaj naslovov domačih časnikov in časopisov. V knjižnici je bila zaposlena samo ena knjižničarka, ki je opravljala vsa strokovna, administrativna in vodilna dela. 57


Ob koncu leta 1958 je imela knjižnica 1978 enot knjižnega gradiva. Glede na vsebino zbirke je z več kot 60 % prevladovalo leposlovje, od tega je bil delež za mladino približno 15 %, manjši delež je predstavljalo gradivo v jezikih jugoslovanskih narodov ter v nemškem in angleškem jeziku, najmanj pa je bilo strokovnega gradiva. Tabela 1: Statistični podatki o članih in obisku za leto 1958 člani mladina delavci nameščenci ostali (gospodinje, upokojenci) SKUPAJ

število 14 19 69 75

v% 7,9 10,7 39,0 42,4

177

100

obisk mladina delavci nameščenci ostali (gospodinje, upokojenci)

število 149 169 728 752

v% 8,3 9,4 40,5 41,8

1.798

100

Tabela 2: Statistični podatki o izposoji knjig na dom za leto 1958 pregled po strokah leposlovje za odrasle leposlovje za mladino poučne knjige srbskohrvatske SKUPAJ

število izposojenih knjig 2.856 1.743 41 73 4.713

v% 60,6 37,0 0,9 1,5 100 %

Knjižnica je 19. junija 1958 prenehala obstajati kot finančno samostojni zavod in je do 1. novembra 1959 delovala kot občinski proračunski zavod, ko je vse njeno premoženje, pravice in obveznosti prevzela Delavska univerza Vič. Po občinah je v tem času potekala politična akcija za ustanavljanje delavskih univerz. Ker ni bilo druge možnosti za zagotovitev prostorov Delavski univerzi na Viču, so jo priključili Knjižnici Prežihov Voranc. Slednjo so spremenili v proračunsko odvisen zavod vse do takrat, dokler Delavska univerza ne dobi svojih prostorov. To se je zgodilo 30. junija 1962; knjižnica je takrat ponovno postala samostojni zavod, s sklepom SO Ljubljana Vič-Rudnik pa je bila imenovala tudi za občinsko matični knjižnico. Ob koncu leta 1963 je bilo v knjižnici 4.237 enot knjižne zaloge, ki je bila obdelana in urejena po sistemu univerzalne decimalne klasifikacije, bralci pa so imeli do nje prost pristop. Voden je bil tudi abecedni imenski in naslovni katalog. V knjižnico je bilo vpisanih 811 članov, ki so v letu 1963 knjižnico obiskali 4.665-krat in si izposodili 11.274 knjig. Po desetih letih delovanja je bila knjižnica še vedno v istem prostoru, ki je že zdavnaj prerasel svoje zmogljivosti. Delo knjižničarjev je bilo oteženo, bralci so se težko gibali po prenatrpanem prostoru, čitalniški kotiček se je moral umakniti knjižnim policam, bralcem so ostali na voljo le trije stoli, stisnjeni med knjižne police. Kljub prostorskim težavam se je knjižnica razvijala naprej, pridobivala vedno več bralcev in se kadrovsko krepila. Prva okrepitev je bila knjižničarka z enoletno 58


knjižničarsko šolo, ki je prevzela podružnico na Rudniku. Leta 1971 se je zaposlila prva višja knjižničarka, potem pa se je izobrazbena struktura ves čas izboljševala, raslo pa je tudi število zaposlenih. Poglobljeno analizo stanja splošnoizobraževalnih knjižnic v Ljubljani v letu 1972 je naredila Milka Grgič (1973, str. 29−39). Poleg osnovnih podatkov, temeljni knjižni zalogi, članih, obisku, izposoji navaja še druge zanimive podatke, ki prikazujejo stanje in delovanje knjižnice na Viču v tem obdobju. Med drugim navaja, da je več kot 60 % članov in obiskovalcev v letu 1972 predstavljala mladina, predvsem učenci in dijaki. Med spoloma so prevladovale ženske. Glede na statistiko izposojenega knjižnega gradiva po strokah pa je blizu 90 % predstavljalo leposlovje in le majhen odstotek poučno gradivo. Knjižna zaloga se je v letu 1972 obrnila 2,5-krat. Leto kasneje je Ančka Korže-Strajnar (1973, str. 40−42) pripravila oceno delovanja občinskih matičnih knjižnic. Za matično knjižnico na Viču navaja: »Knjižnica Prežihov Voranc se začasno uvršča v III. skupino knjižnic.« Nadalje poda kratek popis stanja (prostor, kadri, finance) ter statistične podatke o delovanju matične knjižnice in amaterskih knjižnic v letu 1971. Sledi ocena stanja: »Matična knjižnica strokovno in organizacijsko ne ustreza kriterijem knjižnice III. skupine. Glede na dejavnost in opremljenost knjižnice ne zadovoljuje niti kriterijem knjižnice IV. skupine. Knjižnica posluje v izredno težkih razmerah, prostorsko je utesnjena, brez upravnih prostorov in brez sanitarij. Za občino s takim stanovanjskim zaledjem je raven knjižnice popolnoma neustrezna, prav tako je šibka vsa mreža amaterskih knjižnic, saj vseh 20 knjižnic v občini ne izposodi več kot ena urejena krajevna knjižnica ali izposojevališče. Temeljna knjižna zaloga v občini dosega z amaterskimi knjižnicami vred komaj 30 % potrebne literature, nakup nove literature pa 15 %. Knjižnica je skoraj brez ustreznega strokovnega kadra za nivo knjižnice, kot ga predvideva razvojni program. V občinski matični knjižnici manjka zlasti bibiotekarski strokovni kader in knjižničarski manipulanti. Za razvito knjižničarsko mrežo bi potrebovali še 9 strokovnih delavcev. Izposoja v vseh knjižnicah v občini dosega 25 % predvidene izposoje po normativih, število bralcev pa manj kot 15 %. Glede na sedanjo kadrovsko zasedbo izposoja presega postavljene normative.« V prostoru doma Svobode Vič je knjižnica delovala celih sedemnajst let, prostor je bil že zdavnaj premajhen, zaradi preobremenjenosti tal, saj se je nahajal v prvem nadstropju, pa tudi življenjsko nevaren. Knjižnica se je leta 1975 preselila v prostore gradbene barake Komunalnega podjetja Vič na Vrhovnikovo 2. Preselitev s 40 kvadratnih metrov na 102 kvadratna metra je predstavljala trenutno rešitev prostorskih težav, saj je bilo v tej situaciji možno načrtovati razvoj knjižnice za največ pet let. Žal je teh pet let preraslo v polnih trinajst let. Ker se je v bližini začela gradnja nove soseske VS 3 − Žičnica in je bila baraka predvidena za rušenje, je Komunalno podjetje Vič leta 1981 knjižnici odpovedalo najem prostorov. Knjižnica, ki jo je zastopala direktorica Breda Bajuk, je s Komitejem za družbene dejavnosti Občine Ljubljana Vič - Rudnik začela z akcijo iskanja ustrezne prostorske rešitve. Ponujenih je bilo šest rešitev, ki pa so bile prostorsko ali lokacijsko 59


neustrezne in večinoma spet samo začasne. Odločitev je bila novogradnja. Začetki niso bili spodbudni, vendar knjižnica od zastavljenega načrta ni odstopila. Leta 1987 se je ob izrednem razumevanju Ljubljanske kulturne skupnosti in Komiteja za družbene dejavnosti Občine Vič - Rudnik načrt za novo knjižnico začel uresničevati. Kljub številnim zapletom (spremembe v republiški in zvezni zakonodaji)3 je bila knjižnica zgrajena v šestih mesecih. Tako je po tridesetih letih »začasnosti« knjižnica na Viču jeseni leta 1988 končno dobila svoj prostor – namensko zgrajeno stavbo, ki je urbano in arhitektonsko dovršena in je bila v tistem času vzpodbuda in ponos knjižničarski stroki, predvsem pa delavcem knjižnice in uporabnikom knjižničnih storitev. Petdesetletni razvoj Knjižnice Prežihov Voranc lahko strnemo v tri časovna obdobja, za časovne prelomnice pa vzamemo kar trikratno selitev knjižnice na tri različne lokacije. 1. Ustanovitev (1956), sledi obdobje na Zavetiški 3 a od 1958 do 1975. To začetno obdobje je bilo v znamenju konstituiranja zavoda, začasni prostorski rešitvi in odprtja knjižnice za javnost. Sledilo je obdobje umeščanja knjižnice v okolje in seznanjanje bližnje in širše okolice z njenim obstojem in delovanjem. 2. Vrhovnikova 2 od 1975 do 1988. V tem obdobju je potekala intenzivna sanacija amaterskih knjižnic in širitev lokalne knjižnične mreže. 3. Tržaška 47 a od 1988 do današnjih dni. Z novo stavbo matične knjižnice se je začelo novo obdobje v zgodovinskem razvoju knjižnice. Bila je in je še vedno izziv zaposlenim in zadovoljstvo uporabnikom. S prostorskimi možnostmi so bili dani pogoji za dvig strokovne ravni knjižnice. V poldrugem desetletju je knjižnica dosegla velik napredek na strokovnem, tehnološkem in komunikacijskem področju. Je knjižnica II. skupine in ena od dvainšestdesetih slovenskih splošnih knjižnic, vključena je v vzajemno bazo COBISS/OPAC, ima razvito lokalno knjižnično mrežo, centralizirano nabavo in obdelavo knjižničnega gradiva, razširjeno ponudbo gradiva na različnih medijih ter izjemno pestro paleto obknjižničnih dejavnosti za vse generacije uporabnikov. Do leta 1996 je knjižnico vodila Breda Bajuk, njeno delo že deset let zelo uspešno nadaljuje Milena Pinter. Razvoj tega obdobja je plod njenega smelo zastavljenega plana, ki ga z veščino, vnemo in vizijo uresničuje s pomočjo izjemnega kadrovskega potenciala, za katerega je značilna izredna homogenost in kjer je vsak posameznik s pripadnostjo ustanovi, z motivacijo za delo, inovativnostjo in požrtvovalnostjo prispeval svoj delež k tej naši »zgodbi o uspehu«. Poleg vodstva in delavcev knjižnice pa imajo pomemben delež pri njenem petdesetletnem razvoju tudi zunanji sodelavci. V začetku je bil to upravni odbor. V njem so bili predstavniki uporabnikov in občine, kasneje je to vlogo prevzel knjižnični svet. Poleg predstavnikov občine in uporabnikov so bili v svet imenovani 3 Zakon o začasni prepovedi razpolaganja z družbenimi sredstvi za negospodarske in neproizvodne investicije v drugem polletju 1986 in v letu 1987 (Uradni list SFRJ, 24. 6. 1986, št. 34, str. 1037). 60


tudi redno zaposleni delavci knjižnice. Prvi predsednik upravnega odbora je bil Bogo Pregelj. V predsedstvu knjižničnega sveta pa sta si v nekaj mandatnih obdobjih izmenjala funkciji zunanja člana sveta Petra Dobrila in Boris Makovec. Slednji je bil po preteku funkcije še več let član sveta knjižnice in predsednik njenega nadzornega odbora. S kadrovsko širitvijo smo to vlogo prevzeli s strani kolektiva imenovani člani sveta. Sedaj že več mandatnih obdobij v svetu knjižnice skupaj z vodstvom in predstavniki zaposlenih s konstruktivnim sodelovanjem sooblikujejo delo in razvoj knjižnice zunanji člani sveta: France Zupan, Tatjana Brank in Mojca Najzer. Tabela 3: Statistični podatki – delo knjižnice na Viču v različnih časovnih obdobjih leto 1973 1977 1987 1997 2005

knjižnična zbirka 11.308 15.609 31.147 72.884 101.710

število članov 989 1882 3261 13.550 15.527

obisk 13.261 24095 49.645 197.418 330.674

izposoja 33.980 57.797 160.928 629.852 957.243

Časopisni članek, Delo, 1988


Razvoj knjižnične mreže na območju nekdanje občine Ljubljana Vič - Rudnik Iz dostopnih zgodovinskih virov je razvidno, da ima razvoj knjižničarstva na območju nekdanje občine Ljubljana Vič - Rudnik svoje korenine v ljubiteljski dejavnosti. Da je bila že ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja na tem območju živahna kulturna dejavnost, ki je dajala močan poudarek na razvoj bralne kulture, s tem pa tudi na razvoj knjižnic, je razvidno iz zgodovine knjižničarstva. O napredku društvenih knjižnic za mestno območje sem spregovorila že v prvem delu prispevka, tokrat pa bom nekaj več besed namenila knjižnicam v primestnem oziroma podeželskem območju. Tu so se knjižnice pogosto oblikovale podobno kot v mestih, včasih pa se je njihovo formiranje odvijalo po drugačnih smernicah. Za lažjo predstavo o njihovem ustanavljanju in delovanju si oglejmo razvoj splošnih knjižnic na Slovenskem, kot ga je opisal Avgust Pirjevec v knjigi Knjižnice in knjižničarsko delo (1940) in v številnih drugih strokovnih delih s področja knjižničarstva. Iz dela Branka Berčiča O knjigah in knjižničarstvu (2000) pa navajam nekaj zgodovinskih dejstev, ki so bila značilna tudi za knjižnice na območju, ki ga sedaj z lokalno knjižnično mrežo pokriva Knjižnica Prežihov Voranc.

Razvoj splošnih knjižnic na Slovenskem »Prvi zametki splošnih javnih knjižnic za potrebe podeželskega in mestnega prebivalstva so se začeli pojavljati kot sadovi prosvetljenskega gibanja konec 18. stoletja in v prvi polovici 19. stoletja. Po vzoru iz tujine naj bi knjižničarsko dejavnost opravljali duhovniki.« (Berčič, 2000, str. 107) Prelomno leto 1848 je tudi na Slovenskem vzpodbudilo razvoj društvene dejavnosti, katere namen je bil prebujanje in krepitev narodne zavesti. »V letih 1848−1850 je narodnopolitično Slovensko društvo v Ljubljani vzpodbudilo ustanavljanje svojih društvenih knjižnic, ki naj bi s primernimi knjigami prebujale in krepile slovensko narodno zavest zlasti med mestnim in trškim prebivalstvom.« (Berčič, 2000, str. 108) Po letu 1853 so začele nastajati farne knjižnice, ki so bile sprva razpršene po mnogih krajih, potem pa so zaradi vedno večjih svetovnonazorskih razlik med prebivalci začele usihati. Znova so se uveljavile po letu 1869 v povezavi s knjižnicami Katoliške družbe za Kranjsko. Po navedbah Berčiča je leta 1912 delovalo kar 450 knjižnic z okoli 122.000 knjigami. Berčič nadalje navaja, da je delovanju kulturno prosvetnih društvenih knjižnic dalo novo in močno razvojno vzpodbudo narodnopolitično čitalniško gibanje Slovencev. Po letu 1861 so bile ustanovljene narodne čitalnice po vseh večjih slovenskih mestih, ki so ob prelomu stoletij v večjih in razvitih krajih prerasle v javne (občinske) ljudske knjižnice. V drugi polovici 19. stoletja so v okviru katoliško, liberalno in socialistično usmerjenih delavskih izobraževalnih in stanovskih organizacij delovale tudi delavske knjižnice. V obdobju kraljevine Jugoslavije (1919−1941) so ljudske knjižnice delovale pod okriljem političnih strank in njihovih organizacij. Za nekatere ljudske knjižnice so bolj ali manj skrbele lokalne uprave, predvsem v manjših naseljih pa so bile organizirane pri osnovnih šolah. »Tik pred drugo svetovno vojno (1940) je bilo na Slovenskem 855 ljudskih knjižnic s fondom 580.000 knjig (0,5 knjige na prebivalca), ki so izposodile 727.000 zvezkov (0,7 knjige na prebivalca), od česar pa je 62


desetina odpadla na deset osrednjih mestnih knjižnic.« (Berčič, 2000, str. 109) V obdobju med obema vojnama so se knjižnice organizacijsko prilagajale družbenim spremembam in se strokovno razvijale. Po drugi svetovni vojni so bile ustanovljene javne ljudske knjižnice, o čemer smo že pisali v poglavju o nastanku splošnih knjižnic po drugi svetovni vojni.

Zasnova knjižnične mreže Knjižnice Prežihov Voranc Podobno kot po vsej Sloveniji so do prve polovice 20. stoletja na območju nekdanje občine Ljubljana Vič - Rudnik na podeželju najverjetneje delovale farne knjižnice.4 Med obema vojnama so delavska in stanovska društva ustanavljala delavske knjižnice, pozneje pa so ljudske knjižnice delovale v okrilju političnih strank in njihovih prosvetnih organizacij. Med najbolj zaslužnimi za razvoj knjižnic sta bili delavsko prosvetno društvo Svoboda in Vzajemnost. Njihovi člani so v mestu in na podeželju organizirali številne podružnice, katerih osnovni namen je bil prosvetna in kulturna dejavnost. V okviru tega so društva ustanavljala svoje krajevne knjižnice, katerih namen je bil širjenje bralne kulture med ljudstvo. Delovanje teh knjižnic je prekinila druga svetovna vojna. Po vojni je bila ustanovljena Zveza kulturnih organizacij Slovenije5 (ZKOS), ki je imela svoje podružnice v vseh večjih občinah. Občina Vič je ustanovila svojo Zvezo kulturno prosvetnih organizacij (ZKPO). Ta je preko odborov, ki so bili imenovani za posamezna kulturna področja, skrbela za vzdrževanje in razvoj ljubiteljske dejavnosti v občini. Pobudo za oživitev društvenih knjižnic in za ustanovitev novih je dala občinska ZKPO, ki se je po 1950. letu preimenovala v Zvezo kulturnih organizacij (nadalje ZKO). Ustanavljale so se pri posameznih kulturno-prosvetnih društvih kot del njihove dejavnosti. Knjižničarji so bili prostovoljci, domačini iz krajev, kjer je knjižnica zaživela. V okviru ZKO je deloval Odbor za knjigo, ki je imel predsednika in dva člana. Prvi predsednik je bil Bogo Pregelj, za njim pa je to delo daljšo dobo opravljal Boris Makovec. Evidenco in strokovni nadzor nad delom knjižnic je nekaj let opravljala upokojena knjižničarka Milica Špenko. S širitvijo dejavnosti pa se je vedno bolj kazala potreba po strokovnem nadzoru nad delom krajevnih društvenih knjižnic in njihovem postopnem povezovanju v občinsko mrežo.

4 Najmanj dokumentov o knjižnicah na podeželju imamo za čas do druge svetovne vojne, čeprav se védenje o knjižnicah od kraja do kraja razlikuje. Za namen zbornika virov nismo iskali poglobljeno, bo pa sistematično raziskovanje zgodovine krajevnih knjižnic v lokalni mreži Knjižnice Prežihov Voranc naloga za prihodnost. 5 Zveza kulturnih organizacij Slovenije, ZKOS, nacionalna organizacija občinskih zvez ljubiteljskih kulturnih društev s sedežem v Ljubljani. Opravljala je strokovno in organizacijsko delo na področju ljubiteljskih oz. prostočasnih kulturnih dejavnosti. Podružnice je imela v vseh večjih občinah. ZKO občine Vič - Rudnik je imela svoje prostore v občinski stavbi na Trgu MDB 14. Strokovno in organizacijsko delo na področju ljubiteljske kulture v občini sta opravljala dva redno zaposlena uslužbenca ter številni zunanji sodelavci. ZKO Vič - Rudnik je več desetletij vzdrževala, nadzirala in skrbela za razvoj krajevnih društvenih knjižnic na območju občine. 63


Pogoj za graditev knjižnične mreže je bil dan z ustanovitvijo občinske matične knjižnice leta 1956. Na novo ustanovljena Knjižnica Prežihov Voranc je zaradi pomanjkanja kadrov lahko le delno prevzela nadzor nad delom krajevnih društvenih knjižnic (v nadaljnjem besedilu amaterskih knjižnic), v glavnem pa so knjižnice še naprej delovale pod okriljem in s finančno pomočjo občinske ZKO. Teh knjižnic je bilo takrat 14. Dogovor med občinsko matično knjižnico in ZKO je bil, da matična knjižnica postopoma prevzema amaterske knjižnice in to v primeru, ko ostane knjižnica brez knjižničarja amaterja. Prva taka knjižnica, ki je postala izposojevališče matične knjižnice Vič, je bila knjižnica DPD Vinko Simončič na Dolenjski cesti. V začetnih pogovorih o skupnem ljubljanskem knjižnično-informacijskem sistemu je bilo med drugim dogovorjeno, da bodo na območju občine Ljubljana Vič - Rudnik postopoma sanirali krajevne knjižnice. Prioritetni vrstni red bi določila Knjižnica Prežihov Voranc, finančno pa bi projekt podprla Ljubljanska kulturna skupnost (LKS). Po dogovoru mora matična knjižnica skrbeti za nadaljnji razvoj sanirane knjižnice. To vključuje naslednje naloge: izposojevališču mora zagotoviti ustrezen prostor, gradivo mora biti urejeno po UDK- sistemu s prostim pristopom, knjižnici se mora zagotoviti redni dotok knjižnih novosti. Prva taka knjižnica je bila knjižnica v Polhovem Gradcu. Leta 1974 je matična knjižnica prejela namenska sredstva za nakup knjig po seznamu, ki ga je predložila kot začetek za temeljno knjižno zalogo. Matična knjižnica je s tem prevzela dogovorjene obveznosti in jih tudi izpolnjevala, čeprav v naslednjih letih v ta namen ni dobivala nobenih dodatnih sredstev. Zato je bilo nujno za pomoč pri izposoji obdržati knjižničarja amaterja. Vse ostale obveznosti je matična knjižnica še naprej izpolnjevala, potrebna sredstva je zagotavljala iz svoje osnovne dejavnosti. Žal je ostalo samo pri načrtih za sanacijo s skupnimi sredstvi. V matični knjižnici so se odločili, da bodo sami uresničevali sprejeti razvojni načrt. V dogovoru z ZKO Ljubljana Vič - Rudnik so vse društvene knjižnice (ostalo jih je še 12) postopoma strokovno uredili po UDK-sistemu s prostim pristopom. Skoraj v celoti so prevzeli nabavo, strokovno in tehnično obdelavo novosti ter se obvezali za občasno pomoč pri izposoji, saj so morali zaradi premajhnega števila in preobremenjenosti profesionalnih knjižničarjev obdržati knjižničarje amaterje. V soglasju z občinsko ZKO je bilo sklenjeno, da se bodo ostale amaterske knjižnice v skladu s kadrovskimi možnostmi matične knjižnice in v sodelovanju s krajevnimi skupnostmi in društvi, ustanovitelji knjižnic, postopoma spreminjale v izposojevališča matične knjižnice. Proces profesionalizacije amaterskih knjižnic (če izvzamemo knjižnico Rudnik) se je začel leta 1975. Z letom 1982 je matična knjižnica prevzela tudi financiranje teh knjižnic. To je pomenilo prenos finančnih obveznosti, ki jih je LKS na podlagi doseženih rezultatov preko ZKO Občine VičRudnik namenila knjižnicam, na matično knjižnico Prežihov Voranc. V naslednjem poglavju si oglejmo kratko predstavitev zgodovinskega razvoja posameznih knjižnic, priključenih k matični enoti Vič. Zaradi večje preglednosti so razvrščene po kronologiji vključevanja v lokalno knjižnično mrežo.

64


Priključitev posameznih knjižnic k matični enoti Knjižnice Prežihov Voranc

Knjižnica Rudnik Nekdanja Ljudska knjižnica Rakovnik, ki se je leta 1953 preimenovala v društveno knjižnico DPD Vinko Simončič, je v naslednjem desetletju še naprej uspešno delovala. V zapisniku sestanka Sveta Svobod Občine Rudnik je bila ena od točk tudi »ustanavljanje občinskih knjižnic s čitalnicami in potujočimi knjižnicami.« (Zapisnik Sveta Svobod občine Ljubljana - Rudnik, dne 9. 1. 1959) Prisotni so sklenili, da »postane knjižnica kulturno-prosvetna ustanova pod strokovnim vodstvom.« Nadalje, da »knjižničarji obiskujejo knjižničarsko šolo in skrbe, da bodo imele knjižnice tudi strokovno literaturo, ki je potrebna šolam na področju občine. Poleg tega naj ima vsaka knjižnica čitalnico in organizira potujočo knjižnico. Knjižnice naj postanejo občinske. Občina Rudnik že ima občinsko knjižnico, iz katere bo organizirala potujočo knjižnico. Potrebna finančna sredstva ima knjižnica, pomagala bo tudi okrajna zveza, vso strokovno pomoč nudi Delavska knjižnica. Za čitalnico nima potrebnih prostorov in denarnih sredstev.« (Prav tam) Kot občinska knjižnica je delovala vse do združitve občine Rudnik z občino Vič leta 1963. Takrat se je priključila k matični knjižnici Prežihov Voranc na Viču. Knjižnica Rudnik s prostori na Dolenjski cesti 19 je postala podružnica matične knjižnice. Vodenje knjižnice je prevzela profesionalna knjižničarka Radmila Klemenc. Ves knjižni fond društvene knjižnice Rakovnik KUD-a Vinko Simončič je bil na novo vpisan v inventarno knjigo in obdelan po strokovnih skupinah in literarnih zvrsteh, UDK-sistemu. Bralcem je bil omogočen prost pristop do gradiva. Knjižnica je začela voditi tudi abecedni imenski in naslovni katalog. Tabela 4: Statistični podatki – delo knjižnice na Rudniku v različnih časovnih obdobjih leto 1973 1977 1987 1997 2005

temeljna knjižna zaloga 9.021 12.648 22.174 36.621 35.482

število članov 936 1.039 1.931 4.664 4.706

obisk 14.919 16.564 24.988 39.900 49.010

izposoja 32.324 43.426 85.277 164.470 187.215

65


Brdo Brdo in Vrhovci sta naselji na južnem delu nekdanje viške občine. V začetku sta bili to majhni naselji s pretežno kmečkim prebivalstvom. Z industrializacijo in širitvijo Ljubljane pa se je tudi ta prostor hitro polnil (Vrišer, 1956). Urbanizacija je šla v smeri individualne gradnje in se v zadnjem času z nekaterimi strnjenimi stanovanjskimi naselji približala mestu. Kraja sta izgubila samostojni značaj, s »spalnimi naselji« sta postala predmestje Ljubljane. Po drugi svetovni vojni je bil na Brdu zgrajen kulturno-prosvetni dom z večnamensko dvorano in prostori za različne dejavnosti. Zelo aktivno je bilo DPD Brdo, ki je v domu dobilo možnost za oživitev kulturno-prosvetnega dela.

Knjižnica Brdo Ustanovitelj društvene knjižnice na Brdu je bilo DPD Brdo. Natančen datum ni znan, predvidevamo pa, da je bila ustanovljena v poznih petdesetih letih 20. stoletja. Prve uradne podatke o njej imamo šele iz leta 1965, ko je Komisija za knjižnice pri ZKO Občine Ljubljana Vič - Rudnik popisala stanje vseh društvenih knjižnic v občini. V naslednjih letih je knjižnica le počasi napredovala. Vzrok je bil premajhen, 12 kvadratnih metrov velik in neprimeren kletni prostor, ki si ga je delila s krajevno skupnostjo. Knjige so bile spravljene v zaklenjenih omarah, ki so jih v času izposoje odprli in na koncu spet zaklenili. Do leta 1975 so izposojo in strokovno delo v knjižnici opravljale knjižničarke amaterke. Prva je bila Cirila Pivk, nato nekaj let Sonja Čertanc in nazadnje Marija Trobec. Leta 1975 je knjižnica postala enota matične knjižnice. Odprta je bila dvakrat na teden, izposojali so knjižničarji iz matične knjižnice. Knjižnica je dobila svoj prostor, ki je meril 54 kvadratnih metrov, ob izselitvi vrtca na isti lokaciji v prvem nadstropju, kamor se je preselila leta 1987. V tem prostoru deluje še sedaj, čeprav je prostor premajhen in neprimeren in v teh razmerah knjižnica na Brdu nima razvojnih možnosti. Tabela 5: Statistični podatki – delo knjižnice Brdo v različnih časovnih obdobjih leto 1965 1970 1977 1987 1997 2005

66

knjižnična zbirka 438 632 1.159 3.720 7.752 13.536

število članov 65 130 148 293 574 759

obisk ni podatka 194 883 4.457 6.341 10.204

izposoja 177 294 2.163 11.008 27.105 33.418


Ig Ig leži na južnem obrobju Ljubljanskega barja in je razpotegnjen pod višjim kraškim in večinoma gozdnatim gričevjem. Sredi vasi sta kraška izvira Ižice, imenovana Studenec; po izvirih se je tudi naselje prej imenovalo Ig - Studenec (Valant, 1982, str. 31). Kraj z okolico ima bogato zgodovino, o čemer pričajo arheološke izkopanine (mostiščarji, ostanki rimske dobe itd.) in razvaline iz fevdalne dobe. Ig je bil samostojna občina do priključitve k občini Ljubljana Vič - Rudnik leta 1963, kar je ponovno postal leta 1994. Kraj se je v zadnjih desetletjih hitro razvijal tako na gospodarskem kot demografskem področju. Družabno življenje na Igu in v okoliških krajih se je do začetkov 20. stoletja v glavnem odvijalo v gostilnah in na sejmih. Izobrazba in redke knjige so bile privilegij fevdalnih in cerkvenih krogov ter redkih premožnih kmetov. Po prvi svetovni vojni so se na pobudo različnih strank, cerkve in naprednih posameznikov začela ustanavljati različna cerkvena in posvetna društva, ki so širila omiko med ljudstvo. Krajani so ustanovili svoje DPD Svoboda Ig, ki se je kasneje preimenovalo v KUD Ig. Delovalo je na prosvetnem in kulturnem področju.

Knjižnica Ig Ustanovitelj Ljudske knjižnice Ig je bilo DPD Svoboda Ig predvidoma pred letom 1950. Iz prvih uradnih zapisov o knjižnici iz leta 1954 lahko razberemo nekaj statističnih podatkov in da jo vodi učitelj (Gerlanc, 1955, str. 57). V nasprotju z ostalimi kraji Ig ni imel svojega kulturnega doma, kulturno društvo je z vso svojo dejavnostjo gostovalo v skupnih prostorih z vsemi družbeno-političnimi organizacijami v kraju. V tem prostoru je bila tudi knjižnica. Knjige so bile zložene v odprtih omarah, izposoja je bila neredna, domačini pa za delo v knjižnici niso bili zainteresirani. Kot knjižničarka amaterka se je najbolj trudila Kati Majnik, vendar je tudi njej le za kratek čas uspelo oživiti knjižnico. V letu 1973 so delavke matične knjižnice pregledale stanje in ugotovile, da je ostalo le majhno število uporabnega gradiva. Ker ni bilo nobenega seznama o gradivu, ni znano koliko ga je bilo uničenega oziroma odtujenega. Leta 1975 je knjižnica postala enota matične knjižnice. Dobila je 23 kvadratnih metrov velik prostor v nekdanji občinski stavbi. Pod strokovnim vodenjem se je hitro razvijala in kmalu prerasla pogoje, v katerih je delovala. Rešitev se je našla v izpraznjenih prostorih zdravstvenega doma, kamor se je preselila 1991. leta in kjer deluje še sedaj. Tabela 6: Statistični podatki – delo knjižnice Ig v različnih časovnih obdobjih leto 1954 1977 1987 1997 2005

knjižnična zbirka 344 1.487 4.657 10.479 17.192

število članov 56 137 246 684 982

obisk ni podatka 1.430 3.653 13.545 20.925

izposoja 321 3.095 9.198 50.772 73.438

67


Dobrova Dobrova je naselje ob cesti Ljubljana−Polhov Gradec. Od tod se odcepita cesti proti Horjulu po dolini Horjulščice in prek Gradaščice v Stransko vas. Del naselja je na višjih terasah Dobrovskega hriba (Enciklopedija Slovenije, 1988, str. 277−278). Po osvoboditvi leta 1945 je prebivalstvo na Dobrovi stalno naraščalo. Ker v kraju ni večjih gospodarskih obratov, je večina prebivalcev zaposlenih v Ljubljani. Kraj je več desetletij izgubljal samostojno funkcijo in postajal spalno naselje, z ustanovitvijo samostojne občine Dobrova - Polhov Gradec leta 1995 pa počasi spet pridobiva na samostojnosti. Družabno in društveno življenje na Dobrovi in v okoliških krajih se je do prve polovice 19. stoletja v glavnem odvijalo v gostilnah in na sejmih. Knjiga je bila privilegij cerkvenih krogov ter premožnejših kmetov in trgovcev. Po letu 1848 pa je tudi v to okolje pljusnil narodno buditeljski val. Začela so se ustanavljati različna cerkvena in posvetna društva, ki so s svojo dejavnostjo širila kulturo in prosveto med ljudstvom. Druga svetovna vojna je to delovanje zavrla. Po vojni je bilo ustanovljeno DPD Svoboda Dolomiti, kasneje KUD Dobrova, ki je v na novo zgrajenem zadružnem domu dobilo možnost za oživitev kulturno-prosvetnega dela.

Knjižnica Dobrova Ustanovitelj Ljudske knjižnice Dobrova je bilo DPD Svoboda Dolomiti. Prvi uradni podatki o njej so iz leta 1954, ki med drugim navajajo, da je knjižnico takrat vodil dijak (Gerlanc, 1955, str. 57). Knjižnica je imela vrsto let svoj prostor v prvem nadstropju zadružnega doma. Izposojo in strokovno delo v knjižnici so opravljali domačini, knjižničarji amaterji, ki so se pogosto menjavali. Imena začetnikov niso znana, kasneje pa so delo v knjižnici najdlje in najbolj vestno opravljale Marjeta Rihar-Jovan, Terezija Pečan in Irena Komac. Knjižnica je bila del društvene dejavnosti, zato je evidenco in nadzor nad njenim delom ter financiranje njene dejavnosti opravljala ZKO Ljubljana Vič - Rudnik. V prvih treh desetletjih obstoja je knjižnica doživljala obdobja rasti, stagnacije pa tudi obdobja nedelovanja. Poglavitni vzrok teh sprememb je bil kadrovske narave, pogoste menjave knjižničarjev amaterjev in obdobja, ko v kraju ni bilo nobenega prostovoljca za delo v knjižnici. Razmere so se uredile, ko je leta 1981 knjižnica postala enota matične knjižnice. Tabela 7: Statistični podatki - delo knjižnice Dobrova v različnih časovnih obdobjih leto 1954 1967 1977 1987 1997 2005

68

knjižnična zbirka 806 1.031 1.788 4.165 9.325 16.647

število članov ni podatka 98 110 294 514 842

obisk 93 101 1.004 3.698 10.595 16.639

izposoja 499 509 2.108 8.817 33.563 49.657


Velike Lašče Velike Lašče so gručasto naselje na nizki kraški vzpetini ob cesti Ljubljana−Kočevje. Prvič se omenjajo leta 1145; sprva so bile stiška posest, pozneje ortneška. Leta 1848 je bil sem prenesen sedež okrajnega komisariata, 1912 so dobile status trga. Kraj je bil lokalno gospodarsko središče, ki so mu dajali pomen krajevni sejmi (Enciklopedija Slovenije, 2000, str. 175−176). Velike Lašče so bile najprej samostojna občina, od 1963 do 1994 so bile del občine Ljubljana Vič - Rudnik, leta 1995 pa so ponovno pridobile občinsko samostojnost. Kraj z okolico ima bogato kulturno tradicijo, ki jo poleg očeta slovenske pisane besede, Primoža Trubarja, zaznamujejo še druga pomembna literarna imena, kot so Fran Levstik, Josip Stritar in Jože Javoršek. Navedeni pisatelji pričajo, da je imela pisana beseda v tem okolju že zelo zgodaj vidno mesto. Ob koncu 19. stoletja in v času med obema vojnama je bilo v kraju več različnih cerkvenih in posvetnih društev (Društvo za otroško varstvo in mladinsko skrb, Družba sv. Cirila in Metoda, narodnoobrambno društvo, telovadno društvo Sokol, Orel idr.), ki so delovala na različnih področjih: manifestacijah, kulturnih prireditvah ipd. Po drugi svetovni vojni se je prosvetno in kulturno delo nadaljevalo. Kulturno umetniško društvo je bilo v Laščah ustanovljeno že leta 1945. V letu 1951, ob proslavljanju 400-letnice prve slovenske knjige je bilo preimenovano v Kulturno umetniško društvo Primož Trubar (Velike Lašče, 1986, str. 72−73). Društvo je ves čas zelo aktivno delovalo na številnih področjih. Leta 1981 je bil ob proslavi 150-letnice rojstva Frana Levstika obnovljen kulturni dom, ki se je preimenoval v Levstikov dom (Velike Lašče, 1986, str. 74).

Knjižnica Velike Lašče Ustanovitelj Ljudske knjižnice je bilo KUD Primož Trubar Velike Lašče. Predvidevamo, da je bila ustanovljena okrog leta 1950, natančen datum pa ni znan. V tistem času je knjižnico vodila učiteljica (Gerlanc, 1955, str. 54). Podatki v Tabeli 8 kažejo, da je bila knjižnica na začetku zelo uspešna, po letu 1969 in vse do leta 1980 pa ni delovala. Vmes je bilo nekaj poskusov oživitve, vendar so bili kratkotrajni in neuspešni. V tem času je največ škode utrpela knjižna zaloga, ki so jo selili v neprimerne prostore na različne lokacije. Veliko gradiva je bilo uničenega in odtujenega. Knjižnica je ponovno zaživela, ko je dobila svoj prostor v občinski stavbi. Gradivo je bilo strokovno obdelano v matični knjižnici, uveden je bil prosti pristop, delo v knjižnici pa je prevzela knjižničarka Marija Purkart. Pod njenim vodstvom je knjižnica hitro napredovala. Njeno delo je do leta 1990 nadaljevala Biserka Kapo, ko je knjižnica postala enota matične knjižnice. Tabela 8: Statistični podatki – delo knjižnice Velike Lašče v različnih časovnih obdobjih leto 1954 1970 1976 1987 1997 2005

knjižnična zbirka 1130 755 659 4.263 8.547 14.365

število članov 160 20 33 206 297 834

obisk ni podatka 44 123 3.068 3.075 16.130

izposoja 2.089 122 216 8.128 16.183 44.281

69


Škofljica Škofljica je obcestno naselje na skrajnem jugovzhodnem robu Ljubljanskega barja. Razvila se je na križišču proti Igu, Kočevju, Ljubljani in Novemu mestu. Je obmestno spalno naselje, saj je večina aktivnega prebivalstva zaposlena v Ljubljani. Kraj se izredno hitro razvija in ima visok indeks rasti prebivalstva (Enciklopedija Slovenije, 1999, str. 57). Škofljica se je leta 1963 priključila občini Ljubljana Vič - Rudnik, od leta 1994 pa je samostojna občina. Podobno kot v drugih krajih na robu Ljubljanskega barja je bilo v začetku tudi na Škofljici družabno življenje omejeno na gostilne in sejme. Živahnejši utrip se je začel v času med obema vojnama, ko so se na pobudo različnih strank, cerkve in posameznikov začela ustanavljati različna cerkvena in posvetna društva, ki so poleg širjenja narodno buditeljskih idej opravljala tudi prosvetno in kulturno delo. Druga svetovna vojna je to delo zavrla, po vojni pa se je na novo razmahnilo. Krajani so ustanovili svoje DPD Svoboda Škofljica, ki se je kasneje preimenovalo v KUD Škofljica. Delovalo je na prosvetnem in kulturnem področju.

Knjižnica Škofljica Ljudsko knjižnico je okoli leta 1950 – natančnega podatka nimamo – ustanovilo DPD Svoboda Škofljica. Prvi uradni podatki so iz leta 1954. V njih med drugim piše, da je knjižnico takrat vodila učiteljica (Gerlanc, 1955, str. 57). Ker kraj ni imel kulturnega doma ali kakšnega drugega večnamenskega objekta, je knjižnica prostor najprej dobila v zasebni hiši. Čeprav je bila to le začasna rešitev, saj je bil prostor premajhen in težko dostopen – nahajal se je v prvem nadstropju, je na tej lokaciji delovala vse do preselitve v izpraznjene prostore stare šole. Kljub neugodnim prostorskim pogojem se je knjižnica hitro razvijala. Največ zaslug za to je imela Tončka Grat, ki je knjižnico vodila od leta 1968 pa vse do 1990. leta. Z izrednim čutom za delo z bralci, s prizadevnostjo, strokovnostjo in natančnostjo je postavila trdne temelje za nadaljnji razvoj knjižnice na Škofljici. Leta 1990 je knjižnica postala enota matične knjižnice. Tabela 9: Statistični podatki – delo knjižnice Škofljica v različnih časovnih obdobjih leto 1954 1967 1977 1987 1997 2005

70

knjižnična zbirka 366 786 2.096 4.143 9.846 18.191

število članov 38 78 272 298 782 1.740

obisk ni podatka 522 4.219 3.375 13.005 33.594

izposoja 116 863 10.528 8.063 40.920 103.188


Kozarje - Dolgi most Območji Kozarij in Dolgega mosta ležita na južnem delu nekdanje viške občine. Prvotno manjše naselje individualnih hiš se je razvilo na desnem bregu Gradaščice. Nadvoz nad železniško progo je nekdaj strnjeno naselje razbil na dva dela, tako da se je vsak del razvijal samostojno. Po nadvozu je naselje dobilo tudi dodatno ime Kozarje - Dolgi most. V zadnjih desetletjih se je urbanizacija širila v dveh delih, en del ob stari cesti proti Brezovici, drugi pa ob desnem bregu Gradaščice proti Barju. Tako je območje nekdanje samostojne krajevne skupnosti postalo del Ljubljane. Čeprav je kraj v neposredni bližini mesta, je bil predvsem v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni zanj značilen živahen kulturni utrip. Za to je poskrbelo kmalu po vojni ustanovljeno DPD Svoboda Kozarje - Dolgi most, ki je v večnamenskem domu oblikovalo pestro kulturno življenje.

Knjižnica Kozarje Knjižnico je ustanovilo DPD Svoboda Kozarje - Dolgi most, predvidoma pred letom 1950. Prvi uradni viri iz leta 1954 pišejo, da je knjižnico v tistem času vodila študentka (Gerlanc, 1955, str. 56). Knjižnica se je v šestdesetih in sedemdesetih hitro razvijala. Za to so imele največ zaslug knjižničarke amaterke. Najprej Marjana Klanšek, ki ji je kot študentki na AGRFT z izrednim smislom za delo z mladimi uspelo v knjižnico privabiti mlade različnih starosti iz bližnje in širše okolice. Njeno delo je uspešno nadaljevala Marija Ponikvar, nato pa vrsto let Mojca Dobnikar. Leta 1992 je knjižnica postala enota matične knjižnice. Po zakonu o denacionalizaciji (Ur. list RS, 1991, št. 27) je bil dom v Kozarjah vrnjen opravičencu. Knjižnica je dobila odpoved najemnih prostorov. Po intenzivnem iskanju nove lokacije se je leta 2001 preselila v bližino nove viške soseske Grba in se preimenovala v Knjižnico Grba. Tabela 10: Statistični podatki – delo knjižnice Kozarje v različnih časovnih obdobjih. leto 1954 1967 1977 1987 1997 2005

knjižnična zbirka 925 1.211 2.029 3.218 6.165 13.597

število članov 111 142 284 142 244 1.171

obisk ni podatka 767 3740 874 1.566 13.209

izposoja 181 3.342 10.545 3.029 5.815 44.639

71


Horjul Naselje se razprostira na najbolj razširjenem delu doline Horjulščice. Na severnem gričevnatem obrobju so na vršajih potokov njive in travniki (Enciklopedija Slovenije, 1990, str. 42). V Horjulu je nekaj industrijskih obratov, zato je večina prebivalcev zaposlena v domačem kraju, drugi se vozijo v Ljubljano. Horjul je bil samostojna občina do priključitve k občini Ljubljana Vič - Rudnik leta 1963. Po letu 2001 je spet samostojna občina. Kraj ima bogato kulturno tradicijo. Živahna društvena dejavnost ima svoje korenine že v času pred in med obema vojnama. V začetku se je ta dejavnost odvijala v okviru cerkvenih društev, pozneje pa so nastajala tudi posvetna društva. Po drugi svetovni vojni je bilo v Horjulu ustanovljeno Prosvetno društvo Horjul, ki je v novozgrajenem domu dobilo svoje prostore in dvorano. Dom je v naslednjih letih postal središče živahnega kulturnega dogajanja. Člani društva so imeli v svojem programu različne oblike kulturnega delovanja: dramsko, pevsko, plesno, filmsko itd.

Knjižnica Horjul Ustanovitelj knjižnice je bilo Prosvetno društvo Horjul, vendar natančne letnice začetka njenega delovanja ne poznamo. Predvidevamo, da je bila ustanovljena po letu 1960, prvi podatki o njenem delu pa so iz leta 1965. Knjižnica je dobila prostor v pritličju doma. Izposojo in strokovno delo v knjižnici je prevzel knjižničar amater Janez Logar. Pod njegovim vodstvom je knjižnica zaživela in v nekaj letih postala nepogrešljiva v kulturnem življenju kraja. Za njim je knjižnico za krajši čas prevzela Jožica Rožmanec poročena Per, nato Marinka Čepon, poročena Grdadolnik, ki je knjižnico zelo uspešno vodila kar trideset let. Delo knjižničarke sedaj opravlja Katarina Seliger. Nadzor nad delom knjižnice in financiranje njene dejavnosti je bilo v pristojnosti občinske ZKO, po letu 1982 pa je to prešlo v pristojnost matične knjižnice. Po letu 1985 je matična knjižnica v sodelovanju s knjižničarko Marinko Grdadolnik postopno strokovno uredila celotno knjižnično zbirko. Od leta 1998 je knjižnica v pristojnosti Občine Horjul, ki z občinskim proračunom zagotavlja njeno nemoteno delovanje.V letu 2005 je knjižnica dobila nov, od prejšnjega štirikrat večji prostor v Domu za starejše občane. Tabela 11: Statistični podatki - delo knjižnice Horjul v različnih časovnih obdobjih leto 1965 1967 1977 1987 1997 2005

72

knjižnična zbirka 317 566 2.077 3.389 3.929 9.211

število članov ni podatka 176 171 198 157 474

obisk 105 1.092 2.308 1.535 766 10.522

izposoja 190 1.767 4.747 6.104 3.564 29.091


Podpeč Obcestno naselje na južnem robu Ljubljanskega barja med Ljubljanico in Sveto Ano (482 m) ob križišču cest proti Borovnici, Igu in Notranjim Goricam. V kraju je kamnolom, kjer so do leta 1971 pridobivali podpeški apnenec, zdaj pa je v njem obrat ljubljanskega Minerala. Nekaj aktivnega prebivalstva je zaposlenega v kraju, večina pa v Ljubljani. V bližini je Podpeško jezero, ki je kraškega izvora in je eno najglobljih naravnih jezer na Slovenskem (Enciklopedija Slovenije, 1995, str. 21). Podobno kot v drugih krajih je bilo v preteklosti tudi v tem okolju družabno življenje prebivalcev omejeno le na gostilne, sejme in verske prireditve. Ob prelomu stoletij in v času pred in med obema vojnama pa so se tudi tu začela ustanavljati različna cerkvena in posvetna društva, ki so med ljudstvom širila narodno zavest, prosveto in kulturo. V času druge svetovne vojne je to delo zastalo in po vojni ponovno oživelo.

Knjižnica Podpeč Ljudsko knjižnico Podpeč je ustanovilo DPD Svoboda Podpeč najverjetneje po letu 1950. Prve uradne podatke o njej imamo šele iz leta 1965, ko je Komisija za knjižnice pri ZKO Občine Ljubljana Vič - Rudnik popisala stanje vseh društvenih knjižnic v občini. Delovanje knjižnice je bilo neenakomerno in velikokrat prekinjeno. Stanje se je uredilo šele v zadnjih letih. Poglavitni vzrok je bil v pogostih menjavah knjižničarjev amaterjev, kar je zaviralo njen razvoj. Prvi knjižničar je bil Nande Mohorič, daljšo dobo sta delo v knjižnici opravljali Vida Susman poročena Selan, zadnja leta pa Mihaela Košuta-Pristavec. Knjižnica je imela ves čas, od ustanovitve pa do danes, prostore v sedanjem podpeškem Kulturnem domu, ki se je prej imenoval Dom DPD Svoboda Podpeč. Na tej lokaciji se je večkrat selila v različne prostore. Leta 2004 je Občina Brezovica dodelila knjižnici izpraznjene prostore trgovine Mercator v pritličju Kulturnega doma. V adaptirane in na novo opremljene prostore, ki merijo 111 kvadratnih metrov, se je knjižnica preselila v začetku leta 2005 in v polni meri zaživela. Tabela 12: Statistični podatki – delo knjižnice Podpeč v različnih časovnih obdobjih leto 1965 1967 1977 1987 1997 2005

knjižnična zbirka 897 1.041 1.499 1.378 1.700 4.911

število članov ni podatka 29 174 21 ni podatka 229

obisk ni podatka 370 386 56 ni podatka 2.506

izposoja ni podatka 602 1.341 170 ni podatka 9.290

73


Brezovica pri Ljubljani Je obmestno naselje jugozahodno od Ljubljane ob glavni cesti proti Postojni. Staro jedro je na obrobnem območju, številne nove gradnje pa se širijo proti Barju in ob glavni cesti (Enciklopedija Slovenije, 1987, str. 370). Večina prebivalcev dela v Ljubljani. Zaradi priseljevanja iz mesta in od drugod prebivalstvo hitro narašča. Od leta 1994 je kraj Brezovica del istoimenske občine. Družabno in društveno življenje v kraju je bilo slabo razvito in omejeno le na cerkvene ustanove in gostilne. Vzrok za to je v bilo v preteklosti in je še sedaj pomanjkanje namenskih prostorov za kulturne in društvene dejavnosti. Kljub težavam s prostori pa so krajani že kmalu po drugi svetovni vojni ustanovili svoje kulturno-prosvetno društvo.

Knjižnica Brezovica Ljudsko knjižnico Brezovica je ustanovilo DPD Brezovica. Natančen datum ustanovitve ni znan, zdi pa se, da je bila ustanovljena okrog leta 1950. Prve pisne vire o knjižnici najdemo v publikaciji Slovenske ljudske knjižnice, kjer so v poglavju Imenik javnih ljudskih knjižnic v LR Sloveniji ob koncu leta 1954 navedeni statistični podatki o njenem delovanju v letu 1954. Piše tudi, da je knjižnico v tistem času vodila učiteljica (Gerlanc, 1955, str. 57). Knjižnica Brezovica je od ustanovitve pa do danes delovala neprekinjeno, vztrajno se je razvijala, čeprav se je ves čas spopadala s prostorskimi problemi. Zaradi tega se je večkrat selila, vendar so bile vse prostorske rešitve le začasne in v glavnem neustrezne. Nadzor nad delom knjižnice in financiranje njene dejavnosti je bilo v pristojnosti ZKO, strokovno delo v knjižnici in izposojo pa so opravljali knjižničarji amaterji. Med prvimi so bili: Gabrijela Bokavšek, France Meglen in Zora Sever. Pozneje sta to delo dalj časa opravljali Zofija Frank in Nevenka Žitko. Po letu 1985 se je matična knjižnica s sodelovanjem Nevenke Žitko odločila za postopno strokovno ureditev celotne knjižnične zbirke. Knjižnica se kljub neprimernim prostorom − deluje v lokalnem zaklonišču − razvija; med drugim ima avtomatizirano izposojo. Je krajevna knjižnica občine Brezovica. Tabela 13: Statistični podatki – delo knjižnice Brezovica v različnih časovnih obdobjih leto 1954 1967 1977 1987 1997 2005

74

knjižnična zbirka 746 1.545 2.663 3.813 4.715 7.048

število članov ni podatka 278 299 157 69 180

obisk 52 520 1.689 828 490 2.531

izposoja 1008 1.292 5.633 2.413 1.942 10.058


Polhov Gradec Polhov Gradec je gručasto naselje v Polhograjskem hribovju nad sotočjem Božne in Male vode. S cesto ob Gradaščici je povezano z Ljubljano, po dolinah Polhograjskega hribovja vodijo ceste proti Črnemu Vrhu, Prapročam in Šentjoštu nad Horjulom. Prvič se omenja že leta 1261. Grad je bil od 12. stoletja del spanheimske posesti. Skozi stoletja so se lastniki menjavali vse do druge svetovne vojne. (Enciklopedija Slovenije, 1995, str. 67−68). Polhov Gradec je bil samostojna občina vse do priključitve k občini Ljubljana Vič - Rudnik (1963). Leta 1995 je bilo celotno področje priključeno občini Dobrova - Horjul - Polhov Gradec, ki je danes občina Dobrova - Polhov Gradec (Valant, 1982, str. 25). Kraj z okolico ima bogato kulturno dediščino. Kultura in omika sta bila skozi stoletja v glavnem privilegij fevdalne gosposke, ob koncu 18. in v 19. stoletja pa tudi cerkvenih krogov, maloštevilnih trgovcev in bogatih kmetov. V začetku 20. stoletja so se začela snovati cerkvena in posvetna društva, ki so s svojim prosvetnokulturnim delom širila narodno zavest, izobrazbo in kulturo med širše plasti prebivalstva. Po drugi svetovni vojni je prosvetno in kulturno delo nadaljevalo DPD Polhov Gradec, kasneje KUD Polhov Gradec.

Knjižnica Polhov Gradec Ljudsko knjižnico Polhov Gradec je okrog leta 1950 ustanovilo DPD Polhov Gradec. V knjigi Slovenske ljudske knjižnice lahko poleg osnovnih statističnih podatkov preberemo, da je leta 1954 knjižnico vodil uslužbenec z nižjo srednjo šolo (Gerlanc, 1955, str. 57). Knjižnica je v petdesetih letih obstoja počasi napredovala. Najprej je imela prostor v večnamenskem domu, pred devetimi leti pa se je preselila v prostore polhograjske graščine. Bila je prva sanirana knjižnica, za katero je leta 1974 matična knjižnica prejela namenska sredstva za nakup knjig po seznamu, ki ga je predložila za njen začetek in osnovno knjižno zalogo. Žal se projekt v naslednjih letih ni nadaljeval in ostalo je le pri enkratni »akciji« (več glej v poglavju Zasnova knjižnične mreže Knjižnice Prežihov Voranc). Zasluge za neprekinjeno delovanje knjižnice vse do današnjih dni imajo knjižničarke amaterke, ki se jih je v pol stoletja zvrstilo kar nekaj. Med tistimi, ki so pustile globlji pečat v njenem razvoju, naj omenimo Ivanko Malovrh, Zdenko Ivančič in Natašo Kuclar. Veliko jih je knjižnico vodilo le kratek čas, kar je slabo vplivalo na njen razvoj. Knjižnica se ves čas obstoja ubada tudi s prostorskimi težavami in v kraju z bogato kulturno tradicijo nekako ne najde mesta, ki ji pripada. Tabela 14: Statistični podatki – delo knjižnice Polhov Gradec v različnih časovnih obdobjih leto 1954 1967 1977 1987 1997 2005

knjižnična zbirka 522 494 728 1.630 1.929 5.739

število članov 60 35 77 61 15 62

obisk ni podatka ni podatka 227 665 36 702

izposoja 166 91 759 1.143 49 2.264

75


Notranje Gorice Notranje Gorice so gručasta vas na jugozahodnem podnožju Plešivice na obeh straneh ceste Brezovica−Podpeč in železniške proge. V novejšem času se kraj hitro razvija. Urbanizacija prodira proti Vnanjim Goricam, tako da sta se kraja že skoraj spojila v strnjeno naselje ob glavni cesti in železniški progi (Valant, 1982, str. 26). Notranje Gorice so spadale v preteklem obdobju v občino Brezovica, leta 1957 je bila občina s tedanjo reorganizacijo priključena občini Ljubljana Vič, od leta 1963 pa občini Ljubljana Vič - Rudnik. Leta 1994 je bila spet ustanovljena občina Brezovica (Mrak, 2004, str. 132). Kulturna dejavnost je bila v kraju uveljavljena že davno v preteklosti, med vojnama in po drugi svetovni vojni. Prirejali so igre, proslave in zabave, peli v pevskih zborih, imeli tamburaške in druge glasbene skupine. Med kulturne pobudnike v Notranjih Goricah lahko prištevamo poleg osnovne šole tudi kulturno društvo in župnijsko skupnost. Sedanje kulturno društvo Janez Jalen omogoča prebivalcem iz kraja in bližnje okolice ogled gledaliških iger in drugih kulturnih prireditev (Mrak, 2004, str. 208).

Knjižnica Notranje Gorice Knjižnica v Notranjih Goricah je bila ustanovljena 11. februarja 1951 z imenom Ljudska knjižnica Notranje Gorice. Delovala je v okviru KUD Zadrugar. Konec leta 1951 je bilo v knjižnico vpisanih 38 bralcev (Mrak, 2004, str. 212) in jo je vodil uslužbenec s srednjo šolo (Gerlanc, 1955, str. 57). Knjižnica je imela verjetno svoj sedež najprej v osnovni šoli. Leta 1957 se je preselila v Zadružni dom v Notranjih Goricah, kjer je še danes, vendar je prostor utesnjen in neprimeren za nadaljnji razvoj knjižnice. Z nekaj kratkimi vmesnimi prekinitvami deluje že od ustanovitve. Zaradi pogostih menjav knjižničarjev amaterjev se je razvijala neenakomerno. V zadnjih letih je bil zelo uspešen knjižničar Robert Čuden, sedaj pa knjižnico vodi Kristian Trček Bouquet. Tabela 15: Statistični podatki – delo knjižnice Notranje Gorice v različnih časovnih obdobjih leto 1954 1967 1977 1987 1997 2005

76

knjižnična zbirka 319 558 1.028 1.491 2.500 4.542

število članov 98 ni podatka 89 23 22 231

obisk ni podatka ni podatka 560 348 243 2.509

izposoja 663 ni podatka 1083 606 1.043 6.742


Šentjošt Nekdanja občina Šentjošt se je razprostirala po strmih grapah razrezanega hribovja v povirju Male Vode, Šujice in Podlipske doline do razvodja proti poljanski Sori (Valant, 1982, str. 25). Leta 1963 je bilo celotno območje priključeno občini Ljubljana Vič - Rudnik, od leta 1995 je bil del občine Dobrova - Horjul - Polhov Gradec, ki je pozneje postala občina Dobrova - Polhov Gradec. Kraj z okoliškimi zaselki je zaradi višinske lege nekoliko odmaknjen od večjih središč, zato se je razvijal samostojno. Družabno življenje se je odvijalo v okviru cerkvenih prireditev in sejmov. Knjiga (razen »mohorjevk« in nabožnih knjig) je bila privilegij bogatih kmetov in cerkve. Krajani so po drugi svetovni vojni ustanovili svoje kulturno društvo, ki je bilo dejavno na številnih prosvetnih in kulturnih področjih. Na zemljišču nekdanjega šolskega vrta stoji danes družbeni dom, ki so ga krajani skoraj v celoti zgradili z lastnim delom in prispevki. Odprt je bil leta 1974 (Osnovna šola, 1998, str. 9).

Knjižnica Šentjošt Knjižnico je ustanovilo KUD Ivan Cankar Šentjošt. Natančen datum ni znan, predvidevamo pa, da se je to zgodilo okoli leta 1950. Prvi uradni podatki o knjižnici Šentjošt segajo v leto 1954, kjer med drugim piše, da knjižnico vodi uslužbenec s srednjo šolo (Gerlanc, 1955, str. 57). Knjižnica je v svojem več kot polstoletnem delovanju doživljala vzpone in padce. V začetku so jo pestile prostorske težave, kasneje kadrovske. Večkrat je prenehala delovati, vendar je po krajših prekinitvah ponovno zaživela. V zadnjih letih se je njeno delovanje ustalilo, iz doseženih rezultatov pa je razvidno, da se knjižnica lepo razvija. Prvi jo je vodil Hile Tominec, potem pa je to delo s prekinitvami več desetletij opravljala Ivanka Kavčič. Njeno delo sedaj nadaljuje Barbara Plestenjak. Knjižnica je imela najprej prostore v stari zgradbi prosvetnega doma, z zgraditvijo novega kulturnega doma leta 1974 se je preselila v kletne prostore doma, kasneje pa v večje prostore v prvem nadstropju, kjer je še sedaj. Je izposojevališče občinske knjižnice občine Dobrova - Polhov Gradec. Tabela 16: Statistični podatki – delo knjižnice Šentjošt v različnih časovnih obdobjih leto 1954 1967 1977 1987 1997 2005

knjižnična zbirka 229 483 728 1.630 1.929 3.157

število članov 22 ni podatka 77 61 15 106

obisk ni podatka 60 227 665 36 938

izposoja 221 137 759 1.143 49 2.169

77


Rob Rob je vas ob stiku dolin na podnožju Hriba. Do vasi je speljana cesta z Rašice, ki se za vasjo vzpne do Krvave peči, čez Kurešček naprej v Ljubljano. Nekaj aktivnega prebivalstva je zaposlenega v domačem obratu žage, drugi izdelujejo suho robo, precej pa se jih vozi na delo v Ljubljano (Krajevni leksikon, 1971). Druga svetovna vojna je v teh krajih pustila upostošenje, toda pogumni domačini so jih ponovno obudili v življenje. Večina hiš in drugih objektov skupnega pomena (šola, župnišče, prosvetni dom) je bila požgana, zato so se krajani lotili temeljite obnove. S pretežno prostovoljnim delom so zgradili vse ključne družbene in gospodarske objekte, komunalno infrastrukturo in prometne povezave. Dom družbenih organizacij je bil zgrajen leta 1974.

Knjižnica Rob Začetki knjižnice v Robu segajo v leto 1971. Takrat je ZKO Občine Vič - Rudnik Robu podarila kolekcijo stotih knjig, shranjenih v knjižnem kovčku. Sprejela ga je Angela Puh. Ker v kraju ni bilo nobenega primernega prostora za knjižnico, je Puhova izposojala knjige doma, v svoji dnevni sobi. Ko je bil leta 1974 dograjen kulturni dom, je bil knjižnici dodeljen majhen prostor v prvem nadstropju, kjer deluje še sedaj. Leta 2005 se je razširila za nekaj kvadratnih metrov. Statistični podatki, iz katerih je razviden razvoj knjižnice od njenih začetkov do danes, so dokaz, da je v odmaknjenem okolju z majhnim številom prebivalcev knjižnica kulturna dobrina kraja. Za njeno neprekinjeno delovanje in vpetost v okolje ima največ zaslug njena prva in dolgoletna knjižničarka Angela Puh, ki jo je vodila 28 let. Njeno delo zdaj že nekaj let uspešno nadaljuje Heda Marolt. Knjižnica je izposojevališče občinske knjižnice Velike Lašče in je povezana v knjižnično mrežo Knjižnice Prežihov Voranc. Tabela 17: Statistični podatki – delo knjižnice Rob v različnih časovnih obdobjih leto 1971 1977 1987 1997 2005

78

knjižnična zbirka 100 354 995 1.448 2.532

število članov 45 65 87 53 63

obisk ni podatka 452 670 631 743

izposoja 100 1.036 2.570 2.791 2.474


Rakitna Kraj ima obliko razloženega naselja. Hiše in polja so raztresena po vsej prostrani planoti. Zaradi ugodne lege kraja in urejenih prometnih povezav prebivalstvo v zadnjih letih narašča. Kmečkega prebivalstva je malo, večinoma se vsi vozijo na delo v Ljubljano in Cerknico. Kraj je znan predvsem po klimatskem zdravilišču za astmatične otroke (Enciklopedija Slovenije, 1996, str. 72−73). V kraju je bil že pred drugo svetovno vojno zgrajen prosvetni dom, kjer se je odvijalo kulturno in družabno življenje krajanov.

Knjižnica Rakitna Rakitna dolgo ni imela svoje knjižnice, zato je to vlogo opravljal ljubljanski bibliobus. Ker so krajani želeli imeti svojo knjižnico, so se povezali z matično knjižnico Prežihov Voranc, ki je podprla njihova prizadevanja. Problem je bil prostor, zato so zaprosili vodstvo šole za adaptacijo dela hodnika v novi šolski zgradbi. Dovoljenje so dobili in prostor je bil v kratkem času pripravljen za vselitev. V matični knjižnici so strokovno obdelali nakupljeno knjižno gradivo in leta 1985 je bila knjižnica odprta za javnost. Prvi knjižničar je bil Peter Bezek, že nekaj let pa delo knjižničarja opravlja Tadej Kovačič. Leta 2002 se je knjižnica preselila v obnovljene in na novo opremljene pritlične prostore prosvetnega doma. Na tej lokaciji ima knjižnica možnost nadaljnjega razvoja. Knjižnica Rakitna je bila kot krajevna knjižnica občine Brezovica najbolj uspešna na začetku, kasneje pa je začela stagnirati. Vzroki so bili neugoden odpiralni čas, pogosto menjavanju knjižničarjev amaterjev pa tudi premajhni oskrbi knjižnice s knjižnimi novostmi. Tabela 18: Statistični podatki – delo knjižnice Rakitna v različnih časovnih obdobjih leto 1985 1987 1997 2005

knjižnična zbirka 867 1.146 1.630 2.722

število članov 61 75 38 77

obisk 356 277 142 642

izposoja 1146 642 284 1.817

79


Zaključek Ob petdeseti obletnici obstoja Knjižnice Prežihov Voranc sem v svojem prispevku predstavila zgodovinski razvoj knjižnic in knjižničarske stroke na območju nekdanje občine Ljubljana Vič - Rudnik. Pri zbiranju podatkov in zgodovinskih virov za navedeni prispevek sem naletela na težave. Pisnih virov o društveni dejavnosti, predvsem pa o ustanavljanju in delovanju knjižnic v okviru društev, je za obdobje do prve polovice 20. stoletja malo in še ti so skopi in pogosto nepopolni. Zametki splošnih knjižnic na območju nekdanje občine Ljubljana Vič - Rudnik segajo že v drugo polovico devetnajstega stoletja, v čas čitalnic in bralnih društev. Razmah ljubiteljske knjižnične dejavnosti so pogojevala narodnobuditeljska gibanja v prvi polovici dvajsetega stoletja, predvsem v času med obema vojnama, še posebno pa po drugi svetovni vojni. Za delovanje in razvoj društvenih dejavnosti, katere del so bile tudi knjižnice, je skrbela Zveza kulturnih organizacij (ZKO) Občine Vič - Rudnik. Z ustanovitvijo Knjižnice Prežihov Voranc leta 1956, s katero so bili postavljeni temelji organizirane knjižnične dejavnosti na območju nekdanje občine Ljubljana Vič - Rudnik, so društvene (amaterske) knjižnice postopoma prehajale v njeno pristojnost. Knjižničarji v krajevnih knjižnicah so bili v okolju priljubljeni in kulturno osveščeni domačini, ki so to delo opravljali ljubiteljsko, zato se je zanje uveljavil naziv knjižničarji amaterji, knjižnice pa so dobile ime amaterske knjižnice. Zaradi obsežnega in razvejanega geografskega območja in številnih društvenih knjižnic so se v času od nastanka pa vse do danes v teh knjižnicah zvrstili številni knjižničarji. Nekateri so pustili le bežne spomine, drugi pa so z dolgotrajnim in vestnim delom močno vplivali na razvoj svoje krajevne knjižnice. Prehod iz amaterskega k profesionalnemu delu je potekal postopoma, s sodelovanjem matične knjižnice z občinsko ZKO. Posebno pozornost sem namenila matični ustanovi, katere jubilej praznujemo. Z njenim nastankom pred petdesetimi leti, so bili postavljeni temelji organizirane knjižničarske dejavnosti na območju nekdanje skupne občine. Njeno delovanje so zaznamovala tri časovna obdobja, povezana s selitvijo matične knjižnice na tri različne lokacije (prva: Zavetiška 3 od 1958 do 1975, druga: Vrhovnikova 2 od 1975 do 1988, tretja: Tržaška cesta 47 a od 1988 do današnjih dni). V okviru teh pa se je matična knjižnica Prežihov Voranc razvijala in krepila svojo vlogo tako v mestnem, kot v širšem lokalnem okolju. Zadnje obdobje pomeni razcvet knjižnične dejavnosti, saj so bile s prostorskimi možnostmi, ki jih nudi nova namensko zgrajena stavba na Tržaški 47 a, dane širše možnosti razvoja, s tem pa tudi dvig strokovne ravni knjižničarske stroke v obravnavanem okolju. V vodstvu knjižnice sta se v petdesetih letih izmenjali dve direktorici. Breda Bajuk jo je vodila štirideset let, od njenega nastanka pa vse do leta 1996. Njeno delo nadaljuje Milena Pinter. Pod njenim vodstvom knjižnica dosega nove razvojne dimenzije.

80


Petdesetletni rasti knjižnice pa smo dali svoj pečat tudi zaposleni. Z vsestransko pripadnostjo ustanovi, strokovno in delavno motivacijo, inovativnostjo in požrtvovalnostjo smo prispevali svoj delež k njenemu razvoju. K naši zgodbi o uspehu so veliko prispevali tudi zunanji sodelavci. Nekaterih ni več, vendar so pustili globoke korenine v razvoju knjižnice. To je bil pobudnik za ustanovitev knjižnice in prvi predsednik njenega upravnega odbora prof. Bogo Pregelj, pozneje sta v svetu knjižnice dolga leta sodelovala prof. Petra Dobrila in predsednik občinske ZKO Boris Makovec. Že nekaj mandatnih obdobij pa v svetu knjižnice poleg predstavnikov zaposlenih konstruktivno sodelujejo trije zunanji člani, in sicer: France Zupan, Tatjana Brank in Mojca Najzer. Ne nazadnje pa so imeli v celotnem zgodovinskem in razvojnem procesu knjižnic in knjižničarske stroke najpomembnejšo vlogo uporabniki knjižničnih storitev. Zaradi njih so knjižnice nastale in živijo. Z množičnostjo koriščenja knjižničnih virov in storitev so izražali pripadnost ustanovi, s tem so opravičevali njen obstoj in vplivali na njen vsestranski razvoj. Petdesetletnica delovanja Knjižnice Prežihov Voranc je pomembna prelomnica, ki zahteva poglobljen pogled v preteklost – na temelje, ki so krojili sedanjost in so podlaga za prihodnost. Osrednji del prispevka je namenjen matični ustanovi, posebno pozornost pa sem posvetila tudi zgodovinskim koreninam knjižničarstva na območju nekdanje skupne občine ter nastajanju in delovanju knjižnic v lokalni knjižnični mreži. Prispevek je sprehod skozi zgodovino knjižnic na obsežnem geografskem območju, ki se razteza od južnega dela Ljubljane na obrobje Ljubljanskega barja do Velikih Lašč ter ob vznožju Krima do Polhograjskih Dolomitov. Je prikaz delovanja ustanove, ki je iz zgodovinskih korenin črpala pogoje za svoj nastanek, ga skozi petdesetletni razvoj upravičuje in utrjuje, ko s svojo razvejano knjižnično mrežo skrbi za kulturne, informacijske in izobraževalne potrebe svojih uporabnikov v južnem delu ljubljanske regije. Poleg pisnih virov pa knjižnice živijo tudi v spominih tistih, ki so »rasli z njimi«, in tistih, ki ustvarjajo njeno sedanjost in bodočnost.

81


Viri in literatura BERG, A. (1940). Črtice o bivši občini Vič. V: Kronika Slovenskih mest, let. 7, zv. 1−4, str. 26−31. BERČIČ, B. (2000). O knjigah in knjižničarstvu: razvojne študije. Ljubljana: Filozofska fakulteta. DOLENC, E. (1989). Kulturno prosvetna društva slovenskih delavskih strank v letih 1918−1929. Magistrsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta. DROBUN-POTOČNIK, M. (1989). Razvoj in delovanje splošnoizobraževalnih knjižnic v občini Ljubljana Vič - Rudnik. Diplomska naloga. Ljubljana: Pedagoška akademija. ENCIKLOPEDIJA Slovenije (1988 – 2002) Knj. 1−16. Ljubljana: Mladinska knjiga. FILO, B.; KORŽE-STRAJNAR, A. (1973). Razvitost matičnih knjižnic v Sloveniji. Ljubljana: Kulturna skupnost Slovenije. GERLANC, B. (1955). Slovenske ljudske knjižnice. Ljubljana: Kmečka knjiga. GESTRIN, F., V. Melik.(1966). Slovenska zgodovina: od konca osemnajstega stoletja do 1918. Ljubljana: Državna založba Slovenije. GESTRIN, F. (1993). Svet pod Krimom. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU: Škuc. GRGIČ, M. (1973). Analiza statističnih podatkov splošnoizobraževalnih knjižnic v Ljubljani za leto 1972. Knjižnica, 17 (1/4), str. 29−39. ILEŠIČ, S. (1929−1930). Prvotna kmetijska naselja v območju Velike Ljubljane. V: Geografski vestnik. Letnik 5. Ljubljana: Zveza geografskih društev Slovenije. KERTEL, R. (1965). Demografski učinki urbanizacijskih vplivov v občini Ljubljana Vič - Rudnik. Diplomska naloga. Ljubljana: Filozofska fakulteta. KLEMENC, J. (1991). Rakitna skozi čas. Rakitna: Janez Klemenc. KNJIŽNICA Prežihov Voranc (1956−2006). Arhiv knjižnice: dopisi, zapisniki, poročila idr. KRAJEVNI leksikon Slovenije (1971). Knjiga 2. Jedro osrednje Slovenije in njen jugovzhodni del. Ljubljana: Državna založba Slovenije. MELIK, A. (1963). Ob stoletnici prvih osuševalnih del na Barju. V: Geografski zbornik, Letnik 8. Ljubljana: Inštitut za geografijo SAZU. NAŠA pota v kulturo svobodnega človeka (1978). Iz zgodovine delavskih in narodnoobrambnih izobraževalnih in kulturnih organizacij 1867−1977. Ljubljana: Delavska enotnost. OLEPŠEVALNO društvo Rožna dolina: 100 let (2003). Ljubljana: Olepševalno društvo Rožna dolina. OSNOVNA šola Šentjošt (1998). Ob 100-letnici stare in 30-letnici nove šole do danes. Šentjošt: KS Šentjošt. PIRJEVEC, A. (1940). Knjižnice in knjižničarsko delo. Celje: Družba sv. Mohorja. PIVEC-STELE, M. (1933). Naše knjižnice: poskus statistike. Dodatek. Ljubljana: Jugoslovanska tiskarna. PUH, A. (1999). V spomin. Tipkopis. RAK, M. (1978). Delavske knjižnice na slovenskem med obema vojnama. Bibliografija. Ljubljana: samozaložba. REMŠKAR, V. (1966). Vič: geografski razvoj dela mestne občine. Diplomsko delo. Ljubljana: Pedagoška akademija. ROŽNIK, F. (1969). Skozi življenje. Ljubljana: samozaložba. SKETELJ, P. (1996). Rožna dolina: 100 let. Ljubljana: Veterani Rožne doline. STATISTIČNA poročila Knjižnice Prežihov Voranc Ljubljana Vič (začetki knjižnic, različno!). STATISTIČNO poročilo Knjižnice Prežihov Voranc Ljubljana Vič za leto 1958. 82


STATISTIČNO poročilo Knjižnice Prežihov Voranc Ljubljana Vič za leto 1973. STATISTIČNO poročilo Knjižnice Prežihov Voranc Ljubljana Vič za leto 1977. STATISTIČNO poročilo Knjižnice Prežihov Voranc Ljubljana Vič za leto 1987. STATISTIČNO poročilo Knjižnice Prežihov Voranc Ljubljana Vič za leto 1997. STATISTIČNO poročilo Knjižnice Prežihov Voranc Ljubljana Vič za leto 2005. TUREL-FALESKINI, A. (1972). Geografski razvoj mestne četrti Vič. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta. VALANT, M. (1977). Ljubljana od 1895 do 1941. Ljubljana: samozaložba. VALANT, M. (1979). Hiše in ljudje stare Ljubljane: zgodovinski spis. Ljubljana: samozaložba. VALANT, M. (1982). Zgodovina okolice stare Ljubljane. Ljubljana: samozaložba. VATOVEC, F. (1958). Rožna dolina: ob 60-letnici Rožne doline in 55-letnici Olepševalnega odbora. Ljubljana: Olepševalno društvo Rožna dolina. VELIKE Lašče. (1986). Zbornik. Velike Lašče: samozaložba. VRHOVNIK, I. (1991). Trnovska župnija v Ljubljani. Faksimile. Ljubljana: Akademska založba, Župnija Trnovo. VRIŠER, I. (1956). Razvoj prebivalstva na območju Ljubljane. Ljubljana: Kronika. ZGODOVINSKI arhiv Ljubljana. Občina Vič (SI. ZAL LJU 14 a. e. 277) ZGODOVINSKI arhiv Ljubljana. MLO, poverjeništvo za prosveto in kulturo (SI. ZAL LJU 480 a. e. 726) ZVEZA kulturnih organizacij (ZKO) Vič (1978−1985). Arhiv ZKO Ljubljana Vič, fascikel 1: Knjižnice. ZKO (1961−1969). Arhiv ZKO Ljubljana Vič, fascikel Zapisniki – programi občinskega sveta Svobod in prosvetnih društev od 25. 5. 1961−29. 10. 1969. Arhiv ZKO, hrani Knjižnica Prežihov Voranc. ZKO (1958−1960). Arhiv ZKO Ljubljana Vič, fascikel 3: Svet Svobod in KUD-ov: zapisniki, programi. Arhiv ZKO, hrani Knjižnica Prežihov Voranc. ZKO (1970−1978). Arhiv ZKO Ljubljana Vič, fascikel 2: Zapisniki ZKO Lj. Vič. Arhiv ZKO, hrani Knjižnica Prežihov Voranc. ZKO (1976-1984). Arhiv ZKO Ljubljana Vič, fascikel 6: Zapisniki, programi, dopisi. Arhiv ZKO, hrani Knjižnica Prežihov Voranc.

83


Območje, ki ga Knjižnica Prežihov Voranc pokriva s svojo dejavnostjo


KNJIŽNICA SE PREDSTAVI

Knjižnica Prežihov Voranc uresničuje svoje poslanstvo v sedmih lokalnih skupnostih v mestni občini Ljubljana, četrtnih skupnostih: Vič, Rudnik, Trnovo, Rožnik in primestnih občinah: Brezovica, Dobrova – Polhov Gradec, Horjul, Ig, Škofljica in Velike Lašče.


Načrt nove knjižnice na Tržaški cesti 47 a v Ljubljani. Avtor arhitekt Igor Skulj, u.d.i.a. (VIR: DOMUS, 1990, 721)


KNJIŽNICA PREŽIHOV VORANC DANES S STATISTIČNIM PRIKAZOM PETLETNEGA OBDOBJA POSAMEZNIH ENOT1

Uvod1 Milena Pinter S prispevki v zborniku spoznamo razvoj knjižnične dejavnosti v mreži Knjižnice Prežihov Voranc, njeno rast in posodabljanje. V naslednjih prispevkih želimo prikazati delo in razvoj po posameznih enotah in oddelkih. Natančneje je skozi analizo glavnih kazalnikov, in sicer knjižne zaloge, članstva, obiska in izposoje prikazano zadnje petletno obdobje, zanimive pa so predvsem ugotovitve, kateri dejavniki pomembno vplivajo na razvoj posameznih enot. Matično knjižnico na Viču v tem delu predstavljamo predvsem v njeni funkciji koordinatorke sistema enot. Ostale knjižnice v mreži nadaljujejo svojo zgodbo od prelomnice, ko so se vključevale v Knjižnico Prežihov Voranc. O njihovem delu, težavah in dosežkih so se razpisale vodje posameznih enot, ki so poudarile le nekatere za knjižnice ključne momente. Na rezultate dela in dosežen strokovni razvoj smo lahko upravičeno ponosni. Da ljudje potrebujejo knjižnice, nam vsakodnevno sporočajo, ko izražajo želje, potrebe, ko nas pohvalijo, občudujejo, so nam hvaležni za opravljene storitve in nas tudi grajajo. To slednje nas prisiljuje k temu, da si prizadevamo biti še boljši. Pot k odličnosti je strma, polna naprezanj, zadovoljstva, seveda, če je vizija jasna in glavni cilj znan – to je v prvi vrsti zadovoljen uporabnik knjižničnih storitev. Pomembno pa je tudi zadovoljstvo zaposlenih, saj se njihovo zadovoljstvo »preliva« v izvajanje knjižničnih storitev. 1 Statistični pregled petletnega obdobja delovanja knjižnic je pripravila Marina Plešej. 87


Enota Vič, urbani del široko razvejane primestne knjižnične mreže Teja Zorko Knjižnica Prežihov Voranc se danes kaže kot ustanova z do neke mere dvojno notranjo sestavo: tako glavna enota kot najbližje enote Rudnik, Grba in Brdo delujejo na območju MOL, kar se poleg načina financiranja odraža tudi v pričakovanjih uporabnikov knjižnic in načinu dela z njimi. Oddaljenejše enote Škofljica, Dobrova, Ig, Velike Lašče (z letom 2005 Podpeč in Horjul) od uveljavitve lokalne samouprave delujejo pod bolj ali manj skrbnim finančnim pokroviteljstvom primestnih občin, vodenje knjižnice v manjšem kraju pa zahteva drugačne poudarke in zadošča nekoliko drugačnemu naboru interesov uporabnikov kot v izrazito mestnem okolju. Ta dvojnost korenini v dejstvu, da Knjižnica Prežihov Voranc že od ustanovitve dalje, kot edina med ljubljanskimi knjižnicami, goji poseben odnos do knjižničarskega amaterizma na območju nekdanje občine Vič - Rudnik, iz katerega so se, ob izdatni strokovni podpori matične knjižnice, sčasoma razvile profesionalne knjižnične enote. Številčna in razprostranjena mreža dobro delujočih in založenih primestnih enot Knjižnice Prežihov Voranc predstavlja njeno bogastvo, priča o dobri povezanosti z lokalnim okoljem in predvsem dokazuje, da se je Knjižnica načeloma in v praksi pripravljena in sposobna odzivati na spremenjene potrebe okolja in jim prilagajati svojo strukturo. O teh naraščajočih potrebah in »bralni žeji« lokalnega okolja pričajo kazalci visoke rasti obiska in izposoje v knjižnicah naše mreže in dobro obiskane prireditve in delavnice v okviru knjižnice, o čemer bo govora v nadaljevanju tega poglavja. Mestni del knjižnične mreže zaznamujejo nekoliko bolj umirjeni trendi rasti (razen v enoti Grba, ki s posrečeno umestitvijo v rastoče mlado naselje doživlja pravo ekspanzijo), potrebe urbanega okolja so namreč pestrejše in težje ulovljive v preproste statistične kazalce, v katere je nemogoče zajeti kvalitativne značilnosti knjižnične ponudbe. Enoto Vič denimo odlikuje razgiban in dobro obiskan prireditveni program v prijetnem razstavnem prostoru. Trend viških uporabnikov kaže v smer hitro naraščajočega povpraševanja po vsebinah, dostopnih na spletu, po gradivu na sodobnih nosilcih in zvočnih knjigah, hkrati pa tudi po zahtevnejših knjižnih vsebinah in po dostopu do originalnih izdaj v čimveč tujih jezikih. Danes so pričakovanja uporabnikov, da bodo v knjižnici poleg vsega ostalega mogli dostopati denimo tudi do izobraževanj za nova znanja in spretnosti, postala nekaj običajnega. Ob vsem tem obisk in izposoja v enoti Vič konstantno naraščata, število aktivnih članov pa ni podvrženo nihanjem, temveč vztrajno narašča (kar ponazarja tudi statistični prikaz op. ur.). V enoti Vič, v arhitektonsko zanimivi opečnati stavbi ob Tržaški cesti, opravljamo dvojno nalogo – organizacijsko in nabavno povezujemo sedaj že šestnajst knjižničnih enot v skupno mrežo, po drugi strani pa razvijamo tiste knjižnične dejavnosti, ki postajajo pomembne za njeno okolje in ki se z leti, ko se potrebe uporabnikov spreminjajo, praviloma prenašajo iz mestnega okolja glavne knjižnice na vse enote knjižnične mreže. Pri tem gre posebna skrb pravilnemu uravnoteženju omenjene notranje dvojnosti, da torej mestni del knjižnične mreže na račun hitro 88


rastočega organizma zunanjih enot ne krni tistih dejavnosti, ki so važne za izrazito urbano okolje, kar na nek način predstavlja pot naprej za Knjižnico Prežihov Voranc kot celoto pa tudi kot sestavni del vseh ljubljanskih splošnih knjižnic, ki se srečujejo z izzivi čedalje večje pestrosti funkcij, ki jih mora ponujati sodobna knjižnica, če naj zadošča potrebam svojega časa. Kar pomeni, da bomo vedno morali žonglirati z veliko žogicami hkrati, kakor smo to dokaj uspešno počeli tudi do sedaj.

Danica Švarc

Majda Bremše

Teja Zorko

Matejka Koder

89


Statistični prikaz temeljne knjižne zaloge, članov, obiska in izposoje v enoti Vič (2000−2005)

90


Druga največja knjižnica mreže je enota Rudnik Barbara Kaiser Enota Rudnik je v okviru Knjižnice Prežihov Voranc nadaljevala razvojno strategijo iz obdobja pred priključitvijo k matični enoti in ostajala pomembna kulturna ustanova tega predela Ljubljane. Žal pa je imela knjižnica v zadnjem času dobro desetletje velike prostorske težave, saj so ti po letu 1990 postajali vse bolj tesni in nefunkcionalni. Stavba ni bila vzdrževana; zaradi zamakanja so bili prostori vlažni in vedno manj primerni za knjižnico, nad njo pa je visel tudi Damoklejev meč denacionalizacije. Razen rasti knjižne zaloge in večanja izposoje je v tem obdobju dejavnost knjižnice stagnirala. Naštete težave so privedle do iskanja možnih rešitev. Enote nismo želeli seliti iz njenega okolja, v katerem je imela ustvarjen trden položaj, knjižnico pa so obiskovali tudi številni prebivalci bolj oddaljenih krajev, ki so se mimo nje vozili dvakrat dnevno. Po tehtnem premisleku o možnostih za selitev smo se odločili, da knjižnica poišče svoj novi dom v le nekaj metrov oddaljeni stavbi Strelišča. Leta 2004 je knjižnica končno zaživela v novih prostorih, ki skupaj merijo 256 kvadratnih metrov. Poleg ločenega oddelka za mladino in odrasle smo pridobili prostor za manjšo čitalnico in oddelek za avdio in video gradivo. Tu se odvijajo tudi potopisna in druga predavanja, s katerimi smo jeseni leta 2004 razširili svojo dejavnost. Prav tako smo povečali število pravljičnih ur, ki so postale vsakotedenske in imajo vedno večji obisk, narašča pa tudi zanimanje vrtcev za organizirane obiske, popestrene s pravljicami. Temeljna knjižna zaloga na enoti Rudnik je vseskozi naraščala, saj se je odpisovalo le uničeno in izgubljeno gradivo. S selitvijo leta 2002 smo zastarelo in neaktualno gradivo preselili v skladišče, leta 2004 pa tudi odpisali, tako da knjižnica sedaj razpolaga z živo zalogo. Zaradi tega je bil zabeležen 15 % padec temeljne knjižne zaloge leta 2004. Izposoja gradiva na dom se rahlo povečuje; v letu 2005 je enota na dom izposodila 171.215 enot knjižnega gradiva, gradivo se je obrnilo 4,8-krat, s čimer knjižnica presega standard uporabnosti.

Od leve proti desni: Jožica Per, Irena Božič (zadaj) Ljudmila Porenta, Barbara Kaiser (spredaj)

91


Statistični prikaz temeljne knjižne zaloge, članov, obiska in izposoje v enoti Rudnik (2000−2005)

92


V enoti Ig se odvija vrsta dejavnosti Tadeja Kavčič Leta 1991 je bila Knjižnica Ig preseljena na sedanjo lokacijo, v stavbo starega zdravstvenega doma. Prostori so bili adaptirani, vendar stara in dotrajana stavba ni primerna za delovanje knjižnice. Kljub sanacijskim delom se še vedno bojujemo z vlago v prostorih. Ti so zdavnaj postali tudi pretesni, saj knjižnica deluje le na dobrih 90 kvadratnih metrih. Da bi pridobili nekaj prostora, smo v letu 2003 knjižnico nekoliko preuredili. V bivši čitalnici smo uredili oddelek za otroke in mladino; tako so otroci dobili svoj kotiček. Odrasli oddelek smo opremili z dodatnimi policami in gradivo razporedili bolj pregledno. Knjižnico smo opremili z novimi napisi s podatki o postavitvi gradiva. V kratkem pričakujemo prelomni dogodek, saj bo zgrajena nova knjižnica. S selitvijo v nove, namensko zgrajene prostore, bo knjižnica lahko zadihala s polnimi pljuči. Knjižnica Ig se ves čas posodablja. V tehnološkem smislu je bil velik korak zanjo storjen leta 1995, ko smo z ročne izposoje prešli na avtomatizirano izposojo na programu VIR. Ob tem smo morali vse gradivo opremiti s črtnimi kodami. Leta 2003 smo pričeli gradivo izposojati s programom COBISS. Poleg vseh prednosti, ki jih program prinaša knjižnicam, je priključitev v mrežo vseh knjižnic COBISS/OPAC omogočil tudi prijaznejšo knjižnico za svoje člane. Ti si lahko sedaj prek interneta ogledajo zalogo gradiva, ga podaljšajo in preverijo ali je gradivo na razpolago ali ne. Obisk Knjižnice Ig in izposoja gradiva je iz leta v leto večja. Sodobna družba je družba, temelječa na znanju, zato se v knjižnici trudimo, da to znanje ohranjamo, posredujemo in ustvarjamo. Knjižničarji smo usmerjeni k uporabniku, trudimo se, da bralcu nudimo kakovostne storitve, saj naša naloga ni samo izposoja knjig, ampak med drugim želimo, da uporabniki s pomočjo knjižnic kakovostno preživijo svoj prosti čas, pomagamo jim pri njihovi osebnostni rasti in izobraževanju na različnih nivojih. Odnos do knjige in branja se zgradi v najzgodnejši dobi, zato v naši knjižnici posebno pozornost posvečamo najmlajšim uporabnikom. V knjižnici enkrat mesečno prirejamo pravljične ure. Otroci jih obiskujejo z velikim veseljem. Tu se z našimi pravljičarkami lahko potopijo v pravljični svet in se z roko v roki s pravljičnimi junaki sprehodijo po napetih, veselih, poučnih in navihanih zgodbicah. Ob različnih priložnostih za otroke organiziramo tudi ustvarjalne delavnice, kjer lahko otroci pokažejo svojo ustvarjalnost, kjer se razvijajo ročne spretnosti in spodbuja domišljija. Tako smo ob dnevu slovenskih splošnih knjižnic izdelovali čisto prave knjige in se preselili v čas, ko so na glinene tablice vrezovali hieroglife. V pustnem času smo izdelovali pustne maske, preganjali smo zimo in se sladkali s krofi, za veliko noč pa smo pobarvali pirhe, izdelovali gnezdeca in ostale drobnarije, ki pričarajo praznično vzdušje. Prav tako smo praznično obarvali delavnico v božično-novoletnem času. Ob dnevu varčevanja smo se pogovarjali, na katere načine lahko varčujemo, in izdelali hranilnike iz odpadnega materiala. Lotili pa smo se tudi bolj zahtevnih tehnik, kot je na primer slikanje na svilo. Ob četrtkovih dopoldnevih nas obiskujejo tudi otroci iz vrtca. Skupaj z vzgojiteljicami si izberejo 93


knjige na določeno temo, ves čas spremljajo tudi nove knjige za najmlajše, otroci pa si izberejo pravljice po svoji želji. Pomembno je, da se otrokova bralna vzgoja začne že zgodaj, v predšolskem obdobju. Otroci za obisk knjižnice niso nikoli premajhni. Da starše spodbujamo k branju in obisku knjižnice z njihovim malčkom, v sodelovanju z Občino Ig vsakemu novorojenčku v občini podarimo članstvo v naši knjižnici. Delo z mladino je eden pomembnejših vidikov dela v knjižnici. Osnovnošolci mesečno rešujejo knjižno uganko. Med seboj so tekmovalni, potrudijo se poiskati odgovore na vprašanja v knjigah ali s pomočjo računalnika na svetovnem spletu. Z nestrpnostjo čakajo na konec meseca, ko izžrebamo reševalca in ga nagradimo z lepo knjižno nagrado. Mladi radi tekmujejo tudi na različnih kvizih. Dvakrat so skupine pomerile svojo moč na kvizu za mlade. Tekmovanje je bilo zabavno, vzdušje na trenutke napeto in naelektreno. Zmagovalna skupina je bila nagrajena s knjižno uspešnico, ostali pa so prejeli tolažilne nagrade. Veliko zanimanja je tudi za tekmovanje Robinzonijada. Tekmovalci so hitri in natančni, skozi tekmovanje se učijo samostojnega iskanja podatkov in informacij v knjigah, na svetovnem spletu in v vzajemnem katalogu COBISS/OPAC. Knjižnica k sodelovanju večkrat povabi že znane ali pa še povsem neuveljavljene ustvarjalce z območja občine Ig. Na literarni natečaj Pesniki na plan je tako svoje prispevke poslalo kar nekaj še neuveljavljenih pesnikov. Natečaj smo zaključili z literarnim večerom, ki je potekal v sproščenem in duhovitem vzdušju. Skupaj z Občino Ig smo pripravili tudi multimedijsko prireditev Spoznajmo svoj kraj. Prireditev je bila poučna in zanimiva in bi si zaslužila še večji obisk. Veliko obiska in uspeha pa je požela fotografska razstava mladega fotografa Aleša Hostnika, ki se je širši javnost prvič predstavil prav z razstavo v naši knjižnici. Ob raznih praznikih, mednarodnih in svetovnih dnevih ter podobnih priložnostih pripravimo tudi tematske knjižne razstave, ki prav tako ne ostanejo neopažene. Uporabnike knjižnice z vsemi dejavnostmi izobražujemo in jih spodbujamo k izposoji knjig in k branju, saj je branje čudežno potovanje, največja pustolovščina, ki nam je na voljo. Statistični podatki za enoto Ig kažejo njen pozitivni razvoj, saj so rezultati iz leta v leto višji. Temeljna zaloga se je v letih od 2000 do 2004 povečevala povprečno za 6,2 % in znaša konec leta 2005 17.192 enot. V letu 2005 je enota Ig na dom izposodila 63.298 enot gradiva, gradivo se je obrnilo 3,6-krat, kar je nad povprečjem, kot ga predvidevajo standardi uporabnosti.

Tadeja Kavčič Prostori enote Ig

94


Statistični prikaz temeljne knjižne zaloge, članov, obiska in izposoje v enoti Ig (2000−2005)

95


Enota Dobrova pogosto gosti znana imena Maja Jerič Knjižnica Dobrova je tako kot vse enote po priključitvi k matični knjižnici uspešno sledila tehnološkim in drugim strokovno vodenim novostim, zato bom v tem kratkem prispevku o razvoju knjižnic danes poudarila le en del njenega delovanja − to so različne dejavnosti za mlade in starejše obiskovalce. V knjižnici na Dobrovi svojim članom ponujamo vrsto zanimivih vsebin obiskovalcem vseh starosti. Tako so se med drugim pri nas zvrstila že številna potopisna predavanja, med katerimi naj omenim obisk pomorščaka Romana Kvaternika, ki je z jadrnico Horn 2000 jadral okrog sveta, in Andrejo Jernejčič, ki nas je »popeljala« na pot v Indijo in Ekvador. V knjižnico pogosto povabimo tudi znana imena slovenskih odrov; ure z Gojmirjem Lešnjakom – Gojcem, Jernejem Kuntnerjem in Alojzom Svetetom so minile v znamenju humorja in »poučnih« nasvetov. Rdeča nit oziroma prepoznavnost naše knjižnice pa so že tradicionalni tečaji kaligrafije z arhitektko Mojco Cejan. Po vsakem tečaju postavimo na ogled dela udeležencev tečaja. Razstave navadno združimo s kulturnim praznikom ali z dnevom knjige in ob odprtju pripravimo bogat kulturni program. Vsak mesec si obiskovalci knjižnice lahko ogledajo tudi razstavo na določeno temo: na primer o boju proti raku dojke, o pojmovanju življenja in smrti v svetovnih religijah, knjige, ki jih priporočamo za poletno branje in podobno. Mladi in najmlajši bralci najdejo pri nas paleto zanimivih vsebin, s katerimi si lahko zapolnijo svoj prosti čas. V zadnjem času je največje zanimanje za delavnice, ki niso samo ustvarjalne, ampak tudi poučne; na igralni uri s knjigo so malčki na primer že spoznali sestavne dele knjige, na lutkovni delavnici pa so se naučili pravljico Mojca Pokrajculja, izdelali lutke zanjo in jo tudi uprizorili. Enota Dobrova je v letih od 2000 do 2005 delovala uspešno, saj statistični kazalci kažejo, da sta se izposoja in obisk ves čas povečevala, čeprav v letu 2003 in 2004 le minimalno. V letu 2001 in 2005 smo v knjižnici beležili velik upad nakupa gradiva, kar je posledično vplivalo tudi na izposojo, in sicer leta 2005 je nakup upadel kar za 32, 3%, leta 2003 pa za 14,3 %. V tem času smo se knjižničarji še bolj trudili bralcem ponuditi tudi starejše gradivo, ki je kakovostno, vendar ne tako iskano. Ne glede na nihanja pri vpisu novih članov imamo nespremenljivo število stalnih, aktivnih članov.

Maja Jerič, Milena Pinter, Alojz Svete Andreja Nikolič

96


Statistični prikaz temeljne knjižne zaloge, članov, obiska in izposoje v enoti Dobrova (2000−2005)

97


Zgodba enote Grba potrjuje pomen lokacije Barbara Marinčič Razvoj enote Grba (nekdaj enote Kozarje) so močne zaznamovale različne lokacije, na katerih je razvijala svojo dejavnost. V devetdesetih letih je knjižnica, ki se je takrat nahajala v kulturnem domu v Kozarjih, začela beležiti upad obiska. Vzroki za to so več ali manj znani: knjižnica je postala premajhna za potrebe okoliškega prebivalstva, hkrati pa se ni več nahajala v središču dogajanja lokalne skupnosti; dvorana, v kateri so se odvijale razne kulturne prireditve, pozneje pa je bil v njej kino, je zaprla svoja vrata, manj obiskana je postala tudi trgovina v tej stavbi. Knjižnica se je znašla na prometnem križu med železnico in vedno bolj prometno Tržaško cesto, zato otroci niso mogli prihajati po knjige brez spremstva starejših oseb. Po intenzivnem iskanju nove lokacije se je 23. aprila 2001 knjižnica preselila v prostore nekdanje Kolinske na Cesti Dolomitskega odreda 10. Enota je bila takrat ponos Knjižnice Prežihov Voranc, saj so bili prostori opremljeni z novim, namensko izdelanim pohištvom, ponujala pa je tudi nekatere vsebine, ki so bile edinstvene v tedanji mreži Knjižnice; med drugim je prva pričela z izposojo igrač. Kljub izredno lepemu ambientu knjižnica ni izpolnila pričakovanj glede obiska in izposoje, zaradi česar se je morala ponovno preseliti. Aprila leta 2005 je odprla svoja vrata na Cesti na Brdo 63, znotraj novega naselja Nova Grbina. Po letu in pol gostovanja v okolju s številnimi mladimi družinami v okoliških blokih in v bližini gosto naseljene Rožne doline, Vrhovcev in Brda, obisk knjižnice strmo narašča, vedno več je tudi novih bralcev. Knjižnica z veseljem prisluhne potrebam svojih članov tako s prilagajanjem odpiralnega časa kot s knjižnično zalogo in izvajanjem različnih dejavnosti. Najbolj razveseljivo je, da je selitev na novo lokacijo obrodila sadove, ki potrjujejo že znano dejstvo: knjižnica se mora nahajati v središču kraja ali naselja, da živi in se razvija.

Barbara Marinčič, Marina Plešej, Jasna Mlakar, Bernarda Ščetinec (od leve proti desni) Irena Goričan

98


Po preselitvi enote Grba leta 2001 v nove prostore se je nakup knjižničnega gradiva povečal kar za 211 %, povečala pa sta se tudi izposoja gradiva na dom (165 %) in obisk (94 %). V naslednjih dveh letih sta se izposoja in obisk še vedno povečevala, vendar ne več v taki meri kot v letu, ko se je knjižnica preselila. Vzrok je bil v njeni odmaknjenosti od stanovanjskega naselja, v njeni neposredni bližini ni bilo potrebne infrastrukture, nahajala se je v prvem nadstropju, ki pa ni imel dostopa z dvigalom. V letu 2004 je imela enota Grba 25.749 enot izposojenega gradiva na dom, gradivo se je obrnilo 2,1-krat, kar je pomenilo minimalno dosego standardov uspešnosti. Selitev na Cesto na Brdo je bila dobra poslovna odločitev. Knjižnica je pritegnila veliko novih članov, vpis se je povečal kar za 260 %. Temu primerno sta se povečali tudi obisk in izposoja gradiva na dom, obisk za 85,5 %, izposoja pa za 57,8 %. V letu 2005 se je knjižnično gradivo obrnilo 3-krat.

Prostori enote Grba

99


Statistični prikaz temeljne knjižne zaloge, članov, obiska in izposoje v enoti Grba (2000−2005)

100


Enota Škofljica se razvija skupaj s svojim krajem Alma Vidmar Mederal Priključitev enote Škofljica k osrednji knjižnici je s koordinirano nabavo in strokovno obdelavo knjižničnega gradiva pomenila velik korak v njenem razvoju. Knjižnica se je na začetku nahajala v drugem nadstropju stare šole v temačni in zatohli sobi z zastarelo opremo. Leta 1994 smo prostore preuredili in pričeli z računalniško izposojo gradiva. Knjižnica je dobila tudi telefonski priključek in terminal za priključitev v elektronski katalog COBISS/OPAC. Na začetku leta 1996 smo knjižnico preselili v pritličje in tako bralcem omogočili lažji dostop. Novo prelomnico je za knjižnico pomenila razširitev prostorov. Leta 1998 se je povečala za 48 kvadratnih metrov, na katerih je bila urejena čitalnica in sodobno urejen otroški kotiček. V večjih prostorih smo lahko pričeli izvajati različne kulturne in izobraževalne dejavnosti, v prvi vrsti pravljične ure, organizirane obiske vrtca in osnovne šole pa tudi manjše razstave. Predvsem zato, da so predšolski in šolski otroci lahko pričeli redno obiskovati knjižnico, smo jo odprli še enkrat tedensko v dopoldanskem času. V naslednjih dveh letih smo knjižnico ves čas prostorsko posodabljali, ponudili smo nove storitve in knjižnično zbirko dopolnjevali z gradivom na novih nosilcih slike in zvoka. Med drugim smo obiskovalcem omogočili uporabo interneta, zaradi velikega zanimanja pa smo obogatili tudi zbirko zgoščenk, videokaset in pozneje še DVDjev. Leta 2002 smo prvi v knjižnični mreži Knjižnice Prežihov Voranc izposojo s pomočjo programa VIR zamenjali s sistemom COBISS. Tako se je knjižnica Škofljica priključila računalniško podprti mreži knjižnic po vsej Sloveniji.

Alma Vidmar Mederal

101


Zanimanje za knjige v občini Škofljica je veliko in se strmo vzpenja, kar potrjujejo tudi vedno novi vpisi članov. Vendar pa knjižnico že nekaj let pesti huda prostorska stiska. Kljub temu da obstoječe prostore ves čas opremljamo s čim bolj funkcionalnim pohištvom in povečujemo odpiralni čas knjižnice, so možnosti za nadaljnjo prerazporejanje gradiva izčrpane. Hkrati se zaradi potreb obiskovalcev močno povečuje zaloga raznovrstnega gradiva, pojavljajo pa se tudi novi mediji in nove storitve knjižnice, ki zahtevajo dodatni prostor. Velik je tudi obisk, saj povprečno knjižnico dnevno obišče čez sto njenih uporabnikov. Knjižnica trenutno deluje na 96 kvadratnih metrih, po minimalnih standardih pa bi morala meriti vsaj 326 kvadratnih metrov. Knjižnica Škofljica izvaja številne dejavnosti za otroke in odrasle. Glede na velik obisk in zadovoljstvo obiskovalcev takšnih prireditev želimo svojo ponudbo razširiti, vendar nas tudi pri tem ovirajo premajhni prostori. Kljub temu smo v letu 2005 med počitnicami otroke povabili na ustvarjalne delavnice, ki so postale redna dejavnost naše knjižnice. Istega leta smo pričeli tudi z izposojo didaktičnih igrač; zanimanje zanje je ob rednem dopolnjevanju zaloge razveseljivo veliko. Prav tako je leta 2005 knjižnica začela organizirati prireditve za odrasle, ki lahko obiščejo knjižne čajanke, potopisna predavanja, predstavitve novih knjig in podobno, vendar se vse te dejavnosti odvijajo zunaj prostorov knjižnice. Enota Škofljica ima v povprečju največji porast tako izposoje kot tudi obiska knjižnice. Je enota, ki se statistično gledano najbolj razvija, vendar pa zaradi pomanjkanja prostora in utesnjenosti lahko gradi zgolj na izposoji gradiva na dom. V vseh letih se izredno povečuje izposoja knjig, za povprečno 7 % letno, še bolj pa izposoja neknjižnega gradiva, ki dosega tudi 80 % porast letno. Letni prirast gradiva je v letih od 2000 do 2003 približno enak, 25 % porast pa knjižnica beleži leta 2004. Knjižnica ima bogato knjižnično ponudbo, njena temeljna zaloga je konec leta 2005 znašala 18.191 enot.

Anica Hrovat Prostori knjižnice Škofljica

102


Statistični prikaz temeljne knjižne zaloge, članov, obiska in izposoje v enoti Škofljica (2000−2005)

103


Enoto Brdo je zaznamovala prostorska problematika Mateja Leskovec Knjižnica Brdo je imela ob začetku svojega delovanja v okviru matične knjižnice leta 1975 na razpolago prostor, velik 12 kvadratnih metrov. Leta 1987 se je knjižnica preselila v prostore nekdanjega otroškega vrtca s skupno površino 54 kvadratnih metrov v prvo nadstropje stavbe. Bralci so dobili več prostora za pregledovanje knjig, med police smo namestili stole, razporeditev gradiva pa je postala preglednejša. V letu 1997 so prostori knjižnice dobili še bolj urejeno podobo. Gradivo smo razdelili na odrasli in mladinski oddelek ter dokupili knjižnično opremo. Danes nas veseli, da obisk in izposoja vztrajno naraščata, čeprav nam prostorska stiska povzroča velike (in vsako leto večje) težave. Površina 54 kvadratnih metrov je premajhna za opravljanje nalog, ki jih knjižnica mora opravljati. Prostor je skoraj prenapolnjen s knjižničnim gradivom, z malo sedeži za uporabnike, že zaradi nekaj ljudi pri pultu prihaja do gneče, vrnjene knjige pa se grmadijo, ker nimamo dovolj odlagalnih površin. Otroci iz vrtca lahko pridejo le na kratek obisk, pravljične ure pa moramo imeti v drugem prostoru stavbe. Čeprav manj uporabljano gradivo izločamo in dajemo na drugo lokacijo, bomo v danih pogojih kljub pripravljenosti s strani knjižničark in rednemu prirastu gradiva težko odgovarjali na potrebe okolja in širili našo dejavnost. Kljub temu, da ima enota Brdo premalo prostora, ki bi nudil ugodne pogoje za delo in udobno počutje obiskovalcev, knjižnica deluje uspešno, saj je v letu 2005 na dom izposodila 33.418 enot knjižničnega gradiva, ki se je obrnilo 2,5-krat, s čimer dosega standard uporabnosti. V letih od 2000 do 2005 se je letni prirast gradiva manjšal (tudi zaradi pomanjkanja prostora). Nakup je bil večji le v letu 2004 in takrat smo zabeležili povečanje števila članov pa tudi obiska in izposoje gradiva. Enoto Brdo pesti najbolj pogosta težava vseh knjižnic, ki je tudi najtežje rešljiva. Prostorske širitve ali selitve so finančno velik zalogaj in v nujnost le-teh je potrebno nenehno, daljše časovno obdobje prepričevati financerje, da to omogočijo. V takih pogojih se knjižničarji izkažejo kot pravi knjižničarji, ki tega poklica ne opravljajo v lahkih razmerah, pa vendar s svojo ljubeznijo do knjige in voljo, da jo približajo tudi drugim, privabljajo bralce.

Mateja Leskovec Magda Skok


Statistični prikaz temeljne knjižne zaloge, članov, obiska in izposoje v enoti Brdo (2000−2005)

105


Enota Velike Lašče je močno vpeta v svoje okolje Mihaela Andromako Rihar Od matične knjižnice najbolj oddaljena enota Velike Lašče je prav zaradi svoje lege svojevrstna ponudnica knjižničnih storitev v mreži Knjižnice Prežihov Voranc. V kraju, ki v neposredni bližini nima večjega središča, kamor bi se prebivalci lahko zatekli po različne informacije in bi to od njih zahtevalo le nekaj minut časa, je knjižnica pomembna institucija pri zadovoljevanju tovrstnih potreb. Poleg tega knjižnica ponuja veliko kulturnih vsebin, ki v sebi nosijo tudi socialno noto. Knjižnica Velike Lašče je pobudnica, organizatorka in koordinatorka vrste enkratnih dogodkov ali dolgoročnih projektov. Posebnost knjižnice je vzajemno delo s krajevnimi društvi, njeno sodelovanje pri občinskih projektih in posluh za želje posameznikov. V prvi vrsti knjižnica ponuja celo paleto literarnih dogodkov, na katere vabi znane pisce umetniške besede za otroke in starejše. Ne pozabi pa tudi na ustvarjalce samorastnike iz domačega okolja; večer poezije s pesniki iz Velikih Lašč in okolice je naletel na neverjeten odmev tako pri gostih kot pri publiki. Knjižnica tesno sodeluje tudi z Društvom podeželskih žena Velike Lašče. Skupaj so organizirali že številna predavanja, na katera so povabili znana imena s področja opravil, povezanih z ruralnim območjem, v katerem se nahajajo. Najbolj odmevna pa je že tradicionalna Bučarijada, razstava buč in bučnih izdelkov. Knjižnica ponavadi prevzame izobraževalni del prireditve, saj v goste povabi strokovnjaka, ki vedno pripravi zanimivo predavanje – dve leti zapovrstjo je bila to avtorica številnih knjig o rastlinah in vrtnarjenju gospa Ruth Podgornik Reš. Tudi ob Dnevih slovenske knjige knjižnica ne ostaja prepuščena sama sebi. Skupaj z Občino in nekaterimi društvi pripravijo celotedenski program, v katerega je knjižnica tvorno vpeta. Kot kažejo statistični podatki, je knjižnica Velike Lašče v letih od 2000 do vključno 2005 izredno uspešno poslovala. Tako izposoja kot tudi obisk knjižnice sta se zelo povečevali, v letu 2001 tudi za več kot 31 %. Padec je knjižnica beležila le leta 2001 pri prirastu gradiva, in sicer kar za 24 %, ter leta 2005 za 22,3 %. Vzrok za to je bilo slabše finančno stanje občine. Iz leta v leto se povečuje tudi vpis novih članov: v letu 2003 se je v knjižnico vpisalo kar 74 % več članov kot leta 2002, kar je tudi posledica preureditve in povečanja knjižnice. Temu primerno se veča tudi aktivno članstvo, v povprečju 18 % letno.

Mihaela Andromako Rihar prejema spominski znak občine Velike Lašče, 2002 Prostori enote Velike Lašče

106


Statistični prikaz temeljne knjižne zaloge, članov, obiska in izposoje v enoti Velike Lašče (2000−2005)

107


V letu 2005 sta se nam pridružili enoti Podpeč in Horjul, zrasli iz dolgoletne tradicije amaterskega knjižničarstva Teja Zorko Podpiranje amaterskega knjižničarstva, ki je zgodovinska stalnica in posebnost Knjižnice Prežihov Voranc od ustanovitve vse do danes, daje dobre rezultate. Knjižnica že pet desetletij amaterske krajevne knjižnice, ki so kljub svoji majhnosti (ali pa prav zaradi nje) tesno vpete v žitje svojega kraja, zalaga s strokovno obdelanim knjižnim in neknjižnim gradivom, računalniško in drugo opremo, skrbi za koordinacijo in vodi statistične preglede. Predvsem pa z rednimi srečanji povezuje amaterske knjižničarje, večinoma mlade domačine, v enotno skupino, v kateri si izmenjujejo izkušnje in primerjajo dosežke. Po drugi strani se vloženo delo Knjižnice Prežihov Voranc, čeprav se morda na prvi pogled zdi obrobno, knjižnici izdatno vrača, saj predstavljajo ljubiteljske knjižnice podmladek, ki ne le že desetletja dolgo navaja krajevne uporabnike na samoumevnost bralnega oskrbovanja s knjižničnih polic, temveč nezadržno raste v svojih prizadevanjih po profesionalizaciji. Na ta način širjenje knjižnične mreže poteka naravno in skladno s potrebami lokalnega prebivalstva, čeprav je seveda odvisno od posluha in volje občinskih oblasti, ki pa so vendarle v skladu z zakonskimi določili dolžne ustanoviti in finančno oskrbovati občinsko knjižnico. Slednja se je v letu 2005 izkazala zlasti v občinah Horjul in Brezovica, v katerih so se odločili finančno in prostorsko poskrbeti za svoje krajevne knjižnice do te mere, da bodo zadostile strokovnim standardom in kriterijem ter tako postale enote Knjižnice Prežihov Voranc. Oba projekta sta tako od občinskih uradnikov kakor od strokovnih delavcev Knjižnice terjala ne le naporno delo temveč tudi ustvarjalno sodelovanje, ki je v obeh primerih obrodilo lepe sadove.

Mare Lakovič v enoti Podpeč – tako smo jo selili … Petra Cigut

108


Knjižnica Horjul, kot ljubiteljska knjižnica dolga leta nastanjena v prostorih Prosvetnega doma v Horjulu, ki jih je s svojim gradivom in dejavnostmi že zdavnaj prerasla, je dobila 120 kvadratnih metrov sodobno opremljenih in svetlih prostorov v pritličju novozgrajenega doma za starejše občane. Investicijo je vsekakor upravičevala z nenehno rastjo, kakor se odraža v statističnih podatkih: v letu 2005 je knjižnica Horjul imela 474 aktivnih članov, ki so si izposodili 29.091 enot knjižničnega gradiva. Temeljna knjižnična zaloga knjižnice se je od ustanovitve, ko je obsegala 317 enot knjižnega gradiva, povzpela na 7.941 enot leta 2005. Knjižnici Podpeč, eni od štirih amaterskih knjižnic na območju občine Brezovica (poleg Notranjih Goric, Brezovice in Rakitne), je občina uredila 111 kvadratnih metrov izpraznjenih prostorov v stavbi Kulturnega doma Podpeč, jih primerno adaptirala in jih v sodelovanju s Knjižnico Prežihov Voranc opremila v skladu s standardi bibliotekarske stroke. Knjižnica Podpeč je imela leta 2005 med amaterskimi knjižnicami najvišji indeks rasti (174,27). Obe novi enoti Knjižnice Prežihov Voranc sta vključeni v vzajemni katalog pa tudi sicer v svoji prenovljeni podobi pomenita veliko pridobitev za krajane – kot profesionalni knjižnici omogočata pestrejšo ponudbo knjižnega in neknjižnega gradiva, serijskih publikacij, predvsem pa dostop do urejevalnika besedil in spleta ter brskanje tako po vzajemnem katalogu COBISS kakor po elektronskih virih in podatkovnih bazah, ki jih Knjižnica omogoča uporabnikom na področju celotne knjižnične mreže. Omeniti velja še omogočanje organiziranih obiskov vrtcev in šol, redne pravljične urice za najmlajše in ustvarjalne delavnice ter bralna in poučna srečanja za mladino. Knjižnica Prežihov Voranc je torej v letu 2005 povečala svojo mrežo zunanjih enot na deset profesionalnih enot, v vlogi izposojevališča pa ostaja še šest amaterskih knjižnic: Brezovica, Notranje Gorice in Rakitna v občini Brezovica, Rob v občini Velike Lašče ter Polhov Gradec in Šentjošt v občini Dobrova – Polhov Gradec. V letu 2005 je naštetih šest amaterskih knjižnic skupaj imelo 1.422 aktivnih članov, na novo pa so pridobile 408 članov, ki so knjižnice obiskali skupno 21.093-krat ter si izposodili 63.905 enot knjižničnega gradiva. Amaterske knjižnice so majhen, a ne nepomemben segment v knjižnični mreži Knjižnice Prežihov Voranc, ki se je v petdesetih letih delovanja razvila v institucijo z močnim vplivom na kulturno, izobraževalno in informacijsko podobo širšega južnega območja Ljubljane in njenega zaledja.

Knjižničarji amaterji: Jure Bricelj, Tadej Kovačič, Kristian Trček Bouquet, Heda Marolt, Katarina Seliger, Mihaela Pristavec Košuta, Barbara Trobec (od leve proti desni) in Majda Bremše ter Marinka Grdadolnik

109


MLADINSKA DEJAVNOST Marija Mazi

Delo z mladimi bralci se je v naši knjižnici lahko začelo šele v novih prostorih, ker so bile prejšnje lokacije preveč utesnjene, torej jeseni leta 1988. To delo je pri nas zelo raznoliko, saj je samo na mestnem področju na območju naše knjižnice petindvajset vrtcev, v neposredni bližini pa so tudi štiri velike osnovne šole: Bičevje, Kolezija, Trnovo in Vič na dveh lokacijah ter tri srednje šole: Gimnazija Vič, Srednja agroživilska šola in Šolski center Ljubljana. Na območju nekdanje občine Ljubljana Vič - Rudnik pa sodelujemo s petnajstimi šolami na sedemnajstih lokacijah (brez podružničnih šol). Posledica tega so stalni obiski in ogledi vrtcev in šol, ki jih je precejšnje število.

Napovedani ogledi Že vsa leta nas samo v matični knjižnici obišče letno povprečno dvajset skupin, natančneje se število giblje med sedemnajst in štiriindvajset skupin na leto. Pri napovedanih obiskih ne ge samo za ogled prostora, ampak tudi za razmišljanje o branju, za navduševanje za vse lepe stvari, tudi za obiskovanje knjižnic in redno branje. Veliko obiskovalcev se po takšnem ogledu v našo knjižnico tudi vpiše. Zanimivo je, da je število najavljenih ogledov ves čas približno enako, spremenila pa se je struktura obiskovalcev. Prva leta je bilo veliko odraslih, zlasti knjižničarjev, ki so prišli res samo na ogled, zdaj pa imamo stalen obisk učencev in dijakov. Za primerjavo naj navedem, da nas je leta 1990 obiskalo skupaj štiriindvajset skupin, od tega med drugim pet skupin knjižničarjev in 6 skupin srednješolcev, skupaj pa 526 obiskovalcev. Tudi leta 2000 nas je obiskalo štiriindvajset skupin, od tega je bilo deset skupin srednješolcev, ni pa nas obiskala nobena organizirana skupina knjižničarjev oziroma odraslih (razen srednješolskih profesorjev obiskovalcev). Skupaj je bilo tega leta 648 obiskovalcev. Skupine knjižničarjev so po nekaj letih presahnile, ker pač nismo bili več najnovejša knjižnica v Ljubljani, sploh pa po letu 2000, ko je mesto zbralo moči in zgradilo novo bežigrajsko in Slovansko knjižnico. Zadnjih sedem let redno prihajajo na obisk prvi gimnazijski letniki v okviru interesnih dejavnosti. Navadno pridejo opoldne, že malce utrujeni in naveličani, zato se na te obiske res temeljito pripravljam. Ne govorim o knjižnici, saj jo (in jih) poznajo, pač pa o branju in o vseh lepih stvareh prostega časa. Začela sem z veliko tremo, saj naveličanih šestnajstletnikov ni enostavno pritegniti, da našpičijo ušesa, a je s kakšno anekdoto in lepo mislijo o branju ura še vedno lepo stekla. Pravzaprav so ti obiski ena izmed mojih dejavnosti, na katero sem kar malce ponosna. Pripraviti najstnike do tega, da ti prisluhnejo, in celo ploskajo, pa res ni delo za mimogrede. (Navajam zato, ker mi je vsepovsod v življenju važnejša kakovost od količine, ker mi je važnejše, kako se imamo, ne, kaj imamo.)

111


Pravljične ure Prvo leto po preselitvi v novo knjižnico na Viču smo začeli s pravljičnimi urami, in sicer vsako zadnjo sredo v mesecu ob 17. uri. Še danes so pravljične ure ob sredah ob isti uri, le da jih od jeseni 2001 pripovedujemo vsako sredo. Od jeseni leta 1997 smo imeli uro vsako drugo in zadnjo sredo v mesecu, kar se ni obneslo, saj so poslušalci hodili na vse mogoče srede, samo na tiste prave vse manj in manj. Zagate nas je rešila Anita Šefer, ki je za pravljično uro na razpolago vsako sredo. Hkrati tudi sama piše pravljice in imamo s tem rešeno zadrego z avtorskimi pravicami. Odkar imamo pravljice vsako sredo, je to postala živahna dejavnost, tudi zato, ker jo popestrimo z obiski drugih pravljičarjev. Že kar redna gosta sta postala lutkar in pisec pravljic Boris Kononenko ter pravljičarka Melita Avsenak, obiščejo pa nas tudi drugi izvajalci. Zanimanje za pravljico je ves čas naraščalo razen v obdobju dveh pravljičnih ur na mesec, ko je obisk padel. Na Viču je tako leta 1990 deset pravljičnih ur obiskalo 167 otrok, leta 2000 v obdobju dveh pravljičnih ur mesečno pa je sedemnajst ur pripovedovanja pravljic obiskalo le 117 otrok – podatek kaže, da dnevi res niso bili primerno razporejeni. V letu 2004 smo na petintridesetih pravljičnih urah zabeležili 545 otrok. Istočasno kot na Viču smo pričeli s pripovedovanjem pravljic tudi na Rudniku, najprej vsako prvo sredo v mesecu, danes jih pripovedujemo vsako sredo. Tu smo do leta 1990 pravljice pripovedovali tudi julija in avgusta. Z letom 2002 smo pravljične ure povsod zaključili že z majem, ker od junija dalje ni bilo dovolj poslušalcev. V naših enotah namreč pravljične ure potekajo enkrat mesečno, in sicer na Igu že od novembra 1993, na Dobrovi od septembra 1997, na Škofljici od novembra 1999, leta 2001 smo pa smo pričeli s pravljicami še na Brdu in na Grbi. Leta 2005 so pravljične ure odromale tudi v Knjižnici Horjul in Podpeč, ki sta takrat postali naši enoti. Ves ta čas potekajo v naši knjižnici tudi pravljične ure za vrtčevske skupine. Število teh obiskov je počasi naraščalo od leta 1990, ko smo začeli z dvema skupinama, do leta 2000, ko smo sprejeli kar petindvajset skupin (465 otrok). Tu se je trend rasti počasi upočasnil, leta 2004 nas je obiskalo dvaintrideset skupin (612 otrok). V resnici so sedaj vrtčevske skupine vedno manjše, zato pridejo na obisk otroci, združeni iz več skupin, in število udeležencev na skupino ne pada. Za vrtce imamo vsako leto kakšno pravljično uro tudi na Grbi, v Notranjih Goricah, na Igu in na Dobrovi. Nekatere pravljične ure ne potekajo po utečenem urniku, a so enkratne in nepozabne; marca leta 1996 smo na primer pravljice pripovedovali na Igu gojencem Centra Dolfke Boštjančič, do leta 1997 pa smo imeli po dve pravljični uri na Viču za učence Zavoda za slepo in slabovidno mladino.

Marija Mazi in mladi bralci

112


Robinzonijada v informacijski džungli Namenjena je nemirnim in raziskovalnim dušam, ki si vzamejo kakšno uro ali več časa, da rešujejo razna zagonetna vprašanja, ki zahtevajo kar nekaj znanja, brskanja po knjigah in po spletu. Če si najhitrejši in najpravilneje odgovoriš na vprašanja, dobiš lahko tudi knjigo Gospodar prstanov (takrat, ko je bila ta knjiga še vroča žemljica). Tudi skromen začetek je začetek: leta 2000 smo na prvem tekmovanju dobili samo štiri odgovore, leta 2004 pa sedemnajst. Tekmovanje poteka vse leto in se konča s svečano podelitvijo glavne nagrade najboljšemu robinzonu in tolažilnih nagrad vsem ostalim tekmovalcem.

Predšolska bralna značka Za to obliko dejavnosti smo se odločili, ker opažamo, da upada družinsko branje. Namenjena je predšolskim otrokom. Ti naj bi skupaj s starši v knjižnici zbrali knjige, ki so jim všeč, in jih tolikokrat poslušali, da bi poznali zgodbo, ki bi jo obnovili vzgojiteljici v vrtcu. Ob koncu šolskega leta otrokom v naših knjižnicah podelimo priznanja in prijetno igračko, otroci iz sosednjih šol pa jim odigrajo gledališko ali lutkovno predstavo, ki so se jo naučili v tistem šolskem letu. S to obliko bralne značke smo pričeli leta 1998. Takrat so se prijavile tri skupine, podelili smo štiriinsedemdeset priznanj. V tistem času smo še sodelovali z Zvezo prijateljev mladine Ljubljana Vič - Rudnik, ki nam je poslala za nagrado obeske Ostržke, naslednje leto pa priponke. Leta 1999 smo podelili že 211 priznanj, vrh pa smo dosegli leta 2001 s petindvajsetimi skupinami in 547 podeljenimi priznanji. V naslednjih dveh letih smo zabeležili manjši padec sodelujočih zaradi rahle zmede ob prehodu na devetletko, saj se je spremenila starostna struktura otrok v vrtcih. Leta 2003 smo tako podelili samo 345 priznanj, leta 2005 pa 390. Od leta 2001 je število otrok znatno nižje v primerjavi s prejšnjimi leti, ni pa se spremenilo število skupin. Vzrok je ravno v sestavi skupin, ki so zdaj večinoma mešane. Priznanja tako podelimo le najstarejšim, manj pa mlajšim otrokom. Vsi iz skupine dobijo igračko, najmlajši pač samo za pridno poslušanje. Predstavljene dejavnosti za mladino so stalna oblika dela z mladimi bralci, vsako leto pa potekajo še drugi različni projekti ali prireditve. Mladi obiščejo naše knjižnice včasih zgolj zaradi te ali one organizirane prireditve, ker želijo sodelovati pri kakšnem tekmovanju ali pa bi radi opravili katero od »značk«. Potem ostanejo naši zvesti bralci vse življenje … bolj pomembno pa je, da ostanejo zvesti knjigi.

Na podelitvi priznanj Palček bralček Podeljevanje knjižne nagrade robinzonu


INFORMATIZACIJA MREŽE KNJIŽNICE PREŽIHOV VORANC Marina Plešej Hiter razvoj bibliotekarske stroke, informacijske in komunikacijske tehnologije, nosilcev zapisov informacij in tudi spreminjanje potreb uporabnikov knjižnic zahtevajo nenehne spremembe v knjižnicah. Ena izmed takšnih sprememb je tudi avtomatizacija knjižnic, ki je postala realnost za Knjižnico Prežihov Voranc leta 1990. Po selitvi enote Vič leta 1988 v sedanjo stavbo se je obisk knjižnice bistveno povečal, prav tako se je povečeval obisk tudi v ostalih enotah. Poleg knjig so v knjižnico začeli prihajati novi nosilci informacij. Posledica tega je bila, da smo se knjižničarji vedno bolj posvečali administrativnemu delu, ročnemu evidentiranju izposoje gradiva (knjižni listki …), vpisovanju novega gradiva v inventarno knjigo, izdelavi različnih katalogov (AIK, naslovni, UDK, geselski …) in nenazadnje tudi ročnemu računanju zamudnine. Administrativno delo je začelo preraščati zmogljivosti knjižničarskih delavcev pa tudi iskanje gradiva v knjižnici in svetovalno delo je potekalo bistveno drugače kot sedaj. Uporabnik je postavil vprašanje, sledilo je brskanje po različnih katalogih, posvetovanje s sodelavci, skratka knjižničar je bil »računalnik«. Leta 1989 je Narodna in univerzitetna knjižnica v sodelovanju z Inštitutom Jožef Stefan predstavila možnost uporabe programskega paketa VIR 2.0 – računalniško vodena izposoja. Program je omogočal vodenje izposoje gradiva, avtomatsko zaračunavanje zamudnine, izdelavo opominov, rezerviranje knjig, izdelavo dnevnih, mesečnih in letnih statistik in katalog gradiva. Računalnik naj bi opravil večino zamudnega administrativnega dela v izposoji, zato se je knjižnica odločila za nakup programskega paketa VIR 2.0 in pričeli smo z vnašanjem podatkov. Vnesti je bilo treba osnovne podatke o posamezni enoti knjižničnega gradiva in tudi podatke o bralcih. Poleg rednega dela je to zopet pomenilo veliko dodatnega dela za knjižničarje. Računalniško vodena izposoja gradiva je stekla v knjižnici Vič decembra 1990, v ostalih enotah pa postopoma v nadaljnjih dveh letih. Izposoja je najprej potekala z odtipkavanjem inventarnih številk, leto kasneje pa že z odčitavanjem črtnih kod. Delo v izposoji je potekalo bistveno hitrejše in zanesljivejše. Program VIR se je iz leta v leto izboljševal in dopolnjeval, vendar je ostal le pri izposoji gradiva. Na osnovi projekta Opremljanje regionalnih in regionalno pomembnih splošnoizobraževalnih knjižnic v Republiki Sloveniji s strojno in programsko računalniško opremo so se splošno-izobraževalne knjižnice 1. in 2. skupine začele postopno vključevati v sistem vzajemne katalogizacije – COBISS, ki temelji na kooperativnem zbiranju in distribuirani obdelavi bibliografsko-kataložnih podatkov. Knjižnice so bile vključene v sistem COBISS ob finančni podpori Ministrstva za kulturo in lokalnih skupnosti.

115


Leta 1991 je Knjižnica Prežihov Voranc prejela potrebno računalniško opremo, začela so se tudi prva izobraževanja v IZUM-u, knjižnica je bila vključena v testno bazo. Po izpolnitvi pogojev se je knjižnica leta 1992 vključila v pravo bazo sistema COBISS, istega leta smo začeli z računalniško obdelavo gradiva, najprej monografskih publikacij, naslednje leto pa še neknjižnega gradiva in serijskih publikacij. V knjižnici sta vzporedno potekala dva sistema, izposoja na programu VIR in obdelava gradiva v COBISS-u. Določena opravila so se podvajala, gradivo je bilo obdelano v sistemu COBISS in ga je bilo potrebno prenesti v program VIR, s pomočjo katerega smo gradivo samo izposojali. Ker smo želeli imeti ves knjižnični fond v enem sistemu, se je v COBISS-u računalniško obdelovalo tekoče gradivo, obenem pa se je vanj vnašala tudi retrospektiva in lokacijski podatki za vse enote knjižnice. Za konverzijo zapisov iz baze VIR v COMARC- format v sistemu COBISS se nismo odločili, saj je baza VIR vsebovala premalo podatkov o posamezni enoti knjižničnega gradiva in bi bilo potrebnih veliko popravkov. Odločili pa smo se za prenos bralcev iz VIR-a v COBISS, vendar je bilo treba pri tem prenosu podatke popravljati in dopolnjevati. V letih 1992 do 2000 smo sistematično vnašali retrospektivo v sistem COBISS, ves čas smo spremljali razvoj COBISS-a in se dodatno izobraževali. Vse knjižnično gradivo smo opremili z novimi črtnimi kodami, ki smo jih iztiskali sami. Odločili smo se za sistem identifikacije gradiva na osnovi črtne kode. V februarju 2000 smo prešli na računalniško izposojo COBISS na enoti Škofljica, meseca maja na enoti Vič, ostale enote so se v sistem vključevale postopoma leta 2000 in 2001. Sedaj poteka še vključevanje amaterskih knjižnic, v letu 2005 smo vključili enoto Horjul, v začetku leta 2006 pa enoto Podpeč. Avtomatizacija knjižnice je zahtevala veliko dodatnega dela za knjižničarje. Potrebno je bilo tudi nenehno izobraževanje kadrov za določene segmente, spremljanje novosti, vzpostaviti je bilo treba tudi učinkovit način vzdrževanja programske opreme. Sicer pa sedanji hiter razvoj informacijske in komunikacijske tehnologije zahteva stalno strokovno izpopolnjevanje zaposlenih v knjižnicah. Avtomatizacija izboljša in racionalizira knjižnično poslovanje ter bistveno poveča možnosti za informiranje uporabnikov. Okrepi tudi povezanost med knjižnicami. Zato je pomembno, da se knjižnice pravočasno odzovejo na zahteve časa in s tem smiselno povezujejo različne informacijske in druge dejavnosti s tradicionalnimi dejavnostmi knjižnice.

116


RAZSTAVNA IN PRIREDITVENA DEJAVNOST KNJIŽNICE PREŽIHOV VORANC Mare Lakovič

Z izgradnjo Knjižnice Prežihov Voranc na novi lokaciji na Tržaški cesti 47 a v Ljubljani leta 1988 je bila poleg večjega dela, namenjenega knjižničnemu gradivu, zgrajena tudi okoli 100 kvadratnih metrov velika galerija, namenjena razstavni in prireditveni dejavnosti. Nobena izmed ljubljanskih splošnih knjižnic še danes nima podobnega namenskega prostora za prireditvene dejavnosti, v viški knjižnici pa je tudi oziroma ravno zaradi namensko načrtovane gradnje ta veja knjižničnega delovanja postala sestavni del ponudbe Knjižnice Prežihov Voranc. Objekt je bil namreč že v sami zasnovi konceptualno in arhitektonsko osnovan tako, da bi deloval kot del celotne ponudbe Knjižnice. Glede na to, da sodobna vizija knjižnic postaja vse bolj kompleksna in da tovrstne kulturne ustanove postajajo nekakšna informacijska in kulturna središča, je bila logična posledica, da se v njeno delovanje umesti tudi prireditvena dejavnost. Glede na široko in dokaj kakovostno ponudbo galerijske dejavnosti Ljubljane kot slovenske kulturne in politične metropole je bilo treba galerijsko dejavnost v Knjižnici Prežihov Voranc že v njenih temeljih zastaviti sorazmerno ambiciozno in na ustreznem nivoju. Tako smo v galerijskem prostoru načrtovali kulturne prireditve, kot so likovne in fotografske razstave, organiziranje literarnih večerov in predstavitev knjig, raznovrstna predavanja, mladinske predstave, koncerte itd. Glede na razvoj in gosto urbano naseljenost ljubljanskega Viča je bilo na začetku smiselno promovirati galerijski objekt z odmevnimi razstavami priznanih likovnikov in fotografov, ki so prebivalci tega dela Ljubljane. Kljub temu da smo že od vsega začetka skušali vzpostaviti določeno kakovost domačih razstavljavcev, seveda akademski nivo njihove umetniške izobrazbe ni bil edino merilo izbora. Navezovali smo stike tudi z mladimi neuveljavljenimi avtorji, katerih čas je šele prihajal, in jim tako omogočili predstavitev širši javnosti. Seveda je v nekaj letih, ko se je naša galerijska dejavnost uveljavila tudi v širšem regionalnem prostoru, začrtani začetni koncept prerasel postavljene okvire. Razstave in ostale kulturne prireditve Knjižnice so postale sestavni del kulturne ponudbe našega širšega okolja. Prireditve so bile ustrezno oglaševane na vseh pomembnejših slovenskih medijih, na RTV Slovenija, v časnikih Delo in Dnevnik, na Teletekstu in tudi na nekaterih lokalnih radijskih postajah. Za ustrezno medijsko prisotnost je bilo zlasti pomembno korektno sodelovanje s kulturnimi redakcijami pomembnejših dnevnih časopisov ter seveda našo osrednjo medijsko ustanovo RTV Slovenija. 119


Razstavna dejavnost Knjižnice Prežihov Voranc je že v nekaj začetnih letih dosegla nivo večine ljubljanskih galerij kljub njihovi prednosti zaradi ozke specializiranosti v izključno galerijski dejavnosti v primerjavi z nami, ki nam je knjižna dejavnost še zmeraj primarna. V tistem začetnem obdobju je izredno delo opravil naš zunanji sodelavec, umetnostni zgodovinar France Zupan, ki je pomagal pri vzpostavljanju tovrstne dejavnosti in začetni organizaciji galerije. Kot dolgoletni kulturni delavec, zaposlen na ministrstvu za kulturo, je imel bogate izkušnje in številna poznanstva v kulturno umetniških krogih. France Zupan je pomagal pri izboru avtorjev, organizaciji razstav, pisanju recenzij in predstavitvi avtorjev pri odprtjih razstav. Pomagal je tudi pri izboru in navezovanju stikov z umetniki oziroma našimi potencialnimi razstavljavci. Odprtja razstav so postala svojevrsten kulturni dogodek za naše uporabnike, ki so poleg knjige v naši ustanovi našli tudi drugačne oblike kulture. Tudi zaradi tega smo hitro prebrodili začetno obdobje uveljavljanja in prerasli lokalne okvire delovanja. V nekaj letih se je ustvaril nekakšen domač, zvest krog naših uporabnikov, ki jim je postal obisk naših prireditev stalnica njihovega kulturnega udejstvovanja. Tudi take, na prvi pogled drobne ali karikirano rečeno celo marginalne prireditve lahko pomenijo posamezniku tisto drobno vez s skupnostjo, čut pripadnosti in mala drobna zadovoljstva. O poteku programa prireditev naše bralce redno obveščamo s pisnimi vabili. Za pomembnejše razstave in tudi druge prireditve damo vabila tiskati, za nekatere prireditve pa vabila izdelujemo tudi sami. Vse prireditve redno objavljamo na naši spletni strani in v vseh pomembnejših medijih, ki oglašujejo tovrstne kulturne dogodke.

Odprtje likovne razstave Vladimirja Makuca: Dela na papirju, 2006

120


Omenil bi samo nekaj izmed najodmevnejših razstavljavcev, ki so z leti postavili našo galerijo v sklop celostne ponudbe ljubljanskega galerijskega dogajanja in širše regije. V galeriji Knjižnice Prežihov Voranc smo gostili številne ugledne umetnike, kot so kipar Marjan Keršič-Belač, slikarji Marjan Skumavc, Darko Slavec, Kiar Meško, Vladimir Lakovič, Tomaž Gorjup, Franc Novinc, Jurij Kravcov, Matej Soklič, Janko Orač, Zdenko Huzjan in ilustratorje ter karikaturiste: Mikija Mustra, Boruta Pečarja, Franka Jurija, Bineta Roglja itd. Vsako leto organiziramo približno deset slikarskih ali fotografskih razstav, ki praviloma trajajo štiri tedne. Zavidanja vreden nivo razstav smo dosegli zlasti v organiziranju razstav umetniške in reportažne fotografije, kjer smo sodelovali z večino avtorjev, ki jih strokovnjaki umeščajo v vrh slovenske fotografije. Med številnimi vrhunskimi fotografi, ki so razstavljali v naši galeriji, naj omenim samo nekatere renomirane fotografe: Arneja Hodaliča, Oskarja Karla Dolenca, Toma Jeseničnika, Staneta Klemenca, Janeza Korošina, Jaka Bregarja, Boruta Furlana, Matevža Lenarčiča, Igorja Maherja, Matjaža Krivica, Lada Jakšo itd. Z večino omenjenih avtorjev smo ohranjali pristne, skoraj prijateljske odnose ter tako vzdrževali dolgoročno sodelovanje, kar je predstavljalo svojevrsten kapital za ugled in delovanje naše galerije. Omeniti je potrebno tudi sodelovanje Knjižnice z ostalimi pomembnejšimi ljubljanskimi galerijami v smislu izmenjave izkušenj in sodelovanja ter posredovanja pri izboru avtorjev. Za delovanje naše razstavne in prireditvene dejavnosti v prihodnosti bo potrebna jasna vizija in trdo delo v smeri ohranjevanja visoke kakovostne ravni, ki je bila dosežena v zadnjem desetletju, in seveda tudi v nadgrajevanju doseženega. Strokovnost, prizadevnost in znanje bodo tudi v prihodnosti naši prioritetni cilji v smislu kakovostnega razvoja razstavne in prireditvene dejavnosti Knjižnice, kar je nedvomno tudi interes naših obiskovalcev.

Arne Hodalič: Popotovanja, odprtje fotografske razstave, 2001 Miki Muster: Zvitorepec za mlade in stare odprtje razstave, 1999

121


Da se razstavna dejavnost nenehno razvija in da obiskovalcem nudimo zanimive in kvalitetne prireditve, ki jih radi in redno obiskujejo, je razvidno tudi iz tabele, v kateri je prikazan pregled obiska prireditev v obdobju od 1996 do 2005, ki prikazuje nenehen porast obiska (op. ur.). Pregled obiska prireditev v obdobju od 1996 do 2005: Leto 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005

Ĺ tevilo obiskovalcev 4.500 5.566 6.885 8.465 9.400 10.120 12.201 14.806 24.617 27.187

Igralec Branko Miklavc izvaja monoigro Zvok besede – beseda zvoka. V ozadju slikarska razstava Darka Slavca, 2003

122


Literarni večer in predstavitev knjige Mance Košir Moški : ženska, 2000

Smiljan Rozman: Slike, odprtje razstave, 2000

Med udeleženci prireditev tudi Tone Pavček

123


124


ZBIRKA NEKNJIŽNEGA GRADIVA V KNJIŽNICI PREŽIHOV VORANC Jasna Mlakar

Splošna knjižnica naj bi bila ustanova, ki zagotavlja raznovrstno knjižnično gradivo v različnih oblikah in v ustreznem številu in s tem zadovoljuje potrebe in želje lokalne skupnosti. O tem govorijo IFLA/UNESCO standardi za splošne knjižnice (Splošne knjižnice: IFLA/UNESCO standardi za splošne knjižnice, 2002), Manifest o splošnih knjižnicah (1994), tako jo opredeljuje tudi Zakon o knjižničarstvu (2001). Knjižnično gradivo so po definiciji tiskani, zvočni, slikovni, elektronski ali kako drugače tehnično izdelani zapisi, ki jih knjižnice zbirajo in zaradi kulturnih, izobraževalnih, raziskovalnih in informativnih potreb posredujejo javnosti. Tukaj torej trčimo na moderno opredelitev knjižnice, ki mora v sedanjem času predstavljati diametralno nasprotje predstavi o starem, sivem in zaprašenem skladišču knjig s prav tako zaprašenimi uslužbenci, ki je sicer karikirana, a verjamem, da še obstaja v marsikateri glavi. In naloga knjižnice je, da jo pomaga izbrisati. Iz definicije knjižničnega gradiva vidimo, da le-to ni omejeno z medijem, na katerem se nahaja. Iz tega sledi, da poznamo knjižno in neknjižno knjižnično gradivo, in temu zadnjemu je posvečen ta prispevek. V Knjižnico Prežihov Voranc je prvo neknjižno gradivo zakoračilo davnega leta 1988, in sicer v obliki zvočnih kaset − datum inventarizacije prve kasete je 15. 1. 1988. Tematsko so bile to predvsem otroške pesmice in pravljice, tem so se sčasoma pridružili tečaji tujih jezikov, nato pa tudi glasba, tako zabavna kot klasična. Po dveh letih so knjižnične police začele zasedati tudi videokasete. Zbirko zvočnih kaset so kmalu začele dopolnjevati zgoščenke oziroma CD-ji in jih postopoma predvsem na področju moderne in klasične glasbe tudi izpodrivati. Tehnološka revolucija v naši knjižnici je dosegla vrhunec s prihodom t. i. DVD-jev leta 2001; njihova priljubljenost je popolnoma prekosila videokasete, ki počasi izgubljajo veljavo. Leta 1991 se je Knjižnica začela ukvarjati tudi z nabavo, obdelavo in izposojo kartografskega gradiva (zemljevidov), pri katerih je nosilec papir in se tako glede na medij kot tudi z vidika percepcije seveda popolnoma razlikujejo od avdio in video materiala, a ga bibliotekarska stroka uvršča med neknjižno gradivo. V neknjižno zbirko Knjižnice od leta 1999 sodijo še CD-ROM-i in igrače. Tabela 1: Časovni pregled pojavljanja neknjižnega gradiva v Knjižnici Prežihov Voranc leto nosilec vsebine

1988 zvočne kasete

1990 1991 videokasete, kartografsko CD-ji gradivo

1999 CD-ROM-i, igrače

2001 DVD-ji

125


Na začetku obdelovanja neknjižnega gradiva so bili v uporabi listkovni katalogi in nemehanski način izposoje, še isto leto pa se je z vzpostavitvijo programske opreme VIR zgodila računalniška obdelava podatkov in izposoja knjižničnega gradiva. Leto 1993 pomeni začetek katalogizacije v sistemu COBISS in s tem sožitje s programom VIR, prek katerega je še vedno potekala izposoja, vse do leta 2002, ko se je tudi ta začela izvajati prek COBISS-a. Izposoja video gradiva in zvočnih posnetkov je najprej potekala v prostem pristopu, zaradi sindroma »dolgih prstov«, na katerega tudi knjižnice niso imune, pa se je gradivo preselilo v zaklenjene omare. Ob izposoji videokaset so imeli uporabniki na vpogled mapo z originalnimi naslovnicami, medtem ko je bila sama videokaseta opremljena s fotokopijo naslovnice. Ob naraščanju nabave in izposoje tega gradiva ter z razširitvijo zaradi pojavitve DVD-jev se je njegova postavitev spet vrnila k prostemu pristopu. Po tem principu poteka izposoja vsega neknjižnega gradiva še danes, seveda ob ustrezni zaščiti gradiva proti kraji. Na dan 31. 12. 2005 je zbirka neknjižnega gradiva knjižnične mreže Knjižnice Prežihov Voranc obsegala 27.274 enot gradiva, kar glede na 269.582 enot gradiva celotne zbirke (knjige, serijske publikacije in neknjižno gradivo) predstavlja nekaj več kot 10 % gradiva. To ustreza standardom, ki predvidevajo takšno razmerje v knjižnični zbirki. Knjižnična zbirka Knjižnice Prežihov Voranc 31.12.2005

Graf 1: Razmerje med knjižnim in neknjižnim gradivom ter serijskimi publikacijami

Če podrobneje pogledamo samo neknjižno zbirko, ugotovimo, da najobsežnejša deleža pripadata videokasetam in zvočnim kasetam. Razlog je seveda v najdaljšem stažu teh dveh zvrsti gradiva in nikakor ne več v njunem obnavljanju. Tabela 2: Zaloga posameznih zvrsti neknjižnega gradiva 31. 12. 2005 gradivo zaloga

126

zvočne kasete 5833

CD-ji DVD-ji videokasete CD-ROM-i kartografsko igrače gradivo 6461 4180 9327 467 792 181

skupaj 27241


Zbirka neknjižnega gradiva Knjižnice Prežihov Voranc 31.12.2005

Graf 2: Zaloga posameznih zvrsti neknjižnega gradiva 31. 12. 2005

Ob osredotočenju na nabavo neknjižnega gradiva v letu 2005 ugotovimo naslednji prirast. Tabela 3: Prirast posameznih zvrsti neknjižnega gradiva v letu 2005 gradivo zaloga

zvočne kasete 7

CD-ji DVD-ji videokasete CD-ROM-i kartografsko igrače gradivo 737 1646 47 16 130 28

skupaj 2611

Nakup neknjižnega gradiva v letu 2005

Graf 3: Prirast posameznih zvrsti neknjižnega gradiva v letu 2005 127


Med različnimi zvrstmi neknjižnega gradiva je največji nakup opazen pri filmskem gradivu na DVD-nosilcu, kar je posledica masovne produkcije tega medija, opravičuje pa ga tudi velik interes uporabnikov. Nabava DVD-jev je že skoraj popolnoma nadomestila nabavo videokaset. Pravzaprav je nakup videokaset in zvočnih kaset postal prej izjema kot pravilo, to sta pač nosilca, ki izginjata. CD-ji izpodrivajo zvočne kasete tudi na področju otroške glasbe, ki so še do nedavnega zasedale primat, vendar je potrebno omeniti, da je upad kaset z otroškimi vsebinami morda bolj posledica izginjanja tega medija na tržišču kot pa njihove nepriljubljenosti med uporabniki. Nastopil je torej čas, ko filmske in glasbene vsebine na veliko korakajo tudi v knjižnice in predstavljajo pomembno vrsto knjižničnega gradiva. To seveda poraja vrsto vprašanj in dilem. Pomembno vprašanje, ki se postavlja ob preobilici ponudbe na trgu, je, ali naj se knjižnice omejijo oziroma usmerijo k specifičnim vsebinam ali naj knjižnice ne bi opravljale vloge cenzorja in bi se odzivale izključno na povprečno povpraševanje. V Knjižnici Prežihov Voranc se nagibamo k prvemu izhodišču in verjamemo v svoje poslanstvo pri vzgoji in izobraževanju uporabnika ob njegovih popotovanjih v svet sedme umetnosti. Prednost dajemo kakovostni nagrajeni svetovni kinematografiji s favoriziranjem evropskega filma ter spremljanju slovenskega filmskega ustvarjanja, manj pozornosti pa posvečamo komercialnim holivudskim vsebinam. Podobnega trenda se skušamo držati tudi na glasbenem področju.

Viri in literatura Manifest o splošnih knjižnicah. (1994). Knjižničarske novice, 5 (3). Priloga. Splošne knjižnice: IFLA/UNESCO standardi za splošne knjižnice. (2002). Ljubljana: NUK. Zakon o knjižničarstvu. (2001). Uradni list RS, 11 (87), 8685−8693. 128


DOMOZNANSTVO V KNJIŽNICI PREŽIHOV VORANC Teja Zorko

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika in v Slovenskem etnološkem leksikonu je termin domoznanstvo opredeljen kot znanje o ožji domovini oziroma o določenem geografsko-upravnem območju ter pridobivanje in posredovanje takšnega znanja. V tem smislu je bilo domoznanstvo znano predvsem kot učni predmet v osnovnih šolah, kar je po drugi svetovni vojni zamrlo, termin pa se je ohranil v knjižničarstvu, v opredelitvi bivših študijskih, pokrajinskih knjižnic (več o tem Glazer, 1963). V knjižničarski stroki so sicer nekaj časa iskali sodobnejši izraz, denimo lokalna zbirka ali območne informacije, saj se je zdelo, da izraz domoznanstvo preveč spominja na zaprtost v ozke meje domačije. Čeprav je Breda Pogorelec z jezikoslovnega stališča predlagala, naj se v bibliotekarski stroki izraz domoznanstvo ponovno uveljavi, saj za celoto boljšega nimamo na voljo, je vseeno obveljalo, da »prav gotovo ni naloga knjižničarstva, da goji in poglablja predstavo pokrajine kot zaključene celote, ločene od življenja Slovenije. Če razumemo domoznanstvo samo kot negovanje tradicije in zgodovine, potem nujno zabredemo v lokalizem in izoliranost.« (Filo, 1982, str. 175) Ta poudarek je tudi danes, v času digitaliziranja domoznanskih zbirk, še kako aktualen. Bibliotekarska stroka je namreč tradicionalnemu pojmu domoznanstva pripojila še dodatne pomene: zraščenost knjižnice z okoljem, v katerem deluje, poleg nudenja vpogleda v lokalno zgodovino in razvoj kraja z domoznansko zbirko mora odražati tudi utrip vsakdanjika, nuditi lokalne informacije, obveščati uporabnike o aktualnih dogodkih na nivoju ožjega območja, ki ga knjižnica pokriva. Poleg pokrajinskih knjižnic (in seveda nacionalne knjižnice) se je zato že leta 1971 domoznansko poslanstvo začelo pripisovati tudi splošnoizobraževalnim knjižnicam (Filo, 1982), kakor so se tedaj imenovale. Ta težnja je svoj polni izraz dosegla v aktualnem Zakonu o knjižničarstvu leta 2001. 131


Domoznanstvo v knjižnično-informacijskem sistemu Slovenije in postavitev smernic za splošne knjižnice S kooperativno obdelavo knjižničnega gradiva in uvajanjem vzajemnega kataloga je nastala nova pobuda za sistematično organiziranje in izvajanje domoznanske dejavnosti. V začetku devetdesetih let so v Narodni in univerzitetni knjižnici oblikovali delovno skupino, ki naj natančneje definira posamezne funkcije domoznanske dejavnosti, saj so dotedaj zaradi preohlapne dikcije tedanjega Zakona o knjižničarstvu povzročale težave. Delovna skupina za domoznanstvo naj bi tudi podala shemo možne organizacije domoznanske dejavnosti, ki bi dopuščala fleksibilno prilagajanje upravni ureditvi Slovenije. Kakor lahko izvemo iz gradiva, ki ga je omenjena delovna skupina pripravila v začetku devetdesetih let, domoznanska dejavnost tedaj ni pokrivala vseh področij Slovenije, za nekatera območja pa je zbiralo in dokumentiralo gradivo celo več knjižnic hkrati. Med knjižnicami, ki so opravljale to dejavnost, je bila velika razlika v obsegu in vrstah gradiva, ki so ga zbirale, v načinu obdelave in v dostopnosti (Domoznanska dejavnost v knjižničnem informacijskem sistemu Slovenije, 1992). Tedanja zakonska dikcija namreč ni izrecno pooblaščala določene vrste knjižnic, glede domoznanske dejavnosti je določala jasno funkcijo le narodni knjižnici, ki ji to vlogo omogoča obvezni izvod. Čeprav so bile v tedanjem Zakonu o knjižničarstvu smiselno izpostavljene splošne knjižnice v občinah, pa je tu nastajal problem, saj večina teh v svojih ustanovitvenih aktih ni imela navedene tudi domoznanske dejavnosti, dogovori med knjižnicami so bili težko izvedljivi zaradi različne stopnje razvitosti ter različnega statusa v lokalnem okolju. Izjema so bile tiste splošne knjižnice, ki jim je pripadal obvezni izvod (Celje, Kranj, Koper, Novo Mesto, Nova Gorica, Murska Sobota, Ptuj in Ravne) – te so v večini primerov prevzele funkcije domoznanske dejavnosti, kakor je definirana za nacionalno knjižnico, le da so območje zožile na regijo. Za leto 1990 je bil vsem slovenskim splošnim knjižnicam ter Slovanski knjižici v Ljubljani razposlan vprašalnik o domoznanski dejavnosti, ki je obsegal 17 vprašanj, s katerimi je delovna skupina želela preveriti, katere knjižnice opravljajo domoznansko dejavnost, za katera območja, kakšno in kako obdelano gradivo imajo, koliko delavcev se ukvarja s to dejavnostjo in kolikim uporabnikom so posredovali domoznanske informacije in gradivo. Z njim je želela delovna skupina raziskati aktualno stanje na področju domoznanstva, ki je bilo v kratkem tako: od 62 anketiranih knjižnic se jih je z domoznansko dejavnostjo ukvarjalo le 32, ostale se niso, ali pa so navedle, da to dejavnost delno opravljajo drugi zanje. V skupino slednjih sodijo tudi ljubljanske splošne knjižnice (Bežigrad, Center, Moste, Šiška in Vič) (Novljan, 1991). Na podlagi teh podatkov je delovna skupina splošnim knjižnicam razposlala smernice, s pomočjo katerih so tudi v Knjižnici Prežihov Voranc stekle priprave na vzpostavitev mehanizmov za zbiranje domoznanske zbirke. Smernice določajo, naj vse splošne knjižnice zbirajo primarno domoznansko gradivo, sekundarno pa le splošne knjižnice I. in II. skupine,1 vendar selektivno in z upoštevanjem 1 Primarno domoznansko gradivo je tisto, ki govori o kraju samem, je vsebinsko vezano na kraj. Sekundarno domoznansko gradivo je vezano na kraj po izvoru, z območja je lahko izdajatelj, tiskarna, založnik, avtor, ki je živel, bil rojen ali umrl na tem območju. 132


specifike okolja. Vse knjižnice naj opravljajo vse funkcije domoznanske dejavnosti, torej evidentiranje, pridobivanje, obdelavo in postavitev domoznanskega gradiva, razen arhiviranja, ki je naloga nacionalne knjižnice. Vse knjižnice zbirajo vse oblike domoznanskega gradiva, namreč monografije, serijske publikacije, članke, sivo literaturo in neknjižno gradivo, ki naj se v čim večji možni meri obdeluje kooperativno za vzajemni katalog, torej po enotni strukturi UNIMARC oziroma glede na ustrezen ISBD. Smernice prinašajo veliko informacij glede kriterijev izbiranja in obdelovanja člankov za vzajemni katalog. Članek namreč kot zvrst gradiva najdlje ni imel svojega standarda, zato je v smernicah podrobneje predstavljen njegov opis po ISBD (CP). S pomočjo vzajemne katalogizacije je v Knjižnici Prežihov Voranc kmalu nastala precej obsežna zbirka domoznanskih člankov, o čemer bomo še govorili v nadaljevanju. Smernice nadalje definirajo tudi sistem domoznanske dejavnosti, v katerem so nosilke domoznanske dejavnosti splošne knjižnice in narodna knjižnica: »Temelj domoznanske dejavnosti je lokalna zbirka splošnoizobraževalne knjižnice, ki pa v sistemu domoznanske dejavnosti dopolnjuje nacionalno domoznansko zbirko, zato da bi z njeno pomočjo zadovoljevala uporabnikove potrebe po gradivu in informacijah« (Domoznanska dejavnost v knjižničnem informacijskem sistemu Slovenije, 1992). Torej je lokalnost domoznanske zbirke in njena neposredna bližina uporabniku najprimerneje zagotovljena v splošnih knjižnicah, pri čemer smernice splošnim knjižnicam I. in II. skupine dajejo funkcijo koordinatorja domoznanske dejavnosti za svoje območje v dogovoru z najbližjimi knjižnicami ter z narodno knjižnico. 19. 11. 1992 je bil na posvetu splošnih knjižnic na območju ljubljanske regije sklenjen dogovor o povezovanju in sodelovanju na področju domoznanstva. Kolegij ravnateljev knjižnic mesta Ljubljane (Center, Bežigrad, Moste, Šiška, Vič) je prevzel funkcijo koordinatorja strokovnega sodelovanja, izvajanja del in izobraževanja, povezavo domoznanske dejavnosti oblikujejo vodje domoznanskih zbirk ljubljanskih splošnih knjižnic, za koordinatorja med njimi in za sodelovanje z NUKom pa so izbrali Štefico Hranjec iz knjižnice Bežigrad.2 Da so ljubljanske splošne knjižnice domoznansko vlogo vzele zares, dokazuje že elaborat Štefice Hranjec,3 ki predlaga dva modela obdelovanja domoznanskega gradiva, centralnega in policentričnega, v vsakem primeru pa predvideva računalniško podprto vzajemno katalogizacijo, UDK-klasifikacijo in enoten geslovnik. Kot pogoj za vzpostavitev domoznanske mreže je bil 4. 3. 1993 sprejet sklep o tesnejšem sodelovanju med osrednjimi občinskimi knjižnicami ljubljanske regije. Knjižnice podpisnice sporazuma se delijo na aktivne in pasivne udeleženke, pri čemer so se pasivne udeleženke zavezale, da bodo zbirale in obdelovale domoznansko gradivo za svoje področje ter za področje pasivne udeleženke, pasivne udeleženke pa so se zavezale, da bodo zbirale domoznansko gradivo za svoje območje ter tvorno sodelovale z aktivno udeleženko. Sprejet je bil tudi dogovor o policentrični obdelavi domoznanskega gradiva, kar pomeni, da bo 2 Podatki iz internega poročila Brede Pajsar, Knjižnica Prežihov Voranc, z dne 1. 5. 1994. 3 Besedilo Štefice Hranjec, Knjižnica Bežigrad, o organizaciji dela z domoznanskim gradivom v ljubljanskem prostoru, obstaja v obliki internega gradiva – tipkopisa. 133


vsaka osrednja občinska knjižnica obdelovala gradivo za svoje področje, kar bo preko vzajemne katalogizacije dostopno vsaki knjižnici v mreži.4 Prav tako je tedanja koordinatorka za domoznanstvo pripravila predlog sporazuma med zgoraj omenjeno skupino knjižnic širše ljubljanske regije ter ustreznimi skupščinami občin ter skupščino mesta Ljubljane o uresničevanju pogojev za zbiranje, strokovno obdelavo in hranjenje domoznanskega gradiva na osnovi dogovora med splošnimi knjižnicami in v soglasju z republiško matično službo v NUK-u. Ta sporazum bi ustanovitelja knjižnic obvezoval, da bo neposredno iz sredstev proračuna zagotovil sredstva za delo in plačilo dela na področju domoznanske dejavnosti in bi predstavljal pravno podlago za opravljanje domoznanske dejavnosti, vendar po našem vedenju ni bil nikoli sklenjen. Prav tako je tudi treba povedati, da zgoraj omenjeni sporazum med knjižnicami ljubljanske regije v praksi ni bil izvajan na takšen način, kakor je bil zapisan, saj se je razločevanje med aktivnimi in pasivnimi udeleženkami kmalu zabrisalo oziroma je v nadaljnjih letih obdelovala domoznansko gradivo svojega lokalnega območja vsaka knjižnica samostojno.

Postavitev domoznanske zbirke v Knjižnici Prežihov Voranc Leta 1993 je domoznansko zbirko v naši knjižnici na podlagi zgoraj podanih smernic strokovno postavila in oblikovala Breda Pajsar. Na osnovi seznama Zavoda za statistiko je bilo na našem območju nekdanje občine Ljubljana Vič - Rudnik vsem gospodarskim in negospodarskim5 organizacijam z dejavnostjo v izobraževanju, kulturi, inštitutom ter zavodom razposlanih skupno 98 anketnih vprašalnikov. S tem so bili postavljeni temelji za uresničevanje sklepov, ki so bili sprejeti že leto poprej na skupnem sestanku domoznancev knjižnic Šiške, Most, Centra in Viča ter Slovanske knjižnice,6 namreč da bodo omenjene knjižnice razvile mrežo stikov z drugimi kulturnimi institucijami v svoji občini, zbirale in popisale seznam primarnega domoznanskega gradiva ter literarnih in kulturnih ustvarjalcev za svoja območja. Z anketnim vprašalnikom smo pridobili vsa glasila oziroma publikacije, ki so tedaj izhajale na našem območju. Anketa je naslovnike spraševala, ali imajo v svojem okviru knjižnico ali informacijski center, kakšne vrste gradivo zbirajo, katera strokovna področja pokriva zbrano gradivo, kako je dostopno uporabnikom, ali izdajajo interno glasilo in kako ter od kdaj izhaja, ter ali računalniško oziroma ročno obdelujejo članke iz tega glasila. Evidentirali smo 27 knjižnic v delovnih organizacijah, 16 dokumentacijskih centrov ter 8 informacijskih centrov, ki so v največji meri hranili knjige in serijske publikacije s strokovnega področja iz UDKskupine 6. Interna glasila je izdajalo 30 organizacij, članke pa so seveda obdelovali le zelo redki. Izdajatelje glasil in ostalih publikacij, ki izhajajo na našem področju, smo na ta način prosili, da nam redno pošiljajo izvod vsega, kar izdajo.7 Tako smo pridobili gradivo, ki predstavlja osnovo domoznanske zbirke serijskih publikacij, ki danes obsega 58 naslovov. Knjige, članke v dnevnem časopisju, drobni tisk 4 Podatki iz internega poročila Brede Pajsar, Knjižnica Prežihov Voranc, z dne 1. 5. 1994. 5 Pri gospodarskih organizacijah smo vzeli kriterij nad 30 zaposlenih. Skupno smo anketirali 62 gospodarskih organizacij, 16 inštitutov ter 19 drugih organizacij (od tega 1 muzej), 15 osnovnih, 9 srednjih šol ter 5 fakultet. 6 Zapisnik sestanka z dne 26. 5. 1992 je sestavila Štefica Hranjec. 7 Podatki o rezultatih ankete v interni dokumentaciji Knjižnice Prežihov Voranc. 134


oziroma siva literatura, neknjižno gradivo smo stalno zasledovali prek redne nabave po založbah, prek objav v časopisih in drugih virov informacij. Domoznanske monografske publikacije smo postavili med ostalo knjižno zalogo, saj so bile tako uporabnikom najbolj dostopne. Članke, serijske publikacije ter domoznanske monografske publikacije smo sprotno vnašali v vzajemni katalog. S preoblikovanjem občinskih meja leta 1995 se obseg našega domoznanskega območja ni spremenil, vendar pa so se na njem poleg dela mestne občine Ljubljana (v naše domoznansko območje spadajo četrtne skupnosti Vič, Rudnik, Trnovo in Rožnik) formirale nove občine Škofljica, Velike Lašče, Dobrova – Horjul – Polhov Gradec8, Ig in Brezovica. Nove upravne enote so začele redno izdajati svoja občinska glasila, ki so zajeta v našo domoznansko zbirko od vsega začetka: Mostiščar, glasilo občine Ig, Glasnik občine Škofljica, Krpanove novice in kasneje Trobla občine Velike Lašče, Barjanski list občine Brezovica, funkcijo glasila občin Dobrova – Polhov Gradec in Horjul pa pokriva vrhniški Naš časopis. Poleg tehtnejših člankov iz teh virov smo od leta 1994 pregledovali dnevno časopisje (Delo, Dnevnik, Slovenske novice, Dolenjski list) ter občasno revije. Ustrezne članke smo fotokopirali ter razporejali po tematskih sklopih, ki vsebujejo krajevna imena (Brezovica, Dobrova, Horjul, Ig, Kozarje, Krim, Ljubljanica, Ljubljansko barje, Murgle, Podpeč, Polhov Gradec, Preserje, Rakitna, Rakova Jelša, Rožna dolina in Rožnik, Rudnik, Šentjošt, Škofljica, Trnovo, Turjak, Velike Lašče, Želimlje), kakor so se pojavljala v tisku, ter imena ustanov in organizacij, ki so v tisku vidno izstopala (Center Dolfke Boštjančič, Inštitut Jožef Stefan, Kirurški sanatorij Rožna dolina, Knjižnica Prežihov Voranc, Komunalna deponija Barje, KUD France Prešeren, Ljubljanski botanični vrt, Ljubljanski živalski vrt, Mladinski dom Malči Beličeve, Tehniški muzej Bistra, Tobačna Ljubljana). Članke, ki jih nismo mogli uvrstiti v te sklope, smo postavili po splošni tematiki (arhitektura in gradbeništvo, balonarstvo, begunci, domovi za ostarele, galerije, gostinstvo, gozdovi, kmetijstvo, komunala, konjereja, lokalna samouprava in občine, modelarstvo, obrt in trgovina, pošta, praznovanja in prireditve, promet, rekreacija, šolstvo, turizem, ustanove in podjetja, zavetišče za živali, železniška proga). Ob vnašanju domoznanskih člankov v vzajemno bazo smo velikokrat pretehtavali pomembnost neke informacije za naše ožje domoznansko območje v primerjavi z državnim nivojem. Članek, ki denimo živo odraža življenjski utrip nekega kraja in bo zanamcem morda celo predstavljal pomembno podrobnost, v širšem kontekstu izgubi ta pomen in skorajda postane nepotreben balast. Do leta 2005 je namreč zbirka domoznanskih člankov v Knjižnici Prežihov Voranc obsegala že 2.700 vnešenih enot, pri čemer se je pokazal problem najdljivosti, saj maska za obdelavo članka nima polja za vnos podatkov o lokaciji. Za naše potrebe smo problem rešili z dogovorom, da prvo geslo v podpolju 610a (prosto oblikovana predmetna oznaka) pomeni hkrati tudi oznako tistega tematskega sklopa, kjer se fotokopirani članek fizično nahaja v naši domoznanski hemeroteki. S tem smo uporabnikom, ki so podatek o članku našli v elektronskem katalogu, v zelo kratkem času lahko ponudili tudi članek v celoti.

8 Slednja se je kasneje razdelila na dve občini, Dobrova – Polhov Gradec ter Horjul. 135


Da bi lahko ustregli povpraševanju uporabnikov, smo sestavili tudi obsežen razvid pomembnih oseb, ustvarjalcev, kulturnikov in športnikov našega domoznanskega območja, ki danes obsega 216 zapisov, opremljenih s članki in intervjuji iz dnevnega tiska, kjer smo jih uspeli zaslediti, ter morebitnimi zaznamki iz Kdo je kdo v Sloveniji in Enciklopedije Slovenije. Pri ažuriranju tega razvida sodeluje več knjižničarjev ter vodje zunanjih enot, ki so v najbolj tesnem stiku z lokalnim dogajanjem in prebivalci. V letih domoznanskega dela smo razvili tudi nekaj mehanizmov, ki so danes že del rutinskih domoznanskih postopkov: vsakoletno kontaktiranje z uredništvi vseh časopisov, glasil in revij, ki jih prejemamo, redno dopisovanje s šolskimi knjižnicami in prošnje za morebitne zbornike, raziskovalne naloge in druge tiske, pogosto kontaktiranje z občinami ter kulturnimi, turističnimi in prosvetnimi društvi (na našem domoznanskem območju jih je kar 56), ki jih je dobro vedno znova spomniti, naj primerke biltenov, gledaliških listov in kakršnihkoli materialnih dokazov njihovega ustvarjalnega dela pošljejo tudi v knjižnico, kjer bodo vidni in dostopni vsem, ki knjižnico obiskujejo, kmalu pa tudi vsem, ki obiskujejo knjižnične spletne strani. Vse to je le delček tistega, kar bi bilo na področju domoznanstva v naši knjižnici še mogoče udejanjiti, če bi se tej nalogi lahko posvetil vsaj en polno zaposlen bibliotekar v celoti. Do takrat pa bo veljalo, da imamo dobrih idej vedno precej več, kot jih moremo uresničiti.

Viri in literatura Filo, B. (1982). Domoznanska zbirka in domoznanske informacije. Knjižnica, 26 (3−4), 171−185. Glazer, J. (1963). Domoznanstvena tradicija in naloge pokrajinskih knjižnic. Knjižnica, 7 (3−4), 111−119. Kobe, T. et al. (1992). Domoznanska dejavnost v knjižničnem informacijskem sistemu Slovenije. Ljubljana: NUK. Tipkopis. Novljan, S. (1991). Domoznanska dejavnost v splošnoizobraževalnih knjižnicah (Posnetek stanja po vprašalniku). Ljubljana: NUK. Tipkopis. 136


KNJIŽNICA V OČEH UPORABNIKOV

138


KNJIŽNICA PREŽIHOV VORANC, KOT JO VIDIJO UPORABNIKI

Rezultati ankete, izvedene med člani Knjižnice Prežihov Voranc leta 2006, in primerjava rezultatov z anketo, izvedeno leta 1998 Katja Brank Milena Pinter Knjižnica Prežihov Voranc kot splošna knjižnica gradi svojo podobo predvsem na strokovnosti, profesionalnosti in prijaznosti do svojih članov (uporabnikov). Vloga splošnih knjižnic se v času in prostoru spreminja, še posebej v procesih globalizacije in tržne ekonomije. Priča smo namreč procesom razslojevanja družbe − pomembno vlogo pri dostopu do javnega dobra imajo prav splošne knjižnice. Kot lokalna kulturna in informacijska središča omogočajo uporabnikom prost dostop do knjižničnega gradiva in virov informacij ter tako pomembno prispevajo k demokratičnemu razvoju družbe; zadovoljujejo namreč informacijske, izobraževalne in kulturne potrebe prebivalcev. Le-te pa se z razvojem družbe in tehnologij nenehno spreminjajo. Da bi jim knjižnice lahko sledile in jih v kar največji meri zadovoljevale, morajo spremljati spremembe v okolju in spremembe v pričakovanjih obiskovalcev. Obdobna uporaba anket je pomemben, celovit način merjenja zadovoljstva uporabnikov. Tudi Knjižnica Prežihov Voranc med svojimi člani izvaja ankete, s pomočjo katerih ugotavlja zadovoljstvo članov s knjižničnimi storitvami, in na podlagi primerjav med rezultati anket, izvedenih v različnih časovnih obdobjih, ugotavlja tudi trende pričakovanj in želja.

Struktura anketirancev Spomladi 2006 je bila med člani Knjižnice Prežihov Voranc izvedena takšna anketa. Anketni vzorec je obsegal 500 naključno izbranih članov v organizacijskih enotah Vič, Brdo, Grba, Dobrova, Škofljica, Ig, Velike Lašče in Podpeč. Na anketo je odgovorilo 270 anketirancev. V Tabeli 1 je prikazana struktura anketirancev po statusu, ki jim ga določa poklic. Tabela 1: Člani glede na poklicni status Struktura anketiranih članov osnovnošolec/-ka srednješolec/-ka študent/-ka zaposleni/-a nezaposlen/-a upokojeni/-a Skupaj

82 22 42 92 13 19 270

30,37 % 8,15 % 15,56 % 34,07 % 4,81 % 7,04 % 100 %

141


Na anketo je odgovorilo največ zaposlenih, dobrih 34 %, in osnovnošolcev, skoraj 31 %. S 15,56 % jim sledijo študenti, nato pa še srednješolci, upokojenci in nezaposleni. To razmerje je potrebno upoštevati tudi pri nadaljnji interpretaciji rezultatov ankete. V predstavitvi rezultatov ankete bomo v nadaljevanju prikazali tiste podatke, ki se nanašajo na oceno knjižničnih storitev, čeprav je bila anketa zastavljena širše.

Načini iskanja gradiva Več kot polovica anketirancev (53,21 %) se za pomoč pri iskanju gradiva obrne na informatorja, tretjina jih sama pobrska po policah, 16 % pa jih pri tem uporabi računalnik. Zanimalo nas je tudi, katere skupine anketirancev se poslužujejo posameznih načinov iskanja gradiva. Rezultati so prikazani v Tabelah od 2a do 2c. Tabele 2a−2c: Načini iskanja gradiva in struktura uporabnikov posamezne metode Struktura anketirancev, ki se obrnejo na informatorja osnovnošolec/-ka 32,56 % srednješolec/-ka 6,4 % študent/-ka 12,21 % zaposleni/-a 31,4 % nezaposlen/-a 5,81 % upokojeni/-a 9,3 % Tabela 2a Struktura anketirancev, ki uporabijo računalnik osnovnošolec/-ka srednješolec/-ka študent/-ka zaposleni/-a nezaposlen/-a upokojeni/-a

Struktura anketirancev, ki sami pobrskajo po policah osnovnošolec/-ka srednješolec/-ka študent/-ka zaposleni/-a nezaposlen/-a upokojeni/-a Tabela 2b

31,68 % 10,89 % 13,86 % 34,65 % 3,96 % 4,95 %

3,85 % 3,85 % 50,00 % 34,62 % 7,69 % 0,00 %

Tabela 2c

Iz Tabel 2a−2c je med drugim razvidno, da se na informatorja najbolj pogosto obračajo osnovnošolci (32,56 %), po policah pa najraje brskajo zaposleni (34,65 %). Med tistimi, ki za pomoč pri iskanju gradiva uporabijo računalnik, s 50 % izstopajo študenti, sledijo jim zaposleni (34, 62 %), medtem ko upokojenci tega načina sploh ne uporabljajo. Tudi osnovnošolci in srednješolci predstavljajo le majhen odstotek tistih, ki uporabljajo računalnik. 142


Zanimivi so tudi rezultati, ki prikazujejo, katerih poti iskanja gradiva se poslužujejo anketirani znotraj posameznih skupin. Tabele 3a−3e: Načini iskanja gradiva znotraj posameznih skupin anketiranih članov Osnovnošolci uporabim računalnik za natančno informacijo uporabim katalog za pomoč poprosim informatorja sam pobrskam po policah Tabela 3a Študenti uporabim računalnik za natančno informacijo uporabim katalog za pomoč poprosim informatorja sam pobrskam po policah Tabela 3c Nezaposleni uporabim računalnik za natančno informacijo uporabim katalog za pomoč poprosim informatorja sam pobrskam po policah Tabela 3d

2,44 % 0,00 % 71,95 % 39,02 %

45,61 % 0,00 % 29,82 % 24,56 %

23,53 % 0,00 % 52,94 % 23,53 %

Srednješolci uporabim računalnik za natančno informacijo uporabim katalog za pomoč poprosim informatorja sam pobrskam po policah Tabela 3b Zaposleni uporabim računalnik za natančno informacijo uporabim katalog za pomoč poprosim informatorja sam pobrskam po policah Tabela 3č Upokojenci uporabim računalnik za natančno informacijo uporabim katalog za pomoč poprosim informatorja sam pobrskam po policah Tabela 3e

8,00 % 0,00 % 48,00 % 44,00 %

15,93 % 0,88 % 52,21 % 30,97 %

0,00 % 0,00 % 77,27 % 22,73 %

Iz Tabel od 3a do 3e lahko razberemo, da se vse skupine z izjemo študentov za pomoč pri iskanju gradiva v največji meri obrnejo na informatorja. Največji delež tistih, ki se obrnejo na informatorja znotraj posamezne skupine, je med upokojenci, kar 77 %. Preostali delež upokojencev sam pobrska po policah, nihče pa ne uporabi računalnika ali kataloga. Naslednji, ki v največji meri prosijo za pomoč informatorja, so osnovnošolci (72 %), zelo majhen delež izmed njih za pomoč uporabi računalnik (2 %), ostali pa sami pobrskajo po policah. Študenti so edina skupina anketiranih, ki za pomoč pri iskanju gradiva v največji meri uporabijo računalnik.

143


Primerjava anket Anketo iz leta 2006 smo primerjali z rezultati podobne ankete, ki je bila izvedena med člani Knjižnice Prežihov Voranc leta 1998 in je zajemala 237 anketirancev. V nadaljevanju so prikazane nekatere primerjave rezultatov obeh anket in trend načinov iskanja gradiva v knjižnici. Tabela 4: Primerjava načinov iskanja gradiva, ki temelji na anketah iz let 1998 in 2006 Kadar želite najti kakšno knjigo, kaj običajno storite? 1998 2006 uporabim računalnik za natančno informacijo 10,78 % 15,90 % uporabim katalog 3,92 % 0,31 % za pomoč poprosim informatorja 62,75 % 53,21 % sam pobrskam po policah 22,55 % 30,58 %

razlika +5,12 -3,62 -9,53 +8,03

trend ↑ ↓ ↓ ↑

Glede na leto 1998 je leta 2006 največja razlika v odstotku anketirancev, ki se za pomoč pri iskanju gradiva obrnejo na informatorja. Delež teh se je namreč zmanjšal za skoraj 10 %, in to v največji meri na račun tistih, ki sami pobrskajo po policah (teh je več za približno 8 %), ter na račun tistih, ki za iskanje informacij uporabijo računalnik (delež teh se je povečal za 5,12 %). V celoti še vedno velja tako za leto 1998 kot za leto 2006, da se največji delež obiskovalcev obrne za pomoč na informatorja, vendar pa trend kaže, da se delež le-teh zmanjšuje in se skladno z današnjo »samopostrežno družbo« nagiba v smeri samopomoči, bodisi tako da sami poiščejo gradivo ali pa si, tukaj je trend narasel, pri tem pomagajo z računalnikom.

Ocena knjižnic in njihovega dela Anketa iz leta 2006 je bila sestavljena iz dveh tipov vprašanj: Pri prvem tipu je bilo možnih več odgovorov in so anketiranci označili enega ali več odgovorov, ki so se jim zdeli najbolj primerni. Ti odgovori so v analizi prikazani z odstotki, glede na to, kolikokrat je bil posamezen odgovor izbran. Drugi tip vprašanj pa je ponujal možnost rangiranja strinjanja s posamezno trditvijo z vrednostjo od 1, ki predstavlja najnižjo vrednost, do 5, to je najvišja vrednost. Pri teh vprašanjih je bila analiza narejena na podlagi povprečne vrednosti. Z rangiranimi odgovori so anketiranci ocenjevali knjižnice in njihovo delo. V Tabeli 5 so prikazane vse povprečne vrednosti teh vprašanj po vrsti od najvišje do najnižje povprečne vrednosti.

144


Tabela 5: Zadovoljstvo anketirancev s knjižnicami in njihovim delom Povprečne vrednosti vseh rangiranih odgovorov Se vam zdi, da osebje v izposoji dovolj pomaga pri iskanju? Gotovo ste že kdaj poprosili informatorje za pomoč pri izbiri. Kako ste bili običajno zadovoljni z njihovimi nasveti in predlogi? Prijaznost knjižničarjev: kako bi jih ocenili? So po vaši oceni izposojevalci dovolj strokovno podkovani? Kakšno se vam zdi vzdušje v knjižnici? Kako po lastnih izkušnjah ocenjujete hitrost dela v izposoji? Kako ste zadovoljni, kadar si kaj od tega ogledate? (dejavnosti) Kako pogosto običajno najdete iskano knjižno gradivo? Kako udobna se vam zdi knjižnica? Kako bi ocenili razporeditev posameznih oddelkov, prostorov in knjižnih polic. Se vam zdijo dovolj pregledni? Ali je po vašem mnenju v knjižnici dovolj knjig s področja leposlovja in splošnega izobraževanja? Knjižnice naj bi poskrbele, da bi vsaj po en izvod knjig stal na policah; tudi če si zato nekaterih ni mogoče izposojati Knjižnica Prežihov Voranc je opremljena z mnogimi tehničnimi in informacijskimi pripomočki, kot so npr. računalniki in glasbena oprema. Kako pogosto uporabljate te storitve? Zahtevnejši bralci bi morali imeti na voljo posebne fonde po svojem okusu. Knjižnice so še vedno skladišča za knjige, ne pa sodobni informacijski centri. Naša knjižnica prireja tudi druge dejavnosti, kot so razstave, literarni večeri, pravljične urice in druge prireditve. Kako pogosto spremljate te dejavnosti? Obiskovanje knjižnice je pogosto predvsem zapravljanje časa bralcev.

4,62 4,59 4,59 4,57 4,42 4,21 4,16 3,95 3,94 3,86 3,73 2,96 2,64

2,47 2,26 1,95 1,22

Najvišje ocene so v povprečju dobili knjižničarji za svojo prijaznost, strokovnost in pripravljenost pomagati. Po drugi strani 3,7 % anketirancev motijo neprijazni knjižničarji, 2,86 % pa je med predlogi za izboljšavo navedlo, da si želijo bolj prijazne knjižničarje. To so dejansko zelo majhni deleži, vendar kažejo, da pripisujejo obiskovalci zelo veliko pomembnost knjižničarjevim lastnostim. Prav zaradi pomembnosti, ki jo obiskovalci pripisujejo knjižničarjevim lastnostim, je potrebno biti pozoren na trend, ki se kaže v primerjavi rezultatov o delu knjižničarjev med letoma 1998 in 2006 in je prikazan v Tabeli 6.

145


Tabela 6: Primerjava zadovoljstva anketiranih članov z delom knjižničarjev na podlagi anket iz let 1998 in 2006 1998 2006 razlika trend Gotovo ste že kdaj poprosili informatorje 1 = prav nič za pomoč pri izbiri. Kako ste bili običajno zadovoljen/-a zadovoljni z njihovimi nasveti in predlogi? 5 = zelo zadovoljen/-a Se vam zdi, da osebje v izposoji dovolj 1 = veliko premalo, pomaga pri iskanju? 5 = povsem dovolj So po vaši oceni izposojevalci dovolj 1 = veliko premalo, strokovno podkovani? 5 = povsem dovolj Kako po lastnih izkušnjah ocenjujete 1 = zelo počasi, hitrost dela v izposoji? 5 = zelo hitro Prijaznost knjižničarjev: kako bi jih 1 = zelo so ocenili? neprijazni, 5 = zelo so prijazni

4,59

4,59

0,00

=

4,77

4,62 -0,15

4,36

4,57 +0,21

4,55

4,21 -0,34

4,72

4,59 -0,13

Rezultati so pokazali, da so anketiranci v letu 2006 manj zadovoljni s pripravljenostjo knjižničarjev pomagati pri iskanju gradiva, manj so zadovoljni z njihovo prijaznostjo (ki pa je še vedno na drugem mestu po višini ocene), največja negativna razlika glede na leto 1998 pa je v hitrosti dela v izposoji. So pa v anketi iz leta 2006 bolj zadovoljni s strokovno podkovanostjo izposojevalcev. Anketiranci so zadovoljstvo s tem, kako pogosto najdejo v knjižnici iskano gradivo, ocenili s 3,95, kar je precej visoka ocena. Če gradiva ne najdejo, je to v 76 % zato, ker je gradivo že izposojeno. Bralci si želijo več izvodov posameznih naslovov, predvsem uspešnic. To je tudi druga najpogostejša stvar, ki jih v knjižnici moti, saj jih kar 10,58 % od teh, ki jih kaj moti, meni, da je knjig premalo. Večinoma si želijo, da bi bilo več izvodov uspešnic, na katere morajo sedaj dolgo čakati, poleg tega si želijo več CD-jev, DVD-jev, literature v tujih jezikih in strokovne literature z različnih področij. Zelo veliko pomembnost obiskovalci pripisujejo tudi knjižničnemu prostoru in urejenosti ter preglednosti gradiva v njem. Največ, kar 16,93 % tistih, ki jih v knjižnici kaj moti, meni, da je v knjižnici premalo prostora, da je prenatrpana in utesnjena. Naj na tem mestu še enkrat poudarim, da odgovori veljajo za vse enote knjižnice, tako da verjetno ne velja, da bi se zdele obiskovalcem vse enote knjižnic utesnjene in prenatrpane. Odgovori pa kažejo na to, da sta obiskovalcem prostor in njihovo počutje v njem zelo pomembna, saj imajo pripombe tudi na manjše stvari, pogrešajo npr. obešalnike za garderobo. Poleg velikosti prostora se jim zdi zelo pomembna udobnost prostora. Želijo si več mizic in stolov med policami, udobnih vreč za sedenje, bolj udobne stole v čitalnici ipd.

146


Razporeditev prostorov, oddelkov in knjižnih polic je ocenjena z dokaj nizko povprečno oceno 3,86. Anketiranci si želijo, da bi bili oddelki označeni s smerokazi in tablami, police bolje označene, poleg razporeditve po signaturi si želijo tudi razporeditev po abecedi ipd. Zdi se, da je urejenost knjižnice in razporeditev ter oznaka gradiva izredno pomemben dejavnik za anketirane člane, saj je tudi iz primerjave z letom 1998 razvidno, da so obiskovalci tem kategorijam podelili slabše ocene. Tabela 7: Primerjava ocen vzdušja, udobnosti in urejenosti oddelkov knjižnic v anketah iz let 1998 in 2006 1998 1 = zelo nesproščeno, 4,50 5 = zelo sproščeno 1 = zelo neudobna, Kako udobna se vam zdi knjižnica? 4,52 5 = zelo udobna Kako bi ocenili razporeditev posameznih 1 = povsem oddelkov, prostorov in knjižnih polic. nepregledno, 3,73 Se vam zdijo dovolj pregledni? 5 = zelo pregledno

2006 razlika trend

Kakšno se vam zdi vzdušje v knjižnici?

4,42 -0,08

3,94 -0,58

3,86 +0,13

Iz Tabele 7 je razvidno, da so obiskovalci v letu 2006 v primerjavi z letom 1998 podelili slabše ocene vzdušju in udobju v knjižnici, medtem ko so malo bolje ocenili razporeditev posameznih oddelkov, prostorov in knjižnih polic. Dejavnosti, kot so razstave, literarni večeri, pravljične ure in drugo, obiskuje vedno več obiskovalcev − leta 2005 se je obisk v primerjavi z letom 1998 povečal za 134 %. Zadovoljstvo z njimi je razvidno iz Tabele 8. Tabela 8: Primerjava obiska različnih dejavnosti, ki jih organizirajo knjižnice, in zadovoljstva z njimi na podlagi anket iz let 1998 in 2006 Naša knjižnica prireja tudi druge dejavnosti, kot so razstave, literarni večeri, pravljične urice in druge prireditve. Kako pogosto spremljate te dejavnosti? Kako ste zadovoljni, kadar si kaj od tega ogledate?

1998

2006

razlika

trend

1,95

1,95

0

=

4,64

4,16

-0,48

Dejavnosti, ki jih knjižnica prireja, se udeležuje manjši delež leta 2006 anketiranih članov, so pa ti s prireditvami zelo zadovoljni (povprečna ocena 4,16). Ta ocena je nižja kot leta 1998, ko je na to vprašanje sicer odgovorilo manj anketirancev kot v zadnji anketi, prireditve pa so takrat ocenili s povprečno oceno 4,64.

147


Računalnike in glasbeno opremo uporabljajo anketiranci podpovprečno (povprečna vrednost odgovorov je 2,64). Hkrati je pomanjkanje računalnikov visoko na lestvici stvari, ki obiskovalce motijo, saj je 5,29 % tistih, ki so odgovarjali na vprašanje, kaj jih v knjižnici moti, ocenilo, da je premalo računalnikov. Stroški se večini (80 %) anketirancev zdijo primerni, 20 % pa jih meni, da so previsoki. Te motijo visoki stroški zamudnin pri neknjižnem gradivu, želeli bi tudi možnost podaljšanja le-tega. Seveda pa tisti, ki čakajo v vrsti za izposojeno gradivo, niso takega mnenja in eden izmed anketirancev je celo predlagal, da je potrebno »zamudnikom povišati zamudnino.« Tabela 9: Primerjava ocene višine stroškov knjižnice, ki izhajajo iz anket iz leta 1998 in 2006 Stroški so po vašem mnenju nasplošno: prenizki zmerno visoki (primerni) previsoki

1998 2006 razlika 3,08 % 0,75 % -2,35 70,77% 79,90 % +8,93 26,15% 19,55 % -6,60

trend ↓ ↑ ↓

Primerjava z letom 1998 pokaže, da se je delež tistih, ki se jim zdijo stroški knjižnice previsoki ali prenizki, zmanjšal, povečal pa se je delež tistih, ki menijo, da so stroški primerni. Iz predlogov je razvidno, da si člani želijo več storitev dostopnih na internetu (podaljšanje, rezerviranje gradiva), obveščanje preko e-pošte o razstavah in prireditvah in o prostem rezerviranem gradivu.

Kako so na anketo odgovarjali anketiranci znotraj posameznih statusnih skupin V Tabelah 10 in 11 so odgovori na vsa vprašanja analizirani po strukturi anketirancev (razen prvega, vprašanja, ki je v odgovoru zahteval statusno opredelitev anketiranca in smo ga že predstavili v Tabeli 1). V Tabeli 11 smo predstavili povprečne ocene, ki se nanašajo na lastnosti knjižnice in knjižničarjev, v Tabeli 10 pa so vsi ostali odgovori. Pri vsakem vprašanju so s poudarjeno pisavo označene najvišje vrednosti in s podčrtano pisavo najnižje vrednosti odgovorov.

148


Tabela 10: Ocene dela knjižnice po strukturi anketirancev oziroma njihov delež pri posameznih odgovorih Povprečne ocene/odstotki odgovorov po strukturi anketiranih članov osnovnošolci Če v knjižnici pogosto ne najdete tega, kar iščete: kaj je največkrat razlog za to? je že izposojeno knjig ne najdem knjig sploh ni kaj drugega Naša knjižnica prireja tudi druge dejavnosti, kot so razstave, literarni večeri, pravljične urice in druge prireditve. Kako pogosto spremljate te dejavnosti? Knjižnica Prežihov Voranc je opremljena z mnogimi tehničnimi in informacijskimi pripomočki, kot so npr. računalniki in glasbena oprema. Kako pogosto uporabljate te storitve? Stroški so po vašem mnenju nasplošno: prenizki zmerno visoki (primerni) previsoki Izbrali smo nekaj trditev o knjižnicah in njihovi vlogi v družbi. Knjižnice so še vedno skladišča za knjige, ne pa sodobni informacijski centri. Obiskovanje knjižnice je pogosto predvsem zapravljanje časa bralcev. Zahtevnejši bralci bi morali imeti na voljo posebne fonde po svojem okusu. Knjižnice naj bi poskrbele, da bi vsaj po en izvod knjig stal na policah; tudi če si zato nekaterih ni mogoče izposojati

srednješolci študenti zaposleni nezaposleni upokojenci

86,05 6,98 6,98 0

60,87 26,09 4,35 8,7

63,04 10,87 21,74 4,35

73,27 4,95 15,84 5,94

100 0 0 0

70,59 5,88 5,88 17,65

1,98

1,58

1,56

2,01

2,08

2,86

3,03

2,8

2,93

2,33

3,08

1,6

0 76,19 23,81

0 65 35

0 67,5 32,5

1,19 89,29 10,71

8,33 83,33 8,33

0 100 0

2,63

2,35

2,33

2,1

1,92

1,54

1,31

1,15

1,15

1,24

1

1,29

2,15

2,53

2,95

2,59

2,17

2,08

3,22

3,25

3,05

2,55

3,17

2,8

% % % %

% % %

149


Najpogosteje najdejo želeno gradivo nezaposleni, najmanj pogosto pa upokojenci. Med vsemi kategorijami najpogosteje gradiva ne najdejo, ker je že izposojeno, kar kaže, da iščejo zelo brano gradivo in bi si želeli več izvodov posameznih naslovov. Najbolj so s številom knjig s področja leposlovja in splošnega izobraževanja zadovoljni osnovnošolci, najmanj pa študenti. Upokojenci se v največji meri udeležujejo prireditev v knjižnici, najmanj pa se jih udeležujejo študenti. Z njimi so najbolj zadovoljni zaposleni, najmanj pa študenti. Tehnične in informacijske pripomočke uporabljajo v največji meri nezaposleni, v najmanjši upokojenci. Vsem skupinam članov se zdijo v največji meri stroški knjižnice primerni, v največji meri se zdijo znotraj skupin stroški previsoki srednješolcem, sledijo študenti. V največji meri imajo osnovnošolci knjižnice še vedno za skladišča za knjige in to kljub temu, da so druga skupina, ki najpogosteje uporablja tehnične in računalniške pripomočke (morda so si drugače interpretirali vprašanje), v največji meri pa smatrajo knjižnice za sodobne informacijske centre upokojenci, ki najmanj uporablja tehnične in informacijske storitve, ki jih knjižnica nudi. V največji meri si želijo posebne fonde knjig za zahtevnejše bralce študenti, v najmanjši upokojenci.

Tabela 11: Ocena lastnosti knjižnice in knjižničarjev po strukturi anketirancev Povprečne ocene lastnosti knjižnice in knjižničarjev po strukturi anketiranih članov osnovnošolci Kako pogosto običajno najdete iskano knjižno gradivo? Ali je po vašem mnenju v knjižnici dovolj knjig s področja leposlovja in splošnega izobraževanja? Gotovo ste že kdaj poprosili informatorje za pomoč pri izbiri. Kako ste bili običajno zadovoljni z njihovimi nasveti in predlogi? Se vam zdi, da osebje v izposoji dovolj pomaga pri iskanju? So po vaši oceni izposojevalci dovolj strokovno podkovani? Kako po lastnih izkušnjah ocenjujete hitrost dela v izposoji? Kako ste zadovoljni, kadar si kaj od tega ogledate? (prireditve) Kakšno se vam zdi vzdušje v knjižnici? Kako udobna se vam zdi knjižnica? Prijaznost knjižničarjev: kako bi jih ocenili? Kako bi ocenili razporeditev posameznih oddelkov, prostorov in knjižnih polic. Se vam zdijo dovolj pregledni? Povprečje vrednosti odgovorov

150

srednješolci študenti zaposleni nezaposleni upokojenci

4,05

3,70

3,74

3,96

4,55

3,67

4,18

3,42

3,35

3,56

3,83

3,40

4,71

4,35

4,35

4,59

4,92

4,75

4,67

4,30

4,35

4,68

4,83

4,69

4,63

4,25

4,48

4,65

4,45

4,50

4,26

3,80

3,83

4,34

4,33

4,63

4,12

3,83

3,72

4,37

4,70

4,42

4,55

4,40

4,18

4,33

4,73

4,63

4,44

3,55

3,71

3,66

4,33

3,67

4,68

4,35

4,20

4,67

4,82

4,63

4,09

3,65

3,60

3,82

3,92

3,88

4,40

3,96

3,95

4,24

4,49

4,26


Najbolj so s predlogi in nasveti informatorjev zadovoljni nezaposleni in upokojenci, najmanj pa srednješolci in študenti. Enako velja za mnenje o pripravljenosti osebja pri iskanju gradiva. Za najbolj strokovno podkovane so knjižničarje ocenili zaposleni, za najmanj pa srednješolci, ki so tudi najmanj zadovoljni s hitrostjo dela v izposoji. S to pa so najbolj zadovoljni upokojenci. Z vzdušjem v knjižnici so najbolj zadovoljni nezaposleni in upokojenci, najmanj študenti. Najbolj se zdi knjižnica udobna osnovnošolcem, najmanj srednješolcem. Prijaznost knjižničarjev so najvišje ocenili nezaposleni, sledijo zaposleni, z najnižjo oceno so jih ocenili študenti, ki so tudi najmanj zadovoljni s preglednostjo oddelkov, prostorov in polic v knjižnici, s čimer pa so najbolj zadovoljni osnovnošolci.

Sklepne ugotovitve Uporabniki Knjižnice Prežihov Voranc so v poprečju zelo zadovoljni s Knjižnico, saj so vse kategorije ocenjene nadpovprečno. Z najvišjimi ocenami so ocenili lastnosti knjižničarjev, ki so bile po drugi stani deležne tudi kritik. Izkazalo se je, da je vloga knjižničarjev zelo pomembna. Na tem mestu je pomembno izpostaviti podatek, da Knjižnica Prežihov Voranc s 33 zaposlenimi v letu 2006 ne dosega niti Standardov za splošne knjižnice, ki določajo 58 zaposlenih, niti minimalnih standardov, kot jih določa Pravilnik o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe, ki določa 38 zaposlenih. Zaradi preobremenjenosti (podzaposlenosti) knjižnične storitve niso vedno takšne, kot jih uporabniki pričakujejo. Obseg dejavnosti v knjižnicah se namreč veča, stopnja zaposlenosti pa ne raste bistveno. Problem podzaposlenosti je predstavljen tudi v Tabeli 12, kjer so prikazani nekateri kazalci, ki prikazujejo obseg dela knjižnice. Iz tabele lahko razberemo število članov, zalogo gradiva, obisk, število prireditev in obisk prireditev, knjižnično in medknjižnično izposojo v letih 1998 in 2005 in razliko med njimi. Na koncu je navedeno še število zaposlenih v omenjenih letih. Tabela 12: Kazalci, ki prikazujejo obseg dela v knjižnici leta 1998 in 2005 Člani Zaloga gradiva Obisk Št. prireditev Št. obiskov prireditev Izposojenih enot Medknjižnična izposoja Zaposleni

1998 23.155 171.777 287.920 311 11.606 943.933 115 28

2005 27.983 269.582 511.478 566 27.187 1.558.124 220 33

razlika +20,85 +56,94 +77,65 +81,99 +134,25 +65,07 +91,30 +17,86

Vidimo, da so je od leta 1998 do 2005 povečalo število članov za skoraj 21 %, zaloga gradiva za 57 %, obisk knjižnice za kar 78 %, število prireditev za 82 % in njihovih obiskovalcev za 134 %, izposojenega je bilo 65 % enot gradiva več kot v letu 1998. Vse to pa je bilo doseženo z le 18 % več zaposlenimi. To pomeni, da mora sedaj vsak zaposleni opraviti več dela kot v letu 1998. Ob tako povišanem obisku in izposoji se knjižničarji veliko težje hitro in poglobljeno posvečajo vsakemu posamezniku. 151


Anketirani so zelo kritični tudi do knjižničnih prostorov, ki se jim pogosto zdijo utesnjeni, neudobni, nepregledni. Prav knjižnični prostori in njihova širitev in ureditev pa predstavljajo za knjižnico najvišje stroške in njeni financerji omogočijo posamezne prostorske izboljšave le po zelo dolgotrajnih postopkih in prepričevanju v potrebnost le-teh. Na splošno so s Knjižnico najmanj zadovoljni študenti, ki želijo več strokovne literature, hitrejše delo v izposoji in več udobja. V zvezi z literaturo lahko rečemo, da je Knjižnica Prežihov Voranc splošna knjižnica, ki skladno s tem ne ponuja poglobljene strokovne literature iz posameznih področij, ampak v manjši meri pokriva vsa področja. Za obiskovalce knjižnice je pomembno, da je knjižnica opremljena s sodobnimi računalniki in jim nudi uporabo vedno novih tehnologij in vedno več storitev preko interneta. Kar je gotovo smer, v katero se mora Knjižnica v prihodnje razvijati. V primerjavi z letom 1998 jih v letu 2006 več meni, da so stroški primerni, več jih pri iskanju gradiva samih pobrska po policah ali v ta namen uporabi računalnik, več jih meni, da so izposojevalci dovolj strokovno podkovani, bolje so ocenili preglednost prostorov in knjižnih polic. Enako so zadovoljni z nasveti in predlogi informatorjev. Manj pa so glede na leto 1998 zadovoljni z vzdušjem v knjižnici, prijaznostjo knjižničarjev, pomočjo osebja pri iskanju gradiva, hitrostjo pri izposoji, s prireditvami (čeprav povišan obisk govori temu nasprotno) in udobjem knjižnice. Kar je, kot že rečeno, posledica podzaposlenosti. Premajhno število zaposlenih, ki skrbi za tako obsežno knjižnično mrežo, seveda ne zmore dovolj hitro zadovoljiti vseh pričakovanj uporabnikov, ki so, kot je razvidno, res velika. Prav tako jih manj meni, da so stroški knjižnice prenizki ali previsoki in manj jih za pomoč pri iskanju gradiva uporabi katalog ali se obrne na informatorja. Ankete so eden izmed pokazateljev uspešnosti dela. Primerjava rezultatov ankete iz leta 1998 z anketo iz leta 2006 je pokazala, da so anketiranci v nekaterih segmentih bolj, v drugih pa manj zadovoljni z delom Knjižnice Prežihov Voranc, nikakor pa se ocena njenega dela ne slabša. To kaže na dejstvo, da se Knjižnica zaveda potreb in pričakovanj uporabnikov in jih tudi dokaj uspešno zadovoljuje. Seveda je vedno prostor za izboljšave, ki pa so navadno finančno pogojene in zato del dolgoročnih ciljev, ki pa se jim Knjižnica enemu za drugim uspešno približuje.

Za konec pa še pohvala ene izmed anketirank: Ste ena boljših knjižnic, katero obiskujem. Osebje je, z izjemo kakega slabega dne, zelo prijazno. Založenost s knjigami je tudi dobra. 152


KNJIŽNICA ŽIVI V NAŠIH SPOMINIH


Družabna srečanja zaposlenih v Knjižnici Prežihov Voranc. Skupinske fotografije ob svečanih priložnostih …

leta 1993

leta 2002

leta 2004

154


POVEDALI SO … Uredili in vezno besedilo prispevali Barbara Marinčič Katja Brank Včasih se zvečer v knjižnici, ko se poslovimo od zadnjega bralca, zberemo okrog glavnega izposojevalnega pulta in beseda nanese na nekdanje čase. Takrat imajo glavno besedo starejše sodelavke in sodelavci, mi, ki nas imajo za mlajše − čeprav so nekateri izmed nas v knjižnici zaposleni že več kot deset let, pa poslušamo o tistih časih, ko še ni bilo nove knjižnice na Tržaški, o sodelavcih, o posameznih bralcih, ki so postali duše knjižnice. Takrat se začnejo pripovedovati zgodbe, kot jih pripovedujejo knjige naše knjižnice − že mnogokrat prebrane, a vsakič znova zanimive. V spomin se najprej prikradejo delovni pogoji, v katerih so začenjali svojo poklicno pot … … o knjižnici na Rudniku Najprej so bila tista prva leta v knjižnici na Rudniku, kjer smo precej let delale samo Joži, Radmila in jaz. Knjižnica na Rudniku … prijetna knjižnica, majhna, z njo v zvezi se vedno najprej spomnim mraza. Tam je bilo vedno hladno. Poleti so vsi hodili v majčkah z naramnicami, me smo sedele v haljah, spodaj pa zimski pulover. Na avtobusu sem se nalašč postavila na sončno stran (edina!), samo da me je sonce spet razlezlo v normalo. Spomnim se tiste slavne peči na kurilno olje, ki jo je bilo treba vsako jutro znova zakuriti. Najbolj zabavno je bilo ob ponedeljkih, ko je bilo olje od mraza tako trdo, da ni hotelo priteči, pa smo ga v peč zlile kar z vrha – inovativnosti nam nasploh ni primanjkovalo. [Zlatka Tomažič] … o čitalnici v knjižnici Vič Začelo se je dokaj skromno. Za naročene naslove revij in časnikov sta zadoščali dve časopisni omari in nekaj miz, na katerih so bile v kupih zložene revije in razne publikacije. Tudi računalnik z Wordom predvsem pa njegova uporaba sta bila v tem času prava redkost, zato smo večino napisov in navodil bralcem pisali kar na roko. Takrat je bilo dovolj časa, da sem ob rednem delu sproti prelistala še vse prispele naslove in fotokopirala ter shranjevala zanimive in uporabne članke. Nekateri izmed njih so še danes v pomoč pri iskanju podatkov o določenih temah. V vsem tem času smo opremljenost čitalnice funkcionalno precej izboljšali. Delno nas je v to prisililo tudi število naročenih naslovov, ki je iz leta v leto strmo naraščalo. Medtem se je pojavil tudi prvi računalnik z dostopom do interneta. Na začetku so ga sramežljivo uporabljali le redki »eksperti« za ta novi čudež tehnike. Kmalu se je, skoraj čez noč, zgodil računalniški bum in čitalnica je na lepem postala najbolj oblegani del knjižnice, kjer so obiskovalci v vrsti čakali za prost računalnik. Zaživela je kot pravo komunikacijsko središče, kjer so se dnevno srečevali pripadniki različnih generacij, vsak s svojimi potrebami, željami in dnevnimi razpoloženji. [Lana Žganjar] 155


Tako tudi nas ob njihovih spominih na začetke v malih, mrzlih prostorih, malo zazebe in hvaležno se ozremo po sodobno opremljeni, čeravno tudi že malo utesnjeni knjižnici, ki si je brez računalnika sploh ne predstavljamo. V mislih si hitro naredimo še opomnik, katere nove spletne strani in povezave je vredno priporočiti obiskovalcem, ki vedno pričakujejo nove predloge. Beseda pa medtem že nanese na bralce … Dopoldan so prihajale k nam v glavnem gospodinje, poleg knjig so prišle tudi na košček pogovora in marsikdaj je pogovor kar trajal in trajal. Velikokrat smo ugotavljali, da moraš biti kot knjižničar malo tudi psiholog. Takrat smo imeli še čas za bralce. Ni bilo samo dober-dan-kaj vračate-a-to boste-vzeli-hvala-na-svidenje. [Zlatka Tomažič] Z veseljem in nostalgijo se spominjam priletnega gospoda, ki je vsak dan, ne glede na letni čas in vremenske razmere, kar peš prišel iz Šiške in do podrobnosti preštudiral vse dnevne časopise. Včasih je z nami kakšne dogodke tudi pokomentiral. Večina spominov v zvezi s čitalnico je vezanih prav na naše redne obiskovalce. Nekateri med njimi so tudi po desetih letih še vedno vsak dan tukaj in se v naši čitalnici počutijo skoraj kot doma. [Lana Žganjar] Med prvimi, ki so se vpisali v našo knjižnico, je bila naša dolgoletna redna obiskovalka, sedaj že pokojna, gospa Julijana Aleš, ki je spoznala vse tri lokacije knjižnice. Ko sem jo obiskala v Domu starejših občanov, se je še dobro spominjala oljne peči v prvotnih prostorih na Zavetiški, od katere je bila knjižnica vedno malo zakajena. Menila je, da z večjim knjižničnim prostorom in računalniki sicer upada domačnost, vendar je prav dobro razumela in odobravala veliko pridobitev nove knjižnice, saj prostori omogočajo številne dodatne dejavnosti. Tudi za nove knjižničarje je našla prijazno besedo in pristavila: »...pa tudi kakšni mlajši pristopi k meni in mi pomaga izbirati. Seveda pa sedaj ne more biti več tako mirno in domače kot včasih.« Knjiga je bila vedno spremljevalka njenega življenja, gospa Julijana pa je bila spremljevalka naše knjižnice. [Marija Mazi] Zgodbe o bralcih imamo vsi najraje, saj dajejo prav oni smisel našemu delu, najlepši je namreč njihov topli nasmeh, ko ti z navdušenjem povedo, kako so v enem dihu z užitkom prebrali knjigo, ki si jim jo priporočil, v njihovih očeh pa se že sveti nestrpno pričakovanje, kakšno poslastico jim bomo ponudili tokrat. V takih trenutkih se počutimo kot pravi zavezniki v skupnem svetu knjig, v katerem smo si vsi blizu in v katerem se še vedno, tudi v današnjem hitrem tempu življenja, začutimo kot soljudje. In si še vedno radi vzamemo čas, da drug drugemu postavimo tako enostavno, pa tako prijazno vprašanje: »Kako ste kaj?« Ja, tudi dandanes je še veliko obiskovalcev, ki jim knjižnica pomeni zavetje, v katerega se nenehno vračajo tudi zaradi ljudi, ki jih tu srečajo. Medtem Zlatka že z navdušenjem in nostalgijo pripoveduje že tolikokrat povedano zgodbo o svojih začetkih, ki jo še posebno »ta mladi« tako radi poslušamo, saj je delo včasih potekalo povsem drugače kot danes …

156


Znamo se tudi zabavati in oživljati pravljične like…

157


Ko sem jaz prišla v knjižnico, še vsa mlada in polna navdušenja – odkar sem vedela zase, sem rada brala, pravi knjižni molj, in potem dobiš službo v knjižnici – dobitek na 3 x 3! Riba v vodi! Takrat je bila knjižnica Vič še na Zavetiški ulici. Spomnim se bolj mrakobnega prostora v prvem nadstropju. Vse smo delale za eno mizo – obdelovale knjige, jih zavijale in izposojale. Breda je sedela na eni strani pulta, jaz na drugi, ona je vpisovala knjige, jaz zavijala in kako se mi je dobro zdelo, ko mi je dovolila, da sem bralki jaz izbrala knjigo! Potem je sledila preselitev v barako na Vrhovnikovi. Koliko več prostora! Iz leta v leto več ljudi. Z Ivanko Kavčič (op. ur.) sva se prav strateško pripravili na popoldan – jaz sem si ošilila nekaj svinčnikov, pripravila radirko in sva začeli. Takrat smo veliko pisali. Vse številke izposojenih knjig v bralčevo kartoteko, na vse knjižne listke bralčevo številko, pa še vsa statistika o obisku bralcev. Takrat smo še računali vsako knjigo posebej! Na vsakem knjižnem listku je bila cena za izposojo (3 % prodajne cene!) in smo seštevali! Si predstavljate to danes? Časovno in cenovno?[Zlatka Tomažič] Glavno delovno orodje svinčnik? Radirka? Kot da to ni dovolj neverjetno, pa nas Marija popelje v še bolj čuden svet, ko so bili avtomobili na naših cestah še redkost in so se okoli vozili z avtobusi, ob posebnih priložnostih pa s fičkoti in nam z nasmehom opisuje razne dogodivščine o migracijah na delo v naše knjižnice zunaj Ljubljane: Knjige sem ponavadi prevažala na Ig v vrečkah z avtobusom, nekoč pa je mene, otroke in knjige na Ig odpeljal moj Jože z našim starim fičkom, temu pa je bilo na Igu tako všeč, da nikakor ni hotel iti domov. Tako smo se vsi skupaj vkrcali na avtobus in se preko Ljubljane odpeljali domov (v Goričico, op. ur.), čeprav je z Iga do nas komaj 15 kilometrov. Ali tole: 26. aprila, torej dan pred dolgim vikendom za prvomajske praznike, nekega davnega leta, ko Ljubljana še ni imela obvoznice, sem doživela na poti proti avtobusni postaji in proti avtobusu za Ig popoln prometni infarkt. Mestni avtobus je zavil na Jamovo, da bi sploh kam prilezel, pri Srednji tehnični šoli pa nas je izkrcal, ker je bilo križišče popolnoma »zabasano«. Ko sem prišla do glavne pošte, sem odkrila, da sem vzela vrečke s knjigami, torbico in v njej plačo (takrat še v gotovini), na katero so doma čakali zidarji, pa sem pustila na avtobusu. Ko sem se vrnila, je avtobus še vedno stal tam. In torbica tudi. Tudi zaradi takih dogodkov se zavedam, da sem srečen človek. [Marija Mazi] Za srečne se imamo še danes, ko s pogledom zaokrožimo po sodelavcih, zaradi katerih radi prihajamo v službo in s katerimi delimo svoje življenje v dobrem in slabem. To so ljudje, ki sodijo v skupino najbolj pomembnih ljudi v našem življenju in prav zato tako radi pripovedujemo in poslušamo zgodbe o njih in si tako povemo, kakšni smo v očeh drug drugega, kaj imamo pri njih najraje in zakaj jih cenimo. Najbolj nepozabni ostajajo prav spomini na ljudi, na sodelavce, med katerimi so se spletle niti, ki so prerasle v prijateljstva. In kako veliko skupnih spominov se je že nabralo, res smo že veliko doživeli skupaj ... Spomini. Za večne čudake, kot sem jaz, obstajajo posebni (čudaški) spomini. Ne veliki in razburljivi dogodki, ampak ljudje, kraji in dogodki, prepleteni z ljubeznijo. Zato se z ljubeznijo in spoštovanjem spominjam:

158


− Majde, precej boječe (si lahko današnja mladina, ki začenja delati pri nas, predstavlja, da je imela takrat 24, jaz pa 23 let?) zelo delovne in vljudne. Nepozaben je spomin na njene šale, ko je prišla s smučanja v Tatrah. − Jožice, ravno poročene, noseče in v črnini, ker ji je ravno umrl oče. Kdo bi danes razumel, da nas je bilo v službi pet, pa je bila neprestano katera na porodniški (ki je takrat na službeno srečo trajala le osem mesecev). Komaj smo se zvrstile, da nas ni šlo na porodniški dopust preveč hkrati. Jaz sem bila samo trikrat − Anka je bila študentski otrok in je imela sedem mesecev, ko sem prišla delat v knjižnico. − Radmile, sivolase gospe, ki zlepa ni nikogar sprejela v svoj krog, ki pa je pokazala vso plemenitost, ko sem žalovala za mrtvorojenim otrokom in mi napisala nepozabno pismo. Tako se prepletejo službene niti tudi v prijateljske in tudi sama sem napisala kar nekaj takih pisem, ko so sodelavke resno zbolele. − Zlatke, ki je nisem spoznala ob njenem prihodu, ampak je že delala na Rudniku, ko sem se vrnila s porodniškega dopusta. Zato pa se je toliko bolj spominjam iz »zdajšnjih« let, ko smo se z njo in z Marino toliko presmejale, kar za izposojevalnim pultom, da je bila ena »kazensko« prestavljena v nasprotni turnus. − Milene in Francija s torbo za dojenčke, v kateri je ležala mala Katja. In potem sva šli z Mileno nekega dne prvič skupaj na Ig in sem pozabila ključ. Pa nisva šli z avtom, ampak z avtobusom in je ena morala nazaj po ključ, z avtobusom, seveda, druga pa je bralcem razlagala zadrego. Tole je zame »stara garda«, in naj mi mladina oprosti, da ne navajam vsakega posebej. Se pa velikokrat z začudenjem in hvaležnostjo spominjam vseh ali vsakogar posebej, občudujem jih in sem vesela, da imamo tako pridne in zavzete sodelavce, da se nam ni potrebno pritoževati nad podmladkom. [Marija Mazi] To so res v srce segajoči spomini na čase, ko smo se tolažili, in na čase navihanosti, polne smeha. In tako je še danes. Vedno več nas je in tako vedno znova pletemo nove niti, sprva previdno, ko še spoznavamo novo osebo med nami, sčasoma pa vedno hitreje in kolektiv zopet postane trdna celota, ki ji vsi pripadamo. In tu so še prav posebni spomini na tiste iz stare garde, ki jih ni več med nami. Med njimi je, žal, tudi prva direktorica knjižnice Breda Bajuk. Naša Breda je sodila v generacijo predračunalniških knjižničarjev, kar v današnjem jeziku večini pomeni hud primanjkljaj, s človeške plati pa to še vedno pomeni veliko dobrih stvari. Pomeni pogled, nasmeh in pozdrav prihajajočemu bralcu, pomeni nasvet bralcu, ki se ne more odločiti za določeno knjigo, pomeni večerno pospravljanje in ravnanje knjig na policah, kajti vstopiti med pospravljene knjige je čisto nekaj drugega kot iskati med razmetanimi in strganimi. To pomeni tudi zavijanje vseh knjig v folijo, pomeni zaporedno žigosanje na deseti in stotih straneh knjige, pomeni poznavanje svoje knjižne zaloge in tako dalje, in tako dalje. Še najbolj pa pomeni veliko širino srca in duha, pomeni strpnost in sprejemljivost vseh vrst bralcev in sodelavcev. Čedalje bolj spoznavamo, koliko nam je dala kot človek in kot vodnica v poklicu. S takimi knjižničarji umira tudi tisti knjižničarski duh, zaradi katerega knjižnice niso bile samo knjižnična dejavnost, ampak tudi zdravilišče duš, saj so bralci poleg knjige dobili tudi lepo besedo. [Marija Mazi]

159


Radi se družimo tudi v našem prostem času – fotografije z vožnje po Ljubljanici leta 2002

160


Potem pride čas, ko se odpravimo domov. V zraku je čutiti nostalgijo, saj so se časi res spremenili. Vendar pa se ti pogovori vedno končajo s spodbudnimi besedami. Pomanjkljivosti so bile takrat in so sedaj, prišel je nov čas, treba se je samo prilagoditi in biti vseeno čim bolj prijazen in ustrežljiv. Kljub vsemu je še zmeraj najbolj pomemben nasmeh in prijazna beseda. In ko bo prišel čas, da se poslovim, sem prepričana, da bo za mano in mojo generacijo ostala ekipa pridnih in sposobnih mladih ljudi, ki bodo znali nadaljevati naše delo. V veselje mi je, da sem k temu pripomogla nekaj tudi sama. [Zlatka Tomažič] Najboljše od vsega se mi vendarle zdi, da smo znali ostati prijazni in vsaj malo človeški tudi v zdajšnjih razmerah, ko smo postali drugi Spar. Žal. Zase pa sem najbolj vesela, da sem dosegla premik v razumevanju branja mladinske literature. Večina je prvovrstne, vsekakor po kvaliteti daleč presega izdaje za odrasle in navdušila sem veliko mam, da berejo s svojimi hčerami (pri očetih ne poznam nobenega primera). In ponosna sem na priznanje kar nekaj otrok in še več staršev: moj otrok pa zdaj res bere, ker ste mu znali dati pravo knjigo. Tudi zato je to delo, ki ga imam res rada. [Marija Mazi] Veselim se vseh srečanj z vsemi starimi in novimi obiskovalci naše čitalnice. Ugotavljam, da je ves trud poplačan z iskrenimi besedami, ki jih vsake toliko časa izreče kakšen obiskovalec ali obiskovalka: HVALA ZA PRIJAZNOST in na svidenje! [Lana Žganjar] Ob takih pogovorih se premaknemo v čisto drug svet, na katerega gleda vsak malo drugače, ki pa mu je skupno to, da je naš. To so naši spomini, ki smo jih ustvarili skupaj, to je naš svet, ki ga tisti, ki ga niso doživeli z nami, poznajo le po našem pripovedovanju, po naših zgodbah. In sedaj smo tudi vam omogočili, da malce pokukate vanj in se za trenutek počutite kot njegov del. To je lep svet, ki mu radi pripadamo.

Lana Žganjar

Zlatka Tomažič

161


KNJIŽNICA SMO LJUDJE Majda Bremše

Začetki V poznih šestdesetih letih se je na Pedagoški akademiji v Ljubljani na Oddelku za knjižničarstvo znašla skupina osemintridesetih študentk in dveh študentov. Prišli smo iz vseh koncev Slovenije, skupno nam je bilo le to, da smo imeli o izbrani študijski smeri bolj ali manj meglene predstave. Toda vse se je spremenilo, ko smo začeli spoznavati vso razsežnost bibliotekarske stroke in številne možnosti, ki jih ponuja. Za to so poskrbeli naši imenitni profesorji: Pavle Kalan, Jaro Dolar, Janez Logar, Alfonz Gspan, Mara Šlajpah-Zorn, Jože Munda, Miloš Rybarˇ, Irena Melihar, Martin Žnidaršič. Študij nas je združil, postali smo izredno homogena skupina, skupaj smo študirali, načrtovali izpite, se zabavali, skratka, imeli smo se lepo. Po končanem študiju naše predstave o bibliotekarski stroki niso bile več meglene pač, pa dokaj jasne. Večina se nas je zaposlila v knjižnicah. Še vedno se srečujemo, zdaj že z dolgoletnimi in bogatimi izkušnjami v svoji poklicni karieri, toda spomini na tista nepozabna študentska leta so še živi. Sama sem začela spoznavati knjižničarsko resničnost, ko sem v iztekajočem se letu 1971 nastopila službo v Knjižnici Prežihov Voranc na Viču v Ljubljani. Prvi vtis o majhnem, s knjigami prenapolnjenem prostoru, z eno samo mizo, ki je služila hkrati za izposojo in za obdelavo ter opremo knjig, niso bili ravno spodbudni. Podvomila sem, ali okoličani sploh vedo, da je v odmaknjeni dvoriščni zgradbi Doma svobode Vič, le streljaj od Tržaške ceste, knjižnica. A vedeli so in celo zelo radi so zahajali vanjo. Zasluge za to je potrebno pripisati Bredi Bajuk, ki je v eni osebi opravljala vodilne upravljalne naloge, strokovna in vzdrževalna dela, predvsem pa je bila knjižničarka. Ob njej sem spoznala, da ni pomemben prostor, pač pa ljudje, ki v njem delajo, in njihov odnos do tistih, ki v ta prostor zahajajo. 163


Seznanjanje z ljubiteljsko dejavnostjo Seznanitev s knjižničarsko tradicijo na območju občine Ljubljana Vič - Rudnik me je prepričala, da ima ta svoje korenine v ljubiteljski dejavnosti. Odkar sva bili v knjižnici dve in je bilo obiskovalcev vedno več, smo razširili obratovalni čas knjižnice. Po dobrih šestih mesecih službe so me kot predstavnico matične knjižnice vključili v komisijo za knjižnice pri Zvezi kulturnih organizacij (ZKO) občine Ljubljana Vič - Rudnik. Komisija je začela z delom kmalu po vojni; njen dolgoletni predsednik je bil profesor Bogo Pregelj, po njegovi smrti pa je to funkcijo prevzel Boris Makovec. Naloga komisije je bila izvajanje strokovnega nadzora nad krajevnimi društvenimi knjižnicami in razporejanje sredstev, ki jih je v okviru letnega programa zagotavljala Ljubljanska kulturna skupnost (LKS) občinskim ZKO. Teh knjižnic je bilo tedaj štirinajst, raztresene pa so bile na vse strani prostrane viške občine. Kot kmečkemu otroku mi je bil vaški svet zelo blizu, zato sem željno sprejemala vse, kar sem z odhodom v mesto pustila v rodni prekmurski vasi. Komisija v sestavi predsednika in dveh članov je dvakrat letno obiskala vse kraje, kjer so delovale knjižnice. Obiski so bili organizirani in so potekali po vnaprej določenem urniku. V lepo urejenih knjižnicah so nas sprejeli knjižničarji, ki so se jim pogosto pridružili predsedniki in sodelavci krajevnih kulturnih društev in drugi krajani. Komisija je v skladu s Pravilnikom o delu amaterskih knjižnic ocenila delo knjižnice v polletnem obdobju. Na podlagi točkovne ocene so knjižnice prejele sredstva za svoje delovanje. Obiski teh knjižnic so bili nekaj najlepšega v moji knjižničarski zgodovini. Seznanila sem se z razvito bralno kulturo podeželja in ljudmi, ki so bili animatorji te kulture v svojem okolju. Spoznala sem mnoge, ženske in moške različnih starosti, poklicev in zanimanj. Kar danes imenujemo psihologija uporabnikov, sem spoznavala v praksi ob ljudeh, ki jih še danes imenujemo knjižničarji amaterji. Najuspešnejše so bile tiste knjižnice, ki so jih vodili skozi daljše časovno obdobje isti ljudje. Najdaljši knjižničarski staž je imela Angelca Puh, ki je več kot tri desetletja vodila knjižnico v Robu pri Velikih Laščah na Dolenjskem. Le nekoliko krajši staž pa sta imeli Marinka Grdadolnik iz Horjula in Ivanka Kavčič iz Šentjošta. Tončka Grat, ki je celih dvajset let izredno uspešno vodila knjižnico na Škofljici, svoje delo nadaljuje v knjižnici Doma počitka na Taboru v Ljubljani. Nandeta Mohoriča iz Podpeči, Ivanke Malovrh iz Polhovega Gradca, Mime Purkart iz Velikih Lašč, Angelce Puh z Roba in še nekaj drugih ni več, prihajajo pa novi, mladi. Veseli me, ko vidim, da imajo iste cilje in motive za ljubiteljsko knjižničarstvo kot njihovi predhodniki.

Baraka Drugi del moje učne dobe je potekal v matični knjižnici na Viču, ki se je hitro širila in kmalu začela pokati po vseh šivih. Prostor, kjer je knjižnica dobila začasno domovanje (za dve leti), je v sedemnajstih letih postal pretesen, tla so se začela vdirati pod težo knjižnega gradiva, na stropu in po stenah so se pojavile široke razpoke. Vrsto let je direktorica neuspešno opozarjala ustrezne organe na neprimerne prostore, vendar se ni zgodilo nič. Ko se je stanje toliko poslabšalo, 164


da je bilo delo in bivanje v dotrajani zgradbi nevarno, je občina ponudila začasne prostore v bivši baraki Komunalnega podjetja Vič. Prostor je bil pritličen, lahko dostopen in, kar je bilo najpomembnejše, bil je za celih 60 kvadratnih metrov večji od prejšnjega. Kljub preselitvi za približno 300 m stran od prejšnje lokacije so nam ostali zvesti vsi naši »stari« bralci, obenem pa so prihajali številni novi. Medtem se je kadrovsko krepil tudi kolektiv, kar nam je omogočilo, da smo uvedli celodnevno odprtost v podružnici na Rudniku in se lotili novih nalog. Menjava letnih časov nam je pogosto povzročala nevšečnosti. Poleti smo se dobesedno cvrli pri plus 30 in več stopinjah, pozimi, ko je muhasta oljna peč začela oddajati malo več toplote šele proti večeru, pa smo zmrzovali. Eno od razkošij barake je bila centralna kurjava, sicer tehnično zastarela in »samovoljna in neprilagodljiva«. Morda tudi zato, ker smo z njo upravljali sami. Sami smo kurili, pripravljali drva, nalagali premog, toplota pa je nihala glede na vreme in zračni pritisk. Po nekih novoletnih praznikih nas je pričakala katastrofa: zunaj je temperatura padla krepko pod ničlo, zato so popokale cevi v kurilnici − sredi zime smo bili tri dni brez kurjave. Knjižnice nismo zaprli, greli sta nas dve skromni električni pečki, premrlih rok smo izposojali ledene knjige. Vse nevšečnosti smo jemali kot nekaj samoumevnega. Pomembnejše je bilo dobro vzdušje v kolektivu; čutili so ga tudi bralci, saj so radi in pogosto prihajali in bilo jih je vedno več.

Širjenje knjižnične mreže Po letu 1976 smo začeli postopno profesionalizirati amaterske knjižnice, med prvimi na Brdu in Igu. Tudi tu so največji problem predstavljali neustrezni prostori. Na Brdu je bila knjižnica v kletnem delu kulturnega doma, v majhnem prostoru, kjer so imele svoj sedež še številne druge organizacije. Knjige so bile stlačene v omare, ki smo jih ob vsakokratni izposoji odklepali in zaklepali. Obiskovalci so bili redki, večkrat se je zgodilo, da sem omare odprla in zaprla, ne da bi izposodila eno samo knjigo. Knjižnica je zaživela šele, ko smo jo preselili v bivše prostore vrtca, kjer je še danes. Bolj pestro je bilo na Igu. Mrzlega februarskega dne sva si z Bredo Bajuk ogledali ižansko knjižnico oziroma tisto, kar je od nje ostalo. Zapuščen prostor, v katerem so bile med razbitim pohištvom, zaboji, steklenicami in smetmi razmetane knjige, naju je pretresel, četudi sva v knjižnicah videli že marsikaj. Med plesnivimi, zažganimi in raztrganimi knjigami sva iskali nepoškodovane. Po nekajurnem delu v mrzlem in vlažnem prostoru sva se popolnoma premraženi odpravili na avtobus in se do Ljubljane toliko ogreli, da se nama je krepko zanohtalo. Kljub neprijetnostim sva občutili zadovoljstvo. Z rešenimi knjigami sva postavili temelj bodoče ižanske knjižnice. Kmalu nam je krajevna skupnost dodelila prostor, ki je meril 18 kvadratnih metrov. Gradivo, ki smo ga obdelali v matični knjižnici po UDK sistemu, smo v na novo pridobljenem prostoru razporedili po sistemu prostega pristopa. Knjižnica je bila kot enota matične knjižnice na začetku odprta enkrat tedensko. Pri izposoji smo se knjižničarke menjavale na štirinajst dni. Knjižne novosti smo v vrečkah z javnimi avtobusi dostavljale v knjižnico in nosile nazaj tiste, ki so jih bralci naročili iz matične knjižnice in so jih že prebrali. Od vseh knjižnic, v katere sem hodila izposojat, mi je prav ižanska ostala v posebnem spominu zaradi svojih 165


zvestih in zanimivih obiskovalcev. Pozimi, ko je barjanska megla zgodaj končala dan, se skozi okna ni videlo nikamor. Do vrha so bila porisana s čudovitimi vzorci ledenih rož. V plašču in rokavicah sem korakala po majhnem prostoru in čakala bralce. Vedela sem, da bodo prišli. In prišli so: ženske z vonjem po hlevu in pravkar pomolzenem mleku, s senenimi bilkami na debelih jopah in rutah, moški v težkih gumijastih škornjih, debelih površnikih, oguljenih, na oči poveznjenih kapah in otroci vseh starosti. Prinesli so toplino, napolnili mrzli prostor s svojimi glasovi in ga ogreli. Z zgaranimi rdečimi rokami so listali po knjigah, si vmes izmenjavali bralne izkušnje in svetovali drug drugemu. Občudovala sem nadarjenost, vedoželjnost in izvrsten bralni okus, oblikovan z dolgoletnim branjem. Poleg domačih del so radi posegali po delih Balzaca, Reymonta in ruskih realistih. Najrajši so brali severnjaške sage Duuna, Undsetove, Gulbranssena. Poleg beletristike so jih zelo zanimale strokovne knjige z najrazličnejših področij. Njihove želje so pogosto presegale zmožnosti lokalne knjižnice, zato smo jim želeno gradivo prinašali tudi iz matične knjižnice. Rada sem zahajala mednje in še danes čutim, da so moji službeni poti vtisnili neizbrisen pečat. Spoznala sem, da je knjižnica z vsem svojim bogastvom mrtev prostor, če v njem ni »ta pravih« ljudi. Tako je knjižnica postala tudi kraj družabnega življenja krajanov. To spoznanje mi je še posebej koristilo na moji nadaljnji knjižničarski poti. Naslednja, ki je šla po poti profesionalizacije, je bila knjižnica na Dobrovi. Bila je dobro obiskana z bogato in izbrano knjižno zalogo. V njej sem dosegla svoj najdaljši staž knjižničarja terenca; na Dobrovi sem izposojala kar sedemnajst let. Dobrovska knjižnica je imela neko posebnost: vanjo so prihajali predvsem mladi. Vsako leto jih je bilo več: bistrih, zvedavih in vedoželjnih. Knjižnični prostor je kmalu postal premajhen. Ker se krajevni oblastniki niso odzvali na naša stalna opozorila o potrebi po preselitvi (prostor je bil v prvem nadstropju, strop se je usedal pod težo stalne obremenitve), sem za občinsko glasilo Naša komuna, pripravila članek o naših težavah. Zaleglo je. Kolesje se je začelo vrteti. Kmalu sva bili z direktorico Bredo Bajuk povabljeni na Dobrovo. Predsednik krajevne skupnosti je pokazal veliko zanemarjeno podstrešje zadružnega doma in izjavil, da je to edini razpoložljiv prostor. Nismo se prestrašili, sprejeli smo ponujeno. Inženir arhitekt Igor Skulj je izdelal načrt adaptacije podstrešja, finančno je projekt podprla Ljubljanska kulturna skupnost. Knjižnica se je že čez nekaj mesecev preselila iz 24 kvadratnih metrov na 200 kvadratnih metrov v lepe mansardne prostore, kjer je še danes. V zadnjih letih se je razvila v eno uspešnejših enot matične knjižnice. Profesionalizirali smo še knjižnice v Velikih Laščah, v Kozarjih in na Škofljici. Občasno sem hodila izposojat v vse knjižnice, v zadnjih letih največ na Škofljico. Naše krajevne knjižnice so sedaj enote matične knjižnice in skupaj z njo sestavljajo lokalno knjižnično mrežo na območju nekdanje občine Ljubljana Vič - Rudnik. So tehnološko in komunikacijsko opremljene in redno financirane. Razvoj je opazen. Sama sem vseskozi ostala zvesta svoji prvi službi. Z več kot tridesetimi leti delovne dobe sem med starejšimi v kolektivu. Tudi delovne naloge so se spremenile. Na teren že nekaj let ne hodim več. Z nostalgijo večkrat pomislim na obdobje, ko smo »gradili« lokalno knjižnično mrežo in tudi s tem bogatili zgodovino Knjižnice Prežihov Voranc.

166


Nova knjižnica Danes delamo v lepi, namensko zgrajeni knjižnični stavbi, ki množici obiskovalcev nudi pestro izbiro knjižničnega gradiva, zadovoljuje njihove informacijske potrebe in želje ter jim nudi številne druge kulturne storitve. Izraz bralec je nadomestil izraz uporabnik, ker se je ponudba gradiva in storitev knjižnice popestrila. Začeli smo v baraki, ki so jo 1981. leta, ko se je v neposredni bližini začela gradnja nove soseske, predvideli za rušenje, zato smo prejeli odpoved najemnih prostorov. Začela se je akcija iskanja ustrezne prostorske rešitve. Ponujenih je bilo več možnosti, vendar prostorsko ali lokacijsko niso ustrezale. Odločitev je bila drzna. Novogradnja! Ob izrednem angažiranju direktorice knjižnice, pomoči Ljubljanske kulturne skupnosti in Komiteja za družbene dejavnosti občine Vič - Rudnik nam je uspelo. Novo stavbo je zasnoval inženir arhitekt Igor Skulj, zgrajena je bila v šestih mesecih. Po tridesetih letih začasnosti smo se jeseni leta 1988 preselili v namensko zgrajeno stavbo, ki je urbano in arhitektonsko dovršena, ima idealen geografski položaj in lahek dostop. Nizka opečnata zgradba ob živahni Tržaški cesti ublažuje enoličnost blokovskih stavb v ozadju.

Poslanstvo in perspektive Ugled knjižnice se je močno dvignil, postala je znana, ugledna, uporabniško zanimiva in prijetna, skratka, dobila je svojo identiteto. Knjižnični delavci smo postavljeni pred nove izzive in naloge. Iz povprečja in utesnjenosti smo prišli v novo okolje, ki je od nas zahtevalo veliko več. Lepa stavba omogoča boljše pogoje za delo, ljudje, knjižničarji in obiskovalci (uporabniki) ji oblikujejo dušo. Slednji z zadovoljstvom prihajajo vanjo, posedijo, iščejo različne informacije, brskajo med knjigami in drugim gradivom, izkoriščajo možnosti sodobne tehnike, se družijo na prireditvah in doživljajo knjižnico kot priljubljeni svetal prostor duha in lepote. Knjižnica Prežihov Voranc slavi pet desetletij uspešnega dela. Sama delam v njej že petintrideset let. Navdaja me zadovoljstvo, da je knjižnica v zadnji letih dosegla velik napredek in postala moderen kulturno-informacijski center z razvito lokalno knjižnično mrežo ter z odprtimi možnostmi razvoja. Občani jo pojmujejo kot nepogrešljivo sestavino kulturne ponudbe viškega dela Ljubljane in okolice. Kljub ugodnim prostorskim možnostim in popestrenih storitvah se mi vsiljuje občutek nekake notranje praznine. Kot da smo nekaj izgubili. Današnji hitri tempo življenja z mogočno tehnologijo je potisnil ob stran pristne človeške odnose, ki smo jih imeli z našimi obiskovalci v začetnih »pionirskih« časih. Kjerkoli se srečujejo ljudje, se med njimi stkejo vezi, včasih bežne, drugič globlje in trajnejše. Poslanstvo knjižnice je že samo po sebi nekaj lepega, kulturnega in privlačnega. Tudi odnosi med knjižničarji in uporabniki naj ne bi bili uradniški, pač pa domači, prijateljski, celo zaupni. Včasih zadostuje že nasmeh, pomoč pri iskanju različnih informacij o gradivu in iz gradiva, priporočilo dobre knjige ali majhna osebna pozornost. V zadnjih letih obisk v naših knjižnicah skokovito narašča. Odprtost, pestrost izbire knjižničnega gradiva in informacijske možnosti, ki jih nudijo, so jih naredile vsestransko privlačne. Kljub obilici dela utegnemo reči kakšno besedo in 167


pomagamo poiskati knjigo za 2. a razred, ali o kariesu pri starih Slovanih, kakšno za ženo, mamico, babico, dedka …, poiščemo Cervantesa od Don Kihota, Damo s kamelami, ali Košimiljo Svetlane Makarovič. Obenem potolažimo prestrašeno srednješolko, da ob zajetnem kupu knjig seminarska naloga res ne bo pretežka in da naj stara mama kar pride zamenjat, če niso prave knjige za obvezno branje, ko jo vnuk pošlje po Orsidejo in ji damo Odisejo in Orhidejo. Nostalgijo sem si vsake toliko časa šla potešit k Angelci Puh na Rob, toda tudi ona je zadnja leta, preden je omagala in prepustila knjižnico svoji naslednici, pogosto potožila: »Rob ni več, kar je bil, krajani vedno manj berejo, tudi v kulturnem domu, ki smo ga zgradili v glavnem s prostovoljnim delom, se bolj malo dogaja. Ljudje množično izdelujejo suho robo in nimajo časa. Kaj hočemo, čas je pač tak, nekako morajo preživeti, služb ni.« Tako Angelca iz Roba, ki je kljub svoji častitljivi starosti in bolehnosti imela dvakrat na teden redno odprto knjižnico in je na leto izposodila svojim krajanom skoraj 3000 knjig. Angelce že nekaj let ni več, njeno delo pa vestno nadaljuje Heda Marolt. Knjižnica smo ljudje. Danes, ob naglo se razvijajočih in spreminjajočih informacijsko-komunikacijskih sistemih, toliko bolj. Najmodernejša oprema ne more nadomestiti ljudi, njihove komunikacijske naklonjenosti in zvedavosti. Brez knjižničarjev in uporabnikov bi bila knjižnica mrtev prostor, podobna telesu brez duše.

168


IN MEMORIAM


BREDA BAJUK (1937−2006) Majda Bremše Pust, deževen dan, čas, ko zimi pojemajo moči in se počasi poslavlja. Tudi Bredi so v borbi z neizprosno boleznijo pošle moči in 16. februarja 2006 smo se na ljubljanskih Žalah od nje poslovili in jo pospremili k zadnjemu počitku. Bila je dolgoletna direktorica Knjižnice Prežihov Voranc, naša prijateljica, mentorica in sodelavka. Le malo je ljudi, ki jim je dan tak neizčrpen vir življenjske energije, kot je bil dan Bredi. Sproščala jo je v delovni vnemi, z njo je premagovala številne ovire in življenjske preizkušnje ter uživala ob ponovnih vzponih. Rojena je bila v družini profesorja in pisatelja Jožeta Kranjca. Ob vsesplošnem medvojnem in povojnem pomanjkanju je že zgodaj spoznala resno plat življenja. Po končani gimnaziji si je ustvarila družino in se zaposlila. Vstopila je v knjižničarske vrste, pri čemer ji je pomagal profesor Bogo Pregelj, takratni ravnatelj Mestne ljudske knjižnice. Kot predsednik odbora za knjižničarstvo pri Zvezi kulturno prosvetnih organizacij je dal pobudo za ustanovitev samostojne splošnoizobraževalne knjižnice v občini Ljubljana Vič - Rudnik. Breda je bila imenovana za prvo direktorico Knjižnice Prežihov Voranc. Sama je bila za opravljanje vodilnih nalog, strokovnega dela, tehničnih in vzdrževalnih del, predvsem pa je bila knjižničarka. Obseg dela se je širil in terjal kadrovske okrepitve. Prihajali smo novi sodelavci, neizkušeni, natrpani s teorijo, a le malo smo vedeli o knjižničarski resničnosti. Bila je naša mentorica, svetovalka in prijateljica. Ob njej smo spoznavali, da knjižnica ni le prostor, namenjen hrambi gradiva, temveč da smo ljudje, knjižničarji in obiskovalci, tisti, ki ji oblikujemo dušo. V nas je utrdila prepričanje, da je v knjižnici poglaviten bralec (uporabnik). Tridesetletno začasno domovanje knjižnice v neprimernih prostorih ji ni vzelo poguma. Zastavila si je visoke cilje in s svojo močno osebnostjo jih je tudi dosegla. V času gospodarske reforme, ko so bile ustavljene vse investicije v negospodarstvo, se je pogumno podala v akcijo za gradnjo nove knjižnice. Uspelo ji je to, kar lahko uspe le neustrašnemu borcu in neomajnemu optimistu. Nova knjižnica je postala znana in ugledna, dobila je svojo identiteto. K temu je prispeval tudi tehnološki razvoj, ki je prinesel nove možnosti, izzive in naloge. Ob razvoju matične knjižnice je Breda izredno skrb posvečala tudi razvoju lokalne knjižnične mreže. Uspešno je bila izvedena profesionalizacija osmih krajevnih (amaterskih) knjižnic, ostalih osem pa je bilo vključenih v knjižnično mrežo. Kljub obilici dela je še vedno veliko stvari skušala narediti sama ali pa je želela pri njih sodelovati, vzela si je tudi čas za branje, spremljanje aktualnih dogodkov ter svetovanje in izmenjavo svojih vtisov z obiskovalci knjižnice. Imela je izjemen 170


socialni čut, saj smo ob življenjskih preizkušnjah in stiskah našli ob njej trdno oporo tako zaposleni kot obiskovalci knjižnice. Po štiridesetih letih neumornega dela se je pred desetimi leti upokojila. Svoje dolgoletne knjižničarske izkušnje je s pridom uporabila pri delu v knjižnici Doma počitka na Taboru v Ljubljani. In zdaj je odšla. Tiho, neopazno in nepričakovano. Mi, ki smo z njo prehodili dobršen del poklicne poti, jo bomo ohranili v trajnem spominu. Bila je knjižničarka v polnem pomenu te besede. Knjižničarstvo ji ni pomenilo le poklicne poti, ampak je bilo del njene biti. To pripadnost je izžarevala navzven, jo vcepljala v nas in nas utrjevala v prepričanju, da si kot knjižničarji nismo izbrali le poklica, ampak poslanstvo. Zahvaljujemo se ji za njen prispevek k razvoju nas knjižničarjev, predvsem pa k razvoju knjižničarske stroke na območju nekdanje občine Ljubljana Vič - Rudnik. Zahrbtna bolezen je bila njena zadnja življenjska preizkušnja. Tako kot je odšla ona, odhajajo zmagovalci. Mi pa ostajamo in se jih spominjamo z globokim spoštovanjem. Njen duh naj plava nad nami in se rešen zemeljskih spon veseli bogatih sadov, ki jih je obrodila njena setev.

171


SEZNAM ZAPOSLENIH


SEZNAM VSEH, KI SO ALI SO BILI ZAPOSLENI V KNJIŽNICI PREŽIHOV VORANC

Leonida Al Karaguli Mihaela Andromako Rihar † Breda Bajuk Irena Božič Katja Brank Majda Bremše Matjaž Bremše Maja Cencič Petra Cigut Senija Ćurt Sonja Denžič Majda Filipič Nataša Frantar Boštjan Gartner Irena Goričan Marinka Grdadolnik Anica Hrovat Maja Jerič Barbara Kaiser Biserka Kapo Ivanka Kavčič Tadeja Kavčič Radmila Klemenc Matejka Koder † Nada Krivec Marko Lakovič Mateja Leskovec Slava Makovec Barbara Marinčič Gregor Matevc Marija Mazi Jasna Mlakar Radovan Nenezić Andreja Nikolič Breda Pajsar Jožica Per Milena Pinter Marina Plešej Ljudmila Porenta Marjeta Potočnik Snežana Remetič 174

1992 1992 1956 1985 2006 1971 1997 1986 2004 1999 2000 1995 1992 1989 2002 2002 1988 1997 1988 1996 1983 1977 1999 1963 2000 1976 1992 1994 1995 2001 2006 1973 1988 1998 1996 2003 1994 1972 1979 1988 1996 1986 1997

2000 še zaposlena 1997 2004 še zaposlena še zaposlena še zaposlen 1987 še zaposlena še zaposlena 2000 1996 1995 1989 še zaposlena še zaposlena še zaposlena še zaposlena 1989 še zaposlena 1993 1982 še zaposlena 1994 še zaposlena 2003 še zaposlen še zaposlena še zaposlena še zaposlena še zaposlen 1984 še zaposlena še zaposlena še zaposlen še zaposlena 1997 še zaposlena še zaposlena še zaposlena še zaposlena 1992 2005


Boštjan Roblek Darija Rozman Vida Selan Tatjana (Jecelj) Sinkovič Magda Skok Kristijan Srpčič Cvetka Strajnar Bernarda Ščetinec Barbka Štuhec Senegačnik Danica Švarc Zlatka Tomažič Karmen Varga Alma Vidmar Mederal Matej Vreček Teja Zorko Katja Žerjal Svetlana Žganjar

1985 1994 1990 1982 1997 1995 2004 1979 1991 2005 1996 1998 1974 1999 1990 1993 1993 2000 1995

1996 1996 1991 1987 še zaposlena še zaposlena še zaposlen 1980 in 1994 še zaposlena 1997 še zaposlena še zaposlena 2000 še zaposlena 1995 še zaposlena 2001 še zaposlena

175


ŽIVEMU ČLOVEKU SE VSE ZGODI

Šum pri komunikaciji, grdo napisan naslov knjige na listku, sedenje na ušesih, ko učiteljica govori o literaturi, nepozorno branje obvestil, napačno sklepanje in podobni spodrsljaji lahko vodijo v marsikatero komično situacijo. Nekaj je takšnih, da ti vedno znova privabijo v oči solze smeha, zato smo se odločili, da jih delimo z vsemi bralci tega zbornika. Naj nam vpleteni oprostijo, če se bomo še enkrat nasmejali na njihov račun. Knjižničarka: »Gospa, že dva meseca je na izpiskih obvestilo, da bo knjižnica jutri zaprta.« Gospa: »Kaj, dva meseca bo zaprta? Nekdo sprašuje po telefonu: »A me lahko zvežete z gospodom Prežihovim Vorancem?« Tega Plečnika vračam, dajte mi nekaj drugega o njem. A morda želite njegov življenjepis? Ma ne življenjepis, rabim, kdaj se je rodil, pa take finte. Očka vpraša, ali imamo knjigo »Ko sem bil vojak«. Ko tega naslova ne najdemo, se posvetuje s sinom, in ugotovi, da išče knjigo »Košarkar naj bo«… Rad bi »Odisejo«, pa ne v verzih, ampak tako kot knjiga. Dajte mi eno kratko knjigo, samo ne »Babice na kolesih«, pa še od Smoleta ene »Antologinje«. V mislih je imel knjigi »Babica v supergah« in »Antigona«. »Krst pri Savici«, prosim! Ampak najtanjšega! Knjižničarji mrzlično iščemo knjigo »Angel in pepel«, a se izkaže, da je naslov »Angelin pepel« … Podobno se zgodi s knjigo »To ne bo«, za katero se izkaže, da je njen naslov »To nebo« avtorja Axtage. K pultu stopi bralka in reče: »Iščem impotentnega moža!« Mislila je seveda na knjigo Hauptmannove z naslovom »Iščem impotentnega moža«.

176


Imate »Eno« od Bacha? Kar povejte, katero… Mišljena je bila Bachova knjiga »Eno«. A imate …? Pojavi se še cel kup vprašanj tipa »a imate«. Odgovore nanje je včasih poiskati težje, včasih pa malo lažje. A imate od Tavčarja »Med nogami«? (»Med gorami«) A imate »Plašč«? – Imam! (Gogolj: »Plašč in druge povesti«) A imate od Makarovičeve »Košimiljo«? (»Kokokoška Emilija«) A imate »The Cameron«? (»Dekameron«) A imate »Dama s kamelami«? (Dumas: »Dama s kamelijami«) A imate »Cervantesa« od Don Kihota? (Cervantes: »Don Kihot«) A imate »Potopljeno Galilejo«? (Ingolič: »Potopljena galeja«) A imate »Vesoljsko kroniko«? (Tavčar: »Visoška kronika«) A imate »Visoško fronto«? (Tavčar: »Visoška kronika«) A imate »Založba svetega pisma«? (»Zgodbe svetega pisma«) A imate Prežihovega Voranca od Miška Kranjca? A imate »Salomo« od Konditorja? (Wilde: »Saloma«) A imate »Matiček se ženi«, če pa te ni, mi lahko date tudi »Ta veseli dan« … (Linhart: »Ta veseli dan ali Matiček se ženi«) A imate »Zajčje leto« od P.A.A. Silinne? (Paasilinna)

177


SEZNAM KRATIC AIK COBISS DPD EQ IFLA IQ ISBD IZUM KOŽ KPV KUD LKS MLO MNO MOL NUK OPAC UDK UNIMARC UNESCO Ur. list RS Uradni list SFRJ ZAL ZKO ZKOS ZKPO

178

abecedni imenski katalog Co-operative Online Bibliographic System & Services; Kooperativni Online Bibliografski Sistem in Servisi Delavsko-prosvetno društvo čustveni količnik International Federation of Library Associations (Mednarodna federacija knjižničnih združenj in ustanov) inteligenčni količnik International Standard Bibliographic Description Institut informacijskih znanosti Maribor Knjižnica Otona Župančiča Knjižnica Prežihov Voranc Kulturno-umetniško društvo Ljubljanska kulturna skupnost Mestni ljudski odbor Mestni narodnoosvobodilni odbor Mestna občina Ljubljana Narodna in univerzitetna knjižnica Online public access catalog (mrežna aplikacija, ki knjižnicam in končnim uporabnikom omogoča online dostop) Univerzalna decimalna klasifikacija the Universal MARC Format United Nations Educational, Scientific and Cultural Organization (Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo) Uradni list Republike Slovenije Uradni list Socialistične federativne republike Jugoslavije Zgodovinski arhiv Ljubljana Zveza kulturnih organizacij Zveza kulturnih organizacij Slovenije Zvezo kulturno prosvetnih organizacij


AVTORJI BESEDIL PO ABECEDI Mihaela Andromako Rihar – vodja enote Velike Lašče Katja Brank – poslovna sekretarka Majda Bremše – vodja nabave knjižničnega gradiva Maja Jerič – vodja enote Dobrova Barbara Kaiser – vodja enote Rudnik Tadeja Kavčič – vodja enote Ig Dr. Manca Košir – univerzitetna profesorica, publicistka, med drugim pobudnica bralnega krožka Beremo z Manco Košir Mare Lakovič – vodja prireditvene in razstavne dejavnosti Mateja Leskovec – vodja enote Brdo Barbara Marinčič – vodja enote Grba Marija Mazi – vodja mladinskega oddelka Jasna Mlakar – vodja multimedialnega oddelka Milena Pinter – direktorica Marina Plešej – vodja oddelka za obdelavo in katalogizacijo knjižničnega gradiva Zlatka Tomažič – katalogizatorka Alma Vidmar Mederal – vodja enote Škofljica Teja Zorko – pomočnica direktorice in vodja domoznanskega oddelka Lana Žganjar – vodja čitalnice

Velike fotografije med posameznimi poglavji prikazujejo notranjost matične knjižnice na Tržaški cesti 47 a. 179


Knjižnica Prežihov Voranc Ljubljana Vič 1956–2006: jubilejni zbornik Založila in izdala: Knjižnica Prežihov Voranc Ljubljana Vič, Ljubljana Zanjo odgovarja: Milena Pinter Uredniški odbor: Barbara Marinčič, Majda Bremše, Teja Zorko, Katja Brank in Milena Pinter Lektoriranje: Barbara Marinčič, Magda Skok Fotografije: Arhiv Knjižnice Prežihov Voranc, Kristijan Srpčič, Boštjan Gunčar Oblikovanje: Andreja Aljančič Povirk Prelom: Uroš Čuden, Medit, d.o.o. Priprava za tisk: Fotolito Dolenc, d.o.o. Tisk: DTP, d.o.o. Naklada: 500 izvodov Ljubljana, 2007

KNJIŽNICA PREŽIHOV VORANC se zahvaljuje vsem, ki so z namenskimi sredstvi omogočili izdajo zbornika, in sicer: večini občin, v katerih Knjižnica Prežihov Voranc izvaja svojo dejavnost: MESTNI OBČINI LJUBLJANA OBČINI BREZOVICA OBČINI IG OBČINI ŠKOFLJICA OBČINI VELIKE LAŠČE in naslednjim poslovnim partnerjem: TISKARNA FORMATISK, d.o.o., DELTA TEAM d.o.o., GENRE storitveno podjetje d.o.o., NOVA LJUBLJANSKA BANKA d.d., Ljubljana, Podružnica Vič – Notranjska, KLJUČAVNIČARSTVO ROBERT KOVAČ s.p., MATKO SERVIS, BOZOVIČAR MATKO s.p., BORIS KONONENKO s.p., FREEBYTE, Računalniške storitve Matjaž Košak s.p., EVENTUS COMPUTERS d.o.o., RIANA d.o.o., CUNCA d.o.o., STRELIŠČE, organizacijsko storitveno podjetje, d.o.o., BUČA d.o.o., PIN POSREDNIŠTVO, NIVES PETERKA s.p., MIZARSTVO RODE ALOJZ s.p., EKO FLORA d.o.o., ODVETNICA BREDA RAZDEVŠEK 180

Knjižnica Prežihov Voranc Ljubljana-Vič : 1956-2006 : jubilejni zbornik  

Zbornik Knjižnice Prežihov Voranc, Ljubljana - Vič ob 50-letnici delovanja

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you