folio / / 2014–2015 / / 26
oziroma človeka in njegove osnovne pravice. Globalno se borimo za več demokracije, toda vprašanje je, čigave demokracije? Evropske? Ameriške? Ali demokracija obstaja le še kot vzvod manipuliranja z ljudskimi množicami? Zdi se, da načelne ideje ne vzdržijo več v realnem svetu. Zato izzveneva politični aktivizem v pričakovanju razrešitve problemov delno naivno. Alarmantno število brezposelnih, revnih in na robu preživetja raste tudi v t. i. zahodnih deželah, pridružuje pa se tudi fenomen slabo plačane delovne sile, ki kljub temu, da opravi svoje delo, težko preživi. Nekateri so mnenja, da je ukrajinska javnost zavedena – gledano s stališča evropske socialne realnosti. Revščine, ki jo je prikazal Boris Mikhailov, tudi zahodne dežele ne želijo in je ne bodo reševale. Krim je bil falični simbol Rusije že od Katarine II. naprej in se mu Rusi nikakor nočejo odreči na načelni in politični ravni v prid evropskemu in ameriškemu kapitalističnemu imperializmu. Težko bi si predstavljali Američane popolnoma mirne, če bi Kubanci zahtevali ameriški falični simbol Florido za svojo, kar bi jim morda po številu prebivalstva hipotetično celo pripadalo. So stvari, ki jih »Veliki« ne dovolijo. Ukrajinski politični aktivizem je seveda več kot opravičljiv in pravičen s stališča obsojanja vojaške represije, nekaj tisoč žrtev tega konflikta na obeh straneh ter s stališča Ukrajine kot pravnega telesa, ki obstaja 23 let.
Not a Museum. Laboratory of Aesthetic Suspicions at the New Industry facilities Ni muzej. Laboratorij estetskih sumničenj v stavbi Nove industrije
Najjasnejšo prepoznavnost je Manifesta dosegla v prostorih Ermitaža, v Stavbi vrhovnega poveljstva, kjer se je tiskovka tudi odvijala. Popolnoma sveže in razkošno prenovljeni prostori monumentalnih dimenzij bodo tudi v bodoče namenili predstavitvam zbirk in razstav za sodobno umetnost. Glavni podpornik tega projekta je sam ruski predsednik Vladimir Putin, rojen v Sankt Peterburgu, ki je očitno ponosen na svetovni sloves Ermitaža, čeprav je njegov najljubši muzej še vedno tradicionalni Ruski nacionalni muzej. Zanimivo je tudi, da ta pravkar odpira ekspozituro v Malagi v Španiji s stotimi prestižnimi eksponati, od ruskega slikarstva do postrevolucionarne avantgarde. Putin podpira tudi druge sodobne kulturne pridobitve v mestu, na primer velik in drag projekt pozidave romantične opečnate Nove Holandije, nekdanje pomorske kovačnice na otoku ob nabrežju kanala Admiralteisky – nasproti Šole za angažirano umetnost (soustanovitelj Nikolai Oleynikov) – ki bo kmalu namenjena umetnosti, kulturi in izobraževanju v povezavi z novimi tehnologijami in kreativnimi start-upi z bizarnim drsališčem na ribniku. Časi se spreminjajo, modeli ruskega vladanja pa očitno ostajajo enaki. Tekmovalne, čim večje umetne in neuravnotežene kulturniške zgodbe so v tem mestu še vedno stalnica. Štirideset slik in kipov Henryja Matissa je razstavljenih v novih galerijah v Stavbi vrhovnega poveljstva – to je prvič, da je v skupnem prostoru razstavljena celotna zbirka Matissovih del, ki so v lasti Ermitaža. Vzpenjajoči osrednji koridor razstavnih dvoran v Stavbi vrhovnega poveljstva pod stekleno streho, ki se boči nad notranjimi dvorišči, razkriva serijo titanskih instalacij. Med njimi je 24 del iz tekstila, ki visijo kot zastave Združenih narodov umetnikov – dela Timurja Novikova iz 1980-ih ter osupljivi Abschlag Thomasa Hirschhorna, v katerem švicarski umetnik simbolično sesuje stavbo in tako razkrije resničnost za njenimi zidovi. Ruski umetnik performansa in fotograf Vladislav Mamišev-Monroe se predstavlja v Stavbi vrhovnega poveljstva, pa tudi na pregledni razstavi svojih provokativnih, igrivih del v Novem muzeju (Novy Muzei). Na razstavi v Ermitažu (v Stavbi vrhovnega poveljstva) velja izpostaviti Ilyo Kabakova, ki se predstavlja kar z dvema kosoma, vendar je subtilno in avreatično delo v zgornjih nadstropjih v Stavbi vrhovnega poveljstva eden izmed prepričljivejših predstavnikov žareče nadčasovne esence umetniškega dela. Navdušenje organizatorjev Manifeste, ker jih gosti največji na svetu, Ermitaž z vsem svojim razkošjem, je na
tiskovni konferenci zvenelo kot osebna »okužba« vodij: Hedwig Fijen, direktorice Manifeste, Kasparja Koeniga in direktorja Ermitaža Mikhaila Piotrovskyga. Za osnovni koncept Manifeste je odgovorna Hedwig Fijen, ki običajno poskrbi za vse zunanje aspekte, od organizacije, selekcije gostujočega mesta bienala, teme in kuratorja. Manifesta 10 naj bi povezala sodobno umetnost z zgodovino, natančneje z razstavnimi kosi v muzeju Ermitaž. V kuratorskem segmentu, ki ga imenujemo postavljanje razstave, še posebej v zbirkah Ermitaža to ne uspe, saj je tako ogromen, da tam postavljena sodobna dela ostanejo neopazna, pa če se obiskovalec Manifeste še tako trudi videti in prepoznati posamezno delo, saj se izgubljajo na prostrani kvadraturi in so težko berljiva v razkošnem baročnem okrasju, med raznorodnimi umetniškimi kosi. Ko želeni kos končno najde, je učinek bizarno kičast. Osebje velikega muzeja ne zna usmerjati obiskovalcev, saj je komaj seznanjeno s številnimi lastnimi zbirkami, kaj šele z Manifesto. Obiskovalce je elegantno in v tekoči angleščini pošiljalo sem in tja – dokler nismo dokončno ugotovili, da informatorji nimajo pojma o sodobnem bienalu, ki ga gostijo v svojih prostorih. Podobno se je dogajalo tudi na razpršenih drugih mestnih lokacijah, ki so jih organizatorji poskušali vključiti. Med muzeji velja posebej omeniti v staromodni muzejski maniri urejen Muzej Antarktike in Arktike. Na ta način smo sicer res doživeli zanimive mestne muzeje, galerije in druge posebne lokacije ter seveda mesto samo, ki je po svoji strukturi izjemno velikih razsežnosti in že samo po sebi težko obvladljivo. Manifesta se je v mestu utapljala, mesto samo pa je pridobilo nekaj tisoč kulturnih turistov, ki smo komunicirali z izjemno prijaznimi, kultiviranimi, vendar angleško negovorečimi domačini, kazali zemljevide in se nekateri sporazumevali slovansko – kakšen izziv! Slovani nimamo skupnega jezika. Ukrajinski umetnik Boris Mikhailov je zastopal interese revnih, živečih na ukrajinskem družbenem obrobju, ki si goreče želijo v evropsko skupnost, saj se zdi, da jim slabše kot jim gre v sedanjem sistemu, ne more iti nikjer. Za svojo predstavitev »najljubšega filma po izboru sodobnega umetnika« je izbral Import-Export sodobnega avstrijskega režiserja Ulricha Seidla, 2007, ki je bil posnet na 16 mm film na Dunaju, v Ukrajini, Romuniji, Češki in Slovaški in simultano sledi medicinski sestri iz Ukrajine, ki išče boljše življenje na zahodu ter brezposelnemu varnostniku iz Avstrije, ki gre na vzhod iz istega razloga. Politični aktivizem, ki ga zastopajo predvsem umetniki najmlajše generacije, je vprašljiv s stališča, na katero politično stran se kdo nasloni, da bi ubranil demokracijo
»Od druge polovice dvajsetega stoletja, od neuspelih mednarodnih revolucionarnih trenj v 1960-ih do »žametnih« revolucij, ki so končale sovjetski eksperiment v letih 1989–91, je postala militantna politika vse bolj diskreditirana. Nasilni ekscesi dvajsetega stoletja so oblatili podobo militantnega – stavkajočega delavca, partizana, gverilca, terorista – ki se je nekoč bleščala v romantičnem sijaju. Takšne podobe so izgubile svoj lesk, saj je postalo jasno, da nasilje ni pot, ki bi pripeljala do pristnih sprememb. Naše mnenje je, da gre pri celotni zadevi za vprašanje estetike v enaki meri kot za vprašanje politike. Če niti militantna estetika ni več mogoča, ali tedaj umetnost še vedno zaznamuje obljuba emancipacije?« so se spraševali na konferenci, ki so se je udeležili Ilja Budraitskis, kolektiv Čto Delat, Keti Chukhrov, Jodi Dean, Ilja Kalinin, Elena Kostiljeva, Artemy Magun, Kirill Medvedev, Nikolay Oleynikov, Roman Osminkin, Jonathan Platt, Gerald Raunig Aleksandr Skidan, Oksana Timofejeva in Aleksej Jurčak. »Naša tema je aktualna v globalnem smislu, kliče po primerjavi stališč in presega kategoriziranje tipa vzhod–zahod. Svoje raziskovanje usmerjamo na post-socialistični svet in Rusijo kot njegov epicenter. Impulz revolucionarnega – ki se je globoko, četudi ne do popolnosti uresničil leta 1917 in se nato razširil po prostranstvih socialističnih držav dvajsetega stoletja – se tukaj znajde na posebno krhkih tleh. V preteklih petindvajsetih letih smo bili v Rusiji priča hitrim spremembam raznih oblik političnega nasilja, od divjih ulic 1990-ih do državne represije aktivističnih energij (označenih kot ekstremizem) v nedavnem obdobju. Ali je politično angažirana umetnost sploh mogoča po državnem socializmu?« V sklopu odličnih Paralelnih dogodkov Manifeste, zaradi česar je dejansko vredno obiskati 10. nomadski bienale, so se v glavnem predstavljali umetniki nekdanje Sovjetske zveze, predvsem ruski, če pa smo še bolj specifični, so to moskovski umetniki in kuratorji, ki se formirajo okoli moskovskega bienala in drugih prireditev v prestolnici. Seveda je pri vseh spremljevalnih dogodkih velik problem mednarodnost projektov, kajti če obiskovalec ni rusko ali vsaj srbsko govoreč in pišoč, težko doseže celovito informacijo. Opisi, osnovne informacije in prevodi v angleški jezik so skopi in redki, na internetu in v tiskani obliki. Očitno pa je tudi vsem zmanjkalo denarja za natis brošur, če že ne preglednih katalogov, kjer bi gostje iz tujine dobili čim bolj celostno predstavo o sodobni ruski umetnosti. Na lestvici najboljših je the First Cadets’ Corpus, Stara vojaška akademija on Vasilyevsky Island, saj se odlikuje po (ne)obnovljenem prostoru z zanimivo strukturo, po postavitvi v ta prostor – torej razstave, ki so v celoti zares dobro postavljene v prostor – in po odličnih moskovskih kuratorjih. Razstava Proces prehoda Ivana Pluscha, skupinska razstava Kaj slišimo, ko gledamo (projekt Open Gallery iz Moskve) ter prav tako skupinska razstava najmlajših umetnikov z naslovom Generation START kustosa Nicholasa Palazhchenka so dovolj dobri primeri kuratorskega posla, skromnim finančnim sredstvom navkljub. »Izraz biti slišan pomeni tudi biti razumljen, kar je še posebej zanimivo za umetnike. Poleg tega gre pri glasbi za veliko bolj intimen odnos do sprejemnika: glasba prodira v nas. Pritegne našo pozornost ne glede na to, če to želimo ali ne. Lahko bi dejali, da si glasba prilašča lastnega