Monografija se ukvarja z vprašanji, kako ljudje ustvarjajo, osmišljajo, utrjujejo, definirajo ter reprezentirajo prostore. Avtorji posameznih poglavij raziskujejo slovstveno folkloro, šege, verovanja, arheološke ostaline, toponime in simbole ter tudi sodobne prostorske prakse, geografsko pa zajemajo na eni strani Slovenijo oziroma njene posamezne regije, na drugi strani pa obravnavajo primere iz Evrope in sveta ter medijske in virtualne skupnosti, ki niso več vezane na fizični prostor. Delo torej obsega širok spekter znanstvenih in družbenih problemov in se ukvarja s temeljnimi načini bivanja ter identifikacijami skupnosti in posameznikov s prostorom in tako prepoznava družbeno konstrukcijo slovenskega prostora v širšem, nadnacionalnem kontekstu.
